V petek, soboto in nedeljo je imela JRS zimsko usposabljanje na Kaninu. Ker rešujemo tudi v visokogorskih jamah, ki so pozimi pod snegom in se moramo znati gibati v snežnih razmerah.

Sem se tega veselil, plus Potrpinu, ki je bil komandant aktivnosti, sem obljubil pomagati, da ne bo vse na njegovih plečih. Ampak …

Ampak, kakor se rado zgodi, so se načrti spremenili. Mislim, zimsko je bilo, menda celo zelo zelo prijetno, kakor mi pripovedujejo vsi, ki so uživali na snegu in soncu, le mene ni bilo!

V ponedeljek sem malega peljal k zdravniku, ker je bil že tri ali štiri dni bolan, kašljal je, ko da že sto let kadi, plus vročina ga je kuhala, plus opravičilo za šolo je potreboval. Malo hecno me je sicer pogledal, ko sem ga prosil, naj si v avtu kar masko natakne (da se še jaz, ki sem starejši občan, saj veste, ne nalezem), a si jo je nataknil, jaz sem se pa pretvarjal, da ne vidim pogledov drugih voznikov, da kaj se gremo, da imamo maske v avtu!

Me je kmalu poklical, da ni kovid, kar je sicer že vedel, saj se je doma testiral, da so mu tudi kri vzeli in da niti gripa ni, da je le nek virus, ki ga mora preležat. Niti zdravil ni dobil nobenih. Sem skočil ponj in tudi domov grede si je nataknil masko. Čeprav sva se oba počutila malo hecno, ampak kaj čmo …

No, s kuzlico sem še šel na sprehod, kar sam, ker je bila predraga na telovadbi kot vsak ponedeljek, a ko sem domov prišel, sem kar v posteljo zavil. Je tudi mene sinov virus očitno ujel že prej in mi vso energijo pobral!

Toliko sem jo še imel, da sem se s komplet posteljnino preselil v spalnico starejšega sina, domujočega trenutno v Ljubljani, čeprav, če sem iskren, jo je bolj moja predraga imela, ki je ta premik zahtevala. Da tako kašljam in se tresem, je ugotovila, da bom zagotovo še nanjo prenesel, če se ne izselim iz spalnice. Jaz sem imel le toliko energije, da sem pizdil, da sem mrtev in se ne bom nikamor selil, da naj se ona preseli, če se boji, a ker je bila ona zdrava in očitno z več energije, sem se na koncu preselil nadstropje višje jaz, čeprav sem toliko energije še imel, da pizdakal pa sem celo pot po stopnicah gor do sinove postelje! Se mi zdi, da sem tudi z ločitvijo grozil, a je to kot vedno vzela le kot prazne obljube …

Preden sem ugasnil, sem še mobitel ugasnil in naslednjič oko odprl šele kakšnih 12 ur kasneje. Da sem spil en čaj, postrežen v posteljo plus eno juho z nudeljni, ki mi pa ni prijala, sem jo komaj požrl, da sem lahko ugasnil za naslednjih 12 ur. Potem sem vstal za en čaj in vroč tuš in se vrnil v posteljo, ko sem tretji dan telefon prižgal, pa kar ni nehal zvoniti, toliko klicev se je nabralo!

Sem odgovoril vsem, da sem bolan in spet zaspal, v četrtek sem pa končno imel toliko energije, da sem si kofe dopoldne skuhal in se k časopisom usedel. Kofe ni pasal, sam pa malo okoli pogledal, kje imam čike. Ki jih ni bilo pri roki in sem vstal, da se sprehodim do kabineta, kjer imam trafiko, a še preden sem napravil prvi korak, sem zgrožen ugotovil, da že tri ali štiri dni nisem kadil in da glede na to, kako sem kašljal in glede na to, da ni bilo čisto zares taprave želje po cigaretu (razen čiste navade!). morda pa ne bi čika prižgal!

Moram priznati, da me je ta misel kar malo živčnega naredila, ker jaz sem profesionalni kadilec z najmanj štiridesetletnimi izkušnjami in nekaj osnove in da ne morem kar tako nehati s to razvado! A ker mi tudi kofe ni čisto zares pasal, sedenje na vrtu pa tudi ne, sem se vrnil v posteljo in čisto zares funkcionalno vstal šele v petek!

Spet h kofetu in časopisom, ker želje po nikotinu ni bilo, sem pa čik kar preskočil! Moram priznati, da sem se počutil neumno, a sem vztrajal in ko sem se čez vse časopise pregrizel brez čika, na koncu nisem vedel, ali naj se potrepljam po hrbtu ali v rit brcnem! Sem vstal in se sprehodil do kabineta ter odprl predal s čiki. Še ene šest škatlic je bilo tam. Eno sem celo v roko vzel, a je nisem odprl. Ter se pri tem počutil zelo čudno!

Na sprehod s kuzlico tudi nisem čikov vzel in sva nekako preživela, a čeprav želje po nikotinu ni bilo, sem ves čas razmišljal samo o tem, nič ne tajim. Da nekaj zagotovo ni prav, da se tako sprehajam, pa sploh čikov nimam s sabo!

Morate vedeti, da ko sem šel za tri dni v jamo, sem s sabo vzel za vsak slučaj deset škatlic (brez heca!), če bi me recimo kje zasulo in ne bi mogel takoj ven! Se spomnim, da sva šla prel leti s Ticotom za par dni na dno Čaganke delat in sva zadnji dan ugotovila, da imam jaz samo še tri čike, on pa samo še šest. Na dnu Čaganke! To je bilo rekordno plezanje ven, nimam kaj tajit! Predvsem Tico je plezal ko svetovni prvak, pa se je drugače vedno vlekel! Si je takrat toliko prednosti nabral, da je lahko čik pavzo naredil, jaz sem pa potem dim vase vlekel ko džanki, ko sem čez par minut priplezal do tam, ko njega že ni bilo več! Da le ne bi bilo treba čika delit …

Včasih sem pomislil, da bi nehal kadit, to je res, predvsem potem, ko kar naenkrat med reševalci ni bilo več skoraj nobenega kadilca (ko sem začenjal in smo dobili pavzo, jih je 20 teklo k prasicam, kjer so imeli čike!), a vsakič, ko me je obšla takšna misel, sem postal tako živčen, da sem si dva pricinil!

Kakor koli, v nedeljo sta šla Aja in Teo v Čaganko netopirje štet in naj bi se jima pridružil, a se jima zaradi bolezni seveda nisem, smo pa potem danes kofe spili v kafiču. Skoraj dve uri smo čebljali, o jamarstvu, kakokap. Pa o Čaganki. In netopirjih. V Severnem rovu je prek sto malih podkovnjakov, v Južnem pa skoraj 200 velikih! V kafiču sta oba kadila. Jaz pa nisem. Ultimativni test je torej uspel.

Jaz, profesionalni kadilec, sem zdaj nekadilec. Že skoraj en teden!

Ni bilo druge, kot to povedati še moji predragi. Je bila vesela. Je bila res zelo vesela. Ker me ima očitno rada, bi rada, da še nekaj časa živim, kljub temu, da sem ta teden dobil uradno potrditev, da sem udeleženec vojne za Slovenijo in bo moj pogreb (tako pravijo) na breme države!

Zdaj sem že dva dni non stop za računalnikom, delam, ko da sem kadilec in natflixam, ko da še vedno kadim. Nobene želje po čikih! Kar me je zaskrbelo! Pa ne moreš 40 let plus kadit in potem kar naenkrat ne več! Prav zaskrbelo me je, res. Razmišljal sem, da bi bilo dobro vsaj kakšno žličko nikotina pojest, tako, zaradi preventive, pokadit itak več nisem mogel, ker sem vse čike oddal!

Ampak kje dobiti nikotin? Sem poklical Tičarja, ki ga edinega poznam, da ne kadi, ampak nikotin pa vseeno uživa. V nekih flikcah za med dlesni in ustnice.

Da kako se tisti zadevi reče in kje se jo kupi. Je povedal in sem se še zadnjič na Petrol po nikotin odpravil. Iz navade sem seveda še čokolado vzel s police, potem pa mlademu prodajalcu rekel, če mi da najbolj blage fuge. Je malo zastokal. Sem ga pomiril, da če ne ve, katere so najbolj blage, da naj kar na eci-peci-pec izbere, a me je zavrnil, da on je strokovnjak za to in je potem izbiral deset minut (na srečo ni bilo nobenega drugega tam) in mi potem še naročil, da naj, ko bom to prvič dal v gobec, potem nikar ne šofiram!

Se mi je kar malo zafržmagalo! Meni, profesionalnemu kadilcu gre to razlagat! Pa jaz sem bil tak strokovnjak za kajenje, da sem lahko tudi na seniku kadil pred spanjem! Okej, preden skočite, ne vem, kdaj sem nazadnje na seniku spal, če sploh kdaj sem, saj to se samo tako reče, a sem prepričan, da bi 10 dni nazaj lahko kadil tudi do vratu potopljen v bencin!

Ampak sem se potem spomnil, da zdaj sem nekadilec in sem mu samo kimal, ko sem se domov peljal, sem si pa eno tisto flikico takojci v gobec zadegal! In jo že po stotih metrih (vožnje, ne hoje!) ven fliknil! Sem mislil, da se mi je glava vžgala!

Jap, nisem več navajen na nikotin, kaj čmo, zdaj sem nekadilec!

Imam tiste flikice zdaj doma, če bo kdaj potreba nastala, čeprav glede na počutje mislim, da ne bo, moram samo paziti, da se ne razlezen ko krof. Ko je Tico (stotrinajstič!) nehal kaditi in je prišel na vajo JRS, ki smo jo imeli v mokri jami, je Daniela mislila, da ima pod tesno oprijetim kombinezonom oblečen neopren za v vodo! Pa je imel le salo, ki naj bi ga varovalo pred vodo …

Je priznal, da kolikor je prej čikov pokadil, je potem dnevno snikersov použil …

Torej, predragi sem povedal, da ne kadim več, potem sem poklical komandanta, ki mi je tudi vedno čike očital (predvsem smrad!) in je bil kar vesel zame, potem sem pa ves pogum zbral in še Potrpina poklical. Ter mu povedal, da sem se med nekadilce preselil.

Sem mislil, da bo znorel. Ker jaz sem, ko je on enkrat omenil, da razmišlja o tem, da bi nehal kaditi. Da to pa ne, da kako bova pa potem čikpavze v jami delala pa to!

Je nekaj časa molčal, potem pa mirno rekel, da bo zdaj pa tudi on nehal. Sem si kar oddahnil. A ne za dolgo. Ker potem je pribil, da bova spomladi in poleti pa še malo tekla za kondicijo za Skalarja in me je kar šok! Da tekel pa ne bom. Ko me boste prvič videli v teniskah (nimam nobenih!) in tekaških hlačah, kako brez razloga tekam ko kura brez glave, me lahko kar burek začnete klicati!

Ni vztrajal, a ga poznam, on ima zdaj plan. Jaz se pa prvič, kar sem spet nekadilec, malo bojim …

Bomo videli, kako bo.

So pa seveda tudi dobre plati mojega nekadilstva. Danes bi moral jaz stvari v pomivalni stroj zložiti, a jih nisem. Sem mirno odvrnil predragi, naj jih kar ona. Se je zbunila, kakopak, na meni je bila vrsta, a sem odvrnil, da ne bom, ker sem ravno nehal kaditi. In je, bogica boga, zavzdihnila ter stvari ona potem zložila v stroj.

Pa zvečer, ko je rekla, da se lahko nazaj v spalnico preselim in da naj posteljnino dol prinesem ter jo preoblečem, tudi nisem hotel, sem mirno odvrnil, da naj ona, da jaz sem lihkar kadit nehal.

Je spet zavdihnila in ona to naredila, ampak to ne bo trajalo, vem …

Pa da ne bo kdo, če me bo čez pet let s čikom videl, rekel, da se lažem, da sem nekadilec! Pred leti, ko sem knjigo Očkov kotiček izdal, sem v eni od kratkih zgodb opisal svoje prvo prenehanje kajenja (leta 2000!). In me je na Franfurtskem knjižnem sejmu direktor ene knjižne založbe zagrabil za roke in do svoje soproge zvlekel. To so bili še časi, ko si lahko še noter kadil. In me je porinil pred njo in ji sikal, naj si me dobro ogleda, naj si predvsem dobro ogledal mojo desno roko. V kateri sem imel čik.

Itak mi ni bilo nič jasno, zato mi je pojasnil, da je njegova žena prebrala mojo knjigo in ga potem non stop jahala, naj neha kadit, da čem sem jaz lahko zaradi svojih otrok, da lahko tudi on! Sicer on ni nehal, se je začel pa skrivati pred njo, ko je mene s čikom zagledal me je šel pa seveda takojci zatožit …

Torej, evo me, trenutno sem nekadilec, kot bi rekel Aleš Lajovic, ki je trenutno upokojenec …

 

 

 

Nekaj se bodem z birokracijo, da mi življenje malce olajša, ampak tovrstne borbe mi ga vedno le zagrenijo! Enostavno ne znam. Vse obrazce pošljem, pa kakšnega pozabim, ostali so pa napačno izpolnjeni. Ko ene štirikrat pošljem popravke in si mislim, da ne bo pozitivno rešeno že zato, ker bodo mislili, da se norca delam iz njih, se nekdo usmili in mi napiše, naj ga pokličem, ker drugače nikoli do konca ne bomo prišli. Pokličem, ves ponižen, jaz jih potrebujem, potem po par pridigah izvem, kaj sem naredil narobe. In se z vso močjo grizem v jezik ter si govorim, naj molčim!

Bi zavpil, da sem naredil prav, da je vse le stvar detajlov, a ne smem. Naredim, kot je zahtevano, se zahvalim in zdaj menda bo. Ne vem še, odgovor bo, ko bo.

Ampak, naj vam nekaj zaupam – jebe se mi sladko!

Pred leti so me klicali z davkarije. Da imajo problem, da jim moram plačati kakšnih 4000 evrov. Takrat so bili še tolarji, a sem pozabil, koliko je bilo to v tisti valuti. Itak da me je kap, še posebej, ko mi je model mirno pojasnil, da sem sam kriv, ker nisem podaljšal statusa umetnika in so mi ga vzeli, delovna doba je pa tekla in da zdaj mora te prispevke nekdo plačati. No, nekdo, jaz! Sem človeku pojasnil, da jaz jih ne bom, ker denarja nimam, model pa mirno odvrne, da bom šel pač v zapor. Seveda sem prekinil, vsak klinac mi z zaporom pač ne more groziti. Telefon je takoj spet zazvonil in človek se je opravičil, da je nekaj prekinilo. Sem mu pojasnil, da sem prekinil jaz, ker vsak klinac me v zapor ne bo pošiljal, a se kaj dosti ni sekiral zaradi tega, le pojasnil je, da on samo pove, da davkarija denar pač vedno dobi. Mu povem, da ga od mene ne bo, ker ga nimam, on pa mirno, da bo pač hiša šla. Seveda sem spet prekinil in model je spet klical in se opravičeval, ker naju je nekaj prekinilo. In sem mu spet povedal, da sem jaz prekinil, potem pa še, kam naj si telefon vtakne in sem spet prekinil. Je še enkrat poklical, ampak se nisem več oglasil …

Potem me je klical oče, da je v časopisu bral, da sem status izgubil in res je bilo v časopisih, s fotko vred, jebeno pomembna novica, kar nisem mogel verjeti, ampak se je izkazalo, da nisem samo jaz birokratsko fuknjen, še nekaj veliko večjih od mene je bilo v isti situaciji. Na srečo, ker so potem oni to zase uredili, vmes se je pa še zame. Pa itak se je izkazalo, da so uradniki zafrknili, ki bi morali sami pridobiti podatke od drugih uradnikov in smo bili v bistvu krivično izbrisani …

Seveda so klicali tudi z davkarije, a je klicala ena prijazna gospa mojo prijazno soprogo in njej vse pojasnila, kaj moramo narediti, da bo spet vse okej, ker baje z mano se ne da nič zmeniti, ji je pojasnil kolega plus totalni tumbl sem za te zadeve …

Kakor koli, sem imel takšnih še nekaj, a ko sem zadnjič torej eno zadevo (vsaj upam, da sem jo, čakam na odgovor) uspešno rešil, sem se odločil, da si še status veterana uredim. Tisto s pričami mi ni dišalo in sem se pri sebi že odločil, da uradno pač v osamosvojitveni vojni pač ne bom sodeloval, a sem potem, ko sem papirje iskal za prvo zadevo, našel še papirje za vojno!

Ma se mi je nasmejalo, ko da sem zadel na lotu, res! Našel sem poziv v vojno, našel sem papir, ki mi je odobril 12 urni dopust med vojno in našel sem papir, na katerem je pisalo, kaj vse sem zadolžil.

In sem se ko bumbar odpravil na vojaški urad. Kot bumbar zato, ker sem bil prepričan, da bo vse okej! Pa itak da ni bilo!

Sem gospodični pojasnil, po kaj sem prišel in mi je bilo kar malo nerodno (komu normalnemu pa ne bi bilo trideset let po dogodku uveljavljati statusa?!), a mi ni nič očitala, kje sem pa do zdaj hodil, le vojaško knjižico je zahtevala.

Hm.

Sem priznal, da te nisem našel, sem pa našel poziv. In ji ga pokazal.

Ga skoraj ni pogledala. Da so takšnih pozivov poslali nešteto, ampak da niso vsi prišli …

Kar me je začudilo. Jaz niti pomislil nisem, da ne bi prišel. No, itak, sem bil prostovoljec …

Sem ji ves entuziastičen potem pokazal še dovolilnico za dopust (iz vojne), š štempljem in podpisom poveljnika, pa je ni zanimalo. Niti papir, na katerem imam dokazano, da sem zadolžil vojaške gate,  je ni zanimal. Da to pač ni dokaz, da sem sodeloval v vojni …

Malo sem bil zmeden in ker je kar naprej priče omenjala in ker sem kar naprej omenjal, da me to čisto zares ne zanima, je zavzdihnila in odšla v drug prostor, da pogleda v nekih spiskih.

Kjer me tudi ni bilo.

Priznam, sem bil kar razočaran. Človek se gre takole borit za samostojnost države, država te pa niti na spisek ne vpiše!

Na koncu sem ji povedal za eno pričo, prijatelja, ki je že veteran in je bila zadovoljna, na vratih sem se pa vseeno obrnil in ji kar malo razočarano povedal, da me čudi, da me ni na spisku sodelujočih v vojni.

Je zmignila z rameni, da spiski pač niso povsem popolni in da tu nimamo kaj. Da je sicer na spisku res en Damijan Šinigoj iz Novega mesta, ampak da to nisem jaz, ker tisti Damijan Šinigoj iz Novega mesta, ki se je boril za samostojno Slovenijo, je eno leto mlajši od mene!

Sem odšel, nič nisem rekel. Mislim, v glavi sem vpil, naj molčim, ampak glasno pa nič nisem rekel!

Doma sem to anekdotico predragi soprogi zaupal. In me je, naivnica, vprašala, zakaj gospe nisem povedal, da sem res bil v vojni, da sem celo edini roman, ki ga imamo Slovenci na to temo, napisal.

Ji nisem povedal, da se z ljudmi, ki so verjetno prebrali toliko knjig, kot sem jih jaz pojedel, pač ne kregam, ker to itak ve …

Če bom tudi uradno postal veteran, ne vem, vem pa, da pri birokraciji le poredko zmagaš.

Potrpin je poklical, da bi moj praznik lahko preživela delovno, kar med vrsticami pomeni, da naj vsaj za praznik delam, če se že drugače non stop po riti praskam in sem se strinjal, kaj sem pa hotel. Saj za v jamo iti je vsak razlog dober …

Sem v torek vstal malo bolj zgodaj kot ponavadi, ker je grozil, da bo zgodaj prišel, ampak potem ni, ko sva skočila v trgovino in na večerjo v Novem mestu, je bila zunaj že trda noč. Tam nad Bistrico je bilo že kar nekaj snega in upanje, da bo njegovo terensko vozilo zgrizlo do bivaka, je z vsakim kilometrom bolj plahnelo, čeprav povsem obupal do konca ni. Predvsem zato, ker je bilo vsaj 10 stopinj pod lediščem!

Saj zeblo naju ni, pa ne zaradi skoraj polne lune, ki je tako močno svetila, da svetilk sploh nisva potrebovala, temveč zato, ker sva bila naložena ko bumbarja. Vso jamarsko opremo, hrano, plus vrtalnik in kovačijo in sto metrov štrika. Prijatelj si je na hrbet zadegal ogromen nahrbtnik, da se mu je potem celo pot udiralo v pomrznjen sneg, jaz sem bil pa pameten in sem si eno prasico zadegal na hrbet, drugo, s štrikom, sem pa za sabo vlekel. Ker smo se nekako že na začetku odločila, da če sem že štrik prinesel, ga naj pa še do bivaka nesem …

No, načrt, ki se je sprva zdel pameten, ni bil pameten, toliko lahko priznam! Ko sva prikruzala do bivaka, malo po enajsti zvečer, sem mislil, da mi je križ ven potegnilo! To se zgodi, če za sabo vlečeš breme in si pri tem, ko se ti non stop udira do kolen, skrivenčen ko svinjski rep …

V bivaku je bilo prijetnih 5 stopinj pod ničlo in preden sem zakuril, sem si želel en radler privoščiti. Ker sem bil popolnoma dehidriran! A ni bilo več nobenega, le ene 5 hektolitrov piv in ena pločevinka, saj vem, da mi ne boste verjeli, gin tonika! Prijatelj je skočil na gin tonik, ko da sem dobitni listek euro jackpota privlekel spod postelje, jaz sem si pa eno pivo odprl, čeprav ga niti ne pijem niti  ne maram!

Se mi je zdela pena malo čudna v skodelici, kamor sem si ga natočil, ko sem jo malo s prsto podregal, je bilo pa kmalu vse jasno – pena je bila iz čistega ledu (da bi bil celo za Klemija premrzel verjetno, ki vedno pizdaka, da vroče scalnice, ki mu jo jaz iz kleti ponudim, ne pije)! Pa prijateljev gin tonik enako. A sva zadeve vsaj toliko pokonzumirala, da je prva dehidracija minila, potem sva pa zakurila. In nato sedla za mizo in nazdravila kulturnemu prazniku, saj je ura pokazala čez polnoč.

Ker je bil bivak tako globoko zmrznjen, ivje, ki je bilo več ko pol metra stran od peči, še ni izginilo niti po eni uri, je pa izginil čips in mega pakovanje smokijev! Večerjala potem nisva, kakopak!

Je pa prijatelj iz nahrbtnika privlekel steklenico šampanjca, da sem kar na rit padel. Ne toliko zaradi šampanjca kot zaradi dejstva, da samo prazna steklenica penine tehta pet kil, on je pa to pritrogal na hrbtu, tako zelo si je želel praznovati kulturni praznik!

No, sva še tisto požrla, kaj sva pa hotela, nazaj pač nisva imela namena nositi, kar je bilo pametno, saj sva potem, ko sva na eno uro scat hodila, lahko še v peč kakšno poleno vrgla, da sva na toplem spala …

Vstala sva ob osmih zjutraj, ker prijateljev telefon ni vedel, da je praznik, po nekaj kofetih in klobasi z jajci na oko (jap, tudi to je na najinih hrbtih prišlo z nama) je pa prijatelj proti majhni hišici odskakljal, da bo šel lažji v jamo. Sem mu predlagal, naj malo dlje posedi, da še zame desko pogreje, a je ni. Ne, ker me ne bi maral, a je majhna hišica tako z zmrznjenim  snegom zametana, da je kar tam v naravi nekje odmetal …

Potem sva šla v jamo. In sva si pokazala, kako gnila sva! Že dol grede sva švicala ko konja. Že res, da sva imela kar nekaj robe, a vseeno. Na novo sva opremila stropno z novimi pritrdišči ter zamenjala vrv, pa malo drugače sva speljala, da bo lažje in manj blatno. Je kar trajalo.

A še več je trajalo, da sva ven pokukala. Nama je šlo počasi gor, ne bom nič tajil, kondicija je šla na dopust nekam v tople kraje, se mi zdi. Tako sva bila lena, da v tretji stopnji nisva zamenjala vrvi, sva jo le tam pustila, da jo bom zamenjal enkrat naslednjič …

Ven sva prišla še na sonce, res je bilo lepo, čeprav je rahlo nametavalo sneg. V bivaku je bilo toplo, konzerva prebranca in klobasa so pasali, kave potem še bolj, ko je sonce počasi začelo izginjati za obzorjem, sva pa ravno vse pospravila in pot pod noge vzela. Meni je šlo tokrat malo lažje, ker vsaj sto metrov vrvi nisem rabil za sabo vleči, še najbolj me je pekla prazna steklenica šampanjca, saj sem v prazno transportko, ki sem jo vlekel za sabo, zmetal smeti …

Sonce je torej izginilo za obzorjem, pritisnil je mraz, nama je pa že švoh 100 m od bivaka vroče postalo. Ne, ne od hoje in napora!

Ob poti pod drevesom je namreč ležala povsem oglodana košutina noga (parklji veliki ko moja noga!), vse naokrog pa krvavo, ko da bi bila v Ukrajini! Malo stran je pa koža ležala, sem bil celo tako pameten, da sem stopil proti njej, da jo razgrnem, a ko se mi je parkrat do riti udrlo, sem odnehal. Ker po tako globokem snegu ne bi mogel bežati, če bi beštija nazj prišla …

Itak da jo je volk stisnil, mi je bilo takoj jasno, saj sva zadnjič z Grdinom njegove sledi v najinih sledeh opazila in itak da mi je bilo za nazaj vroče, ker bivaka nisem zaklenil niti pod kljuko postavil deske proti medvedom!

To, da mi je ritnice stisnilo vsakič, ko je vreča, ki sem jo vlekel za sabo, malo drugače zaškripala, je pa čisto natolcevanje …

 

 

Stara šala še iz neke prejšnje države: Veste, katera država ima največjo hosto na svetu? Ne? Črna gora! Ker druga svetovna vojna se je končala leta 45, iz črnogorskih gozdov so pa partizani hodili še v začetku devetdesetih let …

Itak da šale ne razumete. Če ne veste, da je bilo za pridobitev statusa borca druge svetovne vojne dovolj, da si od nekod privlekel dve priči, ki sta potrdili, da si se res boril (na pravi strani, kakopak!) in si dobil status borba NOB.

In so v Črni gori status borcev podeljevali še krepko v devetdeseta leta, kaj pa je bil problem priči dobit, še posebej, če si ti potem pričal za njiju in so vsi lepo neke koristi od tega imeli …

Na tole sem se spomnil, ker že dooolgaaa leta, ko kje v kakšnem gostilniškem ozračju obujamo spomine na herojske čase naše osamosvojitve, pride na dan, da si sam nisem uredil veteranskega statusa. Da to pa res moram, da se spodobi.

Me to nikoli ni povsem privlačilo, v spominu sem imel namreč dedkovo zgodbo, ki je bil v partizanih, a si statusa borca nikoli ni uredil, ker je kmalu po vojni do njega prišel znanec s prošnjo, če bi mu šel za pričo, da je sodeloval v borbi, za katerega je vedel, da se je ves čas vojne uspešno skrival v zidanici. Itak da ga je nagnal, a ko se mu je ta čez čas pohvalil, da si je status pridobil, je pač našel drugo, bolj voljno pričo, dedek pa je takrat zatrmulil, da on v takšno veteransko organizacijo ne gre, če je skrivač dobil status …

Jaz se s tem sicer ne belim glave, vseeno mi je, kdo si je pri nas pridobil status veterana vojne za Slovenijo, upravičeno ali neupravičeno, čeprav govorijo, da če bi res imeli toliko borcev, kot imamo veteranov, bi vojna traja še manj časa (pa že tako ni bila zelo dolga, saj je moj soborec teritorialec Zdravko nekoč v gostilni prostodušno glasno razmišljal, da če bi vojna traja dlje, bi moral zamenjati baterije v walkmanu, če kdo še sploh ve, kaj to je!), a me te zadeve res niso zanimale.

Ampak, ker smo zadnjič spet nekje sedeli in ker me je spet nekdo zajahal, da si moram status veterana urediti že zaradi zgodovine, sem zvečer sedel za računalnik, poiskal spletno stran veteranov in jim poslal mail z vprašanjem, kako postati njihov član. Če si, tako kot jaz, recimo, že pred desetletji izgubil vojaško knjižico, v kateri je bilo zapisano, da si od takrat do takrat sodeloval v vojni v tej in tej enoti.

Ne vem, zakaj me njihov odgovor ni zelo presenetil. Da naj grem na upravno enoto z dvema pričama in da je to to.

Sem skoraj odnehal, potem sem si pa rekel, da me nič ne stane, če pokličem edinega prijatelja, za katerega se spomnim, da sva bila tam skupaj (od devetih ljudi v enoti), imam vsaj razlog, da malo poklepetam z njim. Itak da sva takoj padla v luknjo spominov in se režala ko pohana mačka, ampak pomagati si pa kaj dosti nisva mogla, ker tudi on nima urejenega statusa. In se kot on niti pod razno ne spomni, od kdaj do kdaj sva bila v vojni (čeprav sva bila v uniformi in z orožjem v rokah skraj mesec in pol, toliko o desetdnevni vojni), v kateri enoti in kdo so bili ljudje, ki so bili z nami.

Spomnila sva se starejšega možaka, ki ga je rad na zob dal in se nama je zdelo smešno (takrat), ko sva mu steklenico šnopca skrila in ga potem opazovala, ko jo je kakor nezainteresirano iskal, na začetku miren, nato pa vse bolj živčen (pa res nisva pomislila, da se morda pa ne gre šaliti z avtomatom oboroženim alkoholikom!), spomnila sva se poveljnika naše male enote, ki je ravno končal vojaško šolanje, a ker mu še niti dobro kocine pod nosom niso poganjale, ga nihče ni resno jemal in se je včasih dobesedno zjokal, mi pa, ki smo ne vem iz kakšnega razloga uživali v njegovih solzah, smo njegove ukaze prav zanalašč izvajali napačno, pa spomnila sva se možaka, ki je imel roko kot lopata, garač in kmet, ki ga je žena varala in je nekoč dobil znanca v njegovi postelji z njo, pa ga, dobričina, kot je bil, ni zlomil, le domov ga je nagnal, ženo pa iz hiše, potem je pa gor prišla njegova osemdesetletna tašča in mu začela najedati, da on hčerke njene ne bo iz njene hiše podil in naj kar on spoka, vmes ga je pa še eneparkrat klofnila, on pa jo je, živčen, verjetno nehote malo hitreje pobožal po faci in ji s tem seveda čeljust trikrat zlomil, saj je imel kakšne sto kil več od nje, a ga potem niso dali v zapor, ker so na sodišču crknili od smeha, ko se je zagovarjal, da je taščo udaril v samoobrambi …

Kakor koli, zdaj iščeva po spominu, koga bova za pričo na upravno enoto privlekla, pa nama ne uspeva najbolje. Morda bom pa res kar mojo predrago soprogo uporabil. Ko je slišala, s kakšnimi težavami se ukvarjam, je predlagala, da mi gre kar ona za pričo, ker je itak ves čas pri meni visela in da je bilo ful fajn, da smo celo vojno roštiljali in pekli in pili in se zabavali …

Kar mi je dalo malo misliti!

Če si veteran vojne za Slovenijo, ti menda država plača pogreb. Zakaj že mi moja predraga soproga pomaga urediti status?!

V torek sem imel nastop v knjižnici v Sevnici in ker je imel v torek tudi moj zlati prijatelj Grdin rojstni dan in sem vedel, da se bova po vsej verjetnosti zgrešila, sem ga kar v ponedeljek zvečer poklical, da mu prvi voščim. Je nekaj protestiral, da še nima rojstnega dne, potem sem pa še jaz protestiral, da naj me neha učit, kako in kdaj se prijatelju za rojstni vošči, če hočeš biti prvi …

Ko sem se že proti večeru iz Sevnice vozil, sem se pa spomnil, da bi bilo morda korektno, da mu še na tapravi dan voščim in sem ga poklical. Je bil vesel, jaz pa tudi, da sem bil in prvi in dvesto triinpetdeseti, še bolj sem bil pa vesel, ko me je na žurko za rojstni dan povabil. Da bo bolj večerna in da nisem še nič zamudil.

Doma sem se samo v bolj pohodniška oblačila preoblekel in okoli devetih zvečer sva se že vozila proti Črnomlju. Ker žurka naj bi se zgodila v bivaku pri Čaganki!

Okoli desetih zvečer sva se lepo po gozdu po spluženi cesti vozila, pri Konfinu, odcepu proti Čaganki, sva pa parkirala. Ker naprej pa ne plužijo. To sva vedela, zato sva s sabo vzela krplje. Da bo za rojstni dan še malo kondiciranja. Če ne bi bilo snega, bi se odpravila v Čaganko, tam na 150 globine je potrebno eno vrv zamenjat in še eno pritrdišče zavrtat, ampak peš se nama pa vse opreme ni ljubilo trogati.

Prvič sva se skregala, še preden sva prve korake naredila! Sem iz avta krplje vzel, pa se je prijatelj malo pametnega počutil očitno in je izjavil, da on se s krpljami ne bo jebal, da bo raje trpel malo udiranja pod nogami. Itak da mi je kar zavrelo in sem se že nagibal k zamisli, da mu pustim namero tudi izpeljati, potem sem se pa spomnil, da bom za njim tudi jaz trpel in da se bova slej ko prej obrnila!

Ampak ga poznam, ko on zatrmuli, ga kamion ne premakne. Zato mu nisem nasprotoval, le predlagal sem mu, naj par korakov v celca napravi, tako, za test. Mu je bilo to sicer iz podčasti, ampak se je spomnil, da bova itak kmalu tja krenila in je nejevoljno stopil dva koraka v cel sneg. No, le en korak je naredil, ker se mu je noga itak do malinic vdrla, da ga je verjetno v gatah zazeblo, ampak je vseeno trdil, da ni tako hudo! Da on bi res lahko šel brez krpelj, da naprej bo ziher lažje pol in manj snega.

Ja, lahko bi mu pritrdil v tej misli, da ko se bova kakšnih sto višincev dvignila, bo zih manj snega, ampak s prijateljem, ki ima rojstni dan, ne smeš na takšen način, zato sem mu predlagal, naj do tam, ko bo manj snega, vseeno krplje vzame, ko prideva pa do manj snega, jih bo pa sezul in kar tam v gozdu pustil, saj tam, bogu za hrbtom itak nihče ne hodi, še posebej pa ponoči ne.

In je popustil.

Snega itak ni bilo manj, pa še nekam čuden je bil, se nama je kljub krpljam vdiralo skoraj do riti in sva do bivaka skoraj dve uri potrebovala! Sva kar dobro zagrela motorje, se je prav kadilo iz naju.

Le malo pod ničlo je bilo (v bivaku morda celo malo hladneje), zato sva kar za mizo sedla in si pivo in radler privoščila. Potem sem se lotil ogenj zakuriti v peči, prijatelju, ki je imel rojstni dan, sem pa naročil, naj kar sedi in v pivu uživa. (kako sem dober, se vidi tudi iz tega, da sem mu, ker je ravno praznoval, dovolil, da je snega gazil prvi!)

Ampak Grdin ne more brez dela sedeti, če ima v glavi en super načrt. Medtem ko sem jaz kuril (in še kar nekaj časo potem, ko je v peči že krepko gorelo!), se je on spravil potko od bivaka do drvarnice narediti. Ker je videl, kako se mi je vdiralo, ko sem skočil po drva in ker me ima tudi on rad, se je potem odločil, da njegov prispevek bo pa potka. Da bova lahko v kroksih po drva hodila!

Torej, v peči je gorelo in prav toplo je postajalo, moj prijatelj je pa potko zunaj štamfal. Jo je utrdil, da bi se s tankom lahko v drvarnico vozila, če bi ga imela!

Dobro, potke za lulat pa ni utrdil, tako da sva odtočit obakrat odskakljala po celem snegu, ampak človek lahko naredi le toliko, ne?!

Za jest sva si prinesla kruh in jajca, ampak potem se nama jajc cmariti ni ljubilo in sva za njegov rojstni dan le kruh mlatila. Jaz z radlerjem, on s pivom! Pa saj je bilo kar okusno, še posebej zame, ki še vedno nimam okusa …

Ob dveh je prijatelj padel v horizontalo, jaz pa tudi, ampak je bil dober signal in sem se kar nekaj časa z netflixom zabaval. Malo sem se potem ustrašil, ko sem videl, koliko je ura, ker je Grdin zagrozil, da bova ob osmih zjutraj že v dolino odpeketala, zunaj se je pa že dan delal, zato sem samo drva v peč nabuhal in še jaz zaspal, čez kakšno uro sem pa že zunaj v gataj kadil in luftal, ker ena klasika pač mora biti, pa rojstni dan gor ali dol! Grdin se ni zbudil …

Nekaj čez osem sem vstal, vrgel v peč še par polen, kofe skuhal in ga slavljencu v posteljo postregel, medtem ko sem za mizo potem v miru kofe srebal, da k sebi pridem, pa nisem mogel. Ker je prijatelj duhovit vedno navsezgodaj in je začel igrati primadono – najprej je bila kava prevroča in zakaj mleka nisem dal mrzlega noter, ko sem mu mrzlo mleko prinesel, je pa znorel, kaj ga morim z mlekom in kakšen prijatelj da sem, če ne vem, da on mleka ne pije, da mleko je za teleta …

Je bila njegova igra tako avtentična, da sem v kratkih rokavih prvo kavo in čik pokonzumiral kar zunaj na snegu …

Potem sva malo pospravila in za zajtrk našla napolitanke, potem pa (po planu, je veselo oznanil prijatelj!) okoli desetih pot pod krplje vzela. In že čisto malo naprej sva v najinih sledeh opazila sledi volka, kar simpatično velike! In me je potem za nazaj malo strah ratalo, ker sem, ko sem se v posteljo spravil, namerno pustil vrata odklenjena, ker pozimi medvedov ni, niti nisem dal še dodatne varovalne deske pod kljuko! Evo, človek se malo opusti, ker misli, da medvedi spijo, ti pa volk okoli pride …

Potem pa med potjo še pica, ker nobena žurka brez pice ne more it, potem pa domov.

Še en malo drugačen rojstni dan mojega prijatelja Grdina …

Vid se je pritoževal, da že dolgo nisem nič napisal. Kar, tehnično gledano, ni povsem res. Zadnjih štirinajst dni, ko lovim rok za oddajo prevoda čudovitega romana hrvaške avtorice Jaminke Tihi-Stepanić, toliko klofam po tipkovnici, da se mi je vnela mišica na levi nadlakti. Evo, človek se vsak dan kaj novega nauči. Do pred kratkim sploh vedel nisem, da je moje delo lahko tudi nevarno in da lahko vodi do poškodbe! Ja, zlati Marko Z. je takoj ugotovil, da je imel v mladosti tudi večkrat vneto mišico na roki, presvetli predsednik pa ima celo še danes eno mišico na roki malo bolj razvito, ampak to so že zgodbe za enkrat drugič …

Torej, pišem veliko, res veliko, le na blog ne. In tudi danes ne bi, če me ne bi ves navdušen Vid poklical in poročal o intervenciji Jamarske reševalne službe, reševalnega centra Postojna. Za katero bi bila škoda, da bi šla samo v suhoparno poročilo naše službe.

Zjutraj so jih poklicali lovci, da so ustrelili divjega prašiča, ki pa ni takoj umrl temveč je direkt v šesto prestavo prestavil in smrt storil v nekaj več ko deset metrov globoki jami. Verjetno je bil še posebej zloben in je, raje kot da bi lovcu privoščil ponos nad strelom, samomor storil, tako da se lovec ne bo mogel hvaliti, da ga je on na dlako vrgel …

Ker ga je Vid poznal, (lovca, ne prasca!), ga je lahko malo pohecal, da očitno ne zna dobro streljati, ker drugače prasec ne bi bil v jami in ne bi potrebovali pomoči JRS. Itak da ga je lovec takoj skoraj užaljeno zavrnil, da on že zna streljati, da ga je perfektno zadel, samo da verjetno prasec ni znal umreti …

Intervencija ni bila zelo zahtevna (za JRS, za lovce pač, ker itak so najprej sami poskusili, preden so na pomoč poklicali) in so se kmalu malo po ramenih potrepljali in morda kakšno pivo še spili, potem so (pa vsaj jamarski reševalci) proti domovom zavili, da še nedeljsko kosilo ujamejo.

In so tudi ga, ampak za Vida se delo ni končalo!

Lovci so prasca ločili od droba, kar običajno kar v gozdu pustijo, da imajo še druge živali kaj od tega, ker je bil pa tam tudi reševalec Mihi, ki ima doma psa in ker zna razmišljati, je razmislšljal, da njegov pes tudi meso je, ki mu ga mora seveda on kupovati in je v vrečko lepo srce praščevo pospravil, pa morda še pljuča in še kaj, naj ima pes veselico, pa itak ga je tudi on pomagal iz jame izvleči. Prasca, kakopak …

Povsem korektna misel, kakopak, vsi na dobičku in veseli, le ko ga je Vid pred njegovo hišo odložil in je Mihi iz prtljažnika intervencijskega vozila tisto vrečko vzel za psa, se je zaslišal en upssss.

Vrečka je bila malo strgana in kri seveda zatorej ni samo v vrečki ostala. Saj kaj dosti ni mogel storiti Mihi, je le Vidu povedal, da bo malo pucal potem pa proti hiši odhitel, da svojemu psu pove dobro novico.

Vid se je pa verjetno naprej odpeljal z malo večjim strahom, ker če bi ga policisti zaustavili, bi jim težko pojasnil, zakaj je kombi zadaj tako krvav, ko da so prasca v njemu klali …