Danes je Klemi prišel na eno hitro pivo in pohvalil kupček zemlje pred mojo teraso. Je verjetno mislil, da sem tudi jaz kot on začel urejati okolico hiše.

In itak da me je potem pogled na tisti kupček zemlje v nebo izstrelil!

Mislim, ne dobesedno, le kri mi je zavrela.

Namreč, ko se konča lesena terasa, se začne trava. No, naj bi se začela. Takšen je bil prvotni plan! Saj je lepo rasla, vse do lesenih desk, dokler mačka tistega koščka zemlje ni začela uporabljati za svoj sekret! Ker je bila tam zemlja bolj rahla, ali kaj jaz vem kaj.

In ker tam trave potem posledično ni bilo več, sem obupal in postrgal in zemljo in ostanke trave in mačje dreke in o tem nisem več razmišljal zadnji dve leti.

Dokler me ni zajahala moja predraga soproga. Da je to grdo, ker tam ni trave (sem se absolutno strinjal) in če bi na rob lesene terase posipali rečne kamne. S čimer se pa absolutno nisem strinjal, ker to mi je pa grdo.

In ker je predraga jahala in jahala s tistimi kamni, sem enkrat poleti, ko se trava absolutno ne seje, kupil vrečo zemlje in škatlo travnih semen in zadevo rešil.

In itak da še preden je travica uspela prvič ven pokukati iz dobro zalite zemlje (zaradi česar sem mislil, da mačka tam ne bo kopala!), je mačka enkrat prišla v hišo blatna. Sredi poletne suše! Je nisem takoj opazil (mislim, mačko sem takoj opazil, le da je blatna nisem), dokler mi predraga mi soproga ni na ves glas krohotajoč se predlagala, naj  grem svojo travico pogledat. Ona še vedno navija za rečne kamne. Bele!

In itak da sem skočil pokonci in ven in itak da je bil na koncu terase samo še blaten kup mokre zemlje!

Se mi je zmešalo in sem stekel nazaj v hišo z res veliko željo, da mačko z nogo nabijem nekam pod strop, a je potem nisem, ker je že moja predraga začela kričati, saj je mačka skočila na sedežno garnituro in si malce blatne do amena krempeljce pobrusila in pobrisala!

Sedežna je pa v barvi (se mi zdi) marelice!

No, to je še en razlog za borbe v naši hiši!

Potrebujemo novo sedežno.

To slišim dvakrat tedensko.

Pa že skoraj rečem, ja, okej, pejmo jutri v trgovino, te zadeve niso več tako drage, samo potem mačko in kuzlo zagledam in si rečem, so drage, če jih moraš menjati na vsak mesec! Mislim, v enem dnevu bi bila nova sedežna usrana kot je zdaj ta marelična, k poznam moje zveri!

In se potem kregamo, če bomo s staro sedežno živeli še toliko let, kolikor let bo pri nas živela mačka, dokler mačka spet ne skoplje kupčka pred hišo, da norim zaradi tistega …

Sem kupil potem dodatno zemljo (semen imam pa dovolj!), zasejal spet travo, jo zbil in zalil, potem pa z eno belo pizdarijo pokril. Ki mi jo je prodajalec predlagal sicer proti tičem, s katerimi pa nimam nobenih problemov …

Načrt briljanten je bil, da bo pokrito toliko časa, dokler se trava ne postavi na svoje noge, potem bo pa mačka našla drug sekret.

Pa saj je kar uspeval ta moj načrt, moram to poudariti, čeprav je že drugi dan, kar sem tisto zemljo pokril, z vrta krohotajoča se soproga klicala, naj pridem pogledati svojo rjuho!

Je mačka vseeno poskusila, glupa kakor je in čeprav ji ni uspelo, je bilo potem res grdo gledati tisto zmečkamo in potacano rjuho. Sem jo dobro zalil, pa z lesnimi vijaki sem jo pribil, ker tistih za v zemljo nimam, v trgovijo se mi pa ni ljubilo.

Pustimo ob strani, da sem rjuho enkrat v kosilnico dobil in je bilo pri nas potem ko pri indijancih na dvorišču s tisto raztrgano plahto in sem še bolj o rečnih kamnih poslušal, enkrat sem pa s kosilnico očitno lesni vijak zadel, s katerim sem rjuhe v zemljo pribil in ga je v okno odneslo in se mi zdi, da je le malo manjkalo, pa bi celo okno v dnevni sobi šlo. Vsaj tako je počilo, vam povem.

Pa okno imamo čez pol hiše, verjetno bi moral kredit vzet, če bi šlo!

Ampak, vem pa tudi, da če bi okno šlo, bi šla tudi mačka nekam na dopust, čeprav jo imam v bistvu kar rad.

Saj je kar kul. Zdaj mi ne teži več tako kot včasih. Je ugotovila, da imam ponoči na ušesih slušalke in ob štirih zjutraj ne slišim, če ruli pred vrati na teraso, da hoče ven, ker jaz ji ne odprem, le predraga znori, ki ima zjutraj šiht!

Zdaj mirno pride do mene, ko si okoli štirih zjutraj zaželi ven in sede pred monitor. Se včasih počutim ko bumbar, ko imam samo še deset minut filma za pogledat in ne vstanem takoj, da bi jo ven spustil, temveč se malo levo ali desno nagibam, da bi do konca pogledal. Mačka se pa nagiba z mano!

Zakaj je ne umaknem?! Ker je mačka sicer drobna in prijazna, ampak če jo hočem spred monitorja nagnat, piha vame. Da se jo kar malo ustrašim. In ko začne pihati, se še kuzli zmeša in začne lajati in vpiti, če pa potem še mojo predrago zbudita, ki ima zjutraj šiht …

Kakor koli, ko pride do mene, vstanem, ji v dnevni sobi natrosim nekaj hrane (če skoči na likalno desko, kjer ima krožniček, ki mora biti zaradi kuzle dvignjen, kakopak!) in med tem ko čvaka, skočim dol do konca pogledat, kar imam za pogledat in jo potem spustim ven, potem moram pa še krožniček na tla postaviti, da kar ostane,kuzlica počvaka, ker drugače ni mira nobenega. Res.

Se mi zdi, da jo mačka prav zafrkava, ko grizlja brikete na likalni deski, kuzla pa spodaj sline cedi, ampak ker sta v bistvu prijateljici, ji na koncu vedno nekaj pusti …

Ja, preden grem spat, ko se dan dela, imamo pri nas vedno veselice …

Aja, ja, trava je enkrat poleti potem tako zrasla, da je tisto rjuho začelo dvigati (pa že itak je bila vsa razcefrana) in sem jo v smeti zabrisal in travo prvič pokosil.

Še celo moja predraga je nehala navijati za rečne kamne, tako lepo jo je bilo videti.

Do naslednjega jutra, kakopak. Ko je bilo spet vse na kupu!

Saj bi šutnil mačko, samo kaj, ko ne bi razumela. Povedati ji ne moreš (pa verjemite, sem poskusil!), če jo pa šutneš, jo moraš med dejanjem. In sem spet vse na novo napravil vmes, pa ko idiot vsakič, ko je šla mačka ven, na teraso tekel, da jo pri dejanju ujamem. A je nikoli nisem.

Mačka je skulirano vedno sedla na rob lesene terase in travico samo opazovala, jaz sem pa ko kreten na terasi stal, pripravljen, da skočim in ukrepam, če bo potrebno. Pa nikoli ni bilo, ko sem poleg stal!

Danes sem zadnjič prinesel travo in seme in praktično vse sredi zime na novo posejal, po vrhu sem platično mrežico za gips plošče položil, povrhu vsega pa še malo zemlje in malo semen.

Načrt je, da mačka zaradi mrežice ne bo mogla kopati. Moja predraga se sicer smeji, da mačka bo najprej narinila in šele potem ugotovila, da ne more zakopati, a bomo videli.

Nisem še obupal.

Če bo še ta načrt propadel, vržem puško v koruzo in grem po rečne kamne.

Čeprav, zadnjič sem pri eni hiši videl neko ponjavo, s katero so zemljo pokrili in je trava kar čez tisto rasla. Samo problem je, da kot tiste rjuhe zadeve ne moreš kupiti samo pol metra. Ti cel tovornjak prodajo ali pa nič. Imam tiste bele zadeve za cel svoj vrt zdaj …

No, ja, borba se bo nadaljevala, se mi zdi, ampak eno mačko bomo že urihtali, ni vrag, pa čeprav na koncu z rečnimi kamni!

Če bodo še tisti posrani, pa mačka gre, to vam pa že zdaj lahko povem …

Če te kdo zares pozna, te pozna YouTube. Se mi zdi. Ne moreš nič skriti. Tako zelo dobro te pozna, da četudi ti ponudi kakšen video, za katerega misliš, da je v temo brcnil, se kasneje zagotovo izkaže, da ni. Ker se čez dve uri zalotiš, da že dve uri gledaš videe o mozoljih …

Sem res kar nekaj videov neke ameriške tetice gledal, kako bogim mozoljastim ljudem pomaga, parkrat sem se celo nehote umaknil spred monitorja v strahu, da bo vame kaj priletelo!

Pa sem se seveda spomnil, da pokanje mozoljev imamo v družini. Verjetno nisem bil najljubši otrok moje mame, ker mozoljast nisem bil, njej pa je bilo pokanje mozoljev v užitek. Se spomnim, smo leeetaaa nazaj na plaži ležali in me je dregnila, naj si pogledam modela, ki je ležal na brisači ob nas. Ga nismo poznali, ampak to so bila leta, ko so bile plaže nabite in soležalcev nisi mogel izbirati …

Najprej nisem vedel, kaj mi kaže, ob naju je na trebuhu ležal nek čisto običajen mladenič, verjetno je bil tudi opečen od sonca, kot smo bili v tistih časih vsi, ker nismo uporabljali krem za sončenje z visokimi faktorji temveč pivo, da te je čim prej opalilo, potem sem ga pa zagledal. Nagravžen mozolj na njegovem hrbtu, skoraj tur, povsem zrel, malo pred eksplozijo! Tako zrel, da bi lahko počil že, če bi ga narobe pogledal …

Itak da sem mami pokazal, da je zmešana in jo tudi prepričal, da ga ni vprašala, če mu lahko mozolj poči, kakor je nameravala, ampak itak da je tisti model potem nenadoma skočil pokonci in zmeden gledal okoli sebe. Ni vedel, kaj se je zgodilo, samo vedel je, da nekaj se je zgodilo.

Jaz sem pa tudi vedel, kaj se je zgodilo, čeprav nisem videl. Se mi zdi, vsaj tako imam v spominu.

Mama seveda ni mogla zdržati in je tisti mozolj na neznančevem hrbtu počila, kar ni bilo težko, kot rečeno, je bil itak že pred eksplozijo, potem se je pa na trebuh počila in se pretvarjala, da spi na soncu, preden so modelu žičke od mozolja do možganov sporočile, da se je nekaj zgodilo! In mu seveda ni bilo nič jasno, le na hrbtu ga je nekaj peklo …

No, evo, YouTube pozna mojo daljno zgodovino, vam povem!

Me pa zanima, kaj ponudi Blažu O., ki je pred leti v neki svoji zgodbici razpredal o različnih tipih žensk in za kot najbolj anojing spoznal tisto, ki te med ljubljenjem boža po hrbtu, ko pa zatipa mozolj, pa povsem spremeni fokus in je mimogrede za tabo, z nohti na ognojeni koži …

Klemi je nekaj okrog hiše delal in me je poklical, če bi mešalca vozil. Sicer mu je že Anži pomagal, a saj vsi vemo, da dva, ki sta jima roke kot krtom zrasle, več naredita kot eden.

In sem prišel, seveda, mešalca že sto let nisem vozil.

Klemi je robnike inštaliral v zemljo in ker cel svet ve, da jaz za finomehanična dela ali pa dela, pri katerem je potrebna preciznost, nisem, sem se mešalca prijel. No, ne dobesedno, ker je bil en tak star in zmahan, bi me zih elektrika, ko tistega strica iz vica. Ko se je za mešalec prijel, da bi kamenčke iz škornjev ven stresel, ko je z nogico migal, ga je pa kolega z lopato po roki, ker je mislil, da ga elektrika trese …

Sem videl Anžija, bi me z lopato takoj pritisnil, je čisto v delavsko vlogo padel, še obleko je imel tapravo, umazano, delavsko. Ker jaz je nimam, ne delam veliko, če delam, delam v jami in imam kombinezon, sam če bi se pri Klemiju s kombinezonom prikazal, bi me verjetno nagnal.

Kakor koli, voziti mešalec za beton ni zelo komplicirano, ampak ker sta bila dva in sta kar hitro delala, sem moral metati pesek v tisti kovinski sod kar non stop, ko premog v kotel parne lokomotive! In potem začnejo roke malo bolet, nič ne tajim.

Pa na začetku sem se še malo bal, da tapravega recepta za beton ne bom zadel, a se je kmalu pokazalo, da vsi trije iste filmčke na Tubi gledamo in da imamo iste recepte. Če je prevodeno, vržeš še par lopat peska, presuho pa itak ne more biti, ker po mirnopeškem receptu, kjer non stop nekaj gradijo, mora bit tako suho, da je skoraj suho …

Kakor koli, smo delali in delali, saj čas je kar hitro mineval, ker smo se vmes lahko tudi malo hecali med sabo, pa enkrat smo pavzo za špricar udarili. In smo malo med pitjem še modrovali, da le delati ni bilo potrebno, potem je pa nenadoma Klemi slabe volje ratal in je začel na neko mačko vpiti in kamenje v njeno smer metati. Ker se je odločila lulati na njegovi travi. Klemi sicer trdi, da je kakala, da je po njeni smukaški pozi to ugotovil, ampak preverjali potem tega nismo. Sem se pa bal, da bo začel še v Anžija kamenje metati, ko je šel malo kasneje na isti travnik odtočiti, ampak jih ni, je bil jezen samo na mačko …

Kot v starih dobrih časih se je delo zavleklo v noč in kot v starih dobrih časih sem imel ravno prav avto parkiran, da sem ga lahko zakurblal in luči prižgal. Da smo vsaj kaj videli, ker drugače bi si moral svetiti s telefonom, saj čelade pa nisem imel s sabo …

Ko smo že končali in vse orodje pospravili, je pa Klemi ugotovil, da ene cevi ni inštaliral pod robnike in smo še to na hitro popravili, dokler betona ni stegnilo, na koncu smo pa še vse s polivinilom pokrili, ker bo ponoči deževalo.

Potem smo pa še na pico v bližnjo gostilno skočili, čeprav nismo delali toliko časa, da bi nam pripadala malica, če mene prašate.

Sem nadvse zadovoljen, ker je bil to dober trening za Čaganko, kamor bomo še letos skočili odkopati tisti rov!

 

V četrtek me je poklical Potrpin in sporočil, da je v Sloveniji napovedan rdeči alarm zaradi prihajajočega dežja, da je Civilna zaščita v pripravljenosti in da načrtovani izlet na Kanin žal odpade.

Nimam blage veze, kaj rdeči alarm sploh pomeni, ampak ker je Jamarska reševalna tudi del Civilne zaščite, sem domneval, da bomo tudi mi kaj v pripravljenosti ali kaj in ker sedežnica na Kanin ne dela in se mi po pravici povedano sploh ni ljubilo crkovati z vso opremo na hrbtu na goro (ampak prijatelju pač ne moreš reči ne), sem se v sebi kar razveselil.

Ja, saj vem, grozen sem, pol Slovenije je potopilo pred kratkim in zdaj so se jim napovedovale nove grozote in itak da mi je hudo za prizadete, ampak zame sem bil pa vesel, nimam kaj tajit.

A ker sem že nekaj let na tem svetu, sem se seveda odzval z žalostjo v glasu in to tehnično gledano niti ni laganje prijatelju, saj izlet ni odpadel zaradi mene!

Je prijatelj zavzdihnil, da ja, jeba bo za prizadete, ampak …

Vedno pride kakšen ampak, me je kar v trebuhu stisnilo!

Ampak da je malo gledal vremensko karto in da v Črnomlju pa ni tako rdeče …

Hm, ja, itak sem takoj vedel, kam pes taco moli!

Pred natančno enim letom sva se dol odpravila, govorim o Čaganki, otovorjena ko bosanska konja, odločena, da jamo končno poglobiva na 500 + metrov, pa če bova morala 4 dni garati, na dnu sva pa kakopak na rit padla, ker so stoletne vode, ki so v tistih krajih divjale par dni prej, Čaganko dobesedno potopile, poplavile prostor, kjer imamo bivak, a kar je pomembnejše, z zdrizastim blatom zaprle ozek prehod, kjer nam res samo še par metrov manjka do magične meje!

In ga seveda še nismo prekopali!

Sem zmignil z rameni, da če vremenska karta tako kaže, da potem bi pa morda res šli, da samo še enga bumbarja najdeva, ki ga vremenske napovedi ne zanimajo (ker je tisti ozek rov tako dolg, da mora biti eden na sredini in pomaga pri izvleku materiala!) in smo v akciji.

Oba naenkrat sva rekla: Mojra!

Sem jo poklical, so ravno hidrirali po badmintonu. Ni kaj dosti razmišljala, da ona bi šla, ampak da še nikoli ni v jami spala, da ima v ponedeljek službo in da če s Potrpinom meniva, da je že sposobna iti tako globoko, da je kar za stvar.

Itak sem ji takoj zagotovil, da oba s Potrpinom meniva, da je povsem pripravljena, potem sem pa zadrževal sapo, če me bo spregledala.

Me ni.

Le okej je prišel z druge strani in prošnja, če ji napišem, kaj mora vzeti za tridnevno bivakiranje v jami …

V petek me je klical Klemi in se mi zdi kar malo privoščljivo vprašal, če je Kanin odpadel. Ker bi moral iti v nedeljo na vajo, pa sem se izvlekel s Kaninom. Potem je vprašal, kakopak, če posledično pridem na vajo in sem mu moral priznati, da ne, da gremo v Čaganko. Za tri dni.

Je bilo v telefonu malo tiho, potem je pa, ampak itak da je, ker Klemi je odgovoren mladenič, vprašal, če kaj gledam poročila in če ne vem, da je za Slovenijo rdeči alarm razglašen.

Ma saj mi je bilo nerodno, nič ne tajim, a sem vseeno poskusil z vremensko sliko, ki nad Črnomljem ni najbolj rdeča, pa ga nisem najbolj prepričal. Me je samo zavrnil, da ne bom prvič moker in sva končala …

Aja, še prej mi je bilo pa tudi malo nerodno, ker sem Anžija potekstal, če mi lahko nove koleščke za jamarsko zavoro posodi, ker moji so že tako zlizani, da po štrikih leti ko ferari, pa čeprav z obema rokama bremzam, da mu prinesem nove, ko pridejo z interneta. Jih je posodil, ampak še praj mi je pa print screen vremenske karte poslal in opozorilo, da v noči na petek in petek dopoldne bodo Slovenijo zajele obilne padavine … In tako naprej … Da tajming za v Čaganko je idealen. Sem tudi njemu poslal, da nad Črnomljem bo okej in ni nič odgovoril, koleščka je pa posodil …

Aja, najjači je bil pa prijatelj Grah, ki mi je poslal sporočilo, da sva pred 13 leti tamale peljala na Triglav, kako čas leti pa to, na koncu je pa še vprašal, kaj bom počel čez vikend, ker se nič ne bo dalo početi zaradi dežja. Sem mu po pravici napisal, da gremo za 3 dni v Čaganko, pa je samo pohvalil, da bo zih top, da bo pralo in da vsaj žejni ne bomo …

V petek smo še po hrano in druge potrebne stvari skočili in čeprav smo rekli, da se zunaj ne bomo obirali, smo se do vhoda v Čaganko napotili že po trdi temi, pod polno luno. Otovorjeni do amena, pa tudi Mojre kaj dosti šparali nismo.

Tam do bivaka na 250 je bilo okej, dokaj suho, čeprav mastno, se je videlo, da je pralo, v novih, ožjih delih, je bilo pa malo bolj mokro. A ne kritično, smo že po hujšem dol rinili.

Plus, ko se po vrvi dol spuščaš, gre kar hitro, večji problem je, ko se pri enaki vodi vračaš, ker gor se pleza pa bolj počasi in ima voda več časa namočiti te …

Mojri sva se seveda mirno lagala, da toliko vode je v Čaganki normalno tudi med najhujšo sušo in smo se vozili v globino vsi trije navdušeni. Mojra zaradi Čaganke, o kateri je že toliko slišala in ji je bila vsaka ožina izziv, midva pa zaradi šnelfukarc.

Ne veste, kaj so šnelfukarce?!

Jaz tudi nisem vedel, pa sem in bralec in pisatelj!

Ko sem Mojri poslal spisek, kaj vse potrebuje, sem ji omenil tudi suhe in čiste nogavice in kakšno termoperilo rezervno za v spalko. Pred odhodom v jamo sem seveda preveril, če ima vse, da je v jami ne bo zeblo, ker potem bi bilo hitro konec heca. In je povedala, da ima, za vsak slučaj je pa še naštela. In sem vse razumel, pri šnelfukarcah sem pa z ušesi zastrigel.

Pa saj sem že omenil, da Mojra je iz Ribnice in da zelo pogosto potrebujem slovar pri komunikaciji z njo?!

Je mirno pojasnila, da šnelfukarce so takšne tople debele volnene nogavice, ki pridejo visoko gor čez celo nogo in itak da sva potem s Potrpinom vsa vesela dol šibala in naju voda ni kaj dosti motila, sva komaj čakala, da vidiva to čudo v akciji …

Malo pred bivakom sem moral v enem od brezen pod največjim curkom vrv štukati, ker jo je voda strgala (jo je že prej enkrat poškodovala in sem poškodbo izoliral z vozlom, na vozlu je imela pa očitno večjo moč in jo je dobesedno razcefrala!), drugače pa ni bilo med vožnjo dol nobenih posebnosti.

Ko smo po štirih urah splezali k bivaku, se je Mojra ful razveselila.

O, ko smo že doma?! je izjavila.

Smo skuhali dve juhi in malo čaja, pa bivak smo pripravili na spanje, kar sva v bistvu počela s Potrpinom, Mojri nisva pustila nič delati, da se ne bo zmatrala pred večernim šovom s šnelfukarcami!

Na stolih smo sedeli in čebljali skoraj do dveh zjutraj, potem smo se pa v večerne toalete spravili in seveda je bilo razočaranje, ker šnelfukarce so bile čisto navadne dokolenke! Je priznala, da je malo pretiravala, ampak najina nosova sta bila za več kot malo povešena …

V soboto zjutraj smo debelo pozajtrkovali (pa na srečo nismo prezgodaj vstali!), potem smo se pa na tlako odpravili. Rov proti najgloblji točki Čaganke nam je takrat krepko zalilo z blatom in ga krepko znižalo (ko je voda odtekla, je nanešeno blato pač ostalo), na koncu rova, ko je bilo že itak ozko in nizko, ga je pa nekaj metrov v dolžino skoraj zaprlo.

Najprej sem se v rov zapodil jaz, ker na začetku je bilo še največ prostora. Z nogami naprej sem se zarinil v rov, kolikor sem se lahko, pred sabo sem pa ležeč na trebuhu z lopatko kopal zemljo in jo odlagal v transportno vrečo, ki sta jo prijatelja potem vlekla gor, kjer je majhna majhna dvoranica in je prostor za odlaganje materiala.

Vhod v zadnji rov (pred čepom) smo po kubiku odkopanega pudinga toliko poglobili in razširili, da greš zdaj tja lahko po kolenih, ker je bilo zame naprej preozko, me je pa Potrpin zamenjal. In kakor je napredoval v globino, tako sva midva z Mojro dlje vlekla, na koncu je moral biti eden od naju na sredini ozkega rova, da je pomagal v ožini, drugače ni šlo!

Ne vem, kdaj sem nazadnje tako švical, roke so me od neprestanega vlačenja umazane polne tranportke, ki se je ves čas lepila na blato na tleh, bolele do nezavesti! Vmes smo eno hitro malico udarili, mastno zaseko, kakor se spodobi za rudarje, potem pa spet pljunili v roke.

Ko je bil strmi zaključni del rova toliko poglobljen, da sem se do čepa lahko celo jaz komot spustil (Potrpin je ves ponosen povedal, da ga je odgkopal do matičnega blata!), se je pa na delovišče Mojra spustila. In je kopala, ko da je plačana in zih bi še kopala, če nas ne bi želodci opozorili, da mogoče je pa že čas za zgodnjo večerjo!

Še ene 4 metre v horizontalnem prehodu bo treba odkopati, malo manjša od mene kolega trdita, da je to samo še ena enodnevna akcija!

Smo se vrnili k bivaku in si pripravili res bogovsko pojedino (makarone z vsem, kar smo imeli s sabo), tokrat je Morala delati tudi Mojra, dvakrat naju na šnelfukice ni mogla dobiti!

Potem smo seveda še malo drobili na stolih in se menili, ko da se že pet dni nismo videli, polnih želodcev in bolečih rok.

In sem jo vprašal, itak, kako je med jamarje prišla. Je povedala, da prej je plezala in ji je enkrat Tone (legendarni ribniški jamar) rekel, naj pride med jamarje, da to je pa še večji užitek in je prišla.

Pa je večji užitek, sem jo vprašal.

In je ženska, skoraj 500 m pod zemljo, vsa mokra, blatna in v modricah, žarečih lic pritrdila. Da je res!

Ja, vem, vem kaj si vi mislite, saj ko jaz poskušam nekomu normalnemu razložiti, v čem je čar garanja pod zemljo, tudi vidim, da si mislijo svoje. Da nimam vseh papirjev doma, da zih je kakšen moj papir v kakšni umobolnici spravljen …

Uglavnem, ura je bila osem zvečer, sobota, ko normalni ljudje počasi odhajajo v kopalnice, da se zrihtajo za v mesto, Potrpin je pa v bivak zavil.

Malo sem protestiral, da ne more še it spat, ker sem vedel, da bo potem pa že ob treh zjutraj, ko bom jaz odhajal spat, on pa že ven silil, a me je pomiril, da ne gre spat, da se gre le malo stegnit in da se lahko še vedno pogovarjamo.

In itak da smo se, v roku od treh minut, ko je zlezel v spalko in se ogrel, je že smrčal!

Sva se potem tudi z Mojro kmalu v spalki spravila, ona je spala v bivaku in je bila hvaležna, da smo jo dali pod streho, jaz imam ravnino skopano zunaj šotora, ker nisem tako zmrznjen.

Sva pač molče mižala v temen strop in počivala, saj ne tajim, je pasalo malo stegniti se in segreti, a ko je Potrpin okoli desetih nenadoma pojačal ritem motorja, sem se začel režati. Mojra pa tudi.

Na, v hrib vozi, mašina se bolj matra …

In sva potem še malo ležala in poslušala jamske zvoke, dokler enkrat pač nisva zaspala.

Do štirih zjutraj, ko je prijatelja na pipico pritisnilo in je pozabil, da ne kadim več in me je zbudil za čik pavzo! Potem sem pa naprej slabo spal in sem bil skoraj vesel, ko je ob osmih skočil pokonci, naspan in poln energije.

Dobil sem kavico v posteljo, potem smo pozajtrkovali in pokofetkali, nato pa vse pospravili in pokofetkali, ob pol enajstih smo pa proti ven pičili.

Ni me zelo skrbelo, kajti deroča voda v meandru pod nami, ki sem jo poslušal dva dni, se je že krepko umirila in sem bil skoraj prepričan, da bo šlo ven čisto okej.

In je šlo.

Okej, mokri smo bili do kože, ampak Čaganka ni bila nič kaj posebno bolj mokra kot ponavadi.

Majkemi!

Na 300 smo čikpavzo udarili in čaj za nekadilce, v Playagainu se je pa malo zakompliciralo. Po moji krivdi, nič ne tajim. Ker ko je Mojra vprašala, zakaj imamo tam dve vrvi za gor, se je v meni prebudil jamarski inštruktor in sem jo poslal na drugo vrv, na prečnico. Da malo potrenira.

Namreč eno vrv je direktna za gor, a če teče, tako teče, da dobesedno pod slapom plezaš, zato smo malo stran še eno vrv napeljali, po kateri se suh dvignaš nad vodo, potem se pa po prečnici zapelješ do izhoda iz brezna.

A ker Mojra ni še nikoli prečnice trenirala, na njej se po zavori spuščaš, hkrati pa tudi plezaš z žimarji, sem moral na direktni vrvi viseti v direktnem slapu in ji dajati navodila. In je kar dolgo trajalo in itak da mi je priteklo v škornje – po hrbtu čez ritni kanal in potem dol …

V bivaku na 250 smo kavico udarili in še malo podebatirali, potem pa počasi proti ven. Do Sedemdesetmetrce, kjer se je Potrpinu pantin strgal in smo ga nekaj časa zaradi njegove trme poskusili popraviti, ko se ni dalo, je pa mojega rezervnega vzel …

Ven smo prišli ob pol petih popoldne, je še sonce sijalo. Je bilo prijetno spet sončno svetlobo videti in se malo segreti, nič ne tajim.

Pri bivaku smo se preoblekli, malo umili, nato smo pa za mizo sedli. Je Mojra od doma prinesla svinjsko rolado, ki smo jo morali samo pogreti.

Nisem vedel, kaj je to svinjska rolada in sem kar malo strahoma pričakoval, kaj bo privlkela, malo sem se bal, da bo ko šnelfukarce in dokolenke! Al bo čisto zanič rolada, al bo pa kaj drugega iz prave svinje …

Malo sem navijal za drugo opcijo in je bilo res nekaj iz svinjine, menda je bilo s polnilom, nimam blage veze, ampak je bilo dobro, da smo skoraj eksplodirali, ko smo vse v glavo zmetali.

Zunaj se je temna noč naredila in potem smo imeli še majhno dramo, ko nismo vedeli, koliko je ura. Mislim, saj jo imam na telefonu, ampak Mojra je povedala, da se je, ko smo bili v jami, ura premaknila in noben ni vedel, v katero smer, naprej ali nazaj. Da sem moral poklicati mojo predrago soprogo in jo vprašati, koliko je pravzaprav ura.

Je povedala, da kuzla pravi, da je ura, da domov pridem, drugače pa ni bila slabe volje, sem se bal, da bo. Ker je za moj rojstni dan organizirala nedeljsko kosilo za širšo družino, ker ni vedela, da grem v jamo in so žurali brez mene …

Ja, firbec, kaj je v Čaganki, je res močan, močnejši od strahu pred jezno ženo …

Čeprav, moja predraga mi soproga ni nikoli jezna name (razen ko je nočem peljati v toplice in ji predlagam prevozi org!!!), takšnih res ne delajo več!

 

 

 

Že kakšnih dvajset let mi slovenska pisateljica pošlje čestitko za rojstni dan. Na začetku mi je čestitke pošiljala po navadni pošti, zadnja leta prek telefona. Pa vedno kakšno zaduhoviči, tako da se njene čestitke vedno razveselim. Pa vedno mi vošči dan prej …

Očitno si je narobe zapisala datum, ne vem, vem le, da sem jo na začetku skušal popraviti, a očitno ne dovolj očitno, in sem odnehal. Ona pa ne.

Vedno mi čestitko pošlje dan prej in sem se kar nekako navadil, Saj človek se na stalnice navadi, tukaj ni nobene skrivnosti …

No, tudi letos je bilo tako in ko me je njena duhovita čestitka zadela na sprehodu s kuzlico in sem se seveda nasmejal, sem moral potem predragi pojasniti, zakaj se smejem. Ker smeh deliti je prijazno, pa čeprav ob tako žalostni priložnosti.

A je še kar vedno prezgodnja, je bila kratka moja predraga, pa sem jo popravil, da ni prezgodnja. Ker pri mojih letih voščila za rojstni dan že kar malo za zajebavanje štejem, če pa pride dan prej …

Se mi zdi, da sem zadnji rojstni dan praznoval, ko sem bil star 29 let. Potem sem pa nehal. Ker ni kaj praznovati, če smo iskreni …

No, za moj rojstni dan sem dobil potem še nekaj čestitk v smislu sonca sreče, ki naj ne potone in podobno, pa da naj vsaj tisti dan hodim po svoji poti, kar itak počnem, pa ne samo za rojstni dan, vmes je pa še kar malo jezno sporočilo pisateljice, ki mi vedno dan prej vošči priletelo.

Da kaj je zdaj to, da v Delu piše, da imam danes rojstni dan, ona mi pa že vsa ta leta vošči dan prej in da se počuti zavedeno.

Sem jo pomiril, da nikar, da je super, da je vedno prva in pred časom in da upam, da bo tako tudi ostalo in se je pomirila.

Jaz pa nisem vedel, kako naj se počutim ob zapisu v časopisu, ki je prijateljico v slabo voljo spravil, a sem se potem pomiril, da je to še vseeno boljše kot osmrtnica.

Če se dedičem seveda sploh zdi smiselno odškrniti tistih nekaj evrov za parto od težko pričakane dediščine …

Fotko mi je pa Vid poslal. Mu bom moral naslednjič prinesti kavo, ker mu je mamica ni skuhala …

Po dolgem času sva se s Potrpinom končno spet skupaj podala pod zemljo. Pogledat, koliko kondicije nimava.

Kakor se zagre, sva se v bivak odpravila že v soboto ponoči, nekaj pojedla in kakor se zagre, je prijatelj kmalu začel siliti v posteljo, malo hrbet stegniti. No, saj je bilo že kar pozno, moram priznati, in ko sem mu ravno nekaj razlagal s sosednje postelje, je med raztegovanjem hrbta začel tudi smrčati.

Sem bil kar zadovoljen, saj tako je vedno …

Sem še malo bral med svojim raztegovanjem hrbta, da me je raztegnjen hrbet začel že boleti, potem sem pa še malo na Tubo pogledal in že pri prvem postu znorel! Ker so že v naslovu povedali, kdo je zmagal v pretepu MMA. Ponavadi si v nedeljo snamem pretepe in potem vsaj dve urici uživam, ker čeprav so fajti že minili, je zame vseeno napeto, če ne poznam rezultatov. Zdaj tudi tamali ve, da mi ne sme povedati izidov, če slučajno jih slučajno pozna, ker ko so enkrat rezultat omenili v TV dnevniku med večerjo, jaz si pa pretepa še nisem ogledal in sem si ušesa zatisnil, pogledal proč od televizorja ter lalala pel, da nisem ne slišal ne videl, me je začudeno pogledal in vprašal, kaj dramo delam, da je bil pretep že pred enim dnevom in da vsi vejo, da je črnec zmagal …

Ko sem zjutraj vstal, je prijatelj še stegoval svoj hrbet. Pa tudi blago smrčal je. Sem mu skoraj kofe v posteljo prinesel, a je vstal par minut prej …

V jamo se nama ni mudilo, ker sva čakala Mojro, v temo smo se napotili šele okoli enajstih. Pravzaprav čisto normalno in običajno …

Smo nameravali le kofe na -250 spiti, le toliko, da vidimo, kako gnili smo in kofe smo res spili, čisto gnili pa nismo bili. Vsaj takšen občutek sem imel, ko smo prvih nekaj brezen splezali.

Tam nekje na sredini smo pa malo upočasnili in ko sem na pritrdiščih čakal, da se Mojra nad mano prepne, sem se prav opozarjal, da ne smem zapreti oči. Ker je tako stokala in vzdihovala, da bi si mimogrede lahko kakšen napačen film predstavljal, da se odvija nad mano …

Mimogrede, zadnjič sem nekje prebral, da dve popolnoma enaki izjavi moškega in ženske ne bi mogli pomeniti bolj različnih stvari – ko ženska reče, da je ob filmu porabila celo škatlo papirnatih robčkov, to pomeni nekaj povsem drugega, kot če kaj takšnega izjavi moški …

Gor smo kakopak še sonce ujeli in klobase spekli, domov sem pa že po temi prišel. A še dovolj zgodaj, da sem lahko rjuho na postelji zamenjal, je imela predraga mi soproga, medtem ko me ni bilo, pospravljalni in pralni dan.

In sem med kobacanjem po postelji med napenjanjem rjuhe, kar je po ne vem kakšnem zakonu moje opravilo (blazine pa ona obleče), tako stokal, kot da umiram. Ker so povsem druge mišice kot v jami delale, da me zdaj pa res vse boli …