Začimba

Iz daljne Amerike pred časom pride paket. Že malce natrgan, poln znamk in žigov, dolgo je potoval, čez mnogo rok in poštnih ter carinskih uradov. Kar se mu vidi. Tetica, že malce v letih, živeča v bolj ruralnem okolju, ga sumnjičavo opazuje med srebanjem jutranje kave in kar ne ve, kaj bi. Res je, ima neke sorodnike v tisti daljni Ameriki, a so se nazadnje javili, ko je bila še njena mati živa, ona jih je poznala. Ko je umrla, so na tisti naslov poslali sporočilo, da je ni več med živimi in od tedaj pošte ne v eno ne v drugo stran ni bilo več. Pa že prej je bila bolj redka, zdaj pa paket … Je spila kavo, ki ji niti ni teknila kakor ponavadi, potem je iz predala vzela nož in ga previdno odprla. Zunanjost je bila sicer oguljena in natrgana, a v paketu je bilo ogromno stiropornih kroglih plus kar nekaj tistih plastičnih zaščitnih folij z zračnimi mehurčki. Previdno je odvijala zadevo in jo na koncu, ko jo je povsem osvobodila zaščite, postavila na mizo. Še bolj je bila začudena in sumnjičava. Vstopil je soprog, tudi že v letih in že kar nekaj časa v penziji ter prisedel, da bi spil jutranjo kavo. Pokazal je na lepo posodo na mizi in vprašal, kaj je to. Je povedala, da je zadevo pravkar prinesel poštar in da je bila poslana iz Amerike. Začudeno je dvignil obrv, ona pa je samo zmignila z rameni, odkimala z glavo in se spet zagledala v prispelo. Kavo je že spila, soprog jo je pa počasi srkal in si tudi ogledoval prispelo pošiljko. Molčala sta. Potem je tetica vstala, posodo malce obračala na mizi, nato je dvignila pokrov. Še bolj je bila začudena, ker notri je bil nekakšen prah. Nobenemu od njiju ni bilo nič jasno. Ne kdo je poslal (no, to se jima je približno sanjalo), ne zakaj, ne kaj je ta stvar v posodi. Sta tuhtala in tuhtala, po kosilu sta z uganko seznanila še druge sorodnike, proti večeru pa so soglasno ugotovili, da so jim sorodniki iz Amerike poslali vrč z začimbo. So tamladi malo po internetih pobrskali in drugega (logičnega) pojasnila sploh ni bilo!

Naslednji dan je soprogu jajca za zajtrk začinila z ameriško začimbo, sebi pa kosmiče, okus se kaj dosti ni spremenil ne na boljše ne na slabše, pri kosilu je malce v juho dodala plus zrezke je nagvircala z njo, hčerka je pa ščepec še na svojo porcijo solate potresla. Saj kakšnega posebnega efekta na brbončice ni imelo, a če je iz Amerike, je vsekako dobro in sčasoma so se na začimbo kar navadili, so jo že vsaj pol posode porabili, ko je iz Amerike prejšnji petek prišlo še pismo. V katerem so jim daljni sorodniki (rojeni že v Ameriki) sporočali, da je njihov sorodnik (rojen še v Sloveniji, a odseljen v Ameriko takoj po vojni) umrl in da si je želel biti pokopan v domačem kraju. Ter da bodo v nekaj dneh dobili po pošti še žaro, ki naj jo položijo v družinski grob. Pa še to so napisali, da se jim že vnaprej zahvaljujejo za prijaznost in da če bodo kakšni stroški nastali, naj kar sporočijo, da jim jih bodo povrnili!

Se je pismo nekje zataknilo, mi je danes povedala prijateljica, paket je šel pa očitno ekspresno. In se je zgodilo, kar se je zgodilo, ji je povedal rahlo okajen stric, ko so se v nedeljo ustavili na njegovi češnji in potem še v kuhinji na kavi. Ponujeno malico so pa soglasno zavrnili, ker bogvedi če jo niso kaj začinili! Pol tistega sorodnika, ki je še ostal, so pa že včeraj menda položili v grobnico …

zara

Lu Mu

Markec naš predragi večkrat preseneti. Predvsem s fotkami in zgodbicami z raznih žurov, ker se kot študent drži maksime, da študent ga mora žgat do nezavesti, da je diplomiral, pa enkrat kar mimogrede navrže, recimo, fotke pa nobene ne pokaže. Ker to je itak brez veze … Je povedal sicer pred časom, da se s prijatelji ukvarja z nekim projektom za fotografe, s svetlomerom, a nisem bil zelo pozoren, ker kako naj jih pa človek resno jemlje, če dobiva fotke recimo Staša, ki stoji na glavi, gravitacija se igra z njegovimi malinami, on pa nekaj kukr resno dela na pametnem telefonu. Saj razumete, o čem govorim, ne?! Večino fotk, ki jih dobim, itak takoj zbrišem, da jih ne bi kdo videl, ker v nekaterih državah se gre lahko zaradi tega tudi v zapor.

OK, malce pretiravam (ne glede fotk in študentskega nažiganja čez vse mere, glede mojega nezanimanja!), sem spremljal in bil ponosen, danes je pa končno napočil čas, ko so z zadevo zaštartali. Na kickstarterju. In presegli vsa pričakovanja, saj so zastavljeno želeno vsoto 20000$ dosegli v šestih urah. Kar je carsko, pa ne samo za takšno skupino študentov, ki jim je glavni job žurka do podna, posel pa zabava! Če pogledate fotko ekipe spodaj, je prvi vtis ta, da jim ne bi dal niti ovc za čuvat, ker bogvedi kaj bi bogicam naredili (dekle je seveda izzvzeto!), potem pa dobijo takšno idejo in jo uspešno realizirajo!

Kakor koli! Pošten svetlometer košta in ga mora imeti vsak pošten fotograf, ki kaj da nase, oni pa so naredili app za pameten telefon, ki ga ima danes skorajda vsakdo in mu dodali še senzor, ki ga enostavno vtakneš v avdio jack. Plus vse skupaj vrhunsko zdizajnirali do amena! In uspeh je zdaj tu. Malo prej me je naš predragi Markec še poklical, že naklan do boga, saj so začeli praznovati že kmalu potem, ko so začeli kapljati (zaenkrat še) virtualni cekini, kako bo, ko bo cekinov več, bom pa seveda poročal. Kaj dosti drugače kot do zdaj upam da ne, ker zaenkrat sem še vedno močnejši od njega plus vem, kje živi, se pa zna zgoditi, da bo morda kdaj kakšen kofe za spremembo s sabo prinesel …

Vse o njihovem izdelku je zbrano TUKAJ, dodam samo še, da sem ponosen, ko da bi bil del ekipe! Aja, od kod ime njiheva izdelka? Nisem povsem prepričan, ampak domnevam, da je kratica za light meter LM, ker so pa bolj ali manj pristni Dolenjci, ki nam vsem na U vleče …

 

Sprehod

Jap, lepo vreme je končno prišlo in kmetje so zagrabili, saj so prvo košnjo povečini izgubili. Na vsakem drugem traktorju z obračalnikom sena je sedela ženska, moški so povečinoma kosili. Kar se mi je zdelo čudno. Saj morda ni, kaj pa vem, a nekako se mi je zdelo, da bi morale ženske bolj malico nositi ali kaj podobnega, ker so pač nežni spol, šofirajo naj pa dedci. Pa nisem šovinist, vsaj da bi vedel, ne, le čudno se mi je zdelo. In sem to tudi glasno izrekel, očitno, ker je prijatelj mirno pojasnil, da tako to je, al bo delala al bo pa šla, da sam za kavsat lahko tud ovco vzame možak …

Dobro, nima veze, to je bila le opazka za nekaj smeha, ko smo se vozili po čudoviti pokrajini in iskali zborno mesto. Nesreča je namreč zmatrana, ker nikoli ne počiva in ker ne počiva in se nesreče dogajajo, moramo biti reševalci pripravljeni. In za reševanje iz jam smo pripravljeni, za reševanje iz sotesk pa ne tako zelo. Vsaj ne vsi. In se moramo torej pripravljati, da ko nesreča pride, da smo pripravljeni. Logično, ne? Večina sotesk je sicer za turizem zaprta, a ker češki turisti pridejo povsod (še en stereotip, kaj pa čem), ponavadi v opankah, moramo res biti pripravljeni za akcijo v tudi najbolj zahtevnih.

V soboto smo se pripravljali kar v dveh soteskah (v štirih skupinah) in vsaj zame je bila izkušnja čudovita. Še nikoli se nisem igral kanjoninga in vse, kar je novo, je zanimivo. Sprehajali smo se po soteski in se učili premagovati slapove in brzice in se pri tem ne preveč poškodovati (ne preveč se zabavati pa ni bilo zapovedano). Na začetku seveda stiska rito do nezavesti, ko moraš prvič po vrvi po slapu in te deroča voda buta ob skale in ti drsi, pa nič se ne sliši in nič ne vidiš zaradi pršenja, potem se pa navadiš in začneš uživati. Če se je le dalo, smo se spuščali kar po ritih kot po toboganih ali skakali tudi z dokaj visokih slapov, a to je vedno odvisno od tega, kako globoka voda je spodaj. Pa ne glede na vse pred skokom vedno stiska, ko skočiš in ti nič ni, bi pa ponovil vajo. V moji skupini je bil tudi Ciril, njegovega skoka nikoli nisi preslišal, ker je najbolj pljusnilo, čeprav je potem na analizi rekel, da širim zlonamerne govorice in da temu ni tako. A to so res nepomembni detajli, čeprav je res, da je on najbolj užival in čofotal in skakal in rinil v slapove, kar se mi je čudno zdelo, ker dohtarji so po mojem mnenju bolj resni in zadržani. Lahko da gre spet za predsodek ali pa za pravilo, ki potrjuje izjemo, kaj pa vem, mi je pa všeč, Ciril namreč, ker kot jaz vedno šnofa, kje bo kakšno kavo staknil …

Prvo sotesko smo relativno hitro dol vrgli, bolj počasi smo potem gor cepetali do kombijev, ker je bilo vroče za popizdit, nato smo se pa v drugo odpeljali, ki je lepša in bolj zahtevna. Lepša in bolj adrenalinska je bila res, bolj zahtevna pa predvsem zato, ker smo zgrešili vstopno mesto in smo se sprehajali po soteski kar nekaj kilometrov, preden smo prišli do točke, pri kateri bi morali vstopiti. Mi smo uživali malo dlje torej, ostali pa ne, ker so že skoraj hoteli reševalce poslati za nami …

Na koncu smo se morali še po slapu spustiti, ki je turistična znamenitost in je bilo spodaj ogromno turistov, ki so nas fotografirali in nas občudovali, da sem se skoraj že kot opica v živalskem vrtu počutil. Sem nekaj bentil, da naj nam samo še kikirikije začnejo metat in bo isto, potem sem se pa nenadoma spomnil, da že skoraj šest ur nisem kadil in sem se po vrvi zelo hitro dol spustil, še malo bolj bučno čofnil v vodo, kot bi sicer, pa še lučko sem prižgal na čeladi, da bodo imeli turisti boljše fotke, pa parkrat sem potavhal, ko sem plaval proti njim. Zaploskali niso, a ko sem jih potem začel nadlegovati, če imajo morda kakšen čik, je bilo večini malo nerodno, ker sem očitno na same zdrave nekadilske tujce naletel. Mi je bilo kar prav, da jim je bilo nerodno, ko sem se pa tako trudil, veseli naj bodo, da nisem zahteval, da fotke zbrišejo!

Na koncu seveda pa še dobrote z žara, da smo energijo izgubljeno povrnili, s Cirilom sva pa še v bližnji kafič na dvojno kavo skočila in je bilo malo zadrege, ker je obema natočil samo enojno. Sva mu razložila, kaj potrebujeva in je obe kavici prelil v eno večjo skodelico zame, za Cirila je pa novo dvojno scmaril, ko sva malo k sebi prišla, sva si naročila še dve dvojni in se ni več zmotil. Le ko sva naročila še dve dvojni, ki sva jih hotela odnesti na piknik plac, je pa že msilil, da ga zajebavava. A jih je vseeno smaril in so ful lepo pasale k žar dobrotam …

OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Hematom

Ko doktorja pelješ v jamo, je vse drugače. Itak, ker drugače biti sploh ne more, pa čeprav je doktor član JRS.  S Kacotom sva ga počakala v najboljši gostilni v Bistrici in ko je tudi on dobil Lenčkino kavo, se sploh ni mogel odlimati. In smo se kar zasedeli, sonček po dolgem času pa to, v ozadju pa blejajoče ovčke, ki čakajo na vročo žerjavico (pa še frišno postrižene) in je bilo že krepko čez poldne, ko smo se končno v hlad Čaganke spustili. Dol je šlo bolj počasi, ker na doktorja pač paziš, še posebej, če že dol, ko gravitacija večino dela opravi, jamarski kombinezon od znotraj na ven premoči, pa tudi v bivaku se nam potem kar ni mudilo, še posebej, ker je bil še plin, kava, voda, sladkor … Dobro, je bila tudi še srbska rakija, ampak to smo samo na hitro kljunili, kavico smo si pa privoščili z guštom. Gor nam je kar šlo, čeprav, to že moram povedati, da je bil Kaco prvi, ki je vprašal, če je to prav, da mu prižeme nič ne prijemajo. Sem mu po pravici povedal, da načeloma ni prav, razen če si v Čaganki in je potem malce bentil, dokler oprema ni zagrabila, Ciril pa kaj dosti ni bentil, le kombinezon je od znotraj na ven močil. Uspešno. In nam je šlo prav dobro od rok, sploh nismo bili počasni, kot sem se bal, da bomo, le enkrat vmes me je malce stisnilo, ko je mirno povedal, da mu je spodrsnilo, da se je udaril v komolec in da bo zihr hematom. In me je kar zmrazilo. Slišalo se je nevarno, zato sem si takoj predstavljal, kakšne bom poslušal na naslednji vaji jamarske reševalne, da sem jim edinega doktorja spridil in da če nimam kaj bolj pametnega za početi, recimo z glavo brez čelade v zid butati ali kaj, kar bi bilo za reševalno zagotovo boljše. Plus malo sem se tudi usral, ker zdaj sem že skorajda reševalec, da bom moral doktorjevo živo težo gor vleči in reševati, če se bo hematom kaj poslabšal in se to zagotovo ne bi dobro končalo, ker bi ali crknil ali bi pa štrik pod sabo prerezal. V vsakem primeru bi moral potem pa na kakšen zagovor, sem prepričan! Zato sva malce zamenjala vlogi in sem jaz doktorja spraševal, ali lahko premika komolec in če gre za hud hematom in podobno, sem se sam sebi kar strokoven zdel, pa malo sem se lotil pregleda, samo hematoma nisem videl nobenega, samo mahjna modrica je bila. No, niti modrica ne, bolj rdečica od udarca. Sem ga potolažil, da bo vse ok, da bo samo modrica in sva pičila za Kacotom, da smo ven pokukali še po debelem soncu. Smo potem radlerje spili, da smo nazdravili uspešno končani odpravi, doktor je pa še par pirčkov spil, zaradi dehidracije, kakopak, da je lažje počakal na čevape in klobase. In je bila papica spet okusna do boga, da smo se spet zasedeli in se zaradi pozne ure potem nismo pri Lenčki na kavici ustavili (v taboru sem v đezvi že zavrel in sladkal vodo, samo potem, o, groza, nisem našel nobene kave!) in smo kar do Kanižarice pičili, tam pa komaj našli gostilno, v kateri je stregla kelnarica po njunem okusu. Mislim, sem resno protestiral, da naj kar v prvi birtiji ročno potegnejo, da nam ne bodo kofeavtomatov pomili in kofeta ne bomo dobili, pa sta se zbunila, da je kofe stokrat boljši, če je kelnarca dobra (zato se iz najboljše gostilne v Bistrici Ciril ni hotel odlimati!). Smo potem pri eni zabremzali in naročili tiste kofete, samo je bila kelnarca po moje stara še zapornajst let, da se je nisem upal niti pogledati, ona pa nas ne, ker smo bili še vedno usrani do boga, ampak kava je bila res dobra, da sem jih kar več spil. Pol so pa itak zaprli gostilno in smo morali domov. Zadovoljni, ker Čaganka je bila spet čudovita …

OLYMPUS DIGITAL CAMERAOLYMPUS DIGITAL CAMERAOLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA  OLYMPUS DIGITAL CAMERAOLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERAOLYMPUS DIGITAL CAMERA

 

Prelomnice

Moj zlati srednji je imel danes valeto. Priznam, da sem parkrat zajel sapo, če naj mi bo nerodno, pa je bilo na koncu vse ok. Namreč, v predstavitvenem filmčku, v katerem so se predstavili vsi učenci posamič, naj bi na koncu nekaj eksplodiralo in vsi naj bi se spogledali, nato pa v en glas vzkliknili: Gašper! Ja, saj pravim … A so naredili drugo varianto in ni bilo hudega. Sem malo po mapah pobrskal, da bi našel kolumno z opisom njegovega prvega osnovnošolskega dne, pa je tega preveč, v šestnajstih letih, kar pišem kolumno, se je nabralo materiala, da bi moral par ur pregledovati. Zato spodaj limam eno iz leta 2007, ki je imela še najbolj obetajoč naslov …

Zadnjič sem sedel s prijateljico Barico ob kavici in sva nekaj modrovala o otrocih. Sam imam tri nedorasle sinove, ona že dva vnučka. In lahko popravlja napake, ki jih je storila pri vzgoji hčerke. Ne, šalim se, seveda. Govorila sva o trenutkih, ki se ti najbolj vtisnejo v spomin, ki jih obujaš še, ko so otroci že starejši, že tudi sami starši. Seveda so na prvem mestu kakšne hude bolezni in poškodbe, torej zadeve, ki so ti povzročile strah. Ko si tvoj otrok zlomi nogo, recimo. Ali ko grdo pade. Ali ko mora na operacijo. Sam sem jih imel kar nekaj na zalogi (Maks je bil operiran za kilo, ko je imel morda tri mesece!), a bi lahko rekel, da je spomin še svež, od pripetljajev Baričine hčerke, ko je bila še otrok, pa je minilo že kar nekaj let, a so še vedno zelo živi. Marsikaj se ji je pripetilo, kot drugim staršem in otrokom, jasno, a menda je jokala le enkrat – ko jo je prvič peljala v šolo. Jasno. Prva večja življenjska prelomnica. Saj mladi starši jih imamo kar nekaj, a vse so nekako ne tako pomembne, prelomne – prva beseda, prvi koraki (po možnosti se kaj takšnega zgodi, ko staršev ni poleg in se pazijo pri dedkih in babicah), prenehanje uporabljanja plenic … Dobro, prenehanje uporabljanje plenic je pomembno, ker bi bilo malce čudno, če bi jih uporabljal še pri osmih letih, a saj veste, kaj mislim! Dvomim, da si kateri od staršev zapomni, kdaj je otrok prvič pokvaril kakšno igračo, pojedel preveč čokolade, prvič gledal televizijo ali sedel za računalnikom, si pa zagotovo zapomni odhod v šolo. Ali v vrtec, recimo. Lenart je star tri leta in pol in je šel letošnjega septembra prvič v vrtec. Z Moniko sva si že kakšnega pol leta prej začela očitati, zakaj ga nisva vpisala prej, kajti zdelo se nama je, da mu manjka socializacije. No, saj se je družil, a se je družil z bratoma, Maksom in Gašperjem, občasno še s sestrino Zalo in Blažem, a to je približno tako, kakor da bi dal krta za čuvaja sadovnjaka. Napredoval je že, napredoval, a ne v smer, ki si jo lahko starši želimo. Kletvice je znal uporabljati včasih celo na pravih mestih (to ima seveda po mami, ne od bratov in mene!), zatrmariti se je tudi dobro naučil, spati pa je hodil skoraj že kot jaz, ko se je mati še vsa zaspana skorajda že odpravljala v službo. Narobe svet, res. Pa še vsem, ki ga niso poznali in ki so imeli par minut časa, je zadnjega pol leta nenehno razlagal, kako je bilo v vrtcu, kaj so tam jedli za kosilo, s kom se je igral in kakšno učiteljico ima. Bil je celo tako prepričljiv, da me je po telefonu poklical oče, ki ga vidi vsaj enkrat tedensko, in me vprašal, ali je bil mali res že v vrtcu! Evo, tako prepričljiv je bil, da bi ga mimogrede lahko vpisal v kakšen podmladek politične stranke ali kakšne nove religije.
No, to vse so bile stvari, zaradi katerih sva bila prepričana, da sva z vpisom v vrtec malce zamudila. Med počitnicami smo odštevali dneve do odhoda v vrtec, se pogovarjali, kako bo tam, ko bo enkrat šel in se večkrat sprehodili mimo zgradbe. Lenart je bil ves navdušen in na koncu sem bil že povsem prepričan, da bo šla ta prelomnica mimo nas skorajda neopažena. Bolj se je namreč bližalo konec poletja, bolj smo se starši majhnih otrok pogovarjali o težavah, ki nas čakajo pri vpisu. Čeprav mi je kot očetovskemu veteranu popolnoma jasno, da so vse tovrstne težave kratke sape in zanemarljive, ko na njih zreš s časovno distanco, mi je bilo vseeno jasno, da kakšen teden ti pa vseeno žrejo živce in kratijo spanec. Naj še tako razmišljam, kako je bilo pri Maksu ali Gašperju, ki sta že v sedmem in četrtem razredu, se pri najboljši volji ne morem spomniti. Vem, da je Gašper zelo zelo dolgo spal pri nama v spalnici, na svoji postelji sicer, a zdelo se mi je, da se nikoli ne bo odtrgal od mamice in menda je bilo tudi pri odhodu v vrtec zelo hudo, a se tega ne spomnim več. Monika pravi, da je vsak dan jokal ko dež, ko ga je oddala in se odpravila naprej v službo, da se ji je vsakič znova trgalo srce, zato sem ga začel v vrtec voziti jaz. Jok je nemudoma izginil (le kaj to pove o meni, trdosrčnem očetu!?), je pa bilo tisto leto zelo stresno zame, ker hodim spat, ko drugi vstajajo in sem bil kot z Lune, s povsem zmešanim bioritmom. No, bolj se spomnim, ko sem v bolnišnico hodil obiskovati Maksa, ki je bil ogromnokrat hospitaliziran in kot danes se spomnim, kaj vse je počel, da ga le ne bi zapustil. In je bilo treba odhajati »na silo«, za sabo pa ves čas poslušati srce parajoč jok … Vem, da mi je bilo takrat hudo, a ko mine, mimogrede pozabiš. Da je le vse v redu …
No, pri Lenartu se je seveda zalomilo na koncu. Jasno. Zadnji vikend, ko sva jih z Moniko vse tri počasi začenjala privajati na drugačen ritem, je bilo povsem jasno, da se bosta Maks in Gašper upirala z vsemi štirimi, ko jima bova vzela televizijo in ju silila v posteljo ob nemogočih zgodnjih urah, a sta se vdala, Lenart pa seveda ne. OK, seveda se je, saj mu kaj drugega ni ostalo, a zadnje tri dni je kot pokvarjena plošča (stara prispodoba, saj pravzaprav nihče več ne ve, kaj naj bi to pomenilo, cedeji namreč ne preskakujejo!) ponavljal, da on v vrtec pa že ne bo šel. Monika je za vsak primer vzela dva dneva dopusta (nekatere moje prijateljice še več!). Zjutraj je bil seveda jok, a ko je v vrtcu razmišljala, kako se mu bo »izmaknila«, ga že ni bilo več, je bil že v igralnici. Se ji je kar malo za malo zdelo! Tako je bilo tudi naslednjih nekaj dni. Zjutraj jok in boj, potem pa vse OK. Menda je bilo nekaj joka še, ko so ga silili spati po kosilu, a se je tudi tega navadil. Ker zdaj vstaja zgodaj in potrebuje lepotni spanec tudi vmes.
Meni pa se, zdaj ko je v vrtcu, občasno kar milo stori. Ker to pomeni, da je začel odraščati, počasi odhajati proti robu gnezda, ki ga bo še vse prehitro zapustil. Čeprav bi se morda moral bati, da ga nikoli ne bo zapustil (tega se je menda bal moj oče), a to je že druga zgodba …

gap_ OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Predjamski

Ko je Matjaž iz DZRJ Luka Čeč ob četrti obletnici odkritja povezave Bojanova jama – Predjamski sistem povabil na piknik in spust skozi Bojanovo jamo v Predjamo, me je firbec skupaj s Kacotom in Matjažem premamil proti Postojni. Sem hotel videti, kakšen je videti, ko ni jamarsko reševalni inštruktor s pokerskim obrazom. In mi ni žal, ker ni tako grozen, kadar ni oficialen … Kljub temu, da je bila obljubljena hrana zastonj, se nas niso trume frilovderjev nabrale, kar me zelo čudi. Sem bil malo zmeden in sem najprej pomislil, da smo na Gorenjskem in da ljudje povabilu niso verjeli, da so morda mislili, da je zastonj hrana kakšen trik, pa so me potolažili, da oni so skoraj Primorci. Skoraj menda zato, ker oni bi k njim, samo jih Primorci menda nočejo … Ampak, saj te geografsko zemljepisne podrobnosti niso pomembne, nas jamarje zanimajo predvsem jame in smo kar po eni nogi skakali, da so nas odpeljali v luknjo. Marjan se je postavil na čelo četice in nas odpeljal do Predjamskega gradu, kjer je vzel en takšen starinski ključ in odklenil vrata v podzemlje. Prav simpatično. In potem smo hodili in hodili in hodili in hodili in še kar hodili. Par kilometrov. Fascinantno. Ponekod je bilo blato spolzko, da smo trpeli pri hoji kot mučeniki, ponekod so bile globoke luže. Ko sem po kakšni uri prvič zajel vodo v škorenj in zaklel, so me potolažili, naj se nič ne sekiram, da bo še huje, a sem seveda mislil, da se hecajo. Kakor so se hecali z ožinami, ki jih ni bilo nikjer videti, saj bi po tistih dvoranah z lahkoto speljal železniško progo! A se niso. Nekje na dveh tretjinah smo prišli do jezerca, ki ga ni bilo mogoče premagati drugače kakor peš. Je Marjan od spredaj vpil, da naj pripravimo jajčka na šok in sem se bebavo hihital, ker sem bil prepričan, da bo potem pokazal kakšen obhod ali kaj, a ko je zagazil do pasu, sem spoznal, da je vrag šalo vzel. Smo zabrazdali za njim in visoko vriskali, jaz niti ne tako zelo, ker sem se pripravil na šok in malince skril globoko v trebuh. Voda v škornjih je zelo moteča pri hoji, pa še zelo težko jo je spraviti ven, ker se nekakšen podtlak ustvari in jih ne moreš sezuti. Sem se matral in matral, potem pa opazil, da bolj izkušeni jamarji enostavno skrčijo nogo proti riti in voda odteče pri kolenu in sem se kar malo neumno počutil. Jap, človek se vsak dan česa novega nauči. Sem potem z veseljem brazdal po vodi in škornje praznil z nanovo naučeno veščino z velikim veseljem … Mokri kombinezoni niso bili preveč moteči, ker se pri hoji hitro segreješ, ko sem že mislil, da smo pri koncu rova, so se pa ožine začele. Jih imam rad, mi delajo, bolj je ozko, bolj mi je v izziv, a postojnske so se mi malo zamerile. Smo malo pred ciljem namreč prišli do velike in globoke luže, v eni steni je bil pa majhen prehod razbit. Tako na oko sem precenil, da je dosti premajhen zame, da fizično pač ne bo šlo, a so me prepričevali, da so še močnejši od mene pririnili skozi in sem poskusil. Pa ni šlo, itak da ne! Ko mi je hladna voda stekla za vrat in ko sem bil popolnoma v vodi in so se ramena zataknila v prehodu, sem se kar malo ujezil sam nase, kaj se sploh grem, da če ne gre, pač ne gre in da z glavo riniti skozi zid pač nima smisla. Kaco me je spodbujal in dajal navodila, kje je še kaj prostora, jaz sem rinil, ker moker sem itak že bil ves, pa kar ni in ni šlo. Sem se potem zrinil še globlje v vodo, da mi je ledenica ohladila še podpazduhe, kar je najbolj neprijeten občutek, potem sem nekako zdrsnil skozi. In smo spet hodili in hodili, da nas niti zebsti ni utegnilo, pa še čez par ožin smo se potenstali, da je postalo kar toplo. Je pa res, da so njihove ožine, če glih niso pod vodo, kar prijetne, saj po blatu lažje zdrsiš skozi …

Nazaj je šlo hitreje, saj smo vedeli, kaj nas čaka plus nismo se več sekirali, da nam bo voda v škornje prišla, čeprav me je proti koncu poti že kar malo hladilo. Kar sem ugotovil seveda šele, ko smo še po soncu ven pokukali. Marjan je zaklenil in nas odpeljal do potoka, kjer smo brazdali toliko časa, da smo se za silo oprali, potem pa mimo Predjamskega gradu (kjer so imeli glih fotosešn ene poroke, sem nevesto v belem vprašal, če me hoče poleg za kontrast, pa ni bla za hece!) v strm strm hrib proti taboru. Sem mislil, da mi bodo noge odpadle, zadnjih nekaj deset metrov sem samo še s pomočjo vonja dobrot z žara naprej se vlekel!

Potem pa kot v vseh pravljicah, smo jedli in jedli in ob ognju modrovali in debatirali, dokler ni čas za domov odpraviti se napočil. Sem se vsem za prijetno doživetje zahvalil, predvsem pa Marjanu, ki je drugače vodič v Postojnski jami in nas je na svoj prost dan v jamo odpeljal. Si mislim, da se je počutil ko ginekolog, ko ga po napornem dnevu domov prišedšega pričaka soproga v seksi perilu, ko je nas zjutraj zagledal.

Na poti proti domu smo se pa še na tankšteli na kofetu ustavili in bi zagotovo prej domov prišli, če ne bi ravno avtobus Romunov na Petrol uletel in so eden za drugim iz zaprte police pločevinke piva jemali. Pa smo potem uživali v predstavi, ko so jim prodajalci poskušali razložiti, da alkohola se ponoči pri nas ne prodaja. V vseh jezikih, ki so jih znali, (romunskega žal ne), a kaj, ko so Romuni znali le romunsko, zaradi žeje je bilo pa puljenje pločevink piva iz njihovih močnih rok ko puljenje igrač iz ročic razvajenih otročkov! Vpitje je bilo tudi podobno …

OLYMPUS DIGITAL CAMERAOLYMPUS DIGITAL CAMERAOLYMPUS DIGITAL CAMERAOLYMPUS DIGITAL CAMERAOLYMPUS DIGITAL CAMERAOLYMPUS DIGITAL CAMERA  OLYMPUS DIGITAL CAMERAOLYMPUS DIGITAL CAMERA      OLYMPUS DIGITAL CAMERA