Nedeljsko Šolnovo

Barbara si je želela Šolnovo obiskati in ker vikendov zmanjkuje, smo se kar za prvo prosto nedeljo dogovorili. Najprej sva vlekla in porivala glede ure, na koncu smo udarili kompromis, da se ob devetih zjutraj dobimo v lokalni gostilni. Ona je navijala za uro prej …

Torej sem vseeno vstal sredi noči in med vožnjo v suhe slovenske kraje sicer opazil kar nekaj znakov, da v bližnji hosti poteka lovski pogon, a se kaj dosti sekiral nisem, sem samo kavo v gostilni videl. Ki je pa kmalu ne bi dobili, ker jim je elektrike zmanjkalo in kofeavtomat ni delal!

No, plin so imeli in smo turško spili, za prvo silo je bila, vse skupaj je pa plačal Urbi. Ker je izkušen možak in nam je zaupal, da se vedno splača plačati prvo rundo, ko so itak samo poceni kofeti, da ko potem malo kasneje družba udari po pivih in podobnih napitkih, je ceh višji, ampak tebe to ne briga, ti si eno rundo že plačal …

Itak da so imeli pogon tudi v gozdu pri Šolnovem, ampak ker nihče ni streljal na nas, so bili ali bolj v debeli hosti ali pa nobenega kratkovidnega jagra enkrat za spremembo s sabo niso imeli.

Sem kar opremljati začel, bilo nas je osem in ko se takšna četica spušča po vrvi, ne gre hitro. Šolnovo je klasika, ne preveč komplicirana za opremit, a bi mi skoraj uspelo zafrkniti navdušene jamarje. Ne vem, zakaj sem imel v mislih, da je le kakšnih deset pritrdišč, a sem za vsak slučaj še štiri dodatne vzel, kar je bilo ravno dovolj, pa kljub temu, da je jama globoka 130 m in se mi je brez veze zdelo vzeti dve stometrce, sem vseeno potem to dol trogal in mi je ostalo samo tri metre!

Ravno dovolj, da je Barbara, ki je prvič presegla globino 100 m, lahko po riti dobila …

Ko sva bila na dnu šele Boštjan in jaz in sva ob jezeru jamsko okrasje občudovala, drugi so še pa nad nami bingljali, se je po jami razlegel klic, ki ga jamarji sploh ne slišimo radi: kaaaameeen!

Jaz sem ravno fotkal in sem se v dveh nerodnih korakih ob steno stisnil, Boštjan je pa stal malo bolj proč od stene ob jezeru in je kar proti globoki vodi zakoračil. Sem se zbal, da bo kar v vodo skočil! Zato sem ga poklical k meni in tam mi je med smehom razložil, da je razmišljal, da ga bo voda morda ravno za 5 cm pokrila, ko bi ga kamen zadel in če bi bilo to dovolj …

No, na srečo kamen do naju ni priletel, ga je z glavo (no, čelado) odbil Marko. Ni bil zelo velik, morda velikosti golf žogice, a je imel že kar veliko hitrost in mu je poškodoval čelado. Kar je okej, čelada je poceni, glava ni! In čelada je odlično opravila svojo dolžnost, nič ga ni bolel vrat, je dobro amortizirala, ni bil poškodovan!

Smo pofotkali vse, kar smo imeli za pofotkati, Barbara je dobila še samostojno fotko za lokalni časopis, potem smo se pa kar ven podali. Ni šlo zelo hitro, a je šlo.

Zunaj je pa Andrej že kres pripravil, da smo lahko mesnine nad žerjavico vrgli, prve so bile malo bolj črne, ker je za njih skrbela Saša, ki šele od pred kratkim ni več vegetarianka in še ne zna z mesom. Ampak so vseeno teknile …

Še kofe v lokalni gostilni, je kofeavtomat že delal, potem pa domov. Z ravno prav bolečimi mišicami …

Marko in Saša sta naredila milijon lepih fotk, se je bilo težko odločiti ne objaviti jih vseh!

 

Povsem točni

Naš jamarski klub je v petek praznoval 60 letnico delovanja. Kar impozanten dosežek, čeprav, po drugi strani, samo dovolj dolgo moraš vztrajati, pa si tam …

Res je, da smo 60 let vedeli, da bo do tega dogodka prišlo, a smo se nanj začeli pripravljati bolj intenzivno šele kakšna dva meseca nazaj. No, okej, Dolenjski kras, ki izide na vsakih pet let, se je začel pripravljati že prej, slavnostno sejo, na katerem je bil višek dogodka prav Dolenjski kras, smo pa res začeli gristi šele dobra dva meseca nazaj.

Ampak, marsikdo bi rekel, da je bilo časa več ko dovolj, sem prepričan. Ampak, sem prav tako prepričan, da bi marsikdo, ki pozna Grdina in ki bi vedel, da bo večina dela ležala na njem, pa že malo zaskrbljeno zavzdihnil – samo dva meseca?!

Nekaj malega pisanja je odpadlo name, nekaj malenkosti je odpadlo na številne druge člane JKNM, nekaj je odpadlo na predsednika Zdravca, ki ima plačilno kartico, kar veliko pa, kakor rečeno, na Grdina.

Kaj veliko ga nismo spraševali, kako mu gre, ker če ne vprašaš, te ne skrbi, a ko sem teden dni pred dogodkom stopil do njega, da mi je ves navdušen pokazal, kako obvlada 3D printer, s katerim je načrt Čaganke v merilu 1:500 printal in ko sem videl, da vsak košček od kakšnih 30 printa po 28 ur ali več, sem malo matematično v glavi prekalkuliral, čeprav matematika ni moja jača strana! In se mi nekako ni izšlo …

A Grdin je bil hladen ko špricar, da naj nikar ne skrbim, da ima vse pod kontrolo, le v četrtek zvečer bom moral k njemu priti, da mu bom tiste koščke v celo Čaganko pomagal zlimati pa bo.

In res nisem skrbel, kaj bi skrbel na zalogo, a ko sva v sredo kofetkala in sem ga kljub vsemu pobaral, kako mu gre, je prvič malo postokal. Podvomil ni, je pa priznal, da bo šlo na knap. In ko ti Grdin reče, da bo šlo na knap, morajo zvoniti alarmni zvonci. Saj res vedno dostavi, na knap sicer, a vmes je ene par živčnih zlomov. Ne njegovih!

Sem naredil napako in povprašal po detajlih.

Da Čaganko lepo printa, da je vse zgruntal že in da si je v excelu že tudi tabelico napravil, kdaj da kakšen košček printati, da ne rabi sredi noči vstajati in da printer buhnedaj ne stoji brezdelen, da printa tako, da recimo med službo skoči domov zamenjati nalogo printerju, ampak da ga vse drugo malo bolj skrbi. Da še nima predstavitvenega filmčka, da še vseh fotografij članov, ki bomo na odru ni zbral in našel pa takšne malenkosti …

Sem ga sicer previdno vprašal, če ne bi morda malo fokusa preusmeril, da brez 3D načrta Čaganke bomo slovesnost izpeljali, ker ta načrt je bil mišljen bolj za bonus, brez filmčka in vsega ostalega, za kar je bil zadolžen, bi bilo pa vse skupaj bolj češko, a je le z roko zamahnil.

Da naj se ne sekiram, da ima vse zgruntano in da če slučajno print ne bi šel skozi, če bi recimo samo enkrat za par ur printer zaštrikal in bi se časovnica podrla, da ima back up plan! Da zdaj Čaganko printa bolj detajlno, z 0.15 mm nanosi, kar za vsak košček vzame po 20 ur in več, da če ne bo šlo, bo pa nanos podebeljil na 0.2 mm, kar bi pomenilo, da detajlov bo sicer manj, ampak delček pa potem sprinta v eni uri!

Ja, ne, ne, nisem nič rekel, čeprav vi zdaj verjetno vpijete name, zakaj nisem. Ne moreš ti Grdinu nekaj rečt, da naj tako in ne tako, ker če on misli, da mora tako, bo tako delal, pa če nas Rusi napadejo! Okej, sem vprašal, da kakšni detajli se pri razliki nanosa 5 stotink milimetra poznajo, če vemo, da je Čaganka skoraj 500 m globoka in skoraj 3 kilometre dolga, a je le prhnil skozi nos. Če ne štekaš, ti nima smisla razlagati prh skozi nos je to bil …

Kakor koli, nisem spraševal, je pa sam povedal, ko sva v četrtek pol dneva pokurila, da sva se okoli vozila in nabavljala stvari, ki jih je potreboval za 3D načrt – lesene palčke, inox palčke, sekundno lepilo, barvo, posebne majhne bruse (ki so detajle zbrusili v maloro, če mene prašate!), k mizarju sva skočila po desko, na mero odrezano …

Doma sem ga odložil ravno ob uri, da sem lahko s kuzlico na sprehod skočil in mu zagotovil, da mu pridem pomagat, takoj ko končam, a me je kmalu poklical, da se v četrtek zvečer ne bova ukvarjala s 3D načrtom, ker mora še prej neke druge stvari malenkostne narediti, uvodni film in fotke pa to pa ko domov pridem, naj mu fotke z medvedom pošljem …

Sem mu to napravil, pa spat sem šel tudi brezskrbno (če za nekaj nisi ti zadolžen, ob težavah itak lahko mirno spiš), ampak v petek je pa vrag potem šalo vzel in itak nisem šel niti na kosilo in pred svečano sejo tudi pod tuš ne (čeprav sem smrdel ko živčno prase!), le preoblekel sem se lahko. Aja, pa kuzlico je tudi moja predraga sama sprehodila …

Zakaj? Ja, Čaganko sva limala točno do 5 minut pred začetkom svečane seje! Sem parkrat poskusil, da morda se osredotočiva na bolj pomembne stvari in bo načrt predstavil ob kakšni drugi priložnosti, a prijatelj ne odneha, dokler bajsika ne zapoje, pa tudi ko bajsika že kruli, on ne vrže puške v koruzo!

Tiste delčke Čaganke, ki se še niti dobro posušili niso, ker jih je pol ure prej posprejal (jih je moral, ker najprej je imel zeleno plastiko, potem belo in šele na koncu sivo!), sva lepila ko bumbarja in itak je vse sproti razpadalo, ker so ožine v Čaganki res ozke in na načrtu so bile debele morda milimeter, aja, pa okvir je sekundo prej nažagal in skupaj zašravfal s šravfi, ki sem jih moral jaz doma poiskati, ker za v trgovino je bilo prepozno, a je bil prijatelj hladen špricar (razen ko se je s hot glujem poparil po prstih parkrat!), da nama bo uspelo.

Odnehanje ni bila opcija, pa če sejo prestavimo!

Ni pomagalo niti, da me je Anži prek sporočil drkal, da četudi nama uspe zadevo sestaviti, da bo razpadla že pri prenosu po stopnicah do kombija in nama predlagal, da zadevo sestavljeno kar pri Grdinu doma pustimo in si jo vsi hodimo tja ogledovat! To bi bilo še najboljše po moje, samo kaj, ko ima majhno stanovanje in se s tistim 3D načrtom Čaganke po sobi niti premikati nisi mogel!

No, da suspenz ublažim, ene 15 minut po roku nama je uspelo!

Jaz sem lahko skočil domov preoblečt se, pa predrago pobrat in kuzli se opravičit, ker je na sprehod nisem peljal, živciranje sem pa na Klemija in Remiha preložil, ki sta zadevo pomagala do Loke premakniti, kjer smo imeli sejo. In je bil Remih totalno živčen, ko je Grdin zadaj z načrtom Čaganke vpil, naj bolj počasi čez mesto vozi, Remih je pa divljal divjih 17 km/h in za sabo naredil že kolono do avtoceste …

Okej, mislim da je samo povezava iz 70 metrce do Stropne odpadla, to sta potem Anži in Maxinne zlimala do začetka seje, ker se jima najmanj roke tresejo.

Svečana seja je bila uspešnica čista, after v LokalPatriotu tudi in sem mislil, da smo zaključili z uspehom, a seveda nismo.

V nedeljo sem prišel proti večeru iz jame, ko me pokliče zlati prijatelj. Sem mislil, da me hoče vprašati, kako je bilo v jami in sem se oglasil. No, saj je vprašal, kako je bilo, ni pa počakal na odgovor, je v isti sapi povedal, da moramo vse iz Loke v klubske prostore spraviti. In da ni boljšega časa od prec. Da se je že vse zmenil, samo še mene rabi …

In smo šli, kaj smo pa hotli. Še Remiha je potunkal v zadevo in ko smo se proti Loki peljali, mi je vmes dvakrat slabo ratalo, drugič malo bolj, sem mislil, da zaradi jame, pa je Remih ugotovil, da njegov (prvi) prdec je bil strupen, ampak da Grdinov (drugi) je bil pa nuklearen. Ker voha še nimam, nisem zavohal, le slabo mi je postalo iz neznanega razloga …

Na Loki smo najprej v avto znosili milijon ogromnih fotk na aluminijastih ploščah, težkih in ostrih k svina, potem pa še 3D načrt Čaganke, ki ga je prijatelj tokrat, ko je imel čas, dodatno zaščitil. Ko je bilo vse naloženo, sem si za nagrado enega prižgal, Grdin je pa razmišljal, ali bi skočil na Loki kakat (Loka je gostišče in slaščičarna) ali počaka do gasilcev, kjer imamo sedež kluba in sva z Remihom oba naenkrat zavpila, naj skida kar na Loki. Ker sva oba vedela, da bo pritisk v želodcu uravnaval s spuščanjem plinov že med vožnjo do gasilcev, pa še gasilci bi nam znali zameriti, če bi pi njih tisto joto in fižol pustil …

Je priskakljal nazaj čisto prerojen in kar malo zgrožen, kar jim je na Loki naredil, pa še tri kremšnite za domov si je kupil. Na srečo ljudi ni bilo več veliko v lokalu in res res upam, da ni koga od njih na stranišče pregnalo po tem, ko je desko tam grel Grdin!

Okej, stvari smo prepeljali v klub in zdaj se bojim, ker imamo bolj majhno sobo, da bo predsednik že na prvem sestanku znorel, da tako se ne da sestankovat in bomo Čakanko 3D 1:500 kmalu spet kam selili …

Aja, pa čisto na koncu, kjer najbolj delamo in upamo, da nam bo preboj čez 500 uspel, se je na načrtu majhne košček odlomil. Res majhen, kakšna 2 cm. Ga nismo prilepi nazaj, ni bilo časa. Si verjetno mislite, saj kaj pa je 2 cm! Nič. Le da smo za tistih 2 cm potrebovali kakšna tri leta …

 

Priprava na zimo

Namen je bil dober, načrti smeli – pripraviti planinsko jamarsko kočo Petra Skalarja na zimo ter na streho namontirati sončno elektrarno. Že v petek se je manjša ekipa odpravila z vso silno robo v Bovec, da bomo že navsezgodaj pripravljeni za žičnico.

Pravim sicer manjša ekipa, a kaj, ko sem iz te manjše ekipe hudiče ustvaril, da sem se jih na trenutke kar bal! Nimam blage veze, o čem je tekla beseda med vožnjo, da je naš najlažji reševalec lahko pripomnil, da ima nosečnica na voljo le dve možnosti, al bo sin al bo splav, ampak nekaj trenutkov je bila v avtu le smrtna tišina. Potem pa itak smeh, ker mladeniča ne moreš jemati resno, ko se nam je v Bovcu pridružil še Vid, so stvari pa itak spod kontrole ušle!

Ker ura še ni bila zelo pozna in ker je moj predragi prijatelj dedek postal pred kratkim, smo seveda še v gostilno zavili. Sem bil vesel, ker sem vedel, da če gremo v jamarsko sobo, bodo vsi v trenutku zaspali, ker so vsi delovni ljudje pa to, a ko smo sedli za prosto mizo, mi je bilo kmalu žal, da se nismo za postelje odločili. Bovčani so se od jeseni poslavljali ali kaj jaz vem kaj, in bilo je veselo, nekdo je harmoniko raztegoval, nekdo je ritem na bobnu (ali bolj verjetno kanti) poskušal držati, nekaj jih je poskusilo s petjem harmonikaša loviti, nekdo je pa žvižgal, kot da je na paši, čeprav je verjetno mislil, da sodeluje pri pesmi!

Ma, je bilo kar zabavno, nič ne tajim! Še posebej, ko je sredi noči Den s prstom pokazal na cesto. Najprej mi ni bilo nič jasno, potem sem pa ugotovil, da je mimo peljal avtobus. In mi je bilo potem malo nerodno. Ker sem od Mateje voznice zahteval, da vozilce naše kar na avtobusnem postajališču pusti, čeprav so se ostali bunili, saj da sredi noči v Bovcu na avtobusni zih ne bo več ustavil avtobus Firence – Berlin! Sem se očitno motil in sem to še večkrat pod nos dobil …

V postelje smo se potem še dokaj zgodaj spravili, malo sem se ustrašil le, ko je v moj del spalnice pogledal naš razbacani možaček v samih gatah. Se sploh ne morem navaditi, da imamo med reševalci tudi ljudi, ki na kosteh nimajo nobene mišice, namesto trebuha imajo pa luknjo!

Vstali smo navsezgodaj, v trgovini še par stvari nakupili, potem pa na kofetek sedli in ostale počakali, se nas je kar nabralo. In smo potem čakali in čakali in dasiravno je bilo lepo vreme, je za zagon žičnice preveč pihalo. Robo smo sicer vso naložili na tovorne košare in jo bodo odpeljali gor, ko bodo razmere dovoljevale, mi pa bomo prišli, ko bomo pač prišli.

Tokrat smo kar domov odšli, vsaj tisti, ki smo prišli že v petek, tisti, ki so prišli v soboto s komandantom, so se pa še na nek vrh odpravili, da niso v prazno hodili v Bovec! Jaz sem imel dost, komandant je vse dolge ure, ko smo čakali, da se veter poleže, razlagal, kaj bomo še morali letos in predvsem, česa letos pa nismo, pa bi morali (pa s prstom predvsem name gledal), pa še brata je s sabo prinesel, da sem se še njega bal, ker ima isti glas in stas ko komandant!

Domov sem prišel še po dnevu, skoraj, da sem kuzlico odpeljal noge pretegnit, še preden sva zaključila, je pa Grdin klical, da moram nujno k njemu na obisk priti. Da mi ima nekaj za pokazati. In itak me je firbec, čeprav sem bil utrujen, ko sem bil pri njem, me pa ene dve uri ni spustil, čeprav sem napol spal tam pri njem.

Kaj mi je moral pokazati? Je 3D printer nabavil in Čaganko v 3D printa. Ma saj je zanimivo, priznam, sem to prvič v živo videl, ampak kako Čaganko 1:1000 printa pa ni najbolj zanimivo gledati, če si na smrt utrujen! Še posebej, če veste, da printanje traja kakšnih 48 ur in se v tistih dveh urah, ko sva sedela pred printerjem in ga gledala ko včasih pralni stroj  med pranjem (leta 1964!) ni skoraj nič spremenilo!

Sem enkrat pogled skrenil na kabelček polnilca telefona, s katerim je kabel za 3D printer privezal pod strop, da ni opletal in ga pohvalil, da je dobro, da je prišel med jamarje, ker zdaj zna očitno bičev vozel uporabiti v praksi (čeorav na kablu in ne na vrvi), pa se ni pustil kaj dosti motiti, ker bi v tistem trenutku printer lahko kako narobe plastiko ven špricnil ali kaj …

No, mi je uspelo potem brez prevelike drame domov ubežati in med hojo proti hiši (saj ni daleč, je prijatelj dobesedno moj sosed) se je še enkrat izkazalo, da je biti član Jamarske reševalne službe res pametno. Me je poklical Anži, ki ima eno roko zlomljeno, drugo krepko potolčeno in imobilizirano, faco pa razbito, ko da je po asfaltu drsal (je svoji predragi eno vzgojno pritisnil in jih potem pa za eno prikolico vzgojnih nazaj dobil!) ter vprašal, kaj smo naredili na Kaninu. Sem mu povedal, da nič, ker žičnica ni vozila in je možak mirno ugotovil, da potem je pa škoda, da ni šel tudi on, ker bi lahko pomagal, delal kot mi. Seveda sem ugovarjal, da je kar v redu, da ga ni bilo, da bi ga v tistih dolgih urah zagotovo tudi na pipo pritisnilo in ker ima obe roki zdaj trenutno nesposobni, bi ga moral jaz peljati na vodo, potem se pa niti v oči ne bi mogla več pogledati!

Je malo razmišljal, a ne predolgo, ker moj prijatelj je pameten, je kar kmalu ugotovil, da ne bi bilo nič kaj dosti narobe, da imamo pri JRS tudi psihološko pomoč, da bi nama že oni pomagali, da prebrodiva zadrego …

Sem, ko sem prišel domov, za vsak slučaj kar telefon izklopil, priznam.

Aja, pa da ne bo kdo res mislil, da je Anži svojo predrago čez roke spustil (kje si pa upa!), kot pravi odrasel moški in mladi očka in pripadnik JRS se je zložil med vožnjo z rolko …

Globlja? Plitvejša!

Mateja zdaj hodi v službo in se moramo malo njej prilagajati, zato smo se zmenili, da gremo Čaganko končno poglobiti prek 500 m za prvonovembrske praznike. Da bomo dol lahko kar štiri dni in ni vrag, da nam ne bi uspelo.

No, pa še Vida smo povabili, ker več rok več naredi, saj veste.

Da bo uspel bolj zihr, po domače povedano …

Ja, petek je prišel, Mateja in Vid sta pa odšla. Ne dokončno, da ne bo nesporazuma, le trenutno najbolj pogosta bolezen ju je izločila iz igre.

Potrpina na srečo ni, ker drugače bi šel kar sam, že predolgo nisem bil pod zemljo. Je priskakljal v petek popoldne, ko sem že kuzlico sprehodil, sem mislil, da bo zatorej miren odhod od hiše, a ko smo pili kavo pri meni, se predraga ni mogla upreti in ji je zatožila, da odhajam za štiri dni. Saj malo je že itak sumila, ko sem opremo pripravljal, a ko ji je še direkt povedala, da me ne bo, je bil lajež, itak. Sem ga še pet minut od hiše slišal!

Skočila sva v Tuš po hrano in pijačo, med nabiranjem kilogramov dobrot sva pa še midva lačna postala in mimogrede še k lokalnemu dilerju zdrave prehrane na mešan kebab v jufki skočila.

Posledično sva bila pri bivaku že v trdi temi. Pa še malo sva se obirala, ko sva robo za prebitje magične globinske meje pakirala v torbi in vso hrano ter čike za štiri dni in se mi kar nekako ni ljubilo v podzemlje. Crknjen in zaspan sem bil, ker sem moral zgodaj vstati, je Ana Marija za Pop TV potrebovala dvominutno jamarsko izjavo, ki so jo snemali 3 ure in če bi prijatelj predlagal, da prespiva v bivaku zunaj in e v jamo odpraviva zjutraj, bi bil takoj za!

Pa ni predlagal in na moj predlog tudi ni trznil.

Sva se oblekla in ko sem prasico zadegal na hrbet, sem vedel, da bo potovanje proti globini zemlje prav simpatično!

In nisem se motil. Saj zelo počasna nisva bila, le bolj sva trpela in bolj so trpele roke, ko smo težke torbe premetavala v ožinah.

Prvo čik pavzo sva naredila v srednjem bivaku na 250, naslednjo pa na 300 m. Povsem sva bila blatna in mokra, kar naju je pravzaprav presenečalo, saj zadnje dni ni deževalo.

Ko sva čmurila tam na 300 m ko dva srutka, zavita vsak v svoje bedne misli, je Potrpin glasno priznal, da je vesel, da sva šla v jamo, da je vsaj videl, kako gnil je s kondicijo.

Jaz sem bil tiho, ker sem bil tako gnil, da mu tudi odgovoriti nisem mogel, le zehalo se mi je do nezavesti, smilil sem se sam sebi in komaj čakal, da prideva do spodnjega bivaka, da se vržem v spalko.

Na prvem naslednjem pritrdišču sem pa znorel, kajti ko sem se hotel prepeti, sem ugotovil, da sem izgubil ročno prižemo! Nekako sem se vseeno prepel in potem v majhni dvoranici vse iz torbe potegnil, ker sem imel na dnu rezervno ročno prižemo. Mi je bilo lažje to ven zbrskati kakor 20 ali 30 m nazaj splezati!

V bivak na 450 m sva prišla okoli enih zjutraj. Moram priznati, da sem se kar razveselil. Razmišljal sem samo o spalki in o tem, ali se mi bo ljubilo pojesti juho, ki jo je obljubljal prijatelj. Zadnji meander pred bivakom je bil še posebej masten in drseč in sem se moral osredotočiti predvsem na to, da ne čmoknem v globino, zato nisem takoj razumel, kaj mi govori Potrpin. Bil je tik pod bivakom, kjer se ali spustiš v aktivni vodni tok in nadaljuješ do trenutno najgloblje točke Čaganke (485m), ki se zaključi s sifonom, ali pa splezaš par metrov višje in si pri bivaku. Še enkrat je ponovil, da je pod njim v meandru en kroks, zataknjen nad vodo. Ko sem prišel do njega in pogledal zadevo, sem glasno preklel polhe. Te kosmate nesnage povsod pridejo in škodo delajo! Okej, tako globoko jih še nismo opazili, na 300 m so nam pa že armiče zgrizli! Svojo težko prasico sem podal prijatelju in se previdno spustil po kroks. Uspelo mi ga je zagrabiti brez prevelikega matra pa tudi ven sem dokaj enostavno splezal, sem se bal, da bo šlo več energije. A preden sem dobil pohvalo, je povedal, da so na robu nad meandrom še trije kroksi. Ponavadi so zloženi pri bivaku. Če slučajno razmišljate, kaj kroksi počnejo v jami, moram razložiti, da je bila to ena bolj pametnih zamisli zlatega Remiha. Namreč, ko po akciji počivamo pri bivaku ali kuhamo ali jemo, so veliko bolj udobni od škornjev, plus ko greš iz spalke sredi noči odtočit, recimo, je tudi lažje krokse natakniti kakor mokre in do amena usrane škornje!

Zakolnem, glasno, prekolnem vse polhe tega sveta in se potegnem še tisti meter do dvorane.

Tam pa čisti razčefuk!

Bidon s hrano in nekaj plastičnih skodelic ter vse vreče za smeti, s katerimi so pokriti stoli (ja, tudi stoli so Remihova zamisel!), so bili pod skalo že skoraj v dvorani, kjer se gre na delovišče. Bidon s hrano je drugače na sredini dvorane med stoli! Moja spalna podloga je bila ob bivaku, drugače je ob steni. Obe ležalni podlogi v bivaku sta na pol ven gledali iz šotora. Vsa posoda je bila premaknjena in ne na mestu kakor ponavadi! Edino, kar sem opazil, da manjka, je bil Klemijev bidon. Nikjer ga ni bilo! V njem ima bundo, ki jo tudi jaz uporabljam, čeprav mu tega še nisem povedal. Je lažje njegovo uporabiti kakor svojo dol nesti …

Vse to nama še ni popolnoma vstopilo v glavo, kaj se je zgodilo 450 m pod površjem in ker rešitev vedno najlažje poiščeš ob kavi, sem stopil na drugo stran dvorane, kjer po cevi teče voda, da si skuhava ali kavo ali čaj. A plastičnega kanistra, v katerega se voda nateka, ni bilo!

Kar od tam vprašam prijatelja, katerega voh je za razliko od mojega okej, če kaj smrdi, če ni kje blizu kakšen mrtev človek!

V drugo najglobljo jamo na svetu, Voronjo, se je predlani namreč spustil mladenič, sam, niti jamar ni bil, prek Tube se je priučil tehnike. Našli so ga že vsega razpadajočega na vrvi na globini 1600 m! Ven so ga spravili v devetih transportkah, so dol poslali dva jamarja patologa, ker ga zaradi ožin v enem kosu ne bi mogli pritrogati ven!

Potrpin je, preden je odgovoril, parkrat močno potegnil čez nos. Nič ni smrdelo.

Stala sva tam ko dva boleka in edino, kar nama je prišlo na misel, je bilo, da je kdo prišel na dno Čaganke in ni pospravil za sabo oz je še vse razmetal, a zakaj bi ukradel Klemijev bidon in kanister za vodo. Potem je Potrpin prišel z boljšo razlago, da je od nekod verjetno pritekla voda, saj je bila pred mesecem v teh krajih velika povodenj, govorili so tudi o stoletnih vodah!

Ampak voda ne more bidon za hrano v hrib splaknit!

Sva se odločila en kofe spiti in še dodatno razmisliti, zato sva k cevi za vodo odnesla lonec, da jo naloviva. Tam sva pa opazila kar veliko spremembo. Namreč, kjer iz cevi teče voda, je bila že kar velika luknja, v katero smo kanister postavili, zdaj pa luknje ni bilo več. Potrpin ugotovi, da je posodo verjetno zemlja pokopala in skoči po lopatico, s katero luknjico za kakce skopljemo. Skopal sem skoraj pol kubika zemlje, a kanistra ni bilo tam.

Ko sem se čohal za ušesi, je pa Potrpin zavpil, da je našel in Klemijem bidon in kanister. Stopim do njega in sledim njegovemu pogledu.

Oboje je bilo na vrhu meandra, ki pelje v bivak. Zataknjeno skoraj pod stropom!

Vse je nenadoma postalo jasno. Tako velika voda je pritekla, da je sifon na 485 ni mogel požirati in se je pri bivaku ustvarilo jezero!!!

Kar je pomenilo, da se je voda dvignila skoraj za 50 metrov!

No, odvisno je verjetno tudi od tega, kako hitro je pritekla. Takoj pod bivakom se meander spremeni v rov, ki smo ga dolga leta grizli in razbijali. Na začetku je kakšnih 20 ali 30 m res ozkega rova in lahko da tam ni moglo tako hitro požirati, torej se je voda dvignila »le« za kakšnih 20 m, kar je vseeno veliko.

Lani enkrat sva bila dol, ko se je zunaj zaradi odjuge na hitro stopilo kakšnih 10 cm snega in je voda drla pod bivakom kot ekspresni vlak, a niti pomislila nisva, da bi lahko zalilo tudi Kalahari, kjer imamo bivak!

Skrivnost sva razrešila, zato sva se pomirjena lotila pospravljanja. Pa čaj sva si skuhala in enega ali dva pricinila. V posteljo sem prvi zasilil jaz in čeprav se je Potrpin še tako trudil s pripovedovanjem šal (kar je ponavadi moja vloga), se nisem dal. Okoli dveh sem bil že na toplem (Klemijeva bunda je bila namreč še nedosegljiva in sem čmuril na stolu, zavit v rjuho, ki jo imam za v spalko), prijatelj mi je sledil po čiku ali dveh, a je zaspal pred mano!

Aja, voda je bila tudi v vreči s spalkami, ki visi pod stropom, a so bile spalke suhe, saj jih imamo še v vakuumskih vrečah.

Ob uri za lulanje, torej okoli šestih, sem se pridružil prijatelju na čiku, ker bohnedaj, da bi spala v enem kosu, potem sva pa potegnila do devetih.

Očitno sem bil res utrujen in zaspan, ker se mi ni ljubilo vstati in sem dobil kavo v posteljo!

Nekaj malega sva pojedla, veliko več sva kofetkala, potem sva se pa oblekla v mokre in blatne kombinezone in kakšno uro potrebovala, da sem splezal do Klemijevega bidona in kanistra za vodo. Torej že navsezgodaj akcija na polno!

Kanister sva postavila pod cev, pojedla bolj konkreten zajtrk, nato pa zbrala vso mašinerijo za poglabljanje Čaganke prek 500 m ter se podala na tlako. Sosednja dvorana je bila suha, a ko se je spustil po vrvi, je kmalu zaklel.

Da spodaj je blato, da ni za povedat. Itak sem čez minuto tudi sam zagazil v tisto lepilo in škornji so bili v hipu težki 30 kg!

Tudi tam je očitno teklo na polno!

Slakla sva si pasove in se zguzila v rov. Je šlo, čeprav je bilo še bolj ozko in sva se dobesedno limala na blato! Ko sva prišla do dvorane, kjer sta Klemi in Anži s kamni, ki sta jih vlekla iz rova, naredila fascinantno škarpo, pa spet presenečenje.

Škarpe ni bilo več! Voda jo je odnesla v rov!

Kar slabo mi je postalo! Sploh si ne morete predstavljati, koliko akcij in truda je bilo potrebnega, da se je iz ozkega rova izvleklo tisto kamenje, da je rov sploh prehoden!

Potrpin se je zarinil v nadaljevanje in stokal, da je veliko ožje kot prej, ko je bilo tudi že zelo ozko, ko se je spustil do zadnjega dela, preden prideš v dvorano z visečo mrežo, je pa obupal. Da tisti raven del, dolg morda 3 m, je pa še ful moker in poln zdrizastega blata in da v tisto pa res ne gre!

Sem ga razumel. In ga potiho nato tudi spodbujal, ko je skoraj pol ure ven lezel, saj je bil dobesedno priliman na blato in je šlo zelo zelo težko!

Pred vhodom v rov, kjer je bilo največ kamenja, sva malo zakampirala in nazaj škarpo sestavljala, potem pa obupala in se vrnila k bivaku.

Odločila sva se, da bova šla kar ven, da nima smisla prespati še en večer in ven oditi zjutraj. Skuhala sva si obilno kosilo, spet sva preveč makaronov in klobas in slanine uporabila! Plus konzervo paradižnika in konzervo raguja!

Še kavica, kakopak, potem sva pa vse pospravila in okoli petih popoldne proti ven pičila. Je šlo počasi, nič ne tajim, kajti torbi nista bili nič lažji. Na 300 sva prvo čik pavzo udarila, naslednjo pa v srednjem bivaku. Ker sva bila mokra in blatna, je pas hudičevo žgal v boke, težka torba pa krepko dol vlekla … Gor grede sva bila bolj pozorna, luže so bili tudi v delih, ki so bili prej popolnoma suhi!

Ven sva prišla okoli enajstih zvečer. Zunaj je bilo krepko topleje kot v jami, a je prijatelj že na sredini nekje naročil, da bom moral v bivaku zakuriti. Slekla sva si usrano opremo in potem v mokrih podkombinezonih sedla za mizo in si privoščila vsak pol piva. Jaz sem nato zakuril in pri vsakem premiku stokal ko star konj, Potrpin se mi je pa smejal, kakšen softič da sem. Da njemu je samo frizura malo dol padla, drugega pa nič. In sem res šele takrat opazil, da je malo zanemarjen, ker v jamo je šel frišno od frizerja. A ko je potem enkrat tudi on vstal, je zarulil ko lev, zvilo ga je ko presto, A ko se je zravnal, je zatrmulil, da njemu ni nič, da ga zaboli samo pri premiku …

V bivaku je bilo že vroče, voda v loncu je pa tudi že dobila pravo temperaturo, zato sem skočil ven in se s krpo temeljito umil. Je prijalo, nič ne tajim, le malo sem se ustrašil, ko je prijatelj rekel, da se njemu pa ne ljubi tega početi, da bo zaprosil, da jaz to storim zanj …

Zasmrčal je v sekundi, ko je legel v posteljo. No, dvakrat je še zastokal od bolečin, morda trikrat. Jaz sem si knjigo privoščil, ker od utrujenosti nisem mogel zaspati, a ko je ura kazala malo pred tretjo zjutraj, sem vseeno ugasnil luč in poskusil zaspati. Ni šlo. Dolgo ni šlo. Sem čez čas popizdil in pogledal na uro, koliko časa se že matram, pa je ura pokazala šele nekaj čez tretjo. Nič mi ni bilo jasno, kaj pa jaz vem, da se v tem času vedno premakne urine kazalce za uro nazaj! Vstal sem in si enega zunaj prižgal, potem sem pa končno uspel zaspati.

Vstal sem ob osmih zjutraj, ker je Mateja sporočila, da s Kacotom potrebujeta žerjavico, ko prideta gor, da nama zajtrk in kosilo pripravita, prijatelj je pa kar spal. Kljub kavici skuhani …

No, potem smo dobili taprave hamburgerje (s sirom, zelenjavo, paradižnikom in omako!) pa še žrebičkove zrezke s čebulo v omaki! Dan pa, ko da bi ga poleti naročil!

Doma sem potem seveda še Grdinu poročal, kaj se je zgodilo in je moral v svoj 3D načrt Čaganke seveda takojci simulacijo naraščajoče vode vnesti, kar mu ni vzelo več ko tri ure, iz katere se vidi, da je voda v dele Kalaharija, ki ga kopljemo, skoraj zagotovo pritekla iz aktivnega dela oz od bivaka. Namreč, tam, kjer je bil zabit bidon s hrano, sem ob steni opazil povsem sprani luknji, ki jih prej še nikoli nisem in so na skoraj isti višini kot tisti del, iz katerega je v rove pritekla voda.

Ker so manj prepihani, potrebujejo več časa, da se posušijo in čeprav sem zahteval, da bo zdaj morala pa enkrat ali dvakrat dol mlajša generacija, se je mlajša generacija izkazala za bolj pametno, kakor sem mislil, saj je rekla, da v takšno blato že ne bo hodila. Da bo počakala, da se malo posuši!

Kar pomeni, da bo firbec dol spet mene prvega nesel, zelo verjetno …

No, danes sem Grdina na pijačo povabil, ker mi je zaupal, da se bo tri dni postil, torej nič jedel in samo vodo pil. A je klinac po inerciji cockto naročil, sem komaj storniral in mu vodo naročil, preden me v minus porine …

Torej, še povzetek, če iz vsega zapisanega morda ni jasno: Ne, Čaganka ni globlja od 500 m, zelo verjetno je še manj globoka, kot je bila. A o tem naslednjič, ko se končno prebijo do tam, kjer smo že bili!

Zdresirani

Ena pomembnejših “nalog” jamarstva je poleg odkrivanja, raziskovanja ter dokumentiranja jam tudi varovanje jam. Mad kar vsekakor spada tudi čiščenje, če so onesnažene. In zelo zelo veliko jih tudi je. Na srečo gre za smeti malce starejšega datuma, malce malce se je kultura že dvignila v zadnjih letih, pa tudi zbirni centri za smeti so povsod, zatorej res ni nobenega pravega razloga, da bi jih metali v jame.

Jamarji vsako leto očistimo kar nekaj jam, vsak jamarski klub to počne po svojih najboljših močeh.

V soboto smo se Novomeščani s pomočjo Krkašev lotili očistiti tri jame pri Kočevju (Jamo 2 na Koflu pri Mahovniki, Jamo nad Rosenbrunom ter Brezno pri Gozdarski koči), akcijo smo poimenovali STOP SMETEM.

Iz mesta smo se odpravili že ob nemogoči šesti zjutraj, šele pri Kočevju sem se s pomočjo nekaj kav in sončnega vzhoda deloma zbudil, čeprav sem bil ves čas za volanom! Tam smo se razdelili v tri skupine (bilo nas je 18), največja skupina je odšla k najbolj onesnaženi jami, dve manjši pa k jamama, ki sta imeli na dnu le za nekaj vreč odpadkov.

Mateja, Marko in jaz smo dobili 40 m globoko jamo pri gozdarski koči, kjer je veliko žurk, kar je pomenilo, da bodo spodaj predvsem pločevinke in posoda. Kar se je izkazalo za pravilno domnevo. Nešteto pločevink piva, nekaj razbitih steklenic, ogromno plastičnih krožnikov in kozarcev, plastenk, nekaj piskrov, en CD (so verjetno pokonzumirali muziko in so se ga, naveličani, znebili v jamo), polomljena lopata za sneg, stara manjša peč …

Pa nekaj oblek in ene najlonke. Sem si kar zamislil zgodbo, kako sta se dva zgoraj na hudi žurki vžgala in so se poflakane najlonke potem skrile v jamo. Saj veste, Monikina poflakana oblekica je Clintona skoraj stala položaja najmočnejšega človeka na svetu!

No, morda je bila žurka še hujša in je kakšni tetici, ki ni dovolj hitro prišla do stranišča, malo ušlo, pa so najlonke zato romale v jamo, ne vem. Vse je možno …

Okej, pa če smo že politično korektni in nočemo biti diskriminatorni, zagotovo tudi kakšen striček obstaja, ki nosi najlonke in je lahko tudi njemu malo materiala prišlo, ko je pijan punknil, recimo!

Mateja, Marko in jaz smo vse smeti, največ je bilo konzerv pravzaprav, nabirali vsak v svojo vrečo in ko so bile vreče polne, smo si jih pripeli in splezali ven. Saj ni bilo tako težko in jama tudi ni tako globoka, kaj pa je to 40 metrov!?

Največ časa mi je vzelo, ko sem se na vrvi moral zanihati na drugo stran brezna, kjer se je zaustavila polna vrečka z odpadki, da sem še to spravil v vrečo za smeti. Prostora v torbi nisem imel več, zato sem si jo kar na pas navezal. Je bilo potem lažje splezati čez vozel, ki sem ga naredil na poškodovanem delu vrvi.

Se je videlo, da že nekaj časa nismo bili v jami, ker je Marko pri tem enostavnem manevru kar malo zakampiral, Mateji je šlo pa sicer hitro čez, samo je pa pozabila varovalo odpet, ko je vozel premagala in mi je posledično štrik ven vlekla …

Med vožnjo po čudovitem jesenskem gozdu smo se zaustavili pri majhni jasici, kjer je nekdo počistil svoje vozilo. Prav vse je nasvinjal okoli s prazno embalažno Petrolovih kofetov in različnih drugih pijač, praznimi cigaretnimi škatlicami, ovitki od čokolad (mater, ko da bi notranjost svojega avta opisoval!), nekaj je bilo še (na srečo neuporabljenih) otroških plenic pa nekaj poletne obutve … No, pa nekaj ženskih oblačil, tako da domnevam, da sta se tudi tam dva žgala …
Aja, pa sploh ni bila nobena skrivnost, kdo je to nasvinjal, saj je bilo tam vsaj deset plačilnih nalogov za različne prometne prekrške, na katerih je bilo in ime in naslov! Ve se, kateri slovenski Indijanci zbirajo tovrstne papirje, a se nismo nič utrujali s kakšno prijavo na policiji, ker bi tudi tisti plačilni nalog končal v gozdu …
Okoli dveh smo se pridružili kolegom, ki so pa iz približno enako globoke jame izvlekli veliko več smeti, skoraj za en komunalni kontejner jih je bilo, so ravno končevali. Ko sem opazoval, kako ven plezajo, umazani, utrujeni a zadovoljni, sem nenadoma pomislil, da smo jamarji ko zdresirani psi!
Nekdo nam zadeve meče v jame, mi jih pa veselo ven nosimo …
Smo vse pospravili, med tem je pa že Toni pripeljal čudovit čudovit golaž in gobjo juho, da smo si napolnili želodce in se siti ter zadovoljni spokali domov tik pred dežjem.
Pa saj je res lep občutek, da si nekaj koristnega naredil, morda bi morali biti packom, ki svinjajo, celo malo hvaležni?!

Svet gre v

Ko se nič ne dogaja pametnega oz aktivnega, nimam o čem pisati. Nekaj prevajam, nekaj tudi počasi ustvarjam, nekaj se vsaj s teoritičnim jamarstvom ukvarjam, vmes še malo berem, a to moji kondiciji nič ne pomaga. V soboto bomo tri jame očistili, ne hudo onesnažene, naslednji teden bo pa že bolje, se bomo za 4 dni v Čaganko potopili. Res že komaj čakam, občasno tudi sanjam …

Okej, veliko tudi po Tubi in Netflixu pohajkujem, to mi ni ravno v ponos, a v svojo obrambo moram povedati, da vsaj približno kulturne vsebine spremljam. Pa sedim zadnjič na vrtu in nehote slišim pogovor mojega srednjega sina z Moniko. Ji nekaj na veliko razlaga o Kardashianih. Nisem mogel, da ga ne bi zbodel, konec koncev je moja kri, jaz pa teh kozlarij niti od daleč ne povoham!

Je v svojo obrambo povedal, da ima sestričin dostop do Netflixa in da vsakič, ko se logira, najprej par minut o tej zblojeni ameriški družini gleda. Da te kar potegne …

Mi je želel par neumnosti o njih zaupati, pa sem ga kar zaustavil, me to res res ne zanima, ampak danes mi pa med novice pade novica, da ljudje zbirajo denar, da bo ena od članic te družine postala najmlajša miljarderka na svetu!

Pa bemtivragakosmateganazaj! Ta svet res počasi hudič jemlje! Ali, kot bi rekel tisti preprosti bosanček: Putin, ti kar udari z atomsko bombo, drugega si niti ne zaslužimo!

Med današnje zanimivosti moram prišteti tudi Vidovo sporočilo, da je že drugič fasal kovid. Med bolj zabavne današnje novice pa štejem sporočilo, da je isto bolezen v istem času fasal tudi naš najbolj suh reševalec.

Kako sta si podala ta zloglasni virus, pa vaši domišljiji prepuščam … 🙂