So strička vprašali, kako je videti njegova jutranja rutina in je malo razmislil, potem pa povedal, da okoli sedmih zjutraj redno sprazni črevo, okoli pol osmih se pa potem vedno zbudi in vstane. Nek drug striček, ki je pa vedno posteljo močil in ga je to začelo motiti, pa je poiskal pomoč psihologa. Tega je zanimalo, zakaj mehur vedno izprazni v postelji in mu je striček povedal, da ga vsako jutro v snu obišče angelček, mu sede na ramo in ga vpraša, če je že lulal. Ker striček po pravici pove, da še ni, angelček mirno odvrne, da bosta pa zdaj in stričkova postelja je tako vsako jutro mokra. Psiholog je takoj našel enostavno rešitev. Da ko ga bo angelček spet vprašal, ali je že lulal, naj kar po pravici pove, da ne, a nato odločno doda, da tudi ne bo. Sta se srečala s psihologom par dni kasneje, tega je seveda zanimalo, če je njegov nasvet kaj pomagal.

No, in je in ni, je zamencal striček. A še lulate v posteljo? Ne,  to pa ne več, je priznal striček. Ko pride angelček, mu povem, kakor ste mi naročili. In? je bil nestrpen psiholog. Mu odločno povem, da še nisem lulal in da tudi ne bom. Kaj se pa potem zgodi? Potem pa angelček mirno reče: Prav, bomo pa kakali …

Danes dopoldne sem se zbudil (ne ko tisti striček, še nisem tako star!), poškilil v telefon, opazil, da ima najostrejše pero Dolenjskega lista rojstni dan (jap, je potrebno biti na tekočem, zastonj kave in kokte pa to), s kotičkom zaspanega očesa sem pa še letnico njegovega rojstva registriral. In sem bil precej boljše volje, ker je Igor starejši od mene! Sem se, dobre volje, nagradil še z nekaj minutami podaljšanega polsna, ko je telefon zazvonil. Je klical gospod Grah, ki je v javni službi dopoldanski počitek po malici že oddremal in mu je dolgčas ratalo. Če imam kakšen predlog, kaj bi počeli. To je v bistvu težko vprašanje, ker kaj resnega ne moremo početi, saj se mora ubogi javni delavec do treh vrniti v službo, da se odjavi, zato nam vedno le kafana ostane in kavice. Tako da je njegovo vprašanje v bistvu bolj retorično, v smislu, v katero gostilno gremo danes. Sem predlagal Patriota, plus da Igorja pokličeva, da nama bo za pijačo dal. Ta ideja je gospoda Graha sicer zelo vzradostila, a se mu je zdelo nemogoče, da prijatelja spraviva z dela, kajti torej je tisti dan v tednu, ko mora delati, ko gre časopis v tisk. Itak sem mislil, da se heca in sem se nasmejal, potem sem pa ostro pero poklical, da gremo na kavo in itak se je njegova torkova zaposlenost izkazala za farbanje preljube mu soproge in prijateljev in je takojci pritekel (ampak res) in sva drobila do nezavesti ob kafetkih in koktah, le gospoda Graha ni in ni bilo. Se je izkazalo, da je tudi on malo oko še zaprl in pozabil, a je še vseeno pravočasno pritekel, da sta se s prijateljem polupčkala, preden je moral odhiteti kakor delati. Ves vesel, kakor da ne bi imel danes rojstnega dne. Ne vem, no, ko bom jaz toliko star … Sva mu že v hrbet še voščilo vrgla, da bi jih doživel, kolikor jih kaže, potem sva se pa že bolj jamariji posvetila, ker se nekaj dni nisva videla …

Preden je ta zadnja ohladitev in osvežitev prišla (in se mi že kolca po tisti +40 vročini!), so otroci ko džankiji non stop v zmrzovalnik hodili po sladoled. In ko skrinjo milijonkrat dnevno odpreš, se v njej nabira led in jo je potrebno odtaliti in led odstraniti. To se ponavadi dela tako, da se skrinjo odklopi iz elektrike, stvari vzame ven (se jih začasno spravi kam drugam na hladno), počaka, da se led stopi, se skrinjo opere, potem pa stvari spet noter zloži. Sem to še v mladosti videl, ko je mama počela pa verjetno tudi v kakšnem filmu, zato me tisti led ni kaj dosti mikal, ko so cvilili, da bo potrebno skrinjo spucati, da ni več prostora za sladoled. A ko je stokanje postajalo vse bolj frekventno, sem se odločil zadevo vzeti v svoje roke. Da jo bom urihtal, kakor pravi dr. Krevs. In itak je preljuba mi soproga skočila v zrak, da ob enajstih zvečer se to ne dela, da bomo do jutra to počeli in da mora sprazniti prej hladilnik, kamor bomo stvari začasno poskladiščili, pa prenosni hladilni skrinji mora pripraviti … Sem stopil do kleti in si zadevo ogledal. Skrinja seveda do vrha polna in vse stranice v ledu. Sem malo pobrskal po tam shranjenih stvareh in predrago mi tu in tam vprašal, kaj je to, pa ni vedela, ker so nalepke itak vse odpadle, zato sem kar stopil po koš za perilo in začel stvari, za katere ni vedela, kaj so, metati tja. In smo že dobili pol skrinje prostora. Eno tretjino smo dobili, ko sem v isti koš za perilo zmetal zmrznjen ribez, češnje in podobno sadje iz leta 2003 pa ene deset jogurtovih lončkov zmrznjene domače smetane, ki je ful dobra za zavitek, a ga žal ne pečemo pri nas. V drug plastičen koš sem pa naložil stvari, ki smo jih še imeli namen pokonzumirati in za katere smo vedeli, kaj so. Ni jih bilo zelo veliko. Predraga moja je kljub vsemu, da sem ajcvadraj rešil pomanjkanje prostora, vseeno vila roke, da kam bomo dali tistih nekaj stvari, ki jih bomo še pomalicali, da se ne pokvarijo, medtem ko se bo skrinja odtajevala. Hm. Sem si zadevo, vkovano v led, na hitro ogledal, še hitreje razmislil, potem pa skočil v garažo pa polikogramsko kladivo (ne sme biti pretežko) in parkrat udaril po tistih kepah ledu in je led čudovito odpadel. Potem sem ga samo še ven pobral in parkrat v umivalnik v kleti stresel, dokler se ni povsem napolnil, nato sem ga nosil na vrt na travo, ki je bila itak žejna do današnjega dežja. Nato smo skrinjo na hitro očistili in stvari vrnili noter ter jo zaprli. Ajncvajdraj v desetih minutah. Sem bil kar malo ponosen sam nase, a se stvar seveda ni končala. Sem mislil vse skupaj zabrisati v kontejner, pa se je soproga, preden je odšla v posteljo, uprla z vsemi štirimi, da bio gre v bio, embalaža pa v embalažo in da naj lepo posortiram, preden odnesem ven. Itak mi ni bilo prav a itak sem moral. Saj je bilo kar hecno recimo tisto zmrznjeno smetano siliti ven iz jogurtovih lončkov, sem se na koncu kar zverziral, pa meso odvijati in ločevati embalažo in bio. In itak je Mika takoj nos prinesla poleg in firbcala, kaj počnem in sem ji en zmrznjen kos piščančjega mesa vrgel in ga je lizala vsaj eno uro malo stran od mene, da sem imel mir. Sem se spomnil, kako sem jo enkrat hecal s salamo, ampak tokrat je nisem, je lahko uživala, dokler ji ga nisem vzel, ko sem najmanj štirikrat ven nesel. Malo sem se celo bal, da bo kakšen nespečen blokovski sosed pomislil, da ženo v kosih v bio odpadke nosim, glede na pozno uro in število obiskov zabojnika, a ni bilo hudega. Mislim, policija ni pozvonila na vratih, to hočem povedati …

No, to je bilo pred nekaj dnevi in smo imeli potem problem, ker vsakič ko sem v smetnjak kakšno vrečko odvrgel ali kaj zašumel z vrečko, je že Mika od nekod pridrvela in pričakovala piščančji sladoled, da mi je bilo že prav nerodno, ko sem ji dopovedoval, da je bilo to samo enkrat. Danes, ko sem pred kosilom kofetkal na vrtu in čakal, da bo kosilo skuhano, so pa pri sosedih na vrtu zacingljali krožniki in je Mika skočila ko tiger s stola in oddrvela k sosedom, nazaj je pa prišla s slabo obrano piščančjo kostjo, ki jo je potem ribala ob mojih nogah. In mi je bilo malo nerodno zaradi nje, ker kaj si bodo pa sosedi mislili, da imamo takšno fehtarico, potem se mi je pa še malo zafržmagalo, ker kaj ji pa jaz potem kitekat kupujem?! Dobro, saj potem so pa še naši krožniki zacingljali in sem se nehal ukvarjati z mačko …

Še malo kasneje sem se pa ukvarjal s poplavo v kleti, ker je pralni stroj vodo spustil v umivalnik, v katerem se je stopil led, v katerem je bilo kar nekaj nalepk in papirja in kaj jaz vem česa še, kar je zamašilo odtok in je teklo potem po tleh … V bistvu sem skrinjo kar hitro urihtal, samo kolateralnih problemov se je pa kar nekaj potem vseeno nabralo …

Deco smo na morje poslali, da do konca izkoristijo počitnice, z Dejanom sva pa v Čaganko skočila malo kondicirat. Ne do trenutnega dna, ima Dejko premalo kondicije za takšen podvig in bo moral še kar krepko poprijeti, le toliko sva noter skočila, da sva lepo na miru v hladu radler spila. Tudi kofe sem imel v mislih, a ker nisem s sabo mleka vzel (drugo je vse dol v bivaku), se mu je Dejan odpovedal (posledično jaz tudi), sendvič sem pa tudi sam pojedel, ker on pred vzponom ni hotel želodca obremenjevati. Da potem postane zaspan in da se bom načakal, zato seveda absolutno nisem več silil! Sva lepo brez naglice proti izhodu praskala, jaz malce lažje in manj prepoten, ker imam malce več kondicije od njega, med čakanjem zunaj sem pa še iz navade ogenj pritaknil. Čeprav nič nisem imel na rešetko dati, ker sva imela plan v Dolenjskih v trgovini kaj kupiti, a so nama trgovino zaprli pred nosom! Fotografirati ga nisem smel več ko enkrat, ko je ven pokukal, da ne bo kdo znojnih kapelj štel na lasih, zato sva kar pospravila in proti domu odpeketala. Malce pred Dolenjskimi sem pa vozniku Dejanu, ki se je Petkota že kar navadil voziti, samo mimogrede omenil, da v tistem ovinku, ki sva se mu približevala, je pa ful mrtvih. In je skoraj zaustavil, tako počasi je pripeljal v ovinek, potem se je pa čudil, kako to, da je toliko mrtvih, ko ovinek pa sploh ni nič posebnega. In sem mu rekel, naj v vzvratno ogledalo pogleda in bo britof ob robu ceste videl, tako da se mu nisem nič zlagal, bom pa moral Igorju za kavo dat, ker sem njegovo foro uspešno naprej prodal …

Je predraga soproga preveč piščančkov napekla za kosilo in jih je bilo škoda v bioodpadke vrečt, ko je toliko lačnih na svetu, zato je predlagala, da naslednji dan moški del familije naredi kosilo in tiste pečene picke uporabi. Je hotela zapisati navodila za pripravo kosila po korakih, a je bilo tako izi, da ji nisem dovolil. Da to bomo pa že znali, ni vrag. Široke testenine za par minut v krop, da niso povsem skuhani, potem pa v stekleno kozico en sloj testenin, nato pickov, preliješ z mešanico sladke smetane za kuhanje in malo kisle smetane ter ful začimb in nekaj jajc, pokriješ s testeninami, spet preliješ z mešanico in naribaš na vrhu ful sira. Izi bizi, bi se reklo, nimaš kej zafrknit!

Ja, itak, samo potem smo vsi štirje stopili v kuhinjo, ko nas je že skoraj malo čas preganjal, saj smo prej delali vsak zase kaj bolj pomembnega in pri naglici gre mimogrede kaj narobe. No, pri nas ni šlo nič narobe, samo časa nismo imeli mamo poklicat in preverit. Tastarejši je trdil, da na pol skuhamo samo pol testenin, da jih nikoli več, samo meni in tasrednjemu se je to zdelo malo malo in smo celo škatlo v krop stresli in so bili ajncvajdraj na pol skuhani, smo jih odlili in se pri tem ne preveč poparili, potem pa dno kozice prekrili s slojem testenim in nato s picki, ki jih je bilo res ful in je bila kozica že skoraj polna, potem smo tisto mešanico povrh nalili, ki smo jo tudi preveč pripravili, ker je tako luštno brazdat s hrano in definitivno smo dali kakšno jajce preveč, ki smo ga vbili samo zato, ker je to lušno počet (predvsem najmalji ko dobi zalet, ne zna nehat!), ampak tista mešanica se je lepo razporedila po vmesnem prostoru med picki in testeninami, samo potem smo imeli še ful testenin, ki smo jih za naslednji sloj morali krepko pritisniti, da niso padali iz kozice in je tavelik spet nekaj stokal, da bo tega definitivno preveč, pa smo ga ignorirali, ker smo imeli zalet in kaj pa boš s kuhanimi testeninami, a jih boš proč metal al kaj?! Smo fino pritisnili in je šlo nekako v kozico, potem smo še mešanico povrhu polili, je na srečo poniknila nekam not, le s sirom smo imeli probleme, ker smo jih imeli več vrst v hladilniku in smo vse pomalen naribali, ker nismo vedeli katerega uporabiti, na koncu sem pa še plesnavega nadrobil, ki ga imam rad in smo res komaj pritisnili vse skupaj toliko v kozico, da ni šlo čez rob. Od samega matra sem bil do komolcev usran, zato so otroci solato pripravljali, jaz sem pa pečico zakurblal. In itak sem bil v sekundi slabe volje, ker je predraga soproga rekla, da se mora zadeva peči na 350 stopinjah kakšne pol ure, naša pečica pa gre samo do 320 stopinj! Sem našponal do konca, kaj sem pa hotel in se opomnil, da bom predrago malce okaral, ko domov pride, da kakšna navodila to daje in če ne ve, da gre pečica samo do 320 stopinj in če naj jo na kakšen vikend tečaj pošljem al kaj!? Sem zadevo postavil v pečico in stopil na vrt, da tist kofe dokončam in časopis, ko je pridišalo do mene. Otroci so nekaj protestirali in v pečico gledali, pa sem še sam stopil zadevo si od blizu ogledati in takoj opazil napako – napa ni delala na vso moč in je ven dišalo. Sem jo našponal do konca in potem še enkrat v pečico pogledal in se tisti sir na vrhu ni topil temveč žgal. Itak da sem nergal, da bo meni žena govorila, naj na 350 pečem, da se potem vse zažge in sem dal na 300, vmes sem jo pa poklical, ker je bilo preveč nejevolje, da bi čakal, da domov pride in ji potem levite preberem. In jasno, je zatajila, je rekla, da je rekla, naj na 250 pečem in da pečica sploh ne gre na 350 in to je bilo tudi moje bistvo, da do 350 sploh ne gre in da naj se zdaj neha nekaj zgovarjat in da naj pride domov, da kosilo bo prej po vsej verjetnosti. Sem pečico potem kar ugasnil, ker zadeve noter so bile itak že prej pečene in kuhane in je potem zadeva pol ure samo na zalet delala, potem ko je predraga mi soproga domov prišla, smo pa postregli . In je bilo za prste oblizat, moški del se je za vrhnji del prav tepel, tako je bil okusen, samo tavelik nož smo potrebovali, da smo predrli skorjo. Pa tudi peveč nismo spekli, ker je bila potem še večerja bogovska pa tudi ob enih zjutraj, ko sem zadevo še tretjič pogledal in do konca pomazal, sem to stroil v zadnjem trenutku, saj je lakota oba starejša v kuhinjo prignala in sta potem brez idej po hladilniku stikala. Meni pa ni bilo treba, ker vem, kakšne količine se kuha, sem bil pred desetletji v vojski …

P.S. Slika je simbolična, mi smo prej ven vzeli!

Sicer najgloblja Dolenjca le na Dolenjskem, a dosežek je vseeno. Itak da bo kmalu presežen, a zaenkrat in trenutno sta to Anži in Srečko. Sta se zakopala v Čaganko, kjer nama je nazadnje malo pred uspehom s Klemijem vrtalnik ponagajal in sta (trenutni) zadnji problem v menadru na dnu rešila in pregrizla onadva. In ker je delovišče že tako globoko dol, se človek težko k delu spravi, zato sem moral včeraj uporabiti svoje najmočnejše karte, da se prijatelja nista premislila. Ni prav veliko manjkalo! Sem jima obljubil, da ju bodo, ko prideta ven, čakale sveže pečene dobrote z žara. In sta zagrizla in odpeketala že navsezgodaj zjutraj. Ko sem odprl oči in prebral Anžijev sms, da naj tudi kruh prinesem, ker bosta lačna, je bila že tako pozna ura, da sta bila že krepko v garanju in me je v postelji kar malo zmrazilo pa mišice so me nehote zabolele … Po kosilu sem skočil na potok opremo oprat, da bo čista, če bo potrebno takoj dol (če bi se recimo novo stometrsko brezno recimo odprlo!), potem pa v trgovino po mesne in vegetarijanske dobrote (plus tiste iz hmelja, sam kam naj to štejem pa glih ne vem) in še na par kofetkov, in je že napočil čas, da naložim na ogenj. Sem s sabo vzel še tasrednjega sina, ker pravijo, da tisti, ki nima v glavi, ima pa vsaj mišice, da se ne boji medvedov in ker jih nimam, sem jih vzel s sabo v obliki sina, ki trenira tajski boks. Le malo je manjkalo, pa bi se nama pridružil tudi Marko Z., saj je od njegovega zadnjega (in edinega) matra v Čaganki minilo že dve leti in mu je terapevt dovolil, da se vhodu v našo krasotico lahko približa že na dvajset metrov, kar je ravno razdalja kurišča od vhoda. A pravim, da je le malo manjkalo, ker se nama potem ni, je imel neke bolj pomembne opravke, nekakšno tekmovanje v hitrostnem štrikanju ali kaj si je šel raje ogledat …

Ogenj je torej zagorel ajncvajdraj in sem nalagal, da bo dobra žerjavica, tasrednji sin je pa sekal. Sem mu sicer predlagal, da bi šlo z žago lažje in hitreje, a me je zavrnil, da s sekiro je bolj zabavno, saj je nima priložnost velikokrat v roki držat. No, zanj je bilo verjetno res bolj zabavno, zame pa malce bolj stresno, ko sem gledal, kako tista sekirica v neveščih rokah opleta na vse strani … Je padla noč in ura, ko smo bili dogovorjeni, da prijatelja prideta ven, je že davno minila, zato me je kar malo skrbelo. Za hip sem pozabil na skrb, ko sem za naju s sinom večerjo spacal, potem sva pa čakala. In čakala. Sem prakrat do vhoda skočil, ko je kaj zaropotalo, a so bili vedno le polhi na vrvi, okoli desetih zvečer sem pa Srečkov klic zaslišal. Je na hitro povedal, da oprema sploh ne dela in da je povsem dehidriran in da sta prebila meander in se spustila kakšnih 17 metrov globlje, potem je pa tako vrvi kakor časa zmanjkalo, potem sem jaz k žerjavici skočil, da sem gor fliknil bučke in sir ter na drugo mrežico čevape za Anžija, nato sem moral pa že k jami spet šibat s pivom, ker je Srečko ven pokukal, da je malo hidriral. Vajo sem potem ponovil tudi z Anžijem, ki je pa pivo bolj počasi spil, ker ni bil toliko dehidriran, je rekel, da on ni čisto pravi možak in da občasno tudi vodo iz jezera pije …

Sta pojedla in vmes razložila vse o vsem in smo potem počasi domov odpeketali, bo pa treba kmalu dol, ker radovednost ne da miru …

Marko je pedanten in načelen človek in če ureja monografijo, v kateri bo omenjena jama, iz katere bruha Sušica, ne bo uporabil kar neke fotke, temveč bo šel in napravil fotko. Kar je seveda načelno in občudovanja vredno v današnjih časih, zato s Srečkom nisva niti najmanj oklevala, ko je povabil na akcijo. Ker Kotel je ozek, opreme pa veliko. Srečko se je prvi zrinil v ozek vhod podzemnega toka Sušice, ki je zaradi suše suh in sem mu kar malo zavidal, da se je prvi z vročine spravil, a ko sem mu kmalu sledil, prijetnega hladu, ki te ponavadi objame že po prvih metrih po površino, ni bilo. Mislim, je bil, itak da je bil, le tako ozko je bilo, da je bilo kmalu vroče skoraj kot na površju. Napravili smo verigo in si podajali kepe opreme skozi najožje dele, na vrvi je pa šla oprema med noge, kakor pravila velevajo in je bilo bolj zanimivo. Da švicaš tudi na poti dol, kar ni najbolj običajno … Prebijali smo se po karakterističnih vodnih rovih, dokler nismo prišli do vode in dvorane, ki se je Marku zdela ustrezna za fotografijo. Nama je dal deset minut prosto, da je pripravil opremo, potem je Srečko zavzel manekensko pozo, jaz sem bil pa določen nad Markovo glavo sprožiti bliskavico. Pa ne kakršno koli, temveč tisto posebno, z žarnico, ki eksplodira in zaleže za štiri navadne bliskavice. In sem imel dvoje strahov – da bom, ker sem stal na nekakšnih blatnih balvanih direktno nad Markovo glavo in to zelo nesigurno, sprožil blato na drago fotografsko opremo in da mi bo, ko bom pritisnil na gumb, tista eksplozivna zadeva padla iz rok. Ali pa mi počila v obraz, kaj pa vem, ampak to je že tretji strah. A mi ni. Ni mi ne blato padlo dol ne bliskavice mi ni razneslo v faco in baje smo tudi fotko dobili, sem bil celo pohvaljen, da sem dobro usmeril in dobro pritisnil.

Smo vse pospravili, kar je kar trajalo, potem pa ponovili vajo v nasprotno smer, torej proti ven, kar je bil celo malo bolj vroč podvig. Predvsem na vrvi, ko so se prasice zatikale in mi kar ni in ni šlo. No, dobro, moram biti iskren, potenje mi je šlo pa dobro, sem pipo na ful odprl, to pa!

Proti avtom smo se odpravili po daljši poti, da smo si ogledali še druge bruhalnike, malce preden smo do ceste končno prišli sem se pa spomnil, da sem ključe od avta pustil pri jami na drevesu in sem pot še enkrat opravil, je pa zato radler potem bolj teknil. Pa kavica tudi …