Tista noč

Tista noč v letu je prišla, ko se v Jamarskem klubu Novo mesto dobimo ob jedači in pijači in se nikomur ni bati, da ga bomo v jamo silili. Smo najprej malo statistiko pogledali in ugotovili, da smo kar pridni. Krepko prek 300 akcij smo imeli v minevajočem letu, najboljši smo kot vsako leto dobili tudi darilo. Tokrat posebne termovke, ki so celo tako posebne, da imajo doživljenjsko garancijo. Če se pokvarijo, zagotavljajo, popravijo! Bomo videli, koliko bo to držalo, ko jih bomo začeli nositi v Čaganko …

Potem smo malo jedli in ker smo ekološko naravnani, smo jedli iz papirnatih krožnikov ter z lesenim jedilnim priborom. Tega sem uporabljal prvič in nisem bil preveč navdušen. Najbolj je občutke (verjetno) vseh povzela Tanja, ko je ugotovila, da jesti z leseno vilico je kot bi lizal šmirgel papir. Sicer ga še nikoli nisem lizal, a sem se vseeno kar strinjal z njo …

Potem smo letošnje filmčke pogledali, predvsem tiste, ki jih je ustvaril Grdin, potem smo se malo pogovarjali in malo pili in še preden sem se dobro zavedel, bi moral ven na čik zlesti pod mizico, ki je bila zagozdena med vrati. Ker eni so malo bolj pili kakor se pogovarjali in ko malo več piješ kakor govoriš, te ruknejo dobre zamisli. Pa kakor je ura bolj minevala, hitreje so nekateri skakali pod mizo in iz večje oddaljenosti…

Sem bil pravzaprav kar vesel, ker je bil Remih bolan in ga ni bilo, ker kakor je kompetativen, sem prepričan, da bi pod mizo skakal že z vhodnih vrat …

Je bilo zabavno kot vsako leto, a zgodaj zjutraj, ko Grdin ponavadi tradicionalno nage tete na TV zavrti, sem se pa kar domov odpravil. So bili mlajši kolegi in kolegice itak že tik pred pančanjem, pa Klemi je bil raznežen kot že en mesec ne …

Fikcija in nefikcija

»Lulat moram,« je pojasnila. »Kam naj pa grem?«
Zamahnil je z roko.
»Kamor hočeš.«
Irena je zardela.
»Ja, tole bo malo problem. Imam sramežljiv mehur …«
»Kaj to pomeni,« se je začudil. »Da ne moreš lulati po kamnih?«
»Ne, ne, ampak če je kdo poleg, ne morem.«
»Aha, vse jasno. Saj ne bom gledal, pa še luči bova pogasnila,« jo je pomiril.
»Ne, ni vse jasno, očitno. Sramežljiv mehur pomeni, da tudi slišati ne smeš, ker potem ne morem,« je pojasnila. »A grem lahko kam stran? Ali pa greš ti kam stran?«
»Kako daleč pa?«
»Kaj pa vem,« je zmignila z rameni. »Sto metrov?«
»Sto metrov?!« je skoraj zavpil Blaž in skočil na noge. »Ni šans. Tako daleč ne bom rinil, še manj pa bom dovolil tebi!«
Zdaj sta oba stala in se za trenutek gledala kot pes in mačka.
»Okej,« je mirno rekla Irena, »a znaš peti?«
»A da bi pel, medtem ko ti lulaš?«
»Ja,« je bila kratka.
Blaž je malo pomolčal.
»Reciva takole – če bi se posnel, kako pojem, ti zagotavljam, da bi posnetek na Tubi dosegel par milijonov ogledov!«
»Uf, potem pa to ne bo šlo,« je zavzdihnila. »Potrebujem sicer hrup, a če bi se vmes rolala od smeha, lahko kar pozabim na lulanje … Kaj pa, če spustiš kakšen divji komad na telefonu?«
»Raje ne bi, morava šparati baterijo …«
Irena se je rahlo razjezila.
»Poglej, en komad spusti na ves glas in obljubim, da bom zelo hitro lulala, da ne bo šlo preveč energije. A lahko tako?! Jaz lulat moram! Ali to ali pa grem sto metrov stran …«
Blaž je zavzdihnil in iz žepa vzel telefon.
»A imaš kakšno posebno glasbeno željo?«
»Človek, samo uscala bi se rada,« je skoraj vzrojila Irena, »spusti eno divjo in glasno, prosim. Bo šlo?«
»Ja,« je zamrmral in v mapi na telefonu poiskal pesem, ki je odgovarjala njenim zahtevam.
Irena se je odpravila par metrov proč za veliko skalo, Blaž pa ji je obrnil hrbet, v roki držal telefon in se nehote pozibaval v ritmu pesmi. Kljub glasbi je slišal, kako se slači.
»Daj bolj na glas,« je zavpila izza skale.
»Ne gre,« je zavpil nazaj.
Nekaj časa se je slišala le pesem.
»Ne bo šlo, prepotiho je,« je zastokala.
Blaž je telefon odložil na skalo, pobral malo večji kamen s tal in začel z njim v ritmu pesmi udarjati po drugi skali.
»Bo to v redu?« je zavpil, da bi preglasil hrup, ki ga je povzročal.
Nič ni odgovorila, a med posameznimi udarci s kamnom je lahko slišal, kako nekje za kamnom šumi voda.
»Okej, maestro, lahko prekineš koncert,« je rekla, ko se je pojavila za njegovim hrbtom.
Odvrgel je kamen, vzel telefon, ugasnil muziko in sedel.

Zgoraj je odlomek iz mojega novega romana, ki izide v začetku naslednjega leta. Enkrat oktobra sem ga dokončal. To poudarijam zato, da se bo vedelo, kaj je bilo prej.

V petek si je Irena vzela dopust, da se malo pomatra v jami, namenila sva se v Cinka, v katerem še ni bila. Jaz sem nameraval pa že nekaj časa navrtati nekaj novih sidrišč, da se bodo lahko novi jamarji učili opremljati. Ustavila sva se pri medvedjem drevesu, ki je že ves olupljen od medvedov, ki se čohajo obenj in sva jih zavohala, medvede. Drevo res malo smrdi. Se je hotela še ona malo podrgniti ob deblo, pa ji nisem dovolil, kaj bi brez potrebe divje zveri vznemirjala! Potem sva se odpeljala še par kilometrov naprej in preoblekla v jamarsko opremo. Ko sva hodila proti breznu, sva v blatu opazila dokaj sveže in dokaj velike volčje sledi (zjutraj je še deževalo in bi jih spralo, če bi se ta tam potikal že prej), a se kaj dosti sekirala nisva. Sva bila dovolj glasna in vsak pošten volk ob takšnem hrupu zbeži …

Pred vhodom v brezno sem premetal vrvi in se odločil še en kofe v miru spiti, vmes je pa Irena razmišljala, če bi morda šla pred odhodom v jamo še odtočit, ker je vedela, da bo dolgo trajalo. 100 in nekaj metrov globine pač ni mačji kašelj.

Se je napotila proti debelejšim drevesom malo stran od tam, kjer sva sedela, a je že po nekaj korakih obstala. Nad kostmi in kožo neke živali. Ki jo je tam pojedel ali volk ali medved. In potem seveda ni šla še tistih nekaj metrov do debelejših dreves, so bili kar nenadoma preveč oddaljeni, temveč se je skrila za prvega debelejšega ne preveč daleč od mene.

Daj eno zapoj, je rekla.

Itak bi me kmalu kap nad zahtevo! Nihče na tem svetu si ne želi mene slišati peti, vam povem! In isto sem povedal seveda tudi njej. Nato je pa zahtevala, da prek telefona spustim glasnejši komad, da bo ona lahko v miru opravila. In sem ga, kaj sem pa hotel.

Preden sem se spustil v brezno, sem ji povedal, da sva pravkar odigrala sceno iz mojega novega romana, potem se pa do dna kaj dosti nisva več pogovarjala. Nama je šlo kar hitro, je imela prijateljica še toliko energije, da se je zarinila v luknjo nadaljevanja. Ni izrazila želje, da bi si kdaj v prihodnosti ogledala dno Cinka, je prebrala o mojih peripetijah. Ampak, ja, nikoli ne reci nikoli …

Preden se je na vrv proti ven podala, mi je pa darilo dala. Sem se ful razveselil, res, sem mislil, da je en takšen velik čokoladni bonbon, ko sem zadevo odvil, se mi je pa nad glavo verjetno zarisal vprašaj. Ker je pohitela s pojasnilom, da bo dolgo ven plezala, da naj jaz pa medtem malo lego kocke sestavljam! Da je na mojem blogu prebrala, da je enkrat Anži kinderjajčka sestavljal pod zemljo …

Ja, ne. Nisem sestavljal lego kock, sem raje dva prižgal, potem pa počasi za njo splezal. Itak sem moral vrv pospravljati in pritrdišča, pa še par novih sidrišč sem zavrtal in nabil. Eno me je še posebej zafrkavalo, ker sem visel na vrvi stran od skale in nisem mogel pritisniti vrtalnika, da bi zavrtal, prav namučil sem se. Tudi potem, ko sem fiks zabijal v luknjo, me je ob vsakem udarcu kladiva odbilo od skale, da je bilo prav zanimivo …

Ven sva prišla skoraj skupaj, še podnevi. In se je spodobilo še eno pico v rito vreči. Se ni kaj posebej branila in je celo že vrsto pice začela izbirati, ko me je poklical Klemi. Sem mu povedal, da sva bila z Ireno v Cinku, da zdaj sva pa v piceriji in se nama lahko pridruži. Ni imel časa, imel je pa čas začuditi se, da bo doktorica nutricionistike (kar koli pač to že je) použila pico. In se je začudil tako glasno, da ga je slišala tudi ona in si potem posledično naročila solato s piščancem. Da ne bodo ljudje okrog govorili, da se ne prehranjuje zdravo!

Polna luna

Ne vem, če je koga trkala, a za jamo smo se dogovorili že preden smo vedeli, da bo polna. Pobudnica je bila kakopak Ana, midva z Žekijem sva se pa samo pošlepala. Da kakšno kavico na 250 m globine bi se pa že spodobilo spiti. Jaz sem še Anžija zagrabil, da mi je dal inox vponke, ki ne rjavijo, da bom vsaj kaj pametnega počel v jami razen kondiciral.

Dogovor je bil hecen kot vedno. Proti večeru, ko končata s šihtom, gremo v Čaganko, potem nekaj pojemo in malo podebatiramo in se v bivaku v postelje spravimo, ob pol petih zjutraj pa Ana in Žeki iz hoste bogu za hrbtom na šiht spet kreneta, jaz pa spim. Saj ste opazili, za koga je ta dogovor hecen, ne?!

A meni je bilo prav, jaz po tem načrtu ne rabim ob pol petih vstajat!

Vse je šlo po dogovoru, dokler seveda ni šlo. Sem se okoli šestih gor pripeljal in sem bil prvi. Sem zakuril v bivaku (noter je bilo -5, zunaj pa -3 stopinje), potem pa Ano poklical. Je povedala, da prihaja, da Žeki pa ne, ker je tankal bencin namesto nafte. Sem poklical Žekija in preden sem uspel kar koli reči, me je opozoril, da naj pazim, kaj bom bleknil, ker je jezen ko sršen s slamico v riti. Evo, človek me že pozna! Ga nisem nič špikal, vsakemu se lahko zgodi (no, meni ne, ker vozim bencinarja), sem bil vesel, da je vsaj Ana prišla. Zelo mudilo se nama ni, v bivaku je bilo toplo, zunaj pa mrzlo za popizdit, a sva se okoli pol osmih vseeno v opremo spravila in proti Čaganki stopila. Svetila je polna luna, da so se kar sence delale in sem hotel par fotk narediti, pa Ana ni hotela pozirati, jo je preveč zeblo. Pa itak ne bi bile dobre, ker je telefon že preveč zdrsan …

Sva lepo počasi se dol peljala, do konca Sedemdesetmetrce, vmes sem pa vponke menjal rjave z nerjavečimi. Še največji problem je bil vrvi razvezat in nove lepe vozle narediti, kar mi seveda ni uspelo. Le kdo lahko iz debelega blatnega drata scmari lep vozel, vas prašam!?

Zunaj sva bila okoli enajstih, kar naju je prijetno presenetilo, Ano celo tako zelo, da se je odločila kar domov oditi. Ker je bilo še relativno zgodaj namreč. Je poslala sporočilo, naj radiator v kopalnico premaknejo, da ima dovolj mraza za en dan, jaz sem pa zgrožen ugotovil, da bom sam ostal v bivaku. Sredi hoste. Ko še ni snega, kar pomeni, da kakšen še ne dovolj sit medved lahko pride pogledat za prigrizek tudi na bolj neobičajna mesta. Torej do mene!

Pa sem si rekel, jebaj ga, saj se bom zaklenil, kaj bi me bilo strah, potem sem se pa spomnil, da ima Ana avto parkiran na gozdni cesti, ker se s svojim fensi avtočkom po vlaki pač ne vozi, in me je spet stisnilo. Kar je pomenilo, da ji bom moral opremo pomagat nosit do avta, nazaj bom moral pa potem sam!

Sva pila čaj v tišini, o čem je ona razmišljala, ne vem, jaz sem razmišljal, kako naj ji povem, da bo šla na nočni pohod čez gozd ob polni luni sama. Pa sem se še tretjič usral, ko je bivak razsvetlilo, ko da neznani leteči predmet pristaja, a na srečo se je le Žeki pripeljal. Je rešil zadevo, med reševanjem je pa preveč energijskih pijač spil in se mu še ni ljubilo v posteljo in se je kar k nama pripeljal. Je odpeljal Ano do avta, midva sva pa do dveh zjutraj drobila za mizo, ko da se že sto let nisva videla. Potem je legel v posteljo, pritisnil na stikalo in v hipu zaspal, jaz sem si pa film pogledal na telefonu. Prek slušalk, kakopak, da ne bi motil prijatelja, a je on mene zmotil, ko mu je ravno malo pred koncem filma začela zvoniti budilka. Jo je avtomatsko posnoozal, da sem si do konca film pogledal, pa še enkrat je potem na snooz pritisnil, da sem mu kofe skuhal. In sva potem sedela za mizo skoraj do pol šestih zjutraj in debatirala, ko da se že sto let nisva videla, dokler se ni spomnil, da mora na šiht in je odvihral. Jaz sem si še enega prižgal, si oščetkal zobe, dvakrat zaklenil papirnata vrata bivaka in legel k zasluženemu počitku. Pa zaspal takoj nisem, ker je pa Irena ravno vstala (ne v bivaku, lepo vas prosim, ona je dama, v bivakih ne spi!) in mi je sporočala, kako je polna luna trkala ljudi, da so bili čist tečni. Pa še Anžiju sem poslal sporočilo, da sem končno vse zamenjal v Čaganki z inox vponkami, da ne bo skrbel, da jih prek Bolhe prodajam, pa mi je samo odgovoril, da naj ne nabijam akcije za brez veze, da jih imam že dovolj za novoletno darilo mojega jamarskega kluba. Njega ni luna, njega je sam fovšija trkala …

Sem torej končno zaspal, se je že rahlo danilo, Grdinov in Katarinin klic tam okoli desetih sem pa mirno preslišal. Nekaj po deseti sem vstal, a le toliko, da v peč vržem par polen, a potem nisem šel več nazaj v posteljo, ker je bilo zunaj lepo pobeljeno s snegom. Ne, nisem občudoval pokrajine, le nisem hotel, da mi tudi škoda ostane gor par mesecev, kakor je ostala petka!

Sem si skuhal kofe in ker je nehalo snežiti, sem si jih skuhal še par, da sem knjigo dokončal, sonce je pa malo snega stopilo, ravno toliko, da sem se lahko domov odpeljal …

Vzdrževalna dela

Ko je Žeki nazadnje iz Čaganke prilezel, je potožil, da so na globini kakšnih 260 m, v Play Againu, štriki že čisto bogi. To smo sicer že nekaj časa vedeli, a ker je Žeki potožil, sem našega gospodarja Anžija za rokav pocukal, da mogoče bi pa morali štrik zamenjati, da bohsigavedi, koliko časa je že tam, pa pri tej frenkvenci jamarjev, ki po drobovju Čaganke rijemo …

Gospodarji so pa vsi čudni, škrti do amena, je na telefon pogledal in povedal, da sem ga zamenjal pred dobrim letom. Mu nisem povsem verjel, pa je še na moj blog skočil pogledat, kjer sem lepo zapisal, da sva pred dobrim letom štrik res zamenjala z Erkijem.

Ga je Anži potem vseeno dal, povsem novega, kakopak, mi je takšnega belega in deviškega kar težko v jamo odnest, plus še inox vponke in ploščice mi je dal, bomo morali vse zamenjati počasi, deset let je pa le deset let!

Žeki je v petek po službi do bivaka skočil, jaz sem prišel kakšne pol ure za njim, ker nimam službe, bivak je bil že topel. Potem pa, saj veste, kavica in še ena kavica, pa v tamajhno hišico je še skočil pogledat, pa še ena kavica, in sva se v jamo šele okoli osmih zvečer odpravila. Sem Grdinu in Anžiju sporočil, da do enih zjutraj bomo za prmej zunaj, ker itak nimamo dol kaj veliko dela, samo štrik in par pritrdišč zamenjat, Ani, ki naj bi se v jamo podala za nama, sem pa sporočil, da bomo dol v bivaku kofe spili, naj naju počaka, če še ne bova tam.

Obtežena ko bosanska konjička sva se do bivaka v Severnem rovu v dobre pol ure prebila, da je z naju teklo, ko da sva po dežju hodila, tam sva čikpavzico udarila, potem sva se pa kar naprej odpravila. V Game Overju sem iz navade najprej kar štrik za kamin vpel, sem se šele nato spomnil, da grem v globino, Žeki za mano je pa še kanister tovoril, da bomo imeli v bivaku vodo za kavice. Sem razmišljal, da bova tri kave spila, preden dol Ana pride, a ko sva prišla do delovišča, se je kar kmalu zakompliciralo.

Najprej sem v tisti blatni ožini še eno pritrdišče zavrtal in vponko in ploščico zamenjal, je bila že zelo boga, načeta od blata, šele nato sem si vrv ogledal. Krepko načeto. Sem jo pokazal Žekiju, pa je odkimal z glavo, da tega sploh videl ni, da vozel zaradi natrgane vrvi je na direktni liniji. In sva se tam malo vlekla in prerivala, ker jaz sem trdil, da je vozel na prečnici, po kateri plezamo, kadar je jama zelo mokra, da ne rinemo po slapu in kjer je že vsaj 5 let, on je pa gonil, da je vozel na direktni. Sem se hotel že dol spustiti in pogledati, ko sem vponko pogledal. Skoraj povsem je že razpadla na sloje! Saj težo bi verjetno še zdržala, kakšnega kratkega padca pa verjetno ne več. Okej, saj imamo zaradi varnosti dvojna pritrdišča, a vseeno!

Potem se je Žeki spomnil, da direkten štrik lahko gor potegnem in sem ga in res je bil vozel na njem, plašč vrvi pa nagravžno natrgan! Sem potem vsa pritrdišča na novo naredil in vrv zamenjal, potem pa še prečnico, kjer je bilo pa samo eno pritrdišče z aluminijastim karabinom in sem se po dolgem času malo tresel med plezanjem. A je zdržalo, ni bilo sile, bolj zanimivo je bilo potem, ko sem z gorilnikom rezal vrv in ni dobro delal in je ogenj švigal tudi po vrvi, na kateri sem visel. Žeki, kakšnih 17m pod mano se je kar malo umaknil iz direktne linije …

Sva končno vse naredila, kakor je treba in se v bivaku v S. rovu na juhici ustavila, misleč, da bo Ana tam, a ko sva na uro pogledala, ki je kazala, da je ena zjutraj naslednjega dne, sva se kar ven odpravila. Še vedno obtežena. No, jaz sem imel par karabinov manj, Žeki je pa namesto nove vrvi tovoril staro, blatno. A nama je vseeno šlo, zunaj sva bila še pred tretjo uro.

Ano sva vrgla iz postelje, je malo počivala, je šla “samo” do konca 70 metrce, pred počitkom je pa ričet pogrevala in na ogenj pazila. Je bilo vroče v bivaku ko v peklu, zato smo ričet pojedli kar v gatah. No, jaz sem ga. Me je Žeki fotkal, da bo moji ženi preljubi poslal, da nag sedim poleg mlade ženske, pa sem mu mirno odvrnil, da dokler ni obratno, se nihče zares ne bo sekiral, poleg tega sem pa že v letih, ko je izbira povsem lahka! Če ti ženska ponudi čudovit ričet, nimaš kaj razmišljat! Pa četudi bi ga ponudila v spalni srajci, recimo. Kar ga ni, da ne bo kdo mislil!

Smo potem za mizo še malo čebljali, ko da se že sto let nismo videli, ko smo se okoli pol petih v postelje spravili, sem pa bolj v hecu zabičal, da pred deseto nima noben za vstajat. Ker itak ne bi, lepo vas prosim, mar ne?

Itak da sem se zmotil, je morala Ana že ob osmih zjutraj na pot, a je bila uvidevna, je odšla potiho. Se spomnim, da sem za hip pomislil, da mora bogica skoraj še po temi čez hosto, v kateri so medvedi, do avta priti, sama, a sem se potem s spalko čez glavo pokril in me vest ni več pekla …

Sem vstal potem okoli desetih zjutraj, da sem spet zakuril in kofe scmaril pa malo sem bral, nekaj čez enajst sem pa še en kofe skuhal in skodelico s kavo prijatelju v postelji pod nos pomolil. Pa je protestiral, da smo se dogovorili, da ne bomo sredi noči vstajali!

Je bil s postrežbo v postelji zadovoljen, mi je že naročil, da moram bogega gospodarja Anžija spet v obrate spraviti in izprositi še kaj rostfraj vponk in ploščic, da sva z vzdrževalnimi deli komaj dobro začela …

Segedin

Jani je že parkrat omenil neko stometrco dokaj blizu Čaganke, da piha, da bo šlo naprej in sem se kar sam povabil na njihovo naslednjo akcijo. Da ne bom samo v Čaganko rinil, hkrati je pa še dovolj blizu, da odtujitveni efekt ne bi bil prehud.

A Krkaši niso ko mi Novomeščani. Mislim, ja, pridni so skoraj tako ko mi, to že, a ko mi je Irena poslala sporočilo, da bo v nedeljo nekaj po šesti uri prikruzala mimo Novega mesta in se ji lahko pridružim, ali se pa ona meni, sem od šoka kar telefon izklopil!

Sem jim kakopak sporočil, da pridem kakšno urico za njimi, naj mi le koordinate sporočijo, pa se na srečo niso preveč razburjali. Sem res dobil koordinate, a Gaus-Krugerjeve. Je moj telefon kar podkadil, ko sem jih vnesel. Pokazal pa kakopak nič! Kaj pa Google ve, kaj je to. Mislim, ve, le uporablja jih več ne …

Ko sem nekaj čez deveto zjutraj hitel proti Poljanski gori, sem poklical Ireno in se je takojci oglasila, čeprav sem se bal, da bodo že v jami. Itak niso bili, so koordinate tudi njih hecale in so jamo še iskali!

Ko sem prišel do njih, so bili še zunaj. No, Robi in Maja sta bila, Irena je bila kakšnih 30 metrov nižje, Jani pa še par metrov pod njo, s poškodovano ramo. In sta priplezala ven, da je šel jamo opremit jamarski pripravnik Robi, jaz sem se pa medtem oblekel, Ani poslal prave (no, prave, sodobne) koordinate ter opis poti do jame in se spustil v globino. Kar fascinantno brezno, moram priznati, direktnih 100 m v globino, prostorno, kljub soncu zunaj pa nadvse mokro. Malo nad tlemi, ko me je v nos že krepko grizlo, so vpili, naj se na levo odrinem, drugače bom direktno v crkovini pristal in sem se, hkrati sem se pa še pomiril, ker sem se bal, da vonj prihaja od flatusov edine vegetarijanke med nami, ki se je zunaj hvalila, da vegetarijanci redko spuščajo pline, a ko jih, bejž, kar te noge nesejo …

Robi in Jani sta cerado nad obetavnim nadaljevanjem napela, ker se je namreč tja, kako priročno, vsa voda zlivala, ko sta se pred povodnjijo zaščitila, je pa Jani kar v blato zabrazdal in se dela lotil. Ter bil v hipu moker do kože! Ostali smo mu potem pomagali samo z nasveti, ker kaj bi bili v jami vsi mokri in blatni, dovolj je, da je eden!

Je parkrat poskusil zriniti se v luknjico, pa ni šlo, zato sem še jaz malo pomagal in eno luknjo zavrtal, da smo del skale odbili. Potem sem pa spet z nasveti samo pomagal. In ko sem Janiju predlagal, da po skalnem roglju, ki je najbolj štrlel nad luknjico ter prehod oviral, z macolo zamahne, je zamahnil. Pa se je že v naslednjem trenutku izkazalo, da je bil tisto njegov blaten škorenj …

Kakor koli, Robi in Jani sta garala, mi, bolj ženska sekcija, smo pa na drugem koncu dvorane, kjer ni tako smrdelo, modrovali. In zmrzovali, kakopak. Dokler se nisem spomnil, da bi lahko en kofe spili in se pogreli. Jaz tokrat zadev s sabo nisem vzel, ker je Jani zgoraj zatrjeval, da ima on vse s sabo, a je seveda v hipu nastopil kulturni šok, ko so ugotovili, da bomo samo čaj pili. Ker kave ni imel poleg!

Sem pobrskal po svojem bidonu in našel en kofe, tako da jaz sem ga dobil, ostali so pa čaj pili. Med pavzo si je Robi še pica burek privoščil in je celo meni ponudil par grizov, da ima itak dva in čeprav še v življenju tega nisem jedel in sem že hotel zavrniti, sem potem vseeno ugriznil. Pa še enkrat in še enkrat. Tako, iz gušta, da sem lahko opazoval široko razprte žalostne prijateljeve oči, ko je mislil, da mu bom celo tretjino enega pica bureka od dveh pojedel in je že pel tisto dobrota je sirota …

Okus sem potem popravil z majhno čokoladico živalskega cesarstva, jih je Irena cel šop dol prinesla. Celo žival sem si lahko sam izbral. Itak sem si izbral tisto z levom, čeprav mi je prefrigano rinila žirafo, pa kolikor jo poznam, bi mi ziher prasca porinila, če bi ga imela! Dobro, sem si okus potem spet pokvaril z nekakšnim ingverjem, za katerega sem mislil, da je posušen ananas, a pri dohtarjih za hrano itak nikoli ne veš!

Če sem iskren, sploh ne vem, koliko časa smo bili dol, naša ženska sekcija je tam kar modrovala, ko da smo kje v kakšnem debatnem krožku in nam ni nič manjkalo. Dokler Jani ni prišel med nas, blaten in premočen do kože! Se je kar tam ulegel, da malo počine, v Ireni se je pa materinski instinkt zbudil in mu je ležišče malo popravila. Mu je pod glavo porinila malo večji kamen, da je imel bolj za hrbtenico zdrav položaj …

Jama torej gre, a ker je bil edini garač ves premražen, smo se odločili počasi nehati. Prva je proti površju odvihrala Irena, ker se ji je mudilo, samo se ji potem ni več tako zelo (je bila dan prej v savni, da je šla lepa in čista v jamo, tokrat je imela pa še eno, brezplačno), za njo je šel na štrik Robi, za katerim se tudi ni kadilo, saj je imel poleg težke prasice na sebi obešeno še železno palico za razbijanje kamnov, za njim je odvihral krepko obtežen Jani, predzadnja je bila pa Maja. Tudi krepko obtežena, ti ljudje imajo v jami cel Merkur opreme, vam povem!

Zadnji sem šel ven jaz, da bom še razopremil in mi je bilo kar malo nerodno, ker nisem od kolegov več stvari vzel. Mislim, da če že delal nisem, bi pa vsaj pomagal nositi. A ko sem potem še zadnje stvari v jami pobral in jih v drugo packo zabrisal in se potem na štriku dvignil, sem mislil, da sem se kam zataknil!

Pa se nisem, kakopak. In je šlo počasi gor potem, še počasneje kakor mojim predhodnikom, me je duhovitost povsem zapustila že po nekaj metrih!

Smo vse pospravili in se odpravili do avtov. Ko smo se tam preoblačili, nikamor se nam ni mudilo, bila je že debela noč, je pa nekaj zapihalo nekje v bližini. Kot bi nekdo v zrak spustil raketo, le da na koncu ni počilo! Itak da sem se usral. Jani je smeje pojasnil, da imajo to lovci nekakšno krmilnico s koruzo za divje prašiče, ki ob določeni uri hrano spusti. Potem sem začel pa še bolj priganjati. Ne toliko zaradi prašičev kakor zaradi tistih oboroženih stricev, ki mislijo, da je hosta samo njihova in so jezni, če jim kdo divjad plaši. Ker to je bolj grozno kakor če se jo strelja …

Smo se odpeljali do bivaka pri Čaganki, kjer smo nad ognjem pogreli čudovit segedin golaž, so ga prinesli s sabo.

Sem doma potem hotel povedati preljubi soprogi, kaj smo jedli, pa sem pozabil. Da neko zelje z mesom. In sva se šla potem kviz od jote in sarm in kaj ti jaz vem kaj še vse, dokler na Googla nisem pogledal. Pa ko sem bil že tam pri segedinu, sem prebral, kaj o njem piše in sem se lahko le strinjal: segedin je priporočljivo skuhati popoldne ali zvečer, preden ga postrežemo, saj najbolje tekne naslednji dan, ko se okusi lepo povežejo.

So se lepo povezali, res. Ampak mislim, da okuse še najbolj poveže utrujenost in lakota …

Skoraj že jama

Če v nedeljo ne dežuje, je skoraj škoda ne delati na novi jami, smo si rekli in odpeketali proti Čaganki. Črt je bil že gor, si je medeni mesec privoščil, nam pa ni, zato je kamero pred bivakom pokril, ker je ni znal izklopiti. Pa, roko na srce, bohvedi kakšne posnetke bi zabeležila, če jo je moral pokriti, sem prepričan, da si jih nihče od nas ne bi hotel ogledati …

Tokrat smo imeli že peto akcijo, a ker ni bil vsakič prisoten naš pedantni predsednik, ki vse beleži, ne bomo nikoli vedeli, koliko materiala smo že ven potegnili. Mislim, saj tam ob bodoči jami je že ogromen kup, a statistike, koliko sodov, pa nimamo. Smo krepko delali (okej, tehnično gledano bi moral napisati, da so delali, a sem tudi jaz nekaj brkljal, sem luže z vlake v dolino spuščal, ker se zdaj poleg Kacota edino še jaz lahko pripeljem z avtom do bivaka!), okoli dveh smo si pa kosilo privoščili. Je celo Manca iz vroče zakurjenega bivaka h ognju prišla, da jo je lahko predsednik pohvalil, ker je pisker pomila, da smo mu prebranac v njem skuhali, ker edini od nas mesa ne je. Okej, pa da ga je pomila, je celo malo pretenciozno trditi, le splaknila ga je, ker je bil malo prašen, torej ni ravno veliko truda vložila v trud očarati predsednika. Je zatorej malo bolj počasi do nas od bivaka hodila, za tistih par metrov si je kar krepko čas vzela in ko sem jo opozoril, da je skoraj tako počasna kot Tjaša, je pojasnila, da namenoma, da si jo bomo lahko bolje ogledali! Evo, priznam, velikokrat brez besed ne ostanem, tokrat za trenutek sem! Saj sem potem protestiral, da se mora še kaj okoli osi obrniti med hojo, če želi pozornost pritegniti, potem sem se pa spomnil, da gre lahko večina tam prisotnih v zapor, če bi preveč gledala in smo se raje hrani posvetili. Urči se je pa poleg hrani posvetil še dresuri, sem lahko mojstra direktno pri delu občudoval! Je tudi tanovo pripeljal, da vidi, kaj jamarji počnemo, zadevo pa še za uvajanje potem izkoristil.

Boš pivo, jo je vprašal.

Ne, je odgovorila. Boš ti?

No, zdaj ko si že ravno vprašala …

Pa je to še pri par drugih zadevah ponovil in je kar ratvalo. Pa sploh kaj veliko truda ni vlagal v to. Ko je recimo za pivo vprašal, sploh niti nakazal ni, da hoče vstati in pivo ji prinesti, če bi si ga zaželela, recimo, kar tako mimogrede je to navrgel!

No, kdor zna, pač zna …

Smo potem še malo delali (okej, so delali), malo sem pa še jaz tamladi treniral, sem jima pokazal, kje imamo vodo in krpe in cet in kako se voda segreje, da se posoda lepše opere, potem smo pa z delom zaključili (jap, še malo, pa bo jama za registracijo, torej 11 m) in klobase na žar vrgli.

Potem smo se proti domu odpravili, jaz in Kaco edina od bivaka z avtom, Črt in Manca sta se odločila pa še malo ob ognju kakor posedeti. Da ne bi kaj zagorelo pa to …

Na gozdni cesti, kjer so imeli ostali avtomobile, sem zaustavil, da se poslovim. Predsednik je bil ves živčen, je po avtu denarnico in nahrbtnik iskal potem pa ugotovil, da je zadeve verjetno pozabil v bivaku in se je peš napotil nazaj v temo. In ker nisem še tako zelo star, sem seveda vzel telefon in takojci poklical njegovega sina, ki je ogenj kukr še malo vahtal, da ata nazaj prihajajo. Pa je bil nedosegljiv. Sem zmignil z rameni in se odpeljal domov, če so pa tudi predsednik in predsednikov in bodoča predsednika mlajšega  zmignili z rameni, preden so se odpeljali, pa ne vem …

Doma sem jih pa poslušal, itak. So kuzlico pod tuš odpeljali, da jo primerno hiši spet naredijo, pa se je tuš skoraj zamašil od vsega blata, ki so ga sprali z nje. Kaj naj rečem, tudi moja kuzlica, ki je tudi še mlada, se je gor imela lepo …

Dokaj zaželen

Ker JRS rešuje tudi z žičnic, smo se letos odpeljali do Bovca, kjer je na kaninski žičnici potekala velika akcija reševanja iz jajčkov. Z gasilci, gorci, jamarji.

Zjutraj je scalo, kakopak, kakor se za vajo spodobi, više gor je snežilo. Ker nas je bilo iz JRS 35, vsi nismo mogli trenirati reševanja ujetih, smo bili pa dobri za ujetnike v jajčkih. Sem se dobro oblekel, ker sem vedel, da bo trajalo, pa nahrbtnik sem s sabo vzel, kjer sem imel celo oddejico, predvsem pa kuhalnik. In to me je naredilo za dokaj zaželenega za družbo. Kar nekaj jih je hotelo v jajček z mano, a na koncu se je tako odpeljalo, da sva, ker smo bili v majhnih kabinicah po dva, skupaj pristala s Potrpinom. Ko se je žičnica premaknila, sva z zanimanjem ugotavljala, kje se bo zaustavila, ker ponekod je menda celo 100 m do tal, a sva imela srečo, le kakšnih 20 ali 30 m naju je ločilo od matere zemlje, ko smo obtičali v zraku. Najprej sva seveda malo vpila v par jezikih, takoj ko sva prve reševalce zagledala, saj so na žičnici kakopak tudi turisti. Malo hilfe, malo ajuto, malo upomoč, po slovensko sva pa samo preklinjala, da kdaj nas bodo dol sneli, da midva sva prišla smučat, ne pa bingljat v zraku. Gospodična spodaj naju je pomirila, da delajo vse, kar je v njihovi moči, da nas čim prej rešijo in je odhitela naprej v hrib še druge pomiriti, čeprav sva hilfala in ajutala za njo, ko da se utapljava.

Potem sva si sendvič privoščila, nato sem pa kar za kavico pristavil, ko sva že kakšno urico bingljala. Preden sva si jo privoščila, sem seveda zadevo še pofotkal in fotko premraženim kolegom v sosednjih bingljajočih se jajčkih poslal, da so lahko kletvice mi nazaj poslali, pa še nekaj sladkarij sva si privoščila, potem se je pa že gorska reševalna do naju prebila. Prvi je šel dol Potrpin, je imel na sebi jamarski pas, čeprav je mene bolj zeblo. Možakar je namreč v jajčku lahko vzvravnano stal in je lahko celo malo telovadil, da se je ogrel, mene so pa samo kofeti greli. No, plenica, v katero sem se vtaknil, me je tudi pogrela, ker po navadi druge vanjo vtikam, na sebi je velikokrat še nisem sprobal. Me je gorc pohvalil, da sem prvi, ki sem se sam v plenico spravil, da ponavadi so bolj boječi, je pa vseeno preveril, kako sem napravil. Na mojo prošnjo, kakopak …

Spodaj so nas drugi reševalci pričakali, da so nas po brezpotju do ceste spravili, tam so nas pa gasilci sprejeli in v dolino odpeljali. Na ričet in kavico. Potem smo pa lahko že proti domu odpeketali. Če bi se na prelazu zaustavili, bi se lahko celo malo kepali, a se nismo, smo se pa na milijon kofetih med potjo, zato domov nisem prišel še podnevi, kakor sem upal …

 

Riž in najlonke

Letos se je tako poklopilo, da sta bila četrtek in petek praznična, kar pomeni že skoraj tamal dopust in ko sem na ferajnu predlagal, da bi udarili večdnevni prvonovembrski tabor pri Čaganki in še kaj postorili v jami in okolici, so bili sicer takoj za, le predsednika je skrbelo, če bo poleg mene sploh še kdo prišel. Ker bodo šli raje na morje, recimo, ko bo toliko dni fraj, ne da bi bilo potrebno vzeti dopust.

Mene ni, ker Žeki se je prijavil že tri mesece prej, to sva pa že ekipa, ki lahko kaj naredi in čeprav sem v mailu po nesreči pozval jamarske kolege, naj se nam pridružijo na prvomajski tabor, jih je na koncu vseeno prišlo 28!

Šefa ni bilo, kakopak, je šel z ženo na morje. Je pa dal kartico, da sem hrano nabavil in še par malenkosti in sem ga kar videl, kako si nohte grize vsakič, ko je dobil obvestilo, da sem jo potegnil, a je bil kul, ni poklical in protestiral!

V četrtek zgodaj dopoldne, ko smo se začeli zbirati, je seveda deževalo! Napeli smo cerado pred bivakom in nad kuriščem (ker golaž se dolgo cmari), potem sem pa moral iz toplega bivaka skoraj nagnati najprej Remiha in Anžija, da sta se odpravila proti dnu Čaganke, kjer sta nameravala preživeti dva dni in v Kalahariju kopati nadaljevanje, malo kasneje pa še Tičarja, Žekija, Daliborja in Boškota, ki so se odpravili v Južni rov, kjer se je Tičar namenil v različnih dvoranah pobirati vzorce zemlje, da bo napravil nekakšno raziskavo. Saj vsega nisem razumel, me je vmes, ko je razlagal, da bodo poskusili ugotoviti, kdaj so tisti vzorci zemlje nazadnje videli svetlobo ter s kakšnimi raziskavami se to ugotovi, začela peči glava, ampak ko bo to enkrat narejeno, bomo menda vedeli, kako stara je Čaganka. Se mi to zdi sicer totalno neumno, ker bi mu lahko jaz za par kofetov povedal, da je stara stara, res stara, ampak kaj bi znanstvenikom jemal veselje.

Vmes so prišli še Krkaši, ki so imeli sicer svojo akcijo, a bi morali do jame po dežju predolgo hoditi in so se raje kar k nam pripeljali. Štirje so se v Čaganko odpravili malo mišice pretegnit – Irena okrepit zadnjico, ker so ji rekli, da jamarstvo to naredi, Robi kakšno kilo dol snet, ker jamarstvo menda tudi to naredi (če prej ne poješ za štiri, kakopak), Maja in Jani sta šla pa menda samo iz firbca.

Ostali Krkaši so meni pomagali lupiti in rezati čebulo za golaž. 5 kg smo jo zličkali, Jasna in Tjaša sta potem zadevo nad ognjem kontrolirali, Ana je pa kontrolirala njiju.

Ponoči so začeli počasi ven hoditi, ravno ko je bil golaž kuhan. Irena je bila zadovoljna z rezultatom, je dosegla svoj globinski rekord in je ponosno povedala, da je potem zunaj kar enega glasnega damskega spustila, da prekontrolira mišice, čeprav je Jani, ki je hodil za njo, takojci protestiral, da ni bil damski, Robi je bil pa tudi zadovoljen s pokurjenimi kalorijami, zato je še en sendvič pojedel, ko je čakal, da se golaž shladi. Majči ga je pa spodbujala, naj kar nadoknadi pokurjeno energijo, da jo bo ponoči potreboval …

Smo moževali pri ognju kar pozno v noč kljub dežju, so krepko kurili, čeprav me je kar bolelo, ko sem opazoval, kako drva iz drvarnice kopnijo ko lanski sneg.

Ko sta se okoli dveh zjutraj iz skoraj pol kilometra pod površjem javila Anži in Remih, da sta končala s tlako, da samo še nekaj pojesta, potem se pa spravita v spalke, smo se pa tudi mi počasi odpravili v postelje …

V petek se je ekipa krepko povečala, so malo pred deveto prišli Uroš, Kaco, Črt in Manca, da se lotimo Jame pri vlaki, ki je vsako leto edina tam okoli prepihana, a se dela seveda nismo takoj prijeli. Najprej smo zajtrkovali, kakopak. Jajca s hrenovkami in sirom. Robi je jajca mešal z ogromno kuhalnico z eno roko, drugo je pa imel v žepu, torej je jajca mešal z dvema rokama, potem je pa od Tjaše zahteval, naj hitro sol prinese. Od Tjaše lahko zahtevaš vse, samo hitro ne, zato so bila malo bolj zapečena, kakor je želel. Je kuho nato prevzela Ana, predvsem verjetno zato, ker kuharice lahko vmes kakšen pelinkovec nagnejo in je Tičar ugotovil, da se je že začelo. Je bil v jami cel prejšnji dan, zato pač ni mogel vedeti, da se niti končalo ni …

Po zajtrku sta si Uroš in Črt že pivo privoščila, sta navajena te ure, takrat v trgovinah alkohol sprostijo. In preden si je Urči odprl drugo pločevinko, je še posvaril, da med nami ni predsednika, zato ne bomo pili. Da ga bomo žrli …

Žekija in Tičarja smo kot zamenjavo Anžiju in Remihu poslali proti dnu, čeprav sta imela usrano opremo od Južnega rova, ostali smo se pa v tisto ob vlaki zapodili in garali, ko da smo plačani. No, okej, garali so tisti, ki so bili pod zemljo, mi smo se bolj z električnim vitlom igrali in zabavali na soncu. Smo v jamo spustili še Aninega nečaka Nizozemca, ki je bil prvič v Sloveniji, kar v sodu, ker ne zna plezati, in je bil navdušen. Kakšnih 30 polnih sodov smo dvignili, preden smo se na kosilo odpravili. Ja, uganili ste, za kosilo smo jedli makaronflajš. Smo v golaž le malo vode dolili, par juh iz vrečke, par kilogramov makaronov in polento in je bilo okusno za prste polizat. Potem smo se nekateri spet na tlako podali, večina jih je pa ob ognju obsedela, so Klemi, Tico in Grdin prišli nejamarski program vodit.

Ob šestih popoldne sta vsa blatna mimo nas iz Čaganke prišla Remih in Anži, nas je pa šele okoli devetih zvečer lakota k bivaku odnesla.

Tam pa žurka, da ni za povedat, ko da je dan republike, ne pa dan mrtvih!

Me je od celodnevnega premikanja tistih sodov hrbet bolel, sem pojedel nekaj odlične Grdinove na žaru pečene vratovine (žerjavico se je verjetno videlo iz vesolja, od polne drvarnice drv jih je ostalo samo še pol), potem sem se pa okoli enajstih kar v posteljo odpravil hrbet zravnat in knjigo brat. Pa ne samo zato, ker smo bogemu Remihu, ki ga je Čaganka v križ udarila, morali pomagati vsakič, ko je hotel s stola vstati in sem se bal, da bo hotel še za na stranišče pomoč pa si bo mene izbral! Res sem bil zbit. Žurka zunaj me niti ni motila, mladci si pač morajo tu in tam dati duška, a kar se je dogajalo potem, bom najraje kar zamolčal!

Pred stoletji, še v gimnaziji, me je mama od prijatelja prosila, če pridem pomagat nabirat bezek, da bo naredila sok. In ker sem ves čas visel pri njih, sem prišel, itak. Smo cel dan nabirali tisto pizdarijo, potem pa še sok pomagali delati. Zvečer je pa večerjo naredila. Glave družine ni bilo nikjer, za mizo smo sedeli le ona, trije otroci in jaz. Smo mirno jedli in se pogovarjali, ko se je nenadoma zališalo, da nekje teče voda. Kot bi nekdo točil vodo iz zalivalne cevi v vedro z vodo nekje z višine. Me je zvok začudil, a še bolj me je začudila reakcija ženske, mojega sošolca ter njegove leto dni mlajše sestre. Ni je bilo. Kot da bi samo jaz slišal tisti zvok. Mi je bilo čudno, a rekel nisem nič, je pa rekel najmlajši sin, ki je obiskoval morda tretji razred osnovne šole, ki je očitno šel raziskat, kaj je to za en zvok in je pritekel nazaj v jedilnico – mami, mami, ata v bezgov sok ščije! Jih je dobil okoli ušes, itak, vsem tam za mizo je bilo pa nadvse nerodno. Okej, edino tamalemu ne, on je bil samo zmeden, ker ni vedel, zakaj jih je fasal …

Zdaj vem, je izdal družinsko skrivnost. Ata je bil alkoholik (ali pa je le prepogosto v kozarec pogledal, kaj pa vem, čeprav to je isto) in vsega se pač ne pove …

A jebajga, jaz sem ko tisti mali, bom kar povedal, kako luštno smo se imeli.

Sem torej v miru ravnal hrbet in bral, zunaj so žurali, malo čez polnoč je pa do mene prišel razneženi Klemi. Da to ni prav, da nisem z ostalimi, da se jim moram pridružiti. Saj sem se otepal, to že, a hudič je bil vztrajen! A vi veste, kako je slišati Kumbaja my Lord z najbolj otožnim glasom zapet in z alkoholno zjebanim posluhom, ki ti nabija pol ure v uho na ves glas?! Sem vstal, kaj sem pa hotel in se pridružil bandi ob ognju. Pa Klemi ni odnehal, je pel, ko da mu gre za življenje, pa vse je imel rad, ko da odhaja na vojno, nekaj čez drugo uro zjutraj mu je pa ena varovalka pregorela, se mi zdi, je začel pa Nipičevo silvestrsko peti. Saj prvič je bilo smešno, pa petnajstič tudi, ampak ko jo je šestnajstič zapel najbolj doživeto, je pa eno žičko skurilo tudi Ticotu in je začel odštevati. Pet, štiri, ena, srečno novo leto! Dvojko in trojko je zgrešil! Potem smo si čestitali vsevprek, ko da je res in novo leto in božič in hanuka, še par Nipičevih je zakrulilo v noč, tudi Kumbaja se je pojavil, Klemi je še imel energijo, na koncu sem moral pa še eno raketo, ki jo imam za obrambo pred medvedom, če spet kdaj pride, v zrak spustiti. Si sploh ne morete predstavljati, kakšno veselje je to povzročilo! Pa sem jo spustil brez slabe vesti, noben pameten medved nikoli več po tej žurki ne bo prišel do bivaka!

Zaključili smo s koncertom v D-duru za motorko, je Jani malo zašpilal pod oknom, kjer sta spala Robi in Maja. No, nismo zaključili, le jaz sem zaključil, sem stekel v bivak in se zaklenil. Pa slušalke v uho in sem uspel nekako zaspati …

A ne za dolgo. Malo po sedmi uri zjutraj, v soboto, je že Klemi kolovratil po bivaku in iskal svojo zobno ščetko. Da kam sem jo dal, da sem jaz upravnik bivaka. Sem mirno priznal, da če bi vedel, da jo ima tam, bi si jo že včeraj v rit vtaknil in mu jo z veseljem potem dal, a ni odnehal. Me je povsem razbudil in sem kar vstal. Robi je bil že pokonci, je kuril, da si je pogrel meso, ki je ostalo od večerje, pa še makaronflajš je postrgal iz kotla, da ga je bilo kasneje lažje oprat. Ko sva kofetkala, sem pa motorko zagledal in ga vprašal, ali zna špilat na njo. Itak se mu je obraz razjasnil ko polna luna in je vzel najbolj grčasto poleno in ga tik ob Janijevemu šotoru razžagal po dolgem.

Potem sem tam ob ognju kavice žulil in užival, ko sem opazoval, kdo je iz kakšnega šotora prilezel. Ma saj so vsi mladi in ledek in frej in ni blo nobenega greha, a kakšen moralni maček je pa vseeno bil poleg tistega tapravega. Zvečer so bili nekateri res možakarski z besedami, zjutraj so pa nekatere tisto Šifrerjevo pele, da dec ne more …

Ja, lepo je navsezgodaj sedeti ob ognju, srebati kavico in opazovati svet okoli sebe!

Za stranišče je bila čakalna vrsta in ko se je iz majhne hišice vrnil Jani, je vse opozoril, da kljub temu, da je hišica majhna in prepihana, naj nihče vsaj pol ure ne gre vanjo, če se ima rad. Robi je stopicljal, da on se ima rad, a čakati pa ne more, zato sem mu nabral polno vrečko žaganja, ki sva ga sproducirala z Žekijem (ko sva drva za zimo pripravljala, da so jih lahko za novoletno žurko pol pokurili), da ga strese v luknjo in je nazaj prišel ves zadovoljen, da zadeva deluje. Itak da deluje, na koncu bomo še kvaliteten kompost prodajali, sama kvalitetna hrana in še bolj kvalitetna pijača …

Začuda se je po zajtrku (palačinke, hvala Ana, z marmelado, hvala Mančina mama) kar vse nekako pospravilo in posoda se je pomila (pohvala Tjaši, enkrat bo še taprava žena nekomu!), nekateri so se domov odpravili, tapravi smo se pa še enkrat v Jamo ob vlaki zapodili in garali skoraj do noči.

Na koncu smo Tičarja in Žekija počakali le Robi, Maja, Jani in jaz. Tam okoli sedmih zvečer, ko me je že malo skrbelo, sem predlagal, da se do jame odpravimo. Ko sem pokukal v prvo brezno, je nekje ravno na sredini Tičar se matral. Itak da sem zavpil od veselja in bi bogeca, ki je v Južnem rovu zemljo nabiral, naslednji dan pa na dnu Čaganke dva dni garal ter preživel, kmalu kap. Še dobro, da je bil na štrik privezan!

Žeki je švical malo niže dol in čeprav je bil utrujen, je začel čebljati iz globine, ko da je navit! Itak da smo se trudili razumeti ga, a je Tičar, ki je z njim preživel intimne tri dni pod zemljo, le resignirano odkimal z glavo. Nima gumba za izklopit, je mirno pojasnil …

Ko smo čakali, da še Žeki ven pride, sem Tičarju na hitro pojasnil, kakšno žurko je zamudil. No, video sem mu pokazal. In je pohvalil najinega skupnega mladega prijatelja, da je res dober. Da zna dvigniti ljudi, s tem da sebe zbije po tleh. Je pa res, da smo mu vsakič pomagali vstati …

Še Žeki je prisvinjal ven, smo jima spekli klobase, pivo odprli, potem smo se pa domov odpeljali. Tridnevni tabor Čaganka se je končal. Uspešno. Bo šlo povsod naprej, le delati bo treba. Kar pa znamo. Ko 28 ljudi skupaj stopi, ne more biti slabo!

Aja, najlonke in riž.

Takšno sporočilo sem dobil od Anžija, ko sem nabavljal robo za tabor. Itak sem ga takoj poklical, če ima vse ovce preštete, pa je pojasnil, da to potrebuje za posodo, v kateri so spalke. V spodnjem bivaku, skoraj pol kilometra globoko. Da se vlaga in plesen ne zaredita. Riž sem kupil, najlonk pa v trgovinah, kjer sem kupoval hrano in plinske bombice in podobno, niso imeli. Zato je Anži vzel dvoje rabljene od svoje predrage. Remih je celo navijal, naj ji ene mrežaste sleče in še tople dol prinese, da bosta imela kaj počet po tlaki v Kalahariju, sam če jih je res, pa ne vem.

Ko sem Žekija vprašal, če je v posodo s spalkami dal tudi riž, je pa odkimal, potem se mu je pa posvetilo. Da je videl najlonke dol, a je mislil, da jih ima tam Tico, za spanje. Da je enkrat na smučanju videl, da ima nekaj podobnega …

Spalke bodo naslednjič smrdele torej. Najlonke pa ne več …

Na centimeter

Ko sem pred kratkim videl, da je Irena trapljala po že pred sto leti opuščenem rudniku pri Mokronogu, sem se spomnil, da sem si želel zadevo ogledati tudi jaz, pa nikoli ni bilo prave priložnosti. Sem jo poklical, sva določila datum in danes na lep deževen dan krenila v gozd.

Vhod v rudnik ne najdeš kar tako, čeprav so znamenja o nekdanjem rudniku vsepovsod v gozdu. Večinoma so zasuti, edini, ki menda še obstaja, je pa skrit in moraš vedeti, kje je. Saj pravzaprav niti ne vem, kaj sem pričakoval od akcije, bolj ko ne sem si le željo spred let nakanil uresničiti. A že ko sva se sprehodila po prvih metrih rovov, me je kar nekakšno navdušenje prevzelo. Saj kakšne lepote ni, navdušen sem bil nad tem, kako so ljudje že pred stoletji kopali hodnike v živo skalo!

Rudniški rovi, kar jih je še ostalo, so pravcati labirint v več nadstropjih. In pokukala sva prav v vse. Sem pa zadevo debelo podcenjeval. Res jih je prehodnih le še kakšnih 800 metrov, a s sabo ne vzeti vode, hrane, rezervnih baterij za svetilko na čeladi, ki sem jih praznil že vsaj v dveh jamah, je skorajda neumno. Pa plezalne opreme sem tudi vzel le za okus, čeprav mi je Irena povedala, da se bova spustila globlje od 30 metrov. Ja, saj sem vzel skoraj 100 m vrvi, a jaški niso en za drugim! Ko sva po kakšnih dveh urah končno prišla so zadnjega, ki je najglobji, sem skočil nazaj do transportke in odrezal vrv, kar jo je še ostalo. A če ne bi na pritrdišču zvezal dveh gurtn, ki sem jih še imel in na koncu na vrvi razvezal vozla proti izpadanju, bi obvisela kakšnih 10 cm nad tlemi in se ne bi mogla izpeti!

Pa bi bilo to škoda, kajti spodnji rovi so me najbolj fascinirali. Ravni, kot z ravnilom potegnjeni, z nešteto križišči. Irena je poskakovala med hojo, jaz sem pa hodil ko osemdesetletni starček, ves čas sklonjen, pa še vseeno sem z glavo butal ob strop! Sva se ves čas ozirala nazaj, da bova vedela, kako se vrniti, pa tudi v kakšne stranske, že deloma zarušene rove sva se rinila. Tudi v zelo ozek poševni rov proti površju sem se zarinil nekako, ker me je firbec, kam bo peljal, pa se je neugledno zaključil. Šele ko sem drsel nazaj dol, sem opazil, da so na vsak meter v stene na obeh straneh izkopane nekakšne poličke, kamor so postavili leseno gredo, da so lahko kopali navzgor!

Jap, res so me zadeve kar fascinirale! Menda je o rudniku pisal že Valvazor, zdaj me že toliko firbec, da bom poskusil najti kaj zapisanega …

Več kot štiri ure sva trapljala po podzemlju in se navduševala nad nekdanjimi garaći v podzemlju, v eni od dvoran še relativno blizu vhoda sva celo mačko opazila, ki se je skrivala za neko skalo. Ne preveč uspešno, vsakič, ko sva jo obsvetila, so jo izdale njene zelene reflektivne oči …

Zunaj je pa scalo, kakopak in čeprav je bila jama suha, sva do avta prišla mokra. Še kofe v eni od neštetih mokronoških gostiln potem sem pa že kar med vožnjo domov naročil pico. Čeprav nisva bila v tapravi jami, človeka vseeno zlakotni …

 

Vse je v redu

Imeli smo zadnjo letošnjo vajo reševalnega centra Novo mesto. S Klemijem sva bila v vasi Krka že ob pol osmih, ko sonce še ni vzšlo in je pokrajino še melica prekrivala in je bilo mrzlo za popizdit, midva pa prva. Pa kam gre ta svet!? Okej, Tanja je bila že tam, ampak ona ne šteje, ona je vedno prva. Pa dva bumbarja sva v avtopralnici videla, ki sta vsak svoj avto drgnila že navsezgodaj in mi ni bilo nič jasno, kaj je z ljudmi, pa je potem Tanja pojasnila, da sta morda šla na ohcet. Ampak ohcet ni sredi noči, sem prepričan, misterij je ostal nepojasnjen, pa sonce je prišlo, hkrati z njimi pa tudi reševalci.

V steni smo se razpodili vsak k svojim nalogam, jaz sem se Ticota držal, je najbolj izkušen blefer, in najbolj ve, kako najti najlažje delo in izgledati, kot da se najbolj matraš. Sem mu uspešno pomagal …

Lepo smo trenirali in ponavljali, tudi kaj novega poskusili, celo en manevrček sem poskusil, za katerega so bolj izkušeni trdili, da je povsem varen, delali ga pa niso, manj izkušeni smo se pa veselo vozili gor in dol. Če so pa rekli, da je varen …

Najbolj požrtvovalen je bil spet zlati Marko Z., ki se je pustil zapakirati v nosila in smo ga trajbali gor in dol on je pa samo ležal, le ko sem ga začel na vrvi jaz premetavati, je eno na hitro zmolil. So pa napravili napako in so mu roke ven pustili in ko smo ga za hip kar v nosilih na tla odložili, da pripravimo nov manever, nam je skoraj ušel. Zapakiran v nosila! Se je z rokicami odrival, a ko ga je preveč k ognju zaneslo, je odnehal in se pustil maltretirati še kakšno uro.

Potem smo klobase nad žerjavico vrgli, so teknile, nato pa še en bolj divji reševalni manever poskusili, pri katerem smo vsi uživali, le on je bil bolj bled. Ko je bil v zanesljivih rokah Borisa in Ticota in je v dolino že letelo čez drn in strm kot brez zavor in sta se oba privezana na nosila smejala ko dva šmrkavca, je bil tako togoten, da se je kar za eno drevo prijel in se poskusil rešiti, pa mu seveda ni uspelo. Mimogrede so še veliko skalo prevrnili, ki je malo po nosilih podrsala, a ker je Borisa in Ticota zgrešila, sta ga potolažila, da je v redu.

Kurac je v redu, sem zlatega Marka Z. po dolgem času slišal malo se razjeziti, a sta ga potolažila, da je res v redu in ga strajbala do doline, kjer je lahko šel končno spet malo ven iz nosil, da si spočije od reševanja.

Pa ne za dolgo, smo ga spet v nosila in na štrik spravili, da smo potrenirali še premikanje nosil iz horizontale v vertikalo ter nazaj. Ko sem ga zajahal, da sem ga lahko dobro zagrabil, da ga prekucnem, sem pa ugotovil, da je moja rit direktno nad njegovim obrazom in sem si izpolnil dolgoletno željo. Enega nekomu direktno pod nos stisniti. Mi je bilo edino žal, ker je imel na čeladi vizir, ga je bolj slišal kakor zavohal, jaz sem ga pa potem bolj zavohal kakor slišal, ker je šel kakopak gor …

Končali smo začuda še podnevi in na analizi začuda tudi komandant ni nič godrnjal, ker tokrat je bila šefica Tanja in se je lahko on z nami igral …

Se pa vsaj nekateri nismo direktno domov odpeljali, smo se ustavili še pri Anžiju, ki je praznoval rojstni dan. Nam je ves ponosen postregel s torto, ki jo je naredila njegova najljubša in ponosno pokazal malega jamarja, ki je rinil nekam proti sredini sladice. Ker revež ni vedel, da njegova najljubša pač ni mogla počakati, da se torta razreže in je za poskušino s prstom luknjo izvrtala za par grižljajev, ker takšne ženske pač so, ko je ugotovila, da zadve ne bo mogla zakriti, je pa enga Kena iz marcipana noter porinila. Ma, saj je iznajdljiva, priznam. In, ne, Anži ni pustil, da bi pojedli njegove noge …

Na koncu je pa kakopak še Remih prišel (ko je šla njegova spat) in takoj parkrat po mizi udaril in Anžijevi predragi ukazal hrano in pijačo mu prinesti. Ker si je to vedno želel, pa doma ne sme. Anži je pa tudi debelo gledal, a sem opazil, da bo moral še kakšno olimpijado ali dve počakati, preden bo dovolj pri kondiciji, da tudi on udari po mizi. Ker se bo moral potem na hitro premakniti na rezervni položaj …

No, jaz sem se pa domov prestavil, ko so pravi možaki po kozarcih posegli, ker za nekatere športe sem pa že prestar …