Zadeve se tudi pri Daretu drastično popravljajo. Sporočilo je bilo, da potrebuje nosače za potapljača, ker bodo Šico nategnili na kilometer in več in da se bo spust v jamo začel ob devetih dopoldne. V tabor je prišel ob enajstih dopoldne in potem so stvari kar hitro stekle, prej je bilo pa kakor na Sutjeski, samo stokanje, predvsem Urbi in Pero sta preklinjala tako alkohol kakor jamarjenje v najbolj zgodnjih urah in podobno. Smo naredili vrsto in podajali opremo skozi ozek, dvajsetmetrski vertikalni vhod, v dvorani pa vsak svojo zadevo na rame in proti končnemu jezeru. Zdaj, ko so ferato napravili, je šlo hitro in enostavno, Uroš je bil mimogrede v vodi in nam je za skoraj dve uri izginil z vida. Mi smo imeli pa žurko, ker je bila glasba iz mojega telefona in dovolj piv, le Pero je štrajkal in prisegal, da alkohol je kurba in da je zaključil s tem.
Urošu je uspelo odkriti oz. preplavati dovolj metrov novih delov jame, tako da ima zdaj jama tudi uradno več kot kilometer poligona, v imenu česar smo spili še zadnje pločevinke in pohiteli proti soncu. Ki smo ga še ujeli in čeprav je bila ura že sedem, je bilo še vedno nadvse soparno, plus ogromen ogenj smo zakurili. Ko smo čakali na žerjavico, sta Urbi in Pero lignje polnila s šunko in sirom, čeprav ne najbolj uspešno, sta se pritoževala, da so zadeve preozke in da ne moreta kvalitetno zariniti! Lignjev je Dare nabavil 5 kilogramov (ker čevapov in klobas in šniclov se vsak pravi jamar sčasoma prenaje) in ko smo prste polizali po prvi rundi in je že cvrčala druga, je Pero pozabil, kakšna malora je alkohol in je iz navade zagrabil ponujeno pločevinko, potem se pa plovček dvigne …
Zabava pri Šici je popolnoma uspela, lignji za spremembo so bili le še češnja na tortici. Če bi bila to pravljica, bi zapisal, da so se zabavali še dolgo po tem, ko sem že odšel domov, ker pa to ni pravljica, moram zapisati, da so se zabavali še dolgo po tem, ko sem že odšel, so pa že prej predvideli, da bo pločevink zmanjkalo in so se povabili na obisk v sosednji tabor, kjer so tekočih zadev imeli več na zalogi …
Že doma me je pa Tjašin sms ujel (sem ji poslal fotko lignjev), da ima lignje še rajši od čevapov in da ji je ful žal, ker ni mogla z nami, ker je morala brata peljati na Štajersko, pa ji nehvaležnež še sendviča na bencinski ni kupil! Bo vedela za drugič, če nima spomina ko Pero …

[youtube]http://youtu.be/DCtvW2lOS6k[/youtube]

 

Načeloma se politike na blogu izogibam ko hudič križa, ker jo je dovolj drugod, ker absolutno ni zanimiva in ker se mi zdi, da o čemer koli drugem pišem, je bolj pametno, pa če je še tako neumno. A ko smo se danes družinsko vozili proti Bazi 20, sem se nehote spomnil na besede Majde Dekleva, direktorice Turistično gostinske zbornice Slovenije pred nekaj dnevi v Dnevniku, ki so jih celo na prvi strani časopisa povzeli, da turist, ki potuje po cesti iz Novega mesta v Dolenjske Toplice preklinja mamo, ki ga je rodila. Po tej cesti se velikokrat peljem, ker vodi do nekaj mojih najljubših jam in mi je izjava gospe vzbudila pozornost, ker nikoli nisem preklinjal mame ali koga drugega, ko sem se vozil po njej, je pa res, da nikoli nisem bil zelo pozoren. Sem celo par prijateljev vprašal, če morda vedo, kaj je narobe s cesto, če sem morda kaj spregledal in sem dobil le odgovor, da bogvedi, kaj je gospa kadila, ko je to izjavila … No, danes sem se pa spet peljal proti Dolenjskim in sem bil pozoren, pa se mi niti najmanj ni zdelo, da bi moral kogar koli preklinjati. Ša najmanj mamo. Dobro, ni avtocesta, a avtocesto skozi takšno pokrajino bi bilo greh speljati! In mi ni bilo nič jasno. Dobro, jasno mi je bilo, da če bi ta gospa napovedovala vreme in bi napovedala sonce, bi sam zagotovo vzel dežnik s sabo, domnevam pa, da si je malce pesniške svobode privoščila, da je v pomanjkanju boljših argumentov podkrepila kakšno svojo bolj na kilavih nogah stoječo tezo. Se pa čisto zares s tem nisem kaj dosti ubadal, ker smo kmalu parkirali in se sprehodili po muzeju na prostem, je kar prijal sprehod po gozdu. In ko smo bili že ravno tam, sem družini potem v okolici še par jam pokazal, kje najraje pot potim, a smo tokrat ostali na površju in smo bili vsi nadvse zadovoljni …

Gospod Grah je hotel malce vtis na sodelavce napraviti in je letos za nekatere pripravil obisk podzemlja.  Lani recimo so boščki še veslali, ko je bil bolj v veslanju, kar me spomni name, ko sem prvič familiji peljal pokazat, s čim se bom po tanovem ukvarjal in so prišli ven iz jame in je starejši stokal, da prej sem jih v gore silil, zdaj jih bom pa v jame, tasrednji je nergal, da v jame ne bo hodil, predraga mi soproga ga je pa zavrnila, da bo, ker drugače bom pa njo silil …

Kakor koli, smo se zapodili v gozd in kakor se spodobi za ljudi, ki so skoraj vsakodnevno v gozdu, smo predvsem hodili. Da ne bi uničevali narave pa to. In so bili to moji najdaljši sprehodi do lukenj, še na Kaninu sem se menda manj sprehajal! A je bilo zanimivo, ker sem se sprehajal z zanimivimi ljudmi, ki pri svojem delu recimo velikokrat pridejo v stik z medvedi. In so o tem pripovedovali nekako neprizadeto, služba pač in sreča videti divjo žival, kako se deset metrov od tebe postavi na zadnje noge, samo na srečo so bili malce hitrejši od mene in niso opazili, da sem se samo zaradi njihovega pripovedovanja občasno malce usral! Najprej smo si ogledali eno vodoravno jamo, v katero smo se spustili po lojtrcah in v kateri je gospod Grah prvič popizdil, da z mano po jamah že ne vem koliko časa hodi in da mu še nikoli nisem pol stvari povedal in razložil o podzemnem svetu, kakor sem jih njegovim sodelavcem. Kar je menda res, kaj pa vem, a kaj, ko greva midva delat dol in časa za postopanje in čvek ni kaj dosti! Pokažeš s prstom na kakšnega žužka in poveš, da je to en podzemni žužek, pokažeš na kapnik, poveš, da je to kapnik in pohitiš na delovišče. Nato pa hoče gospod Grah na sodelavce vtis narediti in za vsako sigasto tvorbo pove, da je kapnik in ga malo za čelo tipajo …

Potem smo se sprehodili, sprehooooodili do naslednje luknje, kamor smo se spustili samo jamarji (dr. Krevs, gospod Grah in jaz), a se je jama po kakšnih dvajsetih metrih zožala, od udeležencev ekskurzije pa noter nihče ni želel, so se zadovoljili z opisom, da je kar lepa. Res je bil vhod malce ožji, a tako ozek pa spet ne! Potem smo skočili do krajše vodoravne jame, kjer je bila po pripovedovanju domačinov nekakšna partizanska bolnišnica, a ni bilo v njej ničesar, kar bi o tem pričalo, na koncu nas je pa Vili popeljal še do majhne odprtinice v zemlji, ki jo je zapazil pred kakšnimi dvemi leti. Nam jo je pokazal samo tako za špas, ker je bil vhod po njegovem mnenju itak preozek, a ko sem odmaknil malce večjo skalo, je bil vhod že malo bolj prijazen in sem prvopristopnost ponudil gospodu Grahu, ki me je tipal za čelo, dokler nismo odmaknili še enega kamna in se je potem zbasal noter. In je bilo še kar ozko, tako da smo ga lahko kar občudovali, dol ga je pa raziskovalna žilica prvič zagrabila in ga kar ni in ni bilo ven, da sem se moral spustiti do njega. To brezno je šlo globlje, a se je na kakšnih tridesetih metrih tudi zaprlo, zato sva počasi odpeketala proti površju. Jaz prvi, da sem se lahko totalno zataknil spet in je lahko gospod Grah, ki se (pametno) uči iz napak drugih, lahko zasijal v vsej svoji spretnosti, saj je ven prhnil mimogrede. Potem nas je čakala še dolga pot do avtov, dolga predvsem zato, ker je gospoda Graha lakota zagrabila, saj je bila ura že skoraj dve popoldne in je bil tečen ko nekajmesečni dojenček, ki ni natančno na minuto na nipl pritisnjen! Saj ga razumem, javnega uslužbenca, ponavadi ob takšni uri že dvakrat je in enkrat vmes še zadrema, tokrat mu je bilo to vse ukinjeno. Delo na terenu pa to … Je stokal, ko da je plačan, da sem sam spal le dve urici, ker sem moral z njim ob nečloveški uri, ga pa kaj dosti ni zanimalo, saj sem si sam kriv, kaj pa nisem šel prej spat!

Kakor koli, Marko nas je pričakal z božanskim pasuljem in ko smo skočili na hrano, sem po dolgem času spet planil tudi na kruh. Ker sem se zbal, da ga bo zmanjkalo. Kajti gospod Grah si je dva koščka nadrobil v pasulj, enega je malo pomočil in takoj pojedel (ker je bil pasulj še prevroč za žlico), enega je v žep spravil, če bi kruha slučajno zmanjkalo, enega je pa normalno s pasuljem jedel. In dokler ni pojedel prvega krožnika, je med vsako žlico, ki jo je nesel v usta, uspel zastokati, kako zelo je lačen, pri drugem krožniku (in novem hlebcu kruha, sodelavci ga že poznajo, niso pripravili samo enega hlebca!) je samo zadovoljno predel pri vsaki žlički za mamico in atita, pri tretjem je pa že malo dihal tudi vmes. Potem smo se kadilci s pivom in špricarčki preselili na teraso, gospod Grah nas je pa zabaval s fotografijami svojega psa v telefonu (otrok in soproge tam noter nima, le v vednost), ko mu je v želodčku pasulj končno začel delati se je pa za posteljo začel ozirati, ko ravno ni bilo pisarniške delovne mize pri roki. In to je bil tudi znak za odhod. Začuda je na poti domov še v kafiču zabremzal, da sem dozico ali dve kave svoje dobil. Sem na rit padel, res! To so pravi prijatelji, ki mislijo tudi na potrebe prijateljev. Sem se kar raznežil, priznam!

Malce mi gre že na živce, da za smetnjak ne znam izbrati pravilne vrečke. Sem pred časom zagrabil prvi zvitek v trgovini in sploh nisem gledal mer na embalaži zapisanih in so bile vrečke prav za moj smetnjak narejene kot ulite. In itak da si nisem mer zapisal, ko jih je prejšnji teden zmanjkalo, sem pa še nove vrečke prinesel. Zapomnil sem si le, da so bile 35 litrske, pri merah sem pa že imel težavo. In sem vzel 50 cm x 45. Pridem ponosen domov in ugotovim, da si jih še na nogo ne morem natakniti. OK, bodo dobre za smetnjak v mojem kabinetu. Čez nekaj dni se v trgovini spet spomnim (tokrat sem bil premeten in sem prejšnjič etiketo z merami pofotkal) in kupim večje. 50 x 50. 35 litrske, ker to sem pa še od prvič zaprmej vedel. Pridem domov, nataknem na smetnjak, preozke. Še vedno. Dobro, bodo OK za smetnjak pod kuhinjskim koritom. Gre soproga v trgovino z avtom (kar pomeni, da bo kupila veliko in je kar nekaj časa ne bo) in se spomnim in ji pošljem sms, da naj kupi vrečke za smeti 55 x 55. Če obstajajo, seveda, ampak naj bodo 35 litrske. Prinese, vrečke seveda premajhne. Dobro, bodo za smetnjak v kopalnici. Ampak zdaj me je pa že malce jezilo. In sem si v opomnik zapisal, da moram kupiti vrečke za smeti 60 x 55, 35 litrske. In takoj po jutranji kavi odpičil v trgovino in jih kupil, doma pa ugotovil, da so še vedno preozke. In sem popizdil in vzel meter in zmeril tako premer kakor obseg smetnjaka, pa nobena mera niti približno ni odgovarjala meram, zapisanih na vrečkah za smeti. Zato sva se danes z Gašperjem odpravila v Qlandijo izrecno po vrečke in sva tam ob policah z milijoni vrečk za smeti različnih dimenzij diplomirala. Edini podatek, za katerega sem bil prepričan, da drži, je bil, da morajo biti 35 litrske in čim večje. Ampak 35 litrskih ni bilo velikih, zato je Gap predlagal 40 litrske 60 x 60 in sem bil sicer skeptičen, a jebajga, saj so po manj ko dva evra. Ko sva se prebijala proti blagajni, sva še malo po policah firbec pasla in sva dve ponvi kupila, ker se mi zdi, da jih je enepar naših že zdrsanih in da bosta prav prišli, plus še v akciji sta bili, pa spomnil sem se, da smo za kosilo ves kruh pojedli in sem se kar pohvalil, ko sem ga kupoval, kako pameten nakupovalec da sem (čeprav sem bil doma potem opomnjen, da črnega kruha, za katerega sem bil prepričan, da ga vsak dan jemo, ker je najbolj zdrav, sploh ne jemo, ampak da jemo polnozrnatega z orehi ali semeni ali kaj jaz vem čim še), Gap se je pa spomnil, da smo na tenko s toaletnim papirjem in sva šla kar vsak v svoj konec trgovine, da bova prej našla. In sva se potem našla vsak s svojim zavitkom po 12 kosov toaletnega papirja. Gap je imel v rokah tistega, ki ga menda ves čas uporabljamo, jaz pa tistega (v akciji, ker sem skoraj prepričan, da to pomeni, da je s popustom, če nisem kaj zafrknil), v katerega v reklami mravljico ujamejo. In ker se nobenemu ni ljubilo zadeve vračati in ker v bistvu niti vedela nisva, kje sva vzela, sva na blagajno vzela kar oba paketa, plus tam te na koncu zafknejo še s sladkarijami in baterijami in še čim, za kar se zdajle ne spomnim! Ker sem jaz nosil kruh in vrečke za smeti (sem kupil več zavitkov različnih dimenzij, odločen, da enkrat za vselej napravim konec misteriji, kakšne potrebujemo!), je moral moj zlati srednji sin nositi toaletni papir in mu je bilo nerodno, me je celo zatajiti poskušal, ko sem malo glasneje razlagal, da naj se ve, kdo najbolj kaka v naši familiji!

Kakor koli, tiste 40 litrske 60 x 60 so kot ulite (sem vedel, da imam glede litraže prav!) in zdaj vemo, po vseh teh naporih sem pa lačen ratal in sem skočil na en burek, vmes pa posmsjal še dr. Krevsa, kakšnega bo, mesnega ali sirovega. Pa je napisal, da sirovega, ampak da to je samo za pol pice!

Bliža se čas, ko bo šel tudi Lenart prvič na Triglav. Sicer bi šli lahko že kakšno leto ali dve prej, a kaj, ko ni bilo taprave volje, smo čakali še na mamico, da se nam pridruži. In je letos popustila in bo šla, samo po moje bo ful zanimivo, bom za vsak slučaj kar šotor vzel s sabo, če bo kje na polovici poti se strmala. Otroci se ne bodo, zato smo šli danes na Otočec v pustolovski park malce potrenirat, kako se varuje in prepenja. Bo prav prišlo v steni. In je bilo kar zanimivo, čeprav kaj dosti adrenalinsko niti ne. Ne zame ne za mulce, nekaj znoja smo pa vseeno prelili. Jaz očitno premalo, ker ko me je gospoda Graha sms zadel, da se mu je globus po sršenjem piku konsolidiral in da bi šel končno z mano v Cinka dvakrat, sem kar privolil. Sva še dr. Krevsa povabila, ki je prišel z boljšima dvema tretjinama in smo seveda najprej ogenj zakurili, da je imela Mojčka kaj početi, ko nas ni bilo, potem smo pa dol pičili. Z gospodom Grahom sva imela namen dvakrat, vmes sem pa še dr. Krevsa kibiciral, da mu dam za pico, če gre tudi on dvakrat in ko je slišal, da zaluži zastonj pico z malce švica, je bil takoj za. Se kaj dosti nisem obremenjeval s tem, da bom moral plačati, saj sem bil glede na prijateljevo frekventnost obiskovanja jam prepričan, da ko bo prvič gor prišel, si bo premislil. Zato sem se raje osredotočil na gospoda Graha, ki je opremljal brezno, da sem za njim vozle popravljal in mu od zgoraj kazal, kje so pritrdišča, da od sedmih ne bi spet štiri zgrešil. Nama je kar šlo, le pri enem je tako zaštrikal, da je bila vrv napeta kot zajla in si komaj zavoro izpel. Gor sem šel prvi, za mano je sopihal gospod Grah, ki je priganjal kot najbolj zafrknjen kočijaž in sem kar stočil nekaj litrov skozi kožo. Ko je čez čas na plano pokukal tudi dr. Krevs, sem se hihital, ko sem gledal njegov preznojeni obraz in se že kar oblizoval, prepričan, da bom jaz dobil zastonj pico, a sem delal račun brez trmoglaveža. Ki bi šel še enkrat dol in gor pa če se svet podre. Toliko ga že poznam, da ko si nekaj v glavo zabije … Zato tudi nisem predlagal na dnu, da greva na dvojno ali nič in greva trikrat, ker bi zagotovo še tretjič dol švignil in potem še gor, pa če crkne. A je to tretjo varianto preprečil gospod Grah, ki ima edini službo v javnem sektorju, da on na šiht ne more zamudit, da kdaj se bo pa spočil, če ne tam! Je šel drugič prvi ven, z dr. Krevsom sva pa za njim nažigala, ker če bi bila preveč počasna, od mesnin z žara kaj dosti ne bi ostalo …

Zjutraj sem ko obseden brskal po računalniku in iskal shranjeno pot do Kaščice, sojamarji, ki so začuda le rahlo zamudili, so priganjali pred hišo. Sem jo našel in koordinate prepisal (kar bi lahko naredil že par ur prej, ko sem se odpravil v posteljo, pa nisem), a niso bile povsem točne, ker jame tam ni bilo. Itak da ne, po spominu je pa nismo našli, ker so pred kratkim sekali in je bila pokrajina povsem spremenjena. Na srečo smo imeli s sabo Kacota, ki je jamo našel, ima nos za te zadeve. Smo se pred luknjo počasi oblačili v jamarske zadeve, se nam nikamor ni mudilo, ker se je prijetno ohladilo. Gospod Grah je ravno zavzeto razlagal neko štorijo še iz časov, ko je bil on mlad in še ni bilo elektrike, medtem ko je uriniral ob bližnjem drevesu, potem je pa začel preklinjati in bogati zelo glasno, mi smo pa čakali, kdaj bo prišla poanta zgodbe. Ker se tisto preklinjanje nekako ni skladalo z zgodbo. No, se je zelo hitro, ko mu je pol glave oteklo ko lubenica, izkazalo, da boganje ni bilo del zgodbe, le uriniral je ob drevesu, v katerem so imeli sršeni gnezdo in se jim očitno ni dopadlo, da jim je kazal, kar jim je pač kazal. Rahlo zaskrbljeni smo nekaj časa čakali, če bo padel v kakšen šok, ker ni vedel, ali je alergičen ali ne, in ker ni padel v šok (le bogal je, to smo pa itak navajeni), smo pičili v jamo. Enkrat za spremembo v ne blatno in zelo zelo lepo zasigano, pravzaprav kar kičasto okrašeno s kapniškimi skulpturami. Par uric smo se zadržali v prijetnem hladu in lepem okolju, potem pa smo se napotili proti površju. Na v bistvu edinem malce bolj kompliciranem delu je gospoda Graha toliko nehal boleti globus, da je poskusil biti kavalir in se je odločil Jernejo prenesti prek manjšega jezerca, ker ni imela škornjev. In jo je zagrabil ko kavalir, da jo bo nesel v naročju, a je precenil ali svojo moč ali Jernejino težo in jo je, bogico, skipal v vodo, ampak gojzarji so ostali suhi, ker povsem spustil je pa ni. Potem jo je zagrabil bolj po kmečko in si jo naložil na hrbet ter je nekako šlo …

Zunaj pa močan ogenj in odločno preveč mesnin in radlerjev, da se potem v Esmeraldo nismo odpravili, kakor smo nameravali. Še celo gospod Grah, ki je najbolj navijal za dodatno akcijo, ni preveč silil, kajti med hranjenjem je ugotovil, da ga glava ne boli, ko je in je potem jedel in jedel in jedel, s polnim trebuščkom v nove globine se pa človeku enostavno ne ljubi. Smo pospravili kramo, kar jo je še ostalo in se napotili proti avtom, vmes smo se pa na varni razdalji od drevesa s sršeni ustavili, da je gospod Grah lahko kamen vrgel v deblo in se jim tako maščeval. S prvim je falil, z drugim pa vsaj delno zadel, a je tako zelo hitro odrvel na rezervno lokacijo, da ni opazil, da je zadel le delno. Sem popravil jaz, sem bolj konkretno potrkal pod gnezdo, potem smo se pospešeno umaknili vsi …

Zaključili smo v najboljši bistriški gostilni s kavicami in špricerčki, za nameček nam je pa Lenka še potico ponudila sveže spečeno. In ker smo bili vsi prenažrti do amena, smo še tisti kup njenih dobrot zlistili, kaj smo pa hoteli. In ker so ji polhi pogrizli internetni kabel in ne more na splet, lahko tokrat po pravici napišem, da je bila potica božanska!