Sedim na vrtu, kofetkam in berem sobotno prilogo. In čakam kosilo. Vsakodnevna rutina, nič posebnega. Dežuje, ni prav posebnega užitka. Mislim, časopis se zaradi tresočih rok rahlo trese in moram biti zelo zbran, da sploh lahko berem. Roke se tresejo zaradi mraza, seveda, zaenkrat še. Zazvoni telefon. Gospod Grah. Se oglasim in človek na robu obupa moleduje, če gremo kam. V kakšno jamo. Globljo, da se bo malo pomatral. Obrnem glavo, pa sploh ne močno in pogledam po vrtu. Ščije kot iz škafa. Za sekundo se z nostalgijo spomnim jamarskih začetkov, ko smo recimo v Pihalnik leteli po biblijskem nalivu. In sem bil presenečen ko zamurc, ki mu kočo zameče sneg, ko so me vsi stari jamarji potem spraševali, kakšno je v Pihalniku med dežjem. Itak da je jebeno, po slapu šibaš dol, še težje je gor, čisti adrenalin. Presenečen sem bil zato, ker med dežjem nihče še ni šel dol. Nisem razumel. Mi smo se odločili, da gremo, če pa slučajno prav takrat pada pa buh pomagej. Ampak to so bili začetki, zdaj, po nekaj letih sem isti. Pogledam po vrtu, ščije kot iz škafa, gospod Grah bi šel v jamo. Eh, star sem, ne ljubi se mi več … Ga pobaram, kje je bil s to idejo med lepim vremenom in kje je glih nedeljo najdu da mi najeda. Pove, da ko je lepo vreme, kolesari ali kajakira ali že kaj četrtega počne, pa da ni nedelja temveč ponedeljek. Pogledam z vrta v hišo in vidim vse moje doma, pa še niti dvanajst ni ura. Nedelja je, zatrmarim prepričano nazaj, vsi moji so doma! Ne, pojasni, ponedeljek je, tud moji so vsi doma, doma smo pa vsi zato, ker je nek praznik … In mi je v hipu vse jasno, se spomnim na tisti vic o sodobni družini: Sinoči mi je crknil internet in sem malo posedel z družino, prav prijetni ljudje so to … Ga potolažim, da bo jutri že dolovni dan torej in bo spet lahko v rutino padel in bo lahko lepo počival dopoldne med javnimi uslužbenci in se malo pomiri. Jaz pa potem v miru spijem kofe, skočim s Klemijem na zunanji kofe, nato skupaj skočiva do Grdina, ki dela tudi (oziroma predvsem) med prazniki, v nedeljah in ponoči in mu pomagava nekaj za jamarje sčarati. Da sem kosilo zamudil za štiri ure, nisem niti opazil, kar pomeni, da je navaden delovni dan, zakaj me pa Tomijeva punca ne pozdravlja, pa zdaj tudi vem. Ga je poklicala, če bo kaj domov prišel, pa je odgovoril, da je že bil na poti proti domu, a da je potem mene srečal in da mora zatorej še nujno nekaj naredit. In sem nenadoma dojel, da je takšnega odgovora bogica zelo velikokrat deležna in potem ni čudno … Jap, prazniki so brez veze, rutino podrejo!

Ko ima naš Mihec briljantne ideje, so te vedno briljantne in že po difoltu rečem ne, ker te briljantne zadeve vedno zahtevajo zgodnje vstajanje, a tokrat se nisem mogel izviti. Ker je obljubil jamarsko pomoč ekipi TV Slovenija za Slovenski magazin in nas je bilo v bistvu celo premalo. Sem pogoltnil in obljubil, da pridem in potem otrokom naročil, naj me zbudijo, preden odidejo v šolo. Kar pomeni pet minut do pol osmih zjutraj, kar za nekoga morda ni zgodaj, a če greš spat ob pol petih zjutraj … Sem danes zjutraj odprl eno oko in poškilil na uro. Ki je kazala petnajst minut do osmih. Sem s petino možganov kalkuliral, ali bi že moral biti pokonci ali sem kaj v dnevu morda zabrkal, potem sem se pa kar izstrelil pokonci in iz kopalnice med krtačenjem zob po telefonu tožil preljubi soprogi, da kakšne otroke da ima, da me sploh niso zbudili. Vmes je pa najstarejši priletel not, da je zaspal. Na vprašanje, kje sta ostala dva, je prišel logičen odgovor – v postelji! Vmes je priskakljala iz Domžal še moja preljuba sestra, seveda tudi z rahlo zamudo, a še sreča, da je, ker sem jaz tavelika dva peljal v šolo, seka pa tamalega nekam na nekakšno zbirališče starega papirja, so imeli ravno akcijo! In smo zjutraj seveda še papir v avto tovorili, med divjanjem v šolo sem kavo požulil, med metanjem opreme jamarske v avto pa tadrugo. Saj bi opremo res lahko dan prej pripravil, a sem se ponosno odločil, da bom to storil zjutraj, ko bom že tako zgodaj vstal … Potem sva se napokala s seko v Petkoslava in pičila proti dogovorjenemu zbornemu mestu, kamor sva prišla z rahlo zamudo. Sem moral v trgovini za prave moške še bencin natočiti in kofe kupiti, na sendvič pa kakopak pozabil, na kar me je potem kruleči želodec glasno opozarjal! Pa Mihec je bil rahlo živčen, a brez potrebe, ker sem potem v Apolonovi jami zmetal skupaj vse potrebne manevre za spust nejamarjev v jamo še pravočasno. Brez Ticota, ki bi me opozarjal, da moram vse delati po pravilih, a sem vseeno delal po pravilih, ker mi je Tico vseeno v nekem kotičku možganov glasno najedal! Jaz sem pa prevzel Ticotovo vlogo in na Mihca bentil, da improvizacij ne dovolim in da ko je on izpit za reševalca delal, so še po lojtrcah dol šibal, da zdaj je pa malo drugače …

Vmes so še televizijci prišli, ravno ko smo Jakliča za test dol spustili, da vidimo, če manevri držijo. Jaklič je v jami veselo vriskal, torej sem dobro postavil in smo okomatali kar prvega televizijca in ga porinili proti luknji. Suvereno in brez kakšne posebne psihološke priprave, sem pozabil, da vsi ljudje niso jamarji ali alpinisti. In se je človek z nohti držal za najtanjše bilke in ni hotel dol, seveda! Nad breznom zabingljati brez strahu, če nisi vajen, ni mačji kašelj! No, je potem nekako steklo in smo vse ljudi in ogromno opreme spravili v luknjo, zakurblali še agregat in se še mi dol spustili. Je lepo biti v osvetljeni jami, ponavadi jo samo s svojo razsvetljavo na čeladi nikoli ne vidiš v celotni lepoti.Snemalci so snemali, ostali smo sedeli in se po nosovih praskali, Mihec je pa v nirvano padel in je kar z blago erekcijo skakal okoli in fotkal. Ker je končno bilo dovolj svetlobe za kvalitetne fotke. A kaj, ko je njegov dodaten fleš motil snemanje in je snemalec vsake toliko zavpil, da bo nekomu jajca odbil (pa ne velikonončna!) in je Mihec kratko pavzo naredil, da je pogum spet zbral. Jaklič je bil tudi v nirvani, saj je prevzel funkcijo asistenta kamere in je nosil okrog težak stativ, vmes je pa še malo lučkarjevsko funkcijo opravljal, saj je še reflektorje prestavljal. Bi jih verjetno tudi lučkar, a nikoli ni bil tako hiter kakor naš Andrej! Zapletlo še je šele v drugi jami pri Kočevju, ko smo že vse ven potegnili in se na drugo lokacijo odpeljali, ko se je Andrej že malo udomačil in je še vlogo režiserja prevzel in stativ postavljal tja, kjer se je njemu zdelo dobro … Aja, pa v Apolonovi jami je še glavno vlogo odigral, se je moral v neko ozko luknjico stlačiti, kamor jaz zaradi ramen recimo nisem mogel. Jaklič se je v luknjico tlačil, snemalec je snemal, rešiserka nas je pa vmes opozorila, da bodo tudi vse zvoke uporabili in da naj nikar ne uporabljamo grdih besed. Na, kurac, je bilo prvo, kar se je zaslišalo po tem opozorilu, ko se je Andrej zataknil, ampak to bodo verjetno izbrisali …

Ura je bila okoli štiri popoldne, želodci pa so krulili kot plačani, ko smo v Kočevju zaključili in nam je samo še ena jama pri Čaganki ostala. Zato sem poklical Alenko v najboljšo bistriško gostilno, če nam bo klobase skuhala in malo hrena nastrgala, a se je opravičila, da ima ravno čistilni servis in da pucajo do nezavesti. Se mi je še čudno zdelo, kam gre ta svet, če še v ruralnih okoljih čistilne servise najemajo, a nismo imeli kaj in smo kar v Kočevju v prvo oštarijo zavili. Na zidu je sicer visela nekakšna diploma za naj kelnarico, kar je obetalo, a ko sem jo zagledal (se mi zdi, da je imela oba kolka umetna!), sem nemudoma še datum na tisti diplomi preveril in je bil res iz prejšnjega stoletja! Hrane na srečo niso imeli, so nas pa napotili v pravo gostilno s pravo hrano in smo si naročili vse živo in mrtvo z žara s kajmakom in šobsko solato in smo pokali! Možakarji so vmes dodatne pive naročali, jaz pa dodatne makjate in kelanrca je mene čudno gledala! Potem smo še zadnjo jamo dol udarili in nas je ven prišedše že noč ujela, mi smo pa še blag špricarček v najboljši bistriški gostilni ulovili. In tam tudi izvedeli, da je svet še vedno v tirnicah, ker Lenka ni naročila čistilnega servisa za pucanje po renovaciji, le klobas nam na nekakšen cerkveni praznik ni hotela skuhati. Da greh se pri njih delati pač ne sme! Kako sem lahko napačno razumel, se mi tudi sanja ne, a hvala bogu, da tisti tam v Kočevju za brezmesni praznik niso slišali! Smo spili špricarček in v debeli noči odpeketali proti domu, preden pa smo čisto zares odpeketali, smo še novo streho na najboljši bistriški gostilni malo občudovali. Pa na lovskem domu čez cesto takisto, je streha enaka, količinski popust pa to verjetno …

Kakor koli, po več ko štirinajstih urah tlake zdaj čakamo, da bomo na TV videli tiste tri minute, ki smo jih priigrali …

Andrej mi je poslal mail o generaciji iz šestdesetih z naštetimi razlikami s sedanjo generacijo (v našo korist, kakopak!), med drugim piše tudi o igranju na svežem zraku. Generacija iz šestdesetih ni imela Playstationov, Nintendov, X-boxov, nobenih video igric, ni imela 199 kanalov na televiziji (samo dva, drugi šele pozno popoldne), ni imela videorekorderje, mobilne telefone, računalnike, internet, klepetalnic, FB … Igrali so se na svežem zraku! Zjutraj so odhajali od doma in se po cel dan igrali skrivalnice, tatove in žandarje, kavboje in indijance, Nemce in partizane in vse ostalo, kar si lahko domisli samo otroška domišljija … Kar je res, tudi sam spadam v to generacijo in res smo po cele dneve vandrali okoli, naši otroci so pa ko zombiji! Sem se ob mailu spomnil, da smo nekoč indijanci ujeli kavboja Sineta in ga privezali za drevo ter šli naprej v lov za ostalimi, vmes so nas pa na kosilo poklicali. Je bila očitno takšna ura. Po kosilu je bilo treba pa posodo oprat in podobno, vmes so pa že začeli hišni zvonci zvoniti, ker je Sinetova mama norela, da ga ni bilo domov in če vemo, kje je. Seveda nismo vedeli in smo ga nekaj časa iskali in klicali, dokler se nekdo od nas ni spomnil in vprašal, če smo ga odvezali. In itak da smo ga, smo bili vsi prepričani, a stari so bili bolj pametni in smo jih morali do drevesa odpeljati in seveda ga nismo odvezali in je bil in polulan in pokakan in dehidriran in od sonca opečen … Stari so nas brcali do doma, kolikor so nas lahko dosegali, fantu pa danes tudi nič ne manjka, je čist OK gor zrastu …

Ampak nisem hotel o tem pisati, le malo sem v spomine padel, v bistvu mi je Andrej poslal še en mail. Da je dobil telefon in da koliko jih potrebujem. Se bliža prvomajsko Čagankarjenje in bomo žico potegnili do dna in potrebujemo tudi telefon. No, ne ravno cel telefon, jamski telefon deluje malce drugače, potrebujemo le mikrofon iz slušalke starega telefona, ki je ravno pravšnji za to. Celo idealen je, saj deluje kot mikrofon in kot zvočnik! Enega imamo zdaj v bivaku na -250 m, eno slušalko bomo pa na -400 m odnesli, na delovišče, da bomo lahko komunicirali. In sem mail poslal nekaj prijateljem, če lahko kje izvohajo kakšen star telefon in itak da imajo še v vsaki državni službi cel kup teh zadevščin v skladiščih in smo jih kar nekaj nabrali. In ker smo vsi generacija tle nekje in te zadeve še poznamo, sem od najmanj petih dobil zamisel, da naj v bivaku namesto slušalke, ki jo imamo zdaj, nekaj sčaram, da bo dol kar cel telefon. In že čaram, kaj mi pa drugega preostane, posnetki s telefonom v jami bodo bogovski, le dr. Krevsa ideje verjetno ne bom mogel udejaniti. Nimam dovolj znanja, namreč. On si je zaželel, da bi dol v bivaku na telefon pritisnil in ko bi se vzpostavila zveza, bi moral še interno številko vtipkat. Ja, zakaj bi bilo enostavno, če lahko kompliciramo, ne?! Komaj čakam prvomajski tabor, ker dr. Krevs je tudi za postavitev poljskega stranišča zadolžen …

Prišla je pomlad in seveda čas, da malček znanje obnovimo. In smo v Malisnico skočili, pa ne prav hitro in veselo, nas je sonček v bližnji gostilni ob kofetkanju prav uspaval! Premaknil nas je šele dr. Krevs, ki je že gor čakal in ko on čaka, je tečen ko sršen s slamico v ritki in smo se kar podvizali. Dejan je celo drugo ali tretjo belo kavo, ki jo je glih na mizo dobil, zeksal! Potem smo opremili par smeri in se lotili treniranja oziroma obnavljanja tovariške pomoči. To smo namreč najbolj pozabili, na srečo tega manevra ne uporabljamo zelo pogosto. Snemanje ponesrečenca z vrvi, namreč. Ko sem se spuščal v udorno jamo po smeri, ki jo je Dejan opremil, sem pa zgrožen spoznal, da bi bilo morda dobro namesto tovariške pomoči potrenirati (oziroma se naučiti) opremljanje smeri. Je smer namreč potegnil tako strokovno, da so se celo meni nogice tresle, pa sem vsega hudega vajen! Na dnu sem ga poprosil, naj se kar na štrik zapodi, da ga bom lahko rešil, a seveda Dejko ne bi bil Dejko, če ne bi zatrmulil, da bo najprej enga prižgal. Kar načeloma ni nič narobe, a ker ga poznam, bi najprej enega prižgal, potem bi šel morda lulat, potem bi žejen ratal, nato bi morda celo že na kako pritisnilo, ko bi odmetal, bi pa prostor za malico napravil … Zato sem ga kar na štrik poslal in mu, ko se je udobno glih prav užaljeno ponesrečeno namestil, podal čik. Je bil najprej malo presenečen in šokiran in je že hotel protestirati, a sem ga potolažil, da je itak poškodovan in da mu dovolim kaditi. Pa še skripto z navodili tovariške pomoči sem mu dal, da nama bo lažje teklo. In itak da nama ni, je stokal in ohal in sva se matrala in so ga noge bolele in sem si prav zares za trenutek zaželel, da bi v nezavest padel, da bi ga lahko v miru rešil, ko je vrsta name za rešit prišla, sta se vlogi pa zamenjali. Sem jaz stokal in bogal, a predvsem zato, ker Dejana ni prav nič zanimalo, da sem jaz recimo poškodovan in da mora z mano ravnati previdno, me je z vsemi svojimi kilogrami kar enostavno zajahal in lepo počival med delom! Sva se spet spravila dol, potem sem pa gospoda Graha poprosil, da zaigra ponesrečenca, ki je gor prikolesaril in je bil edini oblečen sončnemu vremenu primerno, torej v oprijetih kratkih kolesarskih hlačkah. In je bilo potem obema žal, vendar meni bolj, ker tako tečnega ponesrečenca še v življenju nisem srečal. Če bi šlo za resnično situacijo, bi mu verjetno moral sneti čelado, ga po glavi udariti s kakšnim kamnom, da ga omamim in onemim, potem bi ga pa šele snel …

Smo še parkrat manever sprobali, a gospoda Graha podse nisem več spravil, se je raje pustil mrcvariti Jasni, Dejan se me je pa tudi izogibal ko pes ježu. In sem potem raje Lukatu težil, ki je letos napravil prve jamarske korake, a me je tudi on kmalu steral, da ima dovolj. In smo začeli počasi pospravljati vse skupaj, potem pa, ko mi je dr. Krevs fotko poslal, da gospod Grah že za polno mizo pri njegovi mamici sedi, kamor smo bili po akciji na pojedino povabljeni, smo pa zelo zelo hitro pospravili. Ker ne glede na to, da pri dr. Krevsa mamici ni še nikoli ničesar zmanjkalo in se pod raznoraznimi dobrotami miza vedno dobesedno šibi, pri od ne prehude akcije rahlo zlakotnemu gospodu Grahu nismo hoteli reskirati! Smo prišli dovolj zgodaj in seveda je vsega ostalo, čeprav se je samo vina blago branil. Ker je namrel prišel s kolesom in ne avtom, torej na dveh in ne štirih kolesih, si ni upal prevečkrat čašice nagniti …

Kot sem že večkrat povedal, nekaj doma malo preurejam, a preurejam lahko le toliko, kolikor znam. Mislim, saj znam veliko, pa ročno spreten sem tudi od boga, le orodje profesionalno mi manjka. OK, tukaj moram biti iskren, da tudi orodje imam, le dovolj veliko vozilo sem potreboval za nekaj dolgega iz trgovine pripeljati in sem moral za pomoč zafehtati zlatega Klemija. Ki je pa znan in priznan knaufar in je rekel, da bo izredni tovor s svojim velkikim avtomobilom pripeljal, a le, če lahko tudi pomaga tisto steno narediti. Mi ni najbolj dišalo, priznam, ker z rokami tudi sam zelo rad ustvarjam, a ko je začel o rezilki še nekaj razglabljati, sem se uklonil. Dobro, priznam, tudi z gips ploščami nikoli nisem delal in pravzaprav sploh nisem vedel, kaj potrebujem, Klemi je pa iz povedanih mer mimogrede izračunal, kaj potrebujem in koliko bo to stalo. In ker je bila cena sitnica, sva kar do trgovine skočila. Po neke pločevinaste profile, dolge 5 m. Res je njegov avtomobičkel dolg le 2,75 m, a ima na strehi prtljažnik. Moj je daljši, a nima prtljažnika, sem ga dr. Krevsu za novo leto podaril. Mislim, saj to ni bil kakšen velik odtrgljaj od ust, itak na Volvota ni pasal, kaj čmo. Bi tudi dr. Krevs lahko torej pripeljal, a se je pač javil Klemi. In mi je šele v trgovini malce nerodno postalo, ko so trgovci opazovali, na kakšno vozilo sva tiste pločevinaste palice navezala in se ne preveč skrivoma tudi krohotali. Mogoče zato, ker se je Klemi matral, jaz sem pa fotografiral. Ali pa so domnevali, da bova potem s Klemijem vsak na svojem koncu zagrabila za tiste plehe in avtomobilček kar odnesla, a ga nisva, ker mi ni dovolil kupiti selotejpa, s katerim bi tiste profile bolj strokovno na prtljažnik pričvrstila. Da je vrv dovolj, pa par vozlov kot jamarja pa tudi znava zavezati! Plus na koncu mi tudi ni dovolil zavezati cunje, ki bi označevala izredni tovor, da to je za softiče. Sva domov kupljeno brez težav pripeljala, na srečo na poti nobenega polizista nisva srečala, danes je pa k meni priskakljal z rezilko in profi vrtalnikom. Sva kar na vrt znosila vse skupaj in je potem tiste plehe rezal na moji leseni terasi (sva podstavila rjuho, nič bat!), da iskre letijo proti sušečemu se perilu, sem pa tudi malce pozno opazil. Dobro, tisto erotično spodnje perilo živih barv moje predrage soproge, s katerim po tolikih letih zakona občasno zakurbla zanimanje starega strica, torej mene, bo tudi z nekaj prežganimi pikicami še vedno erotično, pa itak je bilo med tistimi čipkami že prej veliko lukenj. Drugače sva pa za varnost tudi poskrbela, ker se je Klemi nekje na sredini operacije rezanja pločevine spomnil, da je nekje pri meni v garaži enkrat videl zaščitna očala. Tudi v zid sva potem profile kar mimogrede zmetala, saj je imel tako dober profi vrtalnik, da ga je samo zidu pokazal in je sveder takojci na drugi strani ven pokukal!

Po končani tlaki sva si privoščila še kavico (no, jaz že eno petnajsto, ker sem ves čas kofetkal, ko je Klemi rezal in vrtal in vijačil), enkrat drug teden bom pa še po gips plošče skočil in bova počasi projekt končala …

Ko sem okrog trapljal še po literarcih in predstavljal knjigo o svojih otrocih in predvsem o meni kot njihovem očetu, sem se moral največkrat “zagovarjati” zaradi uporabe plinske maske pri previjanju. Meni se to še zdaj res zdi popolnoma normalno in nadvse uporabno, mamice in nosečnice, ki so bile večinske obiskovalke na teh predstavitvah, so bile pa zgrožene. Ne vem, no … Nekaj svoj brlog prenavljam in seveda sem plinsko masko našel zadaj na neki polici, za knjigami, vso zaprašeno in sem padel v nostalgične spomine. Saj imam novo, funkcionalno, mi jo je dr. Krevs podaril, ko se mi je nekaj kanalizacija zamašila in sem reševal, a stara, neuporabna bolj vzbuja spomine. Predvsem zdaj, ko ima moj najstarejši, ki sem ga največkrat previjal z masko, jutri že maturantski ples. Si je kupil suknjič in prave hlače in prave nobel čevlje, a pri tem mojo predrago soprogo spravil ob živce. Ker ne mara hoditi po trgovinah in kupovati lepe stvari! No, ne mara kupovati niti strganih kavbojk, a pri teh vsaj malce stisne zobe in potrpi. No, sta kupila, itak niso imeli zanj nič in smo morali še k šivilji odnest v popravilo, je preveč suh s predolgimi rokami in nogami, da bi zanj imeli konfekcijsko številko. Sem bil kar ponosen nanj, ko se je oblekel in bil relativno zadovoljen z izgledom, kar pomeni, da ne bo ves čas surle držal, ko bo “lepo” oblečen. Danes sem se pa jaz spomnil, da morda bi moral pa tudi jaz kaj obleči in je moja predraga soproga popolnoma znorela. Da mi že dva meseca govori, da morava v šoping po nekaj lepega zame, pa jo ignoriram, kar morda ni čisto res, ker se nič ne spomnim. Je poiskala ene moje kavbojke, ki niso strgane in sprane in da to je to, da nima živcev še z mano po trgovinah hoditi. Sem se kukr vdal v usodo, ampak jutri, ko bo šla v službo, bom poiskal svojo edino obleko, poročno namreč. In jo pomeril. Saj verjetno mi je še prav (no, le čez ramena sem mišice nabil in bi znalo biti ozko!),  a se bojim, da bodo vrane lanskoletno koruzo nazaj na polje prinesle, če me vidijo v njej …

Ja, bom šel zagotovo kar v kavbojkah, poročno obleko bom pa skupaj s staro plinsko masko vrgel v kontejner. Pa nič bat, nova plinska maska, ki mi jo je podaril dr. Krevs, ne bo romala v smeti. Bo čakala na boljše čase, ko mi bo moral starejši sin vrniti uslugo s previjanjem in jo bo morda potreboval. Kakor čas hitro leti, bo to verjetno že mimogrede …