Pri dvodnevni akciji mi je milijonkrat prišla na misel scena iz Samo norci in konji, ko tamladadva stojita na lestvi in pod neprecenljivim baročnim lestencem držita odejo, v katero ga bosta ujela, dedek pa na podstrešju s kladivom v roki čaka, da bo udaril po vijaku, ki ta lestenec drži v zraku. A udarim, vpraša in tamladadva, pripravljena na vse, dovolita, dedek udari, previdno, kakopak, a udari po drugem lestencu, ne tistem, katerega sta tamladadva pričakovala …

Smo se že skoraj v petek dopoldne odpeljali proti bivaku z vsemi deskami in plohi, ki so bili tako težki, da me ni čudilo, da Jožetov avto sploh potegne, temveč dejstvo, da se prikolica ne razlomi v milijon kosov, a smo kljub temu doložili še pograd, ki ga je doniral dr. Stibro, ko je na blogu prebral, da jamarji eno barako skup zbijamo. Miha je skočil do Primoža še po remeljne s svojim avtom, midva z Jožetom pa še k Zdravcu po donirano pločevinasto kritino. Jože je pihal skozi ušesa, še posebej, ko smo še tiste dolge plehe gor pričvrstili in se je bal, da se bo vse skupaj dvignilo kakor jadro, a smo peljali bolj počasi (jaz pred njim, ker sem imel Petkoslava tudi povsem zametanega) in naju je že pri Alenki v najboljši Bistriški gostilni ujel Miha, ki je imel svoje osebno vozilo do stropa založeno z lesom tako na debelo, da skoraj prestavljati ni mogel! Vse skupaj smo z debelo muko spravili do bivaka že po debeli temi, čeprav smo nekako računali, da bomo še po dnevu delali! Ko sta se nam pridružila še Klemi in Jernej, smo se odločili, da bomo najprej pod bivak, ki ima že komplet nadgradnjo in vse, najprej podložili s plohi. Da bo pod bolj trden. Itak da bi vsak normalen samo zamahnil z roko, da saj nekako bo, da kako češ vse skupaj dvigat, a ker smo jamarji in ker mi je od Ladislava še nekakšna vreča ostala, ki jo na izpušno cev pritakneš in breme potem plini dvigajo,  smo se dela zelo antuziastično lotili. Če bo kaj pokalo, nič skrbet, je rekel Miha, gor je en plastičen tunelček za žice, ampak v njem itak ni žic, tako da ni panike, naj se kar zdrobi. In smo pritaknili zadevo na avspuh in začeli dvigati, gor je začelo nekaj pokati in ropotati, a se nismo sekirali, dokler Klemi ni zavpil, da moramo nehati, ker smo kompleten bivak dvignili iz zabetoniranih temeljev s temelji vred za pet centimetrov! Smo spustili zadevo, kaj smo pa hoteli, nekako pod ves poden podložili debele plohe, potem smo pa celotno konstrukcijo navezali na drevo, ker se je malenkost nagnila. Za par centimetrov, ne več, a ni panike, ker smo jamarji, znamo z vrvmi! Ker smo za tisti večer naredili že dovolj škode in jo tudi sanirali in ker se nam je lakota oglasila, je Jože v pločevinastem krožniku na svinjski masti spekel bambija, ki ga je prinesel od doma in ki je bil tako dober in jaz tako lačen, da sem na koncu celo kruh pomakal v mast, nisem mogel nehati. Je bilo res tako okusno, da je celo vegetarijanec Jernej malo razmišljal, če ne bi celo svojih banan in paradižnikov malo v mast pomočil! In ko smo se okoli enih zjutraj končno spravili v bivak k počitku, sem v sekundi opazil razliko med zaposlenimi in službo obiskujočimi ljudmi in mano. Ko si rekel en, dva, tri, so začeli smrčati, kot bi na gumb pritisnil, jaz sem pa v zrak gledal in se nadvse razveselil, ko je ob pol štirih zjutraj Jernej moram vodo odtočit. Sem imel za par minut sogovornika, plus na čik sem z njim ven skočil. Jaz v gatah, ker mi je bilo vroče za popizdit, Jernej oblečen kot medved, ker ga je kljub peči zeblo k svino. In je sproti nabral še naročaj drv, da bo malo razhajcal, a sva raje prostore zamenjala in je on spal ob peči in mu je bilo bolje. Je spet na gumb pritisnil in zaspal, jaz sem pa še bambija do ene petih v trebuhu poslušal blejati. Ob pol devetih smo kofe spili, občudovali frišno zasneženo hosto, ki se je pobelila s par centimetri snega (strehe pa še nismo nabili, itak!),  potem smo pa kar začeli nabijati. Sem bil ful vesel, žeblje zabijati je ful luštno, a ko jih zabiješ ene dvesto zapored, ni več tako luštno. Pridružili so se nam še Tico, Dejan in Jasna, ki smo jih dovolj zgodaj ujeli, da so v Črnomlju kupili še pet kilogramov žebljev, ki nam jih je že začelo zmanjkovati. Več rok, več akcije, in se je ropotalo in nabijalo, da je bilo veselje. Jasna nam je kuhala kofete (silila nam je pasulj, a smo bili bolj potrebni kave), mi smo pa tolkli, merili in žagali. Sem se dolgo bal motorne žage, a ko si v akciji dva dneva, se je hitro privadiš in sem z lahkoto z eno nogo stal na lestvi, z drugo na veji, z eno roko kadil, z eno se malo držal, s tretjo pa žagal višek desk. Na srečo je donirani pograd dr. Stibota imel poleg tudi lestve, s katerimi smo si največ pomagali (in ki sicer ne izgledajo najbolj močne, a so zdržale!), saj jih s sabo nismo prinesli. Smo se dobro pripravili, prepričani, da bomo kar s tal skakali in zabijali! No, Jože je ene s seboj imel, a krajše kakor tiste za na pograd, a jih je spimpal, saj smo imeli dovolj žebljev in lesa in je nekako šlo. Naredili smo tudi protivlomna vrata, ki bodo vsakemu vlomilcu preprečevala vlom, saj smo jih kar zabili. Pa naj lopovi iščejo, kod se vstopi! No, je potem motorka rešila zadevo, res priročno orodje! Jasna je popoldne scmarila pasulj s klobaso, da smo pavzo napravili in Anžija počakali (kofete po kosilu smo pili pa iz plastičnih krožnikov (!!!), ker nam je plastičnih kozarcev zmanjkalo!),  ki nam je iz Novega mesta pripeljal novih pet kilogramov žebljev, potem smo pa skoraj do konca zadevo naredili že po debeli temi, tako da smo pri Alenki na zaključnem špricarju in kofetih šele okrog devetih zvečer pristali. In nas je bila bogica res vesela, usranih in po dimu smrdečih do boga, ko smo noter vstopili, tam je pa sto ljudi praznovalo rojstni dan! A nas je v stranski sobi vseeno postregla, celo s hrano, ki smo se je branili, dokler je ni prinesla in smo potem krožnike polizali (pečen janjec in pohano s krompirjem), za krožnik s sladicami smo se pa tudi stepli, čeprav siti do nezavesti …

In prha je po dolgem dolgem času spet pasala ko budali klofuta, sem kar ene pol ure pod vročim curkom stal, da je vsa umazanija stekla v odtok! Pa žena je bila tudi vesela, ker je lahko pralni stroj z mojimi cunjami napolnila (ki se morajo prati na programu za občutljivo perilo) in je bilo ravno dovolj prostora še za nekaj njenih bolj finih nogavic …

Pa še pomembno opozorilo: če bo kdo slučajno mim bivaka hodil in se bo hotel na pograd uležati, naj tega ne stori. Ker pri treh polnih avtomobilih orodja križnega izvijača pa nismo imeli in smo okvir privijačili samo s prsti in še to bolj narahlo, ker so nas že roke bolele!

Berem o novem šahovskem prvaku, vunderkindu, in se spomnim svojih šahovskih dni. Sem bil šahovski velemojster, daleč daleč nazaj. Resno. Mi je ena deklica v oko padla, med vikendi je delala kot natakarica v diskoteki, a sva nekako na napačni nogi začela. Se ne spomnim več, kaj je bilo, da me je popolnoma ignorirala, a naj sem se še tako trudil in v lepi luči kazal, ni pomagalo. Dobro, res je, da ko štartaš na študentko, ki čez vikend dela kot natakarica v diskoteki, to pomeni, da je konkurenca ubijalska, saj so se vsi ateti z denarjem v žepu in dobrimi avti slinili po njej, a me konkurenca ne bi motila, če bi imeli isto izhodišče. Tako pa sem nekaj zašuštral in me je dala na ignor listo. Saj normalen človek vidi znake, ki bi jih videli še slepi, a kaj, ko je mene to samo še bolj podžgalo. Ker sem videl, da je ugriznila in da se je samo malce hard to get delala. In sta samo dva scenarija – ali vztrajati in riniti, da se ji res zagnusiš, ali pa odnehati in upati, da bo potem sama prišla za tabo. A kot sem rekel, nekaj sem med predstavljanjem zašuštral s kakšno opazko (pa saj nisem ne prvič ne edinič) in sem moral poiskati tretjo možnost. In sem jo našel, kakopak. Ker če po svetu hodiš z odprtimi očmi, marsikaj vidiš. Sem jo srečal v knjižnici, kjer sem bil itak stalni gost in prijatelja za pultom vprašal, kaj bere. Je dobro vedeti, kaj človek bere. Me je enkrat ena druga punčka na morju malo ignorirala in se pretvarjala, da ne vidi mojih signalov (ki jih niti slep človek ne bi spregledal!), ko je šla malo zaplavat, sem pa pogledal, katero knjigo bere in če potem ni hotela izvedeti konca knjige, ker sem tisto kriminalko sam že prebral, je pač morala popustiti in zvečer z mano na pijačko ali dve ali tri oditi. Od tam naprej je bila pa itak samo še rutina … No, ta kelnarica si je v knjižnico prihajala sposojat šahovske knjige, mi je zaupal prijatelj in še navrgel, da naj se nikar ne trudim, da jo samo šah zanima in nič drugega, da je že tam kar ena velemojstrica ali kaj. In itak se nisem trudil, temveč sem si še sam sposodil eno knjigo o šahu (pa ne za začetnike, za velemojstre!) in potem s tisto pizdarijo skakal od gostilne do gostilne par dni, dokler je nisem zagledal na nekem vrtu. Potem sem pa mirno sedel nekaj miz od nje in začel brati o šahovskih problemih. Edini res velik problem je bil, da nisem smel zehati, ostalo je šlo zlahka. Ker itak da me je opazila in itak je potem tudi videla, kaj berem in jo je radovednost prignala za mojo mizo. Če bi že takrat skočil na bogico, bi ko prestrašena srna odpeketala nazaj v gozd, a ker sem bil od nekdaj pameten, sem vedel, kako se stvarem streže. Itak da me je spraševala o šahu in itak da ji nisem hotel nič povedati, da kakor itak ne bi razumela, da je na koncu že ko poparjena skakala, da ona je šahovska mojstrica ali kaj, jaz sem ji pa le pokroviteljsko kimal. Skorajdane sem jo po glavi prijateljsko trapljal, da je bila še bolj penasta. In če dobro nastaviš past, žrtev sama vanjo zakoraka, zato je tudi ona predlagala šahovsko partijo. Kar takrat in kar tam. Da ima mini šah vedno s sabo. In itak se nisem hotel spustiti na njen šalabajzerski nivo, ker da z amaterji ne igram in je bila že skoraj pred eksplozijo, potem sem ji pa ponudil prst, ki ga je z veseljem pograbila. Ponudil sem ji dopisno partijo. In prvo potezo prepustil njej. Jo je kar povedala, a ker mi tisto ni čisto nič pomenilo, sem jo zavrnil ter zahteval, da jo napiše. Na prtiček. Jo je napisala in preden sem jo spravil v žep, sem si jo nekaj časa ogledoval, potem pa jo z nasmeškom spravil v žep. Kakor da je partijo že izgubila. In je še bolj popizdila, itak. Da kaj ni prav z njeno prvo potezo, je spraševala. Da jo je Spaski uporabil leta 1963 kot otvoritveno potezo, sem jo podučil in jo praktično obtožil plagiatorstva. Je odbrzela, iz ušes ji je pa para pihala …

Potem sem ji kar v diskoteko prinesel svojo potezo ona pa meni naslednjo še isti večer z ne vem katerim po vrsti viskijem. In sem ji tako nosil svoje poteze v diskoteko, po kakšnem mesecu pa mi že ni več v isti noči dajala svojih potez. Je stvar postajala resna, hrati pa me je začela gledati s povsem drugimi očmi. Celo tu in tam sem dobil kakšno pijačo na njen račun, po mesecu in pol me je pa že med tednom na kavo povabila. Da me je popolnoma narobe ocenila in da vlečem prave poteze, da je mislila, da me bo z levo roko uničila in da ji niti najmanj ni jasno, zakaj nisem v novomeškem šahovskem klubu. In je spet privlekla tisti miniaturni šahec ven, da bi kar tam končala partijo (figure je po najinih že povlečenih potezah kar na pamet razporedila!), pa se seveda nisem ponižal na njen nivo. Da če sva rekla dopisnega, bova dopisnega odigrala do konca, če ji pa kaj ni prav, naj gre pa kar v šahovski krožek nazaj. In ji je bilo prav, seveda, le o mojih potezah se je hotela pogovarjati, da kera otvoritev je to in podobno, pa se nisem dal. Saj ne, da ji ne bi hotel povedati, le prej sem pozabil omeniti, da o šahu nisem imel blage veze, sem pa imel doma enega prvih osebnih računalnikov (Commodore 64), s katerim si lahko tudi šah igral. In sem samo vnesel njeno potezo, računalnik je pa protipotezo sam zmlel v nekaj minutah. Jaz sem se pa medtem po riti praskal, ker v tistih časih je računalnik le eno stvar naenkrat lahko delal …

Kakor je partija napredovala, tako je napredovalo tudi najino druženje in spoznavanje in prav dobro mi je šlo, četudi sem jo na koncu po kakšnih dveh mesecih najine prve partije premagal. Ni bila preveč žalostna, le čedalje bolj pogosto je tisti miniaturni šahec ven vlekla, kadar sva se na kakšni kavi dobila. Na vsak način je hotela revanšo, pa se nisem dal, na koncu sem le toliko popustil, da sva začela igrati prek telefona. Da sem lahko na računalnik gledal, kakopak, plus njeno telefonsko sem dobil. Sem mašinco nastavil le na eno stopnjo nad njenim šahovskim činom (no, mogoče dve!), da ni bilo preveč ponižujoče, pa še toliko jo je moje šahovsko znanje razvnelo, da ni imela nič proti, če sva po partiji še kakšno urico ali dve klepetala. Nama je šlo prav dobro, moram povedati, velikokrat sva se dobila ali slišala, pa nisva nobene o šahu več rekla, a sem na koncu napravil katastrofalno napako. Ne, ne, nisem se včlanil v novomeški šahovski klub, kakor je prosila in nisem se hotel srečati z njenim mentorjem, ki me je na vsak način želel spoznati, saj sta menda neštetokrat prežvečila partije, ki sva jih dopisno ali po telefonu odigrala (znala mu jih je izrecitirati na pamet!), še bolj šalabajzersko napako sem napravil. Sem bil prepričan, da je vabo že globoko pogoltnila in sem ji (očitno prekmalu!) med smehom povedal, da se je zgodilo, kar sem ji napovedal. Da bo moja. Saj temu je kar prikimala, ni nasprotovala, le ko sem ji povedal, kako sem jo dobil, ni rekla nič. Le spakirala je. In šla. V diskoteki, kjer je čez vikende delala kakor študentka, je dala odpoved, nekaj časa se je izogibala vsem prostorom, kjer bi se lahko srečala. Sem jo razumel, saj nisem neumen. Mi ni bilo vseeno, nič ne tajim, celo do šahovskega kluba sem se enkrat napotil. Me je njen mentor gledal kakor kupček dreka (sem ga razumel, zagotovo jo je imel v dolgih nočeh velikokrat v mislih) in sem kar hitro odšel. Z zunanje strani sem potem za kljuko navezal kanto za smeti nato pa na vse skupaj počasi pozabil. Šah sem igral pa samo še s prijateljem prek telefona, on je imel pa ZX Spectruma. Saj starejši se zagotovo še spomnite – Mirko tipka na radirko …

Z dr. Krevsom imava oba Volvota. Njegov je malo boljši, ker ga vsak večer (če ne dežuje, če ni preveč sončno, če ni snega ali prehudega mraza ali kaj tretjega, zelo škodljivega avtomobilu, ker takrat je itak parkiran!) v garaži pokrije z dekico, ima pa tudi njegov pokvarjeno vzvratno ogledalo. Ker Volvo nima čisto navadnega špegla, v katerem ošvrkneš dogajanje za sabo, notri ima ene milijon senzorjev, plus če za tabo pripelje nekdo z močnimi lučmi, se ogledalo samodejno zatemni. In ko se pokvari, ne postane povsem navaden špegu temveč ostane črn, zatemnjen, po možnosti še ne enakomerno, temveč s kakšnimi čudnimi vzorci. A pri dnevni vožnji ni zelo moteče, pravzaprav sploh ni moteče, tudi pri nočni vožnji gre zlahka, le pri rikverc vožnji ponoči pa zna biti malce moteče. Sem hotel kupiti novega, a ko so mi povedali, da stane 800 ojrov, me kar nenadoma ni več tako zelo motilo. Saj kar gre, če bolje pomislim. Človek je malce bolj previden pri rikvercu in mimgrede prišpara eno švoh delavsko plačo … Sem se pravzaprav na zatemnjeno ogledalo tako navadil, da niti pomislil nisem več nanj, dokler zadnjič nisem pri dr. Krevsu v delavnici opazil ogledala, iz katerega sta štrleli dve žički. Jap, tajkun je očitno prišel do denarja in se je odločil zadevo pri sebi zamenjati. In potem mimogrede še pri meni ven udari tisti slovenski fovšizem, zakaj on, jaz pa ne in je še mene spet začelo žuliti. Ne tako zelo, da bi dal 800 e za novega, a ravno dovolj, da sem prišel na briljantno idejo, kako zadevo popraviti (skoraj) zastonj. Sem vprašal, če lahko namesto tistega high tech sranja z lcd zatemnitvijo ipd inštaliram kar navaden špegu in je dr. Krevs (verjetno fovšen, ker se tega sam ni spomnil in prišparal) zagodrnjal, da v bistvu lahko, sam da je brezveze. In ko zadeva začne žuliti, žuli akutno, tako da sem že ko sem domov se pripeljal po debeli temi, skočil na posel. Da snamem ogledalo in ga odnesem k steklarju, da mi po njem izreže navadnega, kar bi me koštalo kavico ali dve. Največ tri! In itak da ni šlo, za kar sem krivil temo, sem se pa danes spet na posel vrgel, ko je bil lep sončen dan, pa spet ni šlo. Mislim, na kakšnem jugoslovanskem avtu si ogledalo samo narobe pogledal in je kar samo od strahu padlo dol, pri Švedih so pa zadeve malce bolj komplicirane. Nikjer nobenega vijaka in sem najprej na silo plastiko poskušal narazen dati, da sem vse opraskal in ni več ničemur podobno, ko pa ni šlo, sem končno uspel en pokrovček odtrgati in sta bila spodaj dva vijaka. Ki sem ju seveda odvijačil, a ogledalo ni šlo dol, le pol strehe se je začelo majati. Potem me je minilo in sem poskusil le ene milijon kablov odklopiti, da vidim, kaj bo potem, pa seveda tudi kabel ni šel dol, mamuimjebemšvedsko! Sem vlekel na silo in čedalje močneje, ker ko ne gre, se vklopi popizditis in inat, a na srečo nisem bil dovolj močan. Pravim na srečo, ker sem potem skočil na internet in na youtube pogledal, kako se zadeva razstavi in zamenja, pa je komplicirano bolj kakor sestavljanje jedrske centrale! Me je minilo, čeprav bi vsaj tiste kable lahko odklopil, ker sem videl na videu, da je tam ena luknjica, v katero moraš vtakniti majhen izvijač in gre potem z lahkoto, pa potem nisem, ker itak ne bi nič pomagalo. Pa pravim, da na srečo nisem iztaknil, ker je vezje v ogledalu povezano z varnostjo avtomobila in računalnikom in če ga izklopiš, avto več ne vžge in morajo priti tisti kurci iz Švedske nekaj resetirat, kar domnevam ni ravno poceni. Sem stopil potem ves obupan spet do avta, ko sem si vse filmčke ogledal in spoznal, da ne bo šlo, sem pa opazil, da se je ogledalo medtem kar samo popravilo. Ker en kabelček sem pa uspel odklopiti. Sem bil ves vesel, a ko sem kabelček nazaj priklopil, je ogledalo spet črno postalo, zato sem se preselil v prtljažnik, da bi odklopil akumulator. Sem namreč prebral, da preden zamenjaš ogledalo, moraš odklopiti akumulator zaradi računalnika, in to vsaj deset minut prej in sem razmišljal, da če mogoče samo akumulator odklopim za deset minut, se bo ogledalo kar samo resetiralo. Ali kar že pač. A sem diplomiral tudi na akumulatorju, ki ima gor en zaščitni pokrov in sem spet na tubo skočil in je tako komplicirano, da sem po desetih minutah popravljanja obupal. Mislim, ne popravljanja, odklapljanja, popravljal sem potem, ko je nekaj počilo ko sem nazaj rinil … Ma, brez veze, ogledalo zdaj dela, samo je problem, ker kar dol s strehe binglja, ga ne znam nazaj vstaviti. Sem na silo potegnil in je zabingljalo, zdaj na silo rinem nazaj, pa še kar binglja. Je pa res, da ni več črno, kaj se dogaja za mano, ko sem v avtu, pa itak ni pomembno! Mogoče bom dal z elastikami kar eno veliko ogledalo čez to high tech volvo pizdarijo in bo, samo najprej se mora ogledalo nazaj nekako postaviti. Zato pa tudi pišem tole, da bo dr. Krves prebral in povsem popizdil, ko mene ne bo blizu, ko me bo pa naročil, se bo pa že pomiril. Ker sem že videl, kako dr. Krevs popizdi. Sva enkrat neki Ladislava štimala in je bil še Markec P. poleg in ga je občudoval, kako motor ven vzame z lahkoto in vse in je glasno razmišljal, če bi morda kar kakšen tutorial posnel še za druge, manj vične, da bi znali potem vsi in je celo že začel snemati, a ko se je potem nekaj zakompliciralo (kakor meni pri ogledalu, recimo), je začelo orodje po delavnici letat kar brez kril ali redbulla, kladivo je tolklo, kjer načeloma ne bi smelo, iz ust dr. Krevsa pa je prihajalo samo boganje, iz ušes pa para. In bi naš Markec morda še tutorial snemal, a se je zbal za drago mu življenje in je raje zapustil delavnico …

Sem zaklenil Volvota torej, ko sem nehal popravljati, a se ni dal zakleniti. Mi je vroče ratalo, ker sem bral na forumu, da nekomu centralno ni več delalo, ko je ogledalo popravljal, a je potem daljinec vseeno prijel in sem not skočil na pomirjevalno kavo. Ni mi ravno para pihala iz ušes, a ko sem videl našo Miko sedeti pred polno skodelico briketov, ki se jih niti dotaknila ni, se mi ni nič zasmilila. Sem vedel, kaj jo žuli! Ko tako sedi v kuhinji in čaka hrano, je ponavadi skodelica prazna, tokrat je bila polna. A so bili noter trdi briketi, ki jih že ene petnajst let čvaka, ji je pa včeraj za pokušino Monika natresla neko drago viskas omako za mačke brez zob in zdaj čaka na omako. Čeprav ima še zobe! Pa naj kar čaka, se bo načakala, šele ko bom ogledalo popravil, se bom mogoče omehčal …

Poskušam biti dober človek, res, ne le takrat, ko me ljudje gledajo ali imam recimo od tega koristi. Nekako se mi zdi, da je tako prav. A ko mi je danes naš Marko P. začel na telefon pošiljati lepe fotke simpatične muce, sem se najprej malo topil, potem je pa, ne vem, od kod, prišla želja, da bi se mu vsaj v rožo v pisarni usrala. No, moram biti iskren, vem, od kod je prišla ta zlobna želja. Naša Mika se je danes spret skrivalnice z mano igrala in ko sem dopoldne pritisnil na gumb kofeavtomata in odšel pod tuš, sem takojci vedel, koliko je ura. Pa tudi dolgo nisem rabil iskati, je bila zemlja v roži razkopana po vsej dnevni sobi. Saj bi jo našutiral, čeprav sem načeloma dober človek, a sem vedel, da v bistvu ni mačka kriva. Pa še ušla mi je, ko sem vrata odprl … Otroci je zjutraj pač niso ven spustili in mi je priskutila prvo kavo. Kar je velik greh in naša mačka to ve, a kaj, ko ima kljub letom še zelo hitre noge! No, zato me je ob lepih slikcah simpatične mačke obšla ta zlobna želja, si nisem mogel pomagati, pa čeprav sem načeloma dober človek …

Možakar, ki je prvič delal na ladji, je po kakšnem mesecu stopil do kapitana in ga po ovinkih povprašal, kaj možakarji, dolge mesece na morju, počnejo, ko jih zasrbi. In mu kapian pokaže sod pri krmi in pove, da ga vtikajo tja not. Malce skeptičen možakar stopi do soda in po krajšem oklevanju vtakne svojo mašinco v luknjo. Čez par minut itak ves navdušen priteče do kapitana, pove, da je bilo čudovito in seveda vpraša, kolikokrat lahko tisti sod koristi. Kolikokrat hočeš, mu mirno odvrne poveljnik, le ob sredah ne, ob sredah si ti noter …

Na ta vic sem se spomnil, ko je Jernej pokukal skozi luknjo, ki sva jo izrezala v jamarski bivak. Dobro, saj sva izrezala veliko luknjo in v druge namene, pa zvečer sva se tudi domov v civilizacijo vrnila, a asociacija na vic je vseeno bila … Gor sva prišla že dopoldne z namenom, da keramične ploščice okoli peči položiva, da bomo pozimi lahko brez skrbi kurili, ko bomo zmrznjeni iz jame prišli, že doma sva se pa odločila, da bova še dimnik inštalirala, da bova delala v toplih razmerah. Tisto luknjo sva kar hitro zacahnala in še hitreje izrezala, ker sva imela s sabo vbodno žago in agregat, potem sva dimno cev nataknila, da je pokukala iz bivaka, na to pa še dimniško koleno in še eno cev gor v višave. Nato pa stekla v notranjost in zakurila. Sva bila neučakana ko sedemdesetletna devica na poročno noč in ko so trske prijele, zmetala v notranjost še ful debelih in mokrih drv, prepričana, da bo zagrabilo. Pa itak ni in sva morala še desetkrat popraviti in na novo prižgati, vmes se je pa bivak zadimil, da ni bilo za živet. A na srečo ima strešno okno plus na dimnik sva še eno cev nasadila (to je posebna zgodba, ker je bila cev vroča k svina, midva pa brez rokavic) in je končno potegnilo, bivak se je pa v hipu razkadil. In sva en radler spila in občudovala grelno napravo in se divila fizikalnim zakonom vleka in prepiha in termike in hladnega zunanjega zraka, kot da prvič v življenju vidiva peč, nato sva se pa kar na keramiko vrgla, da naju spet noč ne ujame. In itak da naju je ujela, ker je vmes še enkrat dimnik dol padel (sva ga samo začasno nastavila) in sva spet ven bežala, a na koncu sva tiste ploščice položila in sva bila kar ponosna na narejeno, potem sva pa še pospravila in pomalicala. Pa še en kofe sva si skuhala, da sva lahko dlje časa občudovala narejeno! Peč dela, ko se zakuri, je noter vroče, da bi lahko v gatah delala (pa nisva, ker jamarji smo spodobni ljudje!), domov grede sva se pa še pri Lenki v najboljši bistriški gostilni ustavila, da sva kofe dobila s špričarčkom …

Malce ga je vseeno pekla vest. Bil je sicer prepričan, da krivda ni samo njegova, a kljub vsemu – ljudje smo in motiti se je človeško, še bolj človeško pa je zmoto ali krivdo priznati. Koliko tistih kurcev, recimo, ki so zakuhali morijo na Balkanu, je priznalo, da so se zmotili ali da so, bognedaj, krivi?! Noben! Mater jim. Miloševič je rajši crknil, kot da bi priznal. Dobro, Plavšička se je izrekla za krivo, ampak kuzla je stara in si je s tem kupila le mehkejši zaporniški toaletni papir, s katerim bo itak do konca življenja dražila svoje hemoroide, čeprav je dobila relativno blago kazen. Stara je in vsaka kazen nad deset let je doživljenjska, hemoroidi pa pečejo …

Kurc jih gleda! Vedno ga potegne v to vojno za osamosvojitev Slovenije. Je pač edina, ki jo je doživel. In v njej sodeloval. In potem lagal kot tristo kosmatih medvedov, da je končno lahko zamašil gobec dedku, ko je ta začel s svojimi partizanskimi štorijami. Ampak ni ga pekla vest zaradi tega. Čeprav je dedek medtem umrl in mu nikoli ni uspel povedati, da mu je lagal. Mah, sej je zihr tud on nakladal … Dobro, ko je umrl, ga je malce zapeklo, ampak, kar je, je. In zdaj ga vest res ni pekla zaradi tega. Zaradi kaset se je sekiral. Ja, tistih starih avdiokaset, ki so crknile, ko so cedeji postali dovolj poceni. Mater, še z lahkoto se je spomnil, kdaj si je kupil prvega kasetarja, ki je bil dovolj fensi, da so obiski občudujoče buljili vanj, pa so prišli cedeji. In ko si je ravno nasnel zavidljivo glasbeno zbirko, so bili že tako poceni, da so se le še idioti oklepali magnetnega traku, vsi ostali so šli na digitalen medij. Vključno z njim, jasno, saj ni idiot. Nekaj let se je še boril s soprogo in s police ni želel umakniti kasetarja, ko pa je nehala brisati prah z njega, je znorel in ga vrgel proč. V navadno kanto! Pa naj reciklirajo. Saj ga je debelo plačal! Kurc jih gleda.
Ne, ni ga pekla vest zato, ker ga ni odnesel v poseben zabojnik za elektroniko, saj itak Cigani vse ven poberejo in, če je kaj vredno, prodajo. Vest ga je pekla zaradi kaset. Tistih starih avdiokaset, ki jih ni imel več kje poslušati. Pravzaprav jih ni imel več s čim poslušati. A stran vreči jih vseeno ni hotel. Spravil jih je v veliko kartonasto škatlo, ki jo je ob vsakoletnem generalnem pospravljanju hiše prestavljal, kakor mačka prestavlja mlade in se ni menil za ženino jebanje v glavo. Dokler seveda niso prišli otroci. Saj otroci niso imeli nič proti njegovim kasetam, sploh vedeli niso, da so, a z otroki so prišle igrače in prostora kar naenkrat ni bilo več nobenega. Živeli so v prav luštkani in zadosti veliki hiši, a tiste kurčeve kasete so vedno težje našle prostor, kjer ne bi nikogar motile. In je bilo jebanje v glavo vse pogostejše, a se še ne bi dal, če ne bi kurili na trda goriva. No, kurili so tudi na kurilca, so imeli kombinirano peč. So jim sicer enkrat potrkali na vrata in ponudili priključek za mestni plin, a bi moral plačati tudi priključnino in jih je poslal v kurac. Saj jim bo plin plačeval, kaj ga drkajo še s priključnino. Če je državi v interesu, da kuri z bolj ekološkim gorivom, naj mu da priključek zastonj ali pa naj se jebejo, on bo imel debel strošek že z zamenjavo peči. In so se raje jebali. Obdržal je staro peč in kuril z drvmi, ob koncu sezone, ko je mraz popustil, ko je bilo potrebno le še občasno temperirati, pa je preklopil na gorilca. Kar dosti so prišparali. Ni skop, a čez okno denarja pa tudi nima smisla metati, ne!? Naj se jebejo s plinom. Drva je kupoval vedno pri istem človeku, letos pa se je zakalkuliral. No, ni se, le zima je bila malce bolj ostra in so malo bolj nalagali. S tem ne bi bilo nič narobe, saj je imel še kurilca, ampak drv je zmanjkalo ob petih popoldne. In bi moral peč očistiti in prestaviti na kurilca, pa se mu ni ljubilo. To bi raje napravil zjutraj. Ali pa dopoldne. Komu se pa da jebati s sajami in z vsem ostalim, malo preden gre v posteljo?! In je pokuril še vse smeti in ostanke lesa, še neke stare lesene police je razžagal v garaži, pa kartonske škatle natrgal in bi bilo dovolj toplote do jutra in sploh nobenega problema, če v garaži ne bi zagledal tiste pofukane škatle s pofukanimi kasetami. Avdiokasetami. Ki jih itak ni imel več s čim poslušati. In ki so itak brez veze, ker itak z interneta v par urah potegneš dol katero koli musko že hočeš, pa še petstokrat boljše kvalitete je kakor katera koli muzika na kaseti. In je nenadoma spoznal, kakšen bebec je bil, da je tiste kasete šparal in prestavljal in se kregal s soprogo. Ampak ni ga zaradi tega pekla vest, da je imela baba prav. Zaradi tega že ne. Saj je dedec, bil je v vojni, napako priznati mu ni bilo težko, četudi čez nekaj debelih let. Je pograbil tisto škatlo in jo odnesel v hišo in soprogi povedal, da bo kasete končno ruknil v smeti. In ji tudi priznal, da je imela ona prav. Kar je res, je res, tle ni kej. Tudi preveč mu ni jezikala, al sem ti rekla al sem ti rekla, le po hrbtu ga je malo počohala. Saj je tudi ona vedela, da bo šlo s kasetami v smeti tudi nekaj njune zgodovine, nekaj njunega življenja. Tudi njej je postalo malce toplo pri srcu, ko je privlekel iz zaprašene škatle Rahmaninovo simfonijo v d-duru. Kolikokrat sta se dala dol ob njej, še kot mulca. Če bi ga kdaj dobil njej oče … Ob tistih hudičevskih disonancah sta orala, kot da bo naslednjega dne konec sveta! Vsaka kaseta je imela svojo zgodbo. Spet ga je počohala po hrbtu. Saj je kar v redu, tale njegova baba …
Razmišljal je, ali jih lahko vrže v zabojnik za plastiko, ker so imele kasete tudi majhne kovinske vijake, ko ga je prešinilo, da jim je pravzaprav zmanjkalo kurjave. In je bila dilema v hipu rešena. V peč z njimi, naj bodo še zadnjič koristne! Kurc jih gleda! Najprej jih je metal eno po eno, da je lahko opazoval, kako so se najprej stopile in povsem spremenile obliko, potem pa, ko je temperatura dosegla pravo višino, da je zagorel magnetni trak, je kaseto v hipu pogoltnil ogenj. Kakšnih deset jih je tako spremljal, ko ga je veselje minilo. Pa tudi kolena so ga začela boleti, kaj bi tajili. Leta so se nabrala, lase z glave so se začele seliti v nos, trdota z mašince pa v kolena … In je v peč zabrisal vse naenkrat. Kurc jih gleda. Potem si je odšel skuhati kavo in ko je bila skuhana, se je odločil, da jo bo spil na vrtu, kljub mrazu. Ker mu je zadišala tudi cigareta, čeprav se je odvajal. A če je kadil toliko let, mu še ena pač ne more kdo ve koliko škoditi. Kurc jo gleda. Oblekel se je, zaradi ledvic, ni bil več mlad, in odšel na vrt. S skodelico dišeče kave v roki. Kar stoje jo je srkal in kadil, a mu ne kava ne cigareta nista teknila. Oboje je imelo okus po plastiki. Najprej mu ni kapnilo, potem pa, kot bi ga z macolo po glavi. Kasete. Pofukane kasete. Stekel je okoli hiše in pogledal proti dimniku, ki ga z vrta ni mogel videti in se skoraj usral v hlače! Iz njega se je namreč valil gost dim vseh mogočih barv, od črne do vijoličaste pa tudi rumene barve, smrdelo je do neba! In ni bila še noč! Vsakdo od tisoče sosedov, ki so živeli v blokih pod njegovo hišo, je z lahkoto videl, kdo je kriv za svinjarijo. Spet je stekel okoli hiše in se zazrl proti spalnemu naselju. Groza ga je obšla. Iz skoraj vseh oken so buljili proti njegovi hiši. Stali so v razsvetljenih okvirjih, z lahkoto je razločil njihove silhuete. Prinorela je njegova soproga, da v kurilnici nekaj čudno ropota. Jasno, da je ropotalo, saj je voda v sistemu skoraj zavrela in je para silila skozi varnostni sistem, da se skoraj ni dalo dihati. Zaprl je loputo za dovod zraka in potem skakal po hiši, odpiral radiatorje do konca in odpiral okna na stežaj. Da bi se voda čim prej shladila. Vedel je, kako ukrepati, saj je kot mulc še v srednji šoli, ko staršev ni bilo doma, v peči za centralno kurjavo poskusil staliti svinec. In bi seveda vse skupaj odneslo v zrak, če oče ne bi prišel prezgodaj domov in ne bi zaprl lopute za dovod zraka, odprl vseh radiatorjev do konca in na stežaj odprl vsa okna in vrata. In mu jih naložil, da jih je komaj nosil. Tudi zato si je zapomnil!
Iz dimnika se je še bolj nagravžno kadilo, ker je ogenj ugasnil, tlelo je pa še vedno. V hiši se skoraj ni dalo dihati, smrdečo svinjarijo je nosilo direktno noter. Otroka sta dva dni spala pri njegovih, preden se je toliko razsmrdelo, da sta se lahko vrnila! A ga zaradi tega ni pekla vest, tudi zaradi zasoljenega dimnikarjevega računa ne, pa tudi dejstvo, da so ga jebali še pol leta vsi po vrsti, ki so vsaj malo vdihnili tiste kasete, ga ni motilo, saj si je zaslužil in bil dovolj dedca, da je priznal napako. Ne, vest ga je pekla, ker se je zaradi tega skregal z ženo.
Pa kaj ji je blo treba to pogrevat glih zdaj?!
Ko so otroci malo odrasli, sta se vpisala med potapljače. Saj jima je kar pasalo vsake toliko malo od doma. V Egiptu sta bila že drugič. Je še kaj lepšega kakor pozimi tavhati v toplem Rdečem morju?! Ni, pri njunih letih že ne. Dobro, sprememba okolja je vplivala tudi na to, prvi dan sta se počila, kot bi imela spet osemnajst let, potem ju do konca seks ni več zanimal. Topla voda in čudovite korale pa so bile čudovite do konca. Celo med morskimi psi sta plavala in vse bi bilo v najlepšem redu, če zjutraj ne bi po neumnosti odšla na napačen čoln. Kurc gleda te čefurske turistične delavce. Še ljudi ne znajo prešteti! Če jih gre dvaindvajset v vodo, jih mora dvaindvajset tudi priti gor. Tako enostavno je to. Ampak, ne, pr teh kurcih pač ne. Saj ne ve, kaj je bilo narobe, a dejstvo je, da ko sta prišla na površje, čolna ni bilo več. Malo je klel in bogal in ropotal, a kaj dosti se res nista sekirala. Bodo že enkrat pogruntali, da ju ni in ju poiskali. Živijo od turizma, ne morejo si kar tako, meni nič, tebi nič, privoščiti izgubo dveh turistov! Bo mar Hans še prišel k njim, če bo vedel, da so izgubili Janeza? Bo prišel kurac, bo šel rajši k Hrvatom, ki ga bodo sicer odrli ko prasca, ne bodo pa ga pozabili na odprtem morju! Voda je bila topla, imela sta neoprensko obleko, ki ju je varovala, tudi nekaj zraka je še bilo v jeklenkah … Z lahkoto bi počakala cel dan, če bi bilo potrebno. In sta čakala in čakala in čakala in ker sta čakala in čakala in čakala in nista imela početi kaj pametnega, sta se po kakšnih petih urah sredi božje riti dokončno skregala. Vpila drug na drugega, kot da bi bila eden ali drugi kriva, da sta bila, kjer sta bila. Kaj vse se nabere v dvajsetih letih zakona, človek ne bi verjel! In prav vse sta si vrgla v obraz. Kakšen spomin, ne moreš verjeti! Nič ni šlo v nič, nič ni bilo pozabljeno, celo do kaset sta prišla, tistih, ki jih je toliko časa prestavljal potem pa skuril in zasmradil vso sosesko. Ni se več spomnil, kaj ga je tako močno pogrelo, zakaj je bila kapljica čez rob prav debata o kasetah, a znorel je in jo odpel. Bila sta namreč pripeta drug na drugega, da ju morski tok in valovanje ne bi ločili. Bolj ko sta se oddaljevala drug od drugega, bolj sta vpila in si očitala stvari, ki so se zgodile v času, ki je bil že zajet v osnovnošolskih učbenikih za zgodovino.
V daljavi je utripal svetilnik, njega pa je pekla vest. Razmišljal je o kasetah in o tem, da itak noben več ne ve, da so bile kdaj kasete na tem svetu …