Srečanje

Srečanje inštruktorjev, je pisalo za danes v koledarju Jamarske reševalne službe. Smo se dobili v Kranju, v topli in prijetni učilnici. Najprej v teoriji čez vse reševalne manevre, kaj bomo oz smo spremenili, kaj ostane, kaj dopolnemo in kako …

Potem pa v kombinezone in pasove in teorijo še v praksi preveriti, kakopak. In so se vsi k delu spravili, le jaz ne. Mislim, itak da sem se, a komandant je itak ves čas malo pod kotom gledal, ker pisanje in zapisovanje pač ni delo. Saj deloma je razumel, da ne morem in manevrov delati in zapisovati si, ker nekdo pač mora zapisati, kar smo se dogovorili, a postrani je vseeno gledal. Za vsak slučaj …

Sem seveda zadeve tudi fotkal, le toliko, za arhiv, da jih bom lažje opisal, za v javnost itak niso, ker če bi se kandidati za reševalce tako obnašali, nobeden ne bi naredil izpita! Sem se spomnil tistega vica, ko se sodnik prismeji iz sodne dvorane, je slišal najboljši vic v življenju, a ga radovednim kolegom ni smel povedati, ker bi moral potem tudi njih na zaporno kazen obsoditi, kakor je tistega, ki je v tistih svinčenih časih vic povedal …

Dejanu je ponesreči škripec padel na tla, ko je bingljal nekje pod stropom in smo se vsi smejali, vključno z njim, še bolj pa so se potem, ko sem jih spomnil, da so meni pa zaradi taiste napake na izpitu skorajda popravca pritisnili. Jap, ko si frišn, si pač frišn …

V hangarju je bilo kar hladno, le enkrat mi je vroče ratalo, ko se je sam komandant spravil nek reševalni manever demonstrirati in sem že takoj na začetku opazil, da je tudi napakico napravil. Pa ga ti potem popravi …

Smo se zabavali, moram priznati, kar dober dan je bil. Smo uspeli pobrisati prah, bodo namreč kmalu prišli tanovi, željni znanja!

Bejbe bi šle plezat

Ko so me ženske članice našega jamarskega kluba vpisale v FB skupino Babe bi šle plezat, mi najprej ni bilo nič jasno. Potem mi je pa kmalu bilo. Le naslov bi lahko dale drugačen, recimo dejmo jahat strička Šinija, bi bilo bolj primerno … Ker so kar takoj navile, da bi šle v jamo, pa jih nima noben pelat in ker sem bil edini moški član ženske skupine, sem seveda vedel, kam rinejo tačke. Sem zavzdihnil ter napisal, da pojdimo. Potem sem šel pa na kofe. Ker so začele pravi termin iskati, kdaj bi lahko skupaj kondicijo nabirale. Sem vedel, da ga ne bodo našle in da bom imel mir, a še preden sem prvi požirek kofeta po grlu spravil, sem spoznal, da sem pečen!

Ja, itak, ne bodo našle termina, da bi šle skupaj plezati, ker je imela vsaka drug dan prost, so pa zato kmalu ugotovile, da eno bom peljal takrat, drugo takrat …

Ja, saj kondicijo nabiram v jamah rad, samo s to računico je bilo nekaj narobe, ker jaz jo imam od vseh v skupini še največ, pa še največ bom plezal?!

Pa ne gre, ko zagrabijo, zagrabijo in danes sva z Ano (ki je imela pač edina čas točno danes) odpeketala proti Cinku. Ful lep dan je bil, sonce je prav pržilo! Med kratko hojo proti breznu sem predlagal, da bo splezala dvakrat dol in gor. Dobrih 200 m torej. No, saj to sem ji predlagal že prej, ona je v bistvu med hojo začela razmišljati, če bi šla trikrat zapored. Ker bom šel sredi februarja (torej čez kakšnih 14 dni) z Žekijem spet v Čaganko in nisem bil prepričan, če bova do takrat ven prišla, če greva trikrat, sem se seveda postavil na zadnje noge, kar pa pri ženskah nikoli ni dobro! In je kar zatrmulila, da ona lahko in kako sploh dvomim vanjo in oh in sploh in sem dvignil roke. Sem si rekel, saj čas imam, se bom pa zunaj po riti praskal in jo čakal, a sem se potem spomnil Dejana, ki je pred leti prav tako želel kondicijo zbuditi in želel dvakrat v Cinka. Prvi sem moral seveda jaz, ker on ni znal opremljati, potem sem pa ven špricnil, da klobase na ogenj vržem. Ko je Dejan končno (prvič) ven prišel, je pa ugotovil, da za dvakrat nima kondicije in sem moral jaz še enkrat dol, da sem štrik ven potegnil. Prijatelj je bil pa zunaj tako utrujen, da niti polen ni mogel na ogenj metati, da bi bila žerjavica dobra, še ogenj crknil …

Sva se z Ano torej spustila v Cinka, jaz bolj v usodo vdano, brez načrta, kako se trem spustom izogniti, a z upanjem, da se že vmes česa spomnim. Ker sem opremljal po pravilih, torej varno oz še bolj varno, mi je proti dnu prvega brezna malo vroče ratalo, a je bilo vrvi dovolj točno na centimeter! Sem se izpel in si med čakanjem na jamarko želel enega prižgati ter zgrožen ugotovil, da sem čike zgoraj pozabil. Se Ana torej še izpela ni, ko sem se že pripel in špricnil proti ven. Čeprav sem si prav rekel, da tokrat bom šel pa počasi in u izi, je bila želja po nikotinu kljub vsemu prevelika in sem že čez švoh petnajst minut zadovoljno vlekel na sončku. Ana je ven pokukala čez dobre pol ure. Kar dobro je imela bleščeč obraz, očitno me je lovila, na srečo jo je pa želja po trikrat vmes nekje minila. Itak da sem jo malo zbodel, a sem hitro utihnil in nehal drkati, ker drugače bi res moral trikrat dol in bi šele jutri tole pisal …

Je šla tokrat prva dol, jaz sem si pa še enega ali dva pricinil (aja, pa njeno neko čokoladno oreškasto kokosovo pecivo sem čvakal, dobro, da ni za povedat) in jo ujel na dnu prvega brezna. Sva se le zamenjala na vrvi, ona prva proti ven, jaz pa drugi, da sem še razopremljal in vrv pospravljal. Se mi je zdelo, da nama kar gre, nekje na sredini je pa zastokala, da jo lulat in sem vedel, da zdaj nama bo šlo pa še bolje!

Pred leti je šel v Cinka Jernej, ki se je malce bolj zakalkuliral kot jaz, ki sem se na centimeter, in je obvisel kakšne tri metre nad tlemi. In se je hotel kar zjokati, ker se je bal, da mu bo mehur razneslo. Zanjih 20 metrov je menda kar godel zaradi ugodja, ki ga bo deležen, ko stopi na tla in izprazne mehur, potem pa katastrofa. Je povedal, da je šlo za sekunde, da kaj dosti ni imel razmišljati, ali v hlače ali pa najti način. In ga je, vsaj tako je povedal, čeprav si sploh niti predstavljati ne morem. Okej, niti nočem …

Pa on je možak, v teoriji to še lahko naredi,bihngljajoč v pasu na vrvi, ženska pa tega niti v teoriji ne more …

Sva z Ano torej malo pospešila proti ven, a tam proti koncu, še kakšnih 30 m ji je falilo, spet malce upočasnila. Motor pač da od sebe, kolikor lahko da. In ko sem prijateljico čakal na pritrdišču, da izpleza še tistih par metrov, nisem nič zafrkaval, če greva še enkrat, da lahko opremim, če hoče. Ker jo poznam, ko bi spraznila mehur, bi iz čiste trme zanalašč še enkrat not skočila …

Zunaj, ko sva prišla do telefonskega signala, sva pa ugotovila, da je Tjaša v skupino bejb, ki bi šle plezat, sprejela še Remiha. Ker Remih je tudi rad med bejbami. Sem se razveselil, da morda bo pa on malo prevzel težko delo od mene, a kaj, ko človek ni malenkosten in je že predlagal, da zberemo vse bejbe našega kluba pa še kakšnega bejbota in da naredimo 50 spustov v Cinka!

Jaz bom pekel in štel, sem se že javil …

Uglavnem, FB skupina živi. Tjaša bo šla naslednjo sredo, trikrat, ampak samo prvih 30 metrov, Ana bo trikrat takrat udarila, ampak do dna, da pokaže, kaj zmore, Irena, ki je tudi za skupino slišala, ima čas v soboto, vmes bo menda že sestra kaj iz tujine prišla in si zaželela slovenskega podzemlja, ko bo Benko slišal, da imamo skupino bejb, bo tudi plavega mimogrede v službi udaril …

Še kakšna bejba se najde in bom vsak dan plezal. Le kaj bom s kondicijo?!

 

Tlaka

Člani Jamarskega kluba Novo mesto vsako leto očistimo vsaj dve jami, ker je čisto podzemlje življenjska nuja, ker pa nismo preveč pametni, se vsake toliko lotimo tudi kašnih višinskih del, ki jih drugi ne zmorejo ali ne znajo ali nočejo. Pa to ne počnemo zelo radi, a kaj, ko za raziskovanje podzemlja potrebujemo vrvi in kovačijo in kar je še tega. Pa še predsednik, starejši in izkušen možakar, je na sestanku samo mimogrede navrgel, da gremo lahko v večjo novomeško fabriko par luči zamenjat in da bi s tem poslom lahko kupili kar nekaj opreme pa smo takoj vsi roko dvignili. Da smo za.

Okej, saj večina je itak po telefonu brskala, ker je šel sestanek že proti koncu in o tem kaj dosti nismo razmišljali, ko je pa mail prišel, da se dobimo v nedeljo ob 5 h (z besedo: petih) zjutraj in da bomo do noči poskusili končati, pa kakšen sendvič naj si vzamemo, ker bomo imeli vmes tudi eno pavzo, je bilo pa že prepozno!

Zjutraj je bilo nadrealistično! Jaz sem kakopak spal manj kot uro in sploh nisem hotel vstati, dokler me predraga soproga ni iz postelje zbrcala, da obljuba pač dela dolg (kar koli to pač že pomeni!), a ker me je mimogrede pobral Žeki, ki je vajen jutranjega vstajanja, sem mislil, da bom vsaj med vožnjo še 4 minute potegnil, kolikor potrebujemo od moje hiše do fabrike. Pa je bil tudi drugače jutranje razpoložen prijatelj zaradi nedelje verjetno malo iz tira in ko je drugo rdečo luč prevozil (od treh!), sem bil buden ko ris!

Ko smo od parkirišča hodili proti tovarni, je nekdo vprašal, kako velika je ta tovarna, ker smo hodili skoraj deset minut, pa se mi ni ljubilo odgovoriti, da verjetno je velika, če je največja tovarna v Sloveniji, sem med hojo raje še malo spal, je pa Primož ugotovil, da verjetno je zelo velika, ker ima klimo, ki je večja od njihove hiše!

Ko smo prišli na delovišče, so nam povedali, da bomo morali še en hiter tečaj o varnosti pri delu opraviti, česar sem se zelo razveselil, sem mislil, da bom v topli učilnici lahko eno hitro oddremal (upal sem malo celo na to, da bodo imeli projektor, kar bi pomenilo, da bodo luči ugasnjene!), a ljudje, ki največjo tovarno v Sloveniji vodijo, seveda niso po župi priplavali, drugače bi imeli le peto največjo fabriko! V učilnici, ki je bila razsvetljena ko valilnica za mlade piščance, le da je bila hladna, ni bilo nobenih miz ali stolov! Smo se pomikali od plakata do plakata s znekimi diagrami in fotkami ter ob vsakem poslušali predavanje. No, verjetno so poslušali, jaz sem poskušal stoje spati. Kar mi je enkrat celo uspelo, dokler nisem izvedel, da bomo na koncu pisali test, in če se testa ne opravi, se ne dela. Sem se razveselil, da bom šel lahko spat domov in se niti malo nisem ustrašil, da bo morda predraga moja kaj slabe volje, ker bi me morala priti iskat, saj kdo bi pa ob takšni uri hodil 14 minut peš proti domu, če ne gre ravno iz kakšne žurke! Tudi očitkov se nisem bal, da sem podrl kakšen rekord, da sem bil odpuščen, še preden sem začel delati, kajti le spati sem si želel!

Pa je moj plan, da bom test padel (za kar se ne bi rabil zelo potruditi, če sem iskren, s testi nisem dober), mimogrede padel v vodo, ko sem izvedel, da če eden pade, nihče ne bo delal! Sem potem rešil, saj ni bilo težko, pravilni odgovor je bila vedno tista opcija, ki je imela največ napisano od vseh možnosti!

Potem smo končno lahko k delu se spravili, sem mislil, da bom vsaj tam počival, ker kaj pa je to žarnice menjat na devetih metrih! Človek, če je navajen, lahko vmes tudi počiva, tako visoko ga itak nihče ne vidi! Sem si mislil, kakopak.

A ni bilo potrebno zamenjati samo par žarnic, temveč sneti neonsko luč in jo zamenjati z ledicami! Na starih lučeh pa tako na oko za ene dva centimetra črnega prahu, ki se ti je vsul direktno za ovratnik!

Da ne bom predolg, ni bilo lahko, pa tudi počivati nisem imel časa kaj dosti! Jasno, tiste luči, ki so jih dosegli z dvigalom, so sami zamenjali, tiste, do katerih niso mogli priti, so pustili alpinistom, tiste, do katerih alpinisti niso mogli priti, so pa alpinisti pustili nam jamarjem! No, morda so samo tiste pustili, pri katerih menjavi bi se preveč preveč usrali in so na nas pomislili, ki smo itak ves čas usrani …

Ko sem po kakšnih desetih urah bingljanja na vrvi in težkem delu pomislil, da zdaj sem pa res že star, ker me je vse in še več bolelo, sem se vmes enkrat potolažil, ko se je mlajši prijatelj spustil na tla s solznimi očmi in se skoraj opravičil, da mora malo krvi v noge spustiti …

No, še mlajši mlajši prijatelj, Anži, se pa kaj dosti ni sekiral, vsaj ne zaradi bolečin (ali pa tega ni pokazal), on se je bolj sekiral, ker ni vedel, da bo tako usrano in je na tlako prišel v kratki majčki in brez rokavic! No, moram biti iskren, že po desetih minutah se ni več sekiral …

Mah, nimam kaj stokat, je bilo zabavno, zabavali in zafrkavali smo se ves čas, ni bilo zares zares hudo, ker je Žeki po trinajstih urah še vedno govoril ko navit! Celo na kofe smo po koncu tlake zavili (okej, pravi možaki so pili pivo!), čeprav nas v gostilni niso bili najbolj veseli, ko so videli, kakšni smo (pa smo se tam umili zelo detajlno!) in še tam par hecnih razdrli.

Ampak doma, ko sem po kakšni uri tuširanja končno oblekel čisto perilo, so se pa leta pokazala, nimam kaj tajit! Še prsti me bolijo, ko tole tipkam!

A kaj bi to, letos bomo Čaganko prek pol kilometra poglobili in bomo potrebovali opremo …

Inšpekcija

Danes je bil lep dan za sprehod z ženo in kuzlico. No, saj sprehod je vsak dan, ne glede na vreme, jebe se moji, a danes je bil res lep sončen dan in na sprehajališču ob potoku, kjer je ponavadi le nekaj pasjesprehajalcev in tekačev, je bilo polno ljudi. Kar ni nič narobe, moji kuzlici se žvižga za ljudi in torej nimam nobenih težav. Da le najde krtino in preganja, kar koli je pod zemljo, pa je srečna. Posledično pa tudi jaz, kakopak.

Ampak danes je bilo na sprehajališču veliko ljudi, kot sem že povedal, sonček pa to, in že pri prvem paru sva se zaustavila. No, smo se, tehnično gledano, le da je kuzlica takoj naskočila krtino, medtem ko smo si mi čestitali za šest let novih let in božičev nazaj, kolikor se nismo videli. Smo veselo debatirali, kuzlica je veselo kopala na travniku (ki ga ne kosijo za krmo!), nenadoma pa prijatelj ukaže, naj se postavimo v pozor. Po vojaško, saj veste. Čeprav, on je uporabil še izraz iz jugoslovanske vojske, smo malo starejši …

Najprej nisem razumel, zakaj, medtem sta pa do nas že pristopila novomeški župan in gospa županja. Smo prijatelji še iz časov, ko nista bila gospod in gospa županja. Itak smo najprej malo polovili za nazaj, kolikor se nismo videli, pa otroci gor in dol, nato pa seveda vprašanje, kaj počneta na sprehajališču, kjer ju še nikoli nismo videli. Pa tudi psa nimata. In je carski ter pedantni novomeški župan povedal, da je dobil nekakšno pritožbo glede sprehajališča ob potoku in si je zadevo prišel ogledat. Kako so jo popravili. Medtem je pa seveda mojo kuzlico zagledal, ki je že luknjo skopala, da bi jo lahko v jamarskem katastru kot jamo registrirali in sem se ustrašil, da je bila pritožba glede kopanja lukenj brezvestnih psov in sem začel mojo kosmatinko zagovarjati, da kaj takšnega nikoli ne počne pa to, čeprav mi seveda ni verjel. Je pasja nesnaga tako profesionalno kosme zemlje okrog metala, da se je videlo, da tega ne počne prvič!

Me je pomiril, da je bila pritožba glede nečesa drugega, ampak da luknje kopati po travniku tudi morda ni najbolj pametno in v skladu z občinskimi odloki, pa sem ga seveda takojci pomiril, da je moja kuzlica tako strenirana, da na začetku sprehoda luknjo izkoplje, ob koncu jo pa zakoplje. Saj ne vem, če je verjel, je pa povabil na obisk. Ko bo vreme toplejše, da bo kuzlica lahko skakala po njegovem vrtu. Ne, se mi zdi, da nimajo krtov, a jo je videl, kako usrana zna biti in si jo kakopak niti najmanj ne želi v hiši …

Podzemne počitnice

V skladu z načrti operacije Čaganka -500 naj bi vsak mesec v 2020 organizirali vsaj eno delovno akcijo na trenutnem dnu. Ki je že zelo zelo globoko in zelo zelo kompliciran za priti tja. A Žekija to seveda ni motilo, se je že konec decembra prijavil za januarsko turo in to kar za šest dni. Sem se mu takoj prijavil, le toliko sem ga na realna tla poskusil postaviti, da morda bo šest dni preveč. Mislil sem seveda na energijo v baterijah za vrtalnik, ki jih lahko nesemo s sabo, ki jo je za največ tri dni resnega dela, a še preden sem to lahko pojasnil zagretemu prijatelju, me je že potolažil, da jaz grem lahko za tri dni, da me bo potem pa že kdo zamenjal, on bo dol pa šest dni! Sem ga potem še enkrat postavil na realna tla, da garači za delo na dnu pač ne stojijo v vrsti in komaj čakajo na povabilo in se je nekako sprijaznil s štirimi dnevi pod zemljo. Da on rabi počitek, mi je zaupal.

Okej, priznam, saj razumem, da so jame terapijske in meditacijske in sploh in oh, a spočiti se z garanjem na trenutnem dnu Čaganke, tega pa nisem štekal. Sem pa za vsak slučaj vseeno udaril tisto ameriške vojske za homoseksualce, ne vprašaj in ti ne bo treba poslušati odgovora …

V jamo sva se odpravila pravzaprav zgodaj. Čeprav, itak da ne. Ana je že ven prilezla, je skočila dobrih sto metrov pokondicirati, ko sva se midva šele pred vhod v jamo primajala! Obtežena ko bosanska konjiča v najbolj divji bosanski hosti! Vsak z dvema prasicama! S sabo sva namreč imela baterijski vrtalnik in štiri akumulatorje (ki so težki za popizdit, verjemite!), vrv, plinsko kartušo, opremljevalno torbo z inox vponkami (ki so še bolj težke ko baterije!), kladivo in kar je še kovačije, spalko, vox, osebne stvari za 4 dni v podzemlju … Prav stokal sem, ko sem racal po gozdu!

Žeki, po stažu še mlad jamar, je ko mlad maček, ko gre prvič vasovat, predlagal, da bi kar vse, kar je za postoriti v jami, postorila, na koncu sva prišla do konsenza, da če le najbolj ozke vertikale tam proti dnu razširiva, bova ogromno naredila za bodoče obiske. Še vsakdo, ki je kdaj prišel pomagat in ni bil iz našega kluba, nam je, ko je prišel ven, na srce toplo položil, naj se imamo radi in naj za božjo voljo malo razširimo …

Dol je šlo jebeno počasi, vsaj trikrat več časa ko ponavadi sva potrebovala, da sva v bivaku na 250m kofe spila, ko sva se zapodila v nove dele Čaganke, ozke in vijugave, se je pa še bolj ustavilo. Namreč, ko smo se prebijali v globino, je vedno firbec premagal in smo razširili le toliko, da je Anži, ki je naš najbolj droben član, s kostmi in kožo in Štajerko na sebi ima morda 36,6 kilogramov, skočil naprej pogledat, če gre, in ker je šlo, smo pač rinili naprej, bolj možati možaki (kar smo pa vsi, ki nismo Anži) naj se pa jebemo. V Čaganki je to mišljeno dobesedno!

Že pri prvem malce bolj ozkem prehodu v novih delih, kjer vedno dodatno švicnem, ko se guzim ven, na globini kakšnih 280 m, sem Žekiju pokazal, da bi že tam lahko malo razširila. Pa se je razburil, da to je široko za traktor in sem obmolknil, le opomnil sem se, da ga moram nazaj grede opomniti, kaj je rekel …

Do prve resne resne vertikalne ožine, ki nam pije kri, tam nekje na globini kakšnih 340 m, sva prišla šele okoli osmih zvečer. Težke in okorne transportne vreče so se namreč res tako zatikale, da sva prav po polžje napredovala! Sem predlagal, da tam preopremiva in pritrdišče malo dvigneva in ni protestiral, ker opremljati pač še ne zna in ne ve, kako je prav in kako je bolj prav, ko sem predlagal, da bi pa še malo razširila, je pa spet skočil. Da kaj bi že tam širila, da pojdiva bolj proti dnu. Sva vseeno dvakrat zavrtala in malo potolkla ter se spustila v naslednje brezno (pa je bil prehod vseeno ozek za popizdit), ker sva pa zavrtala vsaj štirikrat, preden se je razburil, da zdaj bo pa dovolj, da bo preveč široko in da bodo mase navalile! Sem opazoval tisto vertikalno luknjo, v katero je izginjala vrv in je še mene dilema, da morda pa res pretiravam in sva pospravila robo ter se še bolj v globino spravila, a takoj ko sem rit zatlačil v luknjo, sem spoznal, da je še vedno ozko, da kar grize. Pa sva dodatno razširila!

Na 380 metrov globine sva se pa dela resno lotila in širila, ko da sva plačana, vrtalnik je brnel, kladivo je pelo (edini dolg sveder je pa že pri tretji luknji počil!), ko sta se okoli enih zjutraj želodca oglasila, je bila vertikalna cev že prav široka. Žeki je predlagal, da zaključiva. Iz dveh razlogov – lakota in res sva preveč razširila. Se je bal, da bo Anži jezen, da se norčujeva iz njega! Sem opazoval tisto luknjo, preden sem se vanjo spravil, res sva jo krepko razširila, vsaj za dvakrat sva fi povečala in je še mene dvom, da sva pretiravala, da kaj bodo pa naši jamarji rekli, kaj sva s Čaganko, znano po ožinah, naredila, ko sem se noter zarinil, je bilo pa še tako ozko, da sploh ročice za zavoro nisem mogel stisniti! In mi ni bilo jasno, kako sem se prej guzil dol, če se še zdaj, ko sva svinjsko razširila, skoraj nisem mogel spustiti normalno!

Vso robo, torej vrtalnik, baterije in kovačijo pa vrv sva pustila tam, v bivak v Kalahariju na 450 m globine sva se odpravila le z osebno opremo. Je šlo kar hitro, sva bila lahko, tja sva prišla okoli dveh zjutraj, Povsem izmučena, saj so bile najhujše vertikalne ožine še pod najinim deloviščem!

Tako sva bila utrujena, da se nama s kuhanjem kaj dosti ni ljubilo dati opravka, sva le vodo zavrela in vanjo stresla eno gobovo juho, eno česnovo in eno, za katero nisva vedela, kaj je, ker je bilo na vrečki preveč plesni, da bi lahko prebrala. Rok trajanja naju seveda ni zanimal!

Na hitro sva pojedla in se spravila v bivak in v spalke. Menda še pred tretjo zjutraj. Žeki je v sekundi zaspal, jaz sem si pa še enega prižgal, kaditi v postelji je redek privilegij. Pa bi ga kmalu požrl, ker je zunaj nekaj krepko zaropotalo! Moja prva misel je bila seveda medved, dokler se nisem spomnil, kje sem, med razmišljanjem, kakšna zver bi lahko tako zaropotala, sem se pa spomnil, da je Žeki bentil, da blatna in mokra kombinezona nima kam obesiti in jih je na neke skalne roglje obesil. Dol je seveda padel moj …

Spala sva do desetih dopoldne! Pa v jami itak ni pomembno, ne zbudi te sonce ali svetloba, zbudi te želodec. No, Žekija je želodec, je z lopatko skočil v drugo dvorano, mene je pa mehur iz bivaka pregnal. Ajde, pa vonj po sveže pečeni kavi, ki jo je scmaril prijatelj …

Pa obilni zajtrk sva si privoščila. No, nameravala sva si ga. Sva si že na poti del meni izbirala, zmagali so makaroni z različnimi omakami, od katerih pa potem ni bilo nič. Obe tovarniško zaprti vrečki sta očitno puščali in so bili surovi makaroni takšnih barv, da si jih nisva upala pojesti. Vse konzerve z omakami so pa spustile in posledično skoraj skodile, toliko plesni je zraslo iz njih!

Na srečo sva v bidonu našla tri vrečke makaronflajša, ki se ga samo prevre (in ki je itak tako pisan, da ne vidiš, če je plesniv) in sva tisto pojedla, potem pa še kavica in na tlako. Umazanih in mokrih podkombinezonov in kombinezonov ni bilo problem obleči, le z rokavicami sem imel težave, mokrih in blatnih nisem hotel natakniti, sem raje rezervne vzel.

Sem pa odkril, da sem v opremljevalni torbi, ki sem jo pustil kakšnih sto metrov višje z vrtalnikom in ostalo robo, pozabil pantin, torej nožno prižemo. Nisem razumel, kaj se Žeki tako sekira, saj sem vendar jamarski reševalec, kaj pa je meni sto metrov brez pantina preplezati! Pa me je prijatelj takoj streznil: Kako boš pa čez ožine prišel?

In me je kar stisnilo, priznam! Čez vertikalne ožine, ko ne moreš doseči ročnega žimarja, ker ga s prsmi pritiskaš ob skalo, se lahko premikaš le s pomočjo pantina, pa še to po centimetrih, ker če se ti sname z vrvi, si ga najebal. Dobesedno!

Mi je Žeki posodil T blok in košček vrvice, da sem zimproviziral in se nisem več bal, v prvi vertikalni ožini sem pa izdihnil. Ker ni šlo. Pa Žeki je tudi izdihnil, ko je navijal zame in upal, da mi bo ratalo! Sva potem vse naslednje ožine premagala tako, da je tisti, ki je prvi plezal, dol poslal pantin in je šlo spet počasi, tako da sva na delovišče spet prišla šele okoli šestih popoldne. In spet garala skoraj do dveh zjutraj in čeprav sva dve vertikali dobro razširila, dol spet ni šlo izi bizi. Pa še malo sva preopremljala in sva se za kuhalnik spet usedla ob treh zjutraj! Sva pogrela tiste makarone, ki so ostali od zajtrka, pa vodo in gobovo juho sem dodal, Žeki je not stresel pa še olive in tuno in je bilo dobro za prste polizat! Ki jih pa nisva, ker nisva bila blatna samo za nohti …

Ko sva se končno spravila v spalki, je Žeki rekel en, dva, tri in ga že ni bilo več, jaz sem pa spet malo izkoristil priložnost za kajenje v postelji, knjige na telefonu pa nisem bral, ker sem z baterijo šparal.

Ob devetih zjutraj (z besedo: devetih zjutraj!) naju je prek jamskega telefona poklicala Ana. Ker smo bili tako dogovorjeni. Da bi midva šla gor ona pa dol in bi se na sredini v bivaku na 250 dobili na kavi. Pa me je že prst bolel, ko sem na gumb jamskega telefona pritiskal, zato sem ji kar priznal, da so se načrti spremenili, da se ne bomo srečali na sredini in da midva pred deseto zvečer ne bova ven pokukala! Pa se Ana kaj dosti ni sekirala, le toliko je povedala, da gre pač sama v jamo malo pokondicirat in da če se ji bo ljubilo, bo ostala, da nama v bivaku zakurili in kaj skuha.

Midva sva potem pokofetkala in vse pospravila, za zajtrk in dolgo pot ven, ko človek potrebuje energijo, veliko energije, pa pojedla vsak pol koščka kruha in nek doručak, ki ni bil videti zelo pokvarjen in ki je še najmanj presegel datum uporabnosti. Nato je pa spet Ana poklicala, da je pokondicirala in ker sva jo že imela na jamskem telefonu, sem jo prosil, če Anžija pokliče po telefonu in telefon ob vox prisloni ter na gumb pritiska. In ga je. Anži je bil ravno na delavski malici, v veliki firmi dela, kjer je veliko ljudi naenkrat na malici in je povedal, da so ga, ko je končal pogovor (on prek telefona), vsi kar malo čudno gledali. Kaj sta naredila? Sprejem. In tako vsakič. Ker ko se pogovarjaš po jamskem telefonu, končaš z besedo sprejem, da oni drugi ve, da stisne gumb in on začne govoriti …

Je kar tak hecen občutek, ko si skoraj pol kilometra pod zemljo pa se pogovarjaš s človekom, ki sedi na sončku. Sem seveda še s predrago ženo govoril, ki si, ker ni jamarka, sploh ne more predstavljati, kakšna razdalja je bila med nama, ker sem imel pa že zalet, sem Ano prosil naj pa še predsednika Jamarske zveze Slovenije pokliče, Igorja, da se mu malo pohvalim. Pa je klinca generecijskega bolj zanimalo, kaj imam to za eno gospodično s tako milim glasom (kakor da Ana tega ni mogla slišati!) kakor to, kaj jaz počnem pol kilometra pod zemljo!

Se je potem še Žeki navdušil nad idejo in je Ano prosil, da ga je zvezala z Božotom in se je potem model, ki je bil tri dni skoraj pol kilometra pod zemljo, z njim menil, kako bosta šla v nedeljo na Kanin v eno jamo!

Kakorkoli, sva se odpravila proti površju, že četrtič čez vse najbolj jebene vertikalne ožine jovonanovo in do tam, kjer sva pustila vrtalnike in vse, nama je kar šlo. Čeprav sva na poti navzgor ugotavljala, da sploh nisva razširila, kolikor sva se bala dan prej …

Potem, ko sva se obtežila pa še z dodatno robo, je pa še bolj zabremzalo. Transportke se v ožinah zatikajo, ko jih rineš pred sabo ali vlečeš za sabo, včasih ležiš v kakšnem rovu zlomljen pod tako čudnim kotom, da je ne moreš niti dvigniti … Pa še malo sva vrtala gor grede, ker je bilo še nekaj energije v vrtalniku in malo preopremljala, a ko sva se končno skoraj v »stare« dele Čaganke prebila in sem prijatelja opazoval, kako se je rinil skozi tisto stopnjo, za katero je rekel, da greš lahko s traktorjem čez in sem ga na to opozoril, skoraj ni verjel. Da to sem mu nekaj drugega kazal, da tisto ni bilo tako ozko …

V bivaku na 250 sva kofe požrla, to je skoraj muz, gor pa potem ni šlo ko ponavadi. Zadnjič enkrat sva od tam ven špricnila v dobri uri, tokrat sva potrebovala skoraj tri! V tretjem breznu sem kar malo na štriku obvisel in se smilil sam sebi, dokler se nisem spomnil, da imam v žepu še en snikers. Ki sem ga z užitkom čvaknil, počasi, sem ga dobro prežvečil. Ker sem vedel, da ko bom pogoltnil, bom spet moral plezat …

Zunaj je bila polna luna, v zakurjenem bivaku naju je čakala Ana z večerjo. Vse, ampak res VSE me je bolelo, a kar naenkrat je bilo življenje spet lepo. En radler sem ruknil še v kombinezonu, da sem malo hidriral, medtem se je kuhala kava in grela večerja, vmes sem se pa zunaj na hitro še opral. Glavo in vrat in podpazduhe so šle z mrzlo vodo, za nižje dol, kjer so se zadeve skrile v trebuh že ob pomisli na ledenico, pa ni šlo, zato sem kar v bivak skočil in džezvo z vodo za kavo vzel, je bila ravno prav topla, da sem lahko dokončal. Vsaj taglaven drek tridnevnega jamskega dopusta malo spral s sebe …

Še zobe skrtačil, malo deodoranta in sveža obleka, vmes je bila pa že kava. In sem Žekija moril, naj me povoha, da to ne morš verjet, kako človk diši, ko se malo splakne, našprica in preobleče, pa ni hotel in sem odnehal šele, ko je zagrozil, da bo on pa njega meni dal za povohati …

Potem pa večerja! Ljudje, al to sploh ne morte verjet. Saj sem že pozabil, kaj je to Ana skuhala (vem da so bili poleg tudi ajdovi žganci), ampak sem dobesedno godel od ugodja, ko sem žlico rinil v glavo! Žeki tudi, si je še repete vzel, ko se je potem v posteljo spravil, je pa parkrat odvečen zrak iztisnil, ki ga je ob hrani vase vlekel, se mi zdi, in vsakič ponosno ukazal, naj zapustimo bivak, da to je pa opasno!

Smo se okoli dveh zjutraj spravili v postelje, jaz pa kmalu spet iz nje, ker je Ana zakurila, ko da je zunaj minus in sem v gatah spet malo v luno lajal. Ki je bila polna, to sem pa že omenil.

Potem sem pa telefon prižgal, da vidim, kaj je novega po svetu in Anžiju, ki me je spraševal, če bo že isti dan blog zapis al gre lahko spat, priznal, da zagotovo ne bo, da me preveč prsti bolijo, da bi tipkal …

Ana je odšla, ko sva še spala, midva sva pa, ko sva končno k sebi prišla in par kavic v rito zlila, vse pospravila in tudi odpeketala. Jaz domov opremo prat in kuzlico sprehodit, Žeki pa, kakor se za prave možake spodobi, samo pod tuš in proti Kaninu v novo jamo!

Čaganka letos bo, čutim to. Žeki je že rezerviral termin v februarju in marcu (takrat morda celo dvakrat), Tičar je pa tudi že malo potipal, keri termini so še fraj, ko da v vrsti stojijo garači. A ko razširimo (malo malo) še naslednje vertikalne ožine, bodo pa prišli, ni vrag …

Tehnični dan

Kot vsako leto smo pri JRS tudi letos imeli tehnični dan. Na katerem malce pogledamo, kaj smo počeli ter kaj bomo počeli. Pa med drugim novim reševalcem in reševalcem pripravnikom, ki so izpit naredili, diplome podelim. Rutina, skratka.

Tudi letos bi bila, če ne bi v Grosupljem ugotovil, da sem že pred meseci profesionalno natisnjene diplome doma pozabil! Obrniti in se domov ponje odpeljati ne bi imelo smisla, zato sem kakopak začel iskati druge rešitve, bolj priročne. Najbolj enostavna je zajahati prijatelje. Najprej Potrpina, pri katerem smo se ravno na kofe zaustavili. Da takšno podjetje, kot ga ima, mora zih tudi kakšen tiskalnik imeti. Itak da ga imajo, a tako po gramaturi močnega papirja, kakor je potreben za diplome, pač nimajo. In sem zavrtel Erkija. Da takšna organizacija, kakor je JZS, mora zih imeti in tiskalnik kvaliteten in papir. Je potrdil, da smo takšna organizacija, ki to ima in da imam srečo, še ni bil na Igu, je lahko proti sedežu jamarske zveze zavil. Grdin, ki je diplome naredil (in jih vsako leto naredi, saj zato so prijatelji, da se jih izkorišča po znanju!), mu jih je posredoval na mail in je bilo mimogrede natisnjeno, a je še bolj mimogrede Erki poklical, da papir je sicer kvaliteten, tisk pa niti ne. Mislim, za diplome, ki si jih ubogi reševalci v znoju obraza prislužijo, morajo pač biti narejene v najvišji kvaliteti, kar pa naš zvezni tiskalnik očitno pač ne nudi. Da jih bo vseeno prinesel, a naj za vsak primer še rezervno rešitev iščemo …

Ko smo se dobili na Igu, si je Grdin izdelek ogledal in čeprav on letos ni bil med prejemniki diplome, bo šele naslednje leto, je takojci povedal, da ne zadostujejo kvalitativnim merilom, ki jih imamo pri JRS. Da bomo našli boljšo rešitev.

In jo je. Med predavanjem sva se izmuznila ven, sedla v kombi in pičila proti Ljubljani. Proti edini menda v soboto odprti tiskalnici. Sva človeku pojasnila, kaj potrebujeva in je ta zmignil z rameni, da njegov tiskalnik ni najbolj top šit, da pa lahko poskusi. Mu je Grdin diplome po mailu poslal iz telefona, pomagal izbrati prave nastavitve za gramaturo papirja in podobno (ker se pač na to spozna), nat sta natisnila prvo diplomo. Za probo. Smo si jo ogledali in se nam je zdela dobra. Sicer je Grdin ob testno natisnjeni diplomi vprašal, ali je Jerica, katere diplomo sva natisnila, prisotna na Igu, da je ni videl, pa se nisem pustil motiti. Da ni pomembno, da jo bo pa na naslednji aktivnosti dobila! Da najbolj pomembno je, da je tisk okej in da diplome bodo!

Možakar je torej natisnil vse diplome, jaz sem se pa za žep zatipal in za ceno vprašal. Nič, je mirno odgovoril. Nisem razumel, zato sem ga ponovno vprašal, koliko denarja mu odštejem. In je spet ponovil, da nič! Da za takšne ljudi, kot smo mi, naredi zastonj, iz spoštovanja! Sem stal tam ko lipov bog in nisem štekal nič! Kakšni ljudje pa smo mi? Ja, reševalci, je rekel. In sem se kar stopil od ganjenosti, priznam, tovrstne pohvale niso ravno vsak dan na sporedu. Sem pa za vsak primer, če si diplom ni dobro ogledal, poudaril, da mi smo jamarski reševalci in da četudi hodi po naravi, je zelo majhna možnost, da bo ravno v jamo padel, da bi ga lahko ven potegnili in mu na ta način povrnili, poleg tega pa pridemo ne glede na vse. In mi je le stisnil roko, rekoč, da smo vsi reševalci isti, posebni, da si zaslužimo spoštovanje ter naju napodil. Denarja ni hotel vzeti!

Evo, zdaj mi je nerodno, ker si nisem zapomnil njegovega podjetja, sva pa z Grdinom odbrzela proti Igu ko dva purmana, ponosna kot le kaj! Ne zgodi se nam kaj takšnega vsak dan!

Na Igu še nisem prišel na vrsto, zato sem lahko v miru poštempljal zadeve, ko sem začel štempljati, me je pa nekaj zmotilo. Imena na diplomah! Sem brskal in bral in razmišljal, kaj me moti, potem pa ugotovil, da sva natisnila lanske reševalce in reševalke!

Jah, se zgodi tudi pametnim, pa se meni ne bo?! Sem stopil za oderček in iskreno povedal, kakšen bumbar sem ter jim podelil Erkijeve malce manj fino natisnjene diplome, samo začasno, dokler jim ne prinesem tapravih. Pa se niso preveč razburjali. Na srečo. Pa itak me že poznajo …

Potem sva pa s predsednikom JZS skupaj sedela in klepetala, ko da sva v šoli, dokler naju par krat niso opomnili in sva utihnila. Dokler me ni ruknil in pokazal na kolego reševalca, ki je debelo spal! Lej ga, najino generacijo, se je nasmehnil. Sem hitro vzel telefon, da fotko naredim, a stari mački so čuječni in oprezni, je, preden sem pritisnil na sprožilec, oči odprl. In ni bilo nič od fotke. Me je ruknil malo kasneje, da še nekdo od najine generacije skoraj v lavo gleda, a ko sem nastavil fotič, je opazil in se zbudil. Potem sva skupaj opazovala zlato Zdenkico, tudi generacijo, ki se je borila kot lev, da je imela oči odprte, verjetno predvsem zato, ker je videla, da jo opazujeva, ostali iz generacije so bili pa očitno že naspani. In od fotke ni bilo nič. Dokler seveda nisem našega zlatega predsednika čez čas hotel nekaj prašati in je debelo gledal v svojo glavo in nekaj še bolj debelo razmišljal, saj je prav globoko dihal! Pa fotke nisem pritisnil. Ne da ne bi hotel ovekovečiti našega predsednika, a je tudi on star maček in je zavohal mojo nakano!

Je pa na srečo fotko naredil Grdin, je našo floto pritisnil. Se ne zgodi pogosto, da je vsa na kupu …

 

Operacija Čaganka -500

Leto 2020 bo leto Čaganke, smo se odločili v našem jamarskem klubu in potrudili se bomo, da jo nategnemo do globine (vsaj) 500 m, do katere nam že nekaj let manjka le nekaj metrov. Nekdo, ki v jami še ni bil, si verjetno predstavlja, da teh nekaj metrov pač ne predstavlja velikega problema, a na žalost ga. Na vsaki akciji na dnu se krepko dela in odkoplje par metrov rova. Ni veliko? Potrebno je priti na globino 450 m, kjer imamo bivak, skozi vse ožine in meandre in blato in vodo, več ko sedem, osem ur v tistem blatu in ozkem prostoru ne moreš delati, potem pa še par urno crkovanje proti površju. Z vso robo, ki je potrebna v jami!

A imamo načrt. Vsak mesec v 2020 vsaj ena akcija, s podporo na površju, pa vsaj trije veliki tabori s povabilom vsem jamarjem, ki bodo voljni priti. In bomo povrtali tistih par metrov manjkajočih, ni vrag!

Navdušenje je bilo tako veliko, da smo že takoj po božiču udarili eno mednarodno akcijo. Sta prišla dva avstrijska jamarska reševalca, Benji in Paul ter slovenski, Potrpin, pa midva z Žekijem, kakopak. Avstrijca z velikim kombijem so v nočni hosti na poti proti Čaganki blizu hrvaške meje seveda zaustavili naši policisti, menda kar dramatično, sta morala na zemljevidu na telefonu pokazati, kam gresta, ker povedati itak nista znala. In so ju spustili, čeprav, tehnično gledano, sta prišla v našo malo državico delat!

Ob ognju smo potem jamarske razdirali dolgo v noč in mesnine nad žerjavico švicali, v bivaku pa tako zakurili, da sta uboga reševalca, ki sta spala na zgornjih pogradih, na suho dihala. Benji celo tako zelo, da se je potiho splazil iz postelje in vodo poiskal, da si suho grlo osveži, a ker ni mogel vedeti, da so nam srbski jamarji prinesli hud domač šnopc v plastenki od radenske, je par krat krepko potegnil, preden so mu brbončice povedale, da nekaj ni prav. In nas je potem njegov kašelj zbudil …

Mednarodna ekipa reševalcev se je napotila v Južni rov okoli enajstih dopoldne po obilnem zajtrku in milijon kavah, z Žekijem sva se pa kakšno uro za njimi v jamo podala, da žico za jamski telefon zamenjava. To je tudi del načrta za operacija Čaganka -500, olajšati si delo in ga narediti bolj varnega! In komunikacija s podzemljem, ki je zdaj zaradi milijon krat štukane žice občasno pešala, je ključna. Z novo žico bo pa spet brezhibna!

Sva mislila, da bova hitra, da se s kolegi dobimo v bivaku v Severnem rovu na 250 metrih, a nama je šlo počasi. Staro žico sva rezala, novo pa napeljevala po pravilih, umikala sva jo od smeri plezanja, da ne bo motila in se trgala, kar je pa kar čas jemalo! Sva bila šele pri drugem dvesto metrskem kolutu žice, ko sva srečala kolege na poti ven. Saj so pohvalili našo jamo in pridnost v Južnem rovu, a v isti sapi že protestirali, da je plina v bivaku zmanjkalo in da si niso mogli privoščiti obljubljene kave! Sem jim obljubil, da naslednjič, ko pridejo, plin pa zagotovo bo in kava tudi in so se ven napotili, midva pa še bolj v globine. Malo pred bivakom, ko bi morala načeti že tretji kolut žice, se je pa lakota oglasila, želodca sta zakrulila. In sva se odločila, da kar ven odbrziva, hrani naproti. Pa sva res, odbrzela. Z 200 in nekaj metrov globine sva prišla v uri in desetih minutah. Oba povsem premočena. Kaj hočemo, leta so tukaj …

Jasna in Ana sta vrhunsko večerjo naredili, ampak najprej je bil na vrsti kofe in radler za hidracijo. Po večerji pa spet debata ob ognju, čeprav je bilo kar nekaj stopinj pod lediščem. Je Benji, ki še nima 30 let, pohvalil našo luknjo in ponosno povedal, da mu je kljub blatu kar šlo, da so bili zunaj že v treh urah in da ni nič zmatran in da gre lahko takoj še enkrat dol, potem pa do konca spil pivo in padel v posteljo, ostali smo pa debatirali še nekaj debelih ur …

Ko smo se končno v postelje spravili, se je pa predvsem za Ano pojavila težava, ker je mladec utrujen padel v njeno posteljo in je morala spati v postelji nad mano. Ne, v postelji ne kadim, da bi bil to problem, edino bala se je, da če bo šla ponoči kaj odtočit, da ne bo ko ponavadi potem na pol v snu zavila na levi pograd in kakšnega mednarodnega incidenta povzročila …

Zjutraj smo vstali s petelini, po milijon kavicah se je pa pokazalo, da smo (skoraj) kratki s toaletnim papirjem. Je bila kar vrsta za našo majhno hišico, pa Benji je bil tako dober, da je šel vsakemu prej desko segret, ker je bilo tudi podnevi pod lediščem …

Avstrijca sta se po kosilu proti domu odpravila, Jasna in Ana v Čaganko, Žeki tavhat v kočevsko jezero (beri: oprat se), jaz sem pa bral in si baterije polnil.

Za večerjo je bil spet poln bivak, sta nas obiskala še Jani in Saša, ki sta blatarila nekje v bližini, smo se v postelje spet spravili, ko so petelini kikirikali, vstali pa že kmalu potem. Sta namreč prišla še Grdin in Remih, ki sta se namenila v kamin Game Over pomeriti in pofotkati, kar smo letos raziskali, kakšno urico za njima sva se pa tudi midva z Žekijem v temo podala, da dokončava s tistim kablom. Spet je šlo kar počasi, a ko sva končno prišla do bivaka (še vedno ni bilo plina in posledično kave!), sva preskusila zvezo in deluje odlično. Smo se z Jasno in Ano slišali, kot bi sedeli za sosednjo mizo!

A kaj dosti se z njima nisva pogovarjala, sva se imela med sabo veliko za pomenit. Sploh ne veste, o čem vse teče beseda pod zemljo! Izvedel sem recimo, da je prijatelj v svoji mladosti, ko so bile nage tete in strici na televiziji šele po polnoči in tako pozno ni smel sedeti pred ekranom, zadeve pač snemal na videokasete in si jih ogledal, ko je bil čas bolj primeren. Ko torej ni bilo staršev doma. A to smo itak vsi počeli, to ni nič nenavadnega, njegova zgodba se je od zgodb nešteto drugih razlikovala v tem, da praznih videokaset ni imel in si je filme za odrasle posnel na kasete, ki so jih imeli doma. Saj veste, birma traja pol ure, po posnetku birme je pa uro in pol traku čmurilo v tisti plastični škatli povsem brez veze in neuporabljenih! Pa jih je zapolnil. Birme, rojstne dneve in podobne dosadnosti. Ob družinskih srečanjih, ko so se takšne zadeve skupinsko pogledale in se je vzdihovalo, kako mladi in lepi smo bili takrat in oh in sploh, je pa prst na tipki stop držal, da je pravočasno zaustavil zadevo. Dokler ga nekoč ni bilo doma, zbrana družba si je pa vseeno zavrtela spomine …

No, žico sva torej napeljala do bivaka in še malo naprej, ven je šlo pa malo počasneje, ker sva pobirala staro in bolj sva bila proti površju, več sva nosila.

Spet naju je pričakala čudovita večerja, po večerji pa so vsi razen mene odšli domov. Jaz sem moral še zadnja junaka, ki sta brazdarila po Čaganki, počakati. Sem veselo nalagal na ogenj, da bosta na toplo prišla, pa kosilo sem pogreval in ko sta se nekaj čez devet zvečer pojavila vsa mokra in blatna in utrujena, sem se počutil ko žena, ki pričaka moža, prišedšega iz službe. Sem jima pomagal sleči se in očediti, preobleči, jima kofe skuhal in pivo natočil pa večerjo serviral, preden bi moral pa še kaj ponuditi, sem pa raje kar domov odpeketal! Predvsem tuš sem pogrešal. In kuzlico, kakopak. No, pa družino tudi …

S Čaganko smo torej za letos zaključili, drugo leto se bo pa menda zares začelo …

Tista noč

Tista noč v letu je prišla, ko se v Jamarskem klubu Novo mesto dobimo ob jedači in pijači in se nikomur ni bati, da ga bomo v jamo silili. Smo najprej malo statistiko pogledali in ugotovili, da smo kar pridni. Krepko prek 300 akcij smo imeli v minevajočem letu, najboljši smo kot vsako leto dobili tudi darilo. Tokrat posebne termovke, ki so celo tako posebne, da imajo doživljenjsko garancijo. Če se pokvarijo, zagotavljajo, popravijo! Bomo videli, koliko bo to držalo, ko jih bomo začeli nositi v Čaganko …

Potem smo malo jedli in ker smo ekološko naravnani, smo jedli iz papirnatih krožnikov ter z lesenim jedilnim priborom. Tega sem uporabljal prvič in nisem bil preveč navdušen. Najbolj je občutke (verjetno) vseh povzela Tanja, ko je ugotovila, da jesti z leseno vilico je kot bi lizal šmirgel papir. Sicer ga še nikoli nisem lizal, a sem se vseeno kar strinjal z njo …

Potem smo letošnje filmčke pogledali, predvsem tiste, ki jih je ustvaril Grdin, potem smo se malo pogovarjali in malo pili in še preden sem se dobro zavedel, bi moral ven na čik zlesti pod mizico, ki je bila zagozdena med vrati. Ker eni so malo bolj pili kakor se pogovarjali in ko malo več piješ kakor govoriš, te ruknejo dobre zamisli. Pa kakor je ura bolj minevala, hitreje so nekateri skakali pod mizo in iz večje oddaljenosti…

Sem bil pravzaprav kar vesel, ker je bil Remih bolan in ga ni bilo, ker kakor je kompetativen, sem prepričan, da bi pod mizo skakal že z vhodnih vrat …

Je bilo zabavno kot vsako leto, a zgodaj zjutraj, ko Grdin ponavadi tradicionalno nage tete na TV zavrti, sem se pa kar domov odpravil. So bili mlajši kolegi in kolegice itak že tik pred pančanjem, pa Klemi je bil raznežen kot že en mesec ne …

Fikcija in nefikcija

»Lulat moram,« je pojasnila. »Kam naj pa grem?«
Zamahnil je z roko.
»Kamor hočeš.«
Irena je zardela.
»Ja, tole bo malo problem. Imam sramežljiv mehur …«
»Kaj to pomeni,« se je začudil. »Da ne moreš lulati po kamnih?«
»Ne, ne, ampak če je kdo poleg, ne morem.«
»Aha, vse jasno. Saj ne bom gledal, pa še luči bova pogasnila,« jo je pomiril.
»Ne, ni vse jasno, očitno. Sramežljiv mehur pomeni, da tudi slišati ne smeš, ker potem ne morem,« je pojasnila. »A grem lahko kam stran? Ali pa greš ti kam stran?«
»Kako daleč pa?«
»Kaj pa vem,« je zmignila z rameni. »Sto metrov?«
»Sto metrov?!« je skoraj zavpil Blaž in skočil na noge. »Ni šans. Tako daleč ne bom rinil, še manj pa bom dovolil tebi!«
Zdaj sta oba stala in se za trenutek gledala kot pes in mačka.
»Okej,« je mirno rekla Irena, »a znaš peti?«
»A da bi pel, medtem ko ti lulaš?«
»Ja,« je bila kratka.
Blaž je malo pomolčal.
»Reciva takole – če bi se posnel, kako pojem, ti zagotavljam, da bi posnetek na Tubi dosegel par milijonov ogledov!«
»Uf, potem pa to ne bo šlo,« je zavzdihnila. »Potrebujem sicer hrup, a če bi se vmes rolala od smeha, lahko kar pozabim na lulanje … Kaj pa, če spustiš kakšen divji komad na telefonu?«
»Raje ne bi, morava šparati baterijo …«
Irena se je rahlo razjezila.
»Poglej, en komad spusti na ves glas in obljubim, da bom zelo hitro lulala, da ne bo šlo preveč energije. A lahko tako?! Jaz lulat moram! Ali to ali pa grem sto metrov stran …«
Blaž je zavzdihnil in iz žepa vzel telefon.
»A imaš kakšno posebno glasbeno željo?«
»Človek, samo uscala bi se rada,« je skoraj vzrojila Irena, »spusti eno divjo in glasno, prosim. Bo šlo?«
»Ja,« je zamrmral in v mapi na telefonu poiskal pesem, ki je odgovarjala njenim zahtevam.
Irena se je odpravila par metrov proč za veliko skalo, Blaž pa ji je obrnil hrbet, v roki držal telefon in se nehote pozibaval v ritmu pesmi. Kljub glasbi je slišal, kako se slači.
»Daj bolj na glas,« je zavpila izza skale.
»Ne gre,« je zavpil nazaj.
Nekaj časa se je slišala le pesem.
»Ne bo šlo, prepotiho je,« je zastokala.
Blaž je telefon odložil na skalo, pobral malo večji kamen s tal in začel z njim v ritmu pesmi udarjati po drugi skali.
»Bo to v redu?« je zavpil, da bi preglasil hrup, ki ga je povzročal.
Nič ni odgovorila, a med posameznimi udarci s kamnom je lahko slišal, kako nekje za kamnom šumi voda.
»Okej, maestro, lahko prekineš koncert,« je rekla, ko se je pojavila za njegovim hrbtom.
Odvrgel je kamen, vzel telefon, ugasnil muziko in sedel.

Zgoraj je odlomek iz mojega novega romana, ki izide v začetku naslednjega leta. Enkrat oktobra sem ga dokončal. To poudarijam zato, da se bo vedelo, kaj je bilo prej.

V petek si je Irena vzela dopust, da se malo pomatra v jami, namenila sva se v Cinka, v katerem še ni bila. Jaz sem nameraval pa že nekaj časa navrtati nekaj novih sidrišč, da se bodo lahko novi jamarji učili opremljati. Ustavila sva se pri medvedjem drevesu, ki je že ves olupljen od medvedov, ki se čohajo obenj in sva jih zavohala, medvede. Drevo res malo smrdi. Se je hotela še ona malo podrgniti ob deblo, pa ji nisem dovolil, kaj bi brez potrebe divje zveri vznemirjala! Potem sva se odpeljala še par kilometrov naprej in preoblekla v jamarsko opremo. Ko sva hodila proti breznu, sva v blatu opazila dokaj sveže in dokaj velike volčje sledi (zjutraj je še deževalo in bi jih spralo, če bi se ta tam potikal že prej), a se kaj dosti sekirala nisva. Sva bila dovolj glasna in vsak pošten volk ob takšnem hrupu zbeži …

Pred vhodom v brezno sem premetal vrvi in se odločil še en kofe v miru spiti, vmes je pa Irena razmišljala, če bi morda šla pred odhodom v jamo še odtočit, ker je vedela, da bo dolgo trajalo. 100 in nekaj metrov globine pač ni mačji kašelj.

Se je napotila proti debelejšim drevesom malo stran od tam, kjer sva sedela, a je že po nekaj korakih obstala. Nad kostmi in kožo neke živali. Ki jo je tam pojedel ali volk ali medved. In potem seveda ni šla še tistih nekaj metrov do debelejših dreves, so bili kar nenadoma preveč oddaljeni, temveč se je skrila za prvega debelejšega ne preveč daleč od mene.

Daj eno zapoj, je rekla.

Itak bi me kmalu kap nad zahtevo! Nihče na tem svetu si ne želi mene slišati peti, vam povem! In isto sem povedal seveda tudi njej. Nato je pa zahtevala, da prek telefona spustim glasnejši komad, da bo ona lahko v miru opravila. In sem ga, kaj sem pa hotel.

Preden sem se spustil v brezno, sem ji povedal, da sva pravkar odigrala sceno iz mojega novega romana, potem se pa do dna kaj dosti nisva več pogovarjala. Nama je šlo kar hitro, je imela prijateljica še toliko energije, da se je zarinila v luknjo nadaljevanja. Ni izrazila želje, da bi si kdaj v prihodnosti ogledala dno Cinka, je prebrala o mojih peripetijah. Ampak, ja, nikoli ne reci nikoli …

Preden se je na vrv proti ven podala, mi je pa darilo dala. Sem se ful razveselil, res, sem mislil, da je en takšen velik čokoladni bonbon, ko sem zadevo odvil, se mi je pa nad glavo verjetno zarisal vprašaj. Ker je pohitela s pojasnilom, da bo dolgo ven plezala, da naj jaz pa medtem malo lego kocke sestavljam! Da je na mojem blogu prebrala, da je enkrat Anži kinderjajčka sestavljal pod zemljo …

Ja, ne. Nisem sestavljal lego kock, sem raje dva prižgal, potem pa počasi za njo splezal. Itak sem moral vrv pospravljati in pritrdišča, pa še par novih sidrišč sem zavrtal in nabil. Eno me je še posebej zafrkavalo, ker sem visel na vrvi stran od skale in nisem mogel pritisniti vrtalnika, da bi zavrtal, prav namučil sem se. Tudi potem, ko sem fiks zabijal v luknjo, me je ob vsakem udarcu kladiva odbilo od skale, da je bilo prav zanimivo …

Ven sva prišla skoraj skupaj, še podnevi. In se je spodobilo še eno pico v rito vreči. Se ni kaj posebej branila in je celo že vrsto pice začela izbirati, ko me je poklical Klemi. Sem mu povedal, da sva bila z Ireno v Cinku, da zdaj sva pa v piceriji in se nama lahko pridruži. Ni imel časa, imel je pa čas začuditi se, da bo doktorica nutricionistike (kar koli pač to že je) použila pico. In se je začudil tako glasno, da ga je slišala tudi ona in si potem posledično naročila solato s piščancem. Da ne bodo ljudje okrog govorili, da se ne prehranjuje zdravo!

Polna luna

Ne vem, če je koga trkala, a za jamo smo se dogovorili že preden smo vedeli, da bo polna. Pobudnica je bila kakopak Ana, midva z Žekijem sva se pa samo pošlepala. Da kakšno kavico na 250 m globine bi se pa že spodobilo spiti. Jaz sem še Anžija zagrabil, da mi je dal inox vponke, ki ne rjavijo, da bom vsaj kaj pametnega počel v jami razen kondiciral.

Dogovor je bil hecen kot vedno. Proti večeru, ko končata s šihtom, gremo v Čaganko, potem nekaj pojemo in malo podebatiramo in se v bivaku v postelje spravimo, ob pol petih zjutraj pa Ana in Žeki iz hoste bogu za hrbtom na šiht spet kreneta, jaz pa spim. Saj ste opazili, za koga je ta dogovor hecen, ne?!

A meni je bilo prav, jaz po tem načrtu ne rabim ob pol petih vstajat!

Vse je šlo po dogovoru, dokler seveda ni šlo. Sem se okoli šestih gor pripeljal in sem bil prvi. Sem zakuril v bivaku (noter je bilo -5, zunaj pa -3 stopinje), potem pa Ano poklical. Je povedala, da prihaja, da Žeki pa ne, ker je tankal bencin namesto nafte. Sem poklical Žekija in preden sem uspel kar koli reči, me je opozoril, da naj pazim, kaj bom bleknil, ker je jezen ko sršen s slamico v riti. Evo, človek me že pozna! Ga nisem nič špikal, vsakemu se lahko zgodi (no, meni ne, ker vozim bencinarja), sem bil vesel, da je vsaj Ana prišla. Zelo mudilo se nama ni, v bivaku je bilo toplo, zunaj pa mrzlo za popizdit, a sva se okoli pol osmih vseeno v opremo spravila in proti Čaganki stopila. Svetila je polna luna, da so se kar sence delale in sem hotel par fotk narediti, pa Ana ni hotela pozirati, jo je preveč zeblo. Pa itak ne bi bile dobre, ker je telefon že preveč zdrsan …

Sva lepo počasi se dol peljala, do konca Sedemdesetmetrce, vmes sem pa vponke menjal rjave z nerjavečimi. Še največji problem je bil vrvi razvezat in nove lepe vozle narediti, kar mi seveda ni uspelo. Le kdo lahko iz debelega blatnega drata scmari lep vozel, vas prašam!?

Zunaj sva bila okoli enajstih, kar naju je prijetno presenetilo, Ano celo tako zelo, da se je odločila kar domov oditi. Ker je bilo še relativno zgodaj namreč. Je poslala sporočilo, naj radiator v kopalnico premaknejo, da ima dovolj mraza za en dan, jaz sem pa zgrožen ugotovil, da bom sam ostal v bivaku. Sredi hoste. Ko še ni snega, kar pomeni, da kakšen še ne dovolj sit medved lahko pride pogledat za prigrizek tudi na bolj neobičajna mesta. Torej do mene!

Pa sem si rekel, jebaj ga, saj se bom zaklenil, kaj bi me bilo strah, potem sem se pa spomnil, da ima Ana avto parkiran na gozdni cesti, ker se s svojim fensi avtočkom po vlaki pač ne vozi, in me je spet stisnilo. Kar je pomenilo, da ji bom moral opremo pomagat nosit do avta, nazaj bom moral pa potem sam!

Sva pila čaj v tišini, o čem je ona razmišljala, ne vem, jaz sem razmišljal, kako naj ji povem, da bo šla na nočni pohod čez gozd ob polni luni sama. Pa sem se še tretjič usral, ko je bivak razsvetlilo, ko da neznani leteči predmet pristaja, a na srečo se je le Žeki pripeljal. Je rešil zadevo, med reševanjem je pa preveč energijskih pijač spil in se mu še ni ljubilo v posteljo in se je kar k nama pripeljal. Je odpeljal Ano do avta, midva sva pa do dveh zjutraj drobila za mizo, ko da se že sto let nisva videla. Potem je legel v posteljo, pritisnil na stikalo in v hipu zaspal, jaz sem si pa film pogledal na telefonu. Prek slušalk, kakopak, da ne bi motil prijatelja, a je on mene zmotil, ko mu je ravno malo pred koncem filma začela zvoniti budilka. Jo je avtomatsko posnoozal, da sem si do konca film pogledal, pa še enkrat je potem na snooz pritisnil, da sem mu kofe skuhal. In sva potem sedela za mizo skoraj do pol šestih zjutraj in debatirala, ko da se že sto let nisva videla, dokler se ni spomnil, da mora na šiht in je odvihral. Jaz sem si še enega prižgal, si oščetkal zobe, dvakrat zaklenil papirnata vrata bivaka in legel k zasluženemu počitku. Pa zaspal takoj nisem, ker je pa Irena ravno vstala (ne v bivaku, lepo vas prosim, ona je dama, v bivakih ne spi!) in mi je sporočala, kako je polna luna trkala ljudi, da so bili čist tečni. Pa še Anžiju sem poslal sporočilo, da sem končno vse zamenjal v Čaganki z inox vponkami, da ne bo skrbel, da jih prek Bolhe prodajam, pa mi je samo odgovoril, da naj ne nabijam akcije za brez veze, da jih imam že dovolj za novoletno darilo mojega jamarskega kluba. Njega ni luna, njega je sam fovšija trkala …

Sem torej končno zaspal, se je že rahlo danilo, Grdinov in Katarinin klic tam okoli desetih sem pa mirno preslišal. Nekaj po deseti sem vstal, a le toliko, da v peč vržem par polen, a potem nisem šel več nazaj v posteljo, ker je bilo zunaj lepo pobeljeno s snegom. Ne, nisem občudoval pokrajine, le nisem hotel, da mi tudi škoda ostane gor par mesecev, kakor je ostala petka!

Sem si skuhal kofe in ker je nehalo snežiti, sem si jih skuhal še par, da sem knjigo dokončal, sonce je pa malo snega stopilo, ravno toliko, da sem se lahko domov odpeljal …