Danes sva z Grdinom kofetkala in obdelovala različne teme. Med njimi tudi o neumnostih, ki jih počnejo ljudje. Si je ravno ogledal film o dveh (ameriških, kakopak) dekletih, ki sta splezali na nekakšen stolp oz anteno in potem tam čmurili ne vem koliko časa, ker dol nista mogli, signala za poklicati pomoč pa ni bilo.

In se je prijatelj zgražal, da sta šli v akcijo brez rokavic, s samo osmimi metri vrvi in, pomislite, v teniskah!

Sem mu kimal, seveda sem mu, človeška neumnost pač ne pozna meja.

Ampak sem se potem med kimanjem nehote spomnil, da sem pred dolgimi leti (ko verjetno še ni bilo barvne televizije!), ko sem še kalifornijke nosil (to so kavbojski škornji, s peto in dokaj špičasti spredaj) tudi poleti in sem se sprehajal z bodočo soprogo, na katero sem verjetno hotel napraviti vtis, zapodil na plezalno steno. So jo ob sprehajalni poti ob reki postavili pod mostom za trening plezalcev. In ker je bila ravno tam in ker sem, domnevam, hotel napraviti vtis na bodočo ženo, sem se kar v škornjih lotil podviga. Gor je kar šlo, kakšne tri ali štiri metre sem mimogrede napravil, ko sem bil mnenja, da sem vtisnil dovolj vtisa in sem se hotel spustiti, sem pa ugotovil, da dol ne bo šlo tako zlahka kakor gor!

Ne vem, koliko časa sem stal tam, prilepljen na steno. Okej, ni bilo tako grozno kot pri tistih dveh puncah na anteni, ampak sem vedel, da če skočim dol, bodo šle noge ali pete ali pa še kaj hujšega!

Mislim, da sem se spustil šele, ko se je v skupini firbcev, ki se je kakopak obvezno nabrala, našel nekdo, ki je predlagal, da skoči v bližnjo gostilno do telefona in pokliče gasilce! Takrat sem odvrgel čik (tega se sicer ne spomnim čisto zares, a kolikor se poznam, sem zih gor kakšnega pricinil!) in se spustil. Se spomnim, da sem si rekel, grem dol, če padem, pač padem, Ker bolj blamirati se pred bodočo ženo itak nisem več mogel …

Filma o tem ne bodo posneli, sem pa prepričan, da če bi že takrat obstajali telefoni s kamero, bi bil prenos moje neumnosti zihr v živo po vsem svetu …

Danes smo imel vajo v Predjami. Pod Predjamskim gradom. Kjer so pred kratkim (no, pred par leti) v stoletja znani jami našli prehod v višje galerije in jamo po novih in novih kilometrih še vedno aktivno raziskujejo. Pa smo si rekli, mi potrebujemo vajo in kaj je boljšega kot narediti vajo v jami, ki se aktivno raziskuje in po kateri pogosto traplja ogromno jamarjev. Saj ne, da kličemo hudiča, ampak že po statistiki je logično, da nesreča čaka za vogalom raje tam, kjer jih je veliko kot tam, kjer ni nobenega …

Sem letošnje tečajnike povabil, naj pridejo potrenirati, da si bomo izbrali eno lahko delovišče, primerno njihovemu znanju in potem zjutraj, ko me je krepko pred šesto zjutraj predraga soproga iz postelje brcnila, preklinjal in vajo in zgodnjo uro! A me je, ko sem zavil na avtocesto, prelep sončni vzhod kar malo pomiril, a seveda ne za dolgo, saj sem kmalu spet popizdil, ko sem iskal telefon, da ga ovekovečim za spomin in tale zapis. Telefona pa ni bilo!

Saj sem mislil obrniti, a sem bil kar debelo že pozen in potem nisem obrnil ter se potem počutil kot malo nag brez telefona. Itak sem vsem, ki sem jih na poti pobiral, povedal, da jih bom s poti poklical in sem vedel, da doma telefon zvoni in mojo predrago soprogo vznemirja (saj je ni dolgo, sem izvedel, ko sem domov prišel, je že pri tretjem zvonjenju telefon odnesla v moj kabinet in se vrnila v posteljo), a nisem imel kaj.

V res lepem sončnem dnevu sem se z mojo ekipo tečajnikov podal v temo in sem bil kar zadovoljen, ko sem videl, kako so navdušeni. Pa jama je tudi čudovita, kilometer in pol hodiš po ogromnih hodnikih, ponekod so prav kičasto okrancljani z jamskim okrasjem, večinoma pa sicer blatni, a to nas ni skrbelo, saj imamo škornje.

No, Anžič jih ni imel in ga je čez jezero, kjer voda sega krepko čez gležnje, na hrbtu odnesel Potrpin. In mi je bilo kasneje dvakrat žal! Najprej, ker nisem tega videl, to je bil, vam zagotavljam, zagotovo prizor za bogove, kako prijatelj s 60 kilami pomaga prijatelju s stotimi, to gledaš in čakaš, da oba zgrmita v vodo (no, jaz bi zagotovo, če bi bil tam!), drugič mi je bilo pa žal, ker tega nisem ovekovečil za zgodovino, ker nisem imel telefona, tudi če bi bil tam, ne bi mogel. Saj sem spraševal, če ju je kdo pritisnil, pa ju nihče ni, če se mi niso zlagali …

Aja, itak smo se, ker smo bili zadnja ekipa, izgubili. Smo zavili v napačno smer in po lestvah, a na srečo nas je Milharčič zadnji trenutek zaustavil in usmeril v pravo smer! Ko sem kasneje, ko smo spet prišli vsi skupaj, prvo skupino malo okregal, da sicer je jama super označena s smerokazi, le v prvem, najbolj pomembnem križišču pa ni, so me zavrnili, da tam pa niso označili, ker tam pa itak vsi vedo, kam je potrebno iti. Sem protestiral, da mi očitno nismo vedeli in če nas Milharčič ne bi ustavil, bi hodili eno uro v napačno smer, pa so me spet zavrnili, da bi pač dve uri kasneje prišli do njih.

Tukaj sem jih pa jaz zavrnil, da nas očitno ne poznajo, ker ko bi prišli do konca rova, bi tam postavili reševalni manever in čakali …

Kakor koli, smo prišli na svoje delovišče, smo imeli le en izi manevrček za varovanje, a so se vsi dela lotili. Eden je svedrovce nabijal, ker smo se že zunaj odločili, da jih bomo nabijali na roke, ker bomo imeli čas in se še kaj novega naučiti, vsi ostali so pa nestrpno okoli njega drobencljali, da pridejo na vrsto. A niso prišli, ker je ekipa pred nami kladivo pozabila in fiksov niso mogli zabiti in so si naše kladivo sposodili v roku od takoj! Ker oni so imeli električni vrtalnik in so bili hitrejši, kakor, čeprav seveda niso bili, ker je tisto naše kladivo kar izginilo …

Ampak moja tečajniška ekipa ni izgubila navdušenja, so pa, da niso bili brez dela, v blato stopnice vsekovali, da bo bolj varna nošnja nosil. Moj edini očitek tistim blatnim stopnicam je bil edino ta, da so vsekali stopnice za največ številko 44 (je Silvo posodil nogo, da so pomerili!), meni je potem, ki imam malo večjo nogo, tam zvijalo gleženj in ni bilo najbolj varno …

No, potem je prišla informacija, da so nosila globoko pod nami krenila na pot plus informacija je prišla, da potrebujemo še en manever za izvlek nosil iz protiteže v rov, ki je bil tudi naš in smo potem tam delali ko brez glave, ker se je res mudilo. Tečajniki so bili res navdušeni, da bodo prvič v življenju sodelovali na tapravi vaji in imeli v rokah živega človeka, njihovo razburjenje se je še povečalo, ko je do nas prišibal ves premočen in zadihan Erki. Človek je po vsej doooolgi jami tekel, da nam je prinesel informacijo (veze seveda niso delale, ker žice nismo vlekli), da moramo ob pol štirih končati, če hočemo ob dogovorjeni uri priti v gostilno, kjer smo imeli naročeno pozno kosilo. So se iz globin vsi zbunili, da so nosila ravnokar zdaj pa zares krenila na pot in da nam do pol štirih ne bo uspelo končati in da naj sporoči v gostilno, da bomo vsaj dve uri zamudili.

Erki se je, bogec bogi, napotil proti izhodu, da birtu sporoči novico, mi smo se pa še tisti ozek rov, ki je pripadel nam, odločili malo razširiti. Jih je namreč zeblo. Prej, ko jih je zeblo, je Maja recimo počepe delala in se je segrela in ona in vsi dedci v ekipi, ki so jo samo gledali, ampak ko je prišla informacija po kakšni uri, da so nosila pa tokrat čisto zares uradno krenila na pot, smo se pa lotili širjenja tistega rova …

Tečajniki so bili res vznemirjeni in veseli, da bodo zagrabili za delo, ko so bila nosila že skoraj pod nami, ko je do nas spet pritekel Erki, da je birt sporočil, da pozno kosilo lahko zamakne za največ eno uro, torej iz poznega kosila v zgodnjo večerjo, če bomo zamudili več, naj k njim ne hodimo. Sem Erkija vprašal, koliko časa še imamo, ker, saj veste, telefona in posledično ure nisem imel, pa je mirno odvrnil, da smo že deset minut v zamudi in naj le zaključimo manever, ki se je ravno izvajal nekje pod nami, vse ostalo pa razkopljemo in ven …

Tečajniki niso bili zelo zelo razočarani, so mirno vse razkopali, pospravili, potem smo pa proti ven stopili. In se v eni veliki dvorani celo dvakrat uspeli izgubiti, da nas je že naslednja skupina ujela in na pravo pot usmerila …

Zunaj je bilo še vroče in smo kar z užitkom poskakali v potok in malo opremo splaknili, da bo doma manj dela, potem smo pa v gostilno odbrzeli.

So najprej prinesli dve res veliki, kaj veliki, ogromni pici, in smo skočili na njih, da so v treh minutak izginile. Vaja v jami človeka res zlakotni. Za naslednji dve gromozanski pici smo se tudi tepli, na naslednjo gromozansko vegetarijansko  sta le Maja in Matjaž skočila, pa Jani jima je pomagal, da je lahko na naslednji dve velikanki lažje počakal, pri osmi ogromni smo vsi na škrge dihali, edino Jani se je sprehajal med mizami in pobiral delčke morske pice, ki jih ima res rad, pri deseti ogromni pici sem mislil pa natakarici kar eno okrog ušes, ker tudi dihati nisem mogel več!

Edino Jani je malo okoli hodil še in tadobre kose izbiral …

Potem smo se proti domov odpeljali in mi je bilo spet žal, da nisem imel telefona, ker nam je skoraj polna luna svetila in je bilo res kičasto. Ko smo na koncu v kombiju ostali samo še Potrpin, Jani in jaz, je pa Jani od zadaj tiho vprašal Potrpina, če bo šel pri njemu lahko kakat. Ker da je dvakrat previdno malo zraka iz riti spustil in da je skoraj prepričan, da ga ne bo uspel do doma prinesti …

Potrpin je seveda prikimal in preventivno okno malo odprl, ko pa doma vrat na dvorišče ni uspel dovolj hitro odpreti, je pa Jani zadaj vpil, naj hitro odpre, ker da je njegova rit ugotovila, da je školjka blizu in da se pa že res mudi!

Je uspel pravočasno do sekreta priti, ko sem pa kasneje hotel stopiti v kopalnico, da si umijem roke, mi je pa prijatelj to početje toplo odsvetoval. Čeprav ve, da še vedno nimam voha, mi je zatrjeval, da ne bo dobro, če grem v tisti prostorček, ker bom na koži čutil! Nisem šel, saj umazane roke niso konec sveta …

Ko sva se potem odpeljala naprej sama, mimo nogometnega igrišča, sem se pa lahko le strinjal s prijateljem, ki je, ko smo se prej peljali mimo, zastokal, da ima napačni hobi, da bi bilo stokrat boljše in lažje, če bi bil skrbnik trave na nogometnem igrišču. Bi lepo sedel v bifeju, kosilnička na daljinca bi pa garala, plus ne bi imel daleč do hobija in ne bi rabil tako zgodaj vstajati …

Kar je res, ampak vem jaz, kaj je njega žulilo – v nedeljo ob osmih zjutraj ima izpit za bolničarja, ker ga takrat, ko smo ga imeli vsi ostali, ni bilo. Sem mu zagotovil, da ko bo on debelo švical, bom jaz še spal, ampak če se bom slučajno vmes malo zbudil, bom pa držal pesti zanj …

Prvomajske praznike ponavadi izkoristimo za jamarske izpite novih tečajnikov, tokrat jih nismo. Ker bi jih morali v nedeljo, ko smo imeli reševalno intervencijo pri Cerknici, peljati v jamo, pa jih seveda nismo. In jim je posledično manjkal en izobraževalni dan, kar se pri tako intenzivni dejavnosti seveda pozna …

Odločili smo se, da bomo izpitne dneve izkoristili za utrjevanje znanja in začuda so se tečajniki strinjali. Saj poznate tisto, kar lahko odložiš na …

V četrtek zjutraj smo pri bivaku pri Čaganki teorijo ponovili in vozle, potem pa kar v šolsko jamo. Globoka je kakšnih 35 m in spomnim se, kako sem bil sam ponosen, ko sem prvič premagal takšno globino. Tečajniki ko mladi mački, šibali so gor in dol in gor in dol in seveda pri vsakem pritrdišču intenzivno razmišljali, kaj točno morajo narediti, da smo bili inštruktorji ves čas pozorni, saj so ponavadi vedno napačno napravo pograbili, da jo odpnejo z vrvi …

Pozno popoldne smo razopremili, pri bivaku je Borivoj z Angelco že cmaril mesnine nad žerjavico. Itak da so se tanovi po zelo dobri hrani sesedli ob ogenj in prebavljali dogodke iz stene, a ko je prvi vstal, da si postreže z drugim pivom, sem ga zaustavil. Da nas čaka še prava jama Čaganka in če se eno pivo, po celodnevnem garanju, ob hrani šteje za hrano, je drugo absolutno prepovedano. Niso preveč protestirali, a tudi v jamarsko opremo niso zelo navdušeno poskakali.

Navdušenje se je pokazalo šele pri vhodu v Čaganko, ko jim je adrenalin narasel. Ni šlo hitro, če hočeš varno spraviti 11 ljudi v jamo, traja. Ampak navdušenje večine se je končalo že na dnu prvega brezna, so jim mišice po celodnevnem matru na vrvi povedale, da bo dovolj. Nekaj se jih je spustilo še v drugo brezno, le trije pa še v Sedemdesetmetrco, do globine 100 m …

Potem pa seveda jamarske zgodbe ob ognju v naslednji dan, z odločno preveč hrane, pa tudi kakšno dodatno pivo je bilo dovoljeno, le toliko, da so se malce jeziki razvezali in so si upali naši jamarski tečajnici iz Nemčije povedati, kakšen praznik praznujemo v Sloveniji tistega dne …

Naslednjega dne zjutraj pa po obilnem zajtrku še v Kaščico. Ne pregloboka jama, s sicer kar zahtevnim vhodnim breznom, v bolj horizontalnih delih pa zelo zelo lepo zasigana. Nagrada za vztrajnost novim, da vidijo, kaj jih čaka v slovenskem podzemlju …

Sem imel celo majhno intervencijo v jami, Bernardka je bolj kratko nasajena, kar že njeno ime pove, pa sem ji moral parkrat koleno podstaviti, da se je lahko dvignila, dvakrat celo na vrvi …

Zunaj sem se pa spomnil, da sem dva dni prej prekršil načelo, ki se ga poskušam držati že dolgo vrsto let – če ni pokvarjeno, ne popravljaj! Na jamarskem vozilu mi nekje zamaka in so tepihi ves čas mokri in smrdi (čeprav jaz ne voham, druge moti) in sem se še doma odločil pokukati pod pokrov motorja. Sem kukal in kukal, ko sem pa obupal ter nehal kukati, sem pa med vožnjo proti jami ugotovil, da brisalci ne delajo več!

In sem potem kar tam, v gozdu, ko sem se prvi preoblekel, odločil spet pod pokrov motorja pokukati, da vidim, če bom videl kakšno očitno napako. Je nisem videl, itak da ne, a ko odpreš pokrov motorja, seveda v sekundi vsi tapravi možaki prinesejo nos tja! So vsi nekaj modrovali, najhujši je bil Klemi, ki se je oklical za šepetalca avtomobilom in je k zadevi prav strokovno pristopil.

To je motor, je ugotovil in smo mu vsi pametno prikimali, tole je cinšpula, je modroval naprej in so vsi ostali spet prikimali, jaz pa ne, ker sem vedel, da blefira (enkrat, ko sva še imela lado nivo, se je žička na cinšpuli razrahljala, to nama je mehanik povedal, ko sva se od njega odpeljala vsa zadovoljna, čeprav sploh vedela nisva, kaj to sploh je, spraševala pa nisva, saj sva ponavadi napake na ruskem vozilcu veliko dražje plačevala!), tole je pa motorček za brisalce, je malo potrkal po njem in malo za žičke potegnil.

Daj, probaj, je rekel in sem probal in so brisalci delali in so bili vsi navdušeni nad njim, jaz pa bolj nad slučajem, da se je popravilo ravno tedaj, ko se je on odločil čarati, čeprav je potem še ves dan vztrajal, da ni bil slučaj, da je dejansko popravil!

No, iz Kaščice smo se še v vodoravno jamo zapodili, ker je bila ravno na poti (jaz sicer tudi, a ne do konca, ker čez ožino nisem mogel priti!), potem pa spet na pojedino mesnin nad žerjavico. Da smo se na koncu komaj premikali …

Okoli enajstih ponoči so se vsi domov odpravili, s Klemijem pa v posteljo v bivak. In ob sedmih zjutraj naslednjega dne že s kavo k ognju, ker je kmalu Anži prišel (je zamenjal Maxinne), da gresta s Klemijem na dno Čaganke preveriti, ali se je že odprlo. Pred odhodom v jamo je Klemi nujno iskal ščipalnik za nohte, ki ga nismo imeli in se je Anži ponudil, da mu jih na dnu on pogrize, ko se bodo v škornjih dobro namočili, ko je doumel, da ščipalnik potrebuje za nohte na rokah (ki ga še vedno nismo imeli), mu je pa predlagal, naj si jih kar z nožem. Da on tudi tako poskrbi za tovrstno nadlogo, če drugega orodja ni pri roki. Kar sem pa jaz potem kot novopečeni bolničar preprečil …

Sta odhitela dol, potem pa tudi gor, ker Čaganka se po poplavi še ni odprla, oz se je še bolj zaprla, ker celo takšna dva suhca nista prišla čez!

Bova morala dol za par dni s Potrpinom, ni druge, ker letos bomo pa šli čez 500, ni vrag!

Evo, pa je prišel izpit za bolničarja. Moram priznat, da sem se ga bolj bal kakor intervencije! Če ne bi moral peljati še drugih, bi zagotovo scagal. Sem dan prej, ko sem še mislil, da se bom uspel še kaj učiti, poklical Potrpina, kdaj ga poberem, pa mi je model mirno pojasnil, da ga na izpit ne bo, da bo službeno odsoten. In da je poklical Tinco, ki mu je zagotovila, da to ne bo noben problem, da bo delal pač takrat kot tisti, ki bodo na prvem izpitnem roku padli!

In itak sem se takojci videl v tisti skupini! Da bom padel, če že zaradi neznanja ne, pa zato, da prijatelju na izpitu ne bo dolgčas …

Na parking v Ljubljano, kjer sem pobiral ostale, sem začuda uspel priti 15 minut prej, ni bilo gneče. In sem, seveda, vzel telefon ter ponavljal gradivo. Ter kmalu nehal ponavljati, saj sem zgrožen ugotovil, da nič ne znam. Z besedo – NIČ! Sem poklical komandanta in ga previdno pripravil, da morda njegov vodja izobraževanja izpita za bolničarja ne bo napravil. Malo bruke pa to, sem si mislil, ne bo konec sveta. Za drugi rok se bom uspel pa bolj naučiti. Komandant je bil razumevajoč. Da zagotovo ne bom edini, ki ne bo napravil in naj se ne sekiram, da tisti, ki bo padel, sam tečaj plača!

Pa, bemtivraganazaj, če bi to prej povedal, bi imel večjo motivacijo učiti se …

Prišli so še ostali in itak smo se menili v kombiju samo o izpitu. In modeli so vse znali! Meni pa nerodno. Ker so sicer vsi zatrjevali, da nič ne znajo, ampak iskren sem bil pa samo jaz, ki res nisem nič znal. Češarek je kratice stresal iz rokava in njihove pomene tudi, jaz sem se tolažil, da sem vsaj slišal za njih, če že vedel nisem, kaj pomenijo, ko je pa eno prijavil, za katero sploh še slišal nikoli nisem, sem se pa odločil nogo si zlomiti in odstopiti od izpita. Ali pa kaj podobnega.

A mi ni uspelo. Mislim, nogo si zlomiti. Sem ugotovil, da bi me modeli, natrenirani do amena, kar tam oskrbeli in bi moral vseeno izpit delati. No, okej, morda bi se lahko na bolečino izgovarjal, da zato nič ne znam …

Razdelili so teste in ko sem opazil, da so A in B, so mi vse ladje potonile. Ker sem sedel poleg Vida, ki mi je obljubljal, da me bo spravil čez izpit, da on in Den ne puščata ranjencev samih! Ampak kaj, ko je dobil drug test, pol pa ti plonkej!

Sem se lotil zadeve, ker mi drugega ni preostalo, nekaj osnovnih napotkov sem se spomnil še iz šole. Reši, kar znaš, potem pa okoli išči rešitve, ko bodo najbolj pridni že končali in bodo morda lahko pomagali. Sem reševal, sem kar dosti znal, veliko vprašanj je bilo pa dvomljivih. A kaj, ko so vsi delali, pomagati ni imel kdo, preveč očitno vrat stegovati pa tudi ni bilo pametno, ker je kar ena huda gospodična stala spredaj in nam ostro svetovala, naj ne plonkamo, ker nam bo to škodilo potem spodaj, ko bomo imeli praktični prikaz.

V roku od takoj mi ni bila všeč! Kaj pa ona ve, da jaz sploh do dol ne bom prišel, če mi ne bo kdo pomagal!?

No, ko je Vid končal in se kot obljubljeno obrnil k meni, da me zvleče s frontne črte, je ostalo samo še eno vprašanje neodgovorjeno, odgovor je stresel iz rokava, jaz sem ga napisal ter zadevo oddal. Pravno obvestilo: to ni priznanje plonkanja, jaz sem pisatelj in si lahko tudi kaj izmislim!

Potem smo čakali zamudnike. Med katerimi je bil tudi Grdin. Sem ga kar občudoval. Model je sedel v prvo vrsto, direkt na oči tiste hude gospodične! Pa sam je sedel v klopi! Malo mu je švic tekel po vratu. Videl nisem, le domnevam …

Potem smo šli v spodnje nadstropje. V delovnih skupinah. Jaz sem bil z Vidom in Denom. Ker še ni dolgo, kar sta šolo končala in sem vedel, da menda znata. Lahko bi šel z Benkotom jr, a je bil tam že Rehar, bogec ne bi prenesel, če bi ga dva dol vlekla.

Špela je prišla z listki, da izberemo scenarij. Den ni hotel vleči, da nima sreče, sem potegnil jaz.

Nesreča v delavnici.

Mi je kar ritka zaploskala, to smo delali na vajah. Smo se umaknili v kot in se vse dogovorili. Vedeli smo, da je strica elektrika, teto kislina, en je bil pa paničen. Smo si razdelili delo in naloge ter junaško vstopili v prostor. Pripravljeni smo bili celo na kakšen odtrgan ud, ampak na to, kar smo zagledali, pa nismo bili pripravljeni.

En striček je norel z metlo, ena teta je norela okoli. Pol pa ti vidi, kaj narediti!

Den je pristopil k možaku, ki je divje pometal, Vid je gospo prevzel, jaz sem pa Denu na pomoč skočil, ker ga je možak skoraj iz prostora pometel. Najprej smo ga seveda morali pomiriti, kar je bil težak podvig, se je stric povsem vživel v vlogo. Če ne bi bilo toliko ocenjevalcev okoli, bi mu iz rok spulil tisto metlo, ga z njo dvakrat čez hrbet in bi bila zadeva rešena.

Seveda se je med spraševanjem sesedel in sva končno lahko šla na SAMPLE. Saj ne vem, kaj to pomeni, le pametnega se pred vami delam, ampak sva očitno delala prav, ker se je igralec pomiril in začel sodelovati. Ko sva prišla do vprašanja, če ima kakšne bolezni, je priznal astmo (po moje tudi na skrivaj pije, vsaj tako mi je deloval, samo ga nisem hotel v zadrego pred sodniki!), kar smo mimogrede rešili, sva mu dala inhalator in se je pomiril. No, pravega inhalatorja ni bilo tam čisto zares, namesto tega sva dobila WD40. Sem mu ga hotel kar malo v nos stisniti, za kazen, ker naju je tako mučil, samo mu ga potem nisem, ker sem nenadoma zagledal luč na koncu tunela – mogoče pa izpit celo naredim?!

Vid je tudi tetico pomiril in sem lahko na 112 sporočil stanje, oni so sporočili, da naj gresta kar k svojemu zdravniku, nam so pa sporočili, naj gremo še na TPO.

Ste fascinirani nad mojim znanjem in uporabo fensi kratic? Jaz sem bil tudi, sem šele zunaj vprašal Dena, kaj to pomeni, pa me je kar čudno pogledal, je mislil, da se hecam. Sem se izgovarjal, da v bistvu vem,  da sem samo malo živčen, potem sem pa Mihata vprašal, ki je bolj prijazen in te ne gleda ko kakšnega debila, plus zagotovil sem mu, da sem samo preverjal, če on ve, da jaz itak vem …

Tam smo potem individualno oživljali nezavestnega in ga z masiranjem srca in vpihi spravili k sebi (to smo počeli na lutki, kakopak), potem pa vse dokler nisem dobil diplome, nisem čisto zares verjel, da sem postal bolničar. Rehar pa še potem ni verjel in jih je prepričeval, da so se verjetno zmotili, a sem ga utišal, da če ni prej slišal, da vse, kar poveš, se lahko koristi proti tebi …

Kakor koli, nihče ni padel, pa če verjamete ali ne! No, nekaj upanja na Potrpina, Maffija in Katarinco še polagamo, ker to pa res ni za nikamor, da smo jamarski reševalci tako dobri …

Aja, na koncu smo pa še pice dobili, pa sošolci so se na pir odpravili, jaz pa v Kranj po novo gumo, ki jo je v soboto Anži raztreščil …

Ker se čudeži dogajajo, to soboto nismo imeli (komplicirane) vaje v (komplicirani) jami, da pa ne bi sedeli križem rok doma, je komandant analizo odredil. Vmes je pa še na našo listo poslal čestitko vsem, ki so sodelovali pri intervenciji ter pohvalo, česar pri njem nismo vajeni in smo že pomislili, da mu je kdo shekal računalnik!

Pa še prezgodaj nismo rabili na pot, smo bili sklicani ob 9h v Ljubljani!

Anži in Tanja bi kmalu zamudila, sta sporočila, da sta asistenco naročila, ker sta gumo na kombiju na avtocesti predrla. Ko sem ju vprašal, zakaj, sta pa odgovorila, da zato, ker nimata rezervne gume. No, ko sta se zadaj pri izpušni cevi sklonila, kakor sem jima svetoval, sta asistenco skenslala, Tanja je pa tudi dokaj hitro zadevo zamenjala, tako da nista zamudila …

Analiza intervencije je bila kar žolčna. Ker smo sami do sebe najbolj kritični. In četudi so nas zunanji opazovalci hvalili, da nas bolj ne bi mogli, nam to ni v glave stopilo (vsaj ne preveč!) temveč smo se res vprašali, kako bi zadevo lahko še izboljšali oz pohitrili oz kaj bi lahko delali drugače.

Saj govorimo o detajlih, kar nekaj smo jih našli, ampak zmagala sta pa Rehar in Maffi! Ki sta 3D naprintala povezave med cevmi, da jih pred kakšno ožino sestaviš in preveriš, ali bi šla nosila čez! Zdaj smo to čez palec ocenjevali, čeprav smo pred leti na izobraževanju v Franciji to že videli, a me takrat to ni prepričalo, ker so bile cevčice zelo tanke in krhke in lahke in še preden si dobro pomeril, nisi pomeril, ker je vse skupaj razpadlo in si dobil le kup nepotrebnih odpadkov …

Rehar in Maffi sta zastavila drugače, bolj po možakarsko, je ta maketa nosil kot se zagre, sicer lahka, a zavzame celo transportko. Sem se šele potem spomnil, da je prijatelj protestiral, ko smo sestavljali oskrbovalne torbe, ki so dokaj velike, saj je v njih prav vse za oskrbo poškodovanca, da kdo bo to nosil! Pa mu tega nisem pod nos dal, ker je šlo itak za prototip in sem prepričan, da bo še tvikal zadevo, plus odgovor na vprašanje, kdo bo to nosil, je tudi lahek – mi!

Hočem povedati, da ne spimo na lovorikah, temveč ves čas iščemo načine, kje bi se še lahko izboljšali …

No, potem nas je pa komandant JRS na res fensi kosilo povabil, plačal je pa predsednik Jamarske zveze. OK, tehnično gledano sem plačal jaz, ker je meni dal plačilno kartico in mi naročil, naj grem plačat. Sem bil sumnjičav, poznam jaz mojega predsednika, a mi je zagotovil, da ni nič zadaj, le da se ne spodobi, da predsednik povleče kartico. Ker predsedniki morajo kaj drugega vleči, kaj pa jaz vem …

Sem torej skočil do točilne mize in plačal, itak sem ga imel na sumu, da je mene zato poslal, ker ni imel očal in ni videl številk za kartico, ampak ko sem potem nazaj prišel in mu povedal znesek in me je presenečen vprašal, če je šlo čez, sem spoznal, da je dvomil. In je imel očitno plan, da ko bi mene tam zadržali, bi ostali pa ušli ali kaj jaz vem!

Sam ne ve on mene, jaz bi vse takoj izdal, brez mučenja …

Aja, moram pa povedati, da sem bil pa že zjutraj pred odhodom že ves raznežen! Ne, ne zato, ker me je predraga soproga zapustila in za par dni v Italijo nekam s prijateljicami turistično skočila, da me je moral moj predragi najmlajši sin zjutraj dvakrat zbuditi, tretjič je pa skoraj živčnega udaril, da sem vstal in se je vrnil v posteljo z besedami, da sem nemogoč oče! Ne zato, čeprav takšni očitki od šmrkavca bolijo, ampak zato, ker sem imel med goltanjem prve kave še čas prebrati intervju v sobotnem Delu z našo carico Tino, ki se je iskreno razgovorila o intervenciji, naredila ga je pa Saša Šenica. Jap, če hočeš narediti dober zapis o neki temi, jo moraš poznati. In Saša jo pozna. Mislim, jamarstvo. Okej, pozna tudi ples na drogu, za kar smo pa vsi dedci strokovnjaki, se mi zdi, ampak to je pa že druga tema …

Aja, in še enkrat aja – pa Cic je v moje mesto prišel in sva na en hiter kofe skočila, da sva polovila zadnje dolge čase, kar se nisva videla, pa ker je mojster s kamero, pa še malo je včasih duhovit, me je pritisnil s posterjem za mano …

Na srečo je intervencija trajala ravno prav dolgo, da smo lahko prestavili izpit za bolničarja, pa ne predolgo, da nisem zamudil obiska pri frizerju. Ja, itak, ne zame, za kuzlico! Je ful veselo v avto skočila, kukr, gremo na izlet, juhej, a že ko sem v ulico s pasjo frizerko zavil, je začela nekaj malega slutiti, kako se bo končalo.

Sem jo dvignil na frizersko mizo, da naredim še prej fotko, a se ni nič obračala, povsem se je spremenila v kip. Presrana do amena. In sem jo kar zapustil pa na čvek k Remihu skočil, ki živi tam blizu, čeprav k frizerju pa hodi v neko drugo ulico, ne k istemu kot Lia. Je bil tudi postrižen, ja, si je po dobri intervenciji lepotni poseg privoščil, za krempeljčke pa ne vem …

Poleg Liinih prej in potem še Denovi fotki prilagam, ne ker bi med kosmatince spadal ali ker je tudi obiskal frizerja, temveč zato, ker ima tako čudovite sodelavce! Pa ker si ne zasluži samostojnega zapisa, mi preveč živce kravžlja …

In ker kjer je Den, je tudi Vid, še njegovo sporočilo limam v galerijo, da se vidi, da je res lepo biti jamarski reševalec. V soboto bomo jedli pršut!