Predpriprave

V petek zvečer sem sedel na vrtu s kavico in knjigo in nič ne tajim, prav lepo mi je bilo. Je bilo ravno prav prijetno toplo, s kuzlico pod nogami, da sem jo lahko čohal, mačka na stolu poleg je tiho predla, komarji so očitno odleteli k sosedom, ker jih pri meni ni bilo, kriminalka srbskega avtorja pa ravno prav napeta in nadvse zanimivo napisana, pravzaprav prava besedilna poslastica.

In sem tako užival, tam okoli enajstih zvečer je bilo, še en radler sem si odprl, ko se je vreme verjetno spremenilo in je na moj vrt zaneslo oddaljene zvoke  iz centra mesta. Glasba in vpitje.

Sem kakšne pol urice zdržal in čeprav ni bilo zelo moteče, sem se potem vseeno pobral v kabinet in za računalnik. Nisem več mogel zdržati. Pa kakšni so to ljudje, ki v petek zvečer raje rajajo v mestu na brezplačnem koncertu kakor da bi doma brali knjigo?!

Sem odgovor dobil kmalu. Sicer s slušalkami na ušesih in filmom na ekranu kaj dosti okoli sebe ne opazim, a ko je kuzlica začela zadovoljno kruliti, sem dvinil eno slušalko z ušesa, da vidim, kaj dogaja. Nekdo je prišel v hišo. Sem najprej mislil, da se je kateri od sinov zmotil in domov zašel, a se je kmalu potem moja predraga v kabinetu prikazala. Je bila zunaj na koncertu in odprti kuhinji ali nekaj takšnega, sploh opazil nisem, da je ni bilo. Je malo postokala, da je pa zdaj pa že res prestara, da bi ven hodila in se napotila v spalnico. Z mojo knjigo, kakopak, ki sem jo pustil na vrtu za kasneje, kar sem opazil šele proti jutru, ko sem se od filma želel preseliti med papirnate strani …

Ko me je ob pol desetih zbudila, sem pa mislil, da sem na drugem planetu, sem potreboval kar nekaj časa, da sem ugotovil, da moram k Čaganki. Drug teden bodo republiški jamarski izpiti pa sta hotela Slatki in Boštjan še malo potrenirati.

Kateri položaj pri seksu je najbolj pogost, veste?!

Moški spodaj, zgoraj pa nobenega …

No, takšnele zveš že navsezgodaj, če je sopotnik že nekaj ur buden in duhovit. Saj jih je bilo še nekaj, samo si jih nisem zapomil, zame je bilo res prerano …

Po dveh kavicah pri bivaku smo se pa dela lotili. Nenapeta prečnica (kar med dvema drevesoma, jih lažje nadzoruješ), prehod prek vozla na vrvi, premagovanje treh napetih prečnic …

Ja, so kar švicali, predvsem pri napetih prečnicah, ki sem jih čisto po kavbojsko postavil, sem bil len in ko sta se spravila gor, jima nisem povedal, da takšnih še jaz skoraj ne bi znal premagati …

Bolj ko ne sem se po riti praskal, ker je nadzor prevzela Mateja, malo kasneje se nam je pa Saša pridružila, ki je prišla, kakor človek mora priti – s kavo, radlerjem in sladkarijami!

Potem se je pa malo zakompliciralo, ker Saša bo pa za Jamarko delala in za njih je pa malo bolj komplicirano, še tovariška pomoč. Ampak na srečo sta kot žrtvi trpela naša kandidata za pripravnika. No, kaj govorim, trpela! Sta imela usta od ušesa do ušesa, kakor se spodobi, ko te dol daje ženska …

Potem smo pojedli mesne dobrote in se polnih trebuhov napotili še v Stropnico, malo opremljanje ponoviti, to bo tudi na izpitu. Vmes se je še uscalo, kakor se spodobi, ko človek trenira, potem smo pa že v temi pospravili in domov odpeketali.

Znajo, na izpitik kakšnih težav ne bo, sem prepričan.

In kakor se za stare strice spodobi, sem se v soboto zvečer spet na vrt usedel, z isto družbo, le da so se nam tokrat še komarji pridružili. Tokrat so me v hišo oni pregnali, ne zabavajoči se ljudje!

In itak da je enkrat po polnoči spet kuzlica zakrulila in itak da je spet moja predraga prišla od nekod z isto ugotovitvijo, da zdaj je pa res že stara in da to potepanje po odprtih kuhinjah in podobnih zadevah ni več zanjo.

Sem pameten, ji nisem glasno rekel, da kaj se ima po mestu matrati, ko bi se lahko kot jaz po jamah zabavala …

 

10 let prej

Klemi je poslal kratek povzetek letošnje ekspedicije v Skalarja. Čisti uspeh v vseh pogledih!

Med 10. in 20. avgustom je na vseh akcijah sodelovalo 38 jamarjev iz 7 držav (Slovenija,  Italija,  Slovaška, Severna Makedonija,  Švedska, Ukrajina in Izrael) ter iz 13 različnih slovenskih jamarskih društev. Najnižja točka brezna ostaja na globini – 1200 m, smo pa raziskali in izmerili za dobrih 1 km rovov ter na novo izmerili še 1,1 km starih rovov. Skupna dolžina Skalarjevega brezna znaša sedaj 8176 m, od julija 2021 pa smo skupaj raziskali prek 3,5 km novih rovov.

Zadnji dan ekspedicije pa se je za zaključek v jamo spustila še velika skupina jamarjev ter iz nje prinesla skoraj 150 kg smeti! No, saj pravih smeti v Skalarju čisto zares ni bilo, smeti vedno sproti ven odnesemo. Je pa bilo v bivaku na 550 m kar nekaj hrane, ki ji je rok trajanja potekel že kmalu po letu 2000! Vsak jamar s sabo nese nekaj hrane, raje več ko manj, in potem višek pusti za naslednje trpine. Pa se počasi nabira …

Bilo je še nekaj starih vrvi, ki smo jih zamenjali, pa ne ven odnesli in še par malenkosti. Med njimi tudi češki ali ruski pornografski časopis. Tisti old school, zaradi katerega smo se starejše generacije navadile liste obračati z eno roko, kakor je pred časom Den ugotovil!

Ko smo prestavljali bivak na primernejše mesto, sem ga našel med armiči. Je bil popolnoma premočen in uničen in sem ga samo v vrečo za smeti zabrisal, če ne bi bil, bi ga odnesel ven. Zlatemu Boru. Smo bili namreč leta 2011 v jami, tri ali štiri dni, ne spomnim se več (po blogu brskati se mi pa trenutno tudi ne ljubi, čeprav je zih kje zapis tudi o tem) in ko smo po zajtrku lepo po vrsti odhajali na stranišče, je Bor edini odšel z literaturo! Mislim, v jami je itak le stopinja nad lediščem, piha, mokro je, okoli malinic ti piha, ko čepiš nad razpoko, sanja se mi ne, kako človek lahko še bere. No, bere! Saj bral ni, ker itak ne razume ne češko ne rusko, bolj je slikice gledal. To so bili še časi, ko si moral listati z eno roko …

Zdaj pa čaka, da na svet priveka njegov prvi potomec. Ampak ta dva dogodka itak nista povezana, da ne bo kdo mislil, je vmes namreč deset ali več let!

Hotel sem samo povedati, da bi tisti pornič Boru ven prinesel za spomin na daljne čase in dosežke, a mu ga nisem. Niti fotke se nisem spomnil pritisniti. Zato spodaj limam par fotk od takrat, ko smo tudi že raziskovali Skalarja. Čeprav ne tako zelo organizirano in uspešno kot tokrat …

Bivak v Sleeping Dragonu

Ekspedicija Skalar 2022 je v polnem teku. V sredo sem bil ne prezgodaj pri Potrpinu, skupaj sva se potem odpeljala na Brnik, kjer naj bi pobrala še Ukrajinko Kataryno, potem naj bi pa z malo več gasa pičili proti Bovcu, da ujamemo žičnico za na Kanin.

Časovnica je bila napeta, a ko sva na Brniku izvedela, da letalo zamuja, je nenadoma postala še bolj napeta. Saj bi lahko izvedela že prej, a je jamarka sporočila zamudo na whatsup aplikacijo, ki je pa nimam …

Sem se takoj, ko smo jo naložili v avto, zbunil, da peš gor ne bom hodil niti pod razno, a me je prijatelj potolažil, da bomo ujeli zadnji jajček. Nisem mu verjel, nič ne tajim …

Med vožnjo smo se lahko bolje spoznali s sopotnico. Jamarska srenja, tudi mednarodno gledano, ni zelo velika, se že kar poznamo med sabo. Za Kataryno sem vedel, da je nekdanja soproga znanega jamarja, ki je pred leti že raziskoval Skalarja, a ko mi je povedala, da je jamarila v Sloveniji z rakovškimi jamarji, se mi nekako vse skupaj ni sestavilo, kajti nekdanja soproga tistega raziskovalca je jamarila z domžalskimi jamarji. Ampak misterij se je hitro razjasnil, menda se tudi v tujini lahko poročiš večkrat in imaš tudi po pet nekdanjih soprog …
Gondolo smo ujeli dobesedno za rep, po večerji v koči Petra Skalarja, ki smo jo slovenski jamarji vzeli v uporabo in nam izredno olajša raziskovanje, pa smo se razdelili v mednarodno pisane ekipe.

Ena ekipa je že garala na dnu, a ker nismo imeli telefonske povezave z njimi, žica v jami je nekje prekinjena, je moja ekipa, torej Ukrajinka Kataryna, Makedonec Darko in oba Damijana, dobila dodatno nalogo. Poleg prestavitve bivaka na robu brezna Rolling Stones še obnoviti telefonsko povezavo, torej preveriti in zamenjati žico.

Vse je bilo zelo profesionalno ekspedicijsko, celo veliko tablo smo imeli, na kateri je bilo vse zapisano, za lažje sledenje. Samo se mi zdi, da se je ta del malo pokvaril, ker je Tico namesto s piši-briši flomastri zadeve zapisal s permanentnim …

Zvečer smo seveda blebetali do nezavesti, sanjarili o novih odkritjih, koča je bila namreč polna ljudi enakih interesov, uživali v dobrotah kuharja Robija, pa malo pripravljali opremo. Ko sem videl, kaj vse bomo dol nesli, mi je kar malo slabo postalo …

V postelje smo se spravili pozno, vstali pa zgodaj. Za zajtrk so bila pečena jajca z ocvirki. Jih je scumpral Potrpin. Robi, ki nas je opazoval s sosednje mize, je odkimaval z glavo. Da gremo v jamo in tako malo pojemo, vsak samo po dva jajca in malo kruha! Da to, kar so jedli štirje jamarji, on sam poje. Plus makarone od večerje vmeša v ponev in priloži pol kg kruha ter nekaj paradižnikov …
Večja ekipa, ki se je odpravljala na dno, je odšla prva, za njo druga ekipa, ki se je odpravila v meander Pijavka, ki ga je potrebno ponovno izmeriti in pogledati, ali morda ne skriva kakšnega presenečenja, zadnji smo se v mraz odpravili mi.

Sem bil vesel, ko je Darko zagrabil dodatno transportko, v kateri je bil vrtalnik in par baterij, že na pogled je bila težka ko sto mater. Plus svojo težko je imel, kakopak. Saj moja je bila tudi težka, a kot drugo transportko sem vzel žico za vox, ki ti ritnih mišic ne poškoduje takoj …

Ko smo hodili proti jami, se spomnim, da sem bil za trenutek malo presenečen, da niti nimamo toliko robe, kot sem se bal zvečer, ko smo pakirali, a se potem s to mislijo nisem kaj dosti ukvarjal, vesel, da nisem dobil najtežje. Sem se s to mislijo potem ukvarjal na cilju, 550 m pod zemljo …

Do dna Delirija nam je šlo dobro. Do tam je bila žica na novo potegnjena pred kratkim. Tam smo se priključili in poklicali v bazo, a ko se nam nihče ni javil, se nismo kaj dosti sekirali, misleč, da Robi pač spi!
Počasi smo se pomikali v globino, Potrpin in Kataryna prva, sta namreč malo nižje priklapljala vox na žico, midva z Darkom sva pa višje gor preverjala, ali se sliši. Vse do Strele, edine ozke in zajebane zadeve na celi poti kilometer in 300 m dol, smo jo morali pa na novo napeljati. Potrpin se je zguzil dol, jaz sem mu pa z vrha povsem na levi strani dol žico poslal. Kar se sliši lažje kakor je bilo v resnici. Strela je namreč meander v prelomnici, vidiš 30 m nižje jamarsko lučko pod sabo, ampak potuješ dol pa malo levo, malo desno, malo gor ali dol, kakor ti pač širina dopušča! Da smo žico pravilno napeljali, da se ne bo spet strgala, smo potrebovali skoraj eno uro, nad breznom Mali brat je bila pa itak strgana in sem jo na novo napeljeval in staro odstranjeval. Vse je šlo kar tekoče, le malo višje od mesta, kjer se iz sredine mogočnega brezna premakneš v levo, v okno v meander, ki te pripelje do bivaka na -550 m, je prišlo do zastoja. Ko sem bil mnenja, da že toliko časa čakamo, da bi lahko enega pricinil, sem Darka, ki je bil neposredno pod mano, vprašal, zakaj stojimo. Ni vedel povedati. Potrpin je sicer 100 m niže nekaj vpil, a se nismo razumeli.

Sem vprašal Darka, če vidi kakšno prečnico do okna in ker jo je videl, sem mu kar naročil, naj se tja spravi, sam sem mu pa sledil.

Čez čas sta se nama pa še Potrpin in Kataryna pridružila, je prijatelj namreč falil odcep. Je Rok na novo opremil in je Potrpin mislil, da se to tam kaj na novo raziskuje in se je kar na dno spustil. Je malo več metrov po vrvi naredil kot jaz, rabi kondicijo očitno …

Do bivaka na – 550 m, ki naj bi ga prestavili na bolj primerno mesto, smo prišli okoli sedmih zvečer. Seveda smo takoj skuhali en kofe, nato pa še večerjo. No, in tu smo spet začeli razmišljati o tem, koliko prtljage smo dol trogali!

Nikjer namreč nismo našli ragujev za makaronflajš! Pa še kar nekaj stvari nam je manjkalo in ko smo ugotovili, da smo zgoraj pozabili eno transportko, v kateri je bila poleg hrane tudi Potrpinova spalka, je pa z dna do nas prišel italijanski jamar, na poti proti površju. Ter s sabo prinesel spalko, so mu namreč spodaj naročili, naj jo odnese v zgornji bivak, da spodaj jih je dovolj …

S tem smo rešili vprašanje Potrpinove spalne udobnosti (v jami je med nič in dvema stopinjama nad lediščem!), nismo pa rešili vprašanja večerje.

Smo zatorej malo pobrskali po vreči, kjer jamarji odlagajo neuporabljene zadeve in našli vrečko makaronov, ki še ni spremenila barve ter konzervo Chili con Carne z datumom 2014. Dodali smo še eno juho iz vrečke, na kateri se datum uporabnosti ni videl, nečesa z datumom 2011 si pa nismo upali niti odpreti!
Je bilo dobro, smo se najedli, ko smo se najedli, so začeli pa v šotor siliti. No, siliti, v šotor so šli, ura ni bila pa še niti 9 zvečer!
Če sva sama s Potrpinom, ga nekako uspem pretentati, da malo potegneva, tukaj sem bil pa v popolni manjšini. Modeli so se zarinili v spalke, jaz sem pa še zunaj še kao nekaj na telefonu bral, čeprav ne vem, kaj, ker so se mi roke zaradi mraza tresle, ko da imam parkinsona. Ob desetih sem obupal, vzel uspavalno pilulo in se še sam zbasal v neprijazen bivak, ki tam, na povsem neprimernem kraju stoji že nekje od preloma tisočletja.

Pri vhodu sta bila tujca, potem je bil plac zame, na koncu je ležal Potrpin. In ravno na prostem mestu je v bivak silila velika skala, da ni bilo po dolžini niti meter in pol prostora. In itak da sem znorel, da moram največji spati na otroški postelji, da se me prijatelj usmilil ter premaknil. Je lahko spal iztegnjen, čeprav je zjutraj potožil, da je bilo pa po širini malo naklona, da je ves čas v Makedonca drsel …
Pilula je zagrabila in sem zaspal, zbudil sem se ves naspan. Malo sem se premetaval in čakal, da bo kdo vstal ter kavo skuhal, ker so pa kar spali in spali, sem končno na telefon pogledal. Ura je kazala pol dveh zjutraj, pilula ni dolgo držala …
Ob 7 h zjutraj nisem mogel več in sem kofe skuhal, pa se nobeden ni ven primajal, dokler nisem začel glasno oznanjati, da dan se zjutraj lovi in zafrkne.
Ob zajtrku smo malo debatirali in ko me je Darko že ravno o starosti mojih sinov spraševal, sem še jaz njega vprašal, ali je poročen. Je odgovoril, da ne še, ampak da dobro kaže. Ko sem glasno ugotovil, da je Makedonija očitno napredna država, če bo kmalu dovolila istospolne poroke, pa najprej ni razumel, je bilo še prezgodaj, ko mu je kapnilo, sva se pa malo okoli skale lovila. Saj veste, da kri po telesu malo navsezgodaj prežene in se lažje dela lotimo …

Po še eni kavici smo najprej odšli v dvorano Sleeping Dragon, da pripravimo prostor. In padli na rit, ker je bil že pripravljen, enkrat lani so to storili Božo, Gnezda in Gašper.

Bivak pri Rolling Stonesu je postavljen v ozkem hodniku in padalo, iz katerega je narejen, sega od stene do stene. Ob strani pa je narejen nekakšen rovček, skozi katerega se moraš splaziti, da nadaljuješ v globine. Res ni na najbolj primernem mestu, a dokler se ni odkrilo nadaljevanja, čisto zares nikogar ni toliko motilo, da bi ga prestavil na bolj primerno mesto. Tla bivaka so narejena iz nametanega kamenja, s katerim so zravnali prostor in kljub temu, da je bilo na tleh kakšnih 30 armičev, nikoli nisi mogel najti položaja, kjer te vsaj trije ostri ne bi pod rebra špikali!

Nov prostor, v katerem smo nameravali postaviti bivak, je kakšnih 100 m višje po rovu in potem desno, mimo stranišča, kjer prideš v res prostorno dvorano. Kakor rečeno, Božo in ekipa so naredili že skoraj vse, pripravili so čudovit prostor in ga zravnali z zemljo! Menda so garali cel šiht in še dlje, zelo pohvalno!

Mi smo le na koncu še malo pokopali, da smo tla podaljšali za kakšnega pol metra, potem smo pa čez dvorano napeli vrv in se vrnili k Rolling Stonesu. Najprej smo podrli padalo in zložili armiče, nato smo se pa smeti lotili. Saj čisto zares smeti v jami ni, vsak jamar odnese, kar prinese, ampak v bivaku se je v desetletjih nabralo prerjavenih konzerv, ki so jih jamarji puščali za naslednje raziskovalce. Napolnili smo dve veliki vreči za smeti in eno staro transportko, kar smo umaknili v en kot in se bo počasi nosilo ven, kolikor bo imel kdo v transportki prostora in volje ali moči za nosit dodatno breme.

Potem smo vse uporabno odnesli v dvorano in se tam kar nekaj časa zafrkavali, da smo vse spet postavili, napeli in poravnali, po tleh najprej položili par folij, ki malo pred mrazom branijo, nato pa po celem prostoru pravično razporedili armiče. Že na pogled je vse skupaj bilo videti prav vabljivo udobno. Verjetno so prav zaradi tega že ob šestih popoldne potem začeli siliti v horizontalo, a o tem pozneje!

Ko je bil šotor postavljen, v njem je zdaj prostora za vsaj 6 jamarjev udobno, za silo pa morda za 8, smo se lotili še okolice. Najprej smo na kamen ob vhodu namestili par ploščatih kamnov, da smo dobili dober kuhinjski pult, na katerega smo postavili gorilnik, posodo in hrano, nato smo se pa kuhe kosila lotili.

Je bilo dobro za prste oblizat, vam povem, v pisker smo zmetali vse, kar smo imeli in Potrpin je nato poznavalsko ugotovil, da itak da mora biti dobro, ker not nismo nič slabega vrgli!

Za sladico po kosilu je Kataryna ponujala gumijaste medvedke, teh smo tam našli par vrečk, a sem se raje držal kofeta.

Ob 1 h popoldne smo se polnih želodcev lotili pa še širše okolice, kajti jamarji potrebujemo prostor za odložit utrujene riti ter prostor za odložit bale umazane opreme. Smo v breg od bivaka naredili par teras in jih zravnali ter tlakovali, ob vsaki čik pavzi mi je šlo kar na smeh, ko sem kolege opazoval. Kako pol kilometra pod zemeljskim površjem v mrazu in temi garajo, ko da so plačani. Vsak kamnosek bi na površju šefa v glavo ustrelil, če bi ta zahteval takšno delovno vnemo …

Okrog petih popoldne, ko smo večino postorili, pa je delovna vnema malo popustila. In smo se spet h kofetu in gumijastim medvedkom usedli, pa malo kruha in sira smo nadrobili. Kataryna je povprašala, če imamo kaj alkohola, da Ukrajinci s sabo vedno vzamejo pol litra viskija, da se pred spancem malo pogrejejo. Sem ji omenil, da pri nas alkohola v jami načeloma ne konzumiramo, da sem pa v starem bivaku opazil plastenko z gorilnim alkoholom, če bi to kaj pomagalo. Je bila kar malo užaljena, da tisti viski sploh ni bohve kakšen alkohol, da je to par žličk za v čaj za relaksacijo za pred spanjem, jaz sem pa molčal. Toliko sem pa že pameten. Ker sem na hitro izračunal, da bi za štiri ljudi pol litra viskija v čaj moral kapati z veliko zajemalko. Ampak kaj pa jaz vem, kakšne žličke imajo v tujih državah …

In je prišla ura šest popoldne.

Kataryna in Darko sta se mirno odpravila v bivak in v spalki.

Potrpin je parkrat debelo zazehal.

Jaz sem pa popizdil!

Da ne morem ob šestih popoldne v posteljo!

Potrpin je zmignil z rameni, češ, kaj čmo, tle se ne da nič, jaz sem pa vstal in začel pakirati. Če bi pičil ven, bi lahko v koči še vse pri pozni večerji ujel, kaj dobrega pojedel, bral nato v topli kuhinji in spal v mehki postelji …

Prijatelj se z načrtom ni strinjal in ker me ima rad, je vprašal, do kdaj mora trpeti z mano, da se potem skupaj odpraviva v horizontalo.

Sem predlagal deseto zvečer, on je zglihal na deveto, potem sva pa družno pljunila v roke, da zapečativa dogovor in sva še eno ali dve terasi višje gor postavila.

Zdaj je pred vhodom v bivak pravcati amfiteater, vsaj 20 jamarjev lahko sedi tam in uživa v morebitnem kulturnem programu.

Ker je mehur iz šotora ravno prignal Kataryno, sem jo poprosil, če malo popleše tam spodaj, da preveriva sliko in zvok v amfiteatru, pa ni bila za to. V Ukrajini so emancipirani, je predlagala, da jaz eno odplešem, ona bo pa preverjala.

Mi je že prirasla k srcu in ji tega nisem naredil, ker če bi, potem bi ji za ene štiri dni apetit vzelo in bi težko lačna ven priplezala …
S prijateljem sva še malo ravnala zadeve, Kataryna je še enkrat prišla iz šotora, je njen mehur očitno zanimalo, kaj počneva. Ali pa jo je čaj preganjal, ne vem, za sedem čajev za vse smo uporabili samo 4 vrečke. Ne vsakič, za vseh sedem rund iste 4 vrečke!
Potrpin je tako nagravžno zehal, da sem ga poslal v šotor, čeprav uradno še ni bila ura devet, a ker sem edini jaz imel telefon z uro, vam lahko zaupam, da je šel spat ob pol desetih in ne ob dvajset do devetih, kakor je mislil.

Kakšne pol ure za njim je mraz zdelal tudi mene, če sediš pred šotorom in se smiliš samemu sebi, kako zgodaj moraš v posteljo, te nič ne pogreje.

Že s prvim pogledom v notranjost sem razumel situacijo!
Prostor so si očitno vzeli po velikosti države!

Ukrajinka je spala pri vhodu v bivak, ker je najbolj pogosto hodila praznit mehur, a je legla skoraj meter stran od vhoda! Naprej od nje je ležal Makedonec, to je očitno tudi velika država, ker je ležal postrani, tako da je za naju Slovenca ostala ne majhna Slovenija, temveč majhna Dolenjska!

Sem legel in zavzdihnil od užitka! Tla so bila res mehka, nikjer me ni žulil noben kamen! Tudi spalke so dobre, mi je bilo vroče. Sicer ne tako kakor Potrpinu, ki je spal med dvema možakoma in se je enkrat ponoči slekel v gate, ker mu je bilo vroče!

Spal sem, sem prepričan, a ko je ob pol petih prijatelj začel drugače dihati, sem ga kar direkt vprašal, če ga kaj scat. Da jaz bi šel enga prižgat. Ga je in scat in kadilo se mu je, pa še en čaj (z eno dodano novo vrečko) sva scmarila, vmes je pa Kataryno spet mehur ven prignal. Naju je malo zabodeno gledala in ko sem ji rekel, da je to to, da bomo počasi šli ven, da bo kmalu šest, me je zelo hitro odpigala, da njena ura kaže štiri in dvajset!

Bemti, sem pozabil, da ona uro je pa imela …

Sem jo spomnil, da je ona rekla, da gremo zgodaj spat, da bomo lahko zgodaj odšli, a me je samo po ukrajinsko nekaj zavrnila, medtem ko se je tlačila v spalko. Makedonec v šotoru se je pa delal Makedonca, je kasneje povedal in upal, da ne bo treba res že tako zgodaj na pot …

Sva se potem tudi midva na toplo vrnila in zaspali smo do pol osmih, ko sem spet jaz začel zaspance ven poditi. A se niso zlahka vdali, sva že drugo kavo pila, preden so ven pokukali …
Med srebanjem jutranje kave je prijatelj razmišljal, kje je stal človek, ki je na steno napisal ime dvorane, v kateri smo se nahajali, ker je bil napis res visoko, lestev v dvorani pa ni bilo in šele takrat sem opazil, da pravzaprav nismo v dvorani spečega zmaja temveč v dvorani drsečega zmaja, grobo prevedeno.

Ne vem, kolikokrat sem že bil tam in videl napis, a sem šele tokrat opazil, da ne piše sleeping dragon temveč slipping dragon.

Zdaj pa ti vedi, ali je Poljak, ki je to dvorano poimenoval, imel v mislih spečo pošast, le črkovati ni znal, ali pa zna črkovati in je mislil na drsečo pošast …

No, s takšnimi smo se ukvarjali navsezgodaj zjutraj ob prvi kavici …

Ven nam je šlo lepo, v Streli smo srečali Dena in Bora, ki sta se odpravljala proti dnu. Den je bil itak ves pameten spet in je mislil, da je duhovit, ko je v globino vpil, če je tam senior penzionerska sekcija, ko sem zadnjo vertikalo plezal, ampak je vedel pa tudi, da sem preveč utrujen, da bi ga lahko kloftal, pa tudi še kar rad ga imam. Za kazen smo jima dali Darka, ki si je želel delati na dnu in naj bi šel spet dol čez par dni s kakšno ekipo, tako se je pa kar z njima odpravil. Je torej iz 550 priplezal na skoraj 350, potem se je pa obrnil. Če bi delal vox, bi lahko kar dol počakal in se še bolj naspal …

V Streli sem pa crknil! Potrpin in Kataryna sta odnesla transportke, tudi mojo, tako da sem bil noter sam. Trikrat ali štirikrat sem se tako zataknil, da je kombinezon v franžah, pa tudi zaščito pasu sem strgal, čisto na koncu, ko je najbolj zajebano, sem se pa že razveselil, da mi je uspelo, ko sem nazaj zdrsnil! Sem stopil na razpoko, ki je bila malo ožja od mojega škornja, da sem se lahko odrinil in bil že skoraj zunaj iz poševne zajebane ožine, ko se je tista razpoka izkazala za ne dovolj ozko in je škorenj zdrsnil vanjo, da me je prijelo v kolenu!

Kaj čem razlagat, kakšnih 10 ali 15 minut sem potreboval, da sem se ven skobacal, pri tem pa porabil toliko energije, da če bi imel pištolo, bi se v glavo ustrelil!

Dve brezni nad Strelo smo srečali Poldija in Sašo, ki je vmes enkrat postala tako dobra jamarka, da si je zaželela Strelo videti. O ekspediciji bo članek napisala za Delo. Verjetno jo je moj videz malo prestrašil, ker sem bil crknjen, raztrgan in prešvican, a sta se nato vseeno odpravila naprej v globine, mi pa proti izhodu.

Na polici v Deliriju smo srečali Klemija, ki je šibal z dvema transportkama proti dol in povedal, da je verjetno strela v zgornjih delih kabel za vox poškodovala, ker je bila stena črna, kabel pa ožgan. Da naj zamenjamo tudi to. Vmes se je pa še ropotanje zaslišalo, v Delirij so se kamni od nekod valili, da je pokalo ko na ukrajinski fronti. Je pojasnil, da to so pa Tičar, Karin in Slovak Ivan, ki se prebijajo skozi Pijavko, ki je še bolj zajebana ko Strela …

Smo se poslovili, Klemi v globino, mi pa žico še nekaj časa preverjali, nato pa obupali in ven pičili.

Ob pol petih sem spet sonce zagledal in toploto občutil. Smo naredili eno fotko, kakopak, in le malo je manjkalo, pa bi se po treh dneh v jami zunaj razbil ko prase! Sem imel na voljo le 10 sekund, preden bi telefon naredil fotografijo in se mi je mudilo v kader, vmes pa spodrsnilo …
V koči Petra Skalarja pa veselica. Zunaj je tuš kabina, takšna prenosna, to je resna resna ekspedicija, in ko sem spil radler in kavo, mi je Tico prinesel vročo vodo in ni ga večjega užitka, vam povem, kakor je ta, ko vroča voda spira umazanijo in pot s tebe!

Dobro, ko sem kabinco potem odprl in je zapihalo, ni bilo več tako bajno, a čist sem bil pa le!

Za večerjo smo imeli pa pice!!!

Klemijev oče je kuhar, pa Robi, Jasna, Tico in Potrpin so pomagali in sem mislil, da bom počil! Kar nisem mogel nehati, tako dobro je bilo!

Ko sem se nasitil, me je pa Veronika, novinarka Vala 202 poprosila za izjavo, kako je bilo v jami. Ker dela reportažo, menda bo na sporedu to soboto. Zunaj je pihalo in bi veter motil, v glavnem prostoru je bilo preveč ljudi, zato sem ji predlagal, da greva v mojo spalnico. In sem po zelo zelo dolgem času lahko vsem sporočil, da grem z lepo žensko v spalnico in da naj naju ne motijo!
Zvečer so z dna prišli še Rok, Milan in Oleg in prinesli novice z dna, potem pa kakopak veselica do poznih večerno jutranjih ur. V soboto sem vstal ob pol osmih, spočit, potem pa, pazite, bom z besedo napisal, prijatelja Potrpina iz posteljo vrgel ob pol enajstih dopoldne! Še enkrat: pol enajstih!

Pa še ne bi vstal, če ne bi moral nekaj na strehi izmeriti za sončno elektrarno. Jaz mu kaj dosti nisem pomagal, sem imel obute copate, kar ni zadostovalo njegovim varnostnim standardom, čeprav sem prepričan, da na mojem blogu obstaja fotka, kako on v flip flopih stoji na zadnjem klinu lestev in nekaj na strehi popravlja …

Dokler se iz globin ne vrne Klemi in pisana druščina jamarjev z vseh vetrov in prinesejo dobre novice o rezultatih raziskovalne ekspedicije, je pa po mojem mnenju najbolj zanimiva zgodba do zdaj zgodba o golobu. Golobu z majhno začetnico, da ne bo kakšnih nesporazumov!

Namreč, že prvi dan, ko sem stopil v kuhinjo, bi kmalu na rit padel, ko sem na okenski polici zagledal goloba. Tako visoko v gorah ga namreč ne vidiš skoraj nikoli. No, kaj skoraj, nikoli ga ne vidiš!

Pa je Robi takoj pojasnil, da je to romunski golob pismonoša. Na nožici ima namreč obroček in so na internetu preverili zadevo ter takoj našli njegovega lastnika. Ko so ga poklicali, jim je povedal, da sta bila nekje v Nemčiji na tekmovanju in da bi moral prileteti domov, a ga je vmes nekaj shabilo in je pri nas pristal. Pa še to je povedal, da dokler ga bomo hranili, bo ostal. Kaj dosti se sekiral ni, da bo že prišel enkrat …

Je res hecen golob. Skoraj nič ni letal, peš je hodil okoli koče od človeka do človeka. Sem recimo prišel na wc in je čmuril v predprostoru, sem moral počakati, da se je umaknil, da sem lahko opravil svoje, potem je pa pred mano (peš!) hodil do koče, kjer je imel nastavljeno hrano. Vedno je nekdo skrbel, da je bila skledica polna, najbolj vestno seveda Robi. Ga imam na sumu, da le zato, da je vsaj en kavsal tam okrog …

Spal je pa v kleti in zjutraj je bilo vedno prvo vprašanje, ali je kdo že spustu goloba …

Odprava v Skalarja

Klemi je organiziral desetdnevno odpravo v Skalarja z mednarodno udeležbo. Za tako ogromno jamo s tako velikim potencialom (če nam uspe in enkrat nam bo, če ne nam, pa naslednjim jamarskim generacijam, bomo imeli na kaninu poleg 11 tisočmetrc tudi tretjo najglobljo jamo na svetu) bi nas bilo lahko se več.

Ampak do tam je še (dokaj) daleč!

Najprej sva morala v trgovino. Toliko garačev pod zemljo toliko časa namreč veliko pokonzumira! Tega mi ni prej povedal. Ko sva spila kavico, je samo mimogrede omenil, če grem z njim še v trgovino. Sem mislil, da gre kaj zase kupit, potem sva pa dva polna vozička ven trogala …

Sem se pa vmes še nekaj naučil. Kot vedno, kakopak. Ko je v vozičke metal kosmiče, ki se jih v jami za zajtrk pokonzumira z vodo in mlekom v prahu, sem s prstom pokazal še na koruzne. Ker tiste sem pa poznal. Ponavadi ponoči (oz proti jutru), ko mi cuker pade, si čokolino namešam. Otroci ga ne jedo več, predraga soproga ga le zame kupuje. Ji skoraj nikoli tega ne naročim. Ko se vrečka sprazni, se naslednji dan čudežno pojavi nova, polna …

Enkrat sem se ji pohvalil, da čokolino konzumiram, ko mi je nekaj zdravega, svojega ponudila, pa me je zavrnila, da je to sam cukr in kemija. Kar me ni odvrnilo od tega, da bi ponoči ne jedel hrane naše in vaše mladosti, včasih še kakav v prahu primešam, ampak zadnjič sem pa v omari opazil še tiste koruzne kosmiče. Nisem vedel, da so pet let stari, ker jih nihče ne je, ampak to itak ni bistvo! Sem si rekel, če je koruza, to je zih zdravo, to je naravno, kar čokolino ni, to vem, kje pa raste čokolino?!

Kje raste koruza pa vem …

No, Klemiju sem tiste koruzne pokazal, naj še tistih nekaj vrže v voziček in se mu sproti še pohvalil, da zdaj po novem čokolino jem s temi koruznimi, da sem počasi na zdravje začel paziti.

Ma, saj ne vem, zakaj sem mu to povedal, sem morda upal, da me bo kaj pohvalil ali kaj, pa me ni. Pa tudi tistih koruznih kosmičev ni vrgel v voziček, da to je sam cuker in škrob!

Je videl, da sem malo surlo potegnil in me je potem vseeno vsaj malo pohvalil. Da koruzni so sicer zanič, ampak definitivno boljši od samega čokolina. Da sem na dobri poti …

Ja, evo, smo na poti. S Potrpinom greva v jamo med prvimi. Najprej bova novo žico za vox od dna Delirija do bivaka na 550 m potegnila, nato pa v dnevu ali dveh prestavila bivak, ki je zdaj tik ob Rolling Stonesu in se ga ne da popraviti ali razširiti in nič. Ga bova prestavila v dvorano Sleeping Dragon, kjer je več prostora in bolj bova lahko zravnala poden pa to …

Ven predvidoma pokukava v nedeljo.

Dolge gate imam.

Čokolina pa ne.

Ima Potrpin domače suhomesnate dobrote s sabo …

V koleno

Zlati Marko Z. je poklical, da zdaj je pa morda res že čas, da pripelje familijo pokazat. Sem se razveselil, nič ne tajim, ampak predragi soprogi sem se pa spomnil to povedati šele enkrat zvečer dan pred visokim obiskom.

Okna bo potrebno umit, posesat, mizo v dnevni sobi malce pospravit, pa v jedilnici tudi, na terasi imaš ko v svinjaku …

Kar naenkrat se visokega obiska nisem več tako veselil. Dopoldne sem res okna opral, dva tavelika, na drugih dveh je itak roleta dol, zaradi vročine, saj mi je vzelo le par minut, ne vem, kaj se tega tako branim. Za sesanje se nisem sekiral, sem tamalemu delegiral opravilo, pri terasi je bilo pa več dela. Milijon časopisov pospraviti in prt strepati, je bil poln pepela in cvetnega prahu, ko sem bil že pri opravilu, sem pa še blazine na stolih malo počistil. Bi me kmalu vročinski udar in sem moral dva ali tri kroge po bazenu, pa še tega sem nato sproti mušic očistil, kolikor jih že skimer ni. Ko sem ohlajen v dnevno vstopil, me je pa predraga pohvalila, da sem bil priden, čeprav bomo itak noter sedeli. Saj veste, zaradi vročine …

Potem je končno prijatelj sporočil, da je eno uro od mene (verjetno je še proti Avstriji skočil, ker drugače je bliže!), jaz sem pa poskusil biti duhovit in sem mu odgovoril, da me je presenetil, da sem mislil, da jutri pride.

Rad prijatelje malo v obrate, ampak Marko Z. je hladen ko špricar, zadnje leto ga ne moreš več premakniti, je mirno odpisal, da naj se ne sekiram, da bo obrnil.

In itak da sem takoj priznal poskus slabe šale, če sem že pospravil in se ustrelil v lastno koleno, naj pridejo, dvakrat pospravljal zaradi njega ne bom!

No, so prišli, hčerkico smo morali 10 min ignorirati, da se je aklimatizirala, kuzlo smo pa šele čez eno uro spustili in je potem užaljeno nabijala na ves glas, dokler Sneži ni vzela pasjega priboljška, potem je pa pokazala vse trike, kar jih zna. Naenkrat. Kuzla, ne Sneži!

Aja, tudi njo smo po sprehodu (torej po vsakodnevnem brazdanju po potoku in kopanju krtin) bolj temeljito umili, da čisto malo manj smrdi!

Okno so opazili, da je umito, glava družine je spila pivo (Marko Z. je pil pa cedevito!), potem so pa odpeketali.

Sem si potem na vrtu privoščil še en kofe, se je ravno prijetno ohladilo (no, odvročinilo vsaj) in sem bil kar nekako zadovoljen. No, itak da tudi zaradi prijateljev, ampak predvsem zato, ker terasa že dolgo ni bila tako pospravljena.

No, saj ne bo dolgo, se bo kmalu spet nagrmadilo vsega, pa za Marka Z. sem tudi zadnjič pospravljal, naslednjič pridejo na mojo normalnost, se ne bom več finega delal …

Iznajdljivost

Pravijo, da je iznajdljivost posledica lenobe. Kaj bi delal, da ne bi nič delal …

Saj verjetno je res nekaj na tem. Nimam blage, zakaj sem se pred kratkim spomnil dogodka iz pradavnine, ko sem služil vojaščino nekje bogu za hrbtom, a ta prav dobro ilustrira to lenobo. Ali pa tudi ne, kaj pa vem …

Ponavadi sem bil kazensko vedno določen za nedeljsko čiščenje sekreta, dokler niso ugotovili, da je to najlažje delo od vseh. Le pri vratih si stal, v miru kadil z eno roko, z drugo pa s cevjo lepo šprical po ploščicah in čučavcih. Niti švicnil nisi!

Zato so me prestavili na čiščenje spalnice. Po tleh je bil linolej ali nekaj podobnega, ki sem ga, kakopak, le na hitro podrgnil z gobo na palici, potem pa legel na posteljo in si v miru enega ali dva pricinil. Potem je seveda prišel desetar. Desetar je bil navaden vojak, ki je najbolj uspešno pregledoval hemeroide oficirjem in so ga ti zato v zahvalo povišali v človeka, ki je drkal vojake, da jim jih njim ni bilo treba.

Pri nas je bil to majhen, drobčken človeček, ki smo ga klicali Magi. Ker se je menda preživljal s čarovniškimi triki. Nimam blage, kje so v tistih časih nastopali tovrstni modeli, morda na kakšni terasi primorskega žblj klase hotela med pavzo one man benda, če je orkester moral na stranišče in je kasetar lih crknil, da med pavzo potem ni bilo dolgčas?

No, ta Magi je bil kar hecen, mene še posebej ni maral, ker sem ga vedno gledal s kakšne pol metra višje (modelček je bil res majhen) in se ga niti najmanj nisem bal. Mislim, zakaj bi se bal psa, ki laja, ugrizniti pa ne sme?!

Je prišel v sobo, si nataknil bele rokavičke (ki jih je uporabljal pri svojih čarovniških točkah), malo pogledal okoli za suspenz in dramski učinek, potem pa s prstom potegnil po okenski polici. Tudi te sem kakopak le na hitro samo malo z vlažno krpo potegnil in itak da so bile rokavičke takojci malo umazane, zato je povsem znorel. Sem ležal na postelji in mi je pod nos prinesel pokazat umazani prst. Da se nisem dovolj potrudil in da bom moral še enkrat.

Kaj dosti se nisem sekiral, ko je odšel, kolega je bil pa povsem posran in je police upral, kolikor se je pač dalo. Čeprav sem ga miril, da ni potrebe, da starih pizdarij nikoli ne moreš tako počistiti, da bi se na belih rokavicah ne poznalo …

Čez kakšne pol ure je prišel nazaj, malo pogledal po policah in po tleh, potem pa pokazal pod eno od postelj ter zahteval, da pod njo potegnem z roko po tleh.

Itak da pod posteljami nisem nič čistil, a ker sem iznajdljiv, sem stegnil roko pod posteljo in z njo potegnil malce nad tlemi. Ter mu pokazal čisto dlan. A model ni priplaval po župi, čeprav je bil bumbar.

Potegni močno, da bom slišal, kako koža drsa po tleh, je ukazal.

Sem storil tako in na dlani potem ven privlekel eno tono umazanije.

Itak da je spet zavrnil moje delo in tako sva se igrala do večerje. Jaz vmes, ko je on izginil, ker mi je vsakič dal pol ure, da popravim svoje delo, nisem nič delal, le mirno sem bral in se mu smejal, ko me je spet zavrnil, kar ga je zelo jezilo.

In je komaj spet čakal nedeljo, da sva igro ponovila …

Enkrat, ko sem spet moral na kolena in z roko potegniti pod posteljo, močno, da je slišal drsanje roke po tleh, sem pa pod posteljo porinil obe roki. Z levico sem potegnil po tleh, da je kar zacvililo, desnico sem pa poleg premikal malo nad tlemi. Seveda sem mu potem pokazal desnico. Čisto. Je nejeverno mojo čisto dlan opazoval, potem je pa še on pokleknil in z belo rokavico potegnil po tleh, da se je skoraj tkanina vžgala. Si je verjetno mislil, da če sem jaz res z vso močjo potegnil po tleh in se ni nič na roki poznalo, se bo, če bo še on močno potegnil in pritisnil, na beli rokavici vsaj kaj malega poznalo.

Ko je ven povlekel roko in bela rokavica ni bila več bela, je bil izraz presenečenja na njegovem obrazu neprecenljiv. Crknil sem od smeha, ampak res. In mu pokazal levico, s katero sem zares pobrkljal pod posteljo. Usrano do komolca.

Če ne bi bil za celo glavo manjši od mene, bi verjetno skočil vame, tako je pa samo nekaj zavpil in odvihral iz sobe.

Mene so pa potem vsako nedeljo prestavili v “delovni vod”, v katerega so pošiljali najbolj problematične.

Prvič sem najebal, smo morali po ostankih hrane brskati za žlicami in vilicami, da jih bogi prasci ne bi pojedli, ker so bili ostanki namenjeni njim in sem smrdel ko prase, ko sem se vrnil v enoto, že drugič pa sem bil izbran za delo v skladišču, v katerem je bil star vojak Slovenec. Ki me je nato vsakič vsako nedeljo izbral in se je kazen spremenila v nagrado. Tam sem se lahko stuširal, pa sveže perilo sem si vsakič znova oblekel plus najedel sem se in spočil, v enoti pa nobenemu ni bilo nič jasno, kako me ne morejo in ne morejo ukrotiti …

Jah, včasih se je res treba znajti, včasih je pa potrebno tudi malo sreče …