Čaganka z dodatkom

Je sestra rekla, da bi šla v jamo pa ni šla potem, je Grdin rekel, da bi šel v jamo, pa ni šel potem, meni glih prav narajcanemu pa potem ni ostalo drugega, kot da SMS pošljem našemu pripravniku Mitji, če si morbit on upa na 150. Ja, vem, to je nesramno, če človeka, ki je ravno začel dobro jame vohati, takole sredi tedna, ko imajo pošteni ljudje šiht, vabiš, ker to je isto, kot bi žabo v vodo silil! In res je v sekundi SMS nazaj priletel, da on je skoraj vedno za, da upa si pa vedno. Da ima še neke obveznosti, da ga lahko šele ob pol osmih zvečer poberem, če ni prepozno. Zame seveda ni, noč je moje jutro, bi rekli v skupini TNT, Mitja je pa tudi dovolj star, da ve, da ima naslednji dan službo in teoretično bi lahko rekel tudi ne. No, ne bi mogel, so ga jame kar zagrabile!

Nekaj čez pol deveto sva bila pri bivaku in je bilo še dokaj svetlo, ko sva se začela v jamarsko opremo spravljati, je pa nedaleč stran začelo nekaj ruliti. Glasno! Ma me sprva ni bilo strah, sem mislil, da je jelen in bivak ima tako ozka vrata, da tista beštija z velikimi rogovovi sploh ne bi mogla noter, ko je pa še rulilo in rulilo, se mi pa ni več zdelo podobno jelenovemu ruku.

To ni jelen, sem ugotovil ne preveč prepričano in Mitja mi je takoj pritrdil. Da njega to bolj na medveda spominja. Saj mene je tudi, samo nisem hotel takoj panike zganjati!

Sva poslušala, fascinirana, zverina je rulila, da je šlo po hrbtenici. Celo ko sva zavpila ali zaploskala, ni prenehala. Kar se nama je zdelo nadvse čudno. Ker medved se človeka načeloma boji. Sva ugotavljala, kaj bi to bilo, zakaj tako ruli in nisva našla druge razlage, kakor da je v kakšno jamo padel in ven ne more. In itak je prišlo najbolj pametno vprašanje, ki v takšni situaciji lahko pride – a greva pogledat?!

Ker se res ni slišalo zelo daleč, oba sva bila mnenja, da prihaja nekje s ceste, kakšnih 200 m stran od bivaka. Sva bila oba ko majhna otroka, ki ju ata prvič v cirkus pelje in sva bila v hipu spet v avtu. Ste morda mislili, da bova šla peš?! Še v avtu me je bilo strah, ko je mrcina še kar rulila in sva imela odprto okno, da sva bolje slišala, ko sva se približala gozdni cesti, od koder se nama je zdelo, da prihaja vpitje, je pa utihnil. Sem zaustavil, ugasnil motor in sva kakšnih deset minut poslušala, če se bo spet oglasil, pa se ni. Saj ne rabim povedati, da sem imel prste ves čas na ključih, če bi bilo potrebno na hitro odpeljati, Mitja je imel pa ves čas telefon pripravljen, če bi bilo potrebno zadevo posneti!

Sva po kakšnih 10 minutah obupala in se odpeljala spet do bivaka, a še preden sva se spet za v jamo začela pripravljati, se je medved spet oglasil. Še bolj grozno kot prej!

Vmes se je seveda stemnilo, hkrati z izginotjem svetlobe je pa tudi moj pogum izginil. Sem malce postokal, da morava do jame kar nekaj dolgih deset metrov peš čez gozd in če bi morda pa ne šla, sem poskusil, a ko jamarskega pripravnika do vhoda v jamo pripelješ, poti nazaj več ni. Sem na hitro še Lenko poklical, strokovnjakinjo za medvede, kaj to pomeni, če medved kar ruli, čeprav midva ropotava, če je morda ranjen ali kaj, pa se je tako smejala, da je sploh nisem mogel resno jemati. Da srnjaka slišiva. Sem zatrmulil, da vem, kako se srnjak oglaša, pa jelen tudi in da skoraj zagotovo to medved ruli, da kaj drugega ne more biti. Se je še kar smejala in lisjaka ponujala, ki sem ga z gnusom zavrnil, pri kojotu sem pa malce zatrokiral, ker za kojota pa res ne vem, kako se oglaša. A nisem kupil, tisto, kar je rulilo ne daleč proč, ni bilo nekaj majhnega!

Je prijateljica videla, da sem v resni stiski in se je zresnila. Vprašala, če se k bivaku pripelje. No, to me je pa streznilo. Kam bi pa prišli, če bi me morala Lenka v jamo za rokico pospremiti?! Vem, kam, v črnomaljski vestnik na prvo stran, v rubriko Saj ni res, pa je!

Sem zbral ves pogum in se oblekel, Mitja je zagrabil sekiro in sva krenila proti jami. On se je prvi spustil v brezno, jaz sem bil s popkovino pripet na vrv, če bi se moral v globino vreči! Brez heca! Ko sem bil enkrat na štriku in v hladu, je strah minil in sva kar hitro prodirala v globino, ko sva prišla do konca meandra, do koder sva zadnjič prišla, je pa Mitja rekel, da to ni nič, če isto naredi, da mora biti vsakič kakšen napredek in če bi se še eno stopnjo spustila. Sem ga spet opomnil, da naslednji dan zjutraj meni ni treba v službo in da naj se kar sam odloči in se je. Je vpletel zavoro in se spustil še dodatnih 40 m, da sva potem malce kontemplirala nad akustično dvorano. Zapela pa nisva, to pa ne!

Gor nama je šlo kar okej, tam nekje v tretjem breznu pred izhodom me je pa spet ugriznilo. Kaj pa če beštija še vedno ruli in če morda ruli še kaj bližje?! Sem bil prav vesel, da je bil Mitja prvi, ko sem posran pokukal ven, dejstvo, da je v rokah trdno stiskal sekiro, me ni pa nič pomirilo.

Proti bivaku sva ropotala z jamarsko opremo, ko da po hosti hodi cel totalno pijan tolkalni ruski ansambel, medveda ni bilo. Pa tudi rulil ni več. A nekaj časa sam k bivaku zagotovo ne bom šel …

 

Pohvala

Če pridno, zagnano in pošteno delaš, slej ko prej pride tudi pohvala. Ker trud in rezultati se načeloma slej ko prej opazijo. Nas je ministrica za obrambo Andreja Katič pohvalila, da smo pridni in marljivi in nam zaželela srečno. Paše, nimam kaj tajit …

Predizpitno

Saj v bistvu se mi niti ni ljubilo pisati o današnji vaji, a ker je Grdin ravno enkrat za spremembo fotke nemudoma poslal, pa moram. Škoda ne deliti lepih fotk …

Redna vaja reševalnega centra Novo mesto, a ker so naslednji vikend že izpiti za jamarje reševalce in jamarje reševalce pripravnike, sem zaprosil našo šefico, če se nam še oni lahko pridružijo, kajti čas tako hitro teče, da do prejšnjega tedna sploh niso vedeli, da bodo že morali pokazati, kaj smo jih naučili. In so priskakljali, skoraj vsi, kakopak, še na hitro malo ponoviti. So bili pridni, na dvojno tirolko smo nosila vlekli iz ne preglobokega brezna in jih je bilo lepo gledati, tudi Erika, ki je splezal na drevo in se delal, da dela, ko je pa mislil, da ga nihče ne gleda, je pa sendviče mlatil. Smo napravili kar tri izvleke, da so se ekipe malo premešale po manevrih, najbolj so stokali, ko sem se v nosila ulegel jaz. Saj mojih 90 kg jih menda ni motilo, plus teža nosil, opreme pri nosilih in kovačije tudi ne, karakter imam menda težak …

Je kar fascinantno, kako hitro se iz “navadnih” jamarjev naredijo reševalci, me v nosilih ni bilo nič strah!

Na analizi, ko smo vse pospravili, sta me pa inštruktorja Dejan in Erki presenetila. Erki zato, ker ni ko ponavadi popisal za ene 7 strani napak, jih je dobrohotno le za dve tretjini strani naštel, Dejan se je pa sploh osredotočil na pohvale in je kritike samo prešprintal. In zdaj ne vem, kaj se dogaja – ko sem jaz pri njiju delal izpit, smo dva dni dlje na analizi ostali, da smo se čez vse prebili! Ja, pomehkužila sta se po moje …

Pa dva plusa velika sem danes v svojo beležko zapisal – enega Tičarju, ki je včeraj jamo opremil in mi v končni dvorani kofe pustil, drugega pa Tončki, drugega Tičarja soprogi, ki mi je prek svojega moža sendvič poslala. Ma saj vem, da ga je tako dobrega naredila in poslala samo zato, ker ve, koliko njen soprog “zna”, samo ko sveže kumarice hrustajo med zobmi in se bržola topi na jeziku, človek enostavno pač mora zapisati plus, tle ni kej …

Ja, menda so bile tudi nekakšne volitve pri nas in so prek FB spraševali, če smo svojo dolžnost opravili. Smo jo, lahko ponosno povem, da s to vajo smo še malce bolj pripravljeni, če in ko nas pokličejo na pomoč …

Zrno

Kako slepa kokoš najde zrno? S srečo, kakopak! Pred leti sem v skoraj stometrsko brezno zbil sončna očala in čeprav ni bilo energije za še enkrat dol se spustit, sem vseeno šel, ker so bila draga ko žafran in čeprav sem bil prepričan, da jih ne bom našel, sem jih. Potem sem enkrat v Cinku na dnu prvega brezna pozabil fotoaparat in ga šel naslednji dan iskat, ampak za oboje sem vedel, kje zadeva je.

Ko sva pa včeraj z Mitjem iz Čaganke prikruzala in sem pri bivaku hotel vzeti očala, da jih umijem, na nos nataknem in spet spregledam, jih pa ni bilo. Sem se namreč med plezanjem topil in so bila očala tako rosna, da sem jih zataknil v dekolte, v podkombinezon. Saj to sem že večrat storil in sem jih še vedno do zdaj našel, tokrat jih pa ni bilo. Previdno sva pregledala vse okoli bivaka, kjer sem tacal, pa jih ni bilo, potem sva se pa še do jame počasi in previdno odpravila in oprezala za očali. Pa jih ni bilo, kakopak. Domov sem dal svojega Fiatka voziti Mitjatu, ki drugače vozi neko povsem novo limunzino in itak da se je takoj stokanje začelo. Stari, to vozilo nima servo volana (nisem mu hotel povedati, da je morda malo v roke ošvohnel), stari, tale bolid nima bremz (tudi noge je imel očitno ošvohnjene od Čaganke), a nimaš dolgih luči (tole je pa že bolj pod podjebavanje spadalo, ker je po hosti ves čas vozil z dolgimi, ko je preklopil na kratke, je mislil, da so se pa pozicijske prižgale)?!

Saj do doma se je kar privadil in ni več stokal ali pa mu je le energije zmanjkalo, kaj pa vem. Meni jo je tudi, a sem se danes po kosilu vseeno k Čaganki spet odpravil, ker očala potrebujem. Dioptrijo imam manj kot -1, a me cilindri zafrkavajo. Res je, da so očala tako zdrsana od brezštevilnih jam, da praktično tudi z njimi slabše vidim in sem se ko bolan srat pripravljal, da si nove kupim, a kaj, ko ne moreš kar v trgovino in si jih izbrati. Jih morajo narediti.

Sem prikruzal k bivaku in si najprej en orng kofe skuhal, sobotno prebral na sončku, ki mi je še ostala, potem sem se pa počasi odpravil do jame in ves čas buljil v tla. Kar hrbet me je bolel, ko sem tako sklonjen prišel do vhoda v jamo, a, kot rečeno, očala potrebujem in sem se res potrudil. Jih nisem našel, kakopak in sem zgodbo ponovil v rikverc smeri. Nisem jih našel.

Sem si skuhal še en kofe in med pitjem zbiral energijo, da se v jamarsko opremo dam, ko je zazvonil telefon. Sva z Maksom malce klepetala, potem sem pa povedal, da grem v luknjo, če sem očala kje dol pozabil, ker zunaj jih nisem našel. In je seveda prišlo vprašanje, kako bom, slep, očala našel. Da jih ne smem po zvoku iskati, ker če stopim na njih, ne bo prav …

Sem si rekel, da nekaj sreče pa tudi jaz še imam in do jame spet v tla intenzivno gledal, v upanju, da jih zagledam. Nisem jih. Sem se spustil v prvo brezno, je prijalo, je bilo hladno, in na dnu prvega brezna vse pregledal. Očal ni bilo.

Saj sem bil skoraj povsem prepričan, da sem jih prinesel ven in izgubil šele nekje zunaj, a če jih zunaj ni bilo, so pač morala biti nekje noter. Sem se spustil še v drugo brezno, kjer sem Mitji v jezeru kazal jamske živalice in bil pri tem na vse štirih. So mi morda pri tem padle iz dekolteja. Niso mi …

Sem šel še v tretje brezno, ker tam se moraš pa malo guziti in sem jih morda pri tem izgubil. Nisem jih, vsaj našel jih nisem.

Okej, sem še do 70 metrce splezal, tam je tudi neka ožja luknja, sem jih morda tam kako zbil. In čeprav upanja nisem imel, sem vseeno vse pregledal in jih kakopak ni bilo.

Ko sem bil že tam, sem se še 70 m nižje spustil, če so pa morda tam. Ni jih bilo. Sem še v meander se potrudil, čeprav tam je bilo brez veze, je milijon lukenj na poti. A sem vseeno odšel do konca, kjer sva dan prej zaključila. Jih ni bilo.

Sem razmišljal, če se spustim še eno brezno, če so morda pa dol se nekako skotalila, pa se mi potem ni ljubilo. Pa tudi, roko na srce, niti malo nisem verjel v to možnost. Drugače bi šel, so očala dražja kot trije jamarski Fiati …

Počasi sem potem plezal ven in kakopak švical ko konj, kondicije ni, pa tudi nobenega ni bilo ne pred mano ne za mano, ki bi priganjal. Ja, vem, v jamo nikoli ne greš sam, a mi je kar pasalo. Biti sam s sabo brez očal globoko pod zemljo, z divjim rokenrolom iz telefona. Sem kar malo zavdihnil, kaj nisem še gorilnika za kofe vzel, bi bil cel žur lahko …

V vsakem novem breznu sem tudi gor grede vse spet pregledal in kakopak očal ni bilo nikjer. Sem končno priplezal ven, a ko je vame butnila vročina, sem se odločil, da bom kar še na vrvi, tik pri izhodu iz jame enega pricinil. Dobro, sem razmišljal tudi o tem, da bi kar ven šel in si pri bivaku scmaril en kofe in tam šele enega prižgal, a me je vroče sonce prepričalo, da naj se mi nikamor ne mudi. In sem kadil, bingljajoč na vrvi direkt pri vhodu (ali izhodu) v jamo in ker nisem imel kaj početi, sem malce okoli sebe buljil. Saj videti itak nisem imel kaj, ko nisem imel očal, a vseeno. In itak da sem videl, sem jih takoj, ampak res takoj opazil. Očala! Takoj pri izhodu iz jame. Z roko sem jih lahko dosegel, še viseč na vrvi! Sem jih najprej iz togote mislil kar v brezno zabrisati, ker sem se zaradi njih skoraj 200 m spustil, a sem se potem spomnil, da bom moral še enkrat dol in sem jih le v žep vtaknil. Še prav pa kakopak fotografiral, kje so bila!

Sem si potem še en kofe scmaril pri bivaku in se kar malo neumno počutil, a jezil se pa nisem več. Saj kondicije mi itak manjka, pa spet videti je tudi okej …

Dober zaključek dneva

Po dobrih treh urah spanca sem že navsezgodaj tirolko napenjal med dvema drevesoma in nosila vpenjal. Ne, noben jamar se ni poškodoval, le vojašnica v Novem mestu je imela dan odprtih vrat in so povabili tudi jamarske reševalce, da se predstavimo. Ma saj kaj zelo naporno ni bilo, le tu in tam sem se uščipnil, da preverim, ali še spim in sanjam ali sem res tako priden, še preden sonce začne peči na vso moč! Tanja pa kakopak vsa živahna, njej je sredi noči vstajati normalno. In sem jaz bolj v senci sedel, ona je pa firbce malo v nosilih drgnila gor in dol …

Potem sem skočil v Ljubljano na tretje cepljenje, s steklino sem zdaj zaključil (ne smem nobenega ugrizniti vsaj tri dni), klopi me zdaj tudi lahko napadajo, pa kakšnega z ošpicami tudi lahko objamem. Kaj so pa hepatitisi in podobni nebodijihtreba, pa se mi niti sanja ne …

Potem sem se vrnil v vojašnico, malo v senco sedet in Tanji družbo delat, ko je pa poveljnik videl, da se dolgočasiva, naju je pa na vožnjo z Valukom po poligonu poslal. Kaj zelo adrenalinsko ni bilo, ker so puške odmontirali, a sem se čisto zabaval. Potem se je uscalo in sva ravno zadnjo sekundo vse skupaj pospravila, čeprav se jamarji načeloma dežja ne bojimo, doma sem se pa preveč hvalil, kako sem se z oklepnikom vozil in je bilo ravno še dovolj časa, da sem moral še tamalega sina odpeljati v vojašnico. A si je namesto vožnje z Valukom izbral vojaški muzej, da sem mu lahko najedal, kakšno puško sem imel jaz med osamosvojitveno vojno in kakšno uniformo. Znaka veteran sicer nimam, a ga imajo na srečo vsi drugi. Saj ni čudno, da smo takrat zmagali, ene pol milijona jih zdaj ponosno hodi z znakom veteran okoli in razlaga, kako so sovraga odgnali …

Še preden sem domov prišel in še preden se je zmračilo, me je pa vprašanje našega letošnjega tečajnika Mitja zadelo, če bi šli kaj v jamo. Da se samo z reševalnimi zadevami ukvarjam, on se mora pa s kolesom voziti, namesto da bi se hladil v podzemlju!

In sva šla, kar v čaganko, kakšnih švoh 140 m globoko. A se kaj dosti hladil ni, celo kar dobro je kuhal. Mu je šlo dobro, in gor in dol, nimam kaj tajit. Zunaj je bil pa vesel ko televizor, spet je nov globinski rekord padel, pa da je končno umazal kombinezon se je tudi veselil, da ga ne bo v prazno pral. A, tako, med nami, kaj dosti se zasral ni, zna Čaganka bolj umazati. Ko sva se potem pri bivaku preoblačila, sem opazil, da so njegove snežno bele gate še vedno snežno bele. No, vsaj od daleč …

Potem pa še na hitro en prebranec, brez tega ne gre, in se je dan počasi prevesil v nov dan …

Certificirano – SI Cave Search And Rescue

Še zadnjo vajo smo morali opraviti, preden naj bi nas certificirali in so bili meseci pred tem kar napeti. Pustimo ob strani milijon papirjev, načrtov, obrazcev …, ki smo jih 3 leta urejali, pisali in prirejali ter štabne vaje in podobno usposabljanje, saj postajamo del modulov CZ EU v naboru Evropskih zmogljivosti za nujni odziv, tokrat je šlo zares. V Avstriji naj bi končno preverili, kako se obnesemo v praksi, v sodelovanju z reševalci iz vse Evrope, ki jame niti od daleč še niso videli …

Po scenariju se je v globoki in tehnično zelo zahtevni jami Frauenmaurerhöhle, ki je dolga prek 40 km, zgodila nesreča, v dolini pod jamo pa je avstrijsko mestece Eisenerz prizadel še potres. Na vaji je sodelovalo 122 reševalcev iz vse Evrope, skoraj 80 »igralcev«, ki so igrali poškodovance ter ne vem koliko opazovalcev, ocenjevalcev, trenerjev in certifikatorjev. Slovenska jamarska reševalna je bila le manjši delček vaje, a ker naj bi nas na vaji certificirali, smo bili še posebej v fokusu! Saj v jami ni problem, gremo pod zemljo in nobenemu se ne sanja, kaj tam počnemo in če je to, kar počnemo, prav ali narobe, prav zaradi  tega razloga pa so nas nameravali uporabiti tudi v ruševinah osnovne šole, kjer je bilo »poškodovanih« 26 otrok in učiteljev, da nas vidijo pri delu ter ocenijo našo zmožnost sodelovanja z mnogo večjimi enotami.

Kar dovolj razlogov za nervozo, mar ne?! Pol enote z najnujnejšo opremo za reševanje v jami se je na kraj odpravil s helikopterjem slovenske vojske (le za informacijo, ta del smo opravili z odliko, od trenutka, ko smo sedli v helikopter in do trenutka, ko smo reševalci izginili pod zemljo, je minilo le 6 ur, čeprav je po cesti razdalja skoraj 300 km!).

Dva pilota ter tehnik so v letečo pošast sedli direkt po malici in so enostavno oddelali šiht, mi smo pa bili navdušeni ko mali otroci. Smo leteli tako nizko (če bi šlo kaj narobe, da bi se lahko dol spustili po vrvi, preden bi hudič šalo vzel, se je šalil reševalec Bojan), da so telefoni in internet vsem delali in smo fotografije ter vtise celo pot ko plačani objavljali na FB kar sproti, da smo prišli na cilj s povsem praznimi baterijami v telefonih.

V manjšem avstrijskem kraju smo pristali kar direkt sredi nogometnega igrišča in se nemudoma srečali z lokalnimi oblastmi in reševalnimi službami, ki so nam posredovali vse potrebne informacije, po kakšni uri smo bili pa že v kombijih in pod goro, sredi katere se je nahajal vhod v jamo.

So nam rekli, da bomo do jame hodili švoh urico, niso nam pa povedali, da bo pot skoraj navpična. In se ne spomnim, kdaj sem nazadnje tako crkoval. Zadaj težak nahrbtnik z osebnimi stvarmi, spalko, armičem, kuhalnikom, kavo, hrano in vodo za tri dni (jap, moramo biti samozadostni), spredaj v ogromni transportki, ki sem jo nosil ko harmoniko, vse za v jamo. Ma res postajam prestar za te stvari, švic ni tekel od mene temveč je šprical ven! Sem bil verjetno videti ko tik pred infarktom in se je eden od certifikatorjev ponudil, da mi pomaga. Sem se upiral, ker verjetno ni okej, da ti ocenjevalec, ki odloča, ali si usposobljen za reševanje, nosi torbico kakor otročku prvi dan v šolo, a sem malo pred koncem, ko se je pot postavila skoraj navpično, popustil. On je malo zastokal, jaz sem čisto malo lažje zadihal, do jame sva pa potem oba prišla, ko da sva ravnokar stopila iz bazena.

Ekipa z zdravnico se je z vodičem odpravila v jamo, jaz sem se pa po lestvah povzpel pod strop jame do najbolj pravljične hiške, kar sem jih videl. Ko nekakšno orlovo gnezdo je! So jo postavili že pred kakšnimi 60 leti avstrijski jamarji, jo uporabljajo kot bazo pri raziskovanju jame, mi smo jo pa uporabili kot bazo za reševanje. Ja, določili so me v bazo. Saj sem malo protestiral, sem si želel v jamo, a Maks ni popustil. Je rekel, da imam zdaj toliko usposabljanj za sabo, da sem tapravi za vodenje baze, čeprav me je le verjetno zaradi mojih let dal na lažji položaj. Vsaj tako sem si mislil, dokler nisem začel delati, potem mi je bilo pa vsakič bolj žal, da ga nisem poskusil prepričati, da koga drugega postavi v bazo.

Ekipa, ki je napredovala po jami kakšna dva kilometra, kjer je bil poškodovanec, se je na vnaprej določenih točkah javljala prek jamskega telefona ter sporočala kaj in kako, kar sem moral zapisati v dnevnik, potem prek postaje sporočiti v štab, prek avstrijske postaje sem moral občasno poročati v njihov štab, prek telefona sem moral avstrijski policiji sporočiti, kdo vse je šel v jamo, občasno me je Erki poklical po jamskem telefonu, da glavnemu opazovalcu prek tretjega telefona kaj sporočim … Hkrati moraš pa o vsem skupaj voditi časovnico!

Ko je sonce zašlo, je malce mraz ugriznil, termometer pred hiško je kazal 6 stopinj, a se je javljanje iz jame malce umirilo (prišli so na težji del in so potrebovali več časa med dvema voxoma), da sem si lahko kofe skuhal in odprl vojaško vrečko s hrano in se malo podprl. Od druge ekipe sem dobival sporočila, da so že vsi v bazi v dolini in da to je super s Civilno zaščito potovat, da je baza postavljena, šotori so ogrevani, da imajo tuše, postelje ter celo kuharja, ki da jih neizmerno razvaja, da če bodo pridni, bodo celo palačinke dobili, kave pa kolikor hočeš. In se mi je tisti mrzel pasulj, ki sem ga natepaval iz vrečke skupaj z nekakšnimi krekerji, ki so bili videti ko karton, le da so bili trši in bolj brez okusa, še bolj v grlu zatikal. A imel sem najlepši razgled na svetu, s skoraj polno luno, ki je lebdela prav pred mojim nosom! Pa hiška ko iz pravljice, da se mi je kar smejalo, ko sem sedel pred njo, ko sem pa tu in tam vanjo vstopil in se vsakič v glavo butnil zaradi nizkih vrat, me je pa kar malo minilo navdušenje …

Okrog desetih zvečer sta v gnezdo prišla še dva avstrijska reševalca, ki naj bi naslednji dan v jamo vodila drugo ekipo in ker je hiška res drobna in ker sem se moral ves čas nekaj oglašati ali prek postaje ali jamskega telefona, sem se odločil, da bom kar zunaj na prijetnih dveh stopinjah nad lediščem spal.

Sem si na klopci pred hiško postlal, direkt nad prepadom, sem še celo malo razmišljal, če bi šel spat kar v jamarskem pasu, da se pripnem. Pa se potem nisem, sem se tolažil, da mirno spim …

Ekipa je do poškodovanca prišla okoli desetih zvečer, ekipa, ki je vlekla kabel za jamski telefon, pa šele okoli enih zjutraj, zato sem poročilo o stanju poškodovanca šele takrat dobil. Kar sem moral posredovati v štab, potem je štab zanimalo par stvari, da sem vprašal v jamo in smo tako pingpongali skoraj do dveh zjutraj, ko so se v jami k počitku spravili, jaz pa počasi tudi. Nekaj čez tri sem se zavlekel v spalko in ker sem nase navlekel boga in pol oblačil, me ni dosti zeblo, plus kofe je bil še topel in ni bilo hudega. Najjače od vsega mi je pa bilo, da sem iz postelje opazoval skoraj polno luno, ki je bila tako blizu, da bi se jo skoraj lahko dotaknil, pa kadil sem lahko v postelji! Se mi zdi, da je že kakšnih 30 let, kar sem spal v postelji s pepelnikom na dosegu roke!

Okoli treh zjutraj sem zaspal, okoli pol štirih zjutraj pa so hotele vse tiste neizmerne kave, ki sem jih spil, pokukati, če je luna res tako velika. In sem kar v spalki odskakljal na pomol in odtočil ter pri tem seveda pazil, da nisem točil po sončni celici, da me ne bi kaj streslo! In tukaj moram priznati, da sem bil kar malo ponosen sam nase, res. V mojih letih se ne zgodi več zelo pogosto, da curek nese kakšnih sto metrov daleč …
Sem spet zaspal, a ne za dolgo, ko me je nekaj zbudilo in sem najprej mislil, da sem na Luni. Sploh nisem vedel, kaj se dogaja, le nekdo je čisto blizu moje glave nekaj govoril. Sem potreboval kakšno minuto, da sem ugotovil, da me kliče komandant Jani.

Da kaj dogaja v jami, ga je zanimalo. Spijo, sem bil kratek, ves munjen. Ter ga mimogrede še pobaral, koliko je ura. In je mirno povedal, da bo kmalu pet zjutraj, da on bolj zgodaj vstaja …

Je preveril, če bi morda v jamo poklical prek jamskega telefona in jih vprašal, kaj dogaja ter mu poročal, pa sem se zbunil, da je še prezgodaj. Ker če bi, ne bi imel več nobenega prijatelja! Ni preveč vztrajal, a potem seveda nisem mogel nazaj zaspati in ko je sonce pokukalo med gorami, sem jih pa poklical. Ne da bi pogledal na uro. In je Erki kasneje povedal, da je imel alarm nastavljen na pol sedem, jaz sem pa eno minuto prej poklical. Je priznal, da me je kar malo preklel, ker sem ga prehitel. Bernard se je pa tudi takoj oglasil, si je rekel, da če jaz tako zgodaj kličem, da mora biti pa kaj narobe …

Stvari so potem stekle, v jami so začeli s transportom poškodovanca in so redno poročali, jaz sem poročal naprej, kuhal sem si kavice, sonček je začel greti … Prišla je druga ekipa, da zamenja prvo, pa prišla je Katja, da zamenja mene v bazi, Murček je prišel, da smo mu rojstnodnevno zapeli, pa psiholog je prišel. Ja, sploh nisem vedel, da ima enota tudi psihologa s sabo, ker če se reševalci srečujejo s toliko poškodovanci, se jih to kakopak dotakne, tu pa on vskoči. Sem mu za vsak slučaj en dober kofe skuhal, človek nikoli ne ve! Psihologi opazujejo ljudi in če bi mene preveč pozorno opazoval … Je užival v kavici in sva potem malo poklepetala in sem izvedel, da je alpinist, ko sem se dovolj udomačil, sem mu pa povedal, zakaj je kofe dobil. Da bo ocena pozitivna, kaj čmo, povsod je potrebno podkupovanje …

Potem se mi je pa cel dan naredil, ko sem opazil podkomandanta iz Uprave, Matjaža. Človek je bil videti točno takšen, kakršen sem bil jaz dan prej. Naslonjen na ograjo je komaj dihal, ves rdeč je bil v glavo, moker pa, ko da je iz bazena prišel! Je prišel gor skupaj s Tinco in Dejanom in ko smo jih poklicali, ko so že iz parkirišča odšli, da naj še par stvari prinesejo, je prvi rekel, da on ne gre nazaj, zato je odšel Dejan, njemu je pa svoj nahrbtnik dal. Kar ga je ubilo, kakopak. Ne Dejana, Matjaža. Je sopihal tam na ograji in bentil, da to je to, da on Jamarski reševalni ne more dat več, kakor je dal, samo še umre lahko. Evo, to je prava požrtvovalnost, če mene prašate …

Ko je v jamo vstopila druga ekipa, ki naj bi zamenjala prvo, smo morali vstop javiti tudi avstrijski policiji. Sem to nalogo kar Katarini predal, kajti avstrijski uradniki zelo slabo govorijo angleško, a tega ji seveda nisem povedal. Je zelo lepo poročala v angleščini, potem je nekaj časa poslušala, kmalu pa začela kar nekaj jecljati, saj je ugotovila, da je človek na drugi strani ne razume. In je preklopila na nemščino, kakopak. Jaz sem se rolal, policaj na drugi strani pa tudi: Cvaj kejvers zur grote gingen … Nein, kejvers, Höhlenforscher …
So se stvari spet umirile, lepo smo na sončku kofetkali, nosila so lepo potovala proti nam, druga ekipa se je pridno javljala na vsaki točki, ko je napredovala proti garačem, ki naj bi jih zamenjala, potem se je pa seveda zgodilo! Ker lepe stvari nikoli ne trajajo. Na vsaki vaji imamo vedno tudi šifro, s katero vajo prekinemo, če gre kaj narobe in ko sem iz postaje zaslišal No Play!, No Play!, No Play!, me je kar zmrazilo. To je namreč pomenilo, da se vaja prekine in začne z resničnim reševanjem!

V drugi ekipi je bil tudi avstrijski jamar, vodič, ki mu je nekje na sredi poti v jami postalo slabo, driskal je, povsem mu je zmanjkalo moči. In ker je bil že več ko krepko uro oddaljen od vhoda, ekipa, ki bi mu lahko pomagala, pa še dve uri naprej, se je vaja prekinila. Saj so garači v jami protestirali, a ni nič pomagalo. Še tako majhna nevšečnost v jami ali slabost ni nikoli samo majhna nevšečnost, kajti od bolnišnice si oddaljen toliko in toliko ur in če se zadeve poslabšajo …

Omaganemu sta pomagala naša zdravnica Tina in Dejan in še preden so prišli ven, je bil globoko v dolini že rešilec. Do sedme ure je prva ekipa prišla ven in smo se vsi odpravili v dolino, druga ekipa, ki je pospravljala opremo, pa je morala prespati na gori. In nas je že med hojo v dolino ujel Maffijev klic prek postaje, če lahko dobi kuharja na zvezo. Kar se mi je zdelo čudno in sem seveda vprašal, zakaj potrebujejo kuharja. Ker on je bil v dolini, oni pa na gori. Da potrebujejo baterije, je pojasnil. Nič mi ni bilo jasno, ko pa je dodal, da je vseeno, če so rdeče ali zelene, se mi je posvetilo. In sem poklical gospodarja Murčka, ki je dobro založen z vso opremo čakal na nas pod goro, če ima kaj baterij na zalogi (sprva tudi njemu ni bilo nič jasno, dokler barv nisem omenil), je zastokal, da jih ima samo 6. Reševalcev je bilo pa 8. Sem kar videl zaplete, a če ni, menda še vojska ne vzame. Zadevo je rešil Marko Z., ki se je vozil po nas in je povedal, da ima v kombiju cel karton baterij, ki jih je podaril sam naš presvetli vodja, ki ni mogel z nami na vajo, in je bilo to darilo, če naredimo. Veselje je bilo seveda neizmerno, dokler se ni oglasil naš zlati Marko E., ki je pojasnil, da JRS uporablja 3,6 W baterije, zelene ali rdeče so pa absolutno premočne za vajo. Smo se delali, da ga nismo slišali in Maffi je kljub temu, da je bil crknjen od celodnevnega jamarjenja, kmalu priskakljal v dolino, da jih je pobral. Za vsakega eno, čeprav, roko na srce, eno je spil tudi tam pri nas. In ko je prišel nazaj gor med tovariše, so ga vsi sumili, da je med potjo pokonzumiral višek in obžalovali, kaj dol niso poslali raje Maksa, ki baterij ne konzumira …
Sem v petek zvečer prvič videl našo bazo in sem bil navdušen. Civilna zaščita ima res vse, ko sem se stuširal s toplo vodo in pojedel topel obrok ter popil par kofetov, sem pa malce sumničav postal. Če je ko vojska brez pištol, a bo potrebna zjutraj kakšna fizkultura pa to?! So me pomirili, da ne, a dokler naslednjega dneva nisem začel s čikom in kofetom, kar nisem mogel verjeti …
Naslednji dan smo imeli pa vajo z drugimi moduli, da vidijo, kako smo usposobljeni sodelovati. Pa da nas sploh vidijo pri delu na dnevni svetlobi, kakopak.

Po scenariju je porušilo šolo, v kateri je bilo ujetih 26 otrok. Grški Usarji so odprli steno, nekdo je preveril, kako je s statiko, potem sva pa že s Tinco zdravnico vstopila, da vidiva, kaj in kako. In me je šok, ko sem vstopil in so otroci začeli vpiti na pomoč, vsi z grozljivo namaskiranimi ranami, ležeči pod kupi kamenja in opek! Kar ne veš, kje bi najprej zagrabil! So na srečo prišli še drugi in so stvari stekle, vsak je delal svoje delo, dokler ni prišlo sporočilo, da so se porušile stopnice, ki so omogočale edini izhod iz stavbe. Kar je pomenilo, da je zadevo prevzela JRS, oz CaveSAR! Opremo smo mi dvigovali skozi okno z vrvno tehniko, poškodovane pa po žičnici spuščali ven, da je bilo vse skupaj ko v Diznilendu. Otroci so prav nestrpno čakali v vrsti, da so se lahko zapeljali v globino, najbolj pa me je presenetilo, da je ogromno reševalcev snemalo zadevo. Reševalce, ki s težko opremo prebijajo pot v ruševine, rešujejo ljudi spod težkih betonskih blokov, je fascinirala najbolj enostavna vrvna tehnika, ki jo pri jamarskem reševanju uporabljamo vsakodnevno.

Ko smo speljali vse otroke, se je za vožnjo prijavilo tudi nekaj reševalcev, da jim ne bi bilo treba po stopnicah, a smo uspeli spustiti le tri ali štiri, vsem ostalim je tik pred zdajci zmanjkalo poguma …

Vaja je bila uspešno končana in certifikatorji, tri sem poznal še iz vaje v Nemčiji, so mi zaupno povedali, da smo naredili. Da smo carji. Da smo CSARJI. In so se hoteli fotkati z mano, da ovekovečimo trenutek. Pa ker itak vsi vedo, da sem slaven slovenski pisatelj, samo ne vedo, da to pa res nič ne pomeni, so izkoristili priložnost. A je Erki tako fotkal, da je ujel samo tri certifikatorje, mene je pa odrezal, le roka se vidi. Pa potem pojasnil, da nimam dovolj visokega čina biti na fotki z mednarodnimi veljaki. Okej, bodimo pošteni, je potem (po protestu) pritisnil še eno …

Kakor koli, zdaj smo kot prva jamarska reševalna služba v Evropi certificirani pri EU Civilni zaščiti. Ja, res je, sami ne moremo veliko narediti, a ker smo Slovenci zaorali ledino, bo drugim iz drugih držav toliko lažje …

Poln vikend

V petek sem moral že pred šesto zjutraj odpeljati sestro na letališče v Zagreb. Me je zadnjič enkrat ona odpeljala na Brnik, ko sem odhajal na vajo v Nemčijo, pa tudi iskat me je prišla in domov odpeljala in sem se ji, ker se tako spodobi in ker je takšen red, zahvalil z besedami, da ji nikoli ne bom mogel povrniti dobrote. Pa je takoj ustrelila, da to sploh ne bo problem, da bo ta nikoli prišel prej, kot si mislim, saj da odhaja v Avstralijo in potrebuje prevoz, ker ne želi pustiti avta tam na parkingu, bi bilo predrago.

In sem takorekoč sredi noči, po dobri urici spanja, sonce je ravno dobro pokukalo prek obzorja, sedel v avto in jo zapeljal proti letališču v sosednji državi. No, dobro, bodimo pošteni, ona je vozila, me pozna, moji refleksi so bili kljub dvema Petrolovima kofetoma ko pri crknjenemu konju! Sem bil prepričan, da je pot do letališča dobro označena in verjetno tudi je, a ker sva imela vključena vsak svoj GPS navigator, ki sta, kako prikladno, kazala vsak v svojo smer, sem se malce pred letališčem dodobra prebudil. Njen navigator je kazal desno na križišču, moj sicer tudi, a par kilometrov več do cilja, tabla nad cesto je pa naravnost kazala. In sem začel vpiti, da jebeš tehniko, da table glejva, da Hrvati pa menda ja vedo, kje je njihovo letališče in se je sestra bogica zmedla ter sledila kažipotu. Oba najina navigatorja sta pa popizdila in preračunavala in zahtevala, da na najbolj primernem kraju obrneva, moj je silil potem nekam na jug, njen na vzhod, table pa na jugovzhod, bolj sva se oddaljevala od letališča, bolj je pa tudi moja sestra norela. Da odhaja na drug konec sveta, tle pa do letališča ne more priti pravočasno …

No, sva prišla še dovolj zgodaj in je odšla čekirat karto, jaz pa parking poiskat. In sem se vmes seveda dvakrat izgubil, na srečo so krožišča in sem le po par dodatnih krogov naredil, potem sva pa tisti nasvidenje kofe zelo na hitro spila. Se ji je že mudilo …

Doma sem še Grdina na kofe povabil, ker me bolj poredko tako zgodaj vidi (če nismo ravno na vaji, treningu ali v jami!), še par opravkov opravil in časopise prebral, potem smo pa z letošnjimi jamarskimi tečajniki že proti Cink križu leteli. Tečajniki so bili vsi veseli, da bodo globinski rekord presegli, saj je Cinkovo prvo brezno 106 m globoko, in ko smo se oblačili v jamarsko opravo, mi je Mitja ves navdušen pod nos pomolil malo stekleničko. Da se spodobi, da je domače. Sem se branil, kakopak, alkohola nekako ne konzumiram, absolutno pa ga ne odobravam pred spustom v jamo. A je kar silil, da naj samo jezik namočim, tako, zaradi lepšega, da takšen je red, da se od tega nihče še ni napil in sem potem res tisto miniaturno frdamano reč nagnil, da je le par kapljic prišlo v usta, saj sem z jezikom zamašil odprtino, a je bilo to več ko dovolj. Zapeklo je ko stomater, ustnice so mi otrpnile, očala povsem zarosila pa dobesedno rigati sem začel, ko da bom zdaj zdaj bruhnil. Itak se mi sanjalo ni, kaj se dogaja, dokler nisem zagledal njihovih režečih obrazov. Mi je bilo v hipu jasno, da so mi nekaj posmodili, le kaj, tega pa nisem vedel. Je Mitja potem ponosno povedal, da je v šnopc nek njegov doma vzgojeni čili namočil, ki da je močan ko dinamit, v jamo smo šli pa malo kasneje, ko sem malo k sebi prišel.

Opremljal sem hitro, ker Cinka še vedno poznam ko svoj žep, tečajniki so pa bolj počasi kapljali za mano. Pred zadnjim pritrdiščem je Laura recimo kar zakampirala, ker se je spustila prenizko in ni mogla odpeti prnse prižeme, da sem hotel kar gor splezati in pomagati, Grdin kakšnih 30 m nad njo je bil pa vznemirjen ko lovski pes s srno v nosu. Da bo on kot pripravnik reševalec to rešil. Saj verjetno bi, a sta bila vmes še dva jamarja …

Je pa vseeno potreniral, je šel dvakrat dol in razopremil, da so se vmes klobase spekle. Potem smo pa kar sedeli, da je že skoraj sobota prišla in sem bil po dolgem času jaz tisti, ki je domov priganjal, ker da imam v soboto vajo JRS.

Sem se stuširal, opremo pripravil, še malo časopise preletel, a očesa še dobro zaprl nisem, ko me je predraga soproga že iz postelje suvala, da moram iti. Po par urah spanca mi itak nič ni bilo jasno, še manj je bilo jasni naši kuzlici. Da kaj se dogaja, je spraševal njen zmeden pogled, da svet ni tako narejen, da bi jaz vstajal tako zgodaj …

Saj ima prav in sem ji obljubil, da bova že naslednji dan spala, kot se spodobi in pičil v Roje, kjer smo morali pripraviti opremo za vajo v Avstriji. Certifikacijsko, za enoto CSAR, torej Cave Search and Rescue, ki bo po evropskih luknjah tudi reševala. Opreme za nekaj tovornjakov, kombijev in helikopter, prav težko se je bilo izogibati pogledom komandantov, če se ti ravno ni ljubilo delati. A se najde način, itak da se, če imaš dovolj let in izkušenj! In kavo se tudi zvoha, saj jo Murček kuha ne glede na lokacijo …

Ko so nas informirali o poteku dogodkov in namenu vaje ter opominjali na obnašanje na helikopterju, s katerim bomo v Avstrijo poleteli, me je pa reševalec Bojan dregnil, da naj vprašam, če imajo kadilske sedeže na zrakoplovu. Da on bi kadil med letom. In sem bil ravno prav zaspan, da sem že roko dvignil, a mi je dovolj zgodaj prišlo, da sem jo tudi še pravočasno spustil, preden je kateri od komandantov opazil …

Ja, naslednji teden bo menda peklenski, vhod v jamo je na 1800 m, jama dolga skoraj 40 km, temperatura v njej nekaj stopinj nad lediščem, ker pa bo “reševanje” trajalo tri dni, bomo v njej tudi spali.

Sem v soboto legel malo bolj zgodaj, da se končno naspim, čeprav je bila že kar nekaj ur nedelja, domačim (po mailu, kakopak, saj so že spali) zabičal, da me pred kosilom ne budijo, kuzlici obljubil, da zdaj bova pa spala ko ponavadi in z najlepšim namenom padel v nezavest, pozabil pa utišati telefon. Ki je zazvonil, kakopak, že zgodaj v nedeljo, se je prijateljica iz Srbije, ki je nisem videl že to let, vračala iz Italije. In sem skočil z njo na kofe, se spodobi, čeprav me je kuzla užaljeno gledala. Moja kuzla, tista, ki sem ji obljubil, da bova spala, kot se spodobi …

Še dobro, da je vikend minil in pridejo delovniki!

 

Nov obrazec

Tokrat smo se s kandidati za jamarja reševalca pripravnika dobili v petek zgodaj popoldne na Pokljuki. Iz prijetnih skoraj 25 stopinj smo se dvignili na manj prijetnih 12. Jap, v hribih je hladno, sneg se še ni umaknil! Nastanili smo se v vojaškem objektu, kar je pomenilo skupno spalnico, skupno kopalnico, skupno jedilnico, učilnico … No, za to zadnjo je itak logično, sva jih s Klemijem v njej morila krepko čez 11. uro ponoči. Klemi s prvo pomočjo in pakiranjem nosil, jaz z vsem ostalim. Zmagovalec je bil Tomaž (pa ne Grdin), ki si je vestno natisnil vseh 100 in nekaj strani poslanega gradiva! Naučil se ga sicer ni, a ne bodimo malenkostni …

Kakor vedno, ko spremenim lokacijo, sem bil pokonci prvi. No, skoraj, Simon me je prehitel, ki je že pred šesto zjutraj pred vojašnico avto pospravljal (!), da sem ga lahko za 30 centov nafehtal in si kofe iz kofeavtomata privoščil, ko je sonce pokukalo izza gora, sem pa storil nekaj, kar že dooooolgooo časa nisem! Sem odšel v spalnico in zaspance metal iz postelje! Ponavadi je obratno, ampak niti predstavljati si ne morete mojega užitka, ko sem bezal Klemija (ki je sicer že bil buden) in Ticota (ki se pa ni hotel zbuditi, pustimo ob strani, da sta s Klemijem iz Ljubljane prikolesarila!), pri Grdinu sem pa kar blago erekcijo dobil. Ne zaradi njegove možate postave, kakopak, ampak užitek je bil res neizmeren, ko sem ob postelji njegovi stal in mu resno razlagal, da naj se neha hecat, da mora na zajtrk, ker potem bomo šli v steno, čakali se pa ne bomo!

Pred sedmo smo bili že vsi na hladnem zraku, natančno ob sedmih sem pa četico pognal proti jedilnici. So kar ubogali, kar me je presenetilo, v jedilnico vstopili pa niso, kar me je pa spet presenetilo. A je bil misterij v hipu razrešen – bili smo v vojašnici in ker na vratih piše, da je zajtrk od 7:15 naprej, so se vrata jedilnice odprla točno takrat in nič prej …

Že pred osmo zjutraj smo pičili proti plezališču Gorje, kjer so nas nekateri inštruktorji JRS že čakali, potem se je pa akcija začela. Izpit se bliža, znanja potrebnega je ogromno in bilo jih je kar veselje gledati, kako so se podili gor in dol in dol in gor, v želji čimvečkrat vse veščine ponoviti. Celo Erika sem enkrat videl delati, ko so ga v nosila zapakirali in po terenu nosili! Je vsaj enkrat prešvican pil, ker so ga po soncu menda trajbali …

Ko sem videl, da že dovolj znajo, sem se tudi sam dal zapakirati v nosila, kajti junakov, ki bi se pustili prenašati, vedno manjka. Pa ne zato, ker bi bilo nevarno. A ko te enkrat zapakirajo, ne prideš več kmalu ven! Vsi želijo sprobati kakšen reševalni manever z nosili, ki jih je kar nekaj in če je tečajnikov za pripravnika 12, se urice kmalu obrnejo. Ponavadi nosil sploh na tla ne spustijo, da se človek ne bi kar sam odpakiral in ušel in se pripravniki samo menjajo na vrvi ob nosilih, ki bingljajo nad tlemi, človeka iz nosil pa spustijo šele, ko čez par ur zagrozi, da se bo v hlače (in posledično v nosila) uscal!

Meni ni bilo hudega, sonce je bilo ravno prav prijetno in morebiti bi celo zaspal, če komandant ne bi milijon kofetov prinesel pod steno, kar me je pa v hipu zbudilo. In je potem človek užival ko jaz ob Grdinu, ko sem ga iz postelje brcal! Sem trgal tista nosila, da bi ven prišel in si kofetek priboril, pa ni šlo. In se je spet izkazal Tomaž (spet ne Grdin), ki je s skodelico kave vestno stal ob meni, ki sem bingljal meter nad tlemi in mi jo podal vsakič, ko me je tečajnik prevrnil v vertikalo. Ja, to je tudi reševalni manever, pa še dokaj zahteven. Poškodovanega človeka namreč transportiramo iz jame v horizontali, če se le da, ker je to najbolj udoben položaj, a včasih so zadeve preozke in morajo nosila ven vertikalno, torej pokonci. Takrat jih mora pa reševalec prevrniti na vrvi in to so trenirali z mano, ravno ko so kofetki prišli. In, ja, sem poskusil piti tudi ležeč v horizontali, da ne bi izgubljal čas, pa ni šlo. Zato si je Tomaž pridobil plus točke, ker je kofetek podajal, ko sem bil v vertikali. Aja, pa pravkar sem se spomnil, da sem tečajnika Erika še enkrat videl delati – naju je fotografiral pri tem početju …

Okej, saj delali so vsi, še najbolj pa kakopak pa Erki, ki vse vidi in vse ve, pa čeprav je 20 m proč. Sem si malo prej ogledal Simonov filmček, ki ga je posnel na Pokljuki, sploh nisem vedel, da je imel kamero s sabo. In je postokal, da Erki je pa vedel, da ga je iz prve protiteže, kjer je nadzoroval zadeve, na tretjo, kjer je bil Simon regulator (torej vodja manevra), okurcal, da naj se bolj z reševalnimi manevri ukvarja kakor s snemanjem le teh …

A na koncu je tudi on priznal, da je letošnja ekipa kar dobra. Ne ravno s temi besedami, le napak njihovih ni preveč našteval, kar je že tudi veliko! Sem Klemija enkrat fotografiral, ko je svedrovec nabijal v steno in se je prav zdrznil, je mislil, da ga Erki fotografira. Ker to pomeni, da nekaj počneš narobe, ker Erki pač ne fotografira za svoj užitek …

Smo garali do mraka, potem smo v vojaškem objektu večerjo ujeli, si privoščili še tuš, potem pa seveda še garanje v učilnici. Je Maks obujal spomine na svoje brezštevilne intervencije v svoji dolgi reševalski karieri, kar je vedno zanimivo poslušati, ko jim je ob 11 h zvečer dovolil, da imajo pa še kaj časa zase, jih je večina pa kakor pokošena v postelje popadala.

Ja, res ni mačji kašelj 12 ur skupaj in več  učiti se in trenirati jamarsko reševanje!

Nekaj čez polnoč smo se v spalnico odpravili še zadnji in moram priznati, da čeprav imam Maksija nadvse rad, nisem bil prav nič vesel, ko se je zvrnil v posteljo ob moji. Maksi je namreč profesionalni smrčač. Ja, vem, vi ste mislili, da je to naš Anžič, a ste se zmotili. Anžič je kakor jaz čisto navaden amater v primerjavi z Maksom, mi amaterji ropotamo le, ko noter zrak vlečemo, pravi profiji pa ropotajo, ko vlečejo zrak v pljuča in še bolj, ko ga izdihujejo. Najbolj izkušeni, med katere kakopak spada tudi naš Maks, pa se celo na položaj telesa ne ozirajo in smrčijo tudi na trebuhu …

No, na srečo ni takoj zaspal, je še po kompu klofal, doktorji namreč nikoli ne nehajo delati, jaz sem pa sobotno bral. Okoli dveh zjutraj sem pa nenadoma pomislil, da morda bi bilo pa dobro zaspati pred njim in sem časopis zadegal pod posteljo, da si malo prednosti pred prijateljem naberem. Pa si je nisem, kajti čez par minut je tudi on komp ugasnil, da zapre trudne oči. Sem se silil hitro zaspati, pa kakopak ni šlo, v tej veščini res nisem dober (razen dopoldne, ko je večina v službi, takrat sem pa super, takrat pa lahko spim, da bi rekorde podiral!) in ko je začel malce globlje dihati, še niti blizu temu, da bi se izklopil, nisem bil. A ni bilo grozno in sem za hip celo pomislil, da so vse te štorije o njegovem smrčanju iz trte zvite, da gre za urbano legendo ali kaj takšnega in tudi ko je malce pojačal volumen, sem bil še kar optimist. Da bo. Mislim, da bo spanec zame.

Pa je moj prijatelj ko največji potniški avion – ogromne motorje počasi zakurbla, ne more kar direkt na poln gas, traja nekaj časa, da se vse skupaj ogreje. Je najprej globoko dihal, potem je malce hrčati začel, samo pri vdihih, ni bilo še nič groznega, a je pojačaval, kakor inženirji letalski zahtevajo, počasi a vztrajno. Ko pri meni spanca še niti blizu ni bilo, je pa on motorje navil že do konca. No, tako sem vsaj najprej pomislil, ko je bogo Katjo, ki je spala na pogradu nad njim, verjetno že krepko treslo od vibracij. Pa je šlo še na huje, letalo je bilo še na tleh, najbolj začne ropotati, ko se spusti po pisti in še pojača! Malo prej sem izbrskal čepke in si jih nabil do možganov, zato o jakosti ne morem čisto zares soditi, s kakšnim gasom se je zapodil po vzletni stezi, pa tudi Katarinco, ki je spala na drugi strani sobe, nisem opazil zapustiti prizorišča. Menda je okoli treh zjutraj spoznala, da ne bo šlo tako naprej, da ona potrebuje počitek, saj je cel dan vadila reševalske manevre pa še en naporen dan je bil pred njo in se je odpravila na hodnik na trdo klop počivat. Naj bo trdo, da je le tiše …

Je bilo pa menda zanimivo v sosednji spalnici, kjer so se tudi konkurenčni junaki v smrčanju preskušali med sabo. Ko je zarulil Maksi, so tudi tam kar potihnili. Saj veste, ko pride v gozd nov glavni medved in malo povpraša, če obstaja kakšen močnejši od njega, tisti manjši pezdetki, ki so se prej glasno širokoustili, kakšni carji da so, potihnejo in se poskrijejo …

Kakor koli, je pa na srečo vstal že okoli petih zjutraj, a ne zato, da bi si tečajniki vsaj za eno uro lahko moči pospešeno s spancem nabrali, le delati je moral nekaj na računalniku. Ob zajtrku je pa potem, ko so se prestrašeni novinci pogovarjali o nočnem dogajanju, kar blestel od ponosa. Pa ugotovil, da morda bi pa v JRS uvedli nov obrazec, z le enim vprašanjem: Ali želiš spati z Maksijem v isti sobi? Obkrožili bi lahko le “da” ali “ne”, samo potem nismo dodelali do konca zadeve, kaj bi bilo, če bi obkrožili “ne”. Med tečajniki se je pa hitro razširila pobuda, da bi dobili še tretjo opcijo – ali bi sploh spali z Maksijem v isti hiši …

Evo, če si car, si car, a tudi naši novi bodoči reševalci niso od muh! Po celodnevnem garanju v steni so še celo nedeljo garali in trenirali, je pa res, da se bliža izpit. Sem pa dokaj prepričan, da bodo med obvezno jamarsko reševalno opremo odslej prištevali tudi ušesne čepke …

 

 

Skoraj certificirano

Ja, seveda, nismo še tam, da bi bila mednarodna enota za jamarsko reševanje, SI CSAR, certificirana, še eno pravo vajo v Avstrijski jami bomo morali udariti, a smo že bliže temu. Sva bila z Erkijem danes še posebej pridna, sva delala, da se nama je iz ušes kadilo, a ker nekateri v štabu (po Erkijevem mnenju kakopak) niso, so dobili, kar so iskali. Klasičnega Erkija! In skorajšen mednarodni incident za dobro vago poleg tega, kakopak …

Ampak, prehitevam. Danes smo se res zabavali med delom. Spoznali smo se že dodobra in je vse lažje. Na začetku so me recimo Nemci postrani gledali, ko so poskušali fotografirati kakšen načrt pa sem jih s komolcem dregal, da so bile fotke meglene in neuporabne, čeprav sem se jim vedno vljudno opravičil, danes so pa že oni od enega do drugega skakali in jih rukali ter se jim vljudno opravičevali. Ma, se očitno lahko naučijo in sprostijo, če se hočejo. Drugače so pa še vedno najbolj zanesljiv vir. Če kaj ne veš, Nemce vprašaj, če recimo celo stric Google ne ve. Sem moral recimo v dnevno poročilo štabu napisati, da sem dal intervju o našem delu neki novinarki in me je trener opozoril, da moram zapisati vse, kaj so me vprašali, kaj sem odgovoril, kateri časopis, katera novinarka … Se mi sanjalo ni, priznam, sem tisti intervju bolj ko ne izkoristil zato, da sem zunaj enega lahko prižgal, a sem samo do Nemcev skočil in sem imel vse, celo telefonsko številko novinarke! Res so super, pa sploh jih ni motilo, da sem skoz pri njih visel in jih nekaj spraševal, so radi pomagali, ker so vedno nov vic od mene izvedeli. No, ja, evo, nič ni povsem zastonj …

Zmagovalka je bila danes članica belgijske ekipe za purifikacijo vode, ki jo pošljejo na poplavljena območja, da ljudem zagotovijo pitno vodo. Je od evropskega štaba poleg dodatne hrane in goriva za njihove čistilne stroje zahtevala tudi pitno vodo za ekipo …

Ampak, Erki, mednarodni incident. V bistvu sem jaz kriv, k sem ga za kratek čas pustil brez nadzora in potem itak veste, kako je to, če je Erki sam. Tukistan je namreč danes prizadel nov potres z dodatno škodo v severnem delu in nekaj članov naše misije se je moralo s helikopterji odpeljati tja, da oceni škodo. Sem odšel jaz, Erki je pa v bazi ostal, da uredi obsežno papirologijo za slovensko ekipo, ki naj bi zaradi nove naravne katastrofe v prizadeti državi ostala še dodatnih 10 dni. Ko sva se menila, kaj bo on in kaj moram jaz, sem pa nenadoma zvok bližajočega helikopterja zaslišal. Sem kar na rit padel od začudenja. Pa ti Nemci so res carji, sem si mislil, celo za štabno vajo zares helikopter priskrbijo! Sem stopil ven in helikopterja ni bilo, le zvok. Ki je prihajal iz zunanjega zvočnika modrega kombija njihove Civilne zaščite. Pa tudi šoferja sta imela pilotski čeladi in preden smo se vkrcali v kombije, smo celo spet pregled potnih listov opravili! Pa čez mesto smo se tudi peljali z vključenimi zunanjimi zvočniki z zvokom helikopterja in ko smo v centru stali pred rdečo lučjo in so nas vsi debelo gledali, mi je kar nerodno postalo …

No, ko sem nazaj v bazo prišel, je bil pa mednarodni incident že v teku. Erki je bil predolgo sam! Je naš glavni komandant, ki ga ponavadi samo po televiziji gledamo, poslal malce manjšega komandanta do naju, da preveri, kaj se dogaja in da nama naroči, naj malo razmisliva o tem, kako bova razmišljala! Naj se zamisliva, kako bova mislila takorekoč …

Nič mi ni bilo jasno, dokler seveda Erkijevega maila, ki ga je poslal v glavni štab operacij ZN, nisem prebral. V lepi in pravilni angleščini je uvodoma napisal, da jim bo razjasnil par stvari, da bodo popolnoma jasne, potem jim je pa razjasnil, da je bilo jasno. Da naša slovenska vlada nerada dela popoldne in če mu ne bodo do 14:00 sporočili, ali zaradi novega potresa slovenske reševalce potrebujejo še dodatnih 10 dni , da on lahko zaprosi vlado za podaljšanje mandata, bo našo ekipo odpeljal domov. V Slovenijo. In mi je bilo potem za nazaj jasno, zakaj sem me trenerji in ocenjevalci spraševali, če danes odhajam domov, ko nas je “helikopter” vrnil v bazo …

Kakor koli, smo uredili in zgladili, pa pomagalo je očitno vseeno, ker sva potem dobila vse informacije potrebne, ampak komandant je pa podkomandanta vseeno še parkrat do naju poslal. A sva vsakič imela pojasnilo. Ko je recimo vprašal, kje je najino dnevno poročilo, sva mu samo na uro pokazala, ki je kazala 4 minute do 16. ure. Po njihovih navodilih naj bi pa v štab dnevno poročilo poslala do 16h. In sva imela ravno še dovolj časa, da sva skopirala od zlatih Nemcev in je potem tudi Google prevajalnik lahko v miru zmlel. Sva enkrat skopirala tudi od Čehov, a ni bilo najboljše, smo kasneje ugotovili, da so oni pa že enkreat prej skopirali od nas Slovencev.

Pravilo torej je, da če že kdo, naj Nemci delajo namesto tebe.

Ne vem pa, ali je v redu, da naju zdaj komandant, ki ga bolj ko ne na tv gledava, osebno pozna. Z imenom in priimkom. Ma, je v redu, ssm prepričan, sva danes namreč ob z Erkijem dobila diplomo! Verjemite, sva bila bolj začudena od vas, res …

 

 

 

 

 

Visok obisk

Danes je bil dober dan. No, vsekakor boljši kot včerajšnji, najmanj to. Že zjutraj smo združili moči s češko in slovaško ekipo, ki imata približno enako polje delovanja kot mi in smo si malce razdelili delo ter zadolžitve. Saj bi to recimo lahko naredili že včeraj, pa nismo, vsak smo za svojim kompom ždeli in se brigali vsak zase. Razen Nemcev, seveda! Vsi Nemci, ki jih je na vaji kot Rusov, so že takoj na začetku potegnili mize skupaj in si razdelili delo in delali ko švicarska ura. Ma, ja, zato so Nemci kjer so, mi smo pa tam, kjer pač smo …

Dobro, saj bi lahko iskal detajle, da mi smo se pa bolj zabavali in več dopusta privoščili in boljše blefirali, da delamo ko Nemci, a to na takšnih vajah ni pomembno. Štejejo le rezultati. Teh pa včeraj nekako ni bilo, kaj bi tajil.

No, danes smo pa skupaj potegnili in je bilo lažje, plus naše reševalne ekipe so končno prispele v Tukistan in je bilo jasno, da se bo začelo zares. Erkija je končno srečala dobra volja, ko so slovenski ekipi, specializirani za reševanje iz jam, sporočili, da bomo reševali zasute in ujete turiste iz svetovno znanega podzemnega mesta in je kar žvižgal, ko je načrt akcije delal za ekipo. Da bi nam še več mrtvih in ranjenih in zasutih lahko dali, da kaj pa je to za nas čez ozke prezračevalne tunele samo 30 otrok potegnit!

Ampak, ja, seveda ni šlo povsem brez zapletov, saj so se nam naloge množile iz ure v uro. Ko sem že mislil, da sem iz tahudega ven in sem kukal proti dvorišču, kdaj bodo lokalni branjevci prišli s kofeti in sladkarijami, saj mi je Erki, ki je bil dobre volje, enkrat kar tako 100 tukastanskih smirijev stisnil, kot nekakšno žepnino, kaj pa vem, je pa iz slovenskega štaba prišlo sporočilo, da naj pripravimo program, ker nas pride pogledat namestnik generalnega direktorja Uprave, omenjen z imenom in priimkom. Sem ga nemudoma poguglal in bentivraga, je bil kar tapravi. To pa niso več heci. Sem poslal nazaj dodatna vprašanja (medtem ko sem jih sestavljal, mi je pa branjevka s kofetom ušla, ti lokalci se vedno le za par minut prikažejo nenapovedano in potem vsi skačemo za njimi) in kar kmalu dobil vse detajle in kontaktno osebo na Upravi, s katero naj bi zadeve skoordiniral.

Sem zagrabil telefon, vtipkal številko in počakal, da se mi je javil mlad ženski glas, potem sem pa zasijal v vsej svoji igralski veličini. Sem hotel biti končno enkrat pohvaljen za trud.

Dober dan, D. Šinigoj, SI CSAR enota, kličem, ker moram z vami skoordinirati jutrišnji obisk namestnika direktorja Uprave tukaj pri nas v Tukistanu. Gospodična na drugi strani se je prav zmedla, sem takojci opazil in je na začetku tudi ona prav v duhu vaje super igrala nevednico. Sem še enkrat ponovil, da gospod namestnik direktorja jutri pride na obisk k nam v Tukistan in da morava midva malo skoordinirat vse skupaj in sem bil prav ponosen sam nase, ker sem bil bolj profesionalno suveren od nje. Kaaaam to gre jutri?! Jaz nič ne vem o tem?! Ja, k nam v Tukistan pride, obiskal bo slovensko enoto, ki rešuje zasute iz podzemnega mesta, sem bil miren ko pravi profi, gospodična na drugi je pa kar malo zastokala. Da ni več v službi, da že domov hodi in da ne ve točno, če bi šla morda nazaj …? Sem si prav rekel, evo, to je prava profesionalka, igra do konca, ampak potem se mi je pa vseeno malo zasmilila, kaj jo bom jaz nazaj v službo silil, ko še sebe ne znam in sem jo kar pomiril, da bomo menda tudi brez nje zmogli, da kar naj gre domov. Pa najprej ni hotla, da tako pač ne gre, da itak da bo pomagala in če ji še enkrat lahko povem, za kaj gre. Sem ponovil, da jo kličem iz Tukistana, kjer imamo vajo, in ji je bilo vse v hipu jasno.

Matjažu v štabu pa tudi, mi je zihr namenoma podturil pravo številko in se je verjetno zabaval, ko je dva v obrate spravil. A sem mu vrnil. Ko je kasneje klical, da o visokem obisku nismo obvestili veleposlaništva Nemčije, ki v Tukistanu zastopa tudi interese R Slovenije, ki tam nima ambasade, sem se mu mirno zlagal, da smo jo. Je umolknil za hip in preveril in spet okrcal, da tega nismo storili. Pa sem kar zatrjeval, da smo pa smo, on pa, da nismo, ker nobenega maila ne vidi. In sem se začudil, kako bi on lahko ta mail sploh videl, ker sem ga poslal na pravo ambasado. Da mi je dal njen naslov nemški kolega. Ker me Matjaž zdaj pa že malo pozna in že ve, da sem sposoben marsičesa, je  za nekaj časa kar utihnil. Verjetno je štel do sto, preden je zahteval, naj mu ta mail posredujem …

Tudi trenerji in ocenjevalci so bili danes z nami bolj zadovoljni, kar seveda še vedno ne pomeni, da smo pa že dobri. Oz da vemo, kaj delamo. So nam po večerji slovenski komandanti toplo položili na srce, kar njim polagajo na srce še višji komandanti, da naj greva v hotel in malo razmišljava o vsem skupaj. Pa sva šla, kaj nama je pa z Erkijem drugega preostalo, jutri bo menda res huda akcija …

Sem razmišljal, če bi napisal, koliko piv je Matjaž zvečer spil, da mu malo vrnem hec, saj tele moje zapise občasno bere tudi njegov komandant Jani, ampak nima smisla, so bila itak brezalkoholna! 🙂