Češka je zakon. In Čehi prav tako. Vedno. Predstavitev knjige je šla tako, kot mora iti. Presenetljivo veliko ljudi, celo slovenska veleposlanica iz Prage se je pripeljala, sem bil prijetno presenečen. In ko smo dali uradne zadeve čez, so prijatelji predstavili Brno ponoči. Saj je Brno tudi podnevi lepo, staro, urejeno mesto, a noč ima svoj čar. Pa si nismo ogledovali mestnih lepot, temveč mestno podzemlje, ker sem glih jamar. Smo se spustili v prostorno klet, kjer je iz vsake mize gledala pipa za pivo. Pravzaprav štiri, če sem natančen. In potem sediš, se pogovarjaš, kadiš (jap, pri njih se še kadi v lokalih, raj na zemlji!) in točiš. In ker so pipe povezane z računalnikom in ta tudi z internetom, se na velikem ekranu beleži trenutni rezultat. In mize med sabo tekmujejo, in ker je kar nekaj gostiln povezanih, se tekmuje tudi med mesti. Prav hecno in zanimivo, tudi če nisi žejen, te kar potegne. Ko vidiš, da začenjaš zaostajati, malo spodbudijo, da se rezultat popravi. Naša miza predvsem zaradi Suzane, Mateje in mene ni bila najbolj konkurenčna, žal, in čeprav so fantje kar nekajkrat zavpili, da moramo v napad, je bila bitka že pred koncem izgubljena. Zmagovalcem se je na ekranu bleščala številka 50, pa še dodajali so. Pa sproti so hodili v stranišče odtakati, kar jim je verjetno tudi malce pomagalo. Sem vprašal, kaj je za nagrado, prepričan, da vrček ali dva piva, a so povedali, da klobase in salame in podobno. Se torej splača …
Za našo mizo je sedelo kar nekaj čeških policistov in specialcev, predvsem zaradi Zdeneka, ki je prevedel Očkov kotiček v češčino in je nadporočnik v češki policiji. Dolga zgodba, kako je iz slovenščine in zgodovine zašel v policijo, so pa milijonkrat poudarili, da dviguje nivo inštitucije, da je eden redkih, ki šteje prek sto in govori kakšen tuj jezik (jap, policisti so očitno povsod tarče), definitivno pa edini prevajalec med njimi. In ker edini tudi ni pobrit po glavi, smo mi specialci brez las sedeli skupaj. So fantje prav simpatični, z majhnimi otroci, torej jim moje znanje o očetovstvu pride prav. Kot policisti imajo denimo vsi doma plinske maske in sem jim toplo položil na srce, naj poskusijo previjati z njimi na obrazu, da bodo prijetno presenečeni! Plus da sem jamar, jih je tudi fasciniralo, le jezik je bil ovira. Dokler je Zdenek prevajal, je še šlo, ko ga pa ni bilo, se je pa izkazalo, da je pivo res najboljši lingvistični pripomoček in smo se nekako zmenili. Mislim, saj se nismo zares, le vsak smo v svojem jeziku lapali in mislili, da vemo, o čem govorimo …
V zgodnji jutranji uri so mi pokazali, v katero smer moram proti hotelu in mi je še kar šlo, sem samo enepar krogov čez center napravil, da sem se znašel in nekajurni spanec se je tudi prilegel.
Če bo knjiga dobro sprejeta, bo Zdenek prevedel še drugi del, kar bi mi bilo všeč, še najbolj zato, ker bo to spet razlog za obisk. Čehi so res zakon! Sem recimo od njih izvedel, kako vemo, kdaj se v Sloveniji začne turistična sezona. Odgovor sploh ni težak – ko se poškoduje prvi Čeh v sandalih v slovenskih gorah …

Očkov kotiček je izšel v češčini in odhajam v Brno prebrat odlomek ali dva, v slovenščini, kakopak …

Priznam, sem se nasmejal, ko je sestra razlagala, da v njenih letih še kar gre, le redne servise telesa moraš delati. Je ravno dobro z operacije rame prišla in ji je zdravnik naročil, da mora počivati, zato smo se za njen rojstni dan odpravili na ne prezahtevno turo na Debelo peč. Mislim, je bilo kar zahtevno, ker smo hoteli ujeti sonce in smo vstali ob res nehumani uri, smo še po megli čez Ljubljano vozili in se šele na Pokljuki segreli. Med malico, seveda, ker v hrib samo s Petrolovimi kavami ne gre. Do Blejske koče je še kar šlo, smo se celo navadili, da ne rabimo vsi skočiti, ko sestri z eno roko v imobilizacijski opori na neravnem terenu spodrsne. Sonce je žgalo in je bilo prav kičasto, le na vrhu, kjer je čudovit pogled na Krmo (dolino, prek katere bomo med krompirjevimi počitnicami naskočili Triglav), Kredarico in Triglav, je malce pihalo. A ni bilo hudega. Sem otrokom pokazal, kje se bomo matrali in niso kaj dosti protestirali, čeprav so mislili, da bomo še danes krenili na Očaka. No, na vrhu smo sestri zapeli vsenajboljšo pesmico, sem zakrulil celo jaz, ker kilometre naokoli ni bilo nobenega (žlahta in Tico ne štejejo), potem smo še Anžiju na Triglav pomahali (je poslal slikco z vrha, čist sem bil fovšen), pri Blejski koči smo ričete s klobaso v rite vrgli (kolikor je bilo v njih še prostora ob radlerju in kofetih), k avtomobilom pa smo prišli, ko je sonce ravno ugašalo za vrhovi. Dober žur je bil, priznam, plus domov grede nam je še polna luna svetila …

Pred časom sem kofetkal s prijateljem in beseda je dala besedo in je povedal, da ima punco. Mi je bilo malo čudno, pa ne, da bi bil naštiman na drug spol ali kaj, le nikoli ga še nisem slišal, da bi bil v zvezi. Sem bil verjetno presenečen preveč opazno, zato je iz žepa izvlekel telefon, malo pobrskal po njem in nato ekranček obrnil proti meni. Da dokaže, da ima punco, kakopak. Sem v pričakovanju pogledal pobliže, potem pa nisem vedel, ali me zajebava ali kaj. Na fotki je sicer bila neka punca, a je imela hrasto in sveže rane po celi faci. Da mi je v bistvu skoraj slabo postalo. In itak je takoj videl vprašaj nad mojo glavo, zato je hlastno jel pojasnjevati, da sta se ga na prvem zmenku malce zatolkla in jo je potem prešerno naložil za vrat (pa ne vulgarno, da bi bila recimo obrnjena v drugo stran kakor on!), ker je on možak, ona pa lahka (po teži), in sta malo kruzala po mestu, a očitno je bilo preveč alkohola in se je spotaknil, punca je pa direktnega z obrazom v pločnik udarila. Prijatelj sicer ni previsok, ampak za direktnega na pločnik niti ne rabiš velike višine, da se poškoduješ, plus verjetno je bil momentum in je še malo podrsala in poradirala … Sem ga prašal, kakor vsak normalen, zakaj glih to fotko nosi s sabo, a druge ni imel. Ne, začuda ga ni pustila (takrat še ne), le to mi je pripovedoval par dni po dogodku in je še ni mogel fotkati cele. Zdrave. Neporadirane …

Zadnjič je pa naš Markec P. spet na free kofe prišel (jap, sej prav, da bi kdaj povabil tud ven, ampak imajo z LuMu jem tolk tolk stroškov, da je kofe boljš pr men!) in se nisem mogel upreti, sem napravil fotko in imam zdaj novo fotografijo za njegove klice. Vsaka nesreča je za nekoga sreča očitno …

Sedel je v udobnem fotelju in brez zanimanja buljil v televizijski ekran. Novica dneva je bilo Nasino sporočilo, da je sonda Voyager kot prvi izdelek človeških rok prestopila meje našega osončja in vstopila v medzvezdni prostor. Ni ga čisto zares zanimalo, napol je dremal.
»Si moreš misliti, da je od takrat minilo že šestintrideset let!?« ga je navdušeno vprašala soproga, ki jima je v sobo prinesla kavo (brezkofeinsko, oba sta imela namreč že nekaj let previsok pritisk) in sedla na kavč.
Nerazumljivo je nekaj nejevoljno zamrmral v odgovor, ni se mu ljubilo govoriti o tem. A ni odnehala, njegova soproga ni bila takšna. Natočila mu je dišečo tekočino, jo sladkala (z dietnim sladkorjem, zadnja leta ga je tudi holesterol zajebaval), dolila mleko (sojino, ki je zanič ko drek, a kravjega mu je zdravnik prepovedal, naj se cvre v peklu) in porinila skodelico predenj.
»Šestintrideset let, človek božji!« je bila navdušena. »Se spomnim ko danes. Pa kako mlad in postaven si bil, z brki in malce daljšimi lasmi …«
Nejevoljno je zamahnil z roko, kar je pa ni ustavilo.
»Dva meseca po izstrelitvi sva se pa vzela, kakšna ohcet jo to bila, še iz televizije so prišli …«
Glasno je srebal kavo, ker je vedel, da jo to moti, a tokrat ji ni prišlo do živega.
»Ja, to ni kar tako, da sodeluješ pri takšnem projektu!«
Zavijal je z očmi, a ni pomagalo, takšna je pač bila. V obupnem poskusu spremeniti temo pogovora je vzel daljinca in pojačal glasnost. Napaka, tv voditeljica je bila še bolj navdušena od njegove soproge.
Najbolj oddaljen izdelek človeških rok so v vesolje izstrelili 5. septembra 1977, z njim so imeli sodelavci Nase velike sanje – najti Nezemljane in z njimi vzpostaviti stik. V njej je shranjena zlata plošča, na kateri je predstavitev Zemlje, njenih zvokov, človeka, umetnosti in pokrajin …
»Chuck Berry je na svojem profilu na Facebooku zapisal, da je 36 let in 19 milijard kilometrov pozneje skladba Johnny B. Good dosegla medzvezdni prostor in je tako postal edini Zemljan, ki je dočakal, da je njegovo delo, zapisano na zlati plošči, zapustilo naše osončje,« je povedala soproga in preglasila zvok televizije.
»Chuck Berry ve en klinc,« je zanergal, odložil skodelico s kavo na mizico in nezavedno začel nervozno vrteti poročni prstan na prstancu leve roke. To je počel že zelo dolgo, kadar je bil slabe volje ali v stiski, vrtel poročni prstan namreč. Soproga in celo prijatelji so ta njegov tik poznali, a tokrat je, iskreno navdušena, njegovo stisko spregledala.
»Jaz sem pa Chucku v odgovor na tvojem profilu objavila fotografijo, kako v belih rokavicah zlato ploščo v Voyagerja daješ, zraven sem dala pa še fotografijo vitrine, v kateri imava spravljene rokavice! Naj se ve, da brez tebe Nezemljani ne bi poslušali Chuckovega rock’n’rolla, pa če se Chuck Berry razpoči …« Zahihitala se je kakor punčka.
Vrtel je masivni poročni prstan na prstancu in poskušal ne sodelovati v pogovoru. Čeprav, vse skupaj je bilo bolj podobno monologu njegove soproge in ko gre za monolog, z molkom pač ničesar ne dosežeš …
Rahlo ga je dregnila v ramo.
»Sprašujem, če misliš, da bo zlata plošča kdaj prišla do Nezemljanov …«
»Moj bog, iskreno upam, da nikoli!« Zavzdihnil je.
»Ja, saj, jaz tudi upam, da ne, jim bodo tista zelena ušesa odpadla ob poslušanju Chuckovega dretja …«
Nasmehnil se je. Nehal vrteti prstan na prstancu. Naj ji pove? Saj konec koncev so od tedaj minila že skoraj štiri desetletja! Naaaa, se je odločil. Če pove njej, se bo slej ko prej razvedelo, bo enkrat zagotovo povedala najprej hčeri, pa morda sosedi … Potem pa ne bo minilo dolgo, ko bo nekdo prišel in mu odbil jajca! Naj o tem spregovori v pismu, ki ga bodo odprli po njegovi smrti? O tem je že velikokrat razmišljal, pa se ni znal odločiti. Saj ima še kar nekaj časa, ne bo še jutri umrl, se bo že odločil, da bo prav. Ampak, se je spet nasmehnil v sebi, medtem ko je njegova soproga še kar govorila in govorila, morda bo pa obiskal Chucka Berryja malo pred njegovo smrtjo in mu na uho povedal resnico. To bi bil špas, se je nasmehnil. Ej, Chuck, a veš tista zlata plošča, na kateri je tud tvoj komad, ki naj bi ga poslušali Marsovci in je že milijarde kilometrov daleč, no, itak da veš, si bil ponosen ko stomater na to, jaz sem dal tisto zlato ploščo v škatlico, obloženo z žametom in potem škatlico v Voyagerja, da pride do malih zelenih, sam najbolj hecno pri tem pa je, da zlate plošče nisem dal v škatlico temveč v svoj žep, kasnej sem jo pa pretopil in dal iz nje nardit poročna prstana. Sem se še istega leta poročil, veš, in prstana sta res carska, poglej, problem je edino v tem, da bodo Marsovci mal presenečeni po moje …
Njegova soproga je še kar mlela in mlela o davni zgodovini, on pa se je smehljal in ljubeče vrtel poročni prstan na prstancu …

Smo odpeketali v eno luknjo pri Čaganki pokukati, če se je sneg na dnu že stopil in odprl kakšen prehod v nadaljevanje, v bistvu pa smo potrebovali le izgovor za malce akcije. Ne prehude, kakopak, ker Dejko ves čas stoka, da preveč kilogramov po štriku vleče in ga zmatra, Jerneja je pa alpinirala nekje po Franciji in potem potrebuje ne prehudo osvežitev znanja jamarjenja. Ki je bolj komplicirano od alpinizma, ampak se ne bomo spuščali v detajle. Dobro, Tjaša naša ima tudi kar nekaj razlogov za dodaten občasen trening in voljo tudi, a ko volje ni, kar je dokaj pogosto, enostavno ne dvigne telefona. In smo po obveznem kofetarskem pitstopu pri Bučarju v akcijo pičili samo mi trije. Celo sonce nas je spremljajo na poti, vse dokler se nismo preoblekli v jamarske uniforme. Potem se je pa uscalo do nezavesti. Do luknje smo imeli pa ene pol ure peš po debeli hosti. In nas dež seveda ni motil, saj smo možaki (no, in dekline) čvrsti, a ko močno dežuje, mimogrede lahko kakšnega zaspanega medveda presenetiš pri popoldanskem počitku. Peli nismo, ker tako zelo pa spet nočemo prestrašiti bogih živalc, smo pa vpili na vse grlo. Le Dejko je bil bolj tiho, kakor da se on ne boji, a sva z Jernejo vpila tudi zanj. Jaz sem samo kričal, ker sem pač neotesan, Jerneja je pa glasno recepte narekovala v deževen gozd, ker bo med drugim tudi slaščičarka. Me je malo motilo, priznam, ne zato, ker bi se mi sline cedile, ker to so se mi itak, a ko je tiste čokolade in vanilije vpila, bi lahko tudi kakšnega sladkosnedega medota prignalo pokukati, kaj imamo to za eno mineštro na sporedu. A ni bilo nobenega in v luknjo smo se mimogrede spustili, vzeli na znanje, da snega ni skoraj nič več, je pa klasičen podor, ki ne pušča nobenega upanja in smo še malo pošnjofali okoli in pičili ven. Nas je dež kar prijetno vse do dna zalival, a najbolj sva se z Jernejo zmočila, ko sva čakala Dejkota, da je ven pokukal. Do avta je šlo tudi veselo in glasno, pa še kompliment sem dobil med potjo. Najprej sem mislil, da je graja, ko je Jerjeja na brezpotju, po katerem sem nas vodil, zgrmela kolikor je visoka in (karakterno) težka, ker sem jo razumel, da sem jaz kriv, da je padla, pa je potem pojasnila, da ni moja krivda, da ji je pa zdaj že jasno, da kadar gre z mano, vedno faše. Kar je bilo lepo slišat, sem bil kar malo ponosen. Malo manj pa sem bil ponosen potem ob ognju, ki sem ga zelo hitro scmaril, a razgoreti se pa ni hotel. Malo valim krivdo na Dejkota, ki se mi je v posel vtikal in ves čas kritiziral, zakaj zgoraj drva nalagam in ogenj zapiram in zakaj to in zakaj ono, da sem imel prav tremo in sem bil po dveh urah (resno!) drkanja z ognjem bolj utrujen kakor od plezanja v brezno in hoje po hosti! Sem moral priznati poraz (prvič v jamarski karieri, pa sem kuril že med najhujšimi nalivi!) in smo kar do Lenke pičili, nam je skuhala klobase z zeljem in ocvirki, da smo jih lažje dočakali, smo prej pa še cel pladenj zavitka v rito vrgli in pol pladnja njene čudovite mesne rolade. In ker smo sedeli ob prijetno topli krušni peči in ker ravno ni imela gneče in se nam je lahko pridružila pri mizi, se nam nikamor ni mudilo in smo kar do debele noči drobili vse mogoče teme. Najbolj zanimiva je bila zgodba o njeni res fascinantno lepi in veliki psici (sem sicer razumel, da je Ambruški ovčar, samo v Ambrusu imajo drugačne tiče in je verjetno Gruzijski), ki varuje graščino, a jo varuje inteligentno, ne kot kakšen cucek čisto brezveze, ki nobenega ne pripusti. Njena mrcina točno ve, koga lahko spusti v hišo in koga ne, samo kakšno dovolilnico mora človek imeti nam pa ni izdala. Jaz bi recimo svojega psa zdresiral, da bi znal preceniti vrednost darila, ki ga človek prinese ali debelino denarnice, a verjetno so v igri drugi atributi, kaj pa ven, pa tudi dva šrpicerčka sem ob okusni klobasi spil in dopuščam možnost, da sem vse pobrkal …