V eni prvih kolumn za revijo Mama sem opisal dogodek, ki ga imam še danes živo v spominu. Kolumno sem začel pisati, ko sem postal novopečeni očka, kakopak, ker rojstvo otroka ti svet obrne na glavo. Povsem. Kar je lahko seveda neprijetno, ne pa tudi nujno. Danes, ko je moj prvorojenec že višji od mene, se mi zdi skoraj nedoumljivo, da je bil nekoč dojenček, otročiček. S katerim pravzaprav nisva vedela, kaj početi. V prvih kolumnah sem se jezil, kako si porinjen v svet očetovstva kar čez noč in brez navodil, pa se znajdi, če se lahko. Seveda, saj navodila so zbrana v neštetih knjigah o starševstvu, a nikjer kakšnih pametnih navodil, kakor jih dobiš ob nakupu novega avtomobila, recimo. Če obrnete ključ, bo motor zaropotal, če ročko menjalnika postavite v točko A in pritisnete pedal L, hkrati pa popustite pritisk na pedal D, bo avto speljal … Ne, saj se hecam, navodila dobivamo seveda od otroštva naprej, pili smo jih z materinim mlekom, opazovali, kako so se obnašali naši starši, tako da povsem nepripravljeni le nismo, a kljub vsemu je prvi občutek, ko ti v roke položijo nebogljeno štručko, zagotovo šok. Panika. Kaj naj pa počnem z njim?! Kar nekaj časa traja, da se privadiš, da spoznaš, da ga lahko malce bolj krepko zagrabiš, pa mu ne boš podrobil vseh kosti, traja, da se privadiš zvečer zaspati in se ne petnajstkrat vmes zbuditi in preverjati, ali je otrok še živ. Preživiš prvi obisk pri zdravniku, kjer te pomirijo, da gre le za prehlad in ne za ebolo, preživiš prvo otrokovo buško, ker si ga za drobec sekunde spustil z oči in se je zaletel v vrata, preživiš pravzaprav vse. In potem dete shodi, spregovori prve besede. Postane človek. In si ves ponosen in navdušen oče. Želiš mu prenesti vse znanje, ki ga premoreš v enem dnevu, ga naučiti vsega kar znaš še hitreje, mu nuditi vse, kar so nudili tebi in še več …

A v eni prvih kolumn sem opisoval predvsem strah. Ki mi je povzročil solze, čeprav se ne spomnim, kdaj sem pred tem nazadnje imel solzne oči! Mali je bil nahranjen, sveže previt in po vseh pravilih bi moral spati, a ni. Je kar jokal in jokal, da nas je vse ob živce spravil, ker nismo vedeli, kaj bi še poskusili, da bi ga pomirili, potem smo pa kar k zdravniku ga odpeljali. Ta je pa kar kmalu ugotovil, da ima mali kilo in da bo potrebna operacija. Saj operacija se mi ni zdela kakšen velik bavbav, sem jih sam imel kar nekaj, ko sem se z motorjem razkopal ali pa kar tako, peš, a ko sem pomislil, kako na široko bo moral kirurg zarezati v dojenčkov trebušček, da bo noter spravil svoje velike roke, me je povsem zvilo. Ampak res povsem. Dokler se možakar ni začel krohotati, ko sem mu zaupal svoj strah in pojasnil, da bo naredil le luknjico, v katero bo lahko porinil inštrument in da se ranice skorajda niti opazilo ne bo. Me je pomirilo, mali je bil pa tudi v nekaj dneh doma in je bilo vse ok …

Čez vikend je pa sestra odšla na operacijo rame, da se bo lažje po jamah z mano podila in sem jo poklical, ko je k sebi prišla, da izvem, kako in kaj. Je povedala, da je šlo vse, kakor je moralo iti, da jo je skrbelo le to, ker je bila na vrsti za operacijo šele ob osmih zvečer, kirurg je pa operiral vse od osmih zjutraj. Kar po tekočem traku. Jo je vprašal, kako se počuti in če je v redu, ko jo je sprejel, sestra pa ga je zaskrbljeno pobarala, da je bolj pomembno, kako se počuti on. In jo je pomiril, da je vajen in da bo vse ok in je res vse, kakor mora biti, v mesecu ali pa še prej bo že rila z mano po podzemlju. Sva že skoraj končala s pogovorom in se poslovila, ko sem se spomnil in sem jo malo podražil. Da kako dolgo  brazgotino ima na roki, če bo največja gangsterica med jamarji ali ne in itak sem na rit padel, ko je povedala, da ima le na vsaki strani roke po eno luknjico. Mater, res se moram že navaditi, da je šla kirurgija naprej od tistega, kar jaz vidim v partizanskih in kavbojskih filmih …

Ko so predraga mati vremensko prognozo pogledali, so znoreli in od izleta na Triglav z najmlajšim sinom ni bilo nič. Pa če sva s tamalim še tako moledovala, da malo dežja pač ne bo škodilo, se ni dala. Smo sobotno kosilo v hiši pojedli, ker je mraz pritisnil, po kosilu smo pa v Izolo k prjatlom skočili na kofetek in doživeli podnebni šok. Iz dvanajstih stopinj na šestindvajset, smo tople jakne kar v avtu pustili. Smo seveda takojci sprehod udarili, da se nam apetit dvigne in v portoroški marini obiskali še Jurčka Pervanjetovega, ki na svoji barki preživi skoraj celo leto, saj starim kostem paše milo podnebje bolj kakor ljubljansko in ko smo se po pomolu sprehajali do njega, smo opazili, da ima največ jaht gospod Forsale. Pri njem smo malce poklepetali, potem se še malo sprehodili, da so Robertove dobrote z žara bolj teknile, po večerji pa še en sprehod ob obali za boljšo prebavo. Pa nekako se nam ni šlo domov, ker je bilo ob enajstih zvečer ob obali še vedno 23 stopinj, potem je pa prijatelj klical, da križanko v sobotnem Delu rešuje, če poznam sodobnega slovenskega pisatelja pod 17 navpično. In sem skočil domov pogledat, tako da so bila deca v postelji že ob pol dveh zjutraj. Sem tamalega zaenkrat samo s fotošopom na Kredarico prestavil, zares bo šel ob prvem lepem vikendu, tasrednji pa tudi, se je namreč malo zafrknil. Je začel v četrtek šepati, se je kakor malo poškodoval, ampak do naslednjega lepega vikenda se bo zagotovo že pozdravil …

Sem dr. Krevsu par stvari moral odnesti in tja prišedši opazil najbolj idilično družinico daleč naokoli. Mojčka je šivala, dr. Krevs je moped nekaj popravljal, Bonko je Bineta pazil, Bine je pa travo kosil. Dobro, saj Bonko se je hitro naveličal, ker je zekoslav skakal po vrtu brez kakršnega koli načrta in pogrizljal malo tu, malo tam in se je kar v hišo vrnil, Bine je pa priskakljal gosta pozdravit. Mene, torej. Pa dolgo se ni z mano ukvarjal, se je raje na vrt vrnil po zajčjih opravkih, a ko se je travo grizljati naveličal, se je spravil neko luknjo kopati. Kar je pa greh na urejenem vrtu početi in sta tako Mojčka kakor dr. Krevs vsake toliko časa zekoslava po imenu poklicala, da ga opomnita, kje so njegove meje in ko so tisti Bineti gor in dol švigali, sem kar nekako pričakoval, da se bo od nekod tisti drugi Bine pojavil, ki je trenutno na dopustu v zaporu. Če bi njemu nekdo tako ves čas vpil Bine, ne, Bine, tega ne smeš, Bine, fujporkamadona …, mogoče celo ne bi bil v zaporu, kdo bi vedel!? Potem sem pa tudi sam kar hitro odskakljal, ker sem najmlajšemu obljubil na Triglav ga peljati in čeprav je napovedano slabo vreme, si vseeno želi. Da sem obljubil, je zatrmoglavil, kar je res in bova verjetno res šla. Bi moral napisati, da bomo šli, a so pametni ob vremenski prognozi odnehali, midva pa menda odhajava, ker mali itak ne ve, da jaz po dežju in snegu in blatu pravzaprav še najbolj uživam, zanj bomo pa še videli, iz kakšnega testa je. No, in sem moral še malce po trgovinah skakljati in nabavljati, če bova res šla …

Berem danes v Dnevniku o invazivnih tujerodnih rastlinskih vrstah, ki ogrožajo avtohtone in s tem posledično biotsko raznovrstnost. Saj vem, to ni problem od danes in na mojem vrtu tujerodnih ni, samo čistokrven slovenski plevel, sem pa potem vseeno malce po bolj skritih kotičkih vrta pogledal, ko sem deske na terasi pral, da jih naoljim in pripravim na zimo. Tudi v skritih kotičkih ni bilo nič neslovenskega, sem se pa spomnil na soseda, ki je pred leti na vikendu skupaj s soprogo cel dan kamilice nabiral. Celo parcelo je imel preraščeno z njimi in so mu šle v bistvu na živce, a se mu kaj dosti z njimi ni dalo ukvarjati, dokler ni izvedel, da so v kmetijski zadrugi kar lepe denarce za to rastlino ponujali in se je namenil prijetno s koristnim združiti. In sta torej s soprogo ves dan pulila kamilice in jih na kup zlagala, kar je pomenilo, da sta parcelo malce uredila plus dinarčke sta vmes že štela, ko je sosed nabrani kup odpeljal v zbirni center. A kakor se rado zgodi, se je tudi njemu vmes nekaj sfižilo, ker mu niso nič plačali, le malo smejali so se mu, ko jim je nek tujerodni plevel (menda res zelo podoben kamilicam) pripeljal v odkup. Ponos je bil le rahlo prizadet, ker denarja ni čisto zares potreboval, bolj ga je bolelo to, da je ves dan delal, plus neko zelo nagravžno alergijo je staknil in je imel kožo povsod tam, kjer ni bila zaščitena s tkanino, pokrito s srbečimi rdečimi pikicami. Sosedi ni bilo nič (no, morda je bila le utrujena), ker je uporabljala rokavice, da je zaščitila nežne ročice, pravi možaki pa delajo brez rokavic in če je vroče, tudi brez srajce. In je bil res hecen za pogledat, da vsaj dokler najhuje ni minilo, ga kaj dosti nismo hecali …

Ker so večina jamrarjev jamrarji le ljubiteljsko in drugače tudi v službe hodijo, delovne akcije za bivak pri Čaganki potekajo največ prek vikendov. Zadnjič smo stolkli pol Poljanske gore pri Čaganki in zravnali teren skoraj do Tokia, to nedeljo bi morali pa le še par točk zabetonirati, da zadeva ne bi ravno na tleh stala, a se je vse skupaj malce zakompliciralo. Sam sem na delovišče krenil malce kasneje kakor ostali, ker itak vedo, da težko zjutraj vstajam in so me kar za kuharja določili, ker do kosila pa že prigrizem na lokacijo. In smo torej krenili ne prezgodaj zjutraj (pa še vedno je bilo spanca krepko premalo, ker je nesreča prejšnji dan prinesla naokoli ša Markca P., ki ima vedno toliko novic, da se že dan dela, ko vse zreferira, kaj je novega po svetu in na internetih) in sploh ne bi zamudili, ker kosilo itak ni takoj, ko v roke pljuneš, a se je, kakor sem že omenil, zadeva na lokaciji malce zalomila. Saj je telefon zvonil, so me poskušali na tekočem ohranjati, a kaj, ko sem imel svoje težave. Ko sem ravno v dolino petkota nažigal, je nekaj počilo in zaropotalo, petko je dobil glas ranjene nemške štuke, ki se le še z zadnjimi močmi drži v zraku, v kabini je pa močno po bencinu zasmrdelo. Sem nemudoma samo še dva dima potegnil in čik ugasnil, da ne bi še kaj dodatno eksplodiralo, pa radio sem ugasnil, da smo tisto ruljenje bolj slišali, potem je pa na srečo vozilce crknilo in smo se samo še z zaletom zapeljali do na srečo bližnje avtobusne postaje. Tico je sicer predlagal, da se vsaj do Lenke privlečemo, kjer je dr. Krevs kofe žulil, a nisem bil za, ker je do nje najhujši hrib pa še kar naseljeno je z vinogradi in bi kakšen starejši trgač lahko v partizanski film padu in si kaj naredil, ko bi mislil, da Švabe prodirajo s štukami v nizkem letu. Sem izstopil in si zadevo strokovno ogledal, prepričan, da mi je odpadla izpušma cev. Na drugi strani je kukal Tico, a nisva nič dol visečega opazila. Sem strokovno ocenil, da je verjetno zadeva pri kolektorju šla, kjer izpušna cev pride na motor, tam pa kaj dosti improvizirati ne bi mogel. Sem vozilce še enkrat kresnil in malo gasiral, da so me tudi tisti v Semiču slišali, Tico je pa strokovno v motor gledal. Da bi našel napako. Sem gasiral, Tico je iskal po posluhu, potem pa nenadoma zavpil, da naj ugasnem, da je lociral napako. Itak sem takoj ven skočil, ker me je firbec in itak mi ni bilo nič jasno, ko je Tico zabingljal z nekim kablom, na katerem je bila svečka. Ne za na britof, temveč tista, ki iskro udari, da bencinski hlapi eksplodirajo in bat potisnejo navzdol. Sva se smejala in razmišljala, kako lahko svečka iz motorja pogleda pa da to svet še ni videl, potem sem pa le dr. Krevsa poklical, ki je takoj ponudil rešitev. Nazaj jo prišravfaj, je bil kratek. In sva jo, kakopak. Sicer nisva imela ključa potem za zategnit zadevo in je Tico predlagal, da bi šel s tamalima, ki sta medtem eno gosenico maltretirala, k prvi hiši fehtat tisti ključ in bi se jim otroci zagotovo zasmilili in bi tisti ključ dali, a nisem hotel otrok zlorabljati in smo kar k Čaganki pičili. Začuda brez težav, le pri Lenki smo se še na kofetu in špricerčku zaustavili, ker so nas tam že čakali Jasna in Dejan in Igor in Tjaša ter Kaco. Se tudi njim ni nikamor mudilo, saj kramp in macola počakata. A še nisem dobro spil, ko je že spet telefon zazvonil, da hitro pridimo gor, da imajo težavo. In smo šli, jaz celo tako hitro, da bi prvi v koloni peljal in bi jaz prašil in ne bil prašen, da sem svojega najmlajšega sina pozabil! Na srečo ga je potem moja sestra vzela, da ni bila bruka, pred Čaganko so bili pa tudi vsi že zbrani kar na cesti. Da smo lokacijo napačno ravnali zadnjič, je bila prva informacija, da je zjutraj lastnik gor prišel, ki nam je prijazno odstopil prostor in ugotovil, da smo zadevo malce zamaknili na sosedovo parcelo. Kar v bistvu ni bilo nič narobe, a ko nam je potem malo stran odkazal še stokrat lepšo lokacijo, smo bili v dilemi. Ostati, kjer smo že zravnali skoraj do Tokia in kjer smo se v letih raziskovanja Čaganke že čisto udomačili, ali se premakniti na drugo, boljšo, lepšo lokacijo? Več stvari je potem prevagalo za novo lokacijo, odločilna je bila pa bližnja zelo osončena dolinica, kamor bo naša Tjaša lahko raztegnila zložljivo posteljo in počivala. In smo, ko smo se odločili, na hitro kofe spili, potem so dečki in deklice in deca v roke pljunili in za delo zagrabili, jaz sem pa ogenj razpihal, kotliček gor postavil, čebulo krepko prepražil, dodal olupljene paradižnike in popekel, da so skoraj povsem izginili, fliknil noter še kolobarčke korenja, nato pa dodal konzerve golaža (nad katerimi so vsi vihali nos, ko sem jih prinesel!) in kuhal, da je brbotalo ko na Islandiji, dolil še skoraj pol litra vina malo kasneje in pol kilograma makaronov, nato pa po kakšne pol ure zadevo umaknil, da ni več vrela in poklical garače k mizi. So prišli, seveda, delo človeka zlakotni in so malce skeptično zajemali, po prvih grižljajih pa zacmokali, da sploh niso slabe te Tuševe konzerve golaža! Smo imeli še nekaj piva in radlerjev za po kosilu, da smo lažje kofe spili, potem pa še enkrat v roke pljunili in skoraj vse pripravili za bivak, ki ga moramo samo še gor pripeljati. Kar bo enkrat v začetku oktobra menda, potem pa res ne bo več nobenih izgovorov in bo treba spet v podzemlje!

Ponavadi tudi kakšno fotko dobim, ko delam, vsaj toliko za zgodovinski arhiv, ko spomini že zbledijo in se pozabi, kdo je najbolj garal in se potem po fotkah gleda, tokrat so pa packi prav pazili, da se nisem slikal z macolo v rokah ali lopato, a ni težav, saj obvladam fotošop, se bom pa iz kakšne druge akcije sem nalepil pa bo …

Urbi je že nekajkrat poklical, če bi šli malo u Cinka mišice okrepit si, a se datumsko nekako nismo uspeli uskladiti, ta petek nam je pa uspelo. Pa še čisto primeren dan je bil, glede na to, da ni deževalo. Sem še malo poesemesal med prijatelji, če bi bil slučajno kdo še zainteresiran, pa večina itak ni bila, je imela pametnejše opravke, štrikajo jopice in šale za prihajajočo zimo, sta se pa javila Dejan in Kaco. No, tudi gospod Grah se je, a ker sem mu v sporočilu omenil, da bi šli dvakrat, je odgovoril, da dvakrat u Cinka gre danes že vsakdo lahko in da je to brezveze. Tako je ogenj pri vhodu v nekaj čez stometrsko brezno zakurilo samo nas pet, a ker nismo imeli nič za na žerjavico vrečt, mi misel, da bi brezno opremil, počakal, da vsi pridejo dol ter potem špricnil gor v peko, ko bi vsi ven pokukali in se najedli, bi šel pa dol in razopremil, ni več dišala. Zato sem Dejanu predlagal, da bi opremil on, jaz bi šel dol pa zadnji in potem razopremil in je bil začuda takoj za. Dobro, že pri prvem pritrdišču je začel bogati, ker dve prasici, vsaka s sto metri štrika pač nista mačji kašelj, a ker je bil že pri delu, je potem nadaljeval do dna. Ostali so se počasi spravljali za njim, jaz sem si pa kar čas vzel, ker je boljše zunaj pri ognju brkljati kakor pa na štriku viseti in čakati, da opremi. In sem kar užival zunaj, pa še skoraj polna luna je, dokler se ena beštija ni oglasila. Pred dnevi je medvedka enega gobarja malo ogrizla, a se nisem bal, da je medved, ker medved se sploh ne oglaša in če me kaj jezi (in posledično tudi plaši), je to to, da ne vem, kaj mi grozi iz teme. In sem se počasi tudi sam v brezno podal, pa začuda je pot kar hitro dol stekla, ker je Urbi celo v brezno slišal, da lisica laja zunaj in se je pospešeno spustil. Nekaj ima z lisicami, še nisem točno ugotovil, kaj, a kar so meni grozni in veliki medvedje, so njemu drobcene in švohcane lisičke. Hecno, ampak tako pač je …

Dol smo Tomaža krstili, ki je bil prvič tako globoko, a smo naredili taktično napako, je tepel Urbi, meni je dal pa svoj fotič, da pofotkam dogodek. In ga je samo malo po ritki s štrikom pobožal, da se niti zaprašilo ni in sem seveda absolutno protestiral, da krst mora biti takšen, da si človek zapomni, pa se nista dala. Sem nato fotič pospravil in sam vzel štrik, a kaj, ko človek ni več hotel riti nastaviti! Smo še radlerček spili (Urbi ga ni, ker je mladi voznik in ne sme več imeti krvi v alkoholu, kakor je bilo prej običajno in čeprav smo ga prepričevali, da radler ni nič, da naj malo kljune, se ni dal, da je že prej rumovo ploščico pojedel!) in gor odpeketali, tokrat sem pipico pod čelado jaz odprl. Sta me dve prasici pod ritjo krepko dol vlekli, ne bom nič tajil in sem bil kar vesel, ko sem ven pokukal. Glede na to, da nismo imeli hrane, smo se kar hitro domov odpravili, doma pa tema. Sva si z Dejanom na vrtu še kofetek privoščila, potem se mi je pa vseeno malo čudno zazdelo, da ob tako pozni uri ni nobenega doma, niti najmlajšega, in sem kar predrago mi soprogo poklical, ker mali pač nima telefona. Se mi je hitro oglasila in na srečo preslišala moj očitajoči ton v vprašanju, kje so otroci. Da tavelkadva sta zunaj, tamali pa spi. Na vprašanje, kdaj misli pa ona kaj domov priti, je pa mirno pojasnila, da če stopim po stopnicah v prvo nadstropje, lahko kar v živo nadaljujeva pogovor, ker je že v postelji in sem končno na uro pogledal in je bilo res že malo pozno. Jap, v jami človeku čas res drugače teče …