Zloba

Poskušam biti dober človek, res, ne le takrat, ko me ljudje gledajo ali imam recimo od tega koristi. Nekako se mi zdi, da je tako prav. A ko mi je danes naš Marko P. začel na telefon pošiljati lepe fotke simpatične muce, sem se najprej malo topil, potem je pa, ne vem, od kod, prišla želja, da bi se mu vsaj v rožo v pisarni usrala. No, moram biti iskren, vem, od kod je prišla ta zlobna želja. Naša Mika se je danes spret skrivalnice z mano igrala in ko sem dopoldne pritisnil na gumb kofeavtomata in odšel pod tuš, sem takojci vedel, koliko je ura. Pa tudi dolgo nisem rabil iskati, je bila zemlja v roži razkopana po vsej dnevni sobi. Saj bi jo našutiral, čeprav sem načeloma dober človek, a sem vedel, da v bistvu ni mačka kriva. Pa še ušla mi je, ko sem vrata odprl … Otroci je zjutraj pač niso ven spustili in mi je priskutila prvo kavo. Kar je velik greh in naša mačka to ve, a kaj, ko ima kljub letom še zelo hitre noge! No, zato me je ob lepih slikcah simpatične mačke obšla ta zlobna želja, si nisem mogel pomagati, pa čeprav sem načeloma dober človek …

IMG_9896 IMG_2483 IMG_5575

Vroče

Možakar, ki je prvič delal na ladji, je po kakšnem mesecu stopil do kapitana in ga po ovinkih povprašal, kaj možakarji, dolge mesece na morju, počnejo, ko jih zasrbi. In mu kapian pokaže sod pri krmi in pove, da ga vtikajo tja not. Malce skeptičen možakar stopi do soda in po krajšem oklevanju vtakne svojo mašinco v luknjo. Čez par minut itak ves navdušen priteče do kapitana, pove, da je bilo čudovito in seveda vpraša, kolikokrat lahko tisti sod koristi. Kolikokrat hočeš, mu mirno odvrne poveljnik, le ob sredah ne, ob sredah si ti noter …

Na ta vic sem se spomnil, ko je Jernej pokukal skozi luknjo, ki sva jo izrezala v jamarski bivak. Dobro, saj sva izrezala veliko luknjo in v druge namene, pa zvečer sva se tudi domov v civilizacijo vrnila, a asociacija na vic je vseeno bila … Gor sva prišla že dopoldne z namenom, da keramične ploščice okoli peči položiva, da bomo pozimi lahko brez skrbi kurili, ko bomo zmrznjeni iz jame prišli, že doma sva se pa odločila, da bova še dimnik inštalirala, da bova delala v toplih razmerah. Tisto luknjo sva kar hitro zacahnala in še hitreje izrezala, ker sva imela s sabo vbodno žago in agregat, potem sva dimno cev nataknila, da je pokukala iz bivaka, na to pa še dimniško koleno in še eno cev gor v višave. Nato pa stekla v notranjost in zakurila. Sva bila neučakana ko sedemdesetletna devica na poročno noč in ko so trske prijele, zmetala v notranjost še ful debelih in mokrih drv, prepričana, da bo zagrabilo. Pa itak ni in sva morala še desetkrat popraviti in na novo prižgati, vmes se je pa bivak zadimil, da ni bilo za živet. A na srečo ima strešno okno plus na dimnik sva še eno cev nasadila (to je posebna zgodba, ker je bila cev vroča k svina, midva pa brez rokavic) in je končno potegnilo, bivak se je pa v hipu razkadil. In sva en radler spila in občudovala grelno napravo in se divila fizikalnim zakonom vleka in prepiha in termike in hladnega zunanjega zraka, kot da prvič v življenju vidiva peč, nato sva se pa kar na keramiko vrgla, da naju spet noč ne ujame. In itak da naju je ujela, ker je vmes še enkrat dimnik dol padel (sva ga samo začasno nastavila) in sva spet ven bežala, a na koncu sva tiste ploščice položila in sva bila kar ponosna na narejeno, potem sva pa še pospravila in pomalicala. Pa še en kofe sva si skuhala, da sva lahko dlje časa občudovala narejeno! Peč dela, ko se zakuri, je noter vroče, da bi lahko v gatah delala (pa nisva, ker jamarji smo spodobni ljudje!), domov grede sva se pa še pri Lenki v najboljši bistriški gostilni ustavila, da sva kofe dobila s špričarčkom …

20131121_124921_S 20131121_130846_S 20131121_142031_S 20131121_153518_S 20131121_172828_S20131121_180154_S

Svetilnik

Malce ga je vseeno pekla vest. Bil je sicer prepričan, da krivda ni samo njegova, a kljub vsemu – ljudje smo in motiti se je človeško, še bolj človeško pa je zmoto ali krivdo priznati. Koliko tistih kurcev, recimo, ki so zakuhali morijo na Balkanu, je priznalo, da so se zmotili ali da so, bognedaj, krivi?! Noben! Mater jim. Miloševič je rajši crknil, kot da bi priznal. Dobro, Plavšička se je izrekla za krivo, ampak kuzla je stara in si je s tem kupila le mehkejši zaporniški toaletni papir, s katerim bo itak do konca življenja dražila svoje hemoroide, čeprav je dobila relativno blago kazen. Stara je in vsaka kazen nad deset let je doživljenjska, hemoroidi pa pečejo …

Kurc jih gleda! Vedno ga potegne v to vojno za osamosvojitev Slovenije. Je pač edina, ki jo je doživel. In v njej sodeloval. In potem lagal kot tristo kosmatih medvedov, da je končno lahko zamašil gobec dedku, ko je ta začel s svojimi partizanskimi štorijami. Ampak ni ga pekla vest zaradi tega. Čeprav je dedek medtem umrl in mu nikoli ni uspel povedati, da mu je lagal. Mah, sej je zihr tud on nakladal … Dobro, ko je umrl, ga je malce zapeklo, ampak, kar je, je. In zdaj ga vest res ni pekla zaradi tega. Zaradi kaset se je sekiral. Ja, tistih starih avdiokaset, ki so crknile, ko so cedeji postali dovolj poceni. Mater, še z lahkoto se je spomnil, kdaj si je kupil prvega kasetarja, ki je bil dovolj fensi, da so obiski občudujoče buljili vanj, pa so prišli cedeji. In ko si je ravno nasnel zavidljivo glasbeno zbirko, so bili že tako poceni, da so se le še idioti oklepali magnetnega traku, vsi ostali so šli na digitalen medij. Vključno z njim, jasno, saj ni idiot. Nekaj let se je še boril s soprogo in s police ni želel umakniti kasetarja, ko pa je nehala brisati prah z njega, je znorel in ga vrgel proč. V navadno kanto! Pa naj reciklirajo. Saj ga je debelo plačal! Kurc jih gleda.
Ne, ni ga pekla vest zato, ker ga ni odnesel v poseben zabojnik za elektroniko, saj itak Cigani vse ven poberejo in, če je kaj vredno, prodajo. Vest ga je pekla zaradi kaset. Tistih starih avdiokaset, ki jih ni imel več kje poslušati. Pravzaprav jih ni imel več s čim poslušati. A stran vreči jih vseeno ni hotel. Spravil jih je v veliko kartonasto škatlo, ki jo je ob vsakoletnem generalnem pospravljanju hiše prestavljal, kakor mačka prestavlja mlade in se ni menil za ženino jebanje v glavo. Dokler seveda niso prišli otroci. Saj otroci niso imeli nič proti njegovim kasetam, sploh vedeli niso, da so, a z otroki so prišle igrače in prostora kar naenkrat ni bilo več nobenega. Živeli so v prav luštkani in zadosti veliki hiši, a tiste kurčeve kasete so vedno težje našle prostor, kjer ne bi nikogar motile. In je bilo jebanje v glavo vse pogostejše, a se še ne bi dal, če ne bi kurili na trda goriva. No, kurili so tudi na kurilca, so imeli kombinirano peč. So jim sicer enkrat potrkali na vrata in ponudili priključek za mestni plin, a bi moral plačati tudi priključnino in jih je poslal v kurac. Saj jim bo plin plačeval, kaj ga drkajo še s priključnino. Če je državi v interesu, da kuri z bolj ekološkim gorivom, naj mu da priključek zastonj ali pa naj se jebejo, on bo imel debel strošek že z zamenjavo peči. In so se raje jebali. Obdržal je staro peč in kuril z drvmi, ob koncu sezone, ko je mraz popustil, ko je bilo potrebno le še občasno temperirati, pa je preklopil na gorilca. Kar dosti so prišparali. Ni skop, a čez okno denarja pa tudi nima smisla metati, ne!? Naj se jebejo s plinom. Drva je kupoval vedno pri istem človeku, letos pa se je zakalkuliral. No, ni se, le zima je bila malce bolj ostra in so malo bolj nalagali. S tem ne bi bilo nič narobe, saj je imel še kurilca, ampak drv je zmanjkalo ob petih popoldne. In bi moral peč očistiti in prestaviti na kurilca, pa se mu ni ljubilo. To bi raje napravil zjutraj. Ali pa dopoldne. Komu se pa da jebati s sajami in z vsem ostalim, malo preden gre v posteljo?! In je pokuril še vse smeti in ostanke lesa, še neke stare lesene police je razžagal v garaži, pa kartonske škatle natrgal in bi bilo dovolj toplote do jutra in sploh nobenega problema, če v garaži ne bi zagledal tiste pofukane škatle s pofukanimi kasetami. Avdiokasetami. Ki jih itak ni imel več s čim poslušati. In ki so itak brez veze, ker itak z interneta v par urah potegneš dol katero koli musko že hočeš, pa še petstokrat boljše kvalitete je kakor katera koli muzika na kaseti. In je nenadoma spoznal, kakšen bebec je bil, da je tiste kasete šparal in prestavljal in se kregal s soprogo. Ampak ni ga zaradi tega pekla vest, da je imela baba prav. Zaradi tega že ne. Saj je dedec, bil je v vojni, napako priznati mu ni bilo težko, četudi čez nekaj debelih let. Je pograbil tisto škatlo in jo odnesel v hišo in soprogi povedal, da bo kasete končno ruknil v smeti. In ji tudi priznal, da je imela ona prav. Kar je res, je res, tle ni kej. Tudi preveč mu ni jezikala, al sem ti rekla al sem ti rekla, le po hrbtu ga je malo počohala. Saj je tudi ona vedela, da bo šlo s kasetami v smeti tudi nekaj njune zgodovine, nekaj njunega življenja. Tudi njej je postalo malce toplo pri srcu, ko je privlekel iz zaprašene škatle Rahmaninovo simfonijo v d-duru. Kolikokrat sta se dala dol ob njej, še kot mulca. Če bi ga kdaj dobil njej oče … Ob tistih hudičevskih disonancah sta orala, kot da bo naslednjega dne konec sveta! Vsaka kaseta je imela svojo zgodbo. Spet ga je počohala po hrbtu. Saj je kar v redu, tale njegova baba …
Razmišljal je, ali jih lahko vrže v zabojnik za plastiko, ker so imele kasete tudi majhne kovinske vijake, ko ga je prešinilo, da jim je pravzaprav zmanjkalo kurjave. In je bila dilema v hipu rešena. V peč z njimi, naj bodo še zadnjič koristne! Kurc jih gleda! Najprej jih je metal eno po eno, da je lahko opazoval, kako so se najprej stopile in povsem spremenile obliko, potem pa, ko je temperatura dosegla pravo višino, da je zagorel magnetni trak, je kaseto v hipu pogoltnil ogenj. Kakšnih deset jih je tako spremljal, ko ga je veselje minilo. Pa tudi kolena so ga začela boleti, kaj bi tajili. Leta so se nabrala, lase z glave so se začele seliti v nos, trdota z mašince pa v kolena … In je v peč zabrisal vse naenkrat. Kurc jih gleda. Potem si je odšel skuhati kavo in ko je bila skuhana, se je odločil, da jo bo spil na vrtu, kljub mrazu. Ker mu je zadišala tudi cigareta, čeprav se je odvajal. A če je kadil toliko let, mu še ena pač ne more kdo ve koliko škoditi. Kurc jo gleda. Oblekel se je, zaradi ledvic, ni bil več mlad, in odšel na vrt. S skodelico dišeče kave v roki. Kar stoje jo je srkal in kadil, a mu ne kava ne cigareta nista teknila. Oboje je imelo okus po plastiki. Najprej mu ni kapnilo, potem pa, kot bi ga z macolo po glavi. Kasete. Pofukane kasete. Stekel je okoli hiše in pogledal proti dimniku, ki ga z vrta ni mogel videti in se skoraj usral v hlače! Iz njega se je namreč valil gost dim vseh mogočih barv, od črne do vijoličaste pa tudi rumene barve, smrdelo je do neba! In ni bila še noč! Vsakdo od tisoče sosedov, ki so živeli v blokih pod njegovo hišo, je z lahkoto videl, kdo je kriv za svinjarijo. Spet je stekel okoli hiše in se zazrl proti spalnemu naselju. Groza ga je obšla. Iz skoraj vseh oken so buljili proti njegovi hiši. Stali so v razsvetljenih okvirjih, z lahkoto je razločil njihove silhuete. Prinorela je njegova soproga, da v kurilnici nekaj čudno ropota. Jasno, da je ropotalo, saj je voda v sistemu skoraj zavrela in je para silila skozi varnostni sistem, da se skoraj ni dalo dihati. Zaprl je loputo za dovod zraka in potem skakal po hiši, odpiral radiatorje do konca in odpiral okna na stežaj. Da bi se voda čim prej shladila. Vedel je, kako ukrepati, saj je kot mulc še v srednji šoli, ko staršev ni bilo doma, v peči za centralno kurjavo poskusil staliti svinec. In bi seveda vse skupaj odneslo v zrak, če oče ne bi prišel prezgodaj domov in ne bi zaprl lopute za dovod zraka, odprl vseh radiatorjev do konca in na stežaj odprl vsa okna in vrata. In mu jih naložil, da jih je komaj nosil. Tudi zato si je zapomnil!
Iz dimnika se je še bolj nagravžno kadilo, ker je ogenj ugasnil, tlelo je pa še vedno. V hiši se skoraj ni dalo dihati, smrdečo svinjarijo je nosilo direktno noter. Otroka sta dva dni spala pri njegovih, preden se je toliko razsmrdelo, da sta se lahko vrnila! A ga zaradi tega ni pekla vest, tudi zaradi zasoljenega dimnikarjevega računa ne, pa tudi dejstvo, da so ga jebali še pol leta vsi po vrsti, ki so vsaj malo vdihnili tiste kasete, ga ni motilo, saj si je zaslužil in bil dovolj dedca, da je priznal napako. Ne, vest ga je pekla, ker se je zaradi tega skregal z ženo.
Pa kaj ji je blo treba to pogrevat glih zdaj?!
Ko so otroci malo odrasli, sta se vpisala med potapljače. Saj jima je kar pasalo vsake toliko malo od doma. V Egiptu sta bila že drugič. Je še kaj lepšega kakor pozimi tavhati v toplem Rdečem morju?! Ni, pri njunih letih že ne. Dobro, sprememba okolja je vplivala tudi na to, prvi dan sta se počila, kot bi imela spet osemnajst let, potem ju do konca seks ni več zanimal. Topla voda in čudovite korale pa so bile čudovite do konca. Celo med morskimi psi sta plavala in vse bi bilo v najlepšem redu, če zjutraj ne bi po neumnosti odšla na napačen čoln. Kurc gleda te čefurske turistične delavce. Še ljudi ne znajo prešteti! Če jih gre dvaindvajset v vodo, jih mora dvaindvajset tudi priti gor. Tako enostavno je to. Ampak, ne, pr teh kurcih pač ne. Saj ne ve, kaj je bilo narobe, a dejstvo je, da ko sta prišla na površje, čolna ni bilo več. Malo je klel in bogal in ropotal, a kaj dosti se res nista sekirala. Bodo že enkrat pogruntali, da ju ni in ju poiskali. Živijo od turizma, ne morejo si kar tako, meni nič, tebi nič, privoščiti izgubo dveh turistov! Bo mar Hans še prišel k njim, če bo vedel, da so izgubili Janeza? Bo prišel kurac, bo šel rajši k Hrvatom, ki ga bodo sicer odrli ko prasca, ne bodo pa ga pozabili na odprtem morju! Voda je bila topla, imela sta neoprensko obleko, ki ju je varovala, tudi nekaj zraka je še bilo v jeklenkah … Z lahkoto bi počakala cel dan, če bi bilo potrebno. In sta čakala in čakala in čakala in ker sta čakala in čakala in čakala in nista imela početi kaj pametnega, sta se po kakšnih petih urah sredi božje riti dokončno skregala. Vpila drug na drugega, kot da bi bila eden ali drugi kriva, da sta bila, kjer sta bila. Kaj vse se nabere v dvajsetih letih zakona, človek ne bi verjel! In prav vse sta si vrgla v obraz. Kakšen spomin, ne moreš verjeti! Nič ni šlo v nič, nič ni bilo pozabljeno, celo do kaset sta prišla, tistih, ki jih je toliko časa prestavljal potem pa skuril in zasmradil vso sosesko. Ni se več spomnil, kaj ga je tako močno pogrelo, zakaj je bila kapljica čez rob prav debata o kasetah, a znorel je in jo odpel. Bila sta namreč pripeta drug na drugega, da ju morski tok in valovanje ne bi ločili. Bolj ko sta se oddaljevala drug od drugega, bolj sta vpila in si očitala stvari, ki so se zgodile v času, ki je bil že zajet v osnovnošolskih učbenikih za zgodovino.
V daljavi je utripal svetilnik, njega pa je pekla vest. Razmišljal je o kasetah in o tem, da itak noben več ne ve, da so bile kdaj kasete na tem svetu …

lighthouse

Frizura

Pimpamo jamarski bivak in ker sva se danes z Jernejem odločila dimnik za peč inštalirati, sem dan prej še podest napravil. Sem uresničil skrito željo in napravil mozaik iz keramičnih ploščic. Sem bil kar zadovoljen z rezultatom (mah, kaj bi tajil, sem bil zelo zadovoljen, sem na milijon naslovov poslal fotko!) in sem komaj čakal, da vidim zadevo postavljeno. A ko sem dopoldne začel pizdarijo v avto riniti, se je pokazalo, da morda nisem najbolje pristopil k projektu. Mah, saj vem, bolje trikrat izmeriti kot kar takoj skočiti, a kaj, ko ne vem od kod imam prepričanje, da imam dobro oko. Dobro, saj sem izmeril, tako bolj na hitro in se mi je zdelo, da imam dovolj lufta, a ko sem tisti podest začel riniti v avto, se je izkazalo, da je malce prevelik. Ne zelo zelo prevelik, le malce. Kar je ravno malce preveč. Pametno bi bilo počakati na večji avto ali prikolico, a ko se odločim za nekaj, ni časa cincati, mora biti akcija. In sem tisti podest rinil noter na silo in ker se je vse skupaj malce ukrivilo (jap, močan sem), je nekaj ploščic iz mozaika skočilo ven. Se odlepilo. In sem znorel, še posebej, ko sem opazil, da je tudi dolžina prevelika. Nisem mogel zapreti vrat prtljažnika. A če je akcija, je akcija, sem si rekel in porinil sedeža povsem naprej in sva se potem z Jernejem komaj stlačila noter, volan mi je po niplnih drsal, očala imam pa zaradi prvega stekla povsem obdrsana, tako naprej sem sedel. A sva vseeno pičila, če je akcija, je akcija! Še sreča, da naju ni tisti policist ustavil kakor Srečka, ki mi je prek njega poslal pozdrave, se me je zapomnil, ker sem menda edini človek, ki ga pozna, ki hodi v jame ponoči. Saj je dojel, ko sem mu povedal, da v jamah je itak tema in da mi je vseeno, a ko je zadnjič ustavil drugega jamarja v življenju, torej Srečka, mu je moral povedati, da pozna še enega, malo blesavega … A še dobro, da naju ni zaustavil tokrat, ker verjetno sploh ne bi vedel, kero kazen mi napisati. Saj pripet sem bil, čeprav komaj, če je sedež tako naprej, je varnostni pas komaj še dovolj dolg, bolj bi ga verjetno motila tista dila z nalepljenimi ploščicami, ki naju je drgnila po zatiljih. Če bi se zaletela, bi nama tiste ploščice nalimalo po vsem zatilju …

Kakor koli, nekaj ploščic je odpadlo, ko sem zadevo tlačil v avto, nekaj jih je potem odpadlo še pri tresljajih na makadamu, vse, ki so še ostale, pa so popadale dol, ko sva zadevo poševno tlačila skozi ozka vrata bivaka. In še dobro, da sem imel tisto fotko, s katero sem se hvalil, sva vsaj vedela, kako zadevo nazaj zložiti! Dimnika nisva inštalirala, ker sva imela predebelo cev, sva pa na uro pogledala, ker sva bila ravno zato gor in je bila točna. Potem sva, ker sva bila že gor, vsaj drva pokrila, ker zima prihaja, pa nekaj sva pojedla, da naju je pri praskanju po riti ujela noč, nazaj grede sva se pa še v najboljši bistriški gostilni pri Lenki ustavila na kofe in špricer. In ko sem Lenkino frizuro pohvalil, je bila frišno pri frizerju, je ona pa mojo skritizirala. Sem se včeraj pozabil pobriti in sem bil že bitles. Pa ji kritike nisem zameril, ker je dva špricerja natočila in sem bil potem vesel, da je tisti policist jamarsko kvoto za tisti dan že izpolnil s Srečkom …

DSC_0769_S DSC_0777_SDSC_0780_S

Ginekološko

Sem parkiral pred hišo dr. Krevsa in le s težkim srcem pozvonil. Sem se počutil kakor tista narajcana ginekologova soproga, ki skoči na moža, ki po dvanajsturnem delovniku pride ves utrujen domov. Je moral bogec dvanajst ur češplje gledati in popravljati, potem mu jo pa še narajcana soproga pod nos rine, a si ne more pomagati, potreba je pač potreba … Sem dr. Krevsa namreč že dopoldne povprašal, če lahko gume premontiramo danes na mojem Švedu, ker jih skladiščim pri njemu, da ne bom v prekršku, in je odvrnil, da ni noben problem, samo da bom moral bolj zvečer priti, ker že cel dan na šihtu gume montira, da je norišnica. Tudi drugi so očitno čakali do zadnje minute (zakonskega roka, ne snega), le s to razliko, da so mu tisti drugi plačevali. Jaz sem bil pa ko ginekologova soproga in sem pozvonil in mu češpljo pod nos pritisnil, kaj sem pa hotel. Sva v garaži enega pricinila in o nanovorazširjeni družini par besed rekla, pa je že potrkalo na vrata, in, glej, no, glej, gospod … Hm, evo, ne smem, ne morem zapisati njegovega imena, ker je bil danes pa kar malo razburjen, da ves čas o njem pišem in kaj si bodo pa ljudje mislili, čeprav ve, da jih veliko tega itak ne bere, a vseeno … Torej, evo ti našega gospoda z ženinim avtočkom, ki ni tehničnega naredil, ga je dr. Krevs tudi ob isti uri kot mene naročil. Da je samo ena malenkost za zamenjati, da bo tehničnega soproga lahko naredila, a se je seveda zakompliciralo. Ker predraga mu soproga mu je kar na pamet povedala, kaj se mora zamenjati, da bo vozilo BP in je seveda narobe povedala, kaj pa ženska ve. In je dr. Krevs kupil tisto nekaj pri kolesu, na papirju od tehničnega je pa pisalo, da se mora kupiti in zamenjati tisto nekaj pri volanu. In itak da potem s popravilom ni bilo nič, le enemu blagemu gospodovemu popizditisu sva bila priča. Sva ga mirila, da bo vse OK, da bo pač jutri zadeva urihtana (jaz zato, ker sem hotel, da potem čimprej jaz na vrsto pridem, dr. Krevs pa zato, ker ima kot novopečeni oče tolerančni prag za napake zdaj višji), a se gospod seveda ni dal pomiriti. Še celo moj res dobronameren predlog, da naj se lepo domov odpelje, da mu bo preljuba soproga (zaradi napake, ki jo je storila in občutka krivde) dobro večerjo skuhala, potem bo pa še češpljico dobil (ker sem se glih ginekološko počutil, saj veste) in bo dan čisto OK, je vehementno zavrnil. Da nažrl se je že in da večerje torej ne rabi več, da češplje pa zagotovo ne bo dobil, ker ko bo domov prišel in ji vse povedal, kar ji gre, bo zihr moral na kavču spati. Jah, človek se pozna. Da bi ga spravil v dobro voljo, naju je dr. Krevs še v hišo gor povabil, da bova vratca za Bineta in Bonkota lahko pogledala, ki jih je dan ali dva prej namontiral v vrata, da se zajec in maček lahko prosto šetata po hiši. In sva jih res in pogledala in občudovala, dobro jih je namontiral, mimogrede sva si pa še novodošlega družinskega člana lahko malce bolj od blizu ogledala. A ne predolgo, ker je Binetu spodaj dolgčas postalo in je prišel gor pogledat, kaj dogaja, s te strani ga je pa Bonko pričakal in smo potem vsi pri vratih čakali, če se bosta skloftala. Pa se nista, zato je gospod odšel, midva z dr. Krevsom sva pa gume na mojem Švedu zamenjala ter na en kofe skočila, ampak to je pa že druga zgodba …

[youtube]http://youtu.be/o75hGGQdyhA[/youtube]

Na k…

Sem si že nekajkrat rekel, da si bom začel zapisovati stvari, ki gredo ljudem neskončno na živce. Različnim ljudem, kakopak. Vsakič znova pridem na to idejo, ko dolgčas med službenim časom mimo prinese gospoda Graha na kofe. In vedno znova ga kaj vrže iz tira, vedno znova kaj novega. In sem mu že parkrat rekel, da če bi on blog pisal, bi bila ta zadeva totalna uspešnica, če bi se pa odločil za video blog, bi bil pa sploh zmagovalec. Pa ne verjame povsem. Sediva ponavadi mirno na mojem vrtu in kofetkava, premlevava ne preveč stresne stvari, je miren in zabaven in dobre volje, potem pa ga nenadoma nekaj piči in povsem znori. Danes je recimo električarja čakal (se mi zdi, lahko pa tudi koga drugega, moj spomin je bolj tako tako), a tega nisem vedel. Sva imela čist običajno rutino, mirno šimfanje nekega dogodka, ko nenadoma skoči, pogleda na telefon in povsem znori.

Kdo te je pa poklical, ga šokiran nad izbruhom vprašam.

Noben, mamumujebemdamunabijemdamunabijem!

Aha, noben te ni klical, pa te je to iz tira vrglo? sem zmeden povzel. Sem celo pomislil, da si je zaželel dela in je upal, da ga bo kakšen sodelavec poklical in v službo povabil …

Ja, električar je pred dvema urama rekel, da pride čez pet minut!

V bistvu se je prijatelj razburil nad možnostjo, da bi mojstra doma brez veze čakal, čeprav je bil itak pri meni, a če ne bi bil, bi moral pač doma v zrak gledati. In sem si ob njegovi reakciji že stotič rekel, kakšen čudovit videoblog bi to bil, magar bi mu dal naslov Stvari, ki mi gredo na k…! Je nekaj protestiral, a se je vmes hišni zvonec oglasil in sem stopil do vrat, da vidim, kaj je to danes za ena gužva, ko vidim prvo pero Dolenjskega lista, mojstra Igorja, kako med mojima avtomobiloma gospoda Graha kolo proti svojemu kombiju vleče. Ga povabim v hišo, je presenečen, se je na zvonec ponesreči pritisnil. Se je samo mimo peljal in je gospoda Graha kolo spoznal in se je hotel malo pohecati … Ga povabim na kavo na vrt, nima časa, zadnji zadnji roki priganjajo, dela na milijon in čez, niti sekunde več za zajebancijo, potem vseeno klone in spije dve kavici. Skuhal sem mu tri, a je prvo zavrnil, ker sem notri curnil solzico mleka, ki ga ne mara … Premlevamo aktualne dogodke, šimfamo državo in politike, gospod Grah se še parkrat razburi in si rečem, da bi moral snemati, potem zadnji roki res odnesejo prvo pero mojstra Igorja, gospod Grah ima pa do konca šihta še par minut in še malo počvekava, potem ga napodim, saj se z deco odpravimo proti Čaganki. Smo peč odpeljali v bivak in sem že v trdni temi v debelem gozdu itak pozabil, da nimam več Ladislava in sem zapeljal do vrat, odpeljati pa nisem več mogel. Blata do vrat Petkota, spodaj na sredini nekje je bil pa še na neko skalo naslonjen. Hm! Ja, itak, pa še deževalo je. Najmlajši, ki mu je bilo prej vse skupaj malce avanture, je že začel delati zaskrbljen obraz, če nas bodo tam sploh našli in kako bo on jutri v šolo prišel, a očetje smo na svetu itak predvsem zato, da skrbimo za otroke. Da jih ni strah. In sem ga pomiril in iz prtljažnika flašencuk vzel (je še od Ladislava ostal) in kar hitro in kar v redu zadevo rešil in nas izvlekel iz zagate. In je mali ves nasmejan sedel v Petkota in mi pomirjen in ponosen priznal, da sem car. Da imam za vse vedno rešitev. In če je najbolj pomemben in najbolj sladak  nasmeh na otroškem obrazu, ko ga pohvališ, tudi očetovski ponosen nasmešek ni od muh. Paše tu in tam …

20131113_133403_S 20131113_133424_S 20131113_133900_S