Barry

Sem danes po dopoldanski kavi naročil predragi soprogi, da se obleče (mislim, saj ni bila slečena, da se obleče za ven), da jo peljem ven. Da ne bo mogla reči, da ne greva nikamor skupaj, da jo nikamor ne peljem!

Itak je vsa vesela priskakljala, saj veste, koronski časi so pa to, pa greva samo na sprehod s kuzlico in je bila spremembe kar vesela. Itak jo je firbec že med vožnjo, kam greva, a se nisem dal, nisem izdal. Ve, da so gostilne zaprte in da s kavico ne bo nič, za vsak primer je pa poudarila, da če grem na Petrol po kafe, da ga spijeva tam na parkingu, ji ne bo zelo všeč. Itak sem samo prhnil, za kakšnega me ima, kaj več pa nisem izdal. Dokler nisem na parking poceni trgovine zapeljal in gledal ko budala v elektriko.

Kaj, v Evrospin me pelješ, je bila kar malo užaljena.

Itak da ne, sem protestiral, za kakšnega me pa imaš, v Barrya greva!

So se ji kar oči zarosile, se mi zdi, da je bila vesela, a ker sem na tistem parkingu kar zeval ko riba na suhem, jo je navdušenje minilo.

Kje pa je ta Barry, je vprašala.

In sem mirno priznal, da sem bil prepričan, da je tam, pri Evrospinu. Še celo stavit bi se šel, preden sem tja pripeljal …

Je malo pomolčala, potem pa počasi ugotovila, da v Novem mestu še ni slišala za Barrya, če je to kaj novega.

Valjda da ni, sem ji zatrdil, da pa če ona še ni slišala, pa tudi nič ne pomeni. Saj ni najpametnejša na tem svetu, ne, kaj gre pa lahko tudi mimo nje.

Sva sedela v avtu na parkingu in ker očitno nisem vedel, kaj bi, je še malo povrtala. Če je Barry kakšen lokal, čeprav se ji je to čudno zdelo, ker lokali so v teh čudnih časih pač zaprti.

Sem se vdal, kaj sem pa hotel, saj nisem vedel, kaj bi, in sem ji povedal. Da je to nekakšna trgovina za 1 evro ali nekaj takšnega.

In je crknila od smeha. Da mislim Tedija in da če jo res nameravam peljati v trgovino z robo po 1 evro. Hkrati pa pokazala na ogromen napis na sosednji trgovini. Ki bi ga lahko tudi jaz videl, če bi vedel, kaj moram gledati …

Zakaj sem predrago soprogo peljal v Tedija? Včasih se ti želje povsem nepričakovano uresničijo. Smo bili zadnjič v Čaganki in ker je lih takšen čas, je Mateja prinesla okraske za bivak in božične lučke. Se mi je kar milo storilo, ko sem jih videl in poštekal, da so na baterije. Jih že ene deset let iz kitajske naročam, da bi jih navil okoli drevesa pred hišo, da bi sosedje videli, da mi smo v božičnem vzdušju, a kaj, ko se vedno spomnim, ko drugi začnejo lučke obešati in če bi jih takrat naročil, bi jih dobil enkrat marca. Česar pa nisem želel.

Ja, okej, saj bi jih lahko, pa bi jih imeli za naslednje novo leto, a sem vedno trmast in nisem hotel, da se bom enkrat spomnil in pravočasno naročil. Pa se nisem, itak da ne, v vseh teh letih …

Potem ti pa Mateja pride z osmimi metri lučk, ki jih poganjajo baterije in jih lahko tudi pred hišo obesiš na drevo, ni potrebno podaljška za elektriko ven na dež vleči! Itak da sem od navdušenja skakal in jo vprašal, kje je to nabavila. V Tušu za 1 evro, je ponosno povedala in so se mi kar oči zasolzile. Sem se že videl v ponedeljek v Tušu, a me je opozorila, da morda zadeve nimajo več, ker je to kupila že pred časom. Malo mi je surla zrasla in je videla, zato je malo poguglala s telefonom (jah, ta mlada generacija) in povedala, da jih imajo tudi v Yisku in v Tediju.

Za Yisk nisem bil povsem prepričan, kje je, za Tedija sem bil pa skoraj 98 procenten, da vem, samo kaj, ko nisem vedel, plus še ime sem zabrkal nekaj …

Dobro, se je predraga nehala smejati in sva parkirala na pravem parkingu, potem sem pa že skoraj obupal, ko sem videl, da se pred trgovino vije vrsta ljudi v nizkem štartu. Ker je zaradi časov, kakršni pač so, v trgovini lahko le toliko in toliko ljudi. Sem se zbunil, da za kurčeve lučke že ne bom čakal v vrsti pred trgovino, plus še kdo bi me lahko videl in prepoznal kljub maski, a se je predraga zbunila. Da če sem jo že ven zvlekel, bova šla do konca pa basta.

In sva šla, kaj sem pa hotel. Ko je eden ven prišel, je šel en čakajoči noter in ko sva midva končno na vrsto prišla, ko je šla ena gospa ven, sva se zapodila ko rulja po nove Ifone. A naju je odločna prodajalka zavrnila, da morava počakati. Sem protestiral, da je šla ena gospa ven, midva sva pa kot eden, ker sva poročena, pa je rekla, da greva lahko v trgovino le s košaro, ki ti jo preda odhajajoča stranka. Tista gospa je pa ni imela. Sem protestiral, da kako je pa ona bila brez nakupovalne košarice, pa je skomignila z rameni, da morda je pa še njen soprog noter, kar je bila dobra ugotovitev, mislim, kar znašla se je trgovka, se vidi, da je vsega hudega od vseh vajena. Pa nisem vrgel koruze v puško, nisem jaz tak, le malo manj glasno sem ji povedal, da midva sva korono že prebolela (kar je v bistvu laž, vsaj za mojo predrago, a saj trgovka ne more vedeti, sem si mislil), pa ni pomagalo.

Sva končno dobila košaro in se zapodila med tiste pizdarije za 1 evro, sem si jih prvič od blizu ogledoval, a lučk nekako nisva našla. So bile šele tik pri blagajni. Sem kar tri vzel od navdušenja, so bile po 59 centov, kaj bi škrtaril, plus še Tedibaterije sem našel ful poceni pa še par stvari sem od navdušenja zagrabil, ker so bile ravno pri blagajni in pri roki in sva se domov odpeljala zadovoljna, kot da sva na lotu zadela!

Doma sva bila pa malo manj zadovoljna, ker tista pizdarija za 59 centov je le pol metra dolga in ima samo šest lučk, plus ene ne delajo. Valjda, kaj pa naj bi drugega človek pričakoval! Aja, pa tiste Tedibaterije so se spraznila že med preskušanjem šestih ledic, ki pokurijo energije kakor komar pri spanju, a se nisem sekiral, sem jamar, jih imam dovolj.

No, na srečo mi je Mateja poslala fotko, da je v Yisku kupila kar tri komplete osemmetrskih lučk za 1 evro in da bodo ene zame. In sem se razveselil, ko da sem na lotu zadel. Tale Mateja je carica, vam povem, pa Yisk tudi, se bom enkrat odpeljal tja čist iz firbca!

Torej, letos bomo razsvetljeni za praznike. Kako dolgo bodo lučke na drevesu zdržale, preden jih kdo pljune ali pa dež v kratek stik spravi, pa po pravici povedano res ne vem …

Naključje

Klemi je prišel na kofe, a ker je v naši hiši po njegovo leglo korone, sva kofe spila kar v garaži. Mi je bilo hecno, kako je vsakič skoraj na cesto stekel, ko sem stopil proti njemu, čeprav že vsaj dva tedna nisem več kužen, a sem ga nehal strašiti, da ga ne bi kakšen avto povozil. Kofe je pa skoraj čez masko pil, saj veste, virusi razsajajo po zraku …

Ko sem bil že ravno zunaj, sem skočil še do Grdina (če naredim dva koraka naprej in enega nazaj, imam do njega 2 minuti) in mu pomagal jogi na streho avtomobilčka njegovega privezati. Ker še ni naredil izpita za reševalca (saj veste, zaradi virusa so izpiti letos odpadli), sem prav z zanimanjem opazoval, kakšen zaključni vozel bo naredil, a me je zafrknil. Ni naredil polbiča in ga zaklenil, kar mora vsak reševalec žime narediti, a ne zato, ker ga morda ne bi znal, temveč zato, ker je imel kot pravi možak pri roki silver tejp črne barve in je s tistim zaključil …

Nisem pa imel časa opazovati, kako se je odpeljal, čeprav sem prepričan, da je bilo zanimivo. Mislim, predvsem na avtocesti oz pri višji hitrosti se je njegov avtomobilček zaradi upora zagotovo po zadnjih kolesih peljal! Sem se spomnil, kako so sosedje s fičotom na morje blazino za napihnit kar napihnjeno peljali na strehi majhnega avtomobilčka, a takrat je bil bencin še poceni in so lahko …

Kakor koli, da se škoda ne dela, smo z Jasno in Matejo do bivaka skočili zadevo pripraviti na zimo, se pravi vodo smo spustili in podobne stvari, kar bi sicer že morali, a nismo. Ko smo bili že tam, smo pa še v jamo skočili malo mišice pretegnit. Da vidimo, če še znamo. A preden smo se v jamo spravili, smo v toplem bivaku še kofetkali, kakor se spodobi in ravno sem razlagal Jasni in Mateji, da nobena žival ne pride pred bivak, da bi jo kamera ujela, čez 2 minuti pa je prižgal mimo okna našega lesenega zavetišča največji jelen, kar sem jih kdaj videl. Okej, saj videl sem jih morda pet ali šest, a saj razumete! Sem ga uspel samo še v rit pofotkat, potem sem pa malo zarulil in je boga žival vse rekorde in male dreveščke podrla med umikom na manj obljuden kraj …

Zakaj strašim uboge živali, sprašujete? Samo vrnil sem mu! Sem šel okoli štirih zjutraj ven odtočit, med odtakanjem sem pa še jasno zvezdno nebo in svetlo luno občudoval. Potem je pa nenadoma nekje ne daleč od mene zarulilo, da mi je zadevica kar iz rok padla, pa še sreča, ker ne vem, če sem med tekom na varno tistih par metrov uspel sploh zapreti vodo!

Kakor koli, po jami še znamo. Pa za vsak slučaj, če bomo še naprej zaprti, smo bivak še okrasili, je Mateja prinesla milijon okraskov. Baje v trgovinah po en evro še vedno vsaj prek interneta lahko naročaš …

 

Kaj pol?

Brez okusa in voha biti niti ni tako slabo. Mislim, ni konec sveta. Hrana nima okusa, ampak to je verjetno kdaj tudi plus. Danes smo za kosilo jedli pražen krompir, govedino iz juhe ter nekakšne štruklje iz polnozrnatega testa. Ker barvno slep še nisem, sem takojci opazil, da so štruklji nekam bolj zdrave barve, kar ponavadi ne jem, potem sem se pa spomnil, da itak nimam okusa in sem si dva na krožnik vrgel. Ja, seveda kosila nisem jaz skuhal, dobra plat tega, da imaš korono, je tudi ta, da mora boga predraga soproga zaradi tega doma ostati in ko je že doma, pa še skuha. Čeprav tudi dela za službo od doma. Kar me čisto fascinira. Mislim, meni nese kakšne špagete v krop vreči in pesto potem po njih, pa še to se mi zdi, da je šlo ful časa proč, ki bi ga lahko uporabil za kaj bolj koristnega, ona pa med delom za službo normalno kosilo pripravi. Okej, moram biti pošten in povedati, da krompir sem jaz moral paziti, ona je krompirje samo v vodo dala, naprej je bilo pa na meni. Ni lih nek za Nasine inžinerje opravek, to že, a moraš paziti, kdaj zadeva zavre potem pa zmanjšati ogenj in krompir v kropu kuhati še kakšnih dvajset minut. Je torej krompirje v lonec vrgla, jaz sem moral pa paziti, kdaj bo zavrelo, a ker mi dolgčas vmes postalo, sem skočil v kabinet k časopisu, ki me je še čakal. In nimam blage, kam je čas šel, saj sem morda samo eno stran prebral, ko je že predraga vpila iz zgornjega nadstropja, da voda vre, je slišala, kako se preliva, da naj zmanjšam ogenj in po dvajsetih minutah umaknem. Sem zmanjšal, to znam, dvajset minut se mi pa ni ljubilo za štedilnikom stati in sem samo v kabinet na kavo skočil, čez tri minute je bila pa že pri meni, da sem preveč zmanjšal in da po pol ure krompir še ni skuhan.

Mislim, je potem ona prevzela in je kosilo bilo. Zato smo dobili na krožnik bolj zdrave štruklje, ki sem si jih dal na krožnik, ker pač nimam okusa. To je edina dobra plat, se mi zdi. Moram priznati, da me je kar začudeno gledala, ko sem tisto čvakal in nobenih grimas nisem delal, je pozabila, v kakšnem stanju sem, šele ko sem v usta nesel polno žlico hrena in nisem niti trznil, se je spomnila. Ter pripomnila, da morda pa knjiga ni za pri kosilu, če nimaš okusa in ne gledaš, kaj nosiš v usta …

Glede vonja pa nisem povsem odločen še. Mislim, super je, po eni strani. Prej sem jaz za od doma šolajočim se tamalim hodil, naj oblačila v pralnico vrže in odšiba pod tuš, zdaj je pa vloga obrnjena. Ampak ko se pod tušem namiliš in ko ponavadi milo zadiši, zdaj ni nič. Tudi ko je bilo potrebno po pranju deodorant uporabiti, sem malce okleval, da itak nima smisla, ker nič ne voham, potem sem se pa spomnil, da je deodorant kot maska, namenjen za varnost drugih, in sem ga uporabil. Ker rad lepo dišim, čeprav ne voham …

Ja, so pa tudi slabosti tega stanja. Moja predraga je iz shrambe že vse kompote in marmelade prinesla, ki jih že leta nihče noče jesti, ker so prekisle, potem se pa rolata od smeha, ko z žlico jem višnjev kompot in niti trznem ne, njima pa samo ob gledanju kremži obraze!

Ampak, pustimo to, bo minilo. Bolj me skrbi, ker sem dobil rezultate testa na korono. Sem negativen! Pa ne maram biti negativen v nobenem pogledu, še najmanj pa v tem! Sem poklical svojega zdravnika. Da sem negativen. Mi je čestital. In sem se kar malo razburil, da to ni nič za čestitat, da sem že skoraj 14 dni samoizoliran in da sem bil kar vesel, da sm to pizdarijo dal čez in da bo mir, zdaj pa tako.

Me je razumel, a pomagati pač ni mogel. Sva še malo o vremenu poklepetala, preden sva končala, sem se pa spomnil in ga vprašal, zaradi katere bolezni sem potem vonj in okus izgubil. Ni takoj odgovoril, razmišljal je, preden je priznal, da ne ve. Že prej sva ugotovila, da so testi na korono dokaj zanesljivi in da korone nimam, ko sem pa še kar insistiral, naj se vsaj poskusi spomniti kakšne bolezni, ki vzame voh in okus, je pa priznal, da mu edino korona pade na misel. Samo da jaz je pač nimam, če tako pravi test …

Sem zgrožen pomislil, da ima morda pa zlati Klemi enkrat za spremembo prav, ko je izjavil, da jaz zihr nimam korone, da vonj in okus sem izgubil pa zato, ker sem se napsihiral in sem se še glede tega konsultiral z zdravnikom, ko sem ga že imel na zvezi. Je spet razmislil, da možno sicer je, ne pa zelo verjetno in mi predlagal, da ostanem še kakšen dan v samoizolaciji. Da korone sicer nimam, ampak kar tako, za vsak slučaj … Da z izgubo dveh čutov se bomo ukvarjali pa nekje sredi januarja, ko naj bi (vsaj pri koroni, ki je jaz sicer nimam) to predvidoma izzvenelo …

Moram priznati, da sem bil kar malce razočaran. Mislim, kot otrok, ki izve, da Božička ni. A da testi niso stoodstotni? Zakaj so pa potem vrste pred centri? Ja, mislim, razumem, informacija ne škodi, ampak negativnega ponavadi potem v službo pošljejo …

Da se razumemo, s predrago masko nosiva tudi na sprehodu s psom v naravi, ker je tako zapovedano in ker mi to nič zares ne škodi, pa ker lahko koga srečaš in te že 50 m proč grdo gleda in kar vidiš, da razmišlja, ali bi policijo poklical ali ne, pa po deveti uri zaradi policijske ure tudi smeti ven ne nesem, se pa zdaj počutim čisto malo neumno.

Bi morda vseeno malo okoli sebe pogledali, kako se drugi s to zadevo spopadajo in kaj pametnega oz pametnejšega od njih pobrali? Pa prioritete morda reorganizirali, preverili z realnimi podatki, kje nam škripa, zakaj se stanje še vedno poslabšuje ne pa kar nekaj na pamet?! Mislim, prav ponosen sem sam nase, ker, prisežem, še niti ene Kacinove tiskovke nisem poslušal! Že samo drugačna in bolj iskrena komunikacija bi marsikaj spremenila, sem prepričan. Evo, mislim da vem, zakaj jaz nisem korone fasal. Vsi moji prijatelji in znanci, ki so jo že dobili in nekateri celo slabšo verzijo, poslušajo tega arogantnega strička, iz naftalina nekih drugih časov potegnjenega in imajo vsi previsok pritisk, jaz ga pa ne in sem bolj zdrav, očitno!

 

Plusi in minusi

Saj če povem, da po svetu pandemični virus razsaja, vam kaj novega ne bom izdal. Absolutno ne sodim med zanikovalce nevarnosti in absolutno zadeve ne povezujem z antenami za mobilni signal (no, povezujem v toliko, da sem mnenja, da je tovrstnim teoretikom zarote med varovalkami v glavi kakšen kratek stik naredilo!), a čisto zares te pandemije od blizu nisem videl. Saj veste, asocialni ljudje, ki se samo po jamah potikamo, tega pač ne moremo videti. Še najbolj vidna je pandemija na mojem počutju, kajti ukrepi naše vlade (pa saj verjetno ni unikatna, kaj pa vem) se že poznajo tudi na mojih živcih! Namreč, čeprav sem mnenja, da na sprehodu s psom v naravi maske pač ne rabim natikati na nos, jo natikam, ker spoštujem ukrepe in pozive in zakone, pa naj bodo še tako hecni, hkrati pa ob srečanju koga, ki maske sploh nima oziroma jo ima pod prado, kar željo dobim ušesa mu naviti! Čeprav je v naravi in čeprav je 5 m proč od mene …

Kakor koli, tale pandemija je pravzaprav skoraj šla mimo mene, to sem hotel povedati. Razen (bolj) prazne denarnice neke zelo velike razlike od prejšnjega leta ni bilo. Tudi obolelih zaradi virusa sprva ni bilo med mojimi znanci in prijatelji. Ja, kakopak, je poklicala prijateljica jamarska reševalka, da ga je staknila in da hoče umreti, ampak pri njej me zadeva ni zelo zelo presenetila čisto zares, kajti če obstaja kakšen magnet na nesreče in nezgode, ga je ona enkrat v mladosti skoraj zagotovo ponesreči pogoltnila. Da ji je bilo hudo za umret, je potožila in sem sočustvoval z njo, ker jo imam rad, pa tudi ko ga je prebolela, ji je šlo okrevanje bolj počasi od organizma, je prišla med tiste statistične manjšinjske reveže, ki se počasi na noge postavljajo. Saj ne, kot rečeno, da se nevarnosti in pandemije nisem zavedal, a ker ga je dobila točno ta moja prijateljica z magnetom za nesreče v riti in dobila je seveda tahujšo obliko, tega nisem jemal kot dokaz, da je situacija nadvse resna. Ker je torej zbolela prva oseba, ki jo poznam …

Torej, sem lepo živel v svojem mehurčku, prijatelji so še na kavico prihajali, sicer čez hišo do vrta z masko na nosu, kakor zakon zapoveduje, na vrtu imam pa tudi dovolj prostora, da smo sledili navodilom o fizični distanci. Pa potem po obisku sem si, ko sem posodo v pomivalni stroj pospravil, roke razkužil, pa je bilo.

Ja, pred leti, šele dobro sm začel žurati, sem bil tudi priča pandemiji, se je AIDS pojavil. Smo bili tudi vsi malo prestrašeni, ker tapravih informacij ni bilo, a v naša življenja ni vstopil. No, v moje ni oziroma je samo enkrat. Se je nekje z Norveške po nekaj letih življenja v nekakšni hipijevski komuni doma spet pojavil prijatelj iz srednje šole in smo žur udarili. Smo ga bili vsi veseli, smo veselo pili in njegove zgodbe poslušali, a ko je odšel, je prijatelj, pri katerem smo imeli žur, pobral vse kozarce in skodelice in krožničke, ki se jih je dotikal prijatelj iz komune in jih zabrisal v smeti. Da noče reskirati …

No, zašel sem, jaz zadev nisem metal v smeti, le za normalno higieno sem skrbel in se držal logike in je bilo moje življenje tudi med pandemijo čisto znosno, če zanemarimo tanjšo denarnico!

Tudi v jame smo hodili, po pameti, kakopak in bi še vedno živel v prepričanju, da vse pravzaprav ni tako slabo, če se zadnjič enkrat pa v jami ne bi preveč namatral. Mislim, saj se mi ni zdelo, da se preveč matram, a v ponedeljek je prišel blag musklfibr, ki niti v torek ni pojenjal in se je vlekel tudi še v sredo. V četrtek je poklical zlati Klemi, če bom kavico skuhal in sem mu potrdil, da jo bom, hkrati pa še postokal, da me nekaj mišice bolijo, pa nimam blage, zakaj. Da od jame je že kar nekaj dni minilo plus niti ni bil tak mater, da bi moralo boleti toliko dni. In prijatelja kakopak ni bilo k meni, ker on vsak dan po 12 ur dela v Domu starejših občanov, pomaga razredčeni ekipi, k samo enemu starejšemu občanu na dom se mu je zdelo pa preveč riskantno priti.

Sem zmignil z rameni, a sem se potem zvečer vseeno preselil v sobo odstotnega starejšega sina. Predraga moja soproga je sicer rekla, da ni potrebno, da kar je, pač je, a sem šel vseeno v zgornje nadstropje, ker škoditi pač ne more. Mislim, tako sem samo mislil, zdaj vem, da lahko. Prvič, predraga moja bo lahko ugotovila, da spanje v postelji brez smčača ob njenem ušesu pravzaprav ni napačno in bo spremenila ključavnico v najini spalnici, spanje v postelji starejšega sina pa tudi ni najbolj udobno. Mislim, ja, posteljo ima okej, a ker je soba poleg sobe najmlajšega sina, ki ima vsak dan šolo prek računalnika in ga menda moje smrčanje moti, ta potem vpije in ropota in kako naj potem človek kvalitetno spi, vas prašam!? Plus mačka in kuzlica mi delata težave. Mačka skače po meni, ker je menda ona spala v sobi starejšega sina in ji ni prav, da sem se jaz vselil, tudi opraskati me zna sredi noči, a ko se zbudim, da bi jo pritegnil in naučil manir, je seveda nikoli ne dosežem. Ker nisem na domačem terenu in še ne vem na pol v snu, kje je luč pa to, ko se pa orientiram, pametne mačke seveda ni več v bližini … Kuzlapa spodaj ruli, da kdaj nazaj pridem, v nadstropje se ji ne ljubi hoditi, menda …

Kakor koli, sem se obnašal odgovorno, čeprav nisem bil bolan, musklfiber pri nas starejših občanih pač dlje časa traja, a četudi nisem bil bolan, sem takojci ugotovil, kako te bolezen, pa čeprav samo namišljena, stigmatizira! Je Grdin klical, če bova Jamarja končno prelomila in sem odpeketal do njega v studio, a ko sem mu na vratih povedal, da imam že par dni musklfibr in da bom masko kar na smrčku zadržal, mi je samo vrata pred nosom zalobutnil. Da bova prek mailov delala, da on s kužniki ne bo v istem prostoru …

Dobro, sem se sprijaznil z namišljeno boleznijo, čeprav nisem bil bolan in sem se za računalnik zabubil. Kar tudi ni slabo. Plus ko je kdo na kavo hotel priti, pa mi ni bilo do družbe, sem samo malo postokal in je bil mir. Bolečine v mišicah so skorajda ponehale, pa tudi nikoli niso bile kaj hude in sem si že mislil, da iz tahudega sem ven, ko me je potreba pregnala v prostorček, kamor gre še cesar peš. Sem opravil, kar sem imel za opraviti, potegnil vodo, si umil roke, potem pa iz navade še malo tiste dišeče zadeve pošprical po prostoru. Sicer brez potrebe, ker je bil izloček enkrat za spremembo brez prehudega vonja, a navada je železna srajca, kaj hočemo. Sem torej pritisnil tisto dišavico po prostoru, je predraga kupila eno še posebej močno (ne vem, če mi je hotela kaj med vrsticami povedati ali kaj), a se ni nič zgodilo. Mislim, razpršilo se je, a dišalo pa ni. In sem še enkrat pritisnil. Pa še enkrat in še enkrat …

Dokler mali nadstropje in pol nad mano ni znorel, naj preneham, ker ne more dihati! Se mi je malo čudno zdelo, a kaj dosti razmišljal o tem nisem, popoldne sem pa kuzlico maltretiral in božal in kuštral in čohal, kar sicer ne bi bilo nič čudno, če ji ne bi vmes enkrat izjavil, kako zelo lepo diši. Je moj zlati mali mirno vstal, stopil do omarice nad hladilnikom, vzel daljinski termometer ter mi izmeril temperaturo. Da jaz imam ziher corono, ker kuzlica smrdi ko dihur, je zamrmral! Se mu je pridružila potem tudi predraga mi soproga, da se ji je zdelo čudno, zakaj juho dosoljujem, ko sem pa vedno zadovoljen z okusom. Meni se je sicer zdela malo neslana, tudi ko sem jo dosolil, a ker sem že veliko let poročen, vem, da zadevo poješ in pohvališ, četudi morda ni najbolj po tvojem okusu!

Mater, potem imam pa menda res to zadevo?!

Kave še vedno zlivam v glavo kot vodo, temperature nimam, mišice skoraj nič ne bolijo, le voha in okusa nimam. Bom šel v ponedeljek k zdravniku, da mi tisti kol v možgane zapiči in preveri, dokler pa voh nazaj ne pride, bo uživala pa predvsem kuzlica. Ker nesmrdečega psa je čisti užitek božati, vam povem …

Saj ni res, pa je

Ta Ripleyev Saj ni res, pa je, je bil včasih legendaren, zapisoval je zgodbe, ki so se zdele na meji verjetnega. Sem jih tudi sam nekaj ušpičil podobnih, ki so jim ljudje težko verjeli, čeprav spadajo bolj v kategorijo neumnosti. Zadnjič enkrat smo se nekaj pogovarjali, pa so me spomnili na zimski izlet v gore s prijateljem, ki ne gora še manj pa zimskih ni bil vajen, meni se je pa zdelo, da ga vseeno lahko na eno manj zahtevno turo peljem. Po ne vem koliko urah trpljenja po globokem snegu sva v zimski sobi zakurila, nekaj pojedla, potem pa crknjena zaspala, a ne za dolgo, ker jih je še nekaj s podobno idejo prišlo, pozimi po gorah pohajkovati. So vstali pred nama, še po debeli temi in odpeketali, midva sva pa še malo poležala in pokofetkala, preden sva zagazila v globok sneg. Ne bom povedal, kakšen načrt sem imel, da mi ne bo kdo temperature rektalno meril, a ko sva se prebijala proti nebu v čudovitem vremenu, mi je bilo kar všeč, prijatelju pa tudi. Problem je bil, ko nisem prehoda čez nek problem našel in sem naju spravil v situacijo, ko sem resno razmišljal, ali naj začnem jokati in pokličem gorce na pomoč s helikopterjem ali se kar takoj v prepad vržem, da bo trpljenje krajše!

Namreč, v izsekanih in izbrcanih snežnih stopih sva prečila skoraj vertikalno steno in čeprav je bilo dol skoraj kilometer navpične beline, se kaj hudo nisem sekiral, saj je bil sneg prav lepo utrjen in je dajal dobre oprimke in stope. Še čik sva si vmes pricinila in v razgledu in sončku uživala, se spomnim! Le parkrat me je malce v želodcu zagrabilo, kaj bi bilo, če bi bilo, a sem ta občutek zatrl in izsekoval sneg, dokler le še par metrov ni manjkalo do varnega in bolj položnega prostora. A sta sonce in veter ravno na tistih par metrih sneg skoraj povsem stopila in odpihnila in bi bilo prečenje zelo zelo nevarno. Mislim, saj sem imel opremo, bi iz nahrbtnika moral le vrv vzeti in naju navezati (kar bi moral sicer že pred vstopom v ozebnik narediti!), a kaj, ko se prijatelju niti sanjalo ni, kako se varuje! Sem celo iz cepinov poskusil neko sidrišče scumprati, da se zavarujem in v miru razmislim, a se je začel sneg pod mano krušiti in sva v tisti vertikali stala samo še na konicah derez, se mi zdi.

Kakorkoli, ena bolj pametnih je bila, da sem predlagal vrnitev, prijatelj se je takoj strinjal. Ko sva ponoči spet proti zimski sobi hodila, že na varnem in položnem terenu, crknjena do amena, mi je potiho zaupal, da ve, da je bilo nevarno, ker še nikoli nikjer nisem odnehal. Da zato se je tako hitro strinjal, da se obrneva …

Sem ga pomiril, da ni bilo tako hudo, a ko sva končno prišla do sobe, so bili tam že tisti modeli od zgodaj zjutraj, so eno hudo zimsko smer v Triglavski Severni steni dol udarili. Sem jih kar občudoval, so bili tapravi, vse sem na televiziji videval pogosto, kadar se je kaj pomembnega v alpinizmu zgodilo. In so seveda vprašali, kje sva midva trapljala. Sem kakor mimogrede povedal in so kar občudujoče umolknili, da to je bilo pa res nekaj, da tega se oni v takšnih razmerah ne bi upali. Pa bolj ko sem razlagal, da sva samo do tam in tam prišla, bolj so naju občudovali, prijatelj je pa bolj in bolj bled postajal …

No, tole verjetno pod neumnost oziroma nevednost lahko zapišem.

Pod saj ni res, pa je, pa bolj pašejo Grdinove! Tista, kako je neke tuje fotografe peljal v Celovec na letališče in s sabo vzel še punco, je že ponarodela. Malo pred mejo je ugotovila, da nima potnega lista, je bila meja še taprava, pa jo je kar na meji pustil, da bo v slabi urici nazaj. A so čeking na letališču zamudili, zato je moral kolege fotografe odpeljati na letališče v Nemčijo, kakšnih 400 km proč, da se tam vkrcajo. Mobilnikov pa seveda še ni bilo, da bi punco obvestil, da bo malo zamudil …

Ga je počakala, ker ni imela denarja plus tam, kjer jo je pustil, noben avtobus ne vozi …

Sem danes govoril z njim, proti večeru, in ga vprašal, kaj počne.

Gate perem in nogavice.

Korekten odgovor, se mi zdi, ne vem, zakaj sem še malo povrtal. In dobil lepo zgodbo. Ki se lahko le mojemu prijatelju zgodi!

V sredo je nekaj snemal na Brniku in ko se je okoli polnoči pripeljal domov, je ugotovil, da je tam pozabil jakno z vsemi ključi in dokumenti. Nazaj ni mogel, ker je hangar zaklenjen, človek se mu pa seveda ni javil. Se je odpeljal v Trebnje, kjer živi človek, od katerega najema stanovanje, a je ta tudi sladko spal in ni slišal ne telefona ne hišnega zvonca! Ob še bolj zgodnji uri je zbudil prijatelja, da mu je prišel odklenit atelje, da je stočil posnetke na kompjuter, napolnil baterije in vse pripravil na zgodnjejutranji odhod v Avstrijo, kjer nekaj snema že štiri dni. V istih gatah in nogavicah! Ker domov ni mogel, da bi vzel obleke. Sproti je le jakno in dokumente na Brniku vzel, v Avstriji si je pa še kapo in rokavice in ženske holahopke kupil. Tiste bolj debele, je pojasnil. So super, jih bo imel tudi za v jamo!

Zdaj v hotelu vsak večer opere še spodnje perilo, ko pride spod tuša. Ampak sem se zdajle spomnil, ko tole zapisujem, da sem ga pozabil vprašati, zakaj si ni še gat kupil, ko je že holahupke kupoval! So morda imeli samo ženske gate? Ne vem, sem pa prepričan, da je imel dober razlog, ko pride domov, ga prašam.

Fotke ni pa nobene ob tem postu. Sem mu ponujal 5 evrov, celo do 10 bi šel, če še fotka v holahopkah in mi fotko pošlje, pa ni hotel …

Stotrinajsta

Kakšen dan pred zaporo v občinske meje sva s Potrpinom od bivaka v Severnem rovu Čaganke potegnila novo žico za jamarski telefon v večje globine. Do tam je bila že zamenjana, da pa ne bi kar tako za nič samo na kofe dol šla, sva se odločila še kaj koristnega narediti med obiskom. Dobro, kofe sva spila v bivaku, potem sva se pa kar nekaj uric hecala z napeljevanjem žice v globine. Je bilo kar naporno, to sem opazil, ko sva ven rinila, čeprav sva v mraz pokukala nekaj minut pred polnočjo.

V prijetno toplo zakurjenemu bivaku sva si radler in malico privoščila, še malo poklepetala, potem se je pa prijatelj v posteljo spravil. In še lahko noč do konca ni rekel, ko ga že ni bilo več! To me vedno fascinira pri garačih, kako se lahko ugasnejo, jaz sem še par ur s knjigo se moril …

Naslednji dan dopoldne je pa Mateja prišla, s Katjušo. Violino. Že parkrat smo imeli namen podzemni koncert ubosti, pa nam je pandemija zmeraj kakšno poleno pod noge vrgla, tokrat nam je pa uspelo vsaj hiter trening ubosti. Da je prijateljica videla, kako zgleda pod zemljo lok po strunah vleči … S Potrpinom sva šla v jamo mokra in umazana …

Ji je šlo, ugotovili smo le, da če čelado odloži, jo mora odložiti tako, da gleda dol. Ker če kaplja, kakor je kapljalo v Čaganki, se čelada skoraj napolni z vodo …

Pa med vajo nisem opazil, da je imela pri vsaki pesmi manj obleke na sebi, šele Anži me je opozoril, da je filmček gledal do konca z nohti med zobmi, v upanju, da bo na koncu brez …

Za kosilo sva si meso privoščila, rastlinojedka Mateja pa le fižol, ker smo itak odšli domov, drugače bi naju plini v bivaku verjetno motili …

Za božič ali novo leto, če občinske meje odprejo, bomo v Čaganki torej ubodli podzemni koncert za omejeno število ljudi. Če meje ne bodo odprte, si ga bomo privoščili pač kasneje …

Danes me je pa krepko čez polnoč potrkala Tjaša. Je bila zadnji dan v službi in se že obnaša ko dolgoletni besposličar – globoko v noč študira članke na internetu, zakaj imajo delfini večje možgane od morskih psov, pa po Tubi brska. Je šla čez vse moje videe in sem jo očitno prepričal, ker je postala 113. naročnica mojega YT kanala. Pa ker je milenijka, je seveda zahtevala nagrado za to. Ne, ker je postala naročnica, ker ima tako hudo številko …

Vijakca

Ta vrag od pandemije postaja vse bolj naporen! Saj človek se lepo briga zase, si na sprehodu s kuzlico nadane masko, kar ni konec sveta, pa tu in tam skuha kofe, da čik ob knjigi ali časopisu bolj paše pa nekako gre. Potem pa kofeavtomat zašteka. Mislim, ne povsem, saj je čisto počasi nakazoval, da je na tem, da bo od prekomernega dela dušico izpustil. Če bi takrat takojci novega kupil, ta pandemija sploh ne bi imela učinka name, vam povem! Dobro, itak nisem pristaš te novodobne potrošniške norije, vse takoj novo in takoj, ko le malo zaškripa, to sem menda že tisočkrat dokazal in še sreča, da nisem Gorenjec, ker bi me škrtosti obtožili. Jaz le rad stvari popravljam in kupim novo, šele ko do konca pokvarim v teh poskusih! Včasih rata, včasih ne. Pri predzadnjem pralnem stroju je predraga soproga postokala, da se vrata težko zapirajo (ali odpirajo, sem pozabil) in sem preveril in takojci našel rešitev! Če si zaprta vrata pralnega stroja pritisnil malo (no krepko) navznoter in malo diagonalno navzor na levo ter hkrati pritisnil na gumb za odpiranje, so se odprla. Evo, rešeno, sem si pomel roke in je bilo. Čeprav z ženinim negodovanjem in protestom. A ni bilo za dolgo. Se je kmalu do konca pokvarilo. A je ravno toliko časa še delalo na moj način, da je šla v tem času garancija v franže …

In, ja, ko je kofeavtomat prvič postokal, da sem moral ročico parkrat krepko povleči, da se je odprl, bi moral takoj kupiti novega. Ker je tako poceni, da se niti garancije ne bi splačalo uvaljavljati, prisežem! Ja, okej, v garaži imam še vedno tistega dražjega od obeh mojih avtov skupaj, ki je tudi nekaj trokiral in sem ga samo malo odprl, da vidim, kaj je narobe, ker sem bil prepričan, da bo napakica vidna s prostim očesom z vesolja! Zadeva pa tako komplicirana, da je seveda nato nisem znal nazaj sestaviti. In, ja, seveda nisem nobene napake očitne videl, da bi ga lahko sam popravil …

Mislim da je ravno tisti dan, ko sem popravljal kavni avtomat (tadrag), sestra na obisk prišla in ji je bilo vse v hipu jasno, ker je ob naslednjem obisku že kavni avtomat iz Hoferja prinesla. Na kapsule. V sili hudič muhe žre, pravijo in sem se nanj navadil, moja predraga pa ne, demonstativno ga ne pije. Navija za tistega tadragega, jaz sem pa škrt. Kaj bi novega kupovali če ga pa imamo …

In zdaj je tapoceni zatrokiral kar krepko, je včasih trajala borba po minuto ali dve, da je kapsulo izpljunil in je moja predraga priložnost videla, da novega nabavimo, takšnega, da bi tudi ona kavo potem lahko pila. Ji ne morem dopovedati, da je brez veze hipoteko na hišo jemat za en kofe, ki ga ona spije dnevno, a ji niti nisem potreboval, ker je pandemija tehnične trgovine zaprla. Sem si kar oddahnil, ko sem se proti Hoferju peljal po nov strojček, ker Hofer niso zaprli in sem veselo na blagajni vprašal, kje imajo strojčke. Pa je pokazala nekam proti bananam ter dodala, da mi ga žal ne morejo prodati, ker tehnične robe ne smejo prodajati. Čeprav imajo odprto. Da prodajajo samo hrano. In banane. Sem že hotel eno ali dve kupiti, da bi jo v rit kakšnemu pametnjakoviču vtaknil, ki tako pametno razmišlja, pa je potem nisem.

Sem se raje domov vrnil, kofeavtomat na mizo vrgel in orodje pripravil. Itak da se mi je predraga soproga smejala, da bomo imeli spet rezervne dele, a sem jo suvereno zavrnil, da tokrat temu ne bo tako, ker je zadeva in poceni in enostavna in nujno potrebna za mirno prebrodenje izrednih razmer. Mi ni verjela in ko sem do prve ovire prišel, je bila takojci ob meni. Da naj kar na silo potegnem, je predlagala, da ni nobenega skritega vijaka. Nisem nasedel na trik, ker vem, da bi ona rada, da to poceni plastiko pokvarim in potem tadrago plastiko nabavimo! Sem si vzel čas, ker zdaj pa že vem, če ne gre narazen, je zagotovo kje skrit vijak. Samo poiskati ga je potrebno. No, saj sem tudi prej vedel, le potrpljenja mi je ponavadi zmanjkalo.

Tokrat sem vse našel in zadeva je šla kar lepo narazen. In tudi napako sem našel, a se je žal ni dalo popraviti. Mislim, neka plastika se je toliko zdrsala, da ni več tekla po vodilih, ko si poskušal odpreti. Tukaj pa nič ne moreš, ker je zadeva res tako zastonj, da rezervnih delov verjetno sploh nimajo!

Sem moji predragi vse pokazal in razložil in jo je zanimalo kot mene zanima setveni koledar pozimi (no, bodimo iskreni, kateri koli letni čas bi lahko tukaj napisal!), razložil sem ji pa tudi, da imam rešitev. Da bom moral le vsakič na vrhu pritisniti, da tisto plastiko obrabljeno v vodila spravim, pa za nekaj časa bo. Sem točno odkril, kje moram pritisk vzpostaviti! Jo je spet zanimalo ko mene setveni koledar na splošno …

Sem zadevo spet sestavil in takoj preskusil in deluje! Sem jo preskusil parkrat, preden sem se zabubil v kabinetu. Predraga me je pa zvečer poklicala v kuhinjo in na mizi pokazala dva majhna vijačka. Ter vprašala, od kod sta! Je komaj zadrževala nasmešek. Mamujima, sem nemo zaklel, pa saj vse dela! Pa itak sem vse nazaj prišravfal!

Ko se ji je nasmeh še bolj širil, sem pa s poker faco omenil, da sem tista dva pa pripravil, da bom predal popravil in da nista od kofeavtomata. Ni verjela.

Se mi zdi, da je že ene tri leta predalnik za pokrovke, ki jih uporabljamo le ob največjih praznikih, pokvarjen, pa sem ga tudi na svoj način popravil. Se je dno odlepilo oziroma toliko upognilo, da je iz utora ušlo in ko si predal odprl, so pokrovke potem spodaj dol padle.

No, moram biti iskren, to se je samo enkrat zgodilo, prvič, potem sem komplet vsem članov družine pokazal, kako se predal odpira, pa je bilo rešeno. Le počasi ga odpreš z eno roko, z drugo pa pod njim držiš tisti poden, ki drugače noče ven!

Pa ker predal res poredko odpiramo, smo se na to kar nekako navadili in nismo delali drame. Jaz sem na to celo čisto pozabil (kaj bi razmišljal o stvareh, ki ne potrebujejo razmišljanja!), a sem dan prej nekaj iskal in pomotoma tisti predal odprl in komaj komaj še pokrovke ujel, da niso zaropotale čez vso ulico!

Sem tista vijačka potem z lahkoto in zelo hitro predalu namenil, brez razmišljanja.

A še preden sem se uspel po hrbtu potrepljati, kako hitro se znajdem, me je moja predraga kar hitro urihtala. Ker je že dolga leta z mano in me pozna.

No, bom počakala, da vidim, kako ga boš popravil.

In sem ga, kaj sem pa hotel! Nisem bil najbolj ponosen na izdelek, čeprav zdaj deluje, a če bi ga popravljal brez prisile in presinga, bi uporabil malo večje vijake in več bi jih noter fliknil. No, saj morda jih pa še bom, ko bo recimo v službi. No, saj kolikor se poznam, jih verjetno ne bom, ker stvar trenutno deluje …

Zvečer je pa Klemi na pir prišel (kavo kuham samo še zame, ker ne vem, koliko časa bo zadeva še delovala, saj je že čisto upognjena od mojega pritiskanja!). Sem se mu potožil, da sem malo utrujen, sem bil v globoki jami, v naši občini jih je na srečo kar nekaj. On je pa med žuljenjem piva samo mimogrede navrgel, da je tudi malo utrujen, je ravno oddelal prostovoljen dvanajsturni!!!! šiht v skafandru v domu starejših občanov, kjer jim zaradi pandemije obupno primanjkuje ljudi in da bo to počel še kar nekaj dni.

No, saj človek ne potrebuje veliko, da se začne počutiti kot drek. Le taprav kralj mora priti mimo …

 

Zlata ribica

Irena si je za rojstni dan zaželela nekaj ne preglobokega in ne prenapornega. Kar je kar samo izbralo Cink križ. Edini problem je bil, ker imamo razglašeno pandemijo in nas več ko 6 skupaj ne sme iti, avanture željnih je bilo pa več. A kakor se pogosto zgodi, sva na koncu ostala z Ireno sama, ostali so našli nekaj pametnejšega, gledanje TV, recimo …

Ker sva bila samo dva, se nama torej nikamor ni mudilo in ker se nama nikamor ni mudilo, sem prijateljici predlagal, da ona opremi. Ker zdaj že zna. In je bila takojci za. Imela sva dve prasici, v vsaki po 100 m vrvi, čeprav je prvo brezno globoko le 107 m, a pritrdišča pač vzamejo nekaj metrov, jaz sem pa dol nesel še krajši konec vrvi in vrtalnik. Irena je z eno prasico počasi opremljala, jaz sem bingljal z drugo vrvjo nad njo, kadil in pametoval. Mi je kar šlo, pametovanje namreč, samo eno sidrišče je falila, da je morala poplezati nazaj gor par metrov! Tam, kjer sva morala začeti opremljati z drugo vrvjo, sem ji predlagal, da nadaljujem jaz, pa se je počutila olimpijsko in sem ji le podal torbo z drugo stometrco in je pičila do dna vhodnega brezna. Jaz pa počasi za njo, s čikom v ustih!

Na dnu me je vprašala, če sem prdnil in sem bil kar malo užaljen, da me je zamenjala z Grdinom, a ko je še kar vztrajala, sem malo okoli pogledal in crknjenega krta ugledal. Nimam blage, kako lahko te majhne živalice v tako veliko brezno padejo …

Ker sem bil še olimpijski, saj nisem nič delal in da njen rojstni dan ne bi bil samo nekaj, kar je že doživela, sem ji povedal, da bova nadaljevala še skozi ožino v naslednje brezno, kar iz navadnega jamarja naredi tapravega jamarja in je bila takoj za. Sem že doma domislil načrt in sem bil kar ponosen sam nase, kako bom vse skupaj speljal, a kakor pravi Mike Tyson, vsak ima načrt, dokler jih prvič na gobec ne dobi …

Sem se v popolnoma novem kombinezonu zarinil v ožino po levem boku in me je kar zabolelo, ko sem opazil, da ga je mokro blato umazalo! Potem sem se zarinil še malo naprej, kjer te nekako na sredini prehoda pričaka kamen, ki štrli skoraj do polovice iz stene in ožino naredi še bolj ozko in ni šlo. Sem parkrat poskusil, a ni šlo! Sem se spomnil, da mi je Bukovec, ko sem se prvič poskusil prebiti v drugo brezno Cinka, razlagal, da tistega kamna ne smeš dobiti v rit, meni je pa ravno v rit rinil spet! Torej sem nekaj delal narobe!

Prav jezen sem bil sam nase, ker zdaj sem bil pa že tolikokrat tam, da bi lahko vedel, pa tudi vedno na blogu zapišem, kako se spopasti z ožino, pa sem bil prepameten, da bi poiskal in prebral! Sem se torej zrinil ven, kar je kar trajalo, saj je vstopni del res zelo ozek in moraš prav paziti, kako čelado obrneš, saj gre skozi le v samo točno določenem položaju, pa tudi med rameni in skalo je le par milimetrov prostora. Seveda če imaš eno roko naprej in eno roko ob telesu …

Sem se torej privlekel ven in se takoj spet zarinil v ožino po desnem boku. Pa ni šlo! Niti najmanjše možnosti ni bilo, da bi šel noter po desnem boku, mi je takoj roko in rame zagrabilo!

Sem se spet zvlekel ven in čeprav je Irena pa že malo dvomila takrat, ker je vse skupaj že res kar trajalo, sem zatrmoglavil, da še enkrat poskusim po levem boku in se v rovu pred kamnom poskusim obrniti na desni bok in mi je uspelo! Verjetno po kakšnih desetih minutah, ker sem moral najti točno določen del rova, ki je bil dovolj širok, da sem nekako spacal obrat.

Sem kar vriskal, priznam. Potem sem se skolovratil mimo tistega štrlečega kamna, ki mi je zdaj rinil v prsni koš, a prsni koš se vsaj malo poda in ko sem bil mimo, mi je Irena podala torbo z vrtalnikom in opremo za opremljanje. Počasi sem zdrsnil v vertikalo in z nogami iskal oprimke za noge, da ne bi zdrsnil prenizko. Ko sem končno našel primeren položaj, sem pa bruhnil v smeh! Namreč, pred leti sem že prišel na zamisel, da bi opremil ta prehod in sem se noter zarinil s tavelikim vrtalnikom, pa je v prelomu tako ozko, da ni bilo niti najmanjše šanse zavrtati luknjo za sidrišče.

Potem sem ves čas sanjal, da bom šel zadevo opremiti z majhnim vrtalnikom in da to bo pa šlo in ker je od tega minilo že nekaj let, sem bil prepričan, da je tam prostora za plesat. Pa ga ni!

Skoraj eno uro sem vrtal in nabijal, ker v ožini je vsako delo naporno in zamudno! Ireno na drugi strani je že zeblo in bi šla zagotovo ven, če ne bi kmalu končal. Sem nabil dva sidrišča, naredil dvojno pritrdišče in jo povabil skozi ožino. V minuti je bila pri meni! Včasih je majhnost pač prednost …

Po vrvi sem se spustil kakšnih 20 m nižje, se odpel z vrvi in počakal, da se mi je pridružila. Ji čestital in spil pol plastenke njene vode. Dehidriran sem bil do nezavesti, iz mene se je kar kadilo, svojo vodo sem pustil pa zunaj, ker se v Cinku nikoli ne matram toliko, da bi moral piti. Nisem razmišljal, da bom šel tokrat čez ožino …

Sem jo kar nazaj gor poslal in si enega prižgal. Sem se opomnil, da ji moram potem zunaj zaračunati za pasivno kajenje, ker se je v tisti ozki prelomnici kar nakadila mojih cigaret, čeprav protestirala pa ni. Le matrala se je. Kar me je začudilo. Ker sem ravno zato opremil, da se ne bomo več matrali!

Prej, ko v ožini ni bilo sidrišča, smo se kar po vrvi brez vmesnega pritrdišča spuščali, kar je pomenilo, da te je pri plezanju ven do nezavesti vleklo v najbolj ozke dele, zdaj, ko sem tam sidrišče pricmaril, bi pa moralo iti brez težav. Pa očitno ni šlo …

Sem splezal do nje, ko se je izpela z vrvi in takoj opazil, v čem je težava – včasih majhnost v jami pa tudi ni prednost! Ni imela dovolj dolgih nog, da bi se s stopov odrinila v horizontalno ožino, potegniti se pa tudi ne moreš kar tako, ker si zvit v čudnem položaju. Zato sem ji koleno podstavil pa malo z rokami pomagal in ji je steklo. Takoj, ko je bila v ožini, je pa kar izginila iz nje! Ja, majhnost je včasih pa tudi prednost …

Potem je pa name prišla vrsta, da se soočim s prehodom. A tokrat sem šel v luknjo z glavo. Nisem vedno zlata ribica! Nazadnje, ko sva bila tam z Remihom, sem se v ožino ven, medtem ko je bil on pod mano, podal u izi, brez razmišljanja, ker sem itak car, in sem se totalno zataknil! Namreč, stopno zanko imam na levi nogi in ker je nisem premaknil, nisem mogel stopiti nanjo, da bi se porinil v ožino in sem crkoval tam ko riba na suhem, v prijateljevih očeh sem pa skoraj vse carske točke izgubil. Ker on je ven švignil v par minutah …

Tokrat, kakor rečeno, sem se v ožino podal z glavo! Sem stopno zanko prestavil na desno nogo, prepel ročni žimar, izpel popkovino, se počasi zarinil v horizontalo in mi je uspelo. U izi totalno! Sem kar samega sebe potrepljal po hrbtu, kakšen car sem, če hočem biti in se počasi, po centimetrih rinil proti tistemu štrlečemu kamnu. Še ves olimpijski sem se še enkrat potrepljal po hrbtu še zato, ker sem tako dobro opremil, da zdaj je pa res lažje in bolj varno, potem …

No, potem se je pa ustavilo! Povsem! Sem rinil in vlekel in preklinjal, pa ni šlo! In čeprav mi je bilo nerodno, nimam kaj tajit, sem poprosil jamarsko pripravnico Ireno, če mi lahko pomaga. Če mi vrže vrv, da bom pripel svoj žimar in me bo potegnila ven. Je to naredila takoj, ker je moje crkovanje par metrov od nje že res dolgo trajalo in se ji je že ven mudilo.

Sem pripel vponko na svoj žimar in je vlekla in vlekla, jaz sem rinil in brcal in vse, pa nič!

Sem se spomnil Sukija, ki se je tudi iz tam kobacal, Klemi ga je pa snemal in ga je prosil za pomoč, Klemi mu je pa odgovoril, da mu ne more pomagati, ker da snema. Nabijem na kurac in tebe in tvojo kamero, je bila Sukijeva legendarna izjava, po kateri je Klemi le odložil kamero in mu podal roko …

Jaz sem bil tudi blizu temu, da začnem vpiti na drobno prijateljico, naj se neha zajebavati in končno potegne, kot se zagre, ko mi je končno potegnilo!

Z roko sem začel šariti okoli trebuha, kar je bilo počasno in mukotrpno, saj sem potreboval par minut, da sem jo lahko do pasu sploh spravil, potem sem pa v hipu ugotovil, v čem je težava. Z dolgo popkovino sem zagrabil zanko vmesnega pritrdišča in seveda ni moglo iti naprej, saj sem bil dobesedno privezan! Kakšnih pet minut sem potreboval, da sem zadevo rešil, potem je pa končno šlo. Čeprav ne več olimpijsko, ker mi je, ko sem kot privezan cucek vlekel in se zaganjal, vzelo precej moči …

Sva se končno podala proti ven, Irena prva, jaz za njo sem pa pospravljal. Ko sva prišla nekje do sredine, sem ji pa 100 m vrvi podal, da jo ven odnese, jaz sem začel pospravljati pa naslednjo vrv. 100 m vrvi ni ravno kašji mačelj in se mi je kar malo zasmilila, ne pa seveda toliko, da bi jaz dve stometrci ven nesel. No, bi jih, če ji ne bi šlo, a ji je šlo. Z nekaj trme, verjetno …

Zunaj je bila šele okoli osmih zvečer, je bila že tema, jaz sem bil še kakšnih dvajset metrov nižje, v jami. Začela je vpiti in vriskati in sem bil prepričan, da se radosti, ni kar tako stometrco opremiti, premagati ožino v Cinku in še ven eno stometrco nesti! Naj se veseli, saj se zasluženo, sem si mislil, potem je začela pa še bolj vpiti, da tam je ena žival v temi in sem jo tudi razumel. Meni se to ves čas dogaja …

Ko sem se prek zadnjega pritrdišča prepel, da izplezam iz jame, sem pa skoraj njo v jamo potegnil. Ker je bila pripeta na vrvi, za vsak slučaj, če bi tista zver bližje prišla, da se v jamo vrže.

Jap, tudi to poznam, neštetokrat že doživel!

Še nikoli prej se mi pa ni zgodilo, da bi domov norel zaradi policijske ure in se tresel zaradi kazni! V Sloveniji je namreč prvič po 2. svetovni vojni od 21. do 6. ure policijska ura in ko sem doma parkiral, sem bil že skoraj v prekršku …

 

Odločitev

Izkoriščamo lepo vreme in na sprehodu s kuzlico tudi kaj posedimo. Je potrebno izkoristiti, ne bo trajalo. Kzlica pa seveda ne sedi. Gre na šiht. Koplje. Nimam blage, kaj išče, a koplje, ko da je plačana! Vsakič. Mali je ful vesel, ko jo vsak dan tušira potem …

Torej, malo posedemo, se nastavljamo sončku, kuzlica pa koplje, koplje. Ko je posedanja domov in se odpravimo proti domu, ona še vedno koplje in moram kar dvakrat ali trikrat zažvižgati, da se zdrzne in priteče. Vsak dan je tako.

Včeraj je bilo pa malo drugače. Sva s predrago soprogo malo dlje posedela ko po navadi, kuzlica, ki je kopala nedaleč proč, pa se je kar nenadoma zdrznila in z brega z vso hitrostjo švignila mimo naju, ki sva sedela na klopci in odbrzela proti nekemu paru, ki je bil že krepko daleč proč na ovinku. Najprej mi sploh ni bilo jasno, kaj se je zgodilo, potem sem pa poštekal, da je mislila, da sva jo pozabila in jo je kakor ucvrla za nama. Da sva sedela na klopci, sploh ni pomislila …

No, sem zažvižgal in se je vrnila, verjetno malce zmedena, nerodno ji pa ni bilo, psi nimajo takšnih čustev. Pa bi ji bilo lahko, ker sem se na ves glas krohotal …

In sem se spomnil, kako sem pred doooolgiiiimiii leti jaz nekaj podobnega ušpičil. Družinsko smo bili na obisku v Ljubljani, pri družinskih prijateljih, ker se pa starejši že zelo dolgo niso videli, je bil obisk celodneven. In naju je s sestro njihova hčerka povabila nekam v mesto, na sladoled ali kaj, se ne spomnim. Smo vstopili na trolo, da se odpeljemo v center ali kam in spomnim se, kako nama je prijateljica, verjetno malo starejša od naju, naročila, naj se jo drživa, ker Ljubljana je velika pa to. In sva se jo, kakopak. Trola je bila nabita in smo stali pri vratih, pri eni od postaj se je pa en sedež sprostil. Kakor se spodobi, sem takoj treščil svojo rit vanj, sestra in prijateljica sta pa še vedno stali pri vratih, kakšen meter od mojega sedeža. Kar nekaj časa smo se vozili, verjetno sem odtaval v mislih ali pa sem le občudoval gromozansko mesto, kaj pa vem, a ko sem na enem od postajališč pogledal proti sestri in prijateljici, teh ni bilo več tam. Vrata pa odprta. Itak kaj dosti nisem razmišljal, le kot tiger sem se odgnal s sedeža proti njim in skočil na pločnik v zadnjem hipu, so me zapirajoča vrata skoraj ujela. Poln adrenalina sem si za hip oddahnil, uspelo mi je, potem sem pa proti troli pogledal in v njej zagledal seko in prijateljico. Sta sedli na prosta sedeža …

Jebajga, nimam kaj tajit, usral sem se! Prenosnih telefonov ni bilo, meni se pa tudi sanjalo ni, kje sem in kam bi moral iti! A je na srečo prijateljica reagirala pametno, je skozi okno zavpila, naj tam počakam, da pridejo nazaj s prvo trolo z naslednje postaje …

Sem počakal, kaj sem pa hotel. A če kuzlici včeraj ni bilo nerodno, je meni takrat bilo, se še dobro spomnim …

Kotiček

Dokler nisem začel pisati romanov za mladino, čisto zares iskrenih odzivov na svoje delo nisem imel. Mislim, ljudje so pohvalili, saj kaj pa naj, mar ne, a vprašanje je vedno tam, jim verjeti, ali ne?!

No, ampak enega sem pa imel! Kolumne o svojem očetovstvu sem v revijo Mama začel pisati že kar ob nastanku revije, takoj ob rojstvu mojega prvega sina, a ko mi je Barica leta 2004 predlagala, da bi jih nekaj najboljših izdal v knjigi, mi ideja kaj preveč ni dišala. Nekako zadeve nisem imel za “pravo” literaturo, je še sedaj nimam, a me je prepričala, da je zadeva dobra. Da se morajo mladi starši, ki so v starševstvo porinjeni brez priročnika za uporabo, malo nasmejati in da je moje pisanje ravno pravšnjo za to. Naj vidijo, da je nekaterim še huje …

No, knjiga je izšla leta 2004 in postala uspešnica, prodana v nekaj tisoč izvodih in se še sedaj izposoja v knjižnicah, kupiti pa se je ne more več. Veliko pošte sem dobil, če imam kakšen izvod in kje se lahko kupi, zato sva letos s Špelo z Mame staknila glavi in se odločila za drugi del Očkovega kotička, zaradi popraševanja pa še za natis prvega.

Ampak to ni tisti dokaz, da je knjiga dobra, o katerem sem govoril.

Pred leti, ko sem še moral spremljati mojo predrago soprogo v trgovine (saj ponavadi je zame kaj kupovala), je ona odšla v trgovino, jaz sem pa zunaj srlo demonstrativno in trmoglavo vlekel ter čakal, da pride ven. In ker sem se pri tem početju dolgočasil, saj prek telefona nisi mogel tako kot danes na splet, sem prodajal zijala. Je kar zanimivo opazovati ljudi, ki hitijo po opravkih. Pogled mi je pa pritegnila ženska, ki je klop, na kateri so si ljudje s polnimi nakupovalnimi vrečkami lahko malo oddahnili, kar zajahala. Z obema rokama si je podpirala brado, sklonjena naprej, s komolci na klopci. Pa mi to še ne bi pritegnilo pogleda, a njeno telo so pretresali sunki. Jokala je.

Takrat še nisem bil reševalec, zato seveda nisem kar stekel do nje. No, roko na srce, tudi danes nisem takšne vrste reševalca, da bi pristopil v takšni situaciji, tolažil sem se, da zagotovo obstaja v tisti hiteči skupini ljudi nekdo, ki je bolj poklican pomagati kakor jaz! A pogled mi je vseeno ves čas uhajal k njej. Smilila se mi je …

Je predraga soproga končno prišla iz trgovine in seveda sem ji jokajočo žensko pokazal. Ne, da bi ji ona pomagala, a takšni ljudje pač smo, kaj pa vem. Če nekoga na problem opozorim, sem ga že skoraj rešil. Ali nekaj takšnega …

Tudi moji predragi se je ženska kar zasmilila, a seveda ne toliko, da bi pristopila do nje in ji ponudila pomoč, le toliko, da sva oba buljila vanjo, ko sva se napotila proti izhodu. In ko sva bila vzporedno z njo, da sva lahko videla njen obraz, sva oba kar na rit padla. Ker ni jokala. Krohotala se je, od tod tresoče se telo! Krohotala se je pa zato, ker je brala mojo knjigo. Očkov kotiček.

No, moram priznati, da sem bil kar malo ponosen. Mi je torej uspelo.

Sva odšla v naslednjo trgovino, v katero sem moral pa tudi jaz, ker smo kupovali srajco zame in sem jo moral poskusiti, ko me je predraga soproga že v trgovini imela, mi je začela pa nositi še milijon drugih stvari, od hlač do jaken. Ker baje hodim ko klošar oblečen, ves raztrgan in razcapan! V svojo obrambo moram povedati, da takrat me še ni Jamarska reševalna služba Slovenije oblačila in sem res morda malo bolj razcapano deloval, danes ne toliko, ker če imaš na obleki slovensko zastavo, pač moraš malo paziti!

Kakor koli, ves sem bil živčen in sem se enkrat uprl, potem se je pa uprla še moja uboga predraga soproga, ki mi hoče le dobro in je hotela le izkoristiti priložnost in sva kar nekaj sikala drug na drugega ko pes in mačka in nič nama ni bilo nerodno pred mlado prodajalko, sva jo skoraj ignorirala. Sem plačilno kartico zabrisal na pult in se še vedno branil pred predrago soprogo, v tem je pa prodajalka ime prebrala na kartici in se kar stopila. Da ima mladega otročka doma in da je prebrala knjigo …

No, okej, to ni najboljši primer, da je knjiga dobra, le mene je v zadrego totalno spravilo. Ker tovrstnega svojega obnašanja kakopak nisem dal v kolumne …

Okej, če pomislim, je bilo potrditev kar nekaj, ampak hotel sem povedati, da zdaj knjigi sta tukaj. Sem kar malo vesel. Moji otroci, ki nastopajo v njih, pa malo manj. Sem jim med pripravljanjem knjig tu in tam kakšen odstavek poslal, ki me je neizmerno zabaval, njih pa malo manj. Zdaj se izgovarjajo, da so bili takrat drugačni pa da sem kar veliko pesniške svobode si privoščil pa to, ampak tako jaz kakor oni vedo, da temu ni tako. Se je kar samo pisalo, kakor se je dogajalo …

Aja, pa še en dokaz je. Ko si je Pedžo privoščil počitnice v Afriki, je s sabo vzel tudi knjigo in potem tam poprosil Masaja, če jo lahko prime, da ga fotografira z njo. Človek jo je prijel, ne vem, če mu je moral za to kaj plačati, ko jo je hotel prijatelj vzeti, mu je pa ta predlagal, ča zamenja knjigo za njegovo palico. S katero leve od živine odganja. Pa je prijatelj ni hotel, ker je bilo v knjigo posvetilo! Kasneje, ko mi je topovedal, sem bil pa kar malo užaljen. Da če bi mi prinesel tisto palico, bi mu dal tri nove knjige s tremi različnimi posvetili, a po toči zvoniti in čez jarek skakati je itak nesmiselno …