Predraga soproga je kot vsako leto v začetku septembra s prijateljicami odpeketala na morje. Zdaj smo se možaki doma že kar navadili, pa tudi vemo, kje se dobra hrana kupi in ni več tako težko. Dobro, res je, da je še s poti klicala, da moramo perilo iz pralnega stroja vzeti in ga obesiti in smo se to spomnili šele dan kasneje, ko je zunaj deževalo, ampak po moje je za perilo še boljše, če je en dan namočeno v čisto vodo. Kaj pa vem. Še vedno s poti je klicala tudi, da je vse v pomivalni stroj pospravila, da naj samo vklopimo frdamano zadevo, ker je ona pozabila in tega pa nismo pozabili. Smo jo vklopili, ko sem naslednjega dne domov priskakljal s hrano, pa nismo imeli čistih krožnikov in smo na hitro oprali. Jasno, da nismo čakali na čiste krožnike, saj se da tudi brez njih jesti kar iz vrečke, pa še pomivati ti ni potrebno kasneje! Paziti moraš le, da gre embalaža v smetnjak za embalažo, bio v bio …

Danes pa se že pozna, da je ni. Sem se dopoldne privlekel v kuhinjo, se naslonil na kofe avtomat in čakal, da zmelje in skuha, iz omare je pa Mika prilezla in bi me skoraj kap. Potem je sedla pred prazno skodelico, kakor vedno naredi, ko hoče hrano in čakala. Sem si najprej kofe skuhal in časopis preletel, ko sem se vrnil v kuhinjo po drugo dozo, sem se pa na lačno mačko spet spomnil, ko sem jo zagledal. Je še vedno sedela pred prazno skodelico, le da je tokrat tudi glavo obrnila in me vprašujoče gledala. V smislu če bo kaj al ne … Sem pritisnil za kofe potem pa začel mačjo hrano iskat, ki je tam, kjer ponavadi je, ni bilo in sem malo brskal po omarah, Mika se je pa muzala obme. Če bi bila pes, bi verjetno mahala z repom, pa sploh ni pomembno, ker itak nisem hrane našel in je bilo njeno muzanje tako brezpredmetno. Sem se vrnil k časopisu in drugi kavi, ki pa ni najbolj teknila, ko sem čakajočo mačko vsake toliko časa pogledal, zato sem kar v avto sedel in po hrano odhitel. Plus sem še za nas čokolade in podobno nabavil, ko sem bil ravno pri stvari, da ne bomo stradali, tastarejšega sem pa potem ob osmih zvečer po kruh poslal, ki sem ga pozabil kupiti. A to so že res nepomembni detajli. Bolj pomembno je, da na mamičin rojstni dan nismo pozabili in smo jo poklicali, da ji voščimo. In se je blaga nerodnost zgodila, ker ko jo je najmlajši, preden je odšla, vprašal, koliko je stara, mu je moja predraga povedala že novo številko (ki je ne bom javno napisal, da ne bo jezna, čeprav je še res prava mladenka!), a mali tega ni vedel in je danes v pošteni zmoti prištel eno leto k starosti in smo ji čestitali v bistvu že za drugo leto. Pa ni bila preveč jezna, ko je daleč od nas, nas pogreša in takšnih poštenih napak ne vzame za zlo. Pa še lep sončni zahod je imela in toplo ji je, pri nas pa ščije kot iz škafa in je mogoče mislila, da smo že dovolj kaznovani. Ali pa se je bala, da če bi nas preveč okregala, bi vsi prišli do nje osebno se opravičiti, potem se nas pa itak ne bi odkrižala!

Nekoč sem v neki kolumni razmišljal, da so otroci odrasli takrat, ko očetu iz rok orodje pulijo in namesto njega kaj postorijo ali popravijo. OK, itak se otroci začnejo siliti k raznim očetovskim opravilom že takoj po rojstvu, a šele ko oče spozna, da naredijo kaj bolje od njega, to zares pomeni, da so odrasli. Ko sem se še trudil, da bi imel lepo travo zadaj na vrtu in sem jo vsak večer zalival (poleti, kakopak), so mali, takoj ko so dobro shodili, že vlekli zalivalno cev iz mojih rok, ki pa je nisem želel predati, saj je bilo tisto zalivanje ko neke vrsta meditacija. A ko ti cev iz rok vlečejo in se derejo, gre meditacija itak k vragu in sem popustil, a kaj, ko so bile potem na travniku luže ali je bila pa dnevna soba potopljena. Pa čopiče so tudi vlekli iz mojih strokovnih rok in ko sem popustil, so bila popleskana okna, ne zid. Ja, saj bi lahko našteval in našteval, a čas, da orodje iz rok predam sinovom, še ni prišel, ker še ne znajo tako pokvariti, kakor znam to jaz. Dobro, saj žarnico pregorjeno zamenjati jim rade volje pustim, a to jih pa ne zanima. oziroma zanima le Lenarta, ki pa zadeve niti z lestev ne doseže …

In ko tako otroci prinesejo kaj za popraviti ali narediti, se ate počutijo pomebnega. Pa še nekaj je – ateti nikoli ne smejo priznati, da česa ne vedo. Magari če na skrivaj v Googla pogledajo, ko morajo recimo nujno vmes na stranišče, preden odgovorijo na vprašanje … A ko je zdaj to tekmovanje v košarki in se vsi pogovarjajo samo o tem, sem zadnjič še jaz malce evforiji podlegel in se pridružil predragi mi soprogi in otrokom in si ogledal eno tekmo. Saj čisti debil nisem, vem da koš šteje dve ali tri pike in še kaj vem, a ko so igralci že drugič med tekmo zapustili igrišče in prišli nazaj še tretjič, sem se nehote glasno začudil, če je to zdaj ko hokej in igrajo na tretjine al kaj. Ker ko sem bil jaz mlad, so imeli vmes samo eno pavzo (za prmej pa tega ne trdim!). Mi je tasrednji takoj kar malce posmehljivo pod nos pomolil, da igrajo na četrtine in sem bil potem raje kar tiho. Naslednji dan, sem po čike v najbolj moško trgovino skočil in se mi je najmlajši pridružil, ker je hotel neko sladkarijo, za katero točno ve, na kateri polici se nahaja, kako se ji reče, pa ni vedel. Sva se mirno vozila, na radiu pa je spiker nekaj vpil o albancih in o slovencih in mi je bilo takoj jasno, da je spet tekma, a ko je omenil polčas, sem bil pa povsem zmeden. In sem spet glasno podvomil, kaj je to za en vrag, da kje so pa četrtine in mi je mali od zadaj počasi pojasnil, da pri fuzbalu so pa polčasi. Saj to sem vedel, sam kaj fuzbalerji na prvenstvu v košarki počnejo pa res ne vem!

Jap, če o športu ne veste nič in se pred otroci (tudi najmanjšimi) nočete osmešiti, držite usta zaprta in samo kimajte. Ali odkimavajte, odvisno od situacije na igrišču. Mislim, posnemajte reakcijo otrok in nekako bo …

Pri Rajkotovih jamarjih v Velenju so praznovali hudo obletnico, organizirali so jamarske izpite in hkrati izkoristili priliko, da odprejo prvo podzemno jamarsko ferato v Sloveniji. Via ferrata, v prevodu železna pot, je v bistvu zavarovana plezalna pot, za katero načeloma ne potrebujete veliko izkušenj, le nekaj spretnosti, moči, iznajdljivosti in seveda korajže. Jamarstvo je v bistvu šport, za katerega potrebuješ kar nekaj znanja in veščin (vsaj za resne in zahtevnejše jame, med slednje tiste, po katerih se voziš z vlakcem, seveda ne štejemo!) in čeprav je Slovenija preluknjana kot švicarski sir, so podzemne lepote rezervirane večinoma le za jamarje. V Hudi luknji pa so se temu odločili narediti konec in so jamo, ki bi jo drugače videli le redki, opremili in jo tako naredili dostopno praktično vsem z le nekaj moči v rokah. Kar pomeni, da se je kar nekaj novomeških jamarjev javilo, da bo šlo na otvoritev ferate, prva se je prijavila naša Tjaša. Kar me je v bistvu ne toliko presenetilo kakor razveselilo, a ko so začele kapljati še druge prijave, je naša Tjaša po kapljicah kapljala k neprijavi. Da je v Ljubljani in da ne bo mogla z nami, je žalostna sporočila, pa sem veselo odgovoril, da gremo prek Ljubljane. Da je tega vesela, je zapingpongirala, a da mora biti še isti dan nazaj v Ljubljani, in se je še bolj žalostno spet odjavila, zato sem še bolj veselo odgovoril, da se na srečo isti dan vračamo tudi mi in da ni problema, kar jo je v naslednjem mailu spet razveselilo, a je par minut kasneje žalostna in razočarana sporočila, da se odjavlja, ker nima opreme v Ljubljani. Itak sem pa v tistem trenutku to vzel že kot izziv in ji sporočil, da bomo do njenega atita skočili po opremo, potem jo je pa jedilnik se mi zdi zmotil in sem potegnil črto, ker se Rajka za takšno malenkost pa res nisem upal nadlegovati. In nas je v Velenje odpotovalo samo šest. Kar je bilo v bistvu v redu, da ni bilo prevelike gneče, ker tam je itak že bilo pol jamarske srenje, najbolj vesel je na vročem soncu sedel Marko Z. z milijon papirji in se naslajal nad prešvicanimi bogeci, ki so izpit opravljali. Se je pa toliko uspel odtrgati od napornega dela, da je Jerneji posodil svojo čelado, ker je imela tista, ki jo je imela s sabo, majceno napako – svetilka ni delovala. Ji je torej posodil svojo, na katero ima nalepljene rogove in je naši novi jamarki nasadil rogove takorekoč. Res pa je, da se ga nikoli nisem upal vprašati, ali jih je njemu pa njegova predraga nalimala, ker ne vem, do kod sega prijateljeva toleranca, pa kakšnih ran se tudi ne upam odpirati.  Smo se kot strumna četica odpravili v jamo, mimo več ko tridesetih mučenikov, ki so ravno izpit opravljali. So se mi kar smilili, saj se še kot danes spomnim, kako sem pred dolgimi dolgimi meseci tudi sam jamarski izpit opravljal …

Huda luknja je vodna jama, skozi katero teče potok in če ne bi bilo ferate, bi imeli veliko težavo ogledati si jo. Tako smo se pa pogumno zapodili v kline in štrike, ker to pa res ni nič posebnega in smo kar dobro napredovali. Po dobre pol ure, ko smo si prvi oddih privoščili, sem se pa v Jernejo in Jasno malo zagledal in mi je bilo ful čudno, kaj sta tako svetleči in sem mislil, da imam spet lečo od fotiča zarošeno ali kaj, pa se je izkazalo, da sta povsem prepoteni. Jaz v bistvu nisem bil, spod čelade mi je teklo mislim da s stropa, kaj pa vem. A če smo mislili, da je le začetek težak, je šlo potem še na slabše in se je gretje v jami močno povečalo, ko smo po zelo dobri uri končno prikolovratili do konca, kjer voda sreča strop. Vsi razen Klemija smo bili premočeni od znoja (no, saj je bil Klemi tudi, le ko se je potem zunaj preoblekel, se je mirno lagal, da njemu pa ni bilo hudega), Dejan, ki je na neki bolj zahtevni prečnici poskusil ubrati lažjo pot, je bil moker pa tudi od potoka. Pa edini je bil, ki se je v končnih delih sprehajal brez varovanja s popkovino in edini je bil tudi, ki je v jami padel. A to so že detajli …

Nazaj grede smo malo pred izhodom udarili kratko pavzo, da se ohladimo, da ljudje ne bi videli, kako zelo mokri smo in smo izkoristili priložnost, da Jernejin novi kombinezon iz čiste fovšarije malce z blatom iz potoka zamažemo, ker drugače se v jami nič ne zamažeš, potem smo morali pa že kar pohiteti, da smo še kosilo ujeli. Pa še spominske majice smo si privoščili, da so nas potem, ko smo se domov grede še na kofetu ustavili, ljudje postrani gledali, kaj je to za ena sekta v enakih uniformah. Pa Tico je nergal, da ima za nekaj časa vodoravnih jam dovolj, da gremo raje v Čaganko, kjer se manj zmatraš, a tako je vedno v gostilnah – do dna Čaganke ob pivu in na sončku itak ni noben problem …

Zadnjič mi je Jaka Junior omenil, da naj neham pisati samo o jamah, ker je to dosada za nejamarje. Sem se strinjal z njim in želel v isti sapi dodati, da za jamarje pa ni, a sem se ugriznil v jezik, ker itak ne vem. Mislim, al berejo tudi jamarji ali predvsem jamarji ali kdo četrti in ali vsaj za jamarje ni dosada al je tudi za njih … Za dva sem vedel, kdaj bereta, in sicer za Jakca Juniorja, ker je bil pač na Portugalskem ter za Aido, ki je nekje na Tenerifih al kje že. Jakec je zdaj doma in zanj ne vem več, Aida pa tudi neki štrajka, mogoče je končno kakšno družbo dobila. Ampak, ja, hotel sem povedati, da mi je pravzaprav vseeno, kdo to bere in če bere, tole bolj ali manj pišem za svoje veselje. Ampak res. Me zanima, ali bo Jakec zdaj, ko je kupil motor in prdi po Sloveniji, razlagal o tem samo motoristom ali vsem?! 😉

Včasih se veliko dogaja in se vse skupaj kar samo piše, včasih pa se dogaja malo manj in me malo potem vest peče, če nič ne spacam na blog. Saj ta teden bi imel o čem pisati, ker se neki matram in sem ves ponosen, a ne bom, bom najprej počakal, da vidim, kakšen bo rezultat. Če bo vse skupaj brez veze, kakor je prepričana moja predraga soproga (a mi veselja kljub temu ne jemlje), potem bom pač enostavno poklical mojstra, da popravi in bom na vse skupaj pozabil, drugače bom pa skokodakal. Kakopak, saj to rad delam.

No, in ker nimam o čem pisati in ker sem prej malce po svojih zapiskih brskal, ko sem hotel eno kratko zgodbo malo začiniti, sem naletel tudi na par vrstic o Sukijevem poslovilcu, ki sem si jih zapisal pod predsodek, če mi anekdota morda kdaj prav pride. Mi še ni prišla, a ker nimam o čem bolj pametnem pa da ne gre v nič …

Torej, smo bili na Sukijevem poslovilcu v Patriotu, bolj ali manj smo se vsi med sabo poznali, ko sta v lokal vstopili dve mladi, lepi dami. Ki sta povsem izstopali po vsem. Lepi, mladi (no, saj nekaj mladih in lapih je bilo tudi med Sukijevimi frendi, a saj veste, kaj hočem povedati), predvsem pa nadvse izzivalno oblečeni. Kratka krilca, visoki škornji, mrežaste nogavice, naličeni, blond dolgi lasje … Itak da sta izstopali kakor sneg v Sahari. Saj verjetno so ju vsi opazili, a ker jih je bila večina tam zaradi Sukija, se za brhki mladenki kaj dosti dolgo niso zanimali, le za našo mizo, kjer smo modrovali Klemi, Markec in jaz, nismo popustili. Smo mladenki s slinami v kotičkih ust spremljali s pogledom in ugotavljali, kako poznata Sukija in od kod, čeprav smo bili tudi mi tam zaradi prijatelja in se za punci pravzaprav ne bi smeli zanimati. A smo se, kaj bi tajil in ko smo modrovali, kaj in kako, se je nekomu od nas posvetilo, po kaj sta prišli. Bili sta umetnici, ki sta izvajali kulturno umetniški program ob štangi! In itak da smo se še bolj zaslinili, ker nihče od nas tega v živo še ni videl (no, Markec je, celo večkrat, a se kaj dosti ne spomni, kar šteje enako, kot da še nikoli ni videl!). In smo kar do njih stopili (saj mogoče pa samo kdo od nas in ne vsi, kaj pa vem, spomin je frdamana reč in Klemi bo v zrak skakal, da on tega pa zihr ni počel in da ima punco, ki jo bo ženil pa to), če lahko kako pomagamo, recimo štango postaviti ali v kostum za kulturno umetniški persormens skočiti … Jasno, sta potrebovali našo pomoč, a ne za program, le zabavo sta zgrešili. Sta bili namenjeni na neko drugo žurko, kjer je bila zapoved oblačenja pač drugačna … Sta kmalu (oziroma v roku od takoj) odpeketali, ko sta spoznali zmoto, mi smo pa potem modrovali naprej, da predsodek je hudič in da v bistvu smo vedeli, da sta pošteni in da sta se samo zgubili …

Malo prej sem pa ob (upam da) zadnji kavi danes še do konca Dnevnik prebral in spet omenjajo nekega strička s štirimi otroki, ki je izvršil oborožen rop in mora v zapor, otroci bodo šli v rejo, vsi pa pizdakajo, ker ga predsednik ni hotel pomilostiti. Človek je nekaj oropal in zdaj naj bo prost, ker ima štiri otroke?! Sem se spomnil na tistega, ki je ubil očeta in mamo in je na koncu sodnika prosil, če je lahko milosten s kaznijo in da naj upošteva, da je sirota brez staršev …

Človek ima milijon različnih skrbi, še posebej, ko gredo trije sinovi po počitnicah spet v šolo, obnašajo pa se, kot da so še počitnice, a ko smo iz Paradane končno ven pokukali, se preoblekli, najedli in malo k sebi prišli, je Ticota, Anžija in mene mučila le ena skrb, skupna vsem trem. Hodili smo po taboru s telefoni v rokah in iskali signal. A ga seveda ni bilo, kajti eden od namenov reševalne vaje je bil tudi preveriti komunikacijo v primeru nesreče. In Paradana je bila kot nalašč za to, saj v tisto čudovito dolino sredi Trnovskega gozda noben signal ne pride. Smo poskusili srečo v štabu, če bi nam dovolili malo na internet, a nam seveda niso, kar so računalniki namenjeni pomembnejšim stvarem kakor malo brskati po netu. Dobro, zadnjič so iz jame slovenski reševalci med prvimi na svetu vzpostavili video povezavo s površjem brez kakšne vesoljske tehnologije in smo se šalili, da bo jamar zdaj po novem lahko spreminja status na FB in bo recimo sporočal, da je na 300 metrih, 200 m nižje bodo pa lajkali in všečkali, a ker tako daleč še nismo, smo poiskali Marka Z. Smo mislili, da bo potrebno podkupovanje in rotenje, a nam je geslo za wi-fi dal na prvo prošnjo. Mi je bilo čudno, da je tako radodaren, kljub pozni uri in skoraj končani akciji , a podarjenemu konju se itak ne gleda pod rep, kaj mu binglja med nogami in smo takoj pograbili listek in vtipkali zadevico v telefon. Pa ni delalo, itak da ne, ker civilna zaščita, ki poskrbi za večino logistike in tudi za komunikacije, že nekaj let ni spreminjala gesla ruterja in se je z leti kar nekaj ljudi nabralo, katerih telefoni se na akciji avtomatsko povežejo. In ko jim je internet dol metalo, je nekdo le pogledal, kaj je narobe in je bilo na liniji 10 ljudi, čeprav nihče namerno. So seveda spremenili geslo, saj zato pa so vaje, da se malenkosti popravijo, a to je pomenilo, da je bilo darilo Marka Z. kakor darilo osemdesetletne device, ki je rožico prav zate hranila …

Pa se nismo kaj dosti jezili, pomembno je bilo pravzaprav le to, da se pri tako številčni akciji in tolikšnemu številu reševalcev v jami ni nič zgodilo, zato smo na našo skrb pozabili in se sprostili, preden smo popadali v nezavest.

V nedeljo, ko smo se zgodaj popoldne končno odpravili proti domu, so pa že na obronku doline začeli cingljati mobilniki. Anžiju in meni skoraj hkrati. In so se skrbi v trenutku razpršile, kajti Srečko in Andrej, ki sta šla v soboto v Čaganko, sta sporočala, da se nadaljuje. No, itak da se nadaljuje, vprašanje je bilo le, če bomo jamarji še lahko napredovali. In menda bomo, kajti ko smo razbili tisti ozek del, smo prišli v dele, kjer je voda spet aktivna in so dvoranice in brezna spet širša. Sta se spustila pod mejo 350 metrov, v zadnjem breznu pa jima je zmanjkalo vrvi. Itak da sem takoj poklical Srečka za detaljno poročilo in sem ga poslušal skoraj z blago erekcijo. Bomo morali spet kmalu dol, tako jaz kakor ostali pa se bomo tam spodaj tenstali z vedenjem, da če gre kadar koli kar koli narobe, ne bo minilo dolgo časa, ko bo prišla pomoč! Sem videl že prej, še posebej pa na zadnji vaji, česa smo sposobni in koliko znanja, volje ter izkušenj je v teh fantih in dekletih!

V veliki ledeni jami Paradana sredi Trnovskega gozda je tri dni potekala obsežna jamarska reševalna akcija, v kateri je sodelovalo več kot 140 ljudi, vključno s številčno hrvaško ekipo. Ponesrečenca smo reševali iz globine 500 metrov, a na srečo je šlo le za vajo in simulacijo nesreče, da se preveri naša usposobljenost.

S Ticotom, Anžijem in ostalimi smo v tabor prišli šele v petek, ogromno ljudi pa je krepko garalo že najmanj od rane zore, saj je za tako veliko akcijo potrebno ogromno logistike. V taboru so bili šotori za reševalce, jedilnica, štab, ambulanta, gasilci, stranišča, zveze, mobilni internet … Niti pomisliš ne, koliko ljudi in služb se mora angažirati, da vse deluje, kot mora in da lahko reševalci naredijo svoje. Javili smo se v štab, da smo prišli in so nas popisali, nato smo čakali, da nas uporabijo. Nekaj ekip je že bilo v jami, za dodatne moči so se še delali razporedi. Pa saj nam ni bilo dolgčas, itak je bilo tam kup prijateljev in ljudi s podobnimi interesi in je čas v čvekanju kar mineval, le bolj ko je bilo pozno, manj nas je bilo za mizo. Na koncu smo ostali samo še Tico, Anži in jaz, ki se nam ni spalo in smo malo kofetkali in veliko blebetali, potem smo pa okoli enih zjutraj ugotovili, da bi bilo morda vseeno bolje v posteljo oditi, četudi ne bomo mogli zaspati. Da četudi samo ležiš, se vsaj malo spočiješ. Zadnja informacija je bila, da nas bodo potrebovali zgodaj zjutraj in četudi bi morda lahko za nekaj uric zaspal vsaj teoretično, praktično zagotovo nisem mogel, ker je bilo v šotoru le 5 stopinj nad lediščem, jaz pa sem ležal v najtanjši spalki, kar jih premorem. In se tresel, kakor da sem na tisti postelji, v katero vtakneš kovanec in potem dela namesto tebe, ti se samo na žensko uležeš. Saj je še nisem nikoli uporabil in v bistvu ne vem, samo v filmih sem videl pa si mislim, da bi bilo podobno. Sem se tresel in razmišljal, zakaj za vraga nisem vzel tahude, tiste za minus 30 in nisem našel odgovora. Morda zato, ker smo še vedno avgusta in je zunaj v bistvu poletje? Ne vem, a po kakšni uri matra sem popizdil in v nahrbtniku poiskal tanek flis in ga oblekel in me je v telo malo manj zeblo, so pa noge zato bolj zmrzovale in me je šejkalo kot Elvisa Presleyja. Sem se skušal psihično prepričati, da zmorem, da ni tako hudo mrzlo in poslušal puhalnik civilne zaščite, ki je grel štabni šotor, v katerem so bile komunikacije in komanda in je bilo v njem tako vroče, da je Marko Z. hodil v kratkih hlačah in mu je topilo računalnike ter se poskusil mentalno prestaviti v tisti topli raj, a mi ni uspelo. Zato sem čez čas še enkrat popizdil in poiskal jamarski podkombinezon, skupaj s Ticotom skočil pred šotor še enega priciniti, nato sem se pa zavlekel v spalko in me ni več tako treslo. A ni minilo niti deset minut, ko je v šotor stopil Marko Z., malo okoli posvetil in me parkrat poltiho poklical. Sem se mu oglasil, kaj sem pa hotel, Gorenjci so trmasti in sem vedel, da ne bi odnehal. Zrihtaj se, s hrvaško ekipo greš dol, je bil kratek, s tresočim glasom. Dobro, saj glas se mu ni tresel zaradi dramatične situacije, le zeblo ga je, ker je bil v kratkih hlačah. Potem je še Ticota začel iskati za drugo hrvaško ekipo in sem nemudoma izdal njegovo lokacijo, itak je bil poleg mene in itak je bil tudi on buden. Anži je bil sicer tudi zbujen, a se je potuhnil, on je imel dobro spalko …

V opremi smo se dobili v štabu, se spoznali vsak s svojo ekipo, poslušali kratka navodila, se zaustavili še pri gospodarju Muru, ki je imel skuhano kavo, da smo nabrali potrebno opremo in že smo bili v jami. V bistvu sem bil vesel, ker kljub temu, da smo se spustili v ledeno jamo, v kateri so temperature le okoli 3 stopinje nad ničlo, te ne zebe, ker se gibaš. Delovišče moje ekipe je bilo na globini okoli 250 metrov, Ticotova ekipa je bila pod nami. V vsaki ekipi smo bili po štirje in morali smo kar krepko poprijeti, da smo nastavili vse potrebne manevre za dvig nosil. Hrvaški jamarji so izkušeni in z dolgo kilometrino in po začetnih otipavanjih in spoznavanju smo bili povsem kompatibilni, le komande, ki so malce drugačne od naših, sem se moral na hitro naučiti. No, pa napis na moji čeladi v cirilici jih je na začetku malo motil, a ko smo vmes že toliko led prebili, da smo po vicih udarili, jih tudi tisti napis ni več bodel. Čas je tekel, manevre smo postavili in ker so nosila s ponesrečencem počivala v bivaku, smo se spustili do Ticotove ekipe, da pri njih pomalicamo in počakamo, da se bo premaknilo. Vmes so mimo nas jamo zapuščali kolegi, ki so dol nesli nosila ter opremljali spodnje dele in so bili v jami že krepko krepko dlje od nas, vsem se je na obrazih poznala izmučenost. Hrvaški kolegi so imeli postavljen šotor, v katerem je bilo dosti topleje, a kaj dosti nismo uživali v brezdelju, ko je že prišlo obvestilo, da nosila nadaljujejo pot. Smo ostali kar tam in pomagali Ticotovi ekipi, ki je imela dokaj kompliciran del. Ko so nosila prišla v ozek del, kjer ni bilo prostora niti za dva jamarja hkrati in smo morali za trenutek najbolj zagrabiti in švicati in improvizirati, se je z nosil pa zaslišal vesel vzklik: Ejga, Šini, kurba, si to ti? Ti maš zihr kšn čik pr seb! Itak da sem ga imel, a smo nosila najprej v majhno dvoranico spravili, kjer smo lahko zadihali, šele potem si je “ponesrečeni” Jokl lahko dimček privoščil. Je bogec kar trpel, ker v spodnjih delih je imel v nosila zapakirane tudi roke, šele malo pred našo sekcijo so mu jih osvobodili. Pa tako profesionalno je imel grelne rokave narejene, da sta iz enega kukala dva prsta, da je lahko čik držal, iz drugega pa samo sredinec, če ga je kdo preveč nespretno reševal …

Nosila so šla čez naš del, zato smo manevre pospravili in jim počasi sledili in le tu in tam še kje poprijeli. A ker naj je bilo čedalje več in ker imajo nosila absolutno prednost, smo morali proti koncu kar dosti čakati in takrat se je pa tudi mraz začel poznati. Pa neprespanost in utrujenost in vse. Saj dobra volja je še bila pa šale so tudi pokale, a proti koncu se je vse začelo vrteti okoli zunanjosti in toplote. Je padel kakšen vic o nebesih in peklu recimo in zagotovo so v sekundi takoj padli trije komentarji, da za kakšno urico bi bilo pa lepo v pekel skočiti in se malo pogreti. Ko smo sedeli na ledu, je samo eden omenil, da bi ga morda pa malo gor odnesli za pivo ohladiti in že so bile takoj debate o pivih, ki jih bomo gor spili, dokler nekdo ni omenil, da alkohola do konca akcije ne bo in so potem razmišljali, kam se bodo skrili, da bodo eno piksno spili kljub prepovedi … Enkrat vmes med čakanjem sem se spomnil, da sem dol nesel dehidriran vojaški obrok z milijon jedmi in sem pobrskal, če je kaj sladkega in se odločil za jogurt z malinami v prahu ter ga v vrečki zmešal z (ledeno) vodo in fino pretresel, a ko sem hotel narediti prvi požirek iz vrečke, sem narobe pritisnil in sem si vse po faci za vrat zlil, plus ker nisem dobro premešal, sem se na koncu še s prahom posipal za likof! A se nisem kaj dosti sekiral, ni bilo energije.

Kakšnih 100 metrov pred površjem se nas je nekaj odločilo, da gremo po bajpasu, ker se nam je zdelo, da je bajpas bližnjica, a se je kasneje izkazalo, da je bolj mučilnica z ožinami in ledenim jezerom. Še najbolj se mi je smilil mladi hrvaški kolega iz moje ekipe, Toni, ki je vsakomur pomagal in podal roko in je za sabo trogal dve transportni vreči, ki sicer nista bili zelo težki, malo pred bajpasom mu jih je pa starejši in obilnejši kolega vzel, da bo malo potreniral. In ker Toni ni kot jaz in ne išče krivin, je opazil Maksa, ki je tudi trogal dve transportki in se je ponudil, da mu on eno ven nese, a ko jo je dobil, je prvič zastokal. Ker je bila vsaj dvakrat težja od njegovih dveh skupaj. Saj smo si pomagali, a smo vseeno najbolj trpeli v fotofinišu, jaz še najbolj, ker sem malo pred izhodom našo zdravnico Tino ujel in ji nato sledil po bližnjici skozi gozd. Je še mlajša in v boljši kondiciji in ker smo hodili direktno v strm hrib, sem se v bazi kar sesedel na prvi stol. Zunaj je bila seveda že debela tema in bil sem utrujen ko pes, a ko sem pri gospodarju Muru opazil termovko s kavo, sem vseeno vstal in si natočil dva deci vročega napitka. Sem spet sedel, počasi srebal vročo tekočino in kadil, a četudi sem jo užival z guštom, jo je vseeno kmalu zmanjkalo. Sem s pogledom fiksiral tisto termovko in zbiral moči za nov obisk, a je čudovita naša zdravnica Tina opazila, v kakšnem stanju sem in mi je ona prinesla novih dva deci (temu se reče nujno potrebna prva pomoč!), potem sem pa že toliko k sebi prišel, da sem si lahko že kombinezon razpel in pas malce razrahljal in sem si tretjih dva deci spet sam natočil.  Potem so nas v tabor odpeljali, da smo se preoblekli in vaja je bila v bistvu končana. Ne za vse, seveda, med vožnjo smo recimo opazili Erkerja, ki je pospravlja žico za komunikacijo. Nič posebnega, morda porečete, a če povem, da jo je bilo skoraj tri kilometre …

No, ker je bila vaja končana, nosila uspešno prinešena na površje in se v jami kljub preobilici jamarjav nobenemu ni nič zgodilo, so tudi pivo dovolili. V zmernih količinah, seveda, celo radler so tokrat nabavili. Sem si enega privoščil, čeprav bi si jih lahko več, na mizi je bilo še nekaj steklenic radlerja, a samo zato, da so z njimi tapravi dedci odpirali steklenice piva! Resno!

Še kar dolgo v noč smo potem debatirali o težavah in problemih, s katerimi smo se ukvarjali v jami, v posteljo sem se za spremembo spravil med prvimi, čeprav smo bili že debelo v nedelji. In spal sem čudovito, saj sem skočil do prve pomoči in mi je zdravnik brez recepta posodil eno takšno lepo, mehko rdečo dekico, toplo ko stumater, žurko je pa zaključil Dare, ki se je v posteljo spravil ob pol petih. In me je zelo presenetil, da je kot izkušen jamar in reševalec naredil najbolj klasično začetniško napako. Se je spravil spat v štabni šotor, kjer je bilo vroče, da so tapete s šotora odstopale in če se mu je mogoče med toplimi sanjami še zdelo, da je vrhunsko rešitev za spanje našel, je ob sedmih zjutraj, ko so taglavni začeli komandirati in so ga ven vrgli, že preklinjal. Ticota, Anžija in mene pa sta Danijela in Tanja zbudili z vročo kavico, postreženo direkt v posteljo šele ob osmih zjutraj!

Novica na 24ur ter novica RTV SLO.