Proti koncu

Kaj dosti stvari me zadnja leta ne vrže iz ustaljenih tirnic, ampak ko sem se danes peljal k očetu, priznam, sem bil kar šokiran. Parček, ki sem ju že od daleč dolga leta prepoznaval po tem, da se vedno za roke držita na sprehodu, se tokrat prvič ni. Držal za roke …

Saj ju nikoli nisi mogel zgrešiti, že dolga desetletja je njuno držanje zo roke zaščitni znak, z lune bi ju lahko spoznal. Kakšnih deset let sta starejša od mene, nekje dokaj blizu mojemu prvemu prebivališču živita. Ona z dolgimi blond lasmi, on, hm, nimam blage veze, če sem iskren. Saj če bi enega ali drugega nekje posamično od blizu videl, ju zagotovo ne bi spoznal, skupaj pa sta prepoznavna z lune. Ker se na sprehodih vedno držita za roko. Ne moreš falit!

Evo, priznam, ko kakšen paparaci sem telefon vzel in ju pritisnil, da pa ne boste mislili, da se nista za roke držala zato, ker sta stala pred zapornicami, vas moram opozoriti, da nimate prav! Tudi sam sem na to pomislil, a sta pri rdeči luči prečkala progo, ne da bi se za roke držala, plus potem naprej, itak sem ju opazoval ko sokol, se nista dotaknila! Pa, evo, ko smo že iskreni, tako, med nami, sem, ko sem se zapeljal mimo njiju, v križišču obrnil in se jima odpeljal nasproti, da še enkrat preverim.

Jap, uradno, nista se držala za roke!

Saj ne vem, kaj naj si o tem mislim, ampak potem sem odpeketal v trgovino, da nakupim hrano za v tridnevno prednovoletno Čaganko, z Grdinom in Katarinco Š. gremo pogledat, če je voda od zadnjič kaj odprla ali ne.

Vam sporočim, ko ven pridemo, predvidoma še letos, če se pa kaj zalomi, pa že zdaj vsem trem zvestim bralcem tega bloga voščim zdravo in uspešno (tudi) v novem letu …

Koliko nog

Pri nas doma sedem vogalov hiše podpira moja predraga soproga, otroci in jaz le občasno kakšno pajčevino v teh vogalih pobrišemo. Pa še to bolj ali manj naključno …

Saj občasno me vest peče. a se največkrat držim tistega načela, da če te prime, da bi delal, sedi v kot in počakaj, da napad mine. Ampak tu in tam vseeno kaj naredim.

Recimo, perilo obešam. Ker pri nas doma se pralni stroj non stop vrti in ker ne znam vklopiti nobenega stroja (razen kofeavtomata), ga lahko saj izpraznim. No, okej, moram biti pošten, pred časom sem se naučil uporabljati hitri program pri pralnem stroju in tudi vem, v kateri predalček moram prašek vliti, to pa predvsem zato, da operem jamarsko opremo. Pri kateri niti ni pomembno, da pazim, da je tkanina iste barve. Ker imamo doma že ene par let rozaste rjuhe, sem namreč po nesreči nekaj rdečega noter vrgel …

Torej, pralni stroj praznim jaz. Pomivalni stroj prazni mali. Ker je lažje perilo na sušilno vrv obesiti, kakor poiskati, kje se kuhinjske zadeve nahajajo! A vi veste, koliko predalov in omaric imamo v kuhinji?!

Mali se vsakič, ko iščem mali ribežen za parmezan, smeji ko zmešan in enostavno ne more razumeti, kako si ne zapomnim, v katerem predalu ga imamo. No, saj če kdaj jaz slučajno zadeve pospravim, se pa potem njim smejim, ko ničesar ne najdejo!

Kakor koli. Pralni stroj. Danes sem ga spet spraznil. Saj to res ni težko. Ampak vmes je pa v shrambi spodaj moja predraga nekaj brskala in mi je pod prste gledala. Kar nikoli ni okej.

Kako si obesil moje hlače, vidiš, da nisi poravnal šivov …

Jaz na to nikoli ne pazim. Saj ko jih na rit navlečeš, se itak vse zravna, čeprav je prej malo postrani posušeno.

Uglavnem, če je ona poleg, se vedno znova izkaže, da ne znam niti perila pravilno obesiti (če je ni, pa potem, ko je že obešeno, popravi za mano), jaz sem pa živčen.

Saj bi nehal obešati, a sem imel samo tri stvari in sem že končal, še preden je povsem skritizirala vse tri obešene stvari.

Sem že hotel odpeketati, ko je omenila, da je še nekaj v posodi z opranim perilom.

Sem presenečen pogledal, ker se mi je zdelo, da sem vse obesil in res sem opazil nekakšno mrežasto vrečko. V njej, pere njene bolj občutljive nogavice, je pojasnila.

Sem torej vzel tisto vrečko in iz nje vzel nogavice ter jih obesil, a so bile samo tri. In sem jo, kakopak, vprašal, koliko nogavic je dala prati.

In tukaj je, če mene prašate, naredila napako. Namesto da bi odgovorila na vprašanje, me je vprašala, koliko nog ima. Ker včasih zna biti pametna.

Je odgovorila kar sama, da ima dve nogi in da mora biti število nogavic parno. Čeprav je nisem tega vprašal.

A ker je bila pametna, sem bil tudi jaz pameten in sem jo popravil, da ima očitno tri noge in naj gre v cirkus.

In ji ni bilo nič jasno, seveda, je bogica kar malo zmedeno tiste tri občutljive nogavice opazovala, ki so tako fensi, da se morajo posebej v vrečki prati.

Meni je bilo pa jasno, itak da mi je bilo, ker sem kakšno uro prej videl kuzlico in pralnice priti. Se mi je zdelo, da ima nekaj v gobčku, a nisem bil povsem prepričan, raziskovati se mi pa ni ljubilo. Sem za nazaj ugotovil z veliko verjetnostjo, da vem, kaj je vzela. In tudi, kam je odnesla, a moji predragi tega nisem povedal. Niti ji nisem povedal, da je brez veze eno nogavico fensi oprala posebej, ker bo romala v koš za smeti, saj druga nogavica zagotovo ni več fensi …

Kdo je boljši?

Nastopi na šolah s knjigo Kjer veter spi, so, vsaj zame, čudoviti! Lepo je dobiti povratno informacijo o svojem delu, še posebej je lepo dobiti povratno informacijo od hvaležnih bralcev!

Včeraj sem imel nastop na OŠ Bršljin, kjer sem tudi sam hlače trgal pred desetletji. Da je bilo to res daleč nazaj, pove že dejstvo, da niti ene učiteljice nisem poznal, verjetno so že tudi moje sošolke, ki so se odločile za učiteljski poklic, v penziji …

Ponavadi urica na takšnih nastopih hitro mine, vprašanj je vedno dovolj in še več, tu in tam pa kakšno tudi preseneti. Sem ravnateljici ob kavici pred nastopom razlagal, da je največ vprašanj, ko je konec nastopa, ali sta glavna junaka knjige postala parček (sem pustil odprto, da bralčeva domišljija dela) in kar ni povsem verjela. Ampak potem sta itak dve deklici priskakljali po avtogram in še to vprašanje zastavili. Zdaj se več ne hecam iz njihovih čustev in ne razlagam, da sta se poročila, dobila kup otrok, potem se je pa glavni junak Blaž zapil in zakockal in je ženo tepel, otroci so šli pa v rejo, temveč samo potrdim, da sta srečno poparčakana in je svet v tirnicah in miren, na obrazih mladih deklet pa blažen nasmešek …

No, ampak vprašanje, ki me je presenetilo, je pa prišlo od mladega fanta.

A ste jamarji jači od nogometašev?

Najprej nisem vedel, od kod je to priletelo oz zakaj. Potem sem se pa spomnil, da je kakšen dan nazaj moja predraga soproga v dnevni sobi nekaj rulila in ker poredko ruli, sem mislil, da je nekaj zelo narobe in sem v dnevno sobo stekel. Ona je pa mirno sedela na kavču in se kregala s televizorjem!

Je bilo nogometno svetovno prvenstvo ali nekaj takšnega in so igrali finalno tekmo. To pomeni, da so igrali za prvo in drugo mesto, za tiste, ki kot jaz ne vedo, kaj to pomeni. Francozi in še ena druga država. V redni tekmi (ki traja malo več ko eno uro, se mi ne ljubi poguglati, koliko zares traja) so bili izenačeni, kar je pomenilo, da se igra podaljšek (recimo, da polurni, se mi ne sanja) in proti koncu tega podaljška je začela ruliti. Ker so bili tudi izenačeni. Sem malo stal potem tam v dnevni sobi in spremljal tekmo in spomnim se, da sem ob statistiki, koliko nogometaši pretečejo v dobri uri, kar malo zažvižgal. Ti modeli so res žvali, čeprav, po drugi strani, jebiga, saj so dobro plačani za to, kar delajo, torej brcajo žogo v nasprotnikov gol …

Malemu nisem takoj odgovoril, sem malo razmislil.

Pred leti sem bral (se mi zdi) Mehletov članek o nogometni tekmi v Prekmurju. Igrali so slovenski prvoligaši (kar koli to že pomeni) in romska nogometna ekipa, zbrana z vseh vetrov, nihče med njimi ni bil profesionalec. In so imeli neko čudno taktiko. Vedeli so, da proti profijem nimajo šans, zato so ob sodnikovem pisku ob začetku tekme prav vsi navalili na nasprotnikov gol, vključno z golmanom! Ker jim je bilo jasno, da imajo energije le za eno resno akcijo v primerjavi s profiči!

No, taktika jim ni uspela, zabili niso niti enega gola, kljub temu pa je bilo število žog v mreži dvoštevilčno! Vse žoge so žal pristale le v “romskem” golu …

No, malemu sem priznal, da so nogometaši res nadljudje, a da kakšne res dolge  vztrajnosti kot jamarji pa nimajo. In da če bi igrali navadno nogometno tekmo, bi nas razturili (jaz bi verjetno celo kakšen avtogol pritisnil, ker kaj pa jaz vem, kam streljat!). če bi pa igrali tekmo v temi, mrazu in dolgo dva dni, bi pa jamarji zmagali!

Ampak zdaj nisem več povsem prepričan v to. Verjetno bi nam žogobrci v prvi uri natresli toliko golov, da jih jamarji ne bi ujeli niti v treh dneh, pa če bi oni samo ležali brez energije in nič migali!

Je pa res, da po takšni nogometni tekmi nogometaši niti roke ne bi mogli več dvigniti in bi jih morali jamarji v nosilih ven odnesti …

Ja, evo, s takšnim se moraš ukvarjat, če napišeš knjigo o jamarstvu …

 

Primadona 2.0

No, evo, Grdin je objavil kratek film o jamarskem reševanju iz jame Primadona. Itak sem vedel, da bo čudovit, imel sem priložnost občudovati ga pri delu. Prvič ga je pokazal na zaključni večerji JRS in seveda so vsi čakali, da ga objavi. Pa je kar trajalo še par dni, ker je moral vmes popraviti še par malenkosti, ki jih je opazil le on!

Eno popoldne sem skočil do njega, da mu pomagam angleške podnapise vkomponirati v film in čeprav sem predragi soprogi zagotovil, da tokrat pa res pridem domov kmalu (saj ne, da me je čakala, le tako povem), sva končala šele enkrat okrog enih zjutraj. Ker je, kakopak, pri vstavljanju podnapisov še kakšno malenkost popravil!

Potem je dal zadevo renderirati, časovnik je pokazal, da bo trajalo par ur, in sva kar odšla ter pustila mašino delati v miru. Zjutraj (no, kaj govorim, zjutraj, dopoldne!) sem pa po dolgem času telefon neučakano v roke prijel in preveril sporočila, ponavadi najprej kofe spijem in časopise malo preletim. Sem mislil, da bo povezava do filma že priletela, a sem mislil seveda narobe.

Je moj zlati prijatelj še par malenkosti opazil in še par detajlov je dodal …

Kakor koli, film je zdaj zunaj, oglejte si ga, da pravzaprav sploh vidite, kaj jamarski reševalci med reševanjem sploh počnemo. Pa ignorirajte Dena, on ni tipičen jamarski reševalec!

Naš predsednik, še stara šola, tista jugoslovanska, je film pohvalil, le malo ga je skrbelo, kaj imam za govoriti, da sem bil crknjen ko konj, da takšnih skrivnosti morebiti ni pametno obešati na veliki zvon, a sem ga pomiril, da se vedno lahko izgovorimo, da meni ni vsega za verjeti …

Kakor koli, saj verjetno se v filmu vidi, a vseeno še enkrat podarim, da imamo v Jamarski reševalni službi Slovenije čudovita in visoko usposobljena dekleta in fante in da če se vam bo morda zdelo, da je bilo reševanje izi, je to samo zaradi njih. Kakor se nam, ki ne znamo igrati klavirja, zdi, da ni težko igrati Rahmaninovega, ko ga na klavirju igra koncertni mojster …

Aja, pa zdaj imamo nov jamarski pozdrav! Prej smo si pred odhodom v jamo voščili le enostavni rudarski Srečno!, zdaj pa, ko hočemo, da ljudje res pazijo v jami, opozorimo, naj bodo previdni, da ne bo Grdin filma o njih posnel …

Čiščenje podvozja

Malo snega smo dobili, nič posebnega. V mestu je izginil v hipu. Pa Grdin zavzdihne, da se je hotel malo po snegu voziti in je celo proti Gorjancem pogledoval, a so bili zeleni. Ima vozilce s pogonom na vsa štiri kolesa. To je tisto vozilce, kateremu je prodajalec katalizator zamenjal z navadno cevjo (meni so ga samo odžagali in mi je moral dr. Stibro zadevo porihtati), drugače je bilo pa povsem okej, brez napak. Dokler ni ugotovil, da je prodajalec tudi vse lučke na armaturni plošči ven pobral in šele ko jih je zamenjal, je ugotovil, da je armatuda razsvetljena ko novoletna jelka …

No, s tem avtom se je hotel malo po snegu peljati, saj razumete, da sem bil malo skeptičen, ne!? In, ja, že ko sem bleknil, da pri bivaku pri Čaganki je pa zih sneg, sem se v jezik ugriznil, ker je bilo že pozno in se mi tako daleč ni ljubilo potovati in sem hotel zadevo popraviti, a sem jo samo poslabšal.

Sem rekel, tja gor pa res nima smisla zdaj riniti, je preveč snega za tvoje vozilce.

Kar je bil itak feferon v prijateljevo rito, tako je skočil pokonci in v naslednjem trenutku sva se že vozila proti divjini.

Ma, moram priznati, avto gre, vsa štiri kolesa se vrtijo tudi po snegu. Celo eno padlo drevo sva morala proti koncu s poti umakniti, da sva se skoraj do bivaka pripeljala …

Podvozje je oprano, potem sva pa, ko sva eno nalogo že tako uspešno opravila, še v njegov studio skočila, da popravi še film o nesreči v Primadoni. Ki je 99,99% narejen, le malo ga je hotel še popraviti. Malenkostno, res. Tam, kjer Maks pripoveduje, da so morali minerci razširiti kakšnih 20 ožin, se namreč pokaže animacija 3D načrta jame. Za 18 sekund. In ker je brez veze, da se samo načrt rola 18 sekund, se je odločil v tem tridimenzonalnem načrtu še 10 bliskov prikazati. Saj veste, širjenje. Z eksplozivom.

Sem sedel na sovoznikov sedež in ga z veseljem opazoval pri delu, kot vedno, a sem po ene štirih urah malce zaspan postal, ker je bilo res že pozno. To, kar boste vi potem videli v 18 sekundah v filmcku in morda niti pozorni ne boste, ker se boste ravno po nosu popraskali, je prijatelj ustvarjal že cel dan prej in še dan kasneje, ko sem jaz spal, računalnik pa potem melje in renderira 20 ur! In ko je render končan in prijatelj z enim bliskom ni zadovoljen in nekaj popravi, potem računalnik spet renderira naslednjih 20 ur!

Ma, ja, če si perfekcionist, si pač perfekcionist, je film potem čudovit! Če si pa trmast, se pa tudi po snegu pripeljaš do bivaka pri Čaganki! Saj potem tam nisva vedela kaj početi, ampak bila sva pa tam …

 

 

Zadnja večerja

Zadnja večerja JRS v tem letu, kakopak. Lokacijo smo malce ponesrečeno izbrali, smo se morali odpeljati na konec sveta, v Bovec, kar je pomenilo, da smo od doma odšli recimo iz Novega mesta že ob 1h.

Ma saj se je luštno vozit s prijatelji, poloviš informacije, tudi v Bovcu nam je bilo lepo, začeli smo s kanapejčki, ker smo vsi preskočili kosilo in smo tekmovali, kdo bo zbral več zobotrebcev (zmagal je kakopak Rehar, ki jih je imel celo pest, čeprav Jani ni veliko zaostajal), pred večerjo smo si ogledali čudovit Grdinov film o letošnji intervenciji v Primadoni, za konec nas je pa čakalo presenečenje. Naša Bolek in Lolek (Vid in Den kakopak) sta že več mesecev grozila, da nam bosta podarila koledar za novo leto in ker sta v to prepričala mene, nista imela veliko dela, saj sem to naprej, kot je bilo predvideno, zblebetal vsem! In smo se potem vsi bali, kaj bomo dobili, njune gole riti vsak mesec res ne bi rad gledal …

A je bila to čudovita diverzija, sta nam zrihtala nov del opreme z uradnim logotom JRS, spodnje gate! In čeprav še ne vesta, sta s tem zakuhala čistga hudiča, ker se že pojavljajo zamisli, da bomo opremo pred vsako akcijo pregledovali, če je oblečena po pravilih, kar zna pripeljati tudi do nesrečnih situacij, saj so menda eni trije naši reševalci previdno vprašali, če lahko namesto moških gat vzamejo tavelke ženske! Pa ti vidi potem, kako bodo pregledi opreme pred akcijo potekali in komu bo bolj nerodno …

Je pa v tem darilu tudi nekaj dobrega, bo zagotovo doma pri kom tudi pokalo in popestrilo večer, ker ko sem eni od reševalk predlagal, naj za manjkajočega predragega (ki ima tako kot jaz vneto uho, samo da jaz sem prišel, on pa ne) vzame ženske tangice, je ostro nasprotovala, da bo vzela in moške in ženske gate, ampak da bosta zvečer zamenjala …

Pa stavek sem slišal v kombiju, za katerega sem mislil, da ga od naše šefice nikoli ne bom: Fantje, kdo je pozabil gate tle pri men na zadnjih sedežih?!

Kakšne so te naše uradne JRS gate, boste zagotovo kmalu izvedeli, sem namreč prepričan, da bo že na naslednji aktivnosti miljon fotk postavnih možakov v njih! Jaz jih bom v Čaganko sprobal, so tadrage, aktivne kupili, pa da vidimo …

No, ko sem med vožnjo domov že skoraj vse odložil, a sem moral zaradi logističnega nesprazuma še Tanjo odpeljati še bolj južno od mene (skoraj do Čaganke), sem se pa potem domov grede tresel, ali me bodo morda policisti ustavili in vprašali, kje sem bil. Ker ko bi jim na poti iz Črnomlja proti Novemu mestu priznal, da se vračam iz silvestrovanja v Bovcu, bi mi zagotovo tisto piščalko v usta porinili. Saj ne, da se tega bojim, itak ne pijem. No, okej, tam okoli enih zjutraj sem pil, vodo, ko sem moral med vožnjo antibiotik zaradi vnetega ušesa požreti …

Aja, pa v kombiju smo novo pravilo določili za tiste, ki se daleč z zadnje večerje peljejo! Da nam morajo zagotoviti malico za domov! Ker smo, ko smo iskali kakšen odprt kebab, prav sanjali tiste kanapejčke, ki jih nismo uspeli požreti …