Predstavitev

Tu in tam se jamarski reševalci predstavimo tudi otrokom. Jim popestrimo dan, plus nikoli ne veš, če morebiti koga ne okužiš, da se nam čez čas pridruži …

Danes smo jih zabavali v Semiču in itak so bili totalno navdušeni. Tanja jim je predstavila jamarstvo in jamarsko reševanje, potem so pa enega v nosila zapakirali in so ga nosili po travniku. Nič ne bom kritiziral, samo to povem, da če bi mi koga tako transportirali, bi vsakemu od nas v bolnišnici Walterjevo nogo iz riti vlekli.

Z Jurčkom sva potem na drevesu pripravila vse za plezanje. Naju je par vej motilo, za katere sva vedela, da bodo potem motile otroke pri plezanju, a se jih nisva upala polomiti. Nikoli ne veš, če se s tem ne bi komu zameril. A kakor vedno, ko kje bingljamo, sta se tudi tokrat pojavila dva možaka, ju je zanimalo, kaj počneva in eden od njiju je hitro izginil in se še hitreje pojavil z mesarico v roki. Ma, me je kar malo stisnilo, nič ne tajim, sem bil na tleh, Jure pa varno na drevesu. A ni bilo nevarno, mesarico je prinesel, da moteče veje sklativa. Sem se najprej pozanimal, če je kateri od njiju lastnik drevesa in ker je bil, ga je Jurček z veseljem oklestil. In otroci še z večjim veseljem plezali nanj. Vzgojiteljice so se vrvi izognile, so raje samo našega Jurčka opazovale pri delu, je par kilc dol vrgel pa v središču pozornosti še trebuh noter potegnil in prsni koš napihnil …

Za konec so otroci pa še Grdinovo virtualno Čaganko z VR očali pogledali in navdušenje je bilo popolno.

Najbolj zanimiva pripomba pa tokrat ni prišla iz otroških ust, dasiravno jih je bilo kar nekaj, pripomb, kakopak, ampak jo je izustila ena od vzgojiteljic. Je nek dečko v zemljo zabit železen drog maltretiral, ker mu je na koncu malce dolgčas postalo in ga je okarala, naj s tovrstno dejavnostjo preneha. Da je njej sicer jasno, da trenira za svoj bodoči poklic ob drogu, a vseeno …

Sem kar nekaj časa potreboval, da sem razumel in bruhnil v smeh, in čeprav je dobro vedela, da sem prav dobro razumel, kaj je mislila, je vseeno zaglumila. Z nedolžnim obrazom. Da kaj se smejim, da ob drogu se spuščajo gasilci …

Brigadirsko

Meka slovenskega jamarstva je, vsaj poleti, Kanin. Tam so naše najgloblje jame. Tudi kar nekaj tisočmetrc. Poleti vsi rinemo gor. No, pa pozimi tudi, ko je voda ujeta v sneg in pod površjem ni zelo mokro …

In potem prav pride planinska koča Petra Skalarja. Ki je že nekaj let zaprta. Brez oskrbnika. Poleti jo jamarji odpremo za svoje potrebe in za to tudi nekaj plačamo, letos pa je Benko prišel na idejo, da bi zadevo JZS kar za 10 let vzela v najem in po nekaj sestankih je beseda meso postala. Ker predsednik JZS zna biti prepričljiv. To zna biti pa tudi komandant JRS, ki je za minulo soboto sklical delovno akcijo vkopavanja električnega kabla za tovorno žičnico. Ki se je pokvarila in je brez nje tovorjenje bale opreme težavnejše.

Nimam blage veze, kaj smo pričakovali, ko smo se v poletni pripeki vozili 2200 m visoko nad morje in potem v najhujši pripeki razbijali kamen in kopali jarek! Skoraj 60 nas je bilo in se mi zdi, da zdaj vseh nas 60 ve, kako so se počutili zaporniki na Golem otoku. Saj ne, da primerjam neprimerljivo, a vseeno …

Pa ni bilo nekega nerganja, ne, le veliko dobre volje in smeha. Pa razumi, če moreš! Sem s sabo pripeljal našo letošnjo pripravnico Matejo, ker če že v jamo ne more, hoče pa vsaj med jamarje. Tudi tukaj – razumi, če moreš! Sem jo najprej peljal do Marka Z., nato do predsednika JZS in na koncu še do komandanta JRS. Sem si rekel, da če te tri preživi, potem je taprava jamarka. Je preživela, se ni dala. Ima pa srečo, ker Jokla ni bilo …

No, se je spoznala z vsemi in sem jo lahko pustil ter se lopate zagrabil, a vsakič, ko sem si malo v pekoče dlani pljunil ali naslonjen na lopato poskusil malo zadihati, je predsednik Jamarske zveze Slovenije že vpil name. Da naj zagrabim, da kaj se to pravi samo lenariti pa to. In ko se je to kar ponavljalo, sem enkrat končno do njega stopil in ga zaprosil, če malo razjaha. Da delam, kolikor pač lahko in da me vedno vidi le, ko malo počivam. In me je pomiril, da naj zadeve ne vzamem preveč osebno, da on je izkušen in prefrigan, da ko name zavpije, ki sem njegov podpredsednik, tudi vsi ostali, ki si malo pekoče dlani pohlajajo, nemudoma zagrabijo za delo, ker če že name vpije …

Ja, je nekaj logike v tej logiki, sem moral priznati in potem poslušati priganjača, a na srečo ni trajalo dolgo, ker nas je bilo res veliko garačev in smo kabel zakopali dokaj hitro, da smo lahko na kosilo odskakljali ter potem v dolino. Še celo komandant reševalcev je bil tako zadovoljen z nami, da je še v dolini za eno rundo pijače pritisnil, kar ni ravno v njegovi gorenjski naravi …

Danes sva pa s predsednikom na ministrstvo skočila podpisati pogodbo o novih prostorih za JZS in JRS in sem se na začetku še ponosno počutil kot podpredsednik tako pomembne organizacije, dokler nisem opazil, da moj predsednik z nevoščljivostjo opazuje predsednika gasilske zveze in njegovo podpredsednico v lični uniformi s krilom in dolgimi nogami in sem, še preden je kaj rekel, ko se je obrnil k meni, odločno protestiral. Da tukaj pa potegnem črto, da krila pa ne bom oblekel! Ker vem, kako so njegovi možgani zvezani …

Ampak, ja, jamarji smo pridni, zato tudi rezultati prihajajo …

Trmasti

Kdaj gremo spet v jamo, je ponavadi vprašanje tanovih dveh že takoj, ko pridemo iz jame. Včeraj smo v klubu pripravljali kandidate za jamarje in jamarske pripravnike na jesenske izpite, pa sta spet postokali, da bi kaj v jamo lahko šli, ko sta še na štrikih viseli in sem se spomnil, da smo se menili, da moramo vrv v Sedemdesetmetrci zamenjati, ker zdaj ima pa res že preveč vozlov. Vozel na vrvi naredimo, ko se poškoduje …

In sta bili takoj za, kljub temu, da sem jima zagrozil, da to pa ne bo turistični spust v jamo, temveč delovna akcija, da bosta torej morali delati! Prva naloga je bila odnesti 130 m nove vrvi v moj avto. Nista protestirali …

Danes smo sicer do Čaganke odpeketali takoj po njuni službi in bili gor že dokaj zgodaj, kaj smo pa potem počeli, da smo se v hlad podzemlja spustili šele okoli sedmih, se mi pa sanja ne. No, okej, nekaj kav sem spil, to je že res, ko smo ob ognju sedeli, ampak kaj dosti me priganjali nista, torej ni samo moja krivda!

Dogovorili smo se, da novo vrv dol nese Mateja, Petra potem staro ven pritroga, jaz jo pa zamenjam, ker oni dve tega še ne znata. A me je že med hojo do jame vest ugriznila, ko sem opazoval ubogo mladenko, upognjeno pod težo mokrega štrika (moker je bil zato, ker moraš novo vrv vedno namočiti za dan ali dva) in sem ji predlagal, da jaz vzamem transportko. Je bila odločno proti. Tudi v jami mi je ni hotela dati, čeprav je parkrat postokala, da z bremenom na vrvi je pa čisto drugače …

Nad 70metrco sem staro vrv odvezal, privezal novo in se po njen počasi spuščal v globino. Pri vsakem pritrdišču sem odvezal staro vrv in opremil z novo, je šlo kar okej v globino. Petra je bila že na polici, Mateja je za mano preverjala, kako sem potegnil. Na polici smo si kavo privoščili, Petrolovo, kakopak (no, Petra je ne pije, menda upa, da bo kakšen centimeter še zrasla), potem pa do konca delo opravili. Torej preopremili komplet brezno, do globine kakšnih 140 m.

Nato smo se napotili proti površju. Mateja prva, ker je svoje delo opravila, torej prinesla novo vrv, jaz drugi, ker sem svoje napravil, torej preopremil, Petra zadnja, ker je morala ven nesti staro vrv. Mokro, blatno, težko. Do police je trogala kakšnih 40 m stare blatne svinjarije, ker sem jo na polici prej prerezal in sem bil prepričan, da ji bo dovolj, a ko sem ponudil, da jaz transportko vzamem, ni hotela niti slišati. Sem torej splezal do začetka mogočnega brezna, kjer sva z Matejo gor potegnila preostalo staro vrv, ko je do naju prišla Petra, sva pa tisto blatno gnusobo natlačila v njeno transportko. Komaj komaj je šlo vse noter. Jo je potežkala in priznala, da zdaj pa ve, zakaj transportnim vrečam jamarji rečemo prasice!

Mateja je špricnila ven, da na ogenj naloži, da bomo imeli večerjo, jaz sem pa le naslednje brezno splezal, prepričan, da bom potem lahko vzel transportko od Petre. A sem se motil. Drobceno bitje, ki je pod sabo trogalo skoraj tretjino svoje teže, če ne še več, niti slišati ni hotelo nič o tem!

Sem splezal še naslednje brezno, prepričan, da si bo vsaj tam premislila, pa si ni. Čeprav sem jo prvič videl prepoteno! Da ni več daleč do površja in da bo že nekako zmogla. Sem jo prepričeval, da je svoje že dokazala in naj mi zabožjovoljo preda transportko, pa je ni hotela. Da jo bo ven prinesla, ker bo potem naslednjič, ko bo šla brez nje, ful vesela …

Argumentu nisem mogel nasprotovati in sem jo počakal zunaj. Sva skupaj odšla do bivaka, kjer je ogenj veselo gorel, Mateja je pa že pripravljala dobrote za na žar – bučke, sire, krompir … Vegetarijanska veselica, kakopak, če hrano nabavlja vegetarianka. A je zlata, je tudi name pomislila. Sem ji rekel, da bom zadovoljen tudi z vegetarijanskimi zadevami, a če res hoče, lahko kupi kakšno klobaso zame. In jo je. Ko jo je vzela v roke in mi jo ponosno pokazala, mi je kar malo nerodno postalo, nič ne tajim! A je bila dobra.

Ko sem ju razvažal domov, je bilo že kar pozno, glede na to, da imata obe službi, sta v avtu seveda obe zaspali. Z Matejo ni bilo nobenih težav, živi ob cesti med Novim mestom in Čaganko, Petra pa živi menda v zelo zelo lepih krajih (je zatrdila, če se tam voziš podnevi) in ko sem jo odložil in se napotil proti domu, sem bil prepričan, da bom do zjutraj lutal po meni neznanih hostah. A mi je nekako uspelo priti na glavno vaško cesto brez pretiranih dram …

Torej, vrv je zamenjana, a kaj dosti počitka ne bo, sem tam ob ognju izvedel za njune načrte za naslednje kratkoročno obdobje, veliko jam se nam obeta …

Iztisek

Če je v Sloveniji praznik in če imaš v jamarskem klubu dve mladi pripravnici, potem se ve, kam se bo šlo. Pod zemljo, kakopak. Le kam in natančno kdaj, pa ne, pa tudi ostala statistika je malce zakomplicirana. Smo se odpravili v petek ponoči do bivaka, vsaj takšen je bil načrt. Da se bomo zgodaj spustili v podzemlje. V nedrje Čaganke, v Južni rov. Da pripravnici malce ožine izkusita. Pa sva na koncu v bivaku, v dežju, seveda, pristala sama z Matejo. Še preden sva šla, sem preveril, ali ima vse potrebno. Torej čepke za v ušesa. Jih je imela. Tahude, delavske, iz Merkurja, se je pohvalila.

Nekaj sva pojedla, potem pa kar v posteljo. Mateja z masko prek oči in samo enim tahudim čepkom v ušesih (če se bom hotel še kaj pogovarjati, je razmišljala) je kmalu zaspala, jaz sem še malo maltretiral zaostale časopise. preden sem mrknil. Uro sem imel nastavljeno na pol deseto, da bom še v miru kofe spil, preden pridejo še ostali, ki so iz Novega mesta nameravali odriniti ob devetih. Vstal sem nekaj čez osem, ker je vstala Mateja (je imela samo en čepek, če se spomnite, presneta amaterka!) in sem mislil, da bo kofe. Ga ni bilo. Tudi ognja ne! Mladina je na fejsbuku …

Dobro, ko možak vstane, se hitro uredi, je in ogenj zakurila in kofe se je skuhal in sva potem čmurila ob ognju in kolege čakala. Ni kazalo najboljše. Grdin naj bi pobral Petro, ki ni imela prevoza, jo je prej nameravala sicer Irena, pa se je spremenilo. Irena je prišla prva, kmalu za njo je pa že Petra priskakljala. Brez Grdina! Je delala pozno v noč prek študenta, za šankom, in so jo kolegi pripeljali. Za njo je priskakljal Grdin, sem mislil, da bo ves našpičen in že v opremi začel preganjati v jamo, ker on pride pozno in je takoj akcija. Pa ga je bolj zanimalo, čigavi so najbolj mehki dečki na cesti pred vlako do bivaka. Mehki? Ja, je potrdil, da sem ga prav slišal, zibali so se v blagem vetrcu ko čigumiji, na strehi vozila pa plastični kozarci in plastičen kanister rdečega vina. Že skoraj prazen. So ponujali tudi njemu, preden zmanjka …

Petra je takoj priznala, da so njeni, ko sem želel preveriti njen dih, ali je kaj pila, je pa ogorčeno zanikala, da ona je samo stregla, drugi so pa pili!

Smo še v miru eno kavico spili, ker je Grdin potreboval motivacijo za iztisek, da ne bi iztiskal v jami, Petra, ki kave ne pije, je pa tudi razmišljala, ali bi odšla v majhno hišico poleg bivaka ali ne. Prav v vidni dilemi je bila in smo jo vsi vzpodbujali, da naj kar gre, da v jami bo nerodno, pa je malce prisluhnila telesu in potem odločno zatrdila, da bo okej, da ne rabi iti. Sem jo imel pa malo na sumu, da bi rada nov podkombinezon preskusila, ki ima zadrgo še daleč nazaj čez rit in pol hrbta …

Smo se že počasi oblačili oz smo bili že oblečeni, ko je s pomembnega telefonskega pogovora prišla do nas tudi najmlajša članica. Saj veste, mladi imajo milijon multitasking opravil, žvižgalo se je njej, da gre v največjo globino in najožjo ožino doslej …

Smo jo spodbujali, naj se obleče, pa je nekaj cincala. Sem takoj vedel, koliko je ura, ni še daleč nazaj, ko so bili moji otroci majhni. A moraš kakat? Je pokimala, se ji je zdelo, da zdaj bo pa počasi šlo. Je odskakljala do majhne hišice, relativno hitro je priskakljala nazaj, ker tam ni bilo papirja, do majhne hišice spet je pa potem odšla že z bolj pospešenim in trdim korakom …

Smo torej vse uredili in se v jamo zapodili. Je šlo in je prijalo. Predvsem hlad. Četica je kar dobro napredovala in v Akustični, kakšnih 250 m pod zemljo, smo slekli pasove in se napotili v Južni rov. Ki je dolg prek 600 m, vsako 100 metrsko dvorano pa povezujejo ožine. Naj se mlade jamarke navadijo …

Prva je šla Mateja, ki so jo ožine najbolj mikale, za njo jaz, za mano Irena, Petra in Grdin. Mateja je vitkejša od mene in je potegnila, jaz sem crkoval za njo. Ožine so nekatere res hude, meni gre ponavadi na centimetre! Ponekod, kjer mi je šlo še posebej na tesno, mi je pomagala Irena, je rinila podplate mojih blatnih škornjev, njej ni bilo tako ozko. Malo pred izhodom iz druge ožine, ko sem še posebej trpel in švical, me pa od zadaj Petrino vprašanje zadane, koliko bo še tega. Sem izkoristil priložnost da malo počinem in se nekako obrnil na boku, da ji odgovorim, pa bi me kmalu kap! Jaz sem bil dobesedno ujet v skali, kaj dosti se nisem mogel premikati, deklica je pa po vseh štirih lazila po rovu! In sem seveda negodoval, da bomo kmalu iz tahudega, da kaj se sekira, da za njo ni tako ozko. Pa je pojasnila, da ne sprašuje zaradi ožine, le lulat da jo in če bo sila, lahko tudi v ožini …

V (zame) najožjem delu, najbolj kompliciranem, kjer sem se premikal dobesedno po centimetrih in sem ko riba na suhem hlastal za zrakom, švic je pa dobesedno tekel spod čelade, me je pa nekaj ugriznilo v nos. Mater, že tako mi je primanjkovalo kisika, zdaj pa še to! Sem bil prepričan, da je kakšen neptopir spustil dušico tam in je počasi gnil in sem zajel sapo, zbral moči, da bi se potegnil naprej in čim prej zapustil kontaminirano pokopališče, ko me od zadaj zadane Irenino vprašanje. če sem bil jaz. Kaj jaz? Neki diši, je rekla, si ga ti spustil? Nisem takoj odgovoril, sem malo razmislil, med tistim matrom bi res lahko kaj nehote in nevede iztisnil, pa nisem. Sem, kolikor sem lahko premaknil glavo, povohal kombinezon, če ta smrdi ali kaj, pa ni.

Potem me je pa zadelo! Naša vegetarijanka se je tam tudi verjetno matrala in je enega iz matra spustila, da je laže čez ožino prišla. Saj ladje tudi balastno vodo spustijo, ko zaplujejo v plitvejše vode! Pa rov je sicer prepihan do nezavesti in bi zadevo spihalo, a sem bil jaz v njem ko nekakšen čep v steklenici, tista kontaminacija vegetarijanska je pa morala biti zaradi matra hgudo koncentrirana in se je lovila po ostrih skalah rova ter tam visela ko kakšna megla v ranem jutru, preden jo prežene sonce. Ali v mojem primeru, preden jo trpeči jamarji za njo ne poskrkamo v za zrakom hlastajoča pljuča …

Jah, ni kaj, matr v ožinah je bil torej še malo večji mater, a kaj bi to, jamarji moramo biti pripravljeni na vse! Smo trapljali po podzemlju in uživali, a kot vedno se je moralo tudi tokrat enkrat končati. Smo obrnili. Tokrat sem šel jaz prvi in v najhujši ožini, ko sem se najbolj matral in rinil in švical, sem ga pa začutil! Prav razveselil sem se. Čeprav sem bil prepričan, da če ga spustim, bo poleg zraka še kaj materiala prišlo in bom tudi sam crknil, si nisem mogel pomagati!  Sem veselo poklical zlato jamarsko prijateljico Matejo, da ji povem, kaj jo čaka, saj itak ni imela kam zbežati, da bi takorekoč trpela še pred dogodkom, pa se za mano oglasi Petra, da Mateja je pa nekje zadaj. Eh …

Nisem ji mogel tega storiti, plus glede na njena leta bi me zih kdaj zunaj potem socialna še obiskala in sem ga z veliko težavo nekako zatrl …

Smo skočili še v Severni rov, v bivak, da smo si kofe privoščili in nekaj na zob vrgli, potem pa kar ven. In smo na površje pokukali še v svetlobi!

Irena in Petra sta nam zunaj pripravili bogovsko večerjo, Grdin je pa posodo pomil in praznik se lepše zaključiti ne bi mogel. Čeprav bom jamarsko opremo danes že četrtič v tem tednu pral …

Nelahko delo

Jamarji pogosto čistimo onesnažene oz zasmetene jame, a tokratna tridnevna akcija je bila, vsaj zame, zelo drugačna! Ko je naša članica pri iskanju novih jam v nekem breznu v Kočevskem Rogu v dokaj plitvem breznu našla nekaj človeških okostij, je seveda poklicala policijo, ki pa je ugotovila, da gre za za človeške ostanke iz polpretekle zgodovine in poklicala arheologe. Ti so pa spet nas, da smo jim jih pomagali dvigniti na površje. Kar tri dni smo krepko krepko garali, na vsaki akciji nas je bilo krepko prek deset, plus nekaj manj arheologov in antropologinja na površju.

Občutki, ko prvič spravljaš človeške kosti v vreče za dvig na površje, niso lepi! Pa potem nekako malo pozabiš, s čim se ukvarjaš in samo delaš, poskusiš misliti na kaj drugega. Pa kar gre, dokler ne naletiš na celo lobanjo ali kakšen oseben predmet, recimo prstan ali stekleno oko! Najbolj me je pretreslo, ko sem v vrečo za “ostale” najdbe pospravil povsem preperel čevelj, pa so iz njega popadale majhne kosti …

Po nekaj urah v hladni jami se prileže menjava in potem delaš malo na soncu in ne neposredno s kostmi, pa malo pozabiš in potem kljub vsemu lahko poješ kosilo, ki so ga prinesle kolegice. Si misliš, da ne boš imel apetita, a ko v 12 urah garanja premečeš na tone kamenja in zemlje, hrana paše!

Drugi dan je kosilo prinesla sama gospa predsednikova, je skuhala obaro in nam jo postregla v pravih krožnikih. Kar nas je presenetilo, po navadi jemo iz plastike. Sem posumil, da so bili krožniki predsednikova dota, ki jo je prinesel v zakon, pa je gospa predsednikova nemudoma protestirala – da edino, kar je v zakon prinesel, so bile žametne hlače in dve karirasti flanelasti srajci! In se je predsedniku kar milo storilo ob omembi žametnih hlač, se je celo barve spomnil – zelene so bile menda …

Za kakšne nočne more potem zvečer ni bilo časa, sem po dolgem času v posteljo zaradi utrujenosti samo padel in v hipu zaspal, kar se mi ne dogaja pogosto. Zadnji dan je bilo pa še bolj pestro, smo v jami našli še šest neeksplodiranih ročnih granat in je seveda prišla enota za neesplodirana ubojna sredstva ter naš zlati Klemi z njimi, da smo zadeve dvignili iz jame (tokrat sem bil v vlogi JRS) in so jih nedaleč proč uničili …

Ja, antropologinja je na koncu povedala, da smo poleg ton kamenja in zemlje na površje spravili ostanke najmanj 250 ljudi! Se mi je kar naenkrat zazdelo čiščenje jam, onesnaženih z odpadki, kar mi je po navadi najbolj dvignilo pritisk, povsem lahko in enostavno delo …

Brez budilke

Vsak slovenski jamar, ki da kaj nase in je imel čas, je bil v teh dnevih na Kaninu. S Potrpinom sva nameravala gor v četrtek, ker naj bi v petek s Klemijem in Anžijem v Rolling Stonesu v Skalarju do obetajočega okna splezali, ki ga je Klemi lani odkril, vsi ostali so bili pa že gor. Še dobro, da je Kanin velik in perspektivnih lukenj dovolj, da so se jamarske horde porazgubile in nikjer ni bilo prevelike gneče. No, razen seveda v baznih taborih …

A kakor se rado zgodi, sva načrte na hitro spremenila, ker si je predsednik Jamarske zveze Slovenije zaželel na Kanin že v sredo in je potreboval družbo in itak da predsedniku samo pokimaš. Zadnja gondola na Kanin odpelje ob 14. uri, zato sva se s Potrpinom v Bovcu naslikala kakšno uro prej, kjer sem potem predsednika poklical, kje da je, da še kakšen kofe spijemo pred odhodom v višave. Bil je iskreno začuden, da sva v Bovcu, ker on je bil doma. In še bolj je bil začuden, kako nisva slišala, da gondola tisti dan ni vozila zaradi vetra …

Opcij je bilo več, a kaj dosti nisva omahovala. Najbolj logično, ki so nama jo vsi silili, da bi prespala v jamarski sobi v Bovcu in potem naslednji dan po gosposko z gondolo gor, sva takoj zavrgla. Kaj bi brez veze postopala v dolini, ko morava pa gor …

Sva si kosilce privoščila pa v trgovino sva po hrano skočila za v jamo, nato pa tri ure po Bovcu se vozila od turistične firme do turistične firme, če bi naju kdo gor zapeljal, da bi manj hodila, pa nisva imela sreče. Z vavčerji imajo tako polne riti, da niti pogleda ne dvignejo od pulta, če jih 43 skupaj ne pride! Sva zavila celo k modelom, ki zip line tržijo in gor zapeljejo ljudi s terencem, dol jih pa po zajli pošljejo, če bi naju do njihovega izhodišča zapeljali. Bi seveda plačala za vožnjo po zajli, čeprav za jamarje ni adrenalinska in zajle ne bi nič izrabila, ker bi samo skrajšano pot za pešhojo skrajšala. Ko je videl, da sva samo dva, je zdolgočaseno pogledal na koledar in zamomljal, da morda enkrat zvečer in se spet posvetil pasjansi na računalniku.

Zatorej sva, kar malce jezna, sedla v avto in se zapeljala, do koder sva se lahko. Torej ne daleč. Na srečo je bilo že kar pozno in tisti del hriba, po katerem naj bi hodila skoraj pet ur, ni bil več osončen, kar sva vzela za super. Da vsaj vroče nama ne bo pa to …

A ko sva stvari vrgla ven in sem zagledal ločena nahrbtnik in jamarsko vrečo, sem se spomnil, da prtljago v dveh delih nositi je čista jeba! Sem malo zastokal prijatelju, da to pa morda ni najboljša ideja, da greva peš, pa je suvereno vprašal, al sva možaka al sva možaka in sem pokimal. Potem sem jamarsko vrečo nekako privezal pod nahrbtnik in si zadevo oprtal na hrbet. No, Potrpin mi jo je pomagal, jaz pa njemu njegovo, ker sama nisva mogla! Jaz sem doma zadeve mazohistično stehtal, skoraj 35 kg je pokazala tehtnica, pa potem sva še par kil hrane si razdelila za nošnjo in se mi ni zdelo preveč, ker sem bil prepričan, da to za gondolo ni prevelik zalogaj! Za hrbet pa je bil. Že v prvih kilometrih, ko je bila cesta še relativno položna (no, skoraj navpična še ni bila!), sem cvilil, da so me kar ušesa bolela. prijatelj se je pa čedalje bolj odmikal! Vam povem, sem poskušal, res sem poskušal! Pustimo ob strani to, da me je zaradi totalno nepravilnega težišča med hojo navkreber ves čas zvijalo nazaj in v desno stran, bolj me je motilo to, da če sem napravil korak, ki je bil daljši od 25 cm, me je išijas udaril, da sem kar podnevi zvezde videl, saj mi je tista nesimetrična pizdarija očitno na nek živec v trtici pritiskala! Po kakšnih dveh urah me je prijatelj počakal, sva enega pricinila, verjetno je pa po mojem obrazu ugotovil, da umiram, če mu nisem sam že vsaj 1324 krat povedal in mi je pomagal vrečo zavezati na vrh nahrbtnika. Je bilo boljše, vsaj na trtico me ni več pritiskalo in nazaj krivilo, le še v desno me je vleklo, a to sem nekako skompenziral. Cesta se je pa ves čas bolj navpik postavljala in ko sem že hotel obupati, poklicati gorsko reševalno ali kaj, sva prišla do C postaje. Kjer je Potrpina prešinila briljantna zamisel – kaj če bi jamarsko opremo pustila tam in jo žičničarji zjutraj samo v kabino ruknejo in gor pritrogajo?!

Sem bil takoj za, vreči sva zabrisala k vratom žičnice  in nato kakšne pol ure v strm hrib žvižgala od udobja. Kaj pa je to en dvajsetkilski nahrbtnik na hrbtu, to ni nič! Potem se je pa cesta še bolj navpik postavila, sonce je zašlo, pihati je začelo, da je brilo okoli ušes, midva pa v kratkih hlačah in majicah! Švicala torej res nisva, zeblo naju je pa ko cucka. Flis sem v nahrbtniku našel, pa rokavice tudi, hlač pa ne, prav tako Potrpin, ki si je vsaj jakno oblekel. Ne bom razpredal, kako sem trpel potem vse do koče Petra Skalarja, ki jo je za tri mesece za potrebe jamarjev najela Jamarska zveza Slovenije, ker predragi predsednik Benko trdi, da sem šel zanalašč peš gor, samo zato, da bom potem na blogu lahko stokal in njega krivil. Ker morda je to celo malo res, a moram biti iskren, vsa morebitna tovrstna zloba me je zapustila že po prvi uri pešačenja!

V koči kar nekaj veselih jamarjev in jamark, sva dobila toplo večerjo in čaj in kofe, čeprav je bila ura že skoraj polnoč! Sva vse rekorde v počasni hoji podrla! Preden sem crknjen, bolečih nog, rok, hrbta in vsega ostalega padel v posteljo, sem z bolečimi prsti napisal naši jamarski pripravnici Mateji, za katero sem vedel, da pride gor naslednji dan, da če je carica, naj mojo prasico z D postaje do koče prinese. In ko sem v naslednji minuti zaspal, mi ni bilo nič nerodno, nimam kaj tajit! Aja, isto sporočilo sem tudi dragemu predsedniku poslal, a se je pretvarjal, da ga ni dobil …

Zjutraj, ob kavici, zunaj na sončku, s čudovitim razgledom na dolino, so se ljudje na D postajo odpravljali po robo, skupno jamarsko pa to, midva s Potrpinom, ki sva edina imela osebno opremo tam, sva se pa lotila neke deske popravljati, na katerih se pred kočo sončiš! Pa moram poudariti, da jaz tega nisem hotel, jaz bi mirne duše lahko tudi samo kofe žulil in se soncu nastavljal, dokler roba ne pride, a Potrpin ne zna sedeti križem rok. Ta hudič najde delo, pa če ga tri kilometre okoli ni!

Mojo prasico je potem prinesel Rehar v rehartransportki, kamor spraviš tavelik hladilnik, skupaj s sto kilami ostalih zadev! Ta človek je res car. Ko sva s Potrpinom dan prej v hrib hodila, on se je pa z Rokom v jamo odpravljal, me je po telefonu spraševal, če nama prideta nasproti in pomagata nesti, da bosta šla v jamo pač malo kasneje! Saj sem bil v dilemi, sem hotel reči ja, ampak vsaj toliko malo samospoštovanja pa še imam. Menda, kaj pa vem. Če bi poklical dve uri kasneje z enako ponudbo, bi se mi zagotovo že jebalo sladko za samospoštovanje in bi mirno rekel ja …

Pa Potrpinova transportka je tudi prišla, jo je menda Mateja prinesla! Poleg svoje opreme! Če si car, si pač car!

Poklical je Klemi, da Dolenjci razturajo na taboru malo niže od koče in da ne bo šel v Skalarja, ker ga nekaj hrbet heca, s Potrpinom sva pa potem malo kolebala, kaj narediti. Jaz sem bil iskren, sem priznal, da z lahkoto pred kočo na sončku ležim, sem imel s sabo kindla in milijon knjig, kave je pa gor, ko da si v nebesih, a je Potrpin spet preblisk dobil. Da pojdiva vseeno, a sva možaka al sva možaka! Sva se potem odločila, da greva dol, a da se nama nikamor ne mudi in sva se malo sončila, malo kofetkala, malo kosilo jedla malo se pa po riti praskala in se v jamo podala šele okoli petih popoldne. Mlada nizozemska družina, ki je bila tudi gor, naju je opazovala in čez čas je glava družine, torej ata, vprašal, kam se odpravljava. Da greva v Skalarja, malo manj kot 1000 m globoko jamo, malo se po riti praskat v bivak na 600 m globine, kjer bova prespala, naslednji dan pa ven prideva. Je bil navdušen nad nama, kolegi jamarji s presvetlim predsednikom na čelu so pa malo nos vihali nad brezveznim turizmom, ko je toliko dela v drugih jamah. Ata Nizozemec je vprašal, če je jama daleč in ker je le pol ure od koče, je vprašal, če lahko gredo poleg. Sem dovolil, če bo nesel mojo prasico in je bil takoj za pa še zahvaljeval se je. Si je težko zadevo oprtal na hrbet in smo pičili v hrib, sem pa seveda opazil, kako Potrpin njegovo ženo in hčerko gleda in kalkulira, če bi kateri od njiju pa svojo torbo uturil. A sta bili obe premajhni in si ni upal …

Med potjo smo malo klepetali, sem izvedel, da njihov najvišji hrib ima 74 metrov, vsi navdušeni so pa potem še par metrov v jamo stopili, da se bodo doma lahko hvalili, da so bili v tisočmetrci! Smo se poslovili, oni so odšli nazaj proti koči, midva pa v luknjo. Jama ima morda stopinjo ali dve, je bila razlika kar ogromna, kar v ušesa je mraz ugriznil, čeprav sva v globino letela ko v prostem padu! Kljub težkim prasicam ni bilo nobenega švica! Čez Delirijum, ki sem ga kakšni dve leti nazaj jaz opremljal, sva poletela, na vhodu v meander Strela sva pa prvo čikpavzo udarila. Strela je pravzaprav do bivaka edini kompliciran, ozek del in bal sem se predvsem izhoda iz meandra. Ker zavije pod ostrim kotom in ko sem bil pred osmimi leti dol, sem moral z nogami naprej, so mi kolegi pomagali, ker sem predolg! Nekje na sredini, v ključavnici, sem opazoval prijatelja, ki je kakšno glavo ali dve manjši od mene, kako se je zarinil v najožjo ožino meandra (pa je povsod ozek!) in ni bilo niti centimetra več prostora okoli njegovega telesa!  Sem se zarinil za njim, brez strahu, tam sem že šel, sekiral sem se samo za izhod! Ko me je stisnilo, mi ni bilo pa nič jasno! Komaj sem se ven izvlekel, šele ob povratku sem ugotovil, da bi morala v tisti del malo višje, ker je širši, spodaj se noben pameten ne guzi … Pri izhodu iz strele, kjer mi je srčni utrip nabilo trikratno, pa se prijatelj prebije skozi oster zaključni zavoj in z druge strani vpije, da je izi, da naj kar grem za njim. Sem vpil nazaj, da je zanj izi, da je za vse kratke izi, jaz pa nisem kratek, a je vztrajal in sem se iz inata zarinil noter, da mu dokažem, da ne gre, pa je šlo z lahkoto! Sem šele ko sem ven prišel, izvedel, da sta Maffi in Božo zadevo pred dvemi leti razbila, tudi zaradi tega, ker jaz nisem mogel priti čez! Mah, jamarji so carji, ampak res!

Ko sva se končno prebila iz jebenih ožin, iz Strele ti materne, sva še enega prižgala, potem sva se pa v mogočno brezno Mali brat začela spuščati. Scalo je do nezavesti, cela jama je bila mokra, kot je še nisem videl, čeprav sem bil tam zdaj že kar nekajkrat, saj je prejšnje dni na Kaninu dobro zalivalo. Nekje proti koncu brezna sva na vrveh prečila v okno in ko sem se s krepke prhe potegnil v rov, sem bil kar vesel, Ker sem vedel, da bivak ni več daleč. Še dve krajši stopnji sva se spustila, potem pa … Potem pa nisva več vedela kam!

Sem v majhni dvoranici oprezal za bivakom, a ga seveda ni bilo, saj ni majhen, da ga spregledaš, na obeh koncih dvoranice pa dve mogočni mogočni brezni! Sem prijatelja vprašal, kam se gre, pa je zmignil z rameni. Da se mu niti sanja ne! Kmalu bi me kap. Ker on je bil v bivaku dve leti nazaj. Je v svojo obrambo povedal, da sta se takrat dol spuščala z načrtom jame v žepu, da pa tokrat načrta ni vzel, ker sem bil jaz že tolikokrat v Skalarju. Ja, desetkrat, ampak v bivaku nazadnje pred osmimi leti …

Ma, ne bom razlagal, kaj vse sva v tisti dvoranici počela in kam vse sem pokukal in kam vse bi lahko padel, ker mi bodo jamarski izpit vzeli, celo par stopenj po vrvi sva se vrnila, da se bolje orientirava, pa nič! Skoraj bi me kap, ko je Potrpin, podhlajen in moker kot jaz, stoično izjavil, da če ne bo šlo drugače, bova pa ven špricnila! Sem kar pod strop skočil. Da jaz ne bom nikamor špricnil, da sem dan prej šprical na Kanin, otovorjen ko osel, dan kasneje pa iz pol kilometra pod zemljo ne bom šprical ven sredi noči! Da imam spalko in da bom kar tam spal, brez bivaka torej. Se je strinjal z mano, na načelni ravni, potem je pa spet briljantno vprašanje zastavil – kaj pa, če je bivak še nižje dol? Lahko da je, samo kako bova dol prišla, sem prašal. Po vrvi, je odvrnil mirno. Po vrvi, ki je jaz nisem videl, saj sem gor v kamin gledal, kamor so neki Čehi plezali in se tiste dvajset let stare češke vrvi živ nisem hotel niti dotakniti …

Sva se spustila torej še kakšnih 100 m nižje, da naju je še bolj napralo in ko sva iz brezna prečila v okno, sem takoj ugotovil, da zdaj sva pa na pravi poti. Še nekaj deset metrov po blatnem, nizkem meandru, pa sva bila pred bivakom. Narejenim iz padala. Se mi je milo storilo, ko da sem v topel dom prišel! Dobre 4 ure sva potrebovala, če se ne bi izgubila, bi bila v postelji lahko že prej!

Skuhala sva si makaronflajš iz vrečke, ki sva ga prinesla s sabo, že pred enajsto pa sva bila že v spalkah! Sem se malo bal, kakšen bo spanec, ker nazadnje nas je noter spalo 11 in je bilo grozno grozno neudobno! Tokrat sva bila dva, sva si nametala nekaj podmetačev po dolgem in zaspala ko odojka! Bivak se je hitro segrel plus spalki imava dobri in je bilo toplo ko v zakurjeni sobi. V Rolling Stonesu, skoraj 300 m globokem breznu, ki je bil le par metrov od naju, pa je šumela voda, da sem se bal, da bom moral vsako uro odtočit, a ni bilo nobene potrebe …

Ob sedmih zjutraj je Potrpin oznanil, da je ura sedem, pa sem samo zamomljal, da se nama nikamor ne mudi in da naj počaka na sončni vzhod. Me je ubogal in vstal ob 9h, da je skuhal kavo, vonj po kavi je pa še mene ven prignal! Pojedla sva pašteto in kruh, spila še en kofe, vse pospravila, pobrala smeti, nato pa kar ven počasi krenila. Sva imela namen še Reharja in Roka na delovišču kakšnih 300 m višje obiskati, a se nama ni nikamor mudilo. Je pa jeba v takšnem mrazu in vodi ven plezat, se kljub naporu sploh ne ogreješ! Tudi potiš se ne. Dogovorila sva se, da si pred Strelo enega prižgeva, po Streli pa kofe in juho privoščiva in sva kar pridno plezala.

Sva si pred Strelo torej pavzico privoščila, nato pa spet naprej. Da se lahko zarineš v meander, moraš malo prosto poplezati in ko sem zadnji dim vlekel, je pa naenkrat močno zaropotalo. Je prijatelj zgrmel na tla. Na srečo ne globoko, čeprav je le pol metra od tam, kamor je zgrmel, globoko brezno! Dlan in prsti so mu takoj otekli, pa v stegensko mišico se je udaril! Mi je kar vroče postalo! Sicer smo res imeli dve leti nazaj vajo z dna Skalarja, a je šel “poškodovanec” čez Strelo peš, ker bi predolgo trajalo, da bi jo naši minerci razširili …

Na srečo se je čez meander lahko prerinil, saj je tudi on vedel, da drugače bo še dolgo not. Sva skoraj tri ure potrebovala, da sva spet v normalne dele prišla, torbi sta se ves čas zatikali, v najožjem delu mi je pa še dol zdrsnila in sva se kar nekaj časa trudila, da sva jo ven dobila …

V Deliriju sva si privoščila kavo in juho in preverila roko. Je bila okej, le močan udarec očitno, je prijatelj zagotovil, da bo prilezel ven brez težav. Bi me spet kmalu kap, ko je resno vprašal, če zavijeva levo in greva še do Reharja in Roka, ga je šele moje vpitje na pravo pot spravilo …

Ven sva pokukala še po soncu in je prijalo. So me občasno zaradi mraza kar prsti boleli!

V koči pa hrane, tople in okusne, da je ritka ploskala, pa kavice in čaji, kakopak. Pa dobra družba in mehka postelja. No, v postelji seveda ne … Aja, pa Benko, kakopak, z malce vina v ritki, da so bile njegove zgodbe še bolj sočne in še bolj duhovite!

V soboto pa končno domov. Z vso opremo eno uro do D postaje in gondole, sem mislil crkniti. Tam pa Jerica in Samo, sta prišla vsak po 20 kg robe za v kočo in zvezni bivak …

Ja, na Kaninu je bilo pestro, so kolegi seveda resno delali v resnih jamah, samo o tem bodo itak sami povedali. O Mateji bom pa jaz, je šla prvič na Kanin in na resno tlako v jamo in je še bolj zagreta. Sem danes ob najbolj prijetnem jamarskem opravilu, pranju opreme v potoku, sam pri sebi stokal, kako mi bo hrbet ven vrglo, pa mi pošlje sporočilo, da se ravno s Kanina pelje in kdaj gremo kaj resno v Čaganko! Plus Irena je sporočila, da ima še nekaj dopusta …

Me je kar zmrazilo, nič ne tajim, čeprav imam hrbet opečen do amena! Lani mi je opeklo noge, da sem jih komaj premikal, tokrat mi je predraga soproga dala kremo za sončenje s faktorjem milijon. Ampak jo je dala samo za roke in noge, ki posledično niso opečene, za hrbet je pa pozabila …

 

 

Pomoč na cesti

Naš komandant, kot zdaj že vsi, ki občasno berete moj brlog, veste, večkrat dobi čudovite zamisli. Tokratno srečanje razširjenega vodstva Jamarske reševalne službe si je zamislil v čudoviti planinski koči na čudovitem placu s še bolj čudovitim razgledom! Ja, vem, si rečete, kakšnega čudovitega komandanta da imamo in načeloma se povsem strinjam z vami, a hudič se vedno skriva v podrobnostih! Res je izbran plac pravljičen, hrana božanska in vse, a moram povedati, da z vozilom ni dosegljiv, bujenje na (vedno obvezen) kondicijski pohod pa že okoli šeste ure zjutraj!

Tokrat sem jo odnesel relativno dobro, vsaj tako sem mislil, sem na pot krenil s Tanjo, ki je mlada mlada mamica šele v soboto, pa še dokaj kulturno uro sem si izboril, misleč, da bom kondicijski pohod preskočil. Pa saj moram biti iskren, mi je skoraj uspelo …

Sanja se mi ne, kje sva se vozila, kraji res čudoviti, a še nikoli za njih nisem slišal, vožnja pa komplicirana, kot bi se na Vršič peljal! Sami ovinki in ves čas navkreber, da sem non stop le med prvo in drugo prestavo izbiral! Pa ne le zaradi strmine, čeprav sem opazil, da v tiste kraje elektrika prihaja po bodeči žici, drugače strmine ne bi zdelala. Sva se namreč vozila po priljubljeni cesti za kolesarje. Pa ne tiste navadne, ki imajo košarico za v trgovino na krmilu, temveč za tiste najbolj strupene, ki jih nekajkilometrski klanec z ogromno višinsko razliko ne prestraši! Približno takšne, kot je naš predragi Remih. Mislim, on takšnih strmin ne premaguje, le opremo ima takšno kot tisti strupeni kolesarji …

Torej, večinoma ni bilo težav, čeprav je cesta ozka, sem jih z lahkoto prehiteval in se hihital v prijetno klimatiziranem vozilu, parkrat sem celo pomislil, da bi uporabil megafon, ki ga imamo v intervencijskem vozilu, in tiste uboge hudiče, ki so brcali iz petnih žil, malce vzpodbujal, jim kakšen vic povedal ali kaj, pa se potem nisem upal. Sem le mimo njih špricnil …

Potem sem pa enega strička mojih let ujel. Je bil opravljen v strupeno kolesarsko opremo, pa tudi kolo je verjetno koštalo ko oba moja avtomobila skupaj, sem prepričan, pa bi tudi tega brez slabe vesti mimogrede prehitel, a sem ga dohitel na delu ceste, ki so jo ravno obnavljali. In je bila ozka, da tudi pomislil nisem, da bi švignil mimo njega, ker bi ga nasadil in bi v hrib potem preveč z lahkoto prišel!

Sem še malo klimo pojačal in srknil še en požirek hladne kave in počasi ter brez živciranja vozil za njim. Pa nehote sem njegove noge in rit in hrbet občudoval, same mišice, vam povem. No, na riti jih sicer nisem videl, ker je imel tiste jebačke hlačke očitno podložene, a ne bomo tukaj zdaj malenkostni! Sem prepričan, da jih je imel tudi tam …

Je počasi brcal v skoraj navpičen klanec, sonce je pržilo kakšnih 33 stopinj plus, jaz sem pa počasi za njim vozil, drgetal od mraza zaradi klime, srkal kavico in poslušal muziko. Ko sem se mu dovolj približal, me je verjetno slišal in je z roko samo mimogrede namignil, naj grem mimo, a ker sem še vedno vozil za njim, se je čez čas ozrl. Še prej dvakrat ali trikrat pomignil, naj grem kar mimo. No, ko se je ozrl, se mi je kar zasmilil. Rdeč v glavo ko jaz, ko rinem iz dna Čaganke, prav tako moker ko jaz, le blaten ni bil, trpeč izraz na obrazu pa zagotovo ko moj v predzadnjem izhodnem breznu, ko sem že 20 ur v jami! Se je ozrl, malce celo jezen, ker sem ga živciral direkt za ritjo in ga nisem hotel prehiteti, potem je pa zagledal, kakšno kravo vozim in da mimo ne bo šlo, pluš še ene 10 avtomobilov za mano je verjetno opazil, ga je pa kar malo panika zagrabila.

Enkrat, ko sem bil še majhen, sem opazoval konja pri delu v gozdu. Ko ga je kmet vodil do podrtega drevesa, mu je mirno sledil in lahko si videl njegove mišice in vse, a ko ga je zapregel za ogromno deblo in z bičem švignil po zraku, da je rahlo tlesknilo ter je živinče potegnilo, najprej le malo, misleč, da bo šlo z lahkoto, se ni nič zgodilo. Kmet je še parkrat po zraku zavihtel bič, še z besedami ga je spodbujal in konju je šele v tretje ali četrto uspelo zadevo premakniti. In ko jo je, si lahko iz letala opazil prav vse mišice v njegovih nogah in hrbtu, kako na moč delajo!

No, na tega konja me je tisti striček na kolesu spomnil. Ko je zagledal kolono za sabo in v sekundi prekalkuliral, da ga na odseku, ki so ga prenavljali, ne bomo mogli prehiteti, se je bošček vdal v usodo in pohodil stopalke. Ker cesta je bila zamejena s stožči še daleč daleč naprej, dokler se je videlo. In je pritiskal tako močno, da sem še sam moral malce bolj na plin stopiti, hkrati sem pa lahko njegove mišice občudoval! Še celo ritne so ven stopile čez debelo podložene fukiš kolesarske hlačke!

Po kakšnih desetih minutah se je cesta toliko razširila, da sem lahko mimo njega zapeljal in sem mu potrobil v slovo. Pogledal ga nisem, ker drugače bi verjetno moral zaustaviti in z defibrilatorjem par minut poleg njega čakati za vsak slučaj! Me prav zanima, kako je zvečer prijateljem, s katerimi si na internetu deli rezultate kolesarskih aktivnosti, da jim lažje pride potem ali na ženi ali pod tušem, razložil, zakaj je deset minut vozil na robu infarkta …

Ko sva bila že tako visoko, da so kmetje šele prvo travo kosili (v dolini že drugo) in je temperatura padla za skoraj 10 stopinj, sem pa mojega dragega prijatelja Anžiča, ki je bil že gor, poklical. Ker jaz sem človek z načrtom in sem vedel, da ko ga bom poklical, bo z LandRoverjem JRS prišel pome. Ker me ima rad.

Pa pustimo to, da se je najprej pretvarjal, da zveza ni dobra, ker je vedel, kaj hočem od njega! Je ves čas ponavljal, da je peš le 40 minut u izi. A jaz se teh zgodbic ne grem več, še nikoli ni bilo samo 40 minut in še manj u izi! Pa četudi bi bilo, bi bilo 40 minut preveč. Ja, naš komandant nas vedno dobro nahrani, a vedno tudi poskrbi, da vse kalorije zaužite pokurimo, za dobro vago pa tudi kakšne od prej!

Naju je potem itak ven vrglo, a nisem obupal, sem pobrskal po Bernardovem mailu, ker sem se spomnil, da po eni cesti se pa lahko tako visoko pripeljemo, da je hoje le 10 minut in sva potem tisto drugo cesto iskala, ki je pa nisva našla. Ker sploh nisva vedela, kje sva! A sem vseeno potem z gozdne ceste na še bolj gozdno cesto zavil, še bolj navpik postavljeno, ker naš kombi ima itak neke vrste štirikolesni pogon, a se je kmalu izkazalo, da vsemogočen pa le ni!

Sem poskusil nazaj, pa ni šlo, sem poskusil naprej, še manj, zato sem ga ugasnil in spet poklical dragega prijatelja Anžiča. Da naj sede v LandRoverja JRS in po naju pride. Mi je malce nejevoljno odvrnil, da ne bo šlo, da on je na zapovedanem pohodu (od tod torej slaba volja!) in da preden on do avta pride, bom jaz  že zdavnaj peš gor. A ni vedel on, s kom ima opravka, ne bodo mene amaterji hoditi silili, sem mu samo odvrnil, da mu pošljem lokacijo, kjer sva se zataknila in da ga čakava. Če bo potrebno, tudi do večera …

In čez kakšno uro je prišel. No, so prišli. Pohodniki. Peš! Ker je bilo bliže do mene kakor do koče in terenca! In ker je v slogi moč, so me ročno ven porinili iz blata! Anžič, fovšija fovšna, je seveda ves čas navijal, naj gre Bernard za volan, ker obvlada, ker mi ni privoščil, da se jaz ne matram, sem mu usta zaprl šele s tem, da sem dolga leta drajsal Lade Nive …

Pa usran sem že bil, ker sem najprej seveda Tanjo za volan posadil in poskusil poriniti, pa ni šlo, le ofrajhala me je z blatom do ušes! Jaz sem pa potem ostale reševalce, ki so reševali reševalca …

Smo se potem vsi odpeljali po tisti vlaki, od koder je samo švoh deset minut izi hoje (ali pet minut normalne!) in sem seveda na pot krenil v sandalih! Kaj bi za pet minut izi sprehoda gojzarje natikal, vas prašam!

In ni bilo deset minut in ni bilo izi. Je bilo pa potem izi strička drkat da je Čeh, ko smo končno do koče prišli in so tudi ostali planinci opazili mojo obutev …

Smo seveda najprej pokofetkali, a ker je sonce pržilo na moč, se je naša zlata Zdenka kar do modrčka slekla. Smo malce protestirali, ker so se nekateri starejši planinci malo zaslinili in so bile njihove povečini ženske v zlatih letih malce nejevoljne, pa se ni dala. Da tam sta tudi dve v modrcih! Smo pogledali, pa smo samo v hrbet dva možaka z malce daljšimi lasmi opazili, ki sta bila brez majice in sta imela okrog prsnega koša pripet trak za merjenje utripa ali kaj ti jaz vem, kaj ti ljudje vse merijo. Je pa od zadaj res bilo videti kakor modrc brez naramnic, čeprav veliko žensk s tako mišičastimi hrbti ne poznam …

No, ko je bil pohod končan, se je pa lepši del začel – hrana ko na ohceti, pijače in kave pa v potokih. In čeprav smo vsi enako veliko jedli, je samo mene trebuh bolel, ker prej pač nisem nič kalorij pokuril! Pa še dve porciji palačink s smetano in sveže nabranimi borovnicami sem pojedel …

Pomembna akcija

V Čaganki delamo vse mogoče, raziskujemo na vseh njenih koncih in na različnih globinah, napeljujemo telefonsko žico za jamarski telefon, oskrbujemo bivaka na 250 in 450 m globine, menjamo vrvi in vponke, ampak najbolj pomembna akcija v nedrjih Čaganke se je zgodila pa včeraj. Nanjo se je jamarska legenda Remih pripravljal se mi zdi da dlje ko šest mesecev, a ne me za jezik vleči, če sem kakšen mesec dol ali gor zgrešil!

Najprej je na spodnji bivak nesel en par kroksov in smo mu vsi priznali, da to je pa res dobra zamisel. Namreč, se skoraj pol kilometra pod zemljino površino po napornem delu širjenja in kopanja končno naješ, malce umiješ (ja, sem pred časom navadne zalivalne cevi napeljal skoraj do bivaka, resnici na ljubo moram pa tudi priznati, da dol jih je nesel pa Orešar!), preoblečeš v suho perilo in spraviš v bivak v spalko, zapreš trudne oči, da začutiš boleče mišice, potem … Potem te pa, kakopak, scat prime! In si natakšneš najbolj usrano blatne škornje, kar si jih morete zamisliti, mokre zunaj in znotraj, hladne ko smrt, da odpeketaš do luknje. In se potem v spalko vrneš in moker in blaten in umazan …

Kroksi so torej bili briljantna zamisel, to smo prijatelju vsi priznali, a ko ga enkrat pohvališ, človek dobi krila in akcijo še stopnjuje! Je kupil še dvoje krokse, da jih bomo dol odnesli in dva zložljiva stolčka, a potem nekako ni bilo ne volje ne časa zadevo uresničiti. Smo se verjetno z bolj resnimi posli v jami ukvarjali, kar nas pa ni motilo, da tistih novih novcatih kroksov, ki so čakale v zunanjem bivaku pri Čaganki, nismo non stop natikali in fotke potem Remihu pošiljali, ker ga nič drugega ni moglo bolj razjeziti! Kaj imamo mi tiste krokse, ki so za na dno namenjeni, nositi na površju, da bomo ves profil uničili in kako bomo potem spodaj scat hodili, če bodo drseli … Pustimo to, da kroksi v tistem blatu pri spodnjem bivaku niso najbolj varna obutev, pa če imajo nov profil ali ne, hecanje prijatelja je pač neprecenljivo!

Zadnjič me pa pokliče, da je temu treba narediti konec, da se je s predrago soprogo zmenil in mu je dala dovolilnico, v službi so mu tudi dan dopusta odobrili, čeprav je ravno z dopusta prišel in da zdaj pa greva. In da greva v enem dnevu gor in dol, da kaj bi dol spala. Sem se strinjal, čeprav sem poskusil, da morda bi pa dol vseeno prespala, je potem spočit lažje plezati gor, plus krokse in stolčka bi lahko sprobala. A se ni dal. Dol in ven, vmes je pa še na eno briljantno zadevo prišel, da bi še v Kalahari skočila pogledati. Ker tam pa v celi jami še edino nisem bil, on pa že! Pa da mi to pokaže …

Pobral sem ga v ponedeljek po službi, stolčke je imel že spakirane, krokse naj bi pa v bivaku pri Čaganki pobrala. Sem nekako računal, da bova okoli štirih že v jamo stopila, a sem naredil račun brez prijatelja, kakopak. Sva se ustavila v Straži, da sva pici naročila, ker človek mora jesti, mar ne, pa še v trgovino je po sendviče skočil. Pici sva (vsak pol svoje) pojedla pri bivaku, sta bili še topli, itak je zunaj pržilo ko da je poletje, v jamo sva se spustila pa šele okoli šestih! Remih je nosil veliko prasico z dvema paroma težkih kroksov in dvema težkima zložljivima stolčkoma, ni bilo prostora več niti za zrak, meni je pa svoj bidon uturil, ker sem imel v packi pač prostor. In sva oba lepo švicala dol, v srednjem bivalu na 250 m sva se le toliko zaustavila, da sem si en čik prižgal in da sem opazil, da vode v kanistru ni več in sem ga do dna Game Overja odnesel, kjer vodo lovimo. Tam vedno teče! Da ga napolni, ko se bova vračala, bi ga pa v srednji bivak odnesel …

Dol nama je šlo dobro, s Potrpinom sva v nekaj širilnih akcijah dobro razširila pot in ko sem končno sedel pred spodnji bivak, da v miru kofe spijem in malo počinem, je prijatelj že silil naprej. Da greva v Kalahari, da mi pokaže, kaj tam počnejo. Sem mu predlagal, da medtem ko jaz kofetkam, pa on razpakira svoj projekt, ker sem upal, da ga bo minilo mene siliti še naprej, a ga ni! Saj sem, to moram potiho priznati, najprej hotel zatrmuliti, da ne grem naprej, da bi šel ven, a sem se potem spomnil, da sem jaz njemu pokazal prek 2 km jame in da je povsem normalno človeško, da si on želi meni pokazati tistih 30 m. In sem zavdihnil in sva odpeketala proti Kalahariju, fosilnemu sifonu, kjer najbolj intenzivno zadnje čase delamo. Ma se mi ni mudilo, ker sem bil skeptičen, da bom sploh prišel do tja, saj mi je Klemi že pred leti, ko smo šele začeli kopati, povedal, da dol na neki stopnji pa jaz verjetno ne bom prišel čez, ker sem predolg.

A sem šel, prijatelj je kar žarel od ponosa, ko mi je pokazal tisti rovček. Da naj grem prvi. Prvih nekaj metrov sem se še spomnil, nič širši ni bil kakor takrat, ko sem še jaz tam ril in sem se rinil naprej kar brez strahu. Po nekaj desetih metrih, ne preveč napornih, so se pa zadeve drastično spremenile. Prišla sva do malce večje dvoranice, kar pomeni, da se s trebuha lahko vsaj na vse štiri postaviš in tam mi je pokazal, da to je to. In da naj grem po trebuhu z nogami naprej, da tako bo najlažje. Sem pogledal v tisto luknjico in kakor daleč sem videl, zadeva ni bila širša od švoh kanalizacijske cevi in kolikor daleč sem videl, se je dokaj strmo spuščala. Sem poskusil najprej po trebuhu, kakor mi je predlagal, pa ni šlo. Ramena so bila preširoka. Zato sem se ulegel na hrbet, z eno roko ob sebi, eno pa nad glavo in sem počasi drsel v globino. Po suhi zemlji! Nad nosom, morda 4 cm, pa kamnit strop! Na vsako stran pa morda 5 cm, ne več! Ma, saj sem vajen, nimam klavstrofobije, a sem rinil, ker sem vedel, da to mojemu dragemu prijatelju dela veselje. In čeprav sem vedel, da nazaj grede bo jeba, ko bo treba v hrib, ko gravitacija ne pomaga kakor pri polzenju navzdol! Parkrat sm se moral zaustaviti, če mi je roko ali rame ali čelado ujelo in se potegniti par centimetrov nazaj, da sem položaj popravil oz poiskal, da sem lahko nadaljeval, drugače je šlo pa brez težav. Po ne vem koliko metrih sva končno prišla do malo širšega kraja, kjer sem se lahko obrnil na trebuh, kajti čez ključni problem se lahko prebiješ samo na trebuhu. Namreč, polžiš navdol, dokler gre, dokler se z nogami ne zabiješ v kamniti zid, nato pa noge počasi pokrčiš in se z rokami porivaš navzdol oz naprej, noge pa vse bolj krčiš, ker se v tisti luknji smer spremeni in moraš malo navzgor. Kakšen švoh meter. Gor greš lahko pa samo tako, da se porivaš z rokami in noge vse bolj dviguješ, dokler končno ne prideš do prostorne dvoranice, kjer se trenutno dela. Mi je žal, ker zadeve nisem posnel, a vse skupaj je res kot majhna cev, morda 90 cm široka in 60 cm visoka!

Sem torej z nogami prišel do “zida” in to povedal prijatelju.

“No, zdaj pa noge skrči,” je rekel, “in se gor porini!”

Noge sem lahko pokrčil, saj sem bil na trebuhu in z nogo sem res “zatipal” odprtino, kako bi se pa lahko gor porinil, se mi pa tudi sanjalo ni. Sem namreč ležal povsem ploščato na trebuhu, roke sem imel pred sabo, ker ob telesu ni bilo prostora. Kar sem mu seveda povedal.

Pa je mirno veselo pojasnil, da on se da na komolce in se potem počasi dviguje in poriva.

Ja, itak, že mogoče, a jaz sem ležal plosko na trebuhu, z rokami pred sabo, v hrbtu sem pa čutil skalo stropa. Ni bilo šans, da se kakor koli dvignem in porinem. Ja, mi je bilo jasno, kaj naj bi naredil, a da bi se na komolce postavil, bi moral še pol metra nižje, za kar pa nisem imel prostora. Sem se počutil ko glavni junak v moji knjigi Kjer veter spi, ko se je prebijal čez najhujše ožine. A njemu je šlo za življenje, pri naju pa samo za firbec!

Nisem hotel takoj odnehati, saj sem vedel, da bo o tem govora na prvem sestanku na klubu (še sreča, da Remih svojega bloga ne piše), a ko sem poskušal spodviti roko, da bi si morda s komolci pomagal, sem začutil, kako se mi je skoraj zataknila. In sem zaklel ter odnehal. Če bi se tam zataknil, se mi tudi sanja ne, kako bi ti lahko kdor koli kakor koli pomagal!

Sva se odpravila proti bivaku, a je trajalo. Gor grede po drseči zemlji je mnogo težje. Ponekod je bil strop tako nizek, da niti škornjev pokonci nisem mogel imeti, pa nimam tako velikih podpatov ko košarkaši! Pa čelado sem si snel, saj se mi je non stop zatikala in sploh nisem mogel obračati glave, da bi videl, kako naprej …

Kakor koli, sem poskusil in uvidel, na katero delovišče ne bom mogel hoditi (razen če se ne razjezim in razširim!) in sva potem pri bivaku pojedla sendvič ter malo posedela. Remih na novem stolčku, ki ga je dol prinesel, meni pa skorajda ni pustil sesti na drugega. Ker je našel le en polivinil, s katerim je en stol zaščitil, njegov, če bi jaz sedel na nezaščitenega, bi ga umazal!

Se crkovanja proti površju nisem bal, s pol lažjo prasico ne bi bilo pretežko, a je prijatelj tam nenadoma opazil vrečko s smetmi, pretežno starimi konzervami, ki so spustile ali prerjavele. Težka za popizdit, velika pa tudi. Ko smo dol na akcijah, vsak vedno ven odnese le konzervo ali dve, kolikor ima pač prostora v torbi, ker ga je imel Remih tokrat pa veliko, je pa celo vrečko zabrisal v svojo transportko. Kar je pomenilo, da njegov bidon spet nosim jaz. Me je potolažil, da je lažji, ker sva sendviče pojedla in kofeta spila …

Nama je kar šlo, do Game Overja sem bil še kar olimpijski, ko sem si tam kanister z vodo pripel in potegnil proti srednjemu bivaku, sem pa zatrokiral. Dodatnih 15 kilogramov se hudičevo pozna …

Prijatelj pod mano je mirno rekel, da ima kanister tudi pokrovček in da če ne morem, naj vodo pač ven zlijem, a sem bil trmast, sem ga pritrogal do bivaka, čeprav me je jamarski pas dobesedno žgal v boke. Tam sva si vodo zavrela in čaj in cedevito pripravila, ko sem, dokaj dehidriran, skoraj na dušek spil pol litra vročega napitka, me je pa mraz ugriznil. Sva predolgo sedela, mokra in blatna …

Pa je gor kar šlo, nekje do sredini Sedemdesetmetrce, kjer sem si čikpavzo privoščil, naprej je šlo pa z ročno zategnjeno. Zdaj vem, kako se je počutila Mateja, ko sem jo prvič dol na kofe peljal … Mislim, ne vem, kako se je počutila, rezultat v hitrosti je bil enak, se mi zdi. Le da so mene kolena bolela in milijon žuljev sem dobil od ročnega žimarja, v ramenskih sklepih sem imel občutek da imam pa mivko, ki me žre in razjeda …

Remih se je zunaj že segrel, ko sem jaz končno crknil do njega, nekaj čez tri zjutraj je bilo in moram priznati, da je toplota prijala! Pri bivaku sva se preoblekla in malo očedila, potem pa radlerček in mrzla pica. Življenje je lepo, kaj bi sploh govoril …

Edino še ena groza je bila, preden sva se spat spravila. Sem stopil malo stran, da bi radler odtočil in ko sem mašinco bogo premraženo iskal, sem zatipal kot frnikola velikega klopa! Med mojimi nogami! Me je skoraj kap! Sem prav razmišljal, kako mi bo prijatelj ob štirih zjutraj klopa z malinc vlekel dol in kako se bo o tem še dolgo govorilo, ko je prasec na srečo kar sam odpadel. Sem si oddahnil, kakopak, še bolj pa potem, ko sem ugotovil, da se mi je v gatah le blato nabralo, ki ga v Čaganki seveda ne manjka …

Sem se še bolj detaljno opral, celo tako zelo, da me je spet začelo mraziti in sva se malo pred peto kar v postelji spravila. Remih je seveda v hipu zaspal, to delovni ljudje pač znajo in sem se kar hihital v svojo blazino, ko je zastotal ali zacvilil vsakič, ko se je premaknil! Dokler se sam nisem premaknil in še glasneje zacvilil …

Pa sem bil preveč utrujen, da bi zaspal, zato sem zunaj malo čmuril, do sedmih zjutraj, da je sonce vzšlo, potem sem pa končno zaspal. Ko angelček. Dokler me nekaj pred deseto ni zbudilo sekanje drv. Je prijatelj zunaj zakuril, da mi kavo v posteljo postreže. Se ni spomnil, da če imamo krokse in stole pol kilometra globoko v bivaku, imamo zgoraj pa tudi plinsko bombico …

Vse mišice so me bolele, tiste, ki me niso, so me pa potem, ko sem doma dve uri opremo pral …

Ampak, ja, se je splačalo, komfort je komfort, še posebej skoraj pol kilometra dol! Pa Čaganka je zdaj brez smeti, to tudi nekaj šteje …

Podzemna ohladitev

Super je, ker novi pripravnici skrbita za mojo kondicijo. Mateja je oznanila, da ima v petek dopust, Petra  je zavriskala in vprašala, če gremo do dna Cinka (ne samo 100 in nekaj metrov, temveč do dna dna, čez ožine), jaz sem pa zastokal, da kdo bo toliko opreme nosil in predlagal, če gremo raje v Šolnovo. Ker je ful lepa jama, lepo zasigana, kaj lepo, do nezavesti kičasto, na dnu ima pa še jezero. Da ni tako globoka kot Cink ali Čaganka sem pa zamolčal in sta kupili.

Bi bila to ena takšna izi akcija, not, dol in ven, pa par fotk in modric za spomin in to je to, a sem na kofetku Grdinu omenil, kam gremo in je takojci urnik premetal ter si še on dopust omislil. Vmes je seveda Irena z morja prišla in vprašala, v kero jamo gremo v soboto, ko sem zacvilil, da grem že v petek, si je pa še ona dopust omislila. Saj zakaj pa dopust obstaja, mar ne?!

In ker kolonica še ni bila dovolj dolga, je še Potrpin poslal sporočilo, če se bomo čez vikend kaj razmigavali in sem mu odgovoril kakor Ireni in je samega sebe prosil, če si da dopust ter si ga je dal.

Okoli enajstih smo bili že vsi v lepih krajih, deževati je prenehalo, sonce je posijalo, v opremo smo se posledično zelo počasi prestavljali. Sem se na toplo travo zleknil in žulil kofe ter opazil, da ima Mateja nove gumijaste škornje. No, saj jih je imela že na dveh akcijah, ampak spomnil sem se, da jih tudi Irena kupuje in ker imajo na voljo le številke od 40 naprej, sem ji predlagal, naj poskusi Matejine, če ji bodo prav in naj potem skoči v Merkur. Jih je poskusila in so ji bili malenkost preveliki, njene noge so prav skakale v prostorni gumijasti notranjosti, a smo jo vseeno prepričevali, da če še par nogavic obuje, bodo ko bog. Pa se ni dala. Da to so preveliki škornji in da deset parov nogavic ne bo nosila (se nisem takrat spomnil, da bi ji predlagal, naj si samo nohte neha striči na nogah, pa bo), a ker sem še vseeno vztrajal, da ni tako hudo, se je razhudila. Da je hudo in da nam bo dokazala. Nam v bistvu pokazala, kako si jih lahko sezuje brez rok!

Je parkrat zamahnila z nogo naprej in nazaj, potem pa sunila in je škorenj odletel z njene noge visoko v nebo! Mateja je še uspela zavpiti, naj tega ne stori, mene je pa presenetilo in sem samo opazoval tisto gumijasto pizdarijo, kako je poletela v modro nebo, res visoko, in še preden je dosegla najvišjo točko, ko bi gravitacija začela vleči proti Zemlji, sem že vedel, kam bo padla!

Direktno na zadnje steklo avtomobila! Ki se je kakopak raztreščilo v prafaktorje in bogega možaka, ki je ravno iz avta jemal opremo, zasipalo z milijon raztreščenimi koščki!

Na srečo sem že ležal na tleh in sem se samo na trebuh preobrnil in skoraj crknil od smeha! Ne spomnim se, kdaj sem se nazadnje tako smejal, da me je trebuh bolel!

Smo se potem kar proti jami odpravili, da se še kakšna nesreča ne bi pripetila, pa bi se skorajda spet, ker smo morali čez jaso, ki je bila krepko poraščena z visoko praprotjo in bi se uboga Petra skorajda izgubila, saj je bila krepko višja od nje …

Sem potem opremil jamo in so počasi drseli za mano, nekje na sredini, ko sem moral počakati na novo stometrco, ki mi jo je nosil Potrpin, sta pa ljubiteljici živali na polici žabo odkrile. In bi jo zagotovo rešile, če na bi morali še dol, vmes je pa na srečo žaba uspela pobegniti …

Ko sem končno do dna prikolovratil, sem bil pa nadvse presenečen, ker je bila jezerska gladina skoraj 2 metra nižja kakor po navadi! Sem se še pohecal s Petro, da se ne bo mogla kopati, kakor je zgoraj obljubljala in je bila najprej malo razočarana, nato je pa opazila, da komplet jezero pa le ni izginilo in je bila nemudoma v kopalkah! Mene bi pa kmalu kap, priznam …

Itak se je nemudoma za na plažo pripravila še Mateja, da me je še enkrat kap, tretjič me je udarilo, ko je pa tudi Irena vse odvečno odvrgla in proti ledeni vodi zakoračila! Pa nisem povsem verjel, dokler Petra in Irena nista zaplavali, Mateja se je pa malo na obali sončila ali kaj je že počela. In ker je že bila takšna akcija, je še Grdin fotoaparat ven potegnil in napravil nekaj čudovitih fotk!

Kaj je delal Potrpin, sprašujete? On je pa dekleta osvetljeval, ker tudi to mora pač nekdo početi …

Aja, ker manekenki v ledeni vodi, ki ima temperaturo jame, torej okoli 8 stopinj, nista zdržali toliko časa, kot bi Grdin potreboval za vse fotke, ki jih je želel posneti, se je pa na Matejo osredotočil, ki je še razmišljala, ali bi samo na obali z nogicami bingljala po vodi ali bi šla zaplavati. In še ni bila totalno podhlajena, čeprav je imela od jamarske opreme na sebi le čelado in gumijaste škornje. Pa ji je začel vpiti, v kakšno pozo naj se postavi in ker je žabo težko v vodo, saj veste, dekle je bilo pred leti v ožjem izboru za nekakšno tekmovanje, ga je takojci ubogala. In sem se seveda predvsem zaradi gumijastih škornjev, ki na vsakemu delujejo nadvse erotično, nadvse zabaval, dokler potem fotk nisem videl! Bemtivraga, če bi jih že na tistem ožjem izboru nosila, bi zih prišla v še ožji izbor, vam povem!

Potem so počasi proti ven začeli plezati, s Potrpinom sva pa razopremljala in na soparo pokukala še v debelem in toplem dnevu. Smo se preoblekli in se mimogrede zmenili, da še nekaj pojest skočimo, da si vtise uredimo. Potrpin je sicer silil domov, da se je iz povsem druge smeri pripeljal in da ne bo hodil z nami v drugo stran do gostilne, a smo ga prepričali, da se nam je pridružil, ker je bila gostilna oddaljena le slabih 10 km. In je popustil. V gostilni so bili zelo prijazni, so nas vprašali, če smo gosti in smo potrdili, da smo, ko so vprašali, če smo gosti, ki jih pričakujejo, smo pa priznali, da verjetno ne. Posledično hrane za nas niso imeli.

Smo se napotili proti naslednji gostilni, čeprav je Potrpin spet v drugo smer silil, proti domu, a smo ga prepričali, da tistih dodatnih 10 km pa res ni nič in je popustil. Jaz pa seveda nisem, ko sta me ljubiteljici živali prosili, če gre z nami lahko tudi pes, ki sta ga vmes čohali in nas je pospremil do avta. Da ziher je zgubljen, sta silili, čeprav sta tudi oni videli lastnika, ki si je hladil žejo v gostilni in ga pes sicer ni nič brigal, a če bi ga odpeljali, bi ga verjetno pa začelo brigati …

Naslednja gostilna je bila kakopak zaprta in smo krenili proti naslednji, čeprav je Potrpin zastokal, da zdaj gre pa res proti domu v nasprotno smer, a smo ga prepričali, da tistih 10 dodatnih km pa res ni nič in je popustil. Prvi je vozil Grdin in ko je v križišču na Dvoru zaustavil, na levo je bila picerija kakšnih 10 m proč, na desni pa kakšen meter več, obe z milijon parkingi na voljo, je človek seveda potegnil proti Žužemberku. Tokrat Potrpin ni imel nič proti, saj se je po dolgem krogu končno vsaj v pravo smer usmeril, jaz sem malo bentil le zato, ker v tisti piceriji, o kateri se je Grdin pozanimal, da je res dbest od dbest, pa parkinga zame niso imeli. A je Julka majhen avto in sem jo zarinil v neko ograjo, pice so bile pa res zelo dobre!

Smo vmes malo fotke pogledali, potem je pa Irena račun vzela. Da bo ona plačala, ker se je dobro imela. Smo se zaradi lepšega malo bunili, jaz sem recimo ugotovil, da imam kartico itak v avtu, potem smo ji pa kakor pustili. Pa naj plača, dandanes so ženske emancipirane, mar ne?!

Pa potem ni plačala, je kakor dvakrat napačno kodo vtipkala, tretjič si pa ni upala več, da ji ne bi kartice zablokirali. Sem jo pohvalil, res dobra fora, sem si jo zapomnil!

Je plačal potem Potrpin, kaj je pa hotel in še podnevi smo odpeketali domov in siti in zadovoljni …

 

Kofeinska predoziranost

Intervencija je bila napovedana že par dni prej in načeloma naj bi šlo vse kot po maslu, ker se je naš janičar Klemi vpisal še med ekipo NUSovcev, ki se ukvarjajo z varnim odstranjevanjem neeksplodiranih ubojnih sredstev, saj mu očitno Jamarska reševalna ni dovolj. In se je zmenil za akcijo že ob osmih. Zjutraj. Vi si verjetno mislite, da to je pa čisto okej ura in morda bi si celo prav mislili, dokler ne bi izvedeli, da je bila akcija kakopak na drugem koncu Slovenije. Ki ni tako majhna, kakor nas prepričujejo nevoščljivci!

Itak da sem znorel, da naj kar sam vleče, dokler mi ne pridemo naspani, pa me je prepričal, da naj ga ne zafrknemo že na prvi intervenciji in mi je bilo potem ob petih zjutraj žal, da sem mu obljubil, da ga ne bomo. Tam nekje do petih sem se prepričeval, da naj končno enkrat že zaspim, saj sem bil v postelji že vsaj eno uro, kakšnih petnajst minut čez pet pa sem obrnil ploščo in se začel prepričevati, da morda bi bilo pa dobro, če ne bi zaspal. Ker je bilo do zvoka budilke samo še petindvajset minut. In očitno je ta obrnjena psihologija delovala, saj sem zaspal, nekaj minut pred budilko. Ki me seveda ni zbudila, me je pa zato moja predraga. Da naj vstanem in si oščetkam zobe, ker potem gre v kopalnico ona, ki ima resno službo! Ne kot jaz …

Tukaj je potem rutina prišla do izraza, saj sem uspel v desetih minutah oščetkati zobe, se obleči in kofe skuhati in požreti, pa še prvo stran Dnevnika sem prebral. Potem sva pa s Klemijem že proti trgovskemu središču letela, kjer sva pobrala še Tičarja, je bilo pa tako zgodaj, da na parking so nas spustili, izhod je bil pa še zaklenjen! Klemi v napačno smer kar čez vhod ni želel, je šel raje proti izhodu in se prek pločnika izognil traku. Ki smo ga, kakopak, želeli sneti, a očitno nismo bili prvi, ki so kdaj na takšno idejo prišli, saj je bil zaklenjen!

V Ivančni smo še Urbija pobrali na bencinski, se mi zdi, da sonce še ni vzšlo, pa priložnost smo izkoristili in še po sendviče in vodo in kofete skočili. Vsi smo bili kakopak brez nagobčnih mask, virus pa razsaja in smo bili opozorjeni, da naj se ne hecamo! Klemiju je šlo kar na jok, ko sem jaz slučajno v žepu našel masko zase, Tičarja sem pa v avto po tisto iz avta poslal, ki jo vsi uporabljamo, ko točimo gorivo v službeno vozilo in je že ene tri mesece na armaturni plošči, potem sva pa tankštelarju prijatelja tožila, ki je bil edini brez maske … Se človek ni kaj dosti sekiral zaradi tega, bolj ga je zanimalo, kaj imamo to za enga vraga, da je bilo zjutraj že ene pet jamarskih reševalcev pri njem. Nam seveda ni bilo nič jasno, dokler Urbi ni pojasnil, da je malo prej prišel in parkrat v trgovino skočil, ker je enkrat čike pozabil kupit, drugič kofe, na sendvič se je pa nazadnje spomnil, ko je že ven z vodo prišel, ki jo je tudi pozabil. In ker je imel masko na smrčku, prodajalec seveda ni mogel vedeti, da gre za eno in isto osebo …

Potem smo zaštartali proti Krasu in pri Divači z avtoceste zapeljali, kjer nas je na parkingu že čakal Majcen. No, čakal. Ravno lulal je in je z desnico sabljo držal, z levico je pa nam mahal. Tičar, ki je vozil, se je zabuljil vanj in mu pomahal nazaj, jaz sem pa menda edini naprej gledal in sem uspel še pravočasno zavreščati, da je šofer kombija JRS na polno pohodil zavore, da nismo Civilni zaščiti v rit prileteli, ker so tudi oni mahali Majcnu …

V koloni smo se potem do jame odpeljali, kjer smo se jamarski reševalci takojci k delu spravili in prek brezna napeli dve vrvi. Še prej pa s sekiro in ročno žago milijon vej poklestili, da smo sploh poleg lahko prišli!

Sonce je pržilo, smo bili bližje morju, se mi zdi (pri nas je bilo, ko smo krenili, 12 stopinj, jeboga poletje!) in ko smo vse postavili, je minilo že skoraj tri ure. Klemi se je še z enim NUSovcem v luknjo odpravil in tisto neeksplodirano pizdarijo dol sortiral in pripravljal, Tičar mu je pomagal v vrvnim manevrom do vertikale, tam bi morali pa mi, zunanja ekipa prevzeti. Ki smo lepo na sončku ležali in čakali na komando in ko smo tako ležali, sem opazil vodo in kavo. Ki so jo NUSovci prinesli za nas. Sem v rahlem dvomu vprašal, če si lahko en kofe privoščim in so seveda dovolili, da so ga za nas prinesli in ker je bilo pločevink res kar nekaj, sem tako ležeč na sončku in dišeči suhi travi kar dva kofeta požrl. Sta bila dobra, italijanska!

Potem smo začeli z izvlekom, smo ven v posebni torbi potegnili dve ročni bombi, poleg se je pa še Tičar obesil, ker se mu ni ljubilo plezati pa da nam ne bi bilo prelahko. Zunaj je zunanja ekipa NUS prevzela zadevo in jo odnesla k svojim avtom, vmes sem pa, ker sem se ravno pomatral in ker je bilo tistih italijanskih kofetov res nesramno veliko, spil še en kofe. Smo Tičarja in torbo vrnili v jamo, med čakanjem, da so torbo spet napolnili, sem si pa še en kofe privoščil. Je bil in zastonj in dober!

Naslednjo rundo smo potegnili ven brez Tičarja, je ta sam plezal poleg in pazil, da neeksplodirane zadeve niso po stenah tolkle, ko smo ga spet v luknjo vrnili, sem si pa še en kofew vzel in do zunanje ekipe NUS skočil pogledat, kaj počnejo. In ti ljudje so kralji. Ukvarjajo se s hudo nevarnimi zadevami, hkrati pa so veseli ko majhni otroci, ko kakšno posebno bombo ven potegnejo. In v Golobji jami so zadeli jackpot! Ven smo potegnili 29 ročnih bomb iz prve svetovne vojne (in eno opasno minometno ogromno!), od angleških, italijanskih in različnih nemških. Tiste zarjavele zadeve me niso kaj dosti fascinirale, dokler mi v svojih knjigah niso pokazali risb, kako so bile videti, ko so bile nove. Še posebej so mi bile zanimive neke nemške, ki so imele namesto lesenega ročaja nekakšne ročaje iz zvite žice. Ki so jih uporabljali pri napadih prek bodeče žice, da so se lepo obesile in ne kar brez veze na tla padle …

Kakor koli, sonce je pržilo, delali smo ko v tretji izmeni Revoza, vmes sem pa še tiste kofete žulil. Ki so bili in zastonj in dobri!

Ko smo okoli treh popoldne končno izvlekli zadnjo bombo in pospravili svoje zadeve, smo morali pa še vse poti zavarovati, ker so se odločili, da bodo zadeve kar tam uničili, Smo se zapodili na vse konce neba, da bi morebitne sprehajalce (po divjini) zaustavili in kakor se rado zgodi, sem jaz Tičarja dobil, Majcen pa tri mlade policistke!

Dobro, saj se nimam kaj za pritoževat, sva se s prijateljem tam sončila brez oblek in nama ni bilo hudo, on je ležal na strehi kombija, jaz pa na tleh in sva malce modrovala (imam fotke, a jih ne bom objavil, ker ima on pa moje!), a ko so ostali malo pred prvo eksplozijo do naju prihiteli, da se nisva imela časa obleči, nama je bilo kar malo nerodno …

Dobro, kdo je večji firbec, se ve, jaz sem s tal buljil v smer, kjer naj bi počilo, Tičar na strehi kombija je pa še na prse stopal, da bi bolje videl. Kar potrjuje, da je tista o Slovencu resnična. Ki je izvedel, da bo atomska bomba padla na sosedovo hišo in je še na drevo splezal, da bo bolje videl …

Kakor koli, strokovnjaki so štirikrat počili, toliko robe je bilo. In Tičar je vsakič na strehi kombija čakal in se na prste vzpenjal, ker jamarski reševalci smo pač pogumni. Jamarski reševalci, ki so tisti dan drugo uniformo oblekli, so pa pogum slekli, saj se je vsaj en NUSovec pred eksplozijo, ki je bila daleč stran na varni razdalji, za vsak slučaj za kombi skril in si ušesa zatisnil, pa še edini je imel na glavi čelado …

Seveda se šalim (malce), saj je naš zlati Klemi v jami vse urihtal kakor mora, v njegovo obrambo moram pa tudi povedati, da je prav, če je človek previden. Ker ko so zadnjo tolkli, minometno, so nas še posebej opozorili, da bo dobro usekalo, pa je Tičar vseeno na strehi na prstke stopal. In ko je udarni val priletel takojci za pokom, sem prav videl, kako mu je obloge pod kožo malce v valovih pretreslo …

Do šestih popoldne smo vse pospravili in odpeketali restavraciji in večerji naproti, med vožnjo smo pa izvedeli, da nismo bili edini jamarski reševalci na intervenciji. Ne Jelovici je namreč v jamo padel nemški ovčar in so Walter, Anžič in Mur skočili gor potegniti ga ven in še dobro, da so ga, ker je bil v jami edini pes na svetu (trenutno!), ki je naučen zavohati lubadarja v smreki, ko se ga še ne vidi!

Po dobri večerji (Klemi je bil edini malo slabe volje, ker si je šel edini roke pred večerjo umit, seveda brez maske in jih je slišal od kelnarja!) smo se pa končno proti domu odpeljali, je pa slaba volja pa mene malo ugriznila. So nam dobri ljudje iz Civilne zaščite podarili cel zaboj pločevink z italijansko kavo, ko so videli, kako pridno sem jih praznil. Sem se kar topil, ko sem ga opazoval na sedežu, dokler Tičar ni segel vanj in si enega privoščil. Saj ga je ponudil tudi meni, a sem jih prej spil sedem ali osem, pa še dva petrolova prej, in si enostavno nisem upal. Se mi je zdelo, da bi mi lahko pa že škodilo ali kaj! Jah, vsak reševalec ima očitno svoj strah …

Ampak je okej, Ura je tri zjutraj in že malo zeham …