In memoriam Pino Mlakar

Pino Mlakar je legenda slovenskega in svetovnega baleta, skupaj s soprogo Pio sta omenjena prav v vseh svetovnih baletnih leksikonih. Do pred nekaj dnevi je živel v idilični hišici, ki sta jo zgradila skupaj s Pio po skoraj sto let starih načrtih slovenske kmečke hiše, krite s slamo, okolico pa sta uredila po baletni koreografiji, ker koreografija je pravzaprav umetnost nekaj v prostoru postaviti tako, da ti prostor nekaj pove, kajti v prostoru je zelo važno, kje je kaj in koliko je česa. Zemljo je kupil že okrog leta 1937. Tam je bil samo travnik, nobenega drevesa ni bilo. Najprej sta postavila leseno hiško (ki še vedno stoji), noter sta imela parkiran avto, s Pio pa sta živela zgoraj. To je bil verjetno eden prvih BMW-jev, ki so prišli v Jugoslavijo.
V Munchnu so rekli, da moram imeti avto, ker sva stanovala daleč. So rekli, naj kupim BMW, jaz se na to nisem čisto nič spoznal. Pa je bil strašno drag. Štiri DKW bi lahko kupil za tisti denar. Šest cilindrov je imel. Ko je ameriška vojska prišla v Nemčijo, so vojaki kar pobirali, kar so hoteli. Veste, vojska je vedno nekaj nasilnega. Sem svoj avto najmanj trikrat moral iztrgati iz njihovih rok. Ni imel radia in televizije, bral pa je knjige in časopise, spremljal dogajanje v Sloveniji in po svetu, pisal knjige o baletu in svojem življenju in se jezil, ker je imel tako malo časa in tako veliko spominov …

Spoznala sva se še v prejšnjem tisočletju, bližal se je devetim križem. O njem nisem vedel veliko, pravzaprav nič, le to, da je bil nekoč baletnik svetovnega slovesa. S težavo sem našel njuno hišo, ležečo nad Krko in zaradi bujnega zelenja skrito očem, čeprav je le kakšen slab kilometer iz centra Novega mesta. Ko sem se prebil na njun vrt, se mi je odprl povsem nov svet, svet, ki že zelo dolgo ne obstaja več. S Pio sta sedela za mizo, vsak s svojo knjigo v rokah in se grela na toplem soncu, na mizi je bil vrč z limonado. Slišalo se je le tiho žuborenje reke, hrup prometa se čez zeleno pregrado ni uspel preriniti. Ko sta me zagledala, sta nemudoma vstala in že zaradi njunih let mi je postalo nerodno. Le kdo danes še vstane, ko dobi obiske? Prinesel sem jima dve knjigi, svoj roman in prijateljevo pesniško zbirko. Mimogrede smo se zapletli v zanimiv pogovor o umetnosti in še bolj mimogrede sem pozabil, s kako starima človekoma se pogovarjam. Saj ne bi rad posploševal ali komu delal krivice, a poznam kar nekaj pol mlajših ljudi, s katerimi se je mnogo težje pogovarjati … No, njune starosti sem se ovedel, ko me je Pino vprašal, ali morda poznam koga, ki bi znal popraviti kovinski vrtni stol, na katerem sem sedel. Stol, ki jima ga je podaril Piin oče tam nekje v tridesetih letih, pred tem pa je bil ne vem koliko desetletij v lasti Piine družine! In vrtna garnitura je bila razen neke malenkosti še kot nova, zelo udobna za sedenje!

Ko sem se čez nekaj dni vrnil s fotoaparatom, da bi stole poslikal in poskusil najti kakšnega mojstra, sta me nemudoma spet povabila, naj se jima pridružim ob limonadi, da se bomo pogovorili o moji knjigi. Ki sta jo medtem že oba prebrala, prav tako prijateljevo pesniško zbirko, Pia je nekaj njej najljubših pesmi celo prevedla v nemščino. Kar tako, da vidi, kako zvenijo v njenem maternem jeziku!Seveda sem bil osupel nad njuno vitalnostjo, a pohvale nekako nista sprejela, predvsem Pino ne. Kakor šepam in se premikam kot ena pokveka … Hvala bogu, v glavi sem pa še bister. Ne da vse vem, kar naprej pozabljam, to kar je danes bilo, zvečer že več ne vem, ampak kombinacije misli, ki življenje vodijo – te pa so še bistre. In vidim, da je važna stvar za človeka, da poskuša peljati življenje po svoji vesti. Če ga od mladosti peljete po vesti, potem, se mi zdi, so na stara leta misli zbrane. To se mi zdi, da je ena nagrada človeku, da je v življenju pošten. Sam sem, hvala bogu, nekako speljal.

Pino se je rodil v Novem mestu, živeli so v stavbi okrajnega sodišča, ki je bila nekdaj kasarna. Mati je bila gospodinja, oče oficijal, sodni uradnik. Na mladost v Novem mestu je imel zelo lepe spomine. Bili smo tradicionalna uradniška družina, brez imetja, pravzaprav proletarci. Oče je imel službo, nas pa je bilo sedem otrok. Od vseh Mlakarjev sem še edini, zgodaj so mi pomrli. Najstarejši brat je bil profesor zgodovine, drugi inženir. Tudi sam sem se odločil za učiteljsko pot, morda je biti profesor še najbolj idealno. Imaš počitnice, razmišljaš o umetnosti … Hudo mi je bilo zaradi mame, ko nisem postal profesor. Iz arhiva Slovenije so me nekoč obvestili, da so našli moje pismo iz Darmstadta, v katerem sem pisal mami, da ne bom postal profesor. Sestra je to pismo našla pod maminim vzglavjem, ko je umrla.
Vojske ni služil, ker si je, hvala bogu, zlomil roko, ko sem s krogov v saltu skočil na tla. To je bila sreča, čeprav od takrat nisem več dobro igral violine. Nikdar v življenju pa nisem imel puške v rokah …
Gimnazijo je začel obiskovati v Novem mestu, nato so se preselili v Maribor. Bili smoprva generacija slovenske gimnazije, do takrat je bilo vse avstrijsko. Imeli smo odličnega profesorja za grščino, ta nas je navdušil za jezik in grško kulturo. Sklenili smo, da bo glavna točka zaključne akademije Sofoklejev Ojdipus v grščini. Tam sem začel malo režirati in napravil sem prvi ples pred javnostjo, ki se je imenoval Na jadrnici beli v daljo. Moja mlajša sestra Mimica je tudi plesala, Ojdipa pa je igral Franček Smerdu, ki je kasneje postal zdravnik. Bili smo dober razred. Z mano je bil Kocbek, za mano pa Trstenjak, Bratko Kreft … No, na koncu je k meni pristopil tudi razrednik dr. Bračun, sijajen človek, sijajen matematik in je rekel, ja, gospod Mlakar, lepo je blo, ampak plesalec pa ne boste … Saj veste – intelektualec in ples … Ko je razlagal o svoji vlogi, je mimogrede preklopil na grščino in zrecitiral nekaj verzov. Kot bi v šolski igri nastopal pred nekaj dnevi … Skoraj devetdesetleten je tudi vstal in mi pokazal nekaj plesnih korakov. Koliko elegance je še bilo v krhkem telesu, dasiravno se je iskreno jezil, da ne zmore bolje! In ko sta mi razlagala in kazala, kako sta uredila svojo domačijo, sta med drevesi in na dvorišču skorajda plesala! Tedaj sem šele razumel, zakaj sta jo poimenovala Pas de deux (korak v dvoje) …
Vpisal se je na fiziko, kemijo in matematiko. Sem kar pridno delal in mi ni žal. Potem me je naenkrat pravzaprav zaneslo, potreboval sem denar, ker sem s prijatelji rad potoval. V Italijo, me je zanimalo slikarstvo. Vandral je predvsem s sošolcem Edvardom Kocbekom. S slikanjem sem tudi prvi denar zaslužil. Profesor risanja v Mariboru (s Kocbekom sva bila edina, ki sva se prijavila k neobveznemu predmetu risanja) me je pripravljal za slikarsko akademijo v Zagrebu in me je nekoč poslal k bogati družini, ki je želela iz majhne fotografije dobiti veliko, reprezentančno sliko v olju. Pri njih sem živel, jedel, dobil sem barve in prvič v življenju sem dobil honorar. Matematike pa nisem doštudiral. Me je premamil ples …
Pio je spoznal v Labanovi šoli. Bila mu je všeč in jo je povabil na jadranje. Vse ostalo pa je zgodovina, me mika zapisati. Opazil ju je agent in ju je spravil v Darmstadt. Še pred odhodom v novo službo pa jo je odpeljal v Jugoslavijo, da bi videla, kam prihaja. Moral sem ji pokazati Kras, pa morje. Župnik na Hvaru naju ni hotel poročiti, ker je mislil, da sem Pio ugrabil. Sem moral v Ljubljano do nadškofa Jegliča, ta pa se je izgovarjal, da nima dovoljenja od škofije na Krku, pa od Piine mame sem moral dobiti pismo, da se strinja … Poročili so naju prav zadnji dan, takoj po poroki sva morala odpotovati. Njuna poročna priča je bil Edvard Kocbek.

Pravzaprav so vsi ljudje, ki jih je Pino omenjal v pogovorih, že zapisani v kakšnih leksikonih. Njegov ravnatelj v Mariboru je bil dr. Tominšek, po katerem se imenuje pot na Triglav, v novomeškem gimnazijskem času je bil prisoten Podbevšek. Podbevšek je po vojni pričel z recitacijskimi literarnimi večeri in je prišel tudi v Maribor in je recitiral ob glasbi klavirja. Smo sicer malo razumeli, njegove prispodobe pa so me navdušile. Z Josipom Vidmarjem sta bila zelo prijatelja. Kasneje je kar nekako umrknil, a ga je Vidmar vzel k sebi na SAZU. Z njim sem potem sodeloval, ko sem ustvaril baletno šolo. Leona Štuklja, ki je bil malo starejši, se ni spomnil, mu je pa njem govoril Božidar Jakac …

S Pio sta bila že zelo znana svetovna umetnika, ko sta eno sezono živela v šotoru na prijateljevem vrtu.Jaz na to nič ne dam, nikdar nisem imel potrebe do stvari, potrebe sem imel do ljudi, ime ali kariera pa se mi je zdelo nepomembno.
Richarda Straussa je spoznal v Zurichu, ker je izrazil željo, da želi dirigirati Josephs legende, ki sta ga plesala s Pio. Ko je bila prva vaja, je rekel, kar prekinite, če ne boste zadovoljni z mano. Orkester običajno vadi pol ure, uro, potem pa hočejo iti, tam pa smo vadili dve uri in nihče se ni dvignil. Strauss je predstavo dirigiral sede, samo malo je nakazoval z rokami. Ko sva s Pio odplesala, je vstal in nama ploskal. Premiera je bila velik uspeh, on pa naju je potem spravil v München, kjer je bila najbolj renomirana opera v Nemčiji. Bil je star osemdeset let in je hotel še nekaj napraviti z nama. Napravila sva mu scenarij, libreto, in povabil naju je v Garmisch, kjer je stanoval v lepi vili z velikim vrtom. Z vlakom sva šla k njemu, na vratih je pisalo dr. Richard Strauss, kapellmaeister. Sedel je za klavir in nama preigral, kako si on predstavlja zadevo, vse smo se dogovorili. Ostala sva tudi na kosilu. Govorili smo o baletu, Richard je vse poznal, in se je tako razvnel, da je, tako star, kar skočil pokonci in pokazal nekaj plesnih korakov.

Pomagal sem mu pisati knjigo o baletu in skupaj sva preždela kar nekaj dni. Vedno znova sem bil navdušen nad njegovimi dosežki, a je venomer le zamahnil z roko. Kaj vse da bi še dosegel, če ne bi bilo vojne … Med vojno je otroka, Pio in njeno mamo spravil na kmete, sam pa je ostal v mestu na prisilnem delu. Hoteli so ga spraviti v Dachau, a ga je rešil intendant in so ga poslali na prisilno delo v nek muzejski arhiv. Urejal je papirje, ki so jih hoteli evakuirati in je bral korespondenco med Wagnerjem in Ludvigom drugim in podobno. V originalu.
Ko sta bila angažirana v Münchnu, Berlinu, Zürichu, sta vsako leto gostovala tudi v Jugoslaviji, zares pa sta se preselila po koncu druge svetovne vojne. To je bila dramatična, težka zadeva, veste. Težko je bilo dobiti dovoljenje za odhod iz Nemčije. Niso pustili. Pri nas pa se je že začela likvidacija Slovencev, Rog, Teharje … So naju strašili, predvsem Pio. Kakšno veliko zaupanje, moram reči, da je zapustila vse svoje.
S Pio sta mislila, da bosta v Novem mestu napravila baletno domačijo, na katero bodo hodili talentirani mladi ljudje. Zgoraj sta pripravila osem ležišč, za njih sta zasadila sadovnjak, mislila sta tudi, da bo spodaj kopališče za vse te mlade ljudi. A so jih razlastili in je vse skupaj padlo v vodo. Ko so na domačijo prišli buldožerji, ja mlad fant, ki ga je vozil, prišel do Pie in ji rekel, da ima nalogo zravnati vse skupaj, a če se postavita pred stroj, dela pač ne bo mogel opraviti. In sta se. Balet, to je težak poklic, zelo težak! V to greš iz nekakšnega notranjega navdušenja. Prav zato sva hotela s Pio napraviti baletno domačijo, ker v gledališčih je vse vedno zasedeno, hrupno, tukaj pa bi imeli prostor in mir. Želela sva imeti svojo baletno družino, ampak takrat privatnih stvari ni bilo dovoljeno imeti.
Ob vrnitvi sta jima pomagala Josip Vidmar in Ferdo Kozak. Dobila sta stanovanje, toda Sergej Kraigher jima je celo leto nagajal, ker je hotel to isto stanovanje. Začetek v Ljubljani je bil sicer negotov, a sta imela Lok, ki sta ga sama plesala in imela sta Vraga na vasi in sta lahko delala. Napravila sta tudi šolo, plesali so predstave. Pia je vodila balet, Pio pa je bil profesor na akademiji. S politiko ni imel težav. V Ljubljani so enkrat prišli na predstavo Kardelj, Kidrič … Ker neke stvari na sceni še niso bile pripravljene, nisem dovolil začetka predstave. In je prinorel nekdo in vpil, da Kidrič hoče predstavo, da kaj delamo! Nisem bil zahteven, ampak kar se umetnosti tiče, se pa nisem dal. Nekoč smo napravili baletno predstavo Ljubljeno mesto in so pisali po časopisih, da je balet zanič, da jazz ne odgovarja in da se Mlakar iz Ljubljane dela norca … Ljubljana je bila za te ljudi herojsko mesto, zame je bilo pa ljubljeno mesto, s kolesarji, sprehajalci …

V Trogirju so mu leta 1936 naredili leseno jadrnico, ki je bila draga, kot bi eno hišo zidal, ampak jadranje je tudi en del te moje želje po svobodi. Pa tudi Pia je imela jadrnico zelo rada … Imela sta jih že čez osemdeset, kosta sama odjadrala v Dubrovnik. Z jadrnico brez motorja. To je svoboda. Denar in te stvari pa človeka zasužnjijo. Zaslužil si z agentom, jaz ga pa nisem maral, ker bi ga moral poslušati. Se spomnim, da me je en intendant vprašal, koliko hočem. In sem mu rekel, da naj mi da, kolikor misli, da lahko, če ne bom zadovoljen, bom pač šel. Denar je hudičeva stvar.

Nekoč sem ga obiskal pozimi, po snegu in trkal na vrata, ker zvonca na leseni hiški ni. Ni se oglasil in ko sem že mislil oditi, ga zagledam, kako od Krke prihaja proti meni. V pižami z zavihanimi hlačnicami in v halji! Ustrašil sem se, prepričan, da ga je starost končno ujela. Pa sem se zmotil. Še pri šestindevetdesetih letih si je na ta način krepil krvni obtok! In se mu je to zdelo nekaj najbolj normalnega na tem svetu. Kot se mu je zdelo normalno, da sem moral priti k njemu, ko je Pia praznovala okroglo obletnico in je bila polna hiša pomembnežev, on pa se je želel pogovoriti o svoji knjigi. In mu je Pia zagrozila, da se bo kar ločila, če ne bo malo izpregel …

Ni izpregel, do konca je ostal mladenič. Vsake toliko, ko sem v kakšnem časopisu objavil kakšno reportažo, intervju ali kaj podobnega, je včasih v moj poštni nabiralnik prišlo pismo. Navadno, ne elektronsko. S pohvalo, včasih s kritiko, nikoli preostro. V pismu, ki mi ga je poslal nekje v začetku septembra, je napisal, da je z zadovoljstvom prebral nek moj umotvor in da soprogo in družinico vabim na kavico in tortico v slaščičarno na Glavnem trgu. Prilagam par bankovcev za to. Starostna nebogljenost mi ne dovoli več zdoma!

Slaščičarne na Glavnem trgu žal ni več, takšnih ljudi, kot je bil Pino Mlakar, pa tudi ne več zelo veliko, če sploh.

No, čeprav Pino Mlakar pravzaprav ostaja …

pinomlakar_01 pinomlakar_02 pinomlakar_03 pinomlakar_04

pinomlakar_05 pinomlakar_06

Avtor fotografij je Boštjan Pucelj

Šotorjenje v snegu

Odločili smo se za taborjenje na Gorjancih. Naloga se mi je zdela tako lahko, da je nisem hotel obesiti na prevelik zvon, da nas ne bi bilo preveč, ampak tudi na tistih nekaj mejlov, ki sem jih poslal, se ni nihče javil! Razen seveda Jocota, ki se ničesar v življenju ne boji in seveda Grdina. Dogovorjeni smo bili v petek ob treh, da bi gor prišli še podnevi. V petek ob devetih je Joco poslal sms: Mrzlu je k svina! A poti nazaj ni bilo! Ob štirih, ko je Joc menda že petič telefoniral, sem sam še vedno iskal nahrbtnik. Monika mi je pripravljala prtljago, ko sem prišel spod prhe, je šele napol končala, pa bi že potreboval osla, da bi vse skupaj nesel gor. S sofisticirano metodo selekcije (eci peci pec) sem vse skupaj zreduciral na boršo in pvc vrečko, spalki sem obesil na hrbet, armaflex pa pod pazduhi. Pobral extremista, ki sta že prav pisano gledala in zapeljal domov, da sem vzel rezervno spalko še za Jocota in nekaj sveč, ki naj bi nas grele. Radio sem privil na ful, ker so eni strički ravno peli, da naj počnemo tisto, kar počnejo na Discovery channelu, potem pa zamenjal postajo, ko sem opazil, da Joco zelo zaneseno prepeva, naj z roko sežem v njegove gate! Kar je preveč, je pač preveč, nekje so tudi moje meje! Vozilo smo parkirali na Portoroški cesti (v Gabrju!), pobasali cule in jo mahnili v gozd. Termometer je kazal kakšnih –13 stopinj Celzija. Ni bilo zelo hudo, ker je Grdin potegnil kakor na tekmi, a ko smo po kakšnih 20 minutah prišli do jase sredi gozda, smo ga kmalu začutili. Kako je ugriznil v kosti. Sonce se je že skrilo, a bilo je še ravno dovolj svetlo, da sta prijatelja postavila šotor, sam pa sem se spravil k ustvarjanju ognja. Trske sem prinesel od doma (pametni se pripravimo!), drva pa vlekel spod snežne odeje. Ko sta mojstra šotor že postavila, še vedno ni gorelo. Pravzaprav je gorelo, ampak kakšne toplote ni bilo. In ko trije pametni brskajo po tlečih vejicah, je rezultat lahko samo eden – temno je bilo že kot v rogu, ko se je toliko razgorelo, da nam je pogrelo vsaj prednjo stran! Na žerjavico sem postavil lonec s snegom, da bi si skuhali čaj. Ko se ga je dovolj natopilo, smo bili že tako lačni (in ZMRZNJENI!), da smo na čaj pozabili in se odločili, da skuhamo špargljevo juho. Ki je bila skuhana, ko je drevje od mraza že krepko pokalo, Grdinov fotoaparat je bil pa tako zmrznjen, da je moral baterijske vložke za vsak posnetek prej pogreti pod pazduho! Mimogrede smo ugotovili, da nimamo pribora in smo juho zajemali kar s kozarci. Sam še nikoli nisem videl šparglja in sem veselo zagrizel v trsko, ki se je nekako znašla v čorbi in šele ko sem jo skoraj pojedel, sta mi povedala, da šparglji ne hrustajo. Vmes se je juha seveda ohladila do ledišča in sem jo vrnil na žerjavico. Ter v drugem lončku topil sneg za kavo. Ko je juha zavrela, je vrli Grdin s flešem ravno kazal, katera frekvenca bliskanja je najbolj moteča za motoriko, pa še telefon mi je zazvonil (Urši je bilo na vlaku iz LJ dolgčas), da sem juho zvrnil v ogenj, mimogrede pa polil še skoraj zavrelo vodo za kavo … Štala, kaj bi tajil. Mrzlo pa, da ni za povedati! Ko sem menda že desetič polnil lonček s snegom, sem spoznal, da smo ves sneg v bližnji okolici zaflakali z ostanki hrane ali pepelom, tako da sem moral po (relativno) čiste kristale hodit že kar daleč stran. In se vedno znova ves zmrznil in zmočil! Kavo smo uspeli spiti, vmes sem na rešetko vrgle še nezačinjene puranove zrezke (začinjene prodajajo samo poleti!!!), ki sva jih z Grdinom pojedla še napol surove, Joco, novopečeni vegi (pa ne zato, ker bi se mu živali smilile in bi jim samo hrano odžiral, konec koncev je imel oblečeno jakno iz čisto solidnega prasca!), pa je jedel doma pripravljene vegi sendviče. Mislil sem, da jih je pripravil s prepečencem, tako so hrustali, a je le kruh zmrznil! Nekako smo se okrepčali, potem pa končno, okoli desetih, mirno posedli ob ognju in malce pomodrovali s kavo v roki (razen Grdina, ki je svojo polil)! Zvezde so sijale svetleje kot v mestu, telefon pa je zvonil bolj pogosto kot v Mobitelovi centrali za brezplačno pomoč! Vse je zanimalo, če smo še živi. Lalič je najmanj petkrat telefoniral, če naj pride gor, a verjetno se je premislil zaradi mojih šklepetajočih zob, čeprav sem se mu lagal, da je pri nas skoraj pomlad! Ni prišel! Ko je bil mraz že skoraj nevzdržen, sem se spomnil, da sem samo v kavbojkah, v borši pa sem imel smučarske dolge gate. Nemudoma sem si jih oblekel, a že tistih nekaj sekund, ko sem v gatah paradiral proč od ognja je bilo dovolj, da do zjutraj nisem šel lulat. Mašinca je enostavno nekam izginila …

gorjanci_02 gorjanci_03 gorjanci_06 sinizima_19
Malo pred polnočjo je Grdin poniknil v šotor, za njim še Joc. Ki naj bi me poklical, ko se bo zavlekel v cunje. In je trajalo najmanj pol ure! Končno sem se tudi jaz lahko umaknil v šotor, v katerem je bilo malo bolj toplo. Samo kakšnih pet minusa! Zavlekel sem se med dve spalki in med dva možaka in je bilo kar v redu. Grdin je že spal, ko sva z Jocom še enega pripalila, le zato, da je bilo malo topleje, čeprav sva hkrati tudi tistega pol kubika zraka, ki je bil v šotoru, povsem zadimila, da ni bilo za dihati, tako da nisva bila povsem prepričana, ali sva storila prav! Odbilo je polnoč, zbudila sva spečo Pepelko, mu zapela za rojstni dan, pa ni bil preveč navdušen. Menda šklepetajoči zobje, ki so ropotali kot kastanjete, niso dajali pravi ritem …
Ingrid Z. je poslala sms, ali nas je kej strah! Ni me bilo, dokler ni vprašala in me spomnila. Bemti, medvedi! Saj pozimi menda spijo?! V popolni tišini sem slišal vsak šum, menda so se vse zverine znašle okoli šotora! Prepoznal sem lajež lisice, skovik sove, ene par zajčkov je tekalo okrog (sem razbral zjutraj iz sledov!), najbolj pa sem se zbal tišine – se mar medved plazi po večerjo!? Tolažil sem se z mislijo, da bo skočil na Jocota, ki je bolj obilen možakar, ne pa name, ki sem zaradi let že bolj žilav in s to mislijo nekako potonil v spanec. Prostora je bilo kot v konzervi sardin, da sem bolj slabo spal. Ob petih zjutraj, ko je najbolj grizel mraz, je šel Grdin odtočit. Ko je noter spustil gozdni zrak, sem mislil, da me bo kap, pa tudi njemu ni bilo preveč lepo, vsaj po zvokih, ki jih je spuščal, mislim, da je tako. Kajti moral je brcati lulanje, ki je sproti zmrzovalo! In ravno smo spet nadihali in so napunkali nekaj toplote, ko je pritisnilo Jocota! Grozljivka. Spet od začetka! Malo smo segreli ozračje (naj smrdi, samo da je toplo!) in menda končno zaspali, ko je zunaj nekdo začel peti. Nadrealistično! Đuro se lahko skrije! Nekaj čez sedem nam je Baco v termovski prinesel čaj! In zunaj Grdinu še zapel za rojstni dan. Grozljivo! Pa ne petje ali čaj, rana ura! Nismo se pustili motiti (čaj smo seveda spili) in nismo hoteli iz spalk na mraz. Baco je zadevo na dolgo in široko pofotkal, potem pa začel stokati, da nima kaj početi, da mu je dolgčas in podobno. In smo morali vstati. V najhujši mraz! Na hitro smo pospravili in odpičili v dolino. Vmes je Baco želel še pofotkati kolonico, pa Joco ni pustil, da se ne bi videlo, da ima pvc vrečko! Jaz pa sem se spomnil, komu sem posodil nahrbtnik pred dvema mesecema za dva dneva: Sukiju! Dej prnes nazaj, jebemutristomedvedovkosmatihnazaj!!!

Galeb

Vsi smo se pri zgodovini seveda učili o francoski revoluciji in vsi seveda vemo, kakšen je bil cilj tedanje rabote: izvedli so jo samo zato, da so testirali novo pripravo za odvzemanje glav, giljotina imenovano. In kljub temu, da nisem živel v tistem času, vem, kaj se je motalo po Robespierrovi glavi. Ne, ni razmišljal o tem, ali je izključil likalnik in ne, ni si zaželel gob za zadnjo večerjo.

Vse se je začelo tistega dne, ko je Joco v moji prisotnosti bral revijo Naša krila in nenadoma začel skakati po stolu, kot bi ga napadle mevlje (minuta za slovenski jezik: mevlja -e ž (e) nav. mn., zastar. ličinka, zlasti konjskega zolja: konj ima mevlje • ekspr. mevlje ga koljejo, nemirno, nestrpno se preseda, prestopa): »Ej, en tip je kupil reaktivca!«

Zastrigel sem z ušesi. In dobil idejo. Včasih dobim idejo. Včasih dobim tudi neumno idejo.Včasih pa dobim zares neumno idejo. Neumno celo zame! »Kaj pa, če bi ga poklical in …«

V brskalnik sem vpisal »letalo galeb« in seveda takoj prišel na slovenjgraško letališče (www.aerodrom-sg.si), kjer sem dobil telefonsko številko Damijana Cehnerja, ki je bil ena zadnjih generacij v bivši JLA šolajočih se za vojaškega rezervnega pilota. Na galebu je »naletel« 80 ur. Ko je zadnjič pristal, preden se je iz vojske poslovil, je stal pri »svojem« letalu in se kar ni mogel odtrgati od njega. Kakor se recimo vodiči službenih psov ne morejo odtrgati od svojih ljubljenčkov, le da ti, ko pridejo domov, s prvo plačo kupijo nemškega ovčarja, ki jim pomaga prebroditi čustveno krizo, Damijan pa je imel malce večji problem. Po vrnitvi je bil nekaj časa policist, ves čas pa je bil zapisan letalstvu, saj je inštruktor za motorna letala in vodja letalstva na letališču Slovenjgradec. Deset let je kakor Martin Luther (ki je tudi imel sanje, kakor vemo) sanjal o tem, da bo z galebom poletel nad Slovenjgradcem. Kljub temu, da je vmes skupna država propadla in kljub temu, da v Sloveniji reaktivnega letala sploh ni.

Lani pa je spoznal Jožeta Lubeja, ki ima v Nemčiji že dolga leta podjetje (a se redno vrača v rodno Lendavo). Ta je prek njega želel kupiti ultralahko letalo. Vse sta se že dogovorila, a še pred podpisom pogodbe je Damijan z letalom (in učencem) strmoglavil in se za kar nekaj časa preselil v bolnišnico. Nekaj učencev je odpovedalo nadaljnje šolanje (čudno, mar ne!?), Jože pa je s pogodbo prišel kar k njegovi bolniški postelji. In letalo kupil. A mu ga je prijatelj, ki sicer ne zna pilotirati, se je pa kakor otrok igral s komandami parkiranega letala, razbil. Zaletel se je v drevo. Spet je prek Damijana kupil drugo letalo, s tem pa je pri vzletu strmoglavil sam. Popeljati je moral namreč vse prijatelje in sorodnike in je po več zaporednih poletih pozabil odpreti pipico za rezervno gorivo. Jožetu je bilo potem menda dovolj in nekje vmes ga je Damijan navdušil nad galebom, zato sta pljunila v roke in letalo v Jugoslaviji tudi kupila. Popolnoma obnovljeno. Ustanovila sta klub Galeb Slovenija, v katerega se lahko včlani vsakdo, članarina pa delno pokrije stroške letenja. Članarina seveda ni majhna, četudi, lepo vas prosim, je letenje z reaktivnim letalom namenjeno človeku, ki nima za kruh?! Tudi letalo je seveda drago, čeprav se po cesti zagotovo vozi kakšen dražji avto, večji problem predstavljajo stroški vzdrževanja, zato bi oba solastnika edinega reaktivnega slovenskega letala v klub lastnikov z veseljem sprejela še kakšnega z ne pretanko denarnico, da se porazdeli tveganje. Če se namreč kaj pokvari, zadeva zagotovo ni poceni. Ja, če pomislim, tu je izredna priložnost za še neoženjene slovenske japije: prispevajo nekaj malega, potem pa v gostilni na mizo nonšalantno vržejo ključe reaktivca. Bejbe zagotovo padejo dol, ostali pa se požrejo od zavisti …

Dogovorili smo se za neko soboto ob dvanajstih na mariborskem letališču, ko se je letalo vrnilo z rednega letnega pregleda v Beogradu. Z veliko zamudo sem sekal ovinke (fotograf se je tako močno držal za ročico, da je iz nje skoraj pritekla voda), ampak ko sem vozilo parkiral, se je ravno oglasila sirena, ki je napovedovala poldne. Ali pa bivše vojaško letalo iz Beograda, kakor hočete. Policist na povsem mrtvem letališču je od mene zahteval potni list. Padel sem na rit. »Ampak, saj nikamor ne grem!« Dobro, tudi policisti so ljudje in zadostovalo je vozniško dovoljenje. Z Backom sva stopila na razbeljeno pisto in tam sem, če se vrnem na uvodno priliko, spoznal Robespierrove občutke. »Moje« letalo se je bobneče začelo počasi spuščati, pri njem se je počasi dvigalo rezilo. In ko sem sam čakal, da se bom vkrcal in potem padel dol, je on čakal, da spustijo rezilo. Prestrašena sva bila verjetno oba enako, čeprav je on vsaj vedel, da bo vsega kmalu konec, jaz sem imel pa telečje noge že najmanj pol ure pred poletom …


galeb02_08 galeb01_21 galeb02_26 galeb03_20


Ogledal sem si letalo, narejeno že daljnega leta 69, torej v času, ko sem sam komaj dobro shodil, in prevzeli so me mešani občutki. (Ja, to so tisti občutki, ki te prevzamejo, če se tašča preseli v večna lovišča v tvojem novem mercedesu.) Galeb se je prvič pojavil na letalski izložbi v Parizu leta 1961 in menda strokovnjaki sploh niso mogli verjeti, da s(m)o Jugoslovani sposobni narediti tako dobro letalo. Motor je angleški Rolls Royce, vse ostalo je plod domače pameti (skonstruirali so ga v letalskem inštitutu v Žarkovu, delali pa so jih v Mostarju, v tovarni Soko). Jugoslovansko bojno letalstvo še vedno uporablja orle in galebe 4, ki so jih prenehali izdelovati šele, ko je razpadla skupna država. Letalo ima življenjsko dobo med 20 in 25 leti, lahko pa se mu jo seveda tudi podaljša. Galeb G-2 je dvosedežno šolsko letalo (enosedežna borbena varianta galeba je lovec bombarder za cilje na zemlji ali morju in se imenuje jastreb). Vzleti s hitrostjo 180 km/h, nosi 751 kg goriva v trupu in še dodatnih 300 kg v rezervoarjih na koncu kril, povprečna poraba goriva na 3000 metrih s hitrostjo 460 km/h (85% moči) je 600 kg na uro ali 10 kg na minuto, lahko leti do dve uri in pristane tudi na travnati površini. Najvišja hitrost galeba 2 je 800 km/h ali 0.8 Macha. Marjan Jelen, ki je izstopil iz letala, je prvi v Jugoslaviji prebil zvočni zid (ko je testiral orla), z višine 12500 m je med pikiranjem dosegel hitrost 1,16 Macha. Marjan je bil dolga leta poskusni pilot. To je resno delo, ki zahteva ogromno teoretičnega znanja, kajti letalo se mora testirati v vseh pogojih, tudi tistih, za katere ni narejeno, da se potem lahko naredi navodilo za operativno uporabo plovila, varno za povprečnega pilota. Letalo mora popeljati na rob njegovih zmogljivosti in preko. V svoji karieri je letel na petinštiridesetih tipih letal, od jadralnih do supersonikov, in za vse opravil teste. Ampak vse to mi ni kaj dosti pomagalo, ko me je privezoval v sedež in zaprl pokrov. Poskušal sem se nekaj delati hrabrega in sem bil kakor hladnokrvno navdušen, želel pa sem si le, da bi bil kje kakšen gumb za izstop v sili. Letalo je staro, let ne skriva in naj so me še tako prepričevali, da je varno, sem reklamo za Old spice, ki pravi, da drži 24 ur, postavil na laž. Prešinilo me je, da bi si morda kakor kamikaza postrigel nohte, pa me je Bacek od trenutka, ko sem ga v momentu čustvene slabosti v slovo poskušal objeti in poljubiti, da me je ogorčen skoraj s teleobjektivom po glavi, gledal nekam mrko in z nezaupanjem. Kratek pogovor s kontrolnim stolpom in že sva bila na stezi. Slušalke sem si snel, da bi bolje slišal hrup, ki ga tako od blizu skoraj zagotovo več ne bom, a sem si jih kmalu nataknil nazaj. Marjan je nekaj tolkel po svojem pokrovu. Preverjal je, če je dobro zaprto. Vsakič, ko je on udaril po steklu (ali iz česa pač je pokrov kabine), sem sam po svojem udaril trikrat, da so me prav roke bolele. Človek pač nikoli ne more biti dovolj previden, se strinjate? Kontrola nama je dala zeleno luč, motor je zapiskal, da so me zabolela ušesa prek slušalk in že sva se znašla v zraku. Že prej sem si naročal, da moram pozorno spremljati vse skupaj, da bom znal povedati prijateljem, a še sam ne vem, kako sva se v trenutku znašla na 1000 m višine in se s približno 500 km/h izogibala naseljem spodaj. Da ne bi vznemirjala ljudi po nepotrebnem, ki nevajeni »vojaškega« lovca mimogrede pokličejo policijo, ti pokličejo republiškega inšpektorja za letalstvo, ta pa ima v hitrem spominu svojega mobilnika že shranjeno številko lastnika edinega reaktivca v Sloveniji …

Galeb je letel mirno, hitrosti niti občutil nisem, želodec so malce žgečkali zračni žepi, pogled na že zelo veliko število bazenov pred mariborskimi hišami pa so motili le vijaki na krilih, ki sem jih sumnjičavo opazoval vsakič, ko sva malo bolj ostro zavila. Bodo zdržali? Ko jaz kaj privijačim v zid, kmalu popusti tudi brez obremenitev! Marjan je nekajkrat vljudno začel pogovor, a beseda nekako ni stekla. Zagotovo je mislil, da za njim sedi butec, ki se zna pogovarjati le v enozložnicah. Sam pa sem, namesto da bi užival (čeprav v bistvu sem, ko zdaj gledam nazaj), opazoval inštrumente in razmišljal, zakaj sem si oblekel sveže spodnje hlače. Stara navada, kaj naj rečem, da me čistega pripeljejo v bolnišnico, če bo šlo kaj pozlu. Čeprav, ko sem se še v gimnaziji čelno pritisnil v stoenko, so bile spodnjice tako krvave, da bi bilo vseeno, če bi bile sveže ali ne. Pri višini, na kateri sva letela, so bili moji previdnostni ukrepi videti kaj smešni. A se nisem smejal. Počasi sva se približala letališču in v možganih se mi je cmarilo, da bova zdaj zdaj naredila »pozdrav« domačemu hangarju. Marjan je preveril, če je zrak čist in se skoraj takoj nato z višine 1000 metrov spustil na meter in pol nad pristajalno pisto, ki sva jo preletela skoraj v trenutku, čeprav sem imel še priložnost pomahati firbcem spodaj. Pravzaprav firbcem ob boku! Hitrost je narasla na 750 km/h, ko je krmilno palico potegnil k sebi in naju poslal navpično v nebo. V luping. Na moje telo je pritisnila sila 4,5 G, kar pomeni, da sem se zredil za 4,5 krat. Prilepilo me je ob sedež, čutil sem, kako mi pači obraz. A ni bilo neprijetno. Vsaj ne preveč. Želel sem si vriskati, pa mi je bilo nerodno. Ko sva dosegla višino enega kilometra in že letela z glavami navzdol, sem nenadoma začutil, kako mi iz obraza dobesedno špricajo potne kaplje. Niso polzele po obrazu, letele so od mene, kakor od perila v centrifugi pralnega stroja. Manever sem spremljal do trenutka, ko bi morala zaključiti krog, a je Marjan izvedel Kubansko osmico, da sva pristala v nasprotni smeri tisti, od koder sva prišla. Pravzaprav niti ne vem, kaj sva počela, ampak ko sva pristala, sem kar malo zrasel ob občudujočih pogledih naključnežev na letališču. Zagotovo je od spodaj izgledalo še bolj kul! Kot star maček sem skočil na trda tla, noge niso bile prav nič mehke. »Hočem še!« mi je vpilo v možganih, da sem se komaj spomnil zahvaliti pilotu.

Galeba je prevzel mehanik, dotočil gorivo, potem je v njem že sedel Perc Andrej, ki je dolga leta letel v Letečih zvezdah, akrobatski letalski skupini, v katero pridejo le najboljši od najboljših. To pomeni, da letiš 600 km/h pol metra od drugega letala. Kakor v filmu Top Gun, ki je po njegovem mnenju dokaj realen, je pa tudi nekaj Hollywoodske pesniške svobode. Perc je odletel v Avstrijo na letalski miting, kjer je imel pet minutni program in se vrnil. To se mu ni zdelo nič posebnega. »Tako kot na ohceti naročiš muzikanta, tako na mitingu pač naročiš galeba.« Spil je liter vode, pretegnil noge, zapeljal člana kluba (ki ga je na vikendu nad letališčem občudovalo menda več sorodnikov kakor je bilo gledalcev na mitingu v Avstriji), spet spil liter vode in napravil še eno tlako v avstrijskem zračnem prostoru.

Potem smo sedeli in blebetali do noči, od vseh teh zanimivih ljudi se sploh nisem mogel ločiti. Kakor se nisem mogel ločiti od lepotca iz (tudi naše) zgodovine. Pa z njim nisem letel niti ene cele ure. Zdaj povsem razumem Damijana Cehnerja in njegove sanje. Res!


galeb04_17 galeb04_11 galeb05_19cr

Avtor fotografij je Boštjan Pucelj