Mamina pesem

Saj zadeva je že stara in jo verjetno poznate, a kljub temu. Da se vidi razlika med mamami in očeti. Mama dela dramo, oče pa le zamrmra dej mamo vpraš in bere časopis naprej! Po možnosti sporstke novine ali kaj podobno poduhovljenega …

Sivc z Vrha pri Ljubnu

Napredek je hecna zadeva, nekaj stvari se izboljša, a se hkrati tudi poslabša. Paradoks? Niti ne. Vzemimo za primer eskimske pse, ki so jih nadomestile motorne sani. Z njimi prideš dlje in hitreje (če se seveda ne pokvarijo), a jih v kritični situaciji ne moreš pojesti. Saj ne, da bi kdo hotel jesti pse, a če ti gre za nohte … Ali, še boljši primer, voli in traktorji. Vol je analogni traktor, ki je pred pojavom motorizacije opravljal vsa pomembna kmečka opravila, danes pa pospešeno izginja. Skoraj se ga ne da več videti, razen v živalskem vrtu! Povozil ga je čas, žal …

Franc Staniša iz Vrha pri Ljubnu je dopolnil 60 let ravno na dan, ko me je, meškega možaka, firbec prignal na njegovo kmetijo, ki spada med tiste z najstarejšo tradicijo v vasi. O izginjajoči se živali sem se namreč hotel pozanimati pri človeku, ki o njej ve veliko. Franc je z voli začel delati že pri enajstih letih, ker je bil šesti otrok od sedmih in je bil njegov oče že v letih, zato časa za postopanje pravzaprav ni bilo. Pri 5 hektarjih obdelovalne površine in 11 hektarjih gozda ter seveda vinogradu dela ni manjkalo, pridnih rok nikoli ni bilo preveč. In če so bile roke pridne, tudi lakote v hiši ni bilo. Voli so bili pri njih doma kot delovna živina že od nekdaj in kakor je danes pri vsaki hiši nuja nekaj traktorjev in par živinčet, je bila včasih v hlevu obveza par volov za delo in krava za mleko in teleta. Koliko volov je bilo v hlevu, je bilo odvisno od velikosti posestva, ponavadi je zadoščal en rep, ki si ga občasno po potrebi (za težja dela, recimo oranje) združil s sosedovim. Voz in plug sta bila ista kot za konja in na moje vprašanje, zakaj bi kdo raje imel vola kakor konja, je bil Franc pragmatičen. Ko se konj »iztroši«, ne gre v dom za ostarele temveč na mrhovišče, vol pa v lonec in je tudi na koncu od njega korist.

_mg_1325 _mg_1329 img_1414


Vse to mi je mimogrede razložil kar med potjo do hleva, kjer naj bi bil predstavljen njegovemu Sivcu. Vstopila sva h kravi, biku, volu in teletu, da si zadevo pobliže ogledam, a me je zelo hitro odneslo ven. Pa ne zaradi vonja, da ne boste mislili, da sem kak mehkužec, ampak bik me je prav postrani pogledal. In čeprav je bil privezan, nisem hotel tvegati. Zato sem vstopil pri jaslih (zdaj živino hranijo od spredaj, da ne prihaja več do nesreč) in že na prvi pogled je bilo vse jasno. Bik je bil videti kakor kakšen prav zloben ulični pretepač, s široko glavo in močnim vratom ter kipečimi mišicami, vol pa je bil njegovo pravo nasprotje. Miren, prijazen, radoveden, z manjšo glavo in z ne tako očitnimi mišicami. Bik me je opozarjal, vol pa vabil. Kakšna razlika zaradi samo enega manjkajočega dela! Ko je moški teliček star med dvema in tremi meseci, se ga kastrira in iz njega zraste vol, ki se od svojega »obdarjenega« brata ne bi mogel bolj razlikovati po karakterju. Kot noč in dan. Bika sem se torej ognil, kolikor se je dalo in stopil k Sivcu in Francu, ta je kar bruhal podatke. Pokazal mi je volove zobe in povedal, kako po njih oceniš starost, kar je bilo včasih zelo pomembno, ko jih je še kot fant kupoval v Metliki ali Karlovcu, kajti za vzrejo ni bilo ne časa ne hrane. Da ga je čez Gorjance prignal domov, je potreboval okoli 10 ur. Vol je moral biti star okrog dve leti, da je že k pameti prišel in da je bil dovolj močan, kar je pomenilo, da je imel okoli 600 kg. Ko je bil star čez 6 let, je lahko dosegel težo do ene tone, a takrat so bili bolj ali manj zanimivi le še za mesarje. Vol lahko živi deset let, a ga kmetje nikoli niso obdržali toliko časa, največkrat so ga prodali naprej na sever že čez leto ali še prej. Kako težkega (in močnega in ješčega) vola si imel v hlevu, je narekovala velikost posestva in obseg dela. Premočan vol ni bil izkoriščen, jedel je pa veliko več. Kako močan je vol, Franc ni vedel natančno, bi pa znal praktično pokazati, ker na kmetiji so vse stvari zelo praktično zastavljene. Jermiček (jarem je za par volov) je bil ponavadi iz orehovega lesa, ker je lahek, mehak in ne poči prehitro, praktičen in enostaven, vse ostalo pa tudi, ker komplicirati ni bilo časa! Voz je bil tako oblikovan, da si natančno vedel, koliko naložiti drv ali sena ali česa drugega za posameznega vola, da ni bilo potrebno tehtati in se ni moglo zgoditi, da bi vola uničil. Ker je bilo to delovno živinče včasih ključnega pomena, so zanj lepo skrbeli. Ko so recimo poleti orali, so ga prej dobro nahranili, največkrat z deteljo, ki je bolj močna hrana, po dveh urah dela na soncu pa so ga vrnili v hlev, da se je ohladil, spet najedel in napil, šele potem ponovno na delo. Čustvene navezanosti na žival sicer ni bilo (no, roko na srce, saj na traktor se danes tudi čustveno ne navežeš!), a je bila pri hiši dlje, če je bila pridna. Ceneje ga je bilo kupiti »neuhojenega«, kar je pomenilo, da si ga moral sam naučiti za delo v brazdi ali pred vozom, za kar si potreboval do deset dni, si ga pa potem lažje prodal naprej, že šolanega in malo porejenega. Za komande je pa Franc moral že malo pomisliti, kar nekaj let že ni delal z njimi: na »ej« se vol ustavi, z »gijo« gre naprej, s »cabe« zavije desno, s »hajs« pa levo. Rikverc ima tudi, le komande posebne za vzvratno vožnjo ne …

Franc je v mladih letih včasih tudi do trikrat letno romal v Metliko po novo žival, kar je pomenilo dodaten denar pri hiši. Če je vol krepko delal, so ga morali tudi podkovati, da si ni poškodoval parkljev, kar pa je bilo težaško opravilo, ki je zahtevalo pet ljudi. Žival so obuli v posebni ploščici, za vsak parkelj posebej, za vsako nogo so potrebovali najmanj 15 minut, na prvih nogah so se podkve prej izrabile. Zakaj toliko ljudi, če vol ni zloben? Pri podkovanju sicer ni bil zloben, ubogal pa tudi ni!

Kakor koli. Zakaj danes volov ni več, je popolnoma jasno, nadomestili so jih traktorji. In z njimi en človek lahko naredi veliko veliko več. Ter hitreje. Za kar pri vsem skupaj pravzaprav sploh gre. Pravo vprašanje je, zakaj bi danes sploh kdo še hotel imeti vola. In odgovor je enostaven ­– največkrat zaradi mesa. A za meso so za rejce bolj zanimivi biki, ki se hitreje zredijo, vole pa imajo le še tisti, ki so nanje vezani čustveno, kakor koli se to že čudno sliši.

Sivc se mojega obiska ni kaj preveč razveselil, saj se najbolj udobno in varno počuti v hlevu in mu trava ter odprt prostor ne dišita najbolje. Verjetno je bil vesel, ko se je vrnil v svoj kotiček, a dolgo ne bo več v njem, ker bo kmalu dosegel želeno težo. Je pa krava poleg njega breja in ne dvomim, da bo Franc iz telička spet kdaj »naredil« to čudovito, ogromno in mirno žival …

img_1398 vol-5 vol-1 vol-3

Fotke je prispeval Robert Kruh, nekaj je tudi mojih, objavljeno pa je bilo v Nedeljskem dnevniku.

LADKO

Ladko v akciji!

Zadnjič sem se z znanim slovenskim pisateljem peljal proti Ljubljani (v njegovem nadvse dragem avtomobilu, jasno) in človek je kar naenkrat zaklel, da mu gre ta kriza ful na k… Ker meni ne gre, saj na srečo nimam presežka denarja, da bi ga vlagal v razno razne finančne sklade (in to je, vsaj zaenkrat, edino veselje nas revežev!), sem mislil, da kaj veliko materiala za pogovor pač ne bo, dokler ni dodal, da je zadnjih nekaj kilometrov računal, koliko denarja se je v plehu peljalo mimo in da to že ne more biti kriza. In sva se potem vso pot naprej skupaj zabavala z računanjem. On je govoril znamke avtomobilov (ki jih jaz ne poznam sploh) in koliko koštajo (kar se meni sanja še manj!), jaz pa sem računal. Na mobitel, jasno, saj nisem kakšen fizikalec, dasiravno ne vlagam v finančne sklade. Moram reči, da sem bil nadvse začuden nad končno vsoto pleha na kilometer slovenske ceste, še bolj pa nad cenami posameznih vozil. OK, tole pišem že kakšen mesec kasneje, zato sem znamke vozil in njihove astronomske cene že pozabil, mi je pa v spominu ostala lada niva, ki je v nekem trenutku prismrdela nasproti. Ko sem ga vprašal, koliko prištejem za to terensko vozilo, je samo zamahnil z roko in odvrnil, da to sranje košta manj, kot sva midva dala za kosilo in že začel cediti sline nad mercedezovim terencem, ki mu je sledil poršev terenec in malo z njim avdijev terenec in nato … Saj ne, da bi moral braniti Ruse ali njihova vozila pred komer koli, a sva kasneje vseeno udarila debato tudi na to temo. Zakaj kupiti ogromnega, dragega terenca prestižne znamke, če z njim niti na travnik ne moreš, ker se ti ga zdi škoda, če pa ga že spraviš na teren, te v off-road zmogljivostih naščije že čisto navadna, usrana in skoraj zastonj lada niva. Prijatelj je na koncu priznal, da je za teren res boljše kupiti zastonj nivo, jaz pa sem se, domov prišedši, nemudoma usedel za računalnik in pobrskal med rabljenimi vozili. Ker, kdo pa si v življenju še ni zaželel terenskega vozila, vas vprašam? No, verjetno si ga kdo še ni, zato moram vprašati drugače: Kdo od PRAVIH možakov pa si v življenju še ni zaželel terenskega vozila? No, vidite. A rezultati niso bili najbolj optimistični za moj nadvse plitvi žep, čeprav sem gledal samo stare nive. Sanje sem nemudoma pokopal, le na dopoldanski kavici s Klemijem sem jih še za kratek hipec obudil v življenje, a je bil že ta kratek hipec dovolj, da so sanje spet obljubile realnost postati. Kajti, danes so dovoljene sanje, jutri pa je lada niva že lahko v vaši garaži! Klemi se je takoj spoznal v terminu pravi možak, ki si zaželi pravega pravcatega džipa in je izkoristil priložnost. Ponudil mi je partnerstvo. In čeprav v kompaniji še krava crkne, pravi pregovor, sva kar mimogrede udarila v roke in najela vsak svoj kredit, kriza gor ali dol! Ni bilo časa za razmišljanje, na internetu sva nemudoma izbrala svojo lepotico (ki je, mimogrede, le malo mlajša od mene in kar nekaj starejša od mojega mlajšega partnerja), v naslednjem hipu pa sva bila že na drugem koncu Slovenije, bogu za hrbtom. Da si ne bi premislila, ker če bi idejo prespala, od najinega džipa ne bi bilo nič, to vam zagotavljam. Prodajalcu je zagotovo ritka ploskala, ker takšnih kupcev zagotovo še v življenju ni imel! Je hotel odpreti pokrov motorja, pa sva mu to preprečila s prostodušnim priznanjem, da lahko tisti motor sicer pogledava, a kaj dosti nama to povedalo ne bo, da naj nama raje ceno spusti za 100 evrov in pove, kje se prešalta v štirikolesni pogon pa koj pljunemo v roke! In je mojster povedal, da ima lada niva stalen štirikolesen pogon (jupijej!), da tavelika ročka je za reduktor, kar še poveča prestavna razmerja in je štirikolesen pogon še bolj opasen (juhej in juhej!), da tamala ročka je pa »špera« in da to je pa le za najhujše primere, ko res ne moreš ven iz kakšne hude jebovine (trikrat hura!) in da z njo morava pa pazit, ker je res strupena pa to. Sva plačala, registrirala (tudi pri registraciji sva bila malo bolj vesoljska, ker ko me je uradnica vprašala, če potrebujem zeleno karto in nisem vedel, kaj je to, da je morala pojasniti, da je to za tujino, sem mirno rekel, da ne, ker bom samo po hostah divjal) in že sva letela proti Dolenjski.

_MG_1416.jpg_MG_1396.jpg_MG_1403.jpg

Na tem mestu moram potiho priznati, da me je bilo pri vožnji domov v ladi nivi kar malo sram, sem se počutil kot kakšen red neck, pa tudi malo sem se že soproge in njene reakcije začel bati, a ker je bila Slovenija tedaj še pod snegom in ker sva se ravno peljala mimo Gorjancev, sem zaustavil, Klemi je prisedel in v temni noči sva že orala svež sneg proti vrhu. V najinem čisto pravem džipu!Po cesti ni bilo dovolj adrenalinsko, zato sva zavila v cel sneg, saj zakaj sva pa kupila džipa, vas vprašam!? In sva zaglavila, kaj bi pa drugega. A se nisva nič bala, le spogledala sva se in vključila tamalo, tastrupeno ročko! Ne morem verjeti, s kakšno pobožno ponižnostjo sem pritisnil na plin in kar nekako pričakoval, da naju bo kar samo prestavilo na cesto. Pa naju seveda ni. S povešenimi rilci sva s telefonom svetila ob ročicah in v tisti ruščini poskusila ugotoviti, ali imava vklopljene vse tiste špere in reduktorje in kaj jaz vem kaj še vse, a seveda nisva nič ugotovila. Sva se morala kar sama izkopati, brez lopate in v teniskah in nizkih čevljih! Dobra izkušnja za prvič, res! A naslednjo noč je Ladko že polno natovorjen letel proti širnim zasneženim gozdovom, tokrat z naučeno lekcijo – v prtljažniku smo imeli lopato! In tako cel teden vse noči, z različnimi sopotniki, popoldne smo pa šravfali. Saj kaj veliko nismo mogli narediti, ker smo bili s tistimi izvijači in orodjem videti kakor kakšni avtomobilski ginekologi, a dobro je pa le delo. Mi možaki, sami šravfamo džipa! Recimo števec za nivo goriva je kazal prazen rezervoar, čeprav je bil poln. In sva z interneta snela navodila, pogledala, kje se zadeva nahaja, jo poiskala in popravila. Kako? Malo sva pomigala žičke in se ni nič zgodilo, potem pa je Klemi dal levo žičko na desno in desno na levo in števček je začel delati. Kako ponosna sva bila, vam povem. Res. Dokler seveda nisva ugotovila, da je števček kazal poln rezervoar tudi po celodnevni vožnji! A kaj bi to. Namontirali smo še meglenke, tudi zadaj, da smo se ponoči lahko smučali in bilo je super. Kot na vodi, po zasneženih hostah, polna luna itd … Dokler se seveda žice niso vžgale, ker je dal Klemi pretanke, a to smo rešili kar tam, ko se je zadeva malo ohladila in razkadila. Namesto izolacije smo uporabili obliže iz prve pomoči. Priročno, človek se mora znajti! Tudi ko nam je pri oranju po brezpotjih odletela izpušna cev, smo jo kar tam nekako privezali, da smo se privlekli do mesta, žal mi je bilo le spečih ljudi, ki so verjetno mislili, da kakšen avion bolj nizko leti. Ko smo to popravili in spet odšli na nočno vožnjo globoko v kočevski rog, pa se je zgodilo, kar se je moralo zgoditi. Takšni strokovnjaki, kot smo, smo se seveda zakopali in sežgali sklopko. Kaj to pomeni? Ne vem, tako mi je povedal mehanik, kaj je sklopka, se mi niti sanja ne! No, k mehaniku je Ladkota po nekaj dneh samevanja nekje v gozdu odvlekel Krsto s traktorjem, prijatelji pa se nama s Klemijem v nočnih urah ne odzivajo več na telefon, dokler bova imela tistga džipa. ker nikoli ne vedo, ali jih bova klicala nekje iz še vragu za hrbtom, naj naju pridejo iskat …

IMG_1442.JPG_MG_1433.jpg_MG_1437.jpg

OK, izjema je samo Pejo, naj ga ta lepa navada pomagati človeku v težavah še dolgo spremlja! Sicer pa, zdaj sva nabavila tudi prave original ruske orto hude kramparce in ni ga več terena, ki bi nama preprečil pot domov …

Bivakiranje v snegu

Vsake toliko se mora človek preveriti, koliko prenese. In prenesemo veliko, še posebej Robert, Grdin in jaz. Mraza in divjih zveri. In nam en takšen zimski bivak ni kaj prehudega, še posebej, če z nami ne gre znani junak Klemi, ki se tako zelo boji medvedov, da še pred spanjem za vsak slučaj pogleda pod posteljo. Saj je strah premagal, ko si je kupil solzilec, a z nami ni šel zato, ker je tisti zadevici verjetno potekel rok trajanja … Konec koncev smo bili prav veseli, da ga ni bilo med nami, ker bi se vsi nalezli njegovega strahu in proti zasneženemu Snežniku smo se vozili prav prešerne volje. Grdin je bil celo tako zelo pogumen, da je izjavil, da en ali dva medveda nista nič, da ju bo tako zgrizel, da bodo lovci potem mislili, da jih je s šibrovko ustrelil. Zaradi plomb, saj razumete, ima še svinčene, belih zalivk v njegovih mladosti še ni bilo, dasiravno še ni tako star … Kakor koli, poguma je bilo dovolj in še preveč, dokler nas firbec ni zaustavil med Kočevjem in Ribnico, kjer smo si ogledali pravega rjavega medveda, ki ga ima en gostilničar za turistično atrakcijo. Šolski avtobusi se zaustavljajo, ker hočejo otroci videti zverino, vmes jih pa še lakota in žeja primeta in biznis cveti. Recimo. No, da smo se ustavili, je bila napaka! Tisti medvedek je bil videti majhen, vse dokler ni začel stegovati jezika in krempljev čez mrežo, ker mu je Grdin košček sendviča vrgel pred ograjo namesto noter. In smo si ogledali njegove zobe in mačete, ki jih je imel namesto nohtov! Smo kar hitro odbrzeli naprej, ker če bi ga še malo opazovali, bi obrnili, to vam zagotavljam.

IMG_1441.JPG IMG_1446.JPGIMG_1451.JPG

No, zasnežen gozd je bil za našega Ladkota mačji kašelj, sneg je drobil pod močnimi ultra narezanimi original ruskimi gumami kot za šalo, a ko ga je bilo preveč, ga je bilo pač preveč. Tudi najboljši imajo svoje meje, kaj hočemo. Pa tudi že mrak se je počasi spuščal in smo si morali kar hitro poiskati dober prostor za kampiranje. Pa ogenj pripraviti, pa skuhati, pa … Delo smo si razdelili, seveda, kam pa pridemo brez organizacije!? Robert je kuril ogenj (no, poskušal je), Grdin je pripravljal drva, jaz pa sem nam na majhnem plinskem kuhalničku pripravljal čaj. Ki ga je, ravno ko je bil skuhan, Grdin prevrnil, ko je poskušal pomagati Robertu, ki pomoči ni potreboval, še posebej ne pihanja njemu direkt v obraz, ker se je dima že preobjedel! Drva so bila mokra in sveža in niso hotela zagrabiti, dokler nisem zagrabil jaz in jih nekaj nacepil, potem je bilo. In smo se vsi vrgli v pripravo postelje in strehe iz smrekovih vej, vmes smo pa še malo kurjavo pripravljali, ki jo je mraz zahteval v velikih količinah. Jebemu vraga nazaj in tristokosmatihmedvedov, doma nikoli ne garam tako močno kot smo garali tam!

IMG_1454.JPGIMG_1463.JPGIMG_1468.JPG

Ko smo vsaj za silo pripravili zadeve, je bila že trda noč, zato smo na hitro malo podimili hrenovke, da smo lažje čakali na polsuhe klobase, ki so se kuhale v loncu, vmes smo pa še par kavic s plinskega gorilnika v rito vrgli. Grdin jih ni prevrnil, ker sem ga imel ves čas na očesu. Ja, klobase z gorčico so teknile, še posebej njihova toplota, ki je vsaj za silo grela premražene roke. Okoli enih zjutraj smo se siti in prijetno utrujeni spravili v dom, sladki dom, a so se kmalu pokazale težave. Grdin je imel dve spalki a ni imel blazine, Robert je imel blazino, a ni imel dveh spalk. Jaz sem imel vse po dvoje a se mi je žvižgalo za njiju, ker se še spomnim podobnega bivakirnja dve leti nazaj, ko smo spali na snegu in se še do zdaj nisem dobro ogrel … Kakor koli, smo se nekako uredili in zavlekli v spalke in en, dva, tri, sta že smrčala. Jaz pa buden kot sova. Malo pred spanjem je Robert, poznavalec host in divjih zveri, razlagal o stoletnih poteh divjadi, ki da vse potekajo iz Kočevskega roga čez Snežnik. Kdo bi potem sploh spal, razen njiju dveh, vas vprašam!? Pripalil sem par čikcov, še malo polen na ogenj vrgel in se ulegel, da zaspim, ko je gozd oživel. Zazdelo se mi je, da slišim volčje tuljenje. Pa bogtenimarad, kje ravno takrat, ko ni bilo Klemija s solzilcem? V hipu sem spet bil pokonci in še malo bolj naložil. Za vsak primer. Lepotici sta seveda spali brez vseh skrbi. Drevje je od mraza pokalo, sneg se je usipal z vej, veter je pihal, ogenj metal groteskne sence, jaz sem pa drgetal. Pa ne od mraza, nič ne tajim. Očitno obstaja nekakšno pravilo, da nekoga mora vedno biti strah, in če ni Klemija, je bila verjetno vrsta na meni. Ne vem. Vsake pol ure sem nalagal, dokler se ob štirih zjutraj zaradi mraza ni prebudil Robert in je on prevzel stražo. Saj kaj dosti nisem spal, ker je ob petih že Grdin nalagal (ja, dobro smo se pripravili s kurjavo!) in sem lahko malo hladne polsuhe klobase gricknil, da sem potem lažje zaspal, a le do sedmih zjutraj, ko je vstal Robert. In je bilo konec hecanja, potem sva pa oba skupaj težila Grdinu, ki bi še kar spal. Za zajtrk klobas nismo jedli, ker so šle v oglje, saj smo jih ponoči postavili preblizu ognja. Zakaj smo jih postavili preblizu ognja? Ker sem mislil, da potem divje živali zaradi dima ne bodo zavohale okusne delikatese!

IMG_1479.JPGIMG_1489.JPGIMG_1496.JPGIMG_1497.JPG

Pospravili smo, kolikor smo lahko, ne zaradi ekološke osveščenosti, temveč zaradi mraza, da smo se malo ogreli, se spustili do avta in še preden so cerkveni zvonovi začeli klicati lokalne Talibane, smo že bili v prijetni gostilnici na dobri kavici. So nas gledali postrani, ker smo smrdeli po dimu in klobasah, a se kaj dosti sekirali nismo. Ko jih jebe. Dokler nismo ugotovili, da zahojeneži ne sprejemajo plačilnih kartic in smo kot blazni prevrnili vse žepe, da smo nabrali dovolj drobiža … A kaj bi to, vsaj prenočišče je bilo zastonj!

Iglu januar 2007

Bivakiranje v snegu februarja 2007

Šotorjenje v snegu februar 2006

Sneg

Slovenijo je pred kratkim čez noč zasnežilo. Kar niti ni bilo zelo čudno, saj smo prvi sneg dobili šele proti koncu novembra, ko je sneženje povsem normalen vremenski pojav. V teh zemljepisnih koncih, jasno, ne recimo v Afriki … Torej, vremenoslovci so napovedali izdatno sneženje, ki pa tokrat ni presenetilo cestarjev, temveč voznike, ki jim ni težko odšteti nekaj deset tisoč evrov za novega jeklenega konjička, zaradi katerega sosedovi obmolknejo, ne ostane pa jim za hrano in za zimske gume. In potem delajo zastoje in bentijo na cestarje, ker ceste niso samo splužili temveč tudi posušili s fenom. Recimo, a to je že druga zgodba. Hočem povedati, da sem se tokratne snežne napovedi razveselil kot že dolgo ne. A ne zaradi sebe. Saj imam rad sneg, to že, a imam vozniški izpit ter vozilo s snežnimi gumami in se lahko odpeljem kam v hribe, kjer je sneg že dolgo, razveselil sem se napovedi zaradi otrok. Ki snega kar niso mogli dočakati! Zvečer pred napovedanim sneženjem sem se odločil, da bi bilo morda dobro, če bi enkrat za spremembo najine tri otroke s soprogo že kar nemudoma pripravila na prihajajočo ujmo. Predvsem zaradi Maksa, ki je imel pred kratkim štirinajsti rojstni dan in sem ga, ko je bilo že krepko pod ničlo, opazil na poti iz šole, oblečenega samo v tenak pulover in suknjič iz džinsa. Verjetno je ravno zapihalo, ko sem peljal mimo njega, da sem zgrožen opazil njegov goli hrbet in bi me kmalu kap. Nič ni pomagalo, da so bili poleg njega tudi sošolci, oblečeni prav tako pomanjkljivo, kakor se je kasneje izgovarjal. Sem popolnoma znorel, a kaj, ko pri njegovih letih to kaj dosti ne pomaga, pa tudi nadvse dober izgovor je imel, ko sem mu očital pomanjkljivo oblečenost in kašelj in smrkav nos – da je kašljal in smrkal že prej …

img_1347

No, napovedali so izdatno sneženje in s soprogo sva se odločila, da vsem trem najinim junakom že zvečer pripraviva vse za odhod v šolo in v vrtec naslednjega dne. Seveda se je takoj pokazala težava. Maksu sem naročil, naj mi pokaže svoje zimske čevlje in mi je človek pokazal teniske. Ki so bile sicer drage kakor kakšni visokogorski gojzarji, a v sneg po mojem mnenju kljub temu ne sodijo. Čevljev pa ni imel. Kritičen in očitajoč pogled si je zatorej prislužila moja soproga, ki pa je napad nemudoma odbila od sebe s pojasnilom, da je moj najstarejši očitno res moj, ker se ga na noben način ne more zvabiti v trgovino po nakupih (kar je seveda res) in da mu stopala rastejo kakor gobe po izdatnem dežju. Kar je tudi res, saj je številka njegovih stopal že tolikšna kakor moja, kar mi je ponudilo instantno rešitev. Prinesel sem mu svoje čevlje, na katere sem nadvse ponosen, saj imajo grob in trpežen podplat in še bolj trpežno usnje, ki sem ga celo premazal s posebnim voskom, ki ne prepušča vode. In sem bil prepričan, da bo prvi sneg v njih udobno prestal, nisem pa seveda računal na njegove sošolce. Ki so, ker na Dolenjskem ni snežilo, v šolo vsi prišli v dizajnerskih teniskah (in v njih bi, sem prepričan, prišli, četudi bi snežilo!), le moj sin je bil v mojih udobnih in toplih čevljih. Ki so, kar seveda priznam, morda celo malce iz mode, ker v mojih letih več dam na komotnost kakor na videz, Maks pa očitno ne. In ker so ga prijatelji iz zadnjega razreda osnovne šole očitno zafrkavali, je bil odhod v trgovino s čevlji naslednjega dne toliko lažji. Z Moniko sta domov prinesla čevlje, ki sicer niso po mojem okusu, a ker so bili edini, ob katerih ni zavijal z očmi do neba, sem se pač moral sprijazniti z izbiro. Zdaj samo pazim, da v šolo ne hodi v kopalkah, dasiravno še vedno (kljub napovedim) nismo imeli snega. Kar me seveda vrne k mojemu najmlajšemu sinu Lenartu, ki jih šteje dobre štiri. In ki že zna poslušati vremensko napoved in ki je vsak dan nestrpno kukal pod nebo, pričakujoč sneg. Ki ga ni in ni bilo, da je nekega lepega dne končno ogorčeno vzkliknil, da se na naši televiziji samo lažejo. In dasiravno se z njim popolnoma strinjam, se mi zdi, da je za tako globoke resnice in spoznanja še malo premlad, zato sem jih branil (vremenarje namreč), kakor sem vedel in znal in bil neskončno vesel, ko je končno pobelilo tudi naš vrt. Lenart se je nadvse razveselil, razveselil pa sem se zaradi njegovega veselja tudi jaz. Res je lepo, da nek tako naravni pojav vsaj pri majhnih otrocih še lahko vzbudi tako pristna čustva. In ker se je razveselil tudi Gašper, moj srednji sin, ki je snega pri svojih desetih že kar vajen, sem oba toplo oblekel in ju poslal ven. A je veselje trajalo le dobre pol ure, ker je bil sneg bolj moker in ker Gašper očitno pozna posebne kraje, kjer se lahko drsaš po riti in hrbtu, sta domov prišla povsem, ampak res povsem mokra, Lenart seveda v joku. Ker ga je nadvse zeblo, saj se prejšnjega snega ne spomni in tudi še ne ve, da mora na toplo, preden se mraz spremeni v bolečino … Ko sem mu kot skrben oče poskušal dopovedati, da mraz pač grize, se je njegov jok še povečal, zato je zadevo prevzela Monika in ga kmalu pomirila, do naslednjega dne pa je grizenje seveda pozabil in se je zgodba ponovila. In se bo ponavljala vse dotlej, dokler ga bo sneg tako navduševal. Upam, da še zelo dolgo in da tega vsakoletnega naravnega pojava ne bo nikoli povezoval s stroškom za nove zimske gume …

Izlet na Gorjance

S sestro sva leto dni narazen po letih in če iskreno pobrskam po spominu, se nisva prav najbolje razumela. Ves čas je bil na sporedu kreg in ravs, nikakor nikamor nisva odhajala skupaj. Imela sva različne prijatelje (verjetno sem pazil, da jih ne bi mešala?!) in različna interesna področja. Seveda sva dopuste preživljala skupaj, recimo morja, hribe in smučarijo, a to le toliko časa, dokler sva hodila s starši. Potem sva dobesedno stekla vsak na svojo stran …
Zdaj, ko se vrhunsko razumeva in skupaj družinsko preživljamo dopuste in proste dneve, me včasih ob teh spominih zapeče vest. In mi je žal, a verjetno ni šlo drugače. Ko gledam ravsanje mojih treh sinov za vsako malenkost, me to boli in jim ves čas dopovedujem, da prepiranje ni lepo niti koristno, še posebej med sorodniki in brati ne, a kaj, ko je to bitka z mlini na veter. Kogar koli vprašam, kako se je kot otrok razumel s svojim bratom ali sestro, skoraj vsak pogleda v tla in zamomlja nekaj o neznosnih odnosih. Ki so, ko dobiš svoje otroke, seveda že antična zgodovina. Verjetno tako pač mora biti … Zdaj sem že obupal, a kar nekaj časa sem iskal ljudi, ki so se s svojimi mlajšimi brati ali sestrami dobro razumeli tudi, ko so bili otroci. Nekaj časa sem mislil, da samo bratje in sestre ne gredo skupaj in sem spraševal prijateljice s sestrami o njihovi mladosti ali prijatelje z brati, pa je bilo povsod isto. Nihče ni kaj posebej rad razpredal o tem, razen če so bili v družbi skupaj, potem se je debata prav živahno razplamtela. In so kar tekmovali, kdo se bo spomnil večje neumnosti (nesramnosti), ki jo je napravil svojemu bratu, sestri … Potem sem iskal sorodnike z večjo razliko v letih, pa tudi tam kakšnega velikega uspeha ni bilo. Ravs in kavs, razen če je bila razlika v letih tako velika, da odnosov sploh ni bilo. Da je bil starejši že na študiju v Ljubljani, ko je mlajši šele dobro zakoračil v osnovno šolo in začel nabirati spomine. Ko gledam Maksa, ki je slabe štiri leta starejši od Gašperja in skoraj deset od Lenarta, se včasih ujezim, čeprav je do svojih bratcev pravzaprav dober. Še posebej do Lenarta, ki mu pomaga in zanj skrbi. Če ga seveda kaj ne piči, potem je pač vpitje, ki odmeva po naši ulici. Ne morete si misliti, kako močan glas ima to naše majhno bitjece. In kaj vse z njim doseže! Maks, ki morda na začetku še uživa v draženju, zelo kmalu popusti, pa če ima prav ali ne!
S sestro imava zdaj odlične odnose in ker živi v bloku, z družino velikokrat pride k nam ali pa se kam skupaj odpravimo. Na enodnevni izlet, recimo. Velikokrat tudi na Gorjance, hribovje, ki obkroža Novo mesto. Ker gre za nenaporen in ne predolg izlet, v katerem otroci uživajo, v planinskem domu pa strežejo zelo okusno hrano. In je nedelja lepša, kot bi bila, če bi jo zabili na kavču pred televizijo. V oktobru smo tako ulovili kar nekaj sončnih dni in raziskali kar nekaj hribov, včasih so se nam pridružili tudi Laliči. Otrok je bilo tako za skoraj manjši vrtec, a ker v gozdu načeloma otroško vpitje nikogar pretirano ne moti, nimamo težav. In ker so otroci polni energije in ves čas tekajo daleč pred nami, njihovo vpitje in kričanje ne moti niti nas, ki hodimo malo počasneje in uživamo naravi. Lepo jih je gledati, razvrščene po velikosti in spretnosti, kako letijo kot kokoši brez glave. Tu in tam kdo pade, a če staršev ni preblizu, se mimogrede kar sami pomenijo, da je prav in buška ne tako boleča. Všeč mi je tudi, da znajo splezati na drevo, recimo. Seveda prvi potegne Maks, ostali mu sledijo. No, roko na srce, Lenart in sestrin Blaž se raje previdno obešata na nižje veje, kjer ni tako nevarno. Poznata svoje meje, čeprav ne dvomim, da bosta kmalu poskusila. Spomnim se, da sem bil v Dubrovniku, ko me je poklicala Monika, da je Maks, ki jih je imel tedaj morda štiri, splezal na drevo. Kot mlada mačka. Gor je šlo, dol pač ne. Ona pa je stala spodaj in ga mirila. Jaz pa tisoč kilometrov proč ves živčen resno razmišljal, ali naj sedem v avto in odhitim na pomoč in ali bodo zdržali do mojega prihoda! Noro. V Romunijo sem dobil klic, da se je, še mlajši Gašper, zaklenil v kopalnico. Me je zaskrbelo, a ne toliko, da bi takoj sedel v avto in odšibal domov. Človek je bil pač v kopalnici, kar pomeni, da vodo je imel, toplo mu je bilo, brisač za mehko posteljo je bilo dovolj, vrata pa so tudi toliko dvignjena, da bi mu recimo lahko na tanko narezan pršut Monika lahko podajala pod njimi … Seveda se šalim, predlagal sem ji, naj gre po soseda in naj vrata razbijejo, da bomo že nova kupili, a bi bili presenečeni, kako so ženske, ki niti žarnice ne zamenjajo, če je moški v bližini, iznajdljive, ko možakov ni. Je vzela posebne klešče ter od zunaj obrnila ključ; kar nisem mogel verjeti, ko mi je povedala, saj drugače, ko kaj delam, mi orodja niti prinesti ne more, ker itak ne ve, kaj je kaj. Tako se mi je vsaj zdelo, od tedaj je seveda drugače in jo lahko uporabim kot zlato prinašalko, otroci se namreč še kar uspešno delajo Francoze … No, takšnih prigod je bilo še nekaj, ponavadi takrat, ko sem bil kje v tujini in sem se potem moral opravičevati Mobitelu za vlažen denar, saj sem jokal, ko sem jim plačeval račun …

img_0760
Kakor koli, izleti v naravo s kopico otrok so čudoviti, pa četudi kdaj na kakšno drevo splezajo, padejo in se potolčejo, če jih je več, bolečina hitreje mine … Ja, skoraj bi pozabil: vsi tečejo na lastni pogon, dokler se prvi ne spomni, da ne more več hoditi, ker ga bolijo noge in ko prvi pristane za očetovim vratom, nemudoma zavlada nenavadna epidemija nezmožnosti hoje pri vseh. Tokrat je bila to Luna in čeprav ji je Predrag nergajoč popustil, sem ga vseeno malce postrani gledal, ker je njegova najlažja, ostali smo bili bolj otovorjeni! Je pa res, da je potem plačal kosilo …

Stojna jama

Ko sem stal na robu prepada, sem nenadoma dojel, da mi je vrv, ki je edina preprečevala, da ne zgrmim v globino, zavezal še skoraj mlečnozobi mulo. S kocinami pod nosom, ki se še niso povsem odločile, ali naj bodo pravi brki ali kar nekaj in so se očitno nekje vmes odločile za vdajo in ostale kar nekaj …
»Ej,« sem ga zaustavil, ko me je rinil proti robu, »veš kaj razmišljam?«
»Kaj,« je vprašal z zanimanjem, ki je bilo tako veliko, kakor je veliko avtomehanikovo ogledovanje prsta, s katerim je še malo prej vrtal po nosu in se mu je nekaj lepljivega prilepilo na konico. Zanimanja ni kaj veliko, bolj dilema obrisati ob hlače ali vtakniti v usta …
»Razmišljam, da me varuje človek, ki je še v plenice rinil, ko sem jaz že pošteno babe jagal,« sem bil direkten in iskren. Kaj mi je pa drugega ostalo?! Stal sem tam na robu nekaj več kot petdeset metrov globokega prepada, navezan na drobno, drobno vrvico, on pa me je silil, naj se spustim čez rob. Jeba, vam povem. Že res, da je par stvari že splezal in že res, da se je naučil kakšen vozel ali dva zavezati, ampak, tristo kosmatih medvedov, saj mu še brki niso pošteno pognali. Nekaj se je prej ustil, da je njegov ata pravi alpinist, ampak to dejstvo mi v tistem trenutku kaj dosti ni pomagalo. Ali pa če bi bil astronavt! No, bolj pomirjajoče bi bilo, če bi bil njegov ata recimo tudi kirurg, da bi me potem skupaj sestavil, ko bi omahnil v globino, in prepričan sem, da bi se potrudil, ko bi mu povedal, da sem pri njemu zato, ker sem se zaupal v roke njegovemu sinu, ki se okrog hvali, da je njegov ate pa taprav alpinist … Ja, ni šlo. Klemi je stal ob debeli smreki, okoli katere je bila zavezana vrv in se mu nikamor ni mudilo. Jasno, ni on stal na robu. Odtrgal sem pogled od njegovih še skoraj mlečnih zob in dlak pod nosem, ki se nikakor ne morejo odločiti, da bi postale brki in pogledal drug vozel, tistega, s katerim je Pejo zvezal dva sedemdesetmetrska štrika, ki ju je potem odvrgel v prepad. Bosta ostala skupaj ali bosta šla narazen? Od tega je bilo odvisno moje življenje! Ozrl sem se okoli, da bi si ogledal njegov obraz pod nosem, a je že odpeketal na povsem drug konec, da bi ujel nekaj dobrih posnetkov. Za youtube, da se bodo psihoti naslajali ob totalnem razčefuku, ko bom priletel ob tla? Nisem ga videl, torej nisem mogel preveriti, kako je z njegovimi brki, čeprav sem bil po spominu skoraj povsem prepričan, da kaj boljše od Klemija ni. Se je sicer hvalil, da ima enako čelado kot Tomaž Humar, ampak kakšno vezo ima to?! Evo, še en problem se je pojavil! Začel sem razmišljati, ali ima enako čelado, kot jo je imel Humar, ko so ga dol vlačili s helikopterjem ali pa je imel takrat drugačno, a nisem hotel vprašati, ker če so se mi že noge tako tresle, kako bi bilo šele z glasom. In nisem hotel, da bi mladci videli, kako veteran junaške slovenske vojne (o kateri se, jasno, učijo iz zgodovinskih knjig!) bojuje svoj boj s strahom nad prepadom. Misli lepe misli, sem si ukazoval, ko sem se končno spomnil, da tretji mladec pa že ima konkretne brke. A ta misel kaj dosti oziroma dolgo ni pomagala. Zbudili so me ob devetih dopoldne, kar je že kar ekstremni podvig zame, a še bolj ekstremno je bilo od Krstota, ki ima edini nekaj res brkom podobnega, sposoditi si opremo. Vse je bilo dogovorjeno že par dni prej, ampak Krsto, jasno, je imel telefon izklopljen, hišna vrata pa so bila zaklenjena (s ključem v vratih na zunanji strani!). Smo zvonili, hodili okrog hiše (hud pes čuvaj je besno migal z repom), klicali, pa nič. Dokler nismo priklicali soseda in mu razložili težavo, ki jo je potem seveda nemudoma rešil. Ker na vasi spati, ko je že svetlo, je zločin, zato je človek na pragu vpil, da je prišla policija tako prepričljivo in glasno (ter hkrati s pestmi razbijal po vratih), da ni minilo dolgo, da se je uspavana lepotica prikazala (v pižami!) in nam posodila opremo. Kaj je pri tem še vse natresel, ne bom ponavljal, ker tudi sam nisem jutranji človek in ga povsem razumem!
»Veš kaj, ko bomo mi še pošteno babe jagali, boš pa ti v plenice rinil!« se je oglasil Klemi in me iztrgal iz razmišljanja.

img_0462_resize img_0428_resize img_0399_resize 8_resize 3_resize 4_resize

Hja, kar je res, je res. Stopil sem čez rob in se obesil na vrv. In se počasi spustil v jamo. 50 metrov globoko. Kar adrenalinsko. Je šlo lepo, počasi in brez strahu, dokler se nisem nekje na sredini spuščanja spomnil in pogledal, kje je Suki (tokrat brez Sikija!). In ko sem ga zagledal globoko dol, majhnega kot figurica iz kinderjajčka, ni veliko manjkalo, pa bi narinil v hlače, čeprav še nimam plenic! A sem nekako srečno stopil na tla in pripravil fotoaparat za Klemijevo spuščanje. Ki je bilo seveda nekaj povsem drugačnega, ker njegov ata je ipak alpinist. Vsaj tako sem mislil, ko sem ga opazoval, kako izvaja horizontalen helikopter, prepričan, da mi hoče pokazati, kako se spuščajo profiči, dokler mi na tleh ves zasopihan ni povedal, da so mu moji pancarji porušili ravnotežje in se je komaj obdržal na štriku!


A pustimo nepomembne detajle. Bili smo na dnu ledene jame, s temperaturo blizu ledišča, čakal pa nas je še spust dodatnih 30 metrov v globino po ledu. V popolno temo. In potem vzpon z derezami in dvema cepinoma po skoraj navpični ledeni steni. Nič posebnega, če mi mulci ne bi dali »tastrupenih« cepinov, ki kar sami plezajo, pa šele potem povedo, da so mi dali ful stare in naj zato ne stokam in se ne čudim, zakaj imam vse prste potolčene in podhlajene, pa še nategnili so me in pokazali težjo in lažjo smer, sem izbral seveda lažjo, ki pa se je kasneje izkazala za težjo. Ko sva bila s Sukijem na dnu, sem mu predlagal tekmo do vrha, a ni bil za, čeprav je bil on že na vrhu, ko sem sam še vedno praskal meter nad tlemi … A pustimo tudi to in kako mulci plezajo (v bistvu so me v jamo zvlekli zato, da so se malo važili, kako obvladajo), bilo je čudovito, čeprav tudi naporno. A kaj bi to, saj smo možaki, ne?! No, vsaj jaz in Suki, zato sva, ko smo prišli ven, mimogrede zakurila ogenj in spekla klobasice in čevapčiče, s čebulo in paradižnikom se je jed božansko prilegla! Resnici na ljubo moram dodati še, da bi ogenj morda zakuril tudi Klemi, ki je iz Finske prinesel kresilo z jelenovim ročajem (!), a kaj, ko ga špara, saj je kresila z vsako iskro manj …

Ni prvoaprilska!

Verjetno vsi poznate risanko A je to, v kateri se glavna junaka Pat in Mat lotita vseh nalog na najbolj kompliciran način, sproti se jima vse sfiži, na koncu, ko uničita že čisto vse, pa jima le nekako rata. Te risanke ne maram, ker me preveč spominja name. Res. Volja je, volja, le znanja in orodja ni, vse je bolj ali manj le čista improvizacija. Saj končni rezultat nekako je, a kaj, ko je vse ostalo demolirano. Kot v risanki. Sem mar jaz kriv, da so mi roke zrasle kot krtu, obrnjene navzven?! Veliko raje kot pisatelj in urednik bi bil recimo avtomehanik ali polagalec keramičnih ploščic, ker tam je denar, vam povem, a potem ne bi bilo kruha za družino, sem prepričan. Saj kot pisatelju mi ne gre zelo slabo, nič ne stokam, ko le ne bi vse prepogosto poskusil kaj prišparati (tudi) tako, da namesto strokovnjaka sam kaj postorim. Preljuba mi soproga mi je že tisočkrat prepovedala popravljati stvari, pa me še ni izučilo! Ne morem pomagati, samega sebe vidim kot strokovnjaka za vse, ki se nobene naloge ne ustraši, rezultati pa so, kakršni pač so. Odpadla so nam recimo vrata od pralnega stroja, zaradi starosti sta prerjavela oba vijaka. Nič lažjega, saj vem, a kaj, ko doma ni bilo vijakov in sem (kot začasno rešitev) uporabil dva lesna, ki sta pokukala ven in potem nekaj let trgala oblačila soprogi in vsem, ki so se motovilili okoli stroja. Pralni stroj je sicer delal, a je bila kolateralna škoda večja kot bi stal recimo nov pralni aparat … No, takšnih primerov je še veliko, a do letos sem imel vsaj en pozitiven primer. To je menjava zimskih pnevmatik z letnimi. Ki se opravi dvakrat letno. Kupil sem dodatna štiri kolesa in potem premontiranje vsako leto dvakrat kar sam opravil. Izognil sem se vrstam pri vulkanizerju, saj vsi Slovenčki menjajo gume na zadnji, z zakonom določen dan pa še premontažo nisem rabil plačati. Po mojih izračunih bi se mi nakup dodatnih kolesnih obročev povsem izplačal že leta 2016, a kaj, ko se je letos zgodila nesreča, ki je moj briljatni načrt povsem podrla. Kot vsako leto smo tudi letos s podstrešja prikotalili letne gume in smo že pri tem malce prišparali, saj nam recimo ni bilo potrebno iti v fitnes. Dobro, po drugi strani smo tudi nekaj izgubili, ker smo se zamazali kot prasci in je zaradi tega šlo nekaj več vode, pralnega praška in električne energije, a na tem mestu ne mislim cepidlačiti. Potem smo z dvigalko dvignili avto in zamenjali vsako gumo posebej. Govorim v množini, ker za takšna težaška dela zlorabim tudi svoje sinove. Naj le vidijo, da življenje ni samo vohanje vijolic! In dvignili smo ga večkrat, ker so bili vijaki tako zategnjeni, da jih, ko je bilo kolo v zraku, nisem mogel odvijačiti. No, nekako smo vse gume zamenjali (vmes sem se kar topil, ko so ljudje hodili mimo in so soproge recimo najedale svoje slabše polovice, zakaj tudi oni tako ne delajo in malo prišparajo!) in zimske gume spravili na podstrešje. Spet čisto šparanje, čisti fitnes, brez izgube, ker smo bili umazani že od prej. Dobro, zamazali smo tudi stene, ko smo zadeve rini skozi ozko stropno odprtino, a so bile umazane že od prej in beljenje tukaj ne štejem kot dodaten strošek! Potem smo se seveda odpravili na testno vožnjo. Dobro, saj me je sram vse povedati in priznati, a ker nimam ničesar drugega za to adrenalinsko reportažo, sem pač prisiljen razodeti se. Na testni vožnji je sicer nekaj ropotalo, a sem po svoji znani navadi najprej pomislil, da je novomeški župan spet nevede in nehote privolil v popravilo kakšne ceste in da zato trese in ropota, ker niso dobro zaflikali. Ker je še kar ropotalo in treslo, sem župana kot krivca s težkim srcem črtal. Toliko ceste pa že ne bi mogel obnoviti, če je za 100 metrov potreboval par mesecev! Potem sem pomislil, da sem nehote narobe obrnil pnevmatike. Ker to se lahko zgodi, sem že slišal za takšne primere. OK, bodimo pošteni do konca, pred leti sem jih že jaz narobe obrnil, da se mi vulkanizer še danes smeji, vrag pa je bil v tem, da se nisem spomnil, ali je takrat tudi treslo in ropotalo ali ne … In sem namesto proti domu zavil proti vulkanizerju. Treslo je pa vse bolj in bolj! Če bi strokovnjaku povedal, da med vožnjo nekaj trese in ropota, bi človek zadevo seveda preveril, tako sem mu pa samo zavpil, če lahko pogleda, ali sem gume pravilno obrnil, on je s pogledom na hitro ošvignil zadevo in pokimal, da ga nisem usral. No, če strokovnjak tako pravi, bo že držalo, sem pomislil in bil hkrati celo malo ponosen sam nase. Seveda ne za dolgo, ker mi je na koncu že kar volan trgalo iz rok, a ker sem bil že skoraj pred hišo, sem sklenil nadaljevati še tistih nekaj deset metrov vožnje. Počasi in previdno, kakor se spodobi, če nekaj ni v redu. Zavil sem v zadnjo dolino pred domom, ko je nekaj močno počilo. Še sam ne vem, zakaj sem v kolo, ki se je divje kotalilo v dolino, buljil z nejevero in presenečenjem!? Malce pa tudi s strahom, jasno, ker če te takšna kotaleča masa zadane, je verjetno kar nekaj škode! No, kolo se je po cesti odkotalilo v dolino in mi izginilo spred oči, zato sem si za hip oddahnil. Še kar sem sedel, nejeveren kot nejeverni Tomaž, ko je na avtomobilsko okno nekdo potrkal in mi povedal, da mi je odpadlo kolo. A ne ga srat, sem že hotel vzrojiti, pa ni imelo smisla. Saj človek ni bil nič kriv.

safran-brez-kolesa

Vrat seveda nisem mogel odpreti, tako da sem zlezel ven skozi sopotnikova in si kakor hladnokrvno ogledal škodo. Tiboga, koliko škode lahko naredi takšno nepridipravo kolo! Blatnik je bil povsem uničen, vrata zablokirana, avto je ležal na zavornih kolutih, kaj je bilo noter, nisem uspel videti. Tako tudi nisem mogel izračunati, kdaj bom po novem prišel na nulo s samostojnim menjavanjem koles! Nič, kar je, je, sem si rekel in začel vrteti telefon, da prikličem pomoč. A kaj, ko se je zadeva sfižila ravno na prvi april in mi nihče ni verjel! Res. Kar nekaj jih je prekinilo z besedami, naj najdem drug dan za jebanje v glavo, šele Andrej S. je priskočil na pomoč. Soprogi je, ko ga je vprašala, če bo šel kaj ven, rekel, da ne razen če jaz spet kaj ne ušpičim in ni hotel snesti dane besede. Ko smo vozilo nekako privlekli do hiše, sem se odpravil poiskati kolo. To se je seveda zakotalilo v potok, ki teče pod mojo hišo, saj drugače tudi biti ne more! Za tavhanje je bilo že premalo svetlo (na srečo sem tudi potapljač), pa še potok je bil narasel kot že desetletja ne. Na potop sem nameraval naslednji dan, medtem je pa že kar nekaj ljudi izrazilo pomisleke, če guma sploh potone. Saj veste, zaradi zraka v njej. In sem zjutraj navezal rezervno kolo na štrik in ga vrgel v Krko. Seveda je plavalo. Vmes je pa hudič pripeljal še upokojenca, ki se je razburjal, zakaj kolo mečem v Krko in če nimam nobene kulture. Jaz sem molčal, prijatelj, ki je prisostvoval eksperimentu, pa ne. Bi morali videti upokojenca, kako je šele znorel, ko mu je zaupal, da sva prej noter vrgla še pralni stroj, ki ga pa nisva imela na štriku! Zapisal si je registrsko in že zdaj uživam v misli, kako bom zadevo razložil policistom. Res. No, kolo sem našel na zadnjem jezu Težke vode, zaciklalo se je pod zadnjim jezom pred izlivom v Krko in je že spet na avtomobilu. V vodo nisem padel, sem pa padel v jašek, poln umazane vode, a šele nekaj dni kasneje. Sodeloval sem pri snemanju diplomskega filma Nejca Gazvode in s tem svojim dejanjem igralski ekipi povsem pokvaril koncentracijo, saj so se hihitali tudi pri najbolj resnih prizorih, kar je mlademu režiserju povzročilo nemalo sitnosti. In, verjeli ali ne, zamenjal sem preluknjano gumo dreserki živali, ki je tudi sodelovala pri snemanju! Potem sem seveda še tri dni živčno bral črno kroniko preden sem si povsem oddahnil …

Hišica na drevesu

Pred leti je krožila šala, da vedno veš, kdaj ti Črnogorec v gozdu naredi škodo, ker za njim ostane štor, visok najmanj en meter. Človeku se namreč ne ljubi skloniti … No, ko smo se pred dolgimi leti odločili, da bomo malce preuredili vrt (torej požagali hruške, od katerih plodov so imele koristi le ose, in kutino, od katere koristi ni imel nihče), sem hruške z motorno žago požagal skoraj pri tleh, za kutino pa ni več ostalo moči. Oziroma je moč še bila, le v križu me je nekaj zasekalo. Naj v opravičilo dodam, da so bile hruške tri, da so imele stebla debela za moško roko (in to roko dobro nabildanega možaka, da ne bo pomote), pa še veriga na žagi ni bila najbolj ostra! Kutino sem torej odžagal v višini svojega pasu, potem pa toliko časa okreval po napornem delu, da so iz »štora« pognali novi poganjki. Kutina se je razrasla v očem prav prijeten grm in ko sem jo tu in tam občudoval, se mi je utrnila ideja. Namreč, pri hiši smo dobili prirastek, saj se nama je rodil sin Maks in sem pomislil, kako lepo bi bilo, če bi sinu napravil hišico na drevesu. Se mi je kar oko zarosilo od ganjenosti, še bolj pa potem, ko sem za idejo navdušil še svojega očeta in taščo, ki sta oba arhitekta. Če sem si sam predstavljal prijetno hišico, ki jo mimogrede vržeš skupaj, sta »strokovnjaka« zadevo tako zakomplicirala (z načrti in izračuni in vsem), da bi skoraj moral zaprositi za gradbeno dovoljenje … To je bilo še v časih, ko nisi mogel kar v Merkur in kupiti, kar potrebuješ. Pri mizarju sem naročil vse lesene dele, ki so bili v načrtu lepo izrisani, vsak posebej, tudi z navodili, kako naj bodo zarezani in sploh in oh, ko pa je prišel račun, smo si ga morali razdeliti na tri dele. S tistim denarjem bi skoraj pol vikendice spravil pod streho, vam povem! Pa sploh še ni bilo konec, ker se smrekovih sušic sploh ni dalo kupiti in sem jih moral nabirati po gozdu in sem se ves čas bal, da bom postal žrtev kakšnega besnega kmeta, recimo. Ampak, dobro, ko sem material navlekel na kup in smo se končno lotili dela, smo seveda ugotovili, da ubogo drevesce takšne teže sploh ne bo zmoglo in smo konstrukcijo morali podpreti. Na vseh štirih koncih! Strešnike sem potem po oglasih iskal in kakor kakšen mrhovinar hodil okoli hiš, ki so jih rušili. Saj sem jim želel plačati, a ko sem komur koli omenil, koliko jih potrebujem, so me vsi nagnali kot neresnega kupca …

img_1017

Hišico smo seveda naredili, otroci so jo tudi kmalu vzeli za svojo. Najprej Maks, potem seveda še Gašper in Lenart, ki še nima dveh let.! So se igrali noter, pa jih je minilo, pa so jo spet odkrili … Včasih tudi na silo, ne bom nič tajil. Sem jih lani pozimi, ko sem bil brez soproge, ki se je zadržala v službi, kar izselil iz hiše, ker so delali prevelik kraval. Saj sem njihovo vikendico na drevesu dobro izoliral pred mrazom. Čez deset minut sem sicer začel resno razmišljati, da bi jo moral izolirati tudi zvočno. Res! Ko sem se vrnil v hišo, sedel za mizo in razgrnil časopis, se je začel tak direndaj, da me je kar vrglo. Pogledal sem skozi okno in bilo je kot v risanki. Hišica se je majala, skakala, gugala in nihala, da sem bil prepričan, da bo v naslednjem trenutku razpadla. V strahu sem skočil pokonci in zavpil, kot po čudežu se je hišica umirila in ko sem splezal po lestvi in odprl vratca, so v mene zrli najbolj nedolžni angelčki z zelo zardelimi lički. Opozoril sem jih, naj nikar preveč ne norijo, ker je hišica nad zemljo in se lahko podre in se vrnil k delu. Pravzaprav k Delu, če sem iskren. A da ne bom predolg – zadeva se je ponovila še štirikrat. Vse skupaj je bilo že tako absurdno kot kojotovi poskusi ujeti cestnega dirkača. Res.
Ja, pa je letos spet prišla zima in z njo sneg. Veliko snega. In so se moji trije junaki spet spravili na zrak. Sem jih fotografiral z balkona, ko pa sem prišel v dnevno sobo, je zaropotalo kot pri potresu. Od strahu sem kar otrpnil, ko sem pogledal skozi okno! Človek pošlje otroke na vrt, kjer naj bi bili varni, pa se mimogrede zgodi nesreča. Pravzaprav bi se lahko zgodila. Hišica se je namreč po desetih letih zrušila, a na srečo pod sabo ni nikogar pokopala. Niti pomislil nisem, da bi jo moral vsake toliko malce pregledati! Ker ima seveda tudi hišica na dreveščku rok trajanja kakor vse stvari na tem svetu …

Sam svoj mojster …

Ste kdaj pomislili, kdaj je človek zares odrasel? Mislim, ste pomislili, kdaj otrok postane mož? Seveda obstaja veliko kriterijev za to, a meni najljubši je, da otrok postane mož, ko uspe iz očetovih rok izpuliti orodje. Kakršno koli! Od kar pomnim, je moj oče vedno nekaj brkljal po vsem živem in neživem, celo elektronske aparate je najprej poskusil popraviti sam, zaradi česar je bilo potem »pravo« popravilo vedno nekajkrat dražje, kot bi bilo sicer. Sam sem pri tem sodeloval kot neprostovoljen »kelnar«. V smislu prinašanja orodja, odnašanja odvečnih delov, držanja lestev ali stola … Že menjava pregorjene žarnice je bila podvig. Oče se je spravil na stol, odvijačil senčilo, odvijačil neuporabno žarnico, jaz pa sem moral stvari odlagati na tla, steči po novo žarnico in nato podajati stvari nazaj, da jih je oče lahko vrnil na njihovo mesto. Ja, nekatere stvari so bile prihranjene za nižjo delovno silo, ženske, senčilo je recimo vedno oprala moja sestra. Toliko o emancipirani družbi … Oče si je potem vedno zadovoljno pomel roke, jaz pa sem moral pospraviti orodje, stol, pregorjeno žarnico, pomesti mušice, ki so padle iz senčila … Zasluge za luč, ki je spet svetila, pa so seveda šle glavnemu mojstru! Pa kolikokrat sem stal pod lestvami in tekal po orodje in ga polagal v očetove izkušene roke! Ja, vzorci obnašanja so se prenesli name in po nešteto kratkih stikih, ko sem kaj brkljal po radijskih aparatih, televizorju, maminih gospodinjskih aparatih ipd, je končno prišel dan, ko je oče predal izvijač v moje roke. In od tedaj sem za »popravljanje« stvari pri hiši zadolžen jaz, čeprav se vloge seveda niso zamenjale, oče mi ne prinaša orodja, on samo stoji ob meni in daje »strokovna« navodila, vlogo »kelnarjev« pa so prevzeli moji trije sinovi. Ki mi že pri desetih letih iz rok poskušajo izpuliti komaj pridobljeno ugodnost, a se ne dam, predolgo sem čakal! In seveda pospešeno »popravljajo« stvari, ko mene ni doma, da potem preklinjam, ko plačujem zasoljene račune za strokovna popravila, ker garancija seveda propade, če se popravila lotiš sam …

Ampak to je že druga zgodba. Ko je pred dnevi v kleti iz odtoka udarila smrdljiva voda, seveda niti za hip nisem pomislil, da bi poklical mojstra. No, sem, priznam, a sem misel še isti trenutek zavrgel. Le zakaj bi plačeval, če lahko prihranim!? (Tukaj moram seveda takoj poudariti, da drugače nisem skopuh, drag telefon ali računalnik ali kakšen drug nebodigatreba kupim kar tako, mimogrede, kot bi kihnil …) Nemudoma mi je bilo jasno, da se je zamašila kanalizacijska cev. In ker sem enkrat že videl, kako jo je »očistil« moj oče, sem nemudoma poiskal načrte od hiše in lociral kanalizacijski jašek. Na katerem je seveda stala omara. Ročno sem jo umaknil in začuda celo takoj našel poseben ključ z ročko, ki se ga privijači na sredino pokrova, da se ga lahko dvigne. Ključ sem z lahkoto privijačil, pokrova pa nisem dvignil niti za milimeter. Okvir je bil seveda povsem zarjavel in se je skoraj privaril v ohišje. OK, tudi to sem že videl, kako se reši. Vzel sem kladivo in z njim potolkel po robovih. Pa potem poskusil dvigniti pokrov. Nič. Hm. Potolkel sem malo bolj, pa še močneje in razbil vse ploščice, prilepljene na pokrov. Nisem se kaj dosti razburjal, saj je kanalizacijski pokrov vendar skrit pod omaro! Sem tolkel in tolkel in nič. Da se je snelo kladivo z ročaja in sem potem moral popraviti še to. Sem videl očeta – žebljiček v vrh ročaja, pa nekaj časa drži. Zabiješ ga pa s kladivom za zrezke, če je pri hiši samo eno kladivo! Potem sem skočil v trgovino po WD-40 (z 20% gratis vsebine), ki sploh ni poceni, še posebej, če celo vsebino sprazniš okoli jaška in se nič ne zgodi. Dobro, zgodi se le to, da sveže oprano in sušeče se perilo še enkrat roma v stroj za pranje, a to je že ženina težava. In ker človek enkrat mora priznati poraz, sem ga kot racionalen mojster okoli 20. ure razglasil tudi sam. Odločil sem se, da naslednjega dne pokličem pravega mojstra, otrokom naročil, naj po potrebi ne potegnejo vode in si zobe umijejo brez vode in odšel na kavo. Kjer sem seveda srečal prijatelja Nejca, ki je, ko sem mu razložil težavo z jaškom, nemudoma svetoval rešitev. Dvigalka za avtomobil! In ker ljubi »trde orehe«, sva njegovo rešitev nemudoma odšla preizkusit v praksi. Čeprav je bilo že pozno, sva skozi ključ z ročajem vtaknila metlo in pod vsako stran postavila avtomobilsko dvigalko. In zavrtela. Seveda je ročaj počil, pa še nekaj stvari sva uničila, preden sva našla dovolj močno zadevo, ki ni popustila in je popustil jašek. Ura je bila že pozna in bi otroci morali že biti v postelji, a niso bili, šele ko je pokrov jaška popustil, so prostor zapustili tudi oni, ki so prej pasli firbec in vpijali vzorce obnašanja za kasneje, ko bodo na svojem!

Hm. Jašek je bil do konca poln – saj veste česa! Smrdelo je do neba. Nemudoma sem pomislil na plinsko masko, ki jo ima vsak pravi prvoborec ’91 doma (če ima majhne otroke pa sploh!), a sem misel zavrgel, ker ne bi bilo pošteno do prijatelja. Torej, jašek je bil odprt, kako naprej? Odpeljala sva se do prijatelja, ki ima doma žico za čiščenje odtokov (le zakaj imajo ljudje takšne stvari, če niso profesionalci, se sprašujem!) in čeprav je malo nergal, ker je že skoraj spal, nama jo je vseeno posodil. In sva z Nejcem zabrazdala po jašku in zadevo tako razdražila, da so nama solze (pa ne sreče!) udarile na oči. A nisva odnehala, na pol poti pa res ne. Sva rinila, vrtela, vlekla in spet rinila, dokler iz smrdeče vode niso zabrbotali prvi mehurčki. Kar je pomenilo, da je čep vsaj načet! In sva dobila dodaten elan, čeprav je še bolj smrdelo in sem nekajkrat prav resno pomislil, da bi si vseeno nadel plinsko masko, pa prijatelj gor ali dol. V vojni pač najprej poskrbiš zase! Sva rinila, vrtela, vlekla in spet rinila, dokler nekaj čez polnoč zadeva ni bila prebita. In je odtekla, kamor pač odteče. Potem se je prijatelj (ki mu je bilo vsaj nekajkrat zagotovo žal, da je tako nesebično ponudil pomoč) odpeljal domov pod prho, sam pa sem z žice odvijal zobno nitko (ja, ja, vi ste zagotovo vedeli, da se zobne nitke ne meče v toaletno školjko!) in se potem kakšen teden zelo intenzivno prhal in še danes mi niti na pamet ne pride, da bi si s prstom povrtal po nosu. Evo, vsaka stvar je vsaj za nekaj dobra …