Naš Klemi

se je odločil, da se bo zresnil. No, saj je resen že 100 na uro, samo mi ostali tega ne vemo. In me je poklical, da hodi peš iz mesta, ker je spil kakšno pivo čez žejo. Sicer govorimo le o kakšnih štirih minutah do njegovega doma, a, jebiga, važen je princip. Sem ga po telefonu pohvalil, da je zdaj pa res že pravi pravcati resen možak, dokler se čez par minut, nekaj čez polnoč torej, ni namalal pred mojo hišo. Če ga zapeljem do mesta, ker je v avtu pozabil ključe od stanovanja. Hja, vsak začetek je težak, ne?!

enozobi

Končno, spet podzemlje!

img_3390 img_3391 img_3404 img_34141 img_3433 img_3447

Pred časom sva s Klemnom že iskala Pihalnik in ga nisva in nisva našla in sva se razburjala nad zemljevidom, ki je imel vhod v jamo vrisano kar na cesti, midva pa sva zadevo seveda iskala po gozdu. Ko sva že skoraj obupala, sva vhod, jasno, našla na cesti.
Kakor koli, takrat v jamo nisva šla, ker se je Klemen bal, da naju bo kdo povozil, vmes pa je zbral toliko poguma, da sva se v nedeljo vanjo le ojunačila vstopiti. Na pot sva se napotila relativno zgodaj, še bolj zgodaj pa bi se, če človek ne bi zaspal. A pustimo detajle, ob enajstih dopoldne sva že navezala vrv na pritrdišče in se spustila v notranjost.  Dol sva hodila počasi, ker sva pogledala v vsak stranski rov in luknjico, pa varovanja sva tudi zelo previdno delala, ker so bili noter samo stari klini in sva vsako pritrdišče iz previdnosti res večkratno zavarovala, a se je vsakič že po pol metra spusta zaslišala Klemnova kletvica, ko je zagledal povsem soliden in dokaj mlad vijak. Naj povem, da bi lahko porabila vseh deset ploščic, a sva samo dve (vse drugo je bila impro liga!), a s tem se človek lahko hvali le, dokler je pripravnik.
Pred časom sva 110 metrski štrik prerezala na pol, ker je to bolj praktično, ampak bolj sva se spuščala v globino, bolj je bila prazna torba. No, saj to je bilo za pričakovati, seveda, ker popolnoma retardirana kljub vsemu nisva, a kaj, ko mi je na koncu do dna zmanjkalo natančno pol metra! Lahko bi se spustil, jasno, a bi se sproščena vrv seveda sprostila in je potem ne bi več dosegel. Zaklical sem Klemnu, da mi manjka pol metra in je prišel pogledati, ker sem bil na vrvi tudi sam (zadnji spust ni vertikalen in sem lahko stal), je on z lahkoto dosegel dno, se odpel in za kakšne pol ure odšel še malo “raziskovat”. Jaz pa sem bil koristen kot utež …
Po dobrih treh urah in pol sva se že nastavljala soncu, kruleča trebuha pa sta spomnila, da bo treba domov, med hudi ženo in mamico, ki sva jim obljubila, da bova najkasneje za kosilo doma. In je bilo potem kosilo servirano hladno, s sladico iz jezičnega pudinga …

Small world

02072009001

Dva zapisa nižje opisujem obisk jame nekje bogu za hrbtom nad Trebnjem. Jamarji (kakor seveda potapljači, električarji, gasilci ipd) vedno povzročimo firbec, ljudje seveda z zanimanjem opazujejo vstop v jamo. Tudi zadnjič je bilo tako, starejši domačin naju je s Frenkom ob zaključku celo povabil na kozarček. Ki sva se mu rada odzvala. Med pitjem dobrega vina je zaprosil, če mu lahko pošljem kakšno fotografijo. Da jo bo seveda plačal. Sem mu poskusil razložiti, da je lažje, če mu fotke pošljem po elektronski pošti, a ker je starejši, ni najbolje razumel. Zato sem mu dal svojo posetnco in mu rekel, naj jo da kakšnemu od svojih vnukov, da bo ta že vedel, kako se mi oglasiti, da bo dobil fotke.
Na vse skupaj sem seveda takoj pozabil, dokler se mi včeraj ni oglasil njegov vnuk. Pravzaprav vnukinja. Maja. Ki dela v sosednji pisarni, od moje ni oddaljena več ko 3 metre. Pa naj še kdo reče, da je svet velik …

mobiteli so pa res carska stvar, celo na morju se lahko igram …

Vašo luknjico smo prišli malo pogledat

To sem si vedno želel reči kakšni mladenki in kdor čaka, dočaka. Tomaž mi je poslal navodila, kako do jame, ki se je odprla že pred leti, ko so delali cesto. So jo tudi izmerili, a je potem zapiske izgubil. S Frenkom sva se kakšne tri minute pustila prositi, potem pa odbrzela proti Repčam blizu Trebnjega. Jama je ob cesti, pod hišo policista, a Tomaž pravi, da mu to človek odpusti, ker je tudi aktiven potapljač. Očitno ga ni bilo doma, saj naju nihče ni legitimiral, le ena mladenka je prišla pogledat, kaj ustvarjava. In se nisem mogel upreti, sem kar bleknil, da bova malo njeno luknjico poinšpecirala. Ker od blizu nisem prav nič podoben ginekologu, je takoj vedela, o čem govorim in odšla, je pa prišel sosedov ata, na katerega sva naredila dober vtis, se mi zdi, ker je rekel, da v luknjo on živ že ne bi šel in da sva res prava možaka …

img_3086 img_3104 img_3119 img_3125 img_3166 img_3182

Kar malo napihnjena sva se torej spustila v ozek vhod kot prava profesionalca, meni pa nikakor ni šlo, ne glede na to, da sem želel napraviti vtis na človeka, ki me je gledal kakor frajerja in sem šele po nekaj minutah ugotovil, da se mi je hudičev krempelc zataknil! No, sem popravil in se končno spustil skozi ozek vhod, ki se kmalu razširi v kar solidno dvoranico, globoko kakšnih 7 metrov. Skozi ozek prehod se spustiš naprej, po ožini se odpre kar široko brezno, globoko 24 metrov. Ne preveč zasigano in dokaj blatno.  Po dnu sva malce brkljala in iskala možna nadaljevanja, ki so vsa bolj ali manj silila kvišku, dokler kakšen meter nad tlemi nisem opazil morda meter in pol dolgo ožinico, ki se je, zelo zelo blatna, spustila še 8 m nižje. Malo pred dnom se brezno razdeli v dva dela in spusti še dodatnih 5 metrov in to je to.

Živali je veliko, predvsem prozornih kobilic in čudnih pajkov (žal je to moj najbolj strokoven opis), nekaj mravljam podobnega sem tudi videl in belih stonog (čeprav moram priznati, da nog pa res nisem štel in je morda samo bela oseminšestdesetnoga), prav na dnu pa je bil tudi jamski slepec. Kakšen je jamski slepec, sprašujete? Povsem podoben navadnemu slepcu, le v jamo mora pasti! Je bil kar živahen in še ne preveč shiran in je Frenk celo razmišljal, da bi ga nesel gor, a si je potem premislil, ker je bil že dovolj obtežen z vrvmi in metrom. Aha, poleg slepca je bilo na dnu tudi okostje neke ne prevelike živali, a je slepec zagotovo ni umoril, ker je bilo že deloma zasigano.

Ven sva prišla enkrat za spremembo še podnevi, blatna pa tako, da ni za povedati. Je Tomaž sicer rekel, da je “malo blatna”, a se še nisem privadil jamarskemu žargonu. Za lovskega in ribiškega sem slišal, a je ta mnogo hujši!

Kostanjeviška jama – neturističen del

Pred jamo smo se zbrali ob 8. uri. No, vsaj tak je bil načrt, s Klemnom sva malce zamudila, predvsem zato, ker je popolnoma nesposoben. Ni me uspel zbuditi! V notranjost smo se podali tako jamarji kakor simpatizerji kakor “turisti”, od katerih smo se nekje na koncu osvetljene in z lično betonirano potko opremljene jame poslovili. Saj ne rečem, jama je čudovita, ima vse, kar ima recimo Postojnska jama (razen vlaka, seveda), a mene je bolj zanimal del, kamor turisti nimajo vstopa.
Tako veliko število obiskovalcev neturističnega dela, ki se začne z zelo dolgo ožino, je seveda pomenilo zastoje, ki so mi pa kar odgovarjali, če sem iskren, saj sem si lahko malce spočil od vsega tistega matranja in zvijanja. Najbolj me je motila torba, v katero sem si pripravil malico, vodo, čokolado, rezervne baterijske vložke in čisto perilo, ki se je ves čas zatikala, pa debel flis je povzročal nenormalno potenje, znoj je ves čas silil v oči. Ko smo po kakšnih stotih ali dvestotih metrih končno izplezali iz ožine, sem flis jezno slekel, ga stlačil v torbo in vse skupaj nekam zabrisal, a mi nihče ni povedal, da smo iz taglavnega matra že prišli, zato sem kasneje pogrešal tako toploto kakor hrano, še najbolj pa rezervne baterijske vložke, a na srečo je bilo svetlobe od številnih svetilk dovolj, toplo mi je pa kmalu postalo zaradi adrenalina.

dsc051011 dsc05125 dsc05139 dsc05164 dsc05140

Mimo dvorane netopirjev, Lepe dvorane in Velikega balvana smo prišli do zadnje dvorane, Velikega jezera. Do jezera smo se spustili po lestvicah. Miha je nadzoroval spuščanje in da je vse potekalo varno, meni pa je s samo s prstom pokazal, kje je pred leti odkril nadaljevanje. In sem že bil v blatu, bolj pravilno rečeno, blato je že bilo v meni. Gladina vode je bila ravno prav nizka, da smo se lahko zrinili na drugo stran, v Šumečo dvorano, bučanje deroče vode je postalo še bolj glasno. Začutil sem tisto jamarsko vznemirjenje in čeprav nisem bil prvopristopnik, kar ni hotelo popustiti. Štirje najbolj firbčni smo se podali naprej, kar ni bilo zelo težko, saj so bile v blatu zelo jasno vidne sledi prejšnjih obiskov. In smo hodili in hodili, dokler nismo prišli do podzemne reke. Kjer smo si, čeprav ne vem, zakaj, oprali škornje ter počakali na ostale. Prišli so skoraj vsi razen Šulca, ki je čakal pri lestvah, ker se mu do jezera ni ljubilo spuščati! Malo je vrtal po nosu, ko pa je enkrat pogledal navzdol, ni bilo nikjer več nobenega. Kam smo izginili, se mu seveda ni niti sanjalo. Danes ga malo boli rit, ker se zaradi tega že ves čas grize vanjo!
Nazaj je šlo enostavno, ker smo bili vsi pod vtisom videnega, le ožina se mi je zdela še bolj ozka, ne vem, zakaj. Klemnu in Šulcu pa bolj adrenalinska, ker je nekdo v ožini, ki ni najbolj prevetrena, enega hinavskega stisnil. Pa se nista sekirala zaradi smradu, ker mi jamarji smo namreč vsega hudega vajeni, saj to itak vsi vemo, le odprt plamen sta imela na čeladi in sta se bala eksplozije …
V turističnem delu smo, z blatom zamazani od pet do glave, srečali veliko skupino starejših obiskovalcev, ki so nas presenečeno opazovali. In sem jim rekel, naj nas nikar tako zviška ne gledajo, da bodo oni tudi takšni ven šli, zato je njihov vodič potreboval veliko retoričnih spretnosti, da jih prepričeval v nasprotno, čeprav sem po izrazih na obrazih nekaterih starejših mamic videl, da mu ne verjamejo najbolj in so jo hotele kar podurhati ven!
Na piknik placu so nas čakale dobrote z žara, hrane je bilo več ko preveč, dobra je bila, da smo si prste oblizovali, za popestritev zaključka pa je poskrbel bik, ki je skočil na kravo, ki se je delala fino in se mu izmikala, za malo smeha pa je poskrbel Šulc. Ko smo se namreč mestni fantje, ki takšno pornografijo lahko gledamo samo na animal planetu, približali obori, da bi bolje videli, je Šulc zagrabil za električnega pastirja in potem še za Klemna …

Foto: Miha Rukše

Apolonova jama

Ime te označuje, bi lahko rekli za jamo, v katero smo se spustili tokrat, saj je res lepa. Na akcijo sva s Klemnom tokrat povabila še Roberta in Gregorja, ki sta začuda pristala. No, Gregor se je na Goginem pikniku izognil obisku podzemlja in je zahteval nekaj težjega, pa sva mu željo izpolnila, Robert pa se je v Jazbini tako navdušil nad podzemnim svetom, da je hotel še. Če bo šlo tako naprej, bo drugo leto jamarskega podmladka na tečaju kot listja in trave …

img_2905 img_2913 img_2932

Robert in Gregor sta se dobro obnesla, nobenih težav ni bilo, le domov sta morala predčasno, ker je bil Gregor varuška, Frenk, Klemi, Kaco in jaz pa smo se odločili pokukati še v dve luknji, ki ju je odkril Frenk pri pohajkovanju po kočevskih hostah, a žal kaj več od brezna nismo videli. Nobenih nadaljevanj, le zasuto, zatrpano dno. In nekaj kosti, živalskih na srečo …

img_2950 img_2974 img_29792

Prasec akcije je bil tokrat (spet) Klemi. Ja, kdor zna, pač zna!

GOGA piknik

Za avtorje in prijatelje Goge, hrane in pijače v izobilju, piknik prostor prečudovit, za malce adrenalinčka pa še obisk jame Jazbina. Bil sem prepričan, da kaj veliko interesentov ne bo, a sem se seveda motil. Bolj je bilo blatno in bolj ozko, bolj so rinili! Še celo Bjanka in Urška, res, pa Stanka in Igor, ki se je edini malce zataknil, premočne prsne mišice pa to, le lektorica Nina se je zahvalila za sodelovanje pri prvi ožini, pa veliki Miha Mazzini tudi, a on je vsaj počakal, da smo se vrnili in smo prišli ven skupaj! 🙂

Jamarji imamo očitno večje glave od intelektualnih Gogašev …

img_2848

Kdaj so bile nazadnje tako blatne in hkrati tako vesele? 🙂

img_2866

Več fotografij tukaj.