Dva strička in pisoar

Že zvečer sem bil razburjen, ker sem vedel, da bom moral zgodaj vstati, če bom hotel na sestanek na drugo stran Slovenije priti dovolj zgodaj. Ljudje naj kar govorijo, da je Slovenija majhna …

Sem povedal predragemu predsedniku, da se čisto z lahkoto lahko zgodi, da bo na sestanku brez svojega podpredsednika in da bomo to vedeli šele dopoldne, če me k njemu pač ne bo. A sem zjutraj začuda slišal telefonsko budilko, vstal (vedno žal ne, se samo obrnem in v sekundi spet zaspim), skočil pod tuš, pritisnil kofe in malo časopise preletel, ko sem si pritisnil drugi kofe in bi se že skoraj moral odpraviti, sem pa na telefon pogledal, kjer me je čakalo predsednikovo sporočilo od zgodaj zjutraj, da se sestanek premakne za 3 ure …

Torej sem lahko spil še par kofetov, pa še za na pot sem si ga pritisnil, pa pri predragem predsedniku sem ga spil in ko sva čakala, da bo ura za sestanek, sva si tudi dva kofeta prej privoščila, pa na sestanku sva ga tudi dobila …

Zakaj nabijam o teh kofetih?

Pravijo, da je kava diuretik. To je sredstvo, ki pospešuje izločanje seča, če slučajno ne veste.

Saj jaz tega ne vem, mi pa to pogosto povedo, ko jamarimo, da premalo vode pijem in preveč kofetov in premalo lulam in da bom dehidriran …

Kakor koli, malo preden sem predsednika odložil, sem se pa spomnil, da je kava diuretik in da sem jih požrl čisto preveč, ker me je mehur kar nenadoma opomnil, da bo potrebno odtočiti. Saj ob prvem znaku me panika ne zagrabi, ampak ker na avtocesti ne moreš kar zaustaviti in odtočiti, sem vedel, da moram razmišljati o možnostih, kako odtočiti, preden prideva do predsednikove hiše.

Ko si človek načrt naredi, se malo pomiri.

Mehur pa ne …

Ko sva končno z avtoceste zavila, je že krepko pritiskalo. Ampak panike še ni bilo, ker sva bila že kar blizu hiše. Blizu že, če ne računaš prometa. Ki se je premikal po polževo …

Ej, tastar, je še daleč do tvoje hiše, sem vprašal, ker sva vozila po bližnjici, ki je nisem poznal. Scat me mudi …

Jebemti, se je odzval predsednik, mene tudi. Ampak ni več daleč.

Saj nisem vedel, ali naj bi se smejal ali ne, ko dva otroka, ki se zaigrata in pozabita, da je mehur tu in tam potrebno sprazniti in se na koncu polulata v hlače!

Ampak panike še ni bilo, čeprav je bil mehur blizu eksplozije. Ker hiša je blizu …

Promet je bil počasen in ko sem že krepko stiskal sfingerje, sem končno ugotovil, kje sva in zgrožen spoznal, da do njegove hiše ne bom zdržal. Četudi bi imel dva sekreta v pritličju, o čemer sem najbolj razmišljal zadnjih sedem minut!

Tastar, ne bom zdržal do hiše, uscal se bom, sem ne preveč paničen povedal dokaj mirno, čeprav se me je že malo panika lotevala. Ker če bi bila res eksplozija, bi zaustavil, skočil iz avta in odtočil, a tega v centru mesta pač ne moreš narediti …

Materboga, jaz tudi ne, je bil predsednik naenkrat paničen, tukaj zaustavi, greva v to oštarijo.

Pred oštarijo seveda noben parking ni bil prost, zato sem zapeljal še čez križišče in zaustavil kar na malo širšem pasu ob pločniku in oba sva ven skočila, ko da imava dvajset let manj kot jih imava!

Pa direkt proti oštariji, ko najhujša pijanca, ki bi kačo posesala zaradi žeje, pri rdeči luči pri prehodu za pešce tudi zaradi lepšega nisva niti pomislila, da bi se zaustavila.

V gostilno sva planila ko najbolj opasna kavbojca, vrata so kar butnila. Ker sva se oba prerivala med vrati, kdo bo prvi vstopil, kakopak.

Proti sekretu je prvi zavil predsednik, ker je bil njegov teren, domač, je vedel, kje je.

Dober dan zmedeni kelnarci se mi zdi da sva rekla …

V moškem sekretu, majhnem kot telefonska govorilnica, je bil samo en pisoar. Ob katerem je že zakampiral predsednik. Itak.

Panika je malo popustila, bil sem že blizu odrešitve, a kar strici odtakajo počasi, še posebej, če imajo v riti dvajset kav in nobene odtočitve vmes, je trajalo. Pa še stokal je od ugodja vmes …

Tam je bil še kakalnik in sem hotel tja, a je bil zaklenjen, ključ pa pri točilnem pultu. Do katerega (in potem še nazaj) ne bi več prišel, sem vedel! Poleg je bil ženski sekret. Zaklenjen, Ključ pri natakarici …

Poleg je bil še majhen umivalnik. Zelo blizu sem bil, da odtočim tja, boljše ko v hlače.

A par sekund sem še lahko držal in sem priganjal predsednika, naj pohiti. Je menda hitel, a po zvoku ni nič obetalo, da bo kmalu končal. Je celo predlagal, naj poleg stopim in odtočim, kar sem pa odklonil, bi se raje v hlače, kaj pa vem, sabljanje z moškimi ni ravno moj šport …

Da suspenz ne bo prehud, naj kar povem, da na koncu se je vse srečno izšlo, predsednik je samo enkrat otresel, jaz sem pa zadevo že prej pripravil in sva zamenjavo naredila še zadnji hip, da ni bilo bruke!

Pritisk je bil tako močan, da sem se moral od pisuarja umakniti skoraj do umivalnika, da ne bi razbil porcelana, kar je mojega prijatelja krepko presenetilo, ker strici po navadi s takšnimi pritiski ne operiramo več in se scanja v daljavo tam nekje po petdesetem letu začnemo izogibati.

Kakor koli, sva se vrnila v oštarijo, tam pa so, kakopak, vsi v tla gledali. Niso hoteli vedeti, kaj se je v tistem majhnem sekretu dogajalo, ker ven so slišali samo prepir, prej so pa naju videli le za dober dan med tekom na sekret!

Še kofe, kakopak, ko sva ravno prostor v mehurjih naredila, potem pa klasičen predsednikov trik, ko je ven potegnil debel bankovec, da je kelnarca zastokala, jaz pa potem odrešilno plačilno kartico, česar pa pri njih niso sprejemali. In se je bankovec v bližnji trgovini pač po dolgem času razdrobil na manjše enote …

Tokrat je bilo blizu, nič ne tajim, bi bilo kar hecno, če bi se predsednik in popredsednik pojavila v mokrih hlačah …

 

Skoraj nočna vaja

V soboto smo imeli vajo. Da ne bi bilo preveč enostavno, jo je Tanja razpisala že za pol osmih zjutraj. Kar je recimo pomenilo, da se je Bor odpravil od doma že ob petih zjutraj! Zame in za Remiha sicer ne bi bilo tako zgodaj, ker do Čaganke imamo samo eno uro, a sva vseeno izkoristila priložnost in se gor odpravila že v petek zvečer. Saj veste, da zjutraj ne bo potrebno prezgodaj vstati in da bo vsaj nekaj spanca pred vajo …

Pa itak nikoli ni tako, kot si človek zamisli. No, saj sem si malo zamislil, da kakšno pivo bo prijatelj v rito vrgel, petek zvečer pa to, in sem mu celo prve tri piksne jaz prinesel (on pa meni sveže sirovke, ker sem bil bolj lačen ko žejen). Smo sedeli ob ognju zunaj, vreme je bilo kar prijetno, a ko smo bili že krepko v naslednjem dnevu in mu naslednje piksne nisem več prinesel, si jo je pa sam.

Urbi, ki je prišel že prej in je bil posledično bolj utrujen, se je v bivak odpravil, midva sva pa še malo posedela in kramljala, ampak potem me je kar malo strah postalo, nič ne tajim, ko sem slišal načrte, kaj vse bova počela v bivaku. Več je bilo praznih piksen, smelejši so bili načrti!

Potem tisto na srečo nisva počela, sva nemudoma spremenila načrte, ko sva Urbija v mrežasti spodnji majici in mrežastih spodnjih dolgih gatah zagledala in sva se kar takojci v postelje zavalila ter čisto mirovala, da se Urbi ne bi vžgal!

Pa itak še dobro zaspali nismo, ko je že Tanja eksplodirala v bivak in nas pokonci vrgla, ampak v njeno obrambo moram povedati, da je za kavo pristavila. Potem so še drugi prišli in smo trenirali, zato smo bili tam, po treningu pa še dober golaž, smo jedli, ko da že deset dni nismo.

Potem smo nekateri domov odšli, nekateri so pa gor ostali, da so se v nedeljo v Čaganko na kofe malo za mišice raztegnit spustili. Sem vprašal Anžija, če se nič za predrago ne boji, ker za Remiha je še par piksen ostalo, pa je zelo suvereno priznal, da niti malo ne, ker da Urbi tiste mrežaste spodnje majice in mrežastih spodnjih dolgih gat ni nič preoblekel in je bil absolutno prepričan, da bo v bivaku zagotovo mir …

Ne tako težko

V eni manj znanih slovenskih turističnih jam smo imeli reševalno vajo. Z bolj kompliciranim scenarijem, ki je zahteval angažiranje skoraj 160 reševalcev!

Stavim, da sploh niste vedeli, da jih Slovenija premore toliko!

Jamarskih reševalcev ni bilo zelo veliko, nekaj čez 25 se nas je nabralo, ko smo pridrveli pred jamo, je bilo tam že vse rumeno in rdeče in modro. Še celo občinski redarji so sodelovali, še dobro, da smo pravilno parkirali, ker čeprav po navadi ob tako pozni uri ne pišejo kazni,  nikoli ne veš …

V jami so bile že ekipe nujne medicinske pomoči in gasilci, ogromno paničnih, en mrtev in ene sedem resno poškodovanih, ki jih je bilo potrebno ven prinesti, požar pogašen, dim razkajen, knapi so nam dali zeleno luč. Štab pa sendviče, jabolka in vodo.

In smo v jamo poslali našo telefonsko ekipo, ki je začela vleči kabel za jamski telefon (jap, to je v jami še vedno najbolj zanesljiva oblika komunikacije!), kmalu za njo pa smo se z nosili v temo podali še nosači. Saj kaj zelo komplicirano ni bilo, kaj pa je tri in pol kilometre hoditi po ozkotirni železnici. Edini, ki čisto zares ni imel težav, je bil Potrpin, ker moj prijatelj ima bolj kratke noge in je edini padel v pravilni ritem preskakovanja pragov. Da nas bo vlak povozil, se nismo bali, ker so nam zagotovili, da ne vozijo tako pozno ponoči, enako pa so menda zagotovili tudi našim telefonistom, ki so žico vlekli in so jo parkrat kar čez železniške tire potegnili.

Zato smo bili kar malo presenečeni, ko smo po dobre pol ure vandranja po podzemlju zavili v ovinek in je proti nam vlak pridrvel!

No, saj ni bil vlak, smo hitro ugotovili, le knapi so v nekakšen tovorni voziček tri poškodovance zapakirali in porinili proti izhodu, ko da so na dirki po Franciji!

Smo prišli do mesta, kjer so reševalne službe že razporedile poškodovance in jim nudile prvo pomoč, tam je pa moj prijateljček Remih dobil blago erekcijo, se prelevil v dohtarja in dva nam dodeljena poškodovanca tako strokovno bolničarsko obdelal, da sta bogeca statista na koncu še sama verjela, da sta res skoraj na koncu in se življenja oklepata le še stanko tanko nitko!

Smo ju nameravali zapakirati v nosila in odnesti ven, da dobimo časovnico, koliko je potrebno, da na žgance poškodovanca ven prinesemo, pa so gasilci na tire že porinili drug tovorni voziček, da kaj bi se matrali in dobro peš hodili, ko se lahko slabo peljemo. In smo, nič ne tajim, sklonili glave ter potem kar tri poškodovance naložili, pa še tri nepoškodovane smo za vagonček privezali (saj veste, da nam splašeni kam ne odtavajo!), pa še gorsko reševalko bolničarko smo dobili za spremstvo in vodičko s pšeničnimi lasmi. To omenjam samo zato, blondno vodičko, ker so jo nam knapi, s katerimi smo se na pol poti srečali, ko so se s praznim vozičkom v šprintu vračali po nove žrtve, speljali, ko smo naše poškodovance preložili v njihov prazen voziček, da smo lahko nadaljevali pot proti izhodu, oni pa z našim praznim nazaj v jamo. Sem šele čez par minut ugotovil, da nas je od srečanja naprej kar nenadoma spremljal vodič in ne več blondna vodička, so knapi mimogrede naredili zamenjavo!

Poškodovance smo oddali v zunanjo oskrbo, potem smo se pa nazaj v jamo podali, ker poškodovancev je bilo noter še nekaj, a smo na poti proti not spet srečali knape s štirimi pokodovanci v vozičku proti ven, tako da za nas kaj dosti več ni ostalo kot pobrati kabel za telefon, vmes se je pa še vlakec pripeljal in smo pametni gor skočili ter se ko gospodje odpeljali proti izhodu. Je bilo na vagončkih že polno gasilcev, so pametni, pa ne preveč požrešni, za vožnjo so nam zaračunali le 3 evre 40 po glavi …

Še pred polnočjo smo vse rešili in jamo spraznili, vaja je totalno uspela! Gasilci so zahtevali še gasilsko fotko, pa civilni zaščitnik je med razporejanjem na bolj primeren prostor za gasilsko fotko vse opozoril, da ne bo kdo domov odšel, ker imajo pripravljene toliko hrane za na prste, da do treh zjutraj ne bomo pojedli.

Kar me je razveselilo, malo manj pa potem zahteva, naj jamarske reševalce poiščem, da bodo tudi oni na fotki. Ker naše je težko iskati, ko ne želijo biti najdeni. Sem se napotil proti našim kombijem, da jih steram pred fotografski objektiv, a nisem prišel do naših kombijev, ker so bili vsi za velikim gasilskim kombijem.

Na krmišču!

So odkrili narezek, pršut pa siri pa šalotka in kisle kumarice in podobne dobrote, ki ga 160 reševalcev do treh zjutraj ne bi sfrezalo, pa še dobro, da sem jih našel, ker so se že v tretji pladenj od štirih zažrli! Pri kruhu kaj dosti škode niso delali, ker pri tako veliki izbiri moraš biti selektiven.

Sem jih s polnimi usti in še bolj polnimi žepi poteral na gasilsko fotko in ko je četrtič škljocnilo in se gasilci in ostali še niti dobro niso zavedli, da so pofotkani, so se na peti fotki zagotovo videli samo še zablurani jamarski reševalci, ker smo seveda kot prvi pohiteli nazaj na krmišče!

Ker mi jamarji smo pri jelu kot pri delu, vedno pridni!

Kakor koli, smo bili prepričani, da bo bolj naporno, a če se znajdeš (in včasih tudi nas prisilijo, da se), je lažje …

Konec

Ne bom trdil, da sem neustrašen človek, razen medvedov mi zelo veliko stvari ne požene krvi hitreje po žilah, a sinoči sem bil kar blizu temu.

Tam okoli polnoči sem si šel pritisnit še eno kavo, a preden sem v kuhinjo zavil, sem še v kopalnico stopil. Odtočit. Ponavadi me ne zanima, kaj izločim, a ko sem pritisnil gumb na kotličku, se mi je zazdelo, da je bila voda v školjki temna. Ampak preveriti čisto zares nisem mogel, ker je zadevo že odplaknilo. Sem malo razmislil, včasih to tudi počnem, a mi srce ni podivjalo. Prvič, lahko je predraga soproga kaj v stranišče zlila pa nisem opazil, ker kot rečeno, ponavadi ne buljim v školjko, lahko pa da je bilo odtočeno res temnejše kot bi moralo biti, kar bi pa pomenilo, da sem dehidriran.

Ja, ne, nisem zdravnik, ampak sem kot jamarski reševalec napravil tečaj za bolničarja in čeprav bolničar samega sebe naj ne bi zdravil, še posebej pa jaz ne in zelo verjetno tudi drugih ne, če je le kakšen pameten v bližini, sem bi skoraj prepričan, da je znamenje za dehidracijo temnejši urin. Ker v jami pri naporih lahko pride do dehidracije, če premalo piješ …

Če tole bere kakšen (od pametnih) bolničarjev in ta trditev ne drži, me ne rabite popravljati, ker mi bo to zbilo še tisto malo dohtarske samozavesti kar jo imam, pa četudi ni res, kar si mislim, da je res, zdravilo za dehidracijo nobenemu ne more škoditi. Mislim, ponuditi dehidriranemu človeku topel čaj …

Okej, zdajle sem pomislil, da mogoče bi pa ta simptom vseeno moral za prmej poznati, ker če temen urin ni sindrom za dehidracijo temveč za kaj bolj resnega, jaz bi pa človeka s čajem zdravil …

Pa na srečo na to nisem pomislil, ko sem se s kavo (in kozarcem vode proti dehidraciji!) vračal v kabinet, sem lahko vsaj v miru pogledal film ali dva. Brez skrbi ali strahov …

Ko sem okoli pol petih zjutraj spet stopil v kopalnico, da si oščetkam zobe in pred spanjem še enkrat odtočim, temen urin ni bil več niti bled spomin. Saj veste, leta pa to. In spet nisem opazoval, kaj dogaja, pa četudi nisem, popolnoma rdečega urina v beli školjki seveda nisem mogel spregledati!

In, priznam, sem se ustrašil! Bolj kot medvedov!

Saj sem res že nekaj star, a če me kaj boli, vedno vem, od katere jame me boli, kaj drugega pa nikoli še ni bilo narobe.

Okej, moram biti pošten, par let nazaj, ko sem na terasi knjigo bral, sem mislil, da se me loteva srčni infarkt, ker kar nenadoma nisem mogel več dihati oziroma sem dihal s težavo, pa v prsnem košu me je tiščalo. Takrat še nisem bil bolničar, a sem vedel, da nekaj je hudo narobe in me je malo strah, nič ne tajim, sem razmišljal, ali bi se moral kar v bolnišnico odpeljat ali kaj, potem sem si pa rekel, ah, še en kofe spijem, potem bomo pa videli, kako in kaj. In ko sem šel s prazno kavno skodelico proti kuhinji, me je s kavča v dnevni sobi, kjer je pa moja predraga knjigo brala, zadelo: Če še eno kavo spiješ, te bo zahotovo infarkt!

Smo po skoraj mesecu dni s popravila dobili kofeavtomat in sploh nisem opazil, da sem šel zgodaj popoldne že osemkrat v kuhinjo do njega. In so bili simptomi infarkta hitro pojasnjeni …

No, tokrat me je bilo pa spet kar strah, nisem vedel, kaj naj naredim, celo malo sem se razjezil na vse skupaj. Ker sem se že videl, kako bom trapljal po bolnišnični sobi in se smilil sam sebi …

Sem stopil iz kopalnice in se na stopnicah skoraj zaletel v predrago soprogo, ki jo je pa njen mehur prezgodaj iz postelje dvignil. Saj načeloma je nisem hotel moriti z mojimi težavami, potencialno neozdravljivo boleznijo želodca ali mehurja, ampak je verjetno na moji faci videla, da nekaj ni prav. In sem ji pač priznal, da nekaj res ni prav, da sem čisto rdeče odtočil.

Saj je ne bi moril sredi noči s takšnimi zadevami, a ko je že ravno vprašala …

To je še vedno boljše kot moj prijatelj, ki je tolkel ostanke nekega betona pred hišo in ko se je sklonil, se je direktno med noge napičil v armirno palico. Itak je takoj stekel v kopalnico, da preveri, če je vse na mestu in je na srečo bilo, nobene dodatne luknje, ko je bil že na stranišču, se je odločil pa še odtočiti, a iz pipice ni urin pritekel temveč kri in se je od šoka (in bolečine) seveda malo onesvestil, kar je slišala njegova predraga in prišla pogledat, kaj dogaja, potem se je pa še ona malo onesvestila, ko je videla moža na tleh, belo kopalnico pa vso od krvi pošpricano …

No, jaz sem bil bolj obziren, sem samo povedal, da sem rdeče lulal, videlo se nikjer ni.

Se ni kaj dosti sekirala, je nadaljevala mimo mene v kopalnico in kakor mimogrede navrgla samo: rdeča pesa.

Ja, rdeče ko rdeča pesa, sem se malo zmedel. Saj rdeče ko rdeča pesa je rdeče kot kri, nisem vedel, kaj me sprašuje.

Cel kozarec rdeče pese si pojedel, je pojasnila izza že zaprtih vrat.

No, potem mi je potegnilo. Itak, saj to se verjetno mora poznati na barvi!

Sem še v posteljo pomirjen, zjutraj sem pa enkrat za spremembo vseeno pogledal, kaj odtakam. Je bilo rdeče, ampak manj.

Sem torej na poti ozdravljenja.

Pa ni me bilo čisto zares strah, saj veste, pesniška svoboda in pisateljsko pretiravanje pa to …

Izdajalski škrip

Končno smo spet imeli vajo, ne intervencijo. Okej, to je sicer pomenilo, da sem vstal sredi noči, a sem se vso pot proti Primorski tolažil, da grem proti toplim krajem, ne proti Menini planini, kjer je ponoči nametalo novih 30 cm snega in kjer so imeli vajo Kranjčani in Velenjčani.

Dobro, že po poti je scalo, kot da je nekdo tam gor plačan, da zliva vodo po nas in posledično je tudi temperatura padla, a da le ni sneg …

Ma, kaj bi tajil, tudi po dežju vaditi ni najlepše, se je videlo po zagnanosti, ker smo vsi bolj ko ne v spodmol rinili, čeprav je bila dobra volja, to pa, da se spet srečamo in vsaj malo premikamo pa to.

Pa res smo se ves čas tolažili, okej, ščije, ampak vsaj na snegu nismo, dokler prvih fotk od kolegov iz zgornjih koncev Slovenije nismo dobili, potem je pa malo fovšija udarila, ker pokrajina frišno zasnežena je bila res bogovska. Pa ne za dolgo, smo se potem tolažili, da lepo sicer je, ampak jih zebe bolj ko nas, pa ko iz jame bridejo vsi usrani, bodo pa tudi sneg usrali in ne bo več tako lepo!

Ja, človek mora najti majhna zadovoljstva, da ga fovšija ne požre …

Potem smo šli pa na kosilo, kar je po navadi najlepši del vaje. Pa še eno bolj nobel gostilno so izbrali, se mi zdi, da šefi ne bodo najbolj veseli, ko bo račun prišel, a takrat se nismo ravno s tem ukvarjali. Smo navalili na ocvrte kalamare (frišno nalovljene, verjetno, saj morje je dokaj blizu), ko da že štiri dni nismo nič jedli in ko da smo res kaj delali, a zmagovalec je bil spet naš mladi Žan. Je pojedel svojo porcijo morskih beštij, potem švoh polovico moje, ker sem mislil, da bom počil, s čimer se je očitno šele dobro ogrel, ker je pojedel še pol Pintarjeve, ki je tudi bolj droben možak in ne more pojesti kalamarov svoje teže, na koncu se ga je pa še malo Jokl usmilil in mu nekaj mesnin s svoje plošče mešanih mesnin na žaru odstopil.

Mi smo bili vsi začudeni, kako lahko tako mlad in suh človek toliko pofreza, Joklu je bilo pa vse jasno – divja masturbacija pač pobere energijo …

Tudi Žan se je smejal, kaj pa on ve, kaj pomeni ta beseda …

Ker se je sladko nasmejal, so se verjetno tiste ogromne količine hrane v njegovem želodcu malo posedle in je naročil še sladico, ki je bila videti res bogovska in smo tudi vsi ostali, s trebuhi pred eksplozijo in lačnih oči začeli razmišljati v tisto smer, pa nas je rešil Potrpin, ki je stekel do natakarja in pod nujno zahteval račun …

Na poti domov se je dež malo unesel in ko smo odložili Erkija pred njegovo novo hišo, nas je povabil na hiter ogled. Kaj vse je že postoril pa to, ker nazadnje smo jo videli še v bolj grobi fazi. Seveda smo po hiši hodili s široko odprtimi očmi in občudovali zadeve, ki jih je povečini Erki sam inštaliral in vgradil ter ga hvalili do nezavesti, dokler seveda Remih ni povsem pokvaril razpoloženja.

Ne našega, Erkijevega.

Je na hodniku stopil na eno deščico laminata, ki je pod njegovo težo zaškripala in tega seveda nihče razen Erkija ni opazil (no, slišal) in ker nihče drug tega ni opazil, je stopil korak nazaj in še ene štirikrat stopil na isto ploščico. Erki nam je takrat ravno nekaj razlagal in tistega škripanja nihče od nas ni slišal, razen seveda njega in je enkrat pač nehal razlagati, kar je razlagal in priznal, da pri tisti deščici je pa res nekaj zafrknil in da škriplje. In da bo moral enkrat to popraviti …

Remiha je to pojasnilo zadovoljilo in je nehal skakati po točno določenem kvadratnem centimetru, ki je pod težo žaskripal, ker pa mi nismo slišali tega, smo seveda potem tam okoli skakali ko otroci in iskali tisti majhen prostor, ki je zaškripal.

Bogemu Erkiju je pa vsak škrip verjetno zvenel ko eksplozija, prepričan sem, kolikor ga poznam, da je tudi v najtrši temi, ko ga je mehur nepredvideno iz postelje pregnal na stranišče, točno vedel, kam ne sme stopiti …

Je obljubil, da bo popravil, čeprav nihče od nas tega ni zahteval.

Ampak, ja, verjetno je lepo imeti takšne prijatelje, ki te opozorijo na tvojo napako.

Srečen človek

Včeraj zvečer sem se spomnil, da moram registrirati svoje prastaro jamarsko vozilce. No, saj spomnil sem se že kak dan prej, ko me je poklicala zavarovalniška agentka. Da je prišel tisti dan v letu pa to …

Sem ji odgovoril, da moram najprej tehničnega narediti, potem se pa pri njej oglasim. Mi je jela zatrjevati, da to ni potrebno, da zavarovanje lahko naredi že pred tehničnim, ker me očitno ni razumela. In sem ji pojasnil, kakopak. Da pri tako starih jamarskih vozilih ni tako samoumevno, da bodo naredila tehničnega, in če ga ne naredijo, gredo na odpad, pred garažo pa pride novo prastaro jamarsko vozilce. Da je tako ceneje. Vedno, ko mi prijatelj dr. Stibro, avtomehanik, pove, da vozilce ne bo naredilo tehničnega, ker so recimo gume preslabe in da moram nove gume recimo kupiti, se spravim računati. Nove gume za prastari avto so toliko in toliko, nov prastari avto, ki je tehnično izpraven, je pa le malenkost dražji. In je izi računica, stari gre na odpad, novi pa pride namesto njega …

Okej, če si Tomaž Grdin, je račun drugačen, bolj kompliciran, tam pridejo fakultete pa koreni in integrali v enačbo, kar zna samo on izračunati in poišče na avtonetu vozilo, ki mu je že od nekdaj všeč, pa ga v Evropi recimo niso prodajali in je zdaj, ko ga kot starega že lahko uvozijo, drago ko žafran, in potem med tistimi redkimi vozili izbere najcenejšega, jaz ga prepričujem, da poišče sumljivo najcenejšega med enakimi, pa se ne da, potem pa vanj zmeče trikrat več denarja, kot bi ga plačal za najdražjo varianto, ki je tehnično vsaj približno izpravna, ko pa še kar ne dela in se kaj stočetrtega pokvari, pa zadevo odpelje na odpad, ker denarja za brezupne projekte pa on ne bo metal stran!

Zmagovalna je njegova ugotovitev, ko je kupil popolnoma izpraven avto, da je popolnoma izpraven samo zato, ker je model, ki mu ga je prodal, žarničke v armaturi, ki zasvetijo, ko je kaj narobe, ven odšravfal. Ko je prijatelj nabavil nove žarničke in avto kresnil, so se pa prižgale še nove žarničke, ki ponavadi ugasnejo, ko se avto prižge!

Zdaj ima novo vozilo, je kupil spet najcenejšo varianto, ampak od poštenega kupca, ki mu je povedal, da je vozilo cenejše zato, ker mora zamenjati jermen in sklopko, kar stane toliko in toliko in ko je plačal za ta servis več kot je dal za avto (pa še vedno manj, kot je bil naslednji v oglasu, je ponosno povedal!) in se ponosno odpeljal naproti kavi z mano, je v najbolj cestno obremenjeni uri v glavnem križišču Novega mesta, čez katerega hrume ljudi iz šihta hiti proti domovom, zadevo zaprl. Kolona je bila do Dolenjskih toplic …

Popravilo pa ne več tako drago (reklamacije ni bilo, ker ne nov jermen ne nova sklopka nista crknila temveč nekaj petega), ampak ravno prav, da bi lahko kupil malo dražjega z oglasa, ki je bil verjetno bolj izpraven.

To je že res, bi potem dejal moj prijatelj, samo to vozilo ne bi imelo novega jermena in nove sklopke!

Kar je verjetno res, zato jaz za jamarsko vozilo kupim tehnično izpravno vozilo, ki je dobro vsaj za eno leto in če se strga jermen, kar je približno 400 evrov, gre na odpad!

Torej, sem tako razložil svoji zavarovalniški agentki in je razumela, zvečer, ko sem se spomnil, da imam registracijo in da moram vozilce do dr. Stibrota odpeljat, sem pa predrago soprogo zaprosil, da se z mano zapelje do delavnice. Avto vedno odpeljem že zvečer, ker ko moj prijatelj začne delati, jaz spat odhajam …

Ko sem prisedel v družinsko vozilce, da me predraga soproga domov odpelje, me je pa presenetilo, ko je kakor mimogrede povedala, da ni šans, da Škoda tehničnega naredi. Sem jo pogledal začudeno, nič ne tajim, potem pa še Škodo, sem mislil, da ji je kolo odpadlo ali kaj, potem je pojasnila, da so jo oči pekle, ko je za mano vozila, da tako smrdi.

Jaz še vedno ne voham in ne vem, ali se je hecala ali ne, kaj pa ima moje izpušne pline za vohati, ampak ko me je danes dopoldne prijatelj poklical, naj pridem po vozilo, sem ga vseeno malo v strahu vprašal, ali se bom od njega napotil proti odpadu ali zavarovalniški agentki.

In je mirno odgovoril, da ni bilo tako hudo, da za eno leto bo še, ko sem do njega prišel, je imel pa ravno eno stranko. Sem mirno čakal, da se z njo zmeni, a me je poklical k sebi in potem tistemu človeku jel razlagati, da to je pa najbolj srečen človek na tem svetu.

In pri tem pokazal name.

Sem bil kar malo presenečen in sem nehote čez rame za sabo pogledal, če kdo ne stoji za mano.

Prijatelj je pa potem tistemu človeku mirno pojasnil, da sem najbolj srečen človek na svetu, da se za nič ne sekiram, da nimam brige na tem svetu, v službo ne hodim, prešvical menda tudi še nisem (me še ni videl v jami!), pa najboljšo ženo na svetu imam in neverjetno srečo, ker imam njega za prijatelja.

In sem lahko le potrdil, kaj sem pa hotel, ker je bilo vse izrečeno res.

Ko je dodal, da je edina oseba na tem svetu, ki mi lahko konkurira pa njegova žena, sem mu lahko pa samo še enkrat pritrdil.

Ker kar je res, je res.

Edino malo sem zdaj vseeno v stresu, ker bom moral jutri zgodaj vstati, imamo že navsezgodaj reševalno vajo …