Včeraj zvečer sem se spomnil, da moram registrirati svoje prastaro jamarsko vozilce. No, saj spomnil sem se že kak dan prej, ko me je poklicala zavarovalniška agentka. Da je prišel tisti dan v letu pa to …

Sem ji odgovoril, da moram najprej tehničnega narediti, potem se pa pri njej oglasim. Mi je jela zatrjevati, da to ni potrebno, da zavarovanje lahko naredi že pred tehničnim, ker me očitno ni razumela. In sem ji pojasnil, kakopak. Da pri tako starih jamarskih vozilih ni tako samoumevno, da bodo naredila tehničnega, in če ga ne naredijo, gredo na odpad, pred garažo pa pride novo prastaro jamarsko vozilce. Da je tako ceneje. Vedno, ko mi prijatelj dr. Stibro, avtomehanik, pove, da vozilce ne bo naredilo tehničnega, ker so recimo gume preslabe in da moram nove gume recimo kupiti, se spravim računati. Nove gume za prastari avto so toliko in toliko, nov prastari avto, ki je tehnično izpraven, je pa le malenkost dražji. In je izi računica, stari gre na odpad, novi pa pride namesto njega …

Okej, če si Tomaž Grdin, je račun drugačen, bolj kompliciran, tam pridejo fakultete pa koreni in integrali v enačbo, kar zna samo on izračunati in poišče na avtonetu vozilo, ki mu je že od nekdaj všeč, pa ga v Evropi recimo niso prodajali in je zdaj, ko ga kot starega že lahko uvozijo, drago ko žafran, in potem med tistimi redkimi vozili izbere najcenejšega, jaz ga prepričujem, da poišče sumljivo najcenejšega med enakimi, pa se ne da, potem pa vanj zmeče trikrat več denarja, kot bi ga plačal za najdražjo varianto, ki je tehnično vsaj približno izpravna, ko pa še kar ne dela in se kaj stočetrtega pokvari, pa zadevo odpelje na odpad, ker denarja za brezupne projekte pa on ne bo metal stran!

Zmagovalna je njegova ugotovitev, ko je kupil popolnoma izpraven avto, da je popolnoma izpraven samo zato, ker je model, ki mu ga je prodal, žarničke v armaturi, ki zasvetijo, ko je kaj narobe, ven odšravfal. Ko je prijatelj nabavil nove žarničke in avto kresnil, so se pa prižgale še nove žarničke, ki ponavadi ugasnejo, ko se avto prižge!

Zdaj ima novo vozilo, je kupil spet najcenejšo varianto, ampak od poštenega kupca, ki mu je povedal, da je vozilo cenejše zato, ker mora zamenjati jermen in sklopko, kar stane toliko in toliko in ko je plačal za ta servis več kot je dal za avto (pa še vedno manj, kot je bil naslednji v oglasu, je ponosno povedal!) in se ponosno odpeljal naproti kavi z mano, je v najbolj cestno obremenjeni uri v glavnem križišču Novega mesta, čez katerega hrume ljudi iz šihta hiti proti domovom, zadevo zaprl. Kolona je bila do Dolenjskih toplic …

Popravilo pa ne več tako drago (reklamacije ni bilo, ker ne nov jermen ne nova sklopka nista crknila temveč nekaj petega), ampak ravno prav, da bi lahko kupil malo dražjega z oglasa, ki je bil verjetno bolj izpraven.

To je že res, bi potem dejal moj prijatelj, samo to vozilo ne bi imelo novega jermena in nove sklopke!

Kar je verjetno res, zato jaz za jamarsko vozilo kupim tehnično izpravno vozilo, ki je dobro vsaj za eno leto in če se strga jermen, kar je približno 400 evrov, gre na odpad!

Torej, sem tako razložil svoji zavarovalniški agentki in je razumela, zvečer, ko sem se spomnil, da imam registracijo in da moram vozilce do dr. Stibrota odpeljat, sem pa predrago soprogo zaprosil, da se z mano zapelje do delavnice. Avto vedno odpeljem že zvečer, ker ko moj prijatelj začne delati, jaz spat odhajam …

Ko sem prisedel v družinsko vozilce, da me predraga soproga domov odpelje, me je pa presenetilo, ko je kakor mimogrede povedala, da ni šans, da Škoda tehničnega naredi. Sem jo pogledal začudeno, nič ne tajim, potem pa še Škodo, sem mislil, da ji je kolo odpadlo ali kaj, potem je pojasnila, da so jo oči pekle, ko je za mano vozila, da tako smrdi.

Jaz še vedno ne voham in ne vem, ali se je hecala ali ne, kaj pa ima moje izpušne pline za vohati, ampak ko me je danes dopoldne prijatelj poklical, naj pridem po vozilo, sem ga vseeno malo v strahu vprašal, ali se bom od njega napotil proti odpadu ali zavarovalniški agentki.

In je mirno odgovoril, da ni bilo tako hudo, da za eno leto bo še, ko sem do njega prišel, je imel pa ravno eno stranko. Sem mirno čakal, da se z njo zmeni, a me je poklical k sebi in potem tistemu človeku jel razlagati, da to je pa najbolj srečen človek na tem svetu.

In pri tem pokazal name.

Sem bil kar malo presenečen in sem nehote čez rame za sabo pogledal, če kdo ne stoji za mano.

Prijatelj je pa potem tistemu človeku mirno pojasnil, da sem najbolj srečen človek na svetu, da se za nič ne sekiram, da nimam brige na tem svetu, v službo ne hodim, prešvical menda tudi še nisem (me še ni videl v jami!), pa najboljšo ženo na svetu imam in neverjetno srečo, ker imam njega za prijatelja.

In sem lahko le potrdil, kaj sem pa hotel, ker je bilo vse izrečeno res.

Ko je dodal, da je edina oseba na tem svetu, ki mi lahko konkurira pa njegova žena, sem mu lahko pa samo še enkrat pritrdil.

Ker kar je res, je res.

Edino malo sem zdaj vseeno v stresu, ker bom moral jutri zgodaj vstati, imamo že navsezgodaj reševalno vajo …

Ja, vem kaj si vi mislite ob takšnem naslovu, a to se le vaše pokvarjene misli igrajo z vami. Napačnih lukenj namreč ni …

No, so, včasih so. Recimo v gradbeništvu. Saj ne, da kaj vem o gradbeništvu, ampak danes me je Klemi povabil, da mu nekaj pri hiši pomagam, da bom imel vsaj o čem pisati. Sicer vedno imam o čem pisati, mislil je bolj, da bom imel o čem pametnem pisati …

Me je prepričal s pojasnilom, da ne bo nič težkega, da bova le par žic potegnila s foršplunkom, da ne more sam. In sem prišel, kaj sem pa hotel, da bom imel o čem pisati.

Pa res ni bilo nič težkega. V vkopano cev je porinil foršpan (to zdaj vem, da je foršpan neke vrste trda žica, ki jo porineš skozi vkopano cev, ko na drugi strani ven pokuka, pa na njen konec prilepiš žico, ki jo hočeš imeti v vkopani cevi in na drugi strani foršpan potegneš in tako žico dobiš skozi cev, foršplung je pa nekaj lesenega pod streho, se mi zdi, jebemti te strokovne gradbeniške izraze, sem moral pol ure guglat!), ki je pokukal na drugi strani vrta, na konec je pa zalepil dva UTP kabla za internet in daljinska dvoriščna vrata ter enega debelejšega za elektriko. Jaz sem vlekel, on je rinil in ajncvajdraj je bilo konec. Sem bil kar malo ponosen sam nase, sem si rekel, bom še kosilo doma ujel, pa niti rokavic si nisem rabil natakniti, a ker sem bil že ravno tam in ker pri novi hiši nikoli ni samo en foršplung bova malo u eno cev zarinila, je Klemi pokazal eno drugo cev v jašku, da naj pa tisti foršprung porinem tja, da morajo iti žice še naprej do vrat. Njemu je pa ravno električar prišel, se je moral nekaj pomeniti, ker električarji in podobni mojstri so pri novi hiši najbolj pomembne stranke!

Ampak mene samega pri delu pustiti tudi ni najbolj pametno, a kaj bi to prijatelju razlagal, me itak pozna, zaupa mi le dela, pri katerem res res in res ne morem nenadzorovan česa pokvariti. Ker pri delih, kjer obstaja možnost, da kaj pokvarim, to so pa skoraj vsa, raje kar sam naredi, ker jaz tudi pod nadzorom lahko kaj narobe …

Torej, Klemi se je pogovarjal z električarjem, jaz sem pa porinil. Pa res ni bilo težko, mi je kar dobro šlo, le na koncu se je zaustavilo. Ker vedno se zaustavi na koncu. In sem vlekel in rinil, mi je bilo jasno, da proti koncu, ko mora cev ven iz zemlje pokukati, se malo ukrivi in je tisti foršpang čez oster ovinek težko poriniti in sem rinil in vlekel in rinil, pa ni šlo. Potem sem si pa rekel, de mene tam neka žica ne bo zafrkavala in sem si rokavice nataknil, porinil in je – počilo!

Saj ni krepko počilo, le sredi zabetonirane plošče, iz katere so tri cevi kukale, je eni cevi pokrov odbilo! In sem ves vesel prijatelja poklical in mu pokazal tisto žico, ki je sredi betonske plošče kukala iz cevi, on je pa le mirno odvrnil, da nisem prave luknje zadel!

Sem najprej mislil, da poskuša biti kaj duhovit ali kaj, dokler ni pojasnil, da mora žica priti do vhodnih vrat in ne sredi plošče. Kar mi je bilo potem, ko je pojasnil, kar nekako logično.

Sem tisti foršprung ven potegnil in ga vtaknil v eno od treh cevi (je Klemi še izrecno poudaril, da je vseeno, katero izberem, to res moram poudariti!), ki so pod zemljo šle v pravo smer in rinil, ko da sem plačan, a ni in ni šlo. In sem odnehal, preden kakšno škodo naredim ter se postavil na drugo stran cevi, torej tja, kjer pri vratih iz zemlje pokuka, Klemi je pa rinil. In rinil in rinil in rinil. Pa ni šlo.

Sem predlagal, da morda tisto žico poskusiva poriniti z moje strani in ker boljših predlogov ne blizu ne daleč ni bilo, je sprejel predlog, izvlekel komplet foršpan iz cevi in prišel do mene. Tam pa takoj našel razlog neuspehu – dve cevi sta imeli pokrov, ena pa ne. In očitno sem vtaknil žico v eno od dveh cevi s pokrovom, kaj pa jaz vem, katera je dobra, če rečeš, da je vseeno! Res pa je, da si v cev brez pokrova nisem upal kaj preveč kukati, če je žica že kaj blizu (slišal sem seveda jo), ker toliko pa že vem, da imam samo dva očesa in bi oba tudi rad zadržal!

Sva odpra obe cevi in potem je Klemi spet s svoje smeri porinil in je foršpan mimogrede ven pokukal z lahkoto, potem sva se pa v trgovino odpeljala po pravo električno žico, ker je prej očitno kupil napačno in ko sva žico začela vlači, sva končala, še preden je ven pokukala, ker jo je kupil en meter premalo!

To povem zato, ker vi kot jaz mislite, da je Klemi zdaj že par let čisti car, a mu vseeno občasno še vedno spodrsne, konec koncev je samo človek …

Sva torej tiste žice nekako speljala in potegnila (namesto prekratke sva potegnila tisto prvo kupljeno, ki je bila kar naenkrat še kar dobra!) in sem si mislil, juhej, zdaj greva pa že skoraj lahko nekaj spit, ko sva tako garala, a je Klemi štiri kupe zemlje pogledal, frišno pripeljane, da se vrt malo izravna in sva potem še tisto malo vozila gor in dol.

Mislim, vozil sem jaz, on je pa v karjole metal. Ima dve, tako da še za čikpavzo ne bi bilo časa, če bi še kadil, ker človek ima kondicijo, je metal hitreje kakor sem jaz lahko razvažal …

Domov sva se seveda odpeljala že po trdi temi, ker če hočeš dobiti kaj pametnega za na blog napisat, ne moreš končati podnevi!

Pa tudi če ne bi šla na koncu na pivo, ne bi končala podnevi, res ne!

Dan Civilne zaščite je poseben dan za vse vrste reševalcev. Toliko gasilcev v paradnih uniformah ne vidiš nikjer drugje. Pa gasilk v krilih! Sem kar videl našega šefa, kako razmišlja, da bi tudi v JRS uvedli uniforme s krili za ženski del ekipe …

Je lepo videti ljudi, ki prejemajo priznanja za svoje večinoma prostovoljno požrtvovalno delo, a ker smo pri JRS izkušeni reševalci, smo takoj, ko je moderator pozval vse nagrajence na oder za skupinsko fotko, stekli v predverje. K obloženim mizam …

Ko smo se basali z dobrotami, je pa k nam pristopil v res lepo uniformo oblečen mlad moški. Sem se že malo ustrašil, da je preštel kremšnite, ki sem si jih sicer samo po dve na krožnik dajal, a sem večkrat zaokrožil okoli mize s sladicami in da nas bo kaj pokritiziral.

Pa nas ni.

Je samo povedal, da je z mojimi knjigami začel, ko je prvega otroka dobil. Je prebral Očkov kotiček, od takrat pa bere vse moje, celo blog.

In sem bil, s polnimi usti kremšnit, seveda počaščen, a sem seveda moral vprašati, ko je tako hvalil mojo knjigo, če je kakšen od njegovih treh otrok v zaporu ali kaj podobnega. In ko je odgovoril, da ne, da so vsi pridni, sem potem ugotovil, da mogoče pa ta moja knjiga o biti oče res ni napačna …

Se je nasmejal, saj če me redno bere, potem itak ve, kakšen sem …

Ko mi med tednom popoldne zazvoni telefon, nikoli ne pomislim na jamarsko nesrečo. Okej, moram biti pošten, tudi čez vikend ob zvonjenju telefona moja prva misel ni jamarska nesreča, da ne bo kdo mislil, da sem moten! Ampak med tednom se res ne dogajajo pogosto in ko sem v sredo ob pol šestih popoldne dobil sporočilo o nesreči v jami nekje bogu za hrbtom nad Kočevsko reko in Gotenico, me je stisnilo bolj ko ponavadi. Po luknjah v tistih koncih Mojra blatari … Pa ni bila ona, čeprav so bili vsi jamarji v tisti jami prijatelji in znanci!

A pojdimo po vrsti. Normalen družinski predvečer, sin v svoji sobi za računalnikom, ata dve nadstropji nižje za svojim, žena v nadstropju med nama v kuhinji. Ja, vem, vi mislite, da so vloge v naši družini razdeljene starinsko tradicionalno, a temu ni tako, moja predraga je v kuhinji pripravljala maso za palačinke, ki naj bi jih jaz spekel, ker to edino znam. Peči palačinke …

Me je že dvakrat poklicala, da masa je pripravljena in odležana, da lahko pridem, a sem se nekaj obiral in je tretjič že bolj glasno poklicala (saj veste, leta so tukaj in sluh ni več, kar je bil), ko je zazvonil telefon. Itak sem v hipu pozabil na palačinke in začel razmišljati, kdo od reševalcev iz novomeškega reševalnega centra je doma ter najprej poklical Grdina, ki je sporočil, da je priden in da teče, da je ene 10 km od doma. Sem mu naročil, naj se obrne in malo hitreje teče, ker da bomo kmalu šli ter da naj me pokliče, ko bo pripravljen. Je zastokal, ni vprašal, če ga pridem iskat, ker je vedel, da bom vrtel telefon in pripravljal opremo …

Drugi je bil Anži, je bil doma, je takoj odvrnil, da bo pripravil opremo (ki jo imamo v bistvu itak vsi že pripravljeno), nato sem zvrcnil Remiha. Se ni oglasil, zato sem mu poslal sporočilo in itak je v sekundi poklical nazaj. Ter sporočil, da je okej in da bo pripravil opremo …

Potem sem ugotovil, da bo to predolgo trajalo in sem odprl rajča, našo aplikacijo, ter vsem članom novomeškega centra naenkrat poslal sporočilo o nesreči in da naj me pokličejo tisti, ki lahko pridejo. Šele nato sem odšel v kuhinjo povedat, da palačink ne bom pekel …

Dobro, spet bodimo pošteni, nisem stopil v kuhinjo in po možakarsko oznanil, da ne bom pekel palačink, ampak sem najprej povedal o nesreči. Mali je seveda takoj zaprotestiral, da on jih tudi ne bo pekel, pa nesreča gor ali dol, moja predraga je pa takoj ponev prijela, da mi jih vsaj par speče, da na intervencijo ne bom šel s praznim želodcem.

Med pripravljanjem opreme me je par kolegov in kolegic poklicalo ali iz tujine ali z dopusta ali z bolniške, na koncu nas je bilo malo. Zato sem poklical komandanta in mu sporočil, da bom sprožil še Ljubljano. Je bil že obveščen o nesreči in se je strinjal.

Potrpin se na prvi klic ni odzval. Saj sem ga razumel, kdo bi me poslušal v sredo popoldne, pa tisti dan sva se že dvakrat slišala. Ko sem ga takoj poklical še na drugo številko, se je odzval nemudoma, je vedel, kaj to pomeni.

V bistvu sem se mu še skoraj opravičil, ker sem ga sprožil, da gre za neko majhno jamo, skoraj čurko, da v bistvu bi morda lahko celo sami, ampak če nas bo več da bo boljše …

Me je potolažil, da četudi gredo samo na uro pogledat in kakšno vrv potegnit, da ne bo nič narobe …

Potem še razmislek, katerega zdravnika imamo na voljo ter kako se bo pripeljal in kdaj, vmes sem na silo pojedel eno palačinko (adrenalin ni dovolil več), potem je bil pa že Remih pred hišo. Pred centrom sta naju že čakala Anži in Grdin.

V kombi smo zmetali vso opremo in oddrveli proti Kočevju. Vmes smo ugotovili, da ni najbolj pametno, če vozim z modrimi lučkami in telefoniram do nezavesti, zato so vlogo telefonistov prevzeli vsi trije prijatelji in vsi trije so imeli več ko dovolj dela!

S kočevske policije so sporočili, da nas bo na nekem križišču počakal policist, ki nam bo pokazal pot do jame, ki da je kar zaguljena, čez debele nedostopne gozdove, a smo se nekje zgrešili in našli šele tik pred odcepom v gozd. S trakom JRS smo označili odcep, potem je pa policist pognal, ko da lovimo najbolj zločeste zlikovce. Po navadi uživam v tovrstni situaciji, ko drvim za njimi z lučkami in sireno, še kakšen video za osebni arhiv posnamem, da se bom na stara leta spominjal, kako sem jih podil, a tokrat nisem, ker smo se na vsakem križišču ustavili in označili pot za reševalce za nami.

Malo offtopic, zmagovalec je naš Maksi, ki je na intervencijo peljal z osebnim kombijem, ker je bil intervencijski na servisu in je prosil za spremstvo policije ter ga tudi dobil, voznikom pa potem ni bilo nič jasno, kaj se dogaja, ko so mimo njih švignili policijski avto s sireno in lučkami, lovil ga je pa civilni kombi brez vseh oznak, poln nekih čudnih ljudi …

Na prizorišču so bili že gasilci in rešilec. Sijala je skoraj polna luna, pa mraz je kar dobro grizel.

Pogovoril sem se z jamarko, ki je prišla iz jame, da sem dobil informacije iz prve roke. Ni bilo 70 metrov, kakor je bila prva informacija, je bilo prek 100, plus vsaj dve ožini. In ko ti drobna deklica pove, da je ozko, potem veš, da je res ozko ozko!

Poklical sem komandanta in zahteval še naše minerce. Za vsak slučaj. Je sporočil, da že ve in da pridejo.

Takrat mi je bilo že malo jasno, da bo trajalo.

Potem sem se pozanimal še o poškodbah poškodovanca. Ki sem ga poznal, bili smo celo skupaj v Čaganki! Zdrs kakšnih 6 metrov, udarec v rebra, poškodba komolca in zapestja. Le pri globokem vdihu ga je menda bolelo. Dovolj, da sam ne bi splezal ven.

Sem bil malo pameten in si skoraj oddahnil, da morda pa celo ne bodo potrebna nosila in širjenje, da ga bomo morda kar v plezalnem pasu ven potegnili, a me je zdravnik opozoril, da to še nič ne pomeni. Da je lahko tudi pnevmotoraks, da se to lahko šele kasneje pokaže in zakomplicira pa še par stvari mi je naštel in moje začetno olajšanje je izpuhtelo kot sapa iz ust v hladnem nočnem zraku …

Določili smo oskrbovalno ekipo, ki se je začela oblačiti, vmes sem pa gasilce zaprosil, če lahko postavijo kakšen večji šotor. Da ga sicer lahko, niso pa razumeli, zakaj bi ga. In so me potem, ko sem jim povedal, da bo vse skupaj zelo verjetno trajalo vsaj do jutra naslednjega dne, čisto z lahkoto pa tudi celo do noči naslednjega dne ali še več in da bodo reševalci potrebovali prostor, kjer se bodo lahko spočili in kaj pojedli (napoved za naslednji dan je bil dež), so me prav debelo gledali. A ko so ugotovili, da se ne šalim, so kot pridne mravljice prijeli za delo, agregati so zapeli, luči so se prižgale, šotor se je začel dvigati …

Gasilci so res zakon, vam povem! Naj omenim, da so bili pripadniki PGD Kočevska reka in PGD Kočevje, fantje so bili tam prostovoljno kot mi!

Za oskrbovalno ekipo smo izbrali Remiha kot izkušenega bolničarja, Anžija, Grdina, Potrpina pa Rokija, ki so se v jamo odpravili z dvema velikima oskrbovalnima torbama (poleg svojih torb, kakopak!), v eni je oprema za dobro počutje poškodovanca (torej bivak šotor, ležalna podloga, grelne odeje, kuhalnik, hrana, pijača …), v drugi sanitetni material z vsemi opornicami, povoji in kar je še tega, nosili in torbo z opremo za nosila! Pot od štaba do jame je bila v strm hrib, dolga kakšnih dvajset minut, so se mi prijatelji kar malo zasmilili!

Naslednja je šla v jamo trojica z voxom, torej jamskim telefonom, so morali potegniti žico od vhoda v jamo do poškodovanca. Aleš, Katarinca, Primož. V temo so izginili kmalu za oskrbovalno ekipo. Sproti so še pot do jame s trakovi označevali.

Pri vhodu v jamo je vedno tudi baza, ki sprejema informacije iz jame in jih prek radijske postaje sporoča v štab. Koga za nekaj debelih ur poslati v mrzel gozd?

Roko sta dvignila Kanič in Bizi. Sem si ju ogledal, nista imela najbolj toplih bund! Jasno, v dolini je bila že skoraj pomlad. Niti rokavic nista imela.

Bova že, me je potolažil Kanič …

Reševalci so prihajali na lokacijo, telefon je zvonil v eno, ko se je pripeljala Nina, sem se jo razveselil, je takoj prevzela pisanje dnevnika in časovnice. Če bi imela štiri roke, bi bilo boljše …

Od jame je prišlo sporočilo, da jama ni dobro opremljena, da jo je nujno potrebno preopremiti. Za tri ali štiri raziskovalce je vseeno, če se vrv ponekod malo drgne, ko se po vrveh spušča 40 ali več ljudi, takšne malenkosti nehajo biti malenkosti!

Roko sta dvignila Tico in Bor, ki sta se ravno pripeljala.

Za njima pa še naš gospodar, ki ju je krepko obložil z opremo, gor so jima jo pomagali odnesti lokalni jamarji in gasilci. Med njimi je bila tudi Mojra, ki je bila v tisti jami teden dni prej …

Na lokaciji je bilo že pestro kot v mravljišču, ki ga radovedni otrok malo pobrska, da vidi, kaj je noter! Prišli so že prvi novinarski klici, bližal se je drugi televizijski dnevnik …

Pa zdravnik Filip se je pripeljal, je lani naredil izpit za pripravnika, sodeloval je že v Vranjedolski, ko še niti izpita za reševalca ni imel opravljenega. Po krajšem pogovoru z mladim “civilnim” zdravnikom, ki je bil že tam (in sta bila na faksu sošolca!), si je nabral še nekaj dodatne robe in se nato v spremstvu Burje spustil v jamo. Sem ga opozoril, da bo tudi zanj zelo dolga noč z morda še daljšim dnem …

Zbrala se je tudi minerska ekipa pa komandant se je pripeljal. In Den, ki je zagrabil računalnik in pomagal z dnevnikom akcije. Od tistega trenutka ni spal niti sekunde! Pa Benko jr, kakopak, ki je pripeljal StarLink, ker zgoraj ni bilo signala, da smo se počutili bolj civilizirano z internetom.

Telefoni so še bolj zvonili, za dogodek so se začeli zanimati tudi novinarji iz tujine. Pa še niti polnoč ni bila …

Mojra in Tone sta se pripeljala z nekaj vrečkami pijače in hrane in energijskimi ploščicami. Adrenalin je že čisto malo popustil in se je oglasil želodec. Kos kruha in pašteta sta se prilegla. Pa mraz je še malo bolj ugriznil. Sem se pogledal in sem se mislil brcniti v rit! Pripravil sem jamarsko opremo, da bi pa pod kavbojke oblekel kakšne dolge gate, to se pa nisem spomnil! Kavbojke! Sem šele takrat pomislil, da se bo kakšna kamera kje našla in bo komandant hud, ker nisem oblečen v JRS zadeve. Pa par kapljic dežja je padlo in sem se spomnil na nahrbtnik, ki je doma vedno pripravljen! V njem so poleg rokavic in kape in pelerine tudi spalna vreča, recimo.

Samo to ti nič ne pomaga, če zadevo pustiš doma …

Iz jame sta prišla Potrpin in Grdin, z informacijami o poškodovancu in jami. Remih ga je pregledal, napisal o tem podrobno poročilo za nas (vox še ni bil potegnjen, je zmanjkalo žice, 400 metrov je očitno ni dovolj za globino tam okoli 140 m!), zadeve niso bile videti nadvse kritične. Kar me je res razveselilo. Postavili so toplo točko, torej bivak, poškodovanec je bil preskrbljen in sem lahko za nekaj časa nehal razmišljati o njem. Remih je kakor je bilo dogovorjeno ostal ob njem, Anži si je našel drugo delo v jami, Potrpin in Grdin sta pa razložila, da je spodaj res ozko in zavito, da je pa predvsem ena ožina grozna, da je celo Potrpin komaj prišel skozi!

Zato so v jamo zasilili minerci, kljub temu, da eksploziva še nismo dobili. Da bodo pa vsaj pogledali, kje je potrebno širiti in navrtali nekaj lukenj ter jih zafilali potem, ko ga dobimo. Ponavadi gredo v jamo, pridejo do ožine, zavrtajo, napolnijo, udarijo, razbijejo z macolami, kar je razrahljano, umaknejo nadrobljeno in tako naprej, dokler ni dovolj široko za nosila! Dve ekipi sta se spustili v jamo, ostalim, pa jih ni bilo več veliko, sem predlagal, naj se prestavijo v (mrzle) avtomobile in počivajo. Večinoma so ubogali …

V šotoru smo ostali Nina, Den in jaz, malo se je umirilo vse skupaj. Napisali smo kratko poročilo o dogajanju v jami in kaj nameravamo še narediti in kdaj ter ga poslali na našo listo, da so reševalci, ki niso bili z nami, na tekočem. Doma je po navadi težje kot na akciji … Iz jame je prišla Katarinca, legla na poljsko posteljo in je v hipu ni bilo več. Ah, ta mladost …

Okoli treh zjutraj je iz baze pri jami poklical Kanič, da ga že dobro grize in da bi bilo super, če bi čez kakšno uro dobil zamenjavo. Sem vzel na znanje, koga bi poslal gor se mi pa tudi sanjalo ni.

Iz jame so ves čas prihajale novice, najbolj spodbudna je bila od Filipa, da bi morda lahko poskusili v pasu. A dokler ne poskusimo, ne vemo. Kaj pa, če bo moral v nosila, pa ne bo razširjeno?!

Eksploziva pa še ni bilo.

Ko me je enkrat Kanič klical prek radijske postaje, da pove, kaj se dogaja v jami, sem v ozadju prek jamskega telefona slišal Maksa razlagati v bazo, da tolčejo ko Kremenčkovi, s kladivi in špicami in da gre zelo zelo počasi. Profesor na univerzi, katerega študentje se zagotovo ne bodo razveselili informacije, da predavanje pri njem čez nekaj ur odpade … Pa še kar nekaj reševalcev z doktoratom smo imeli med macolarji tisto noč v jami, učitelja, striparko, par direktorjev … Mi je postalo kar malo nerodno in mi je bilo res res žal, da nisem v opremi in z njimi!

Ob pol štirih sem se odpravil do avta, kjer je poskušal počivati Walter. Povedal sem mu, da minerci in vsi, ki so v jami, na roke tolčejo skale na dveh najbolj kritičnih mestih, kjer poškodovan jamar niti v pasu ne bi mogel čez.

Mi je brez besed pokazal telefon, ki mu je ravnokar zazvonil. Direktor Uprave. Kar me je začudilo. Direktorji naj bi spali ob takšni uri. Preden se je oglasil, mi je povedal, da rešuje, naj se jaz s tem ne obremenjujem. Pa sem se, itak, in ko je končal klic, je pojasnil, da nekaj ne gre, kot bi moralo iti, da moramo vse po pravilih, kar koli to že pomeni. Da eksploziv bomo dobili najkasneje enkrat zjutraj.

Nič mi ni bilo jasno, a sem se spomnil, da sem okoli polnoči tudi jaz dobil klic iz Klicnega centra, pa sploh nisem razumel, za kaj gre oziroma kaj hočejo od mene, le nekaj o pravilih in postopkovnikih sem slišal, da sem potem čez čas samo izjavil, da razumem, ker sem imel vmes pa itak že dva druga klica in po postaji so me iz jame klicali. Pa nisem razumel nič. Tudi ko mi je eden od gasilcev povedal, da na 112 stavkajo, mi ni bilo nič jasno in sem to enostavno odmislil.

Vrnil sem se v šotor, pa še Walter se mi je pridružil, da smo skupaj pogledali, kje sploh smo. In mi je poslalo kar slabo. Za vsakega reševalca imamo zapisano, kdaj je odšel v jamo in koliko časa je noter in kar nekaj smo jih imeli, ki so bili pod zemljo že osem ur. Pa ne na počitnicah!

Malo smo sestavili ekipe, ki bi naredile reševalne manevre in jih izvedle in se ni izšlo. Nekatere bo potrebno poklicati ven, da si spočijejo, ostalih pa ne bo dovolj za vse.

Pogledali smo, koga še imamo doma. Saj nekaj jih je še bilo, a so morali še priti do nas! Vidu sem poslal sporočilo, da ko se zbudi, naj skliče vse svoje Postojnčane. Sem vedel, da je zgodnji tič, da bo to dovolj zgodaj prebral in tudi dovolj zgodaj potem prišel. Pa še Tolmince smo dali v pripravljenost, potem nam je ostalo pa samo še nekaj Velenjčanov, kar jih že ni bilo med minerci in nekaj Kranjčanov, kar jih še ni bilo med minerci. Pa Danijeli sem poslal sporočilo, naj zjutraj kar pride, ker mi je ponoči poslala sporočilo, da je prekinila dopust na hrvaškem morju in se odpravila proti domu, če jo bomo morda potrebovali …

Ko smo vse nekako rešili, se je pa Walter spomnil, da bo potrebno zamenjati tudi zdravnika, če se bo kaj zalomilo in sem sporočilo poslal še Samu. Ki je sporočil, da pride, ampak šele po sedmi zjutraj, ker ima nočno!

Zbudil sem Muleja in njegovo predrago, ki sicer ni reševalka, a jo je pripeljal s sabo, da bo pomagala v bazi ali kaj. In sta res brez protestiranja v trdi temi odšla v gozd in zamenjala Kaniča in se potem odlično izkazala v posredovanju potrebnih informacij.

Na vzhodu se je počasi začelo rdečiti, pritisnil je še hujši mraz. Pred zoro je menda vedno tako. Iz jame je zdravnik sporočil, da bodo poskusili izvlek v pasu in ko so ob šestih poklicali iz Vala 202 za sveže informacije za najbolj jutranje poslušalce, sem jim lahko z veseljem povedal, da bomo kmalu začeli, kar v pasu in da bo šlo potem kar hitro.

Moj zlati srednji sin mi je dva dni kasneje povedal, da je par minut zamudil v službo in mu je sodelavec poočital, da medtem ko on spi, njegov ata pa že celo noč rešuje, pa seveda so tudi drugi novinarji slišali, da se bo začelo dogajati in sem v nekaj minutah dobil milijon klicev. Vsem sem povedal enako, da bo in ko bo, bo hitro, potem sem pa še predrago soprogo poklical in ji povedal, da ona je komaj vstala jaz pa že v polnem gasu, pa se ni nič sekirala, le kako je s poškodovanim jamarjem jo je zanimalo in je bila vesela, ko je slišala, da bo šel kmalu ven. Pa še kot mimogrede je navrgla, da palačinke so bile dobre in da jih ni več …

Zbudil sem vse, kar smo jih imeli (kako mi je bilo nerodno, ko sem trkal na okna mrzlih avtov, prepredena z ledenim ivjem, kjer so na neudobnih sedežih podhlajeni, umazani in  utrujeni poskušali pridobiti vsaj nekaj energije!) in kar jih je nanovo prišlo in so odhiteli opremljati vhodno vertikalno brezno, globoko kakšnih 70 metrov. Prej ga nismo povsem do konca, ker je bilo na sredini nekje zataknjenega ogromno vejevja in preperelih debel in je bilo preveč ljudi spodaj …

Saj bo, sem si mislil, samo da krene, pa bo. Skrbelo me je, kako bodo poškodovanca transportirali prek ožin, kolikor sem ga poznal, sem vedel, da je trmast in da bo stisnil zobe. A vseeno. Če imaš poškodovana rebra na levi strani, roko pa desno, ga ne moreš ne na en ne na drug bok obrniti, pa rovi, ki gredo malo gor in dol in spiralasto, kar naenkrat nisem bil več optimističen.

V jamo so odhiteli prav vsi razpoložljivi reševalci in dobili smo sporočilo, da bodo začeli. Že kakšno leto ne kadim, tudi nobene želje po cigaretah čisto zares nimam, ker sem softič in če bi bila, bi ji mimogrede podlegel, a ob tej informaciji sem nehote pobrskal pa žepu, preden sem se spomnil.

Nisem stiskal pesti, ker v srečo čisto zares ne verjamem, a četudi bi jih, jih ne bi dolgo. Ker je kmalu prišlo sporočilo, da je poškodovancu postalo slabo in so ga vrnili v bivak …

Tudi meni je postalo slabo. Res. Fizično se nisem počutil dobro. Sanjalo se mi ni več, kaj bomo storili. Kaj še lahko storimo.

Walter je vzel telefon, nekomu povedal, da se je poškodovancu stanje poslabšalo, da potrebujemo eksploziv, da ga spravimo ven in odložil.

Nič nisem spraševal, ni me zanimalo, nisem hotel vedeti, razmišljal sem samo o tem, koga še lahko dvignem od naših.

Poklical je nek novinar, če je kaj novega.

Je, človeku, ki je že vso noč poškodovan ujet v jami, je ob tenstanju čez ožine, ki jih že zdrav jamar s težavo premaga, postalo slabo! Novica, ki sploh ne bi smela biti novica.

Da sploh ne govorim o kolegih reševalcih, ki so se trudili spraviti ga čez in so se z macolami in špicami dol jebali že ure in ure in ki jih je, to vem, ker sem bil že kar nekajkrat v takšni situaciji, stiskalo od skrbi, kako bo, ko bo poškodovanec prišel do njihovega odseka …

Tisti medij je potem objavil, da je prišlo do spremembe in takoj so se spet vsuli klici. Pa saj je logično, vsak opravlja svoje delo …

Poklical sem svojo predrago soprogo. Nekomu se pač moraš potožiti. In ji povedal, da se je zakompliciralo, da ga še ne bomo spravili ven. Pozanimala se je o njegovem zdravju in ko sem ji povedal, da je sicer menda kar okej, da je korenina, je glasno razmišljala, da morebiti je pa vodja intervencije za en klinc in bi ga bilo morda dobro zamenjati …

Saj najprej nisem poštekal, ko pa sem, je bil smeh prav osvežilen!

Nimam blage veze, kdaj so eksploziv pripeljali, blazno prijazen uslužbenec, ki je sicer slabo plačan, a vsekakor bolje kakor jaz, ki sploh nisem in mnogo bolje kakor vsi gasilci, ki so bili tam tudi prostovoljci, je zahteval ene par podpisov in odgovornih ljudi s certifikafi ali nekaj takšnega, ampak medtem so naši supermeni v jami skupaj s carskim zdravnikom in še bolj carskim ter verjetno krepko stiskajočimi se zobmi poškodovancem še enkrat poskusili – in je šlo!

V pasu!

Poškodovanec pred točko 3. Tam so najhujše jebade.

Poškodovanec pred točko 2 malo kasneje. Tam je tista najbolj jebena, ki so jo najdlje na roke…

Poškodovanec v vhodni dvorani!

Zmagali smo, sem si oddahnil, če ni ožin, ga mimogrede potegnemo tudi 200 m, to je za naše mala malica.

Čeprav seveda ni, a v primerjavi z ožinami…

Nobenega od naših nisem vprašal, kako je šlo čez ožine, ker vem, da bi odgovorili samo: Ne sprašuj!

Ko je bil nekaj čez enajsto zunaj, sam naskrivaj sam pri sebi zaploskal. No, hotel sem zaploskati, pa mi je bilo nerodno. Sem si samo kakor malo pomel dlani, kakor da me zebe …

Poškodovanec je sam prišel do nas. Z majhno pomočjo reševalcev, seveda. Sem stopil do njega, prepričan, da se me ne spomni. Ker sem tak bolj sentimentalen človek, navznotraj kakopak, sem ga hotel kar objeti, pa sem se spomnil, da ima verjetno zlomljena rebra. Bi mu ponudil roko, pa jo je imel tudi v opornici in obvezano. In ko nisem vedel, kaj naj storim, je sam nekako stegnil poškodovano roko in sva si dala kepco.

Občutek je bil vseeno dober, kot krepak stisk.

Se me je spomnil, sem bil kar malo vesel, nič ne tajim. So mi kasneje povedali, da je že v jami povprašal po meni in da so mu po pravici povedali, da tako stari strici kot sem jaz niso več za v jamo, da takšne imamo pri JRS za zunaj postopati …

Za njim so k nam počasi kapljali prijatelji, ki jih nekatere nisem videl že vsaj 13 ur.

Živalo Anži, ves nasmejan. A je priznal, da je bilo kar dovolj, da ga krči v nogah! Vi si morda mislite, da je softič, da kaj pa je to 15 ur. Ja, to ni 15 ur v službi, on je v sredo vstal ob šestih zjutraj, sina odpeljal v vrtec, se odpeljal v službo, ko bi moral v posteljo in spat, sem ga pa jaz snel!

Čisto sam je v dolino prišel Remih. Ki je bil ves čas ob poškodovanem jamarju. Ga poznam in sem videl, da je ponosen. Saj je komaj hodil, ampak na obrazu pa ni mogel skriti nasmeška, čeprav se je trudil. Sem ga zaustavil za fotko in ko je pomembno poziral, sem ga zbodel, da njemu pa ni bilo hudega, ker je ves čas spal na toplem ob poškodovancu. In je bil kar malo užaljen. Ker v bivaku je bilo zaradi konfiguracije jame prostora le za eno ležišče, za poškodovanca, da on je pa sicer res bil na toplem, ampak je sedel na enem neudobnem kamnu ves čas in je o spancu lahko le sanjal z zaprtimi očmi. Tudi on je dan prej že pred šesto vstal, odpeljal sinčka v vrtec, odšel na šiht, popoldne je malo kolesaril, potem sem ga pa že jaz snel …

Potem je od jame dol prišel Bor. In sem bil prav šokiran! Ker sem pozabil, da je z nami! Je prišel že v sredo, skupaj s Ticotom je preopremil jamo, potem se je pa v četrtek ob štirih zjutraj odpeljal domov, ker je njegova mlada soproga zdravnica in ni mogla dobiti zamenjave, nekdo pa je moral sinčka odpeljati v vrtec! In ga je odpeljal, potem je pa samo o nas in poškodovancu razmišljal in se je kar k nam spet vrnil in v jamo pomagat …

Edi, sin predsednika Jamarske zveze Slovenije, ki ga povsod vsi protekcioniramo, je bil v jami od začetka do konca, a kljub temu, da je žival, da nese, kar mu naložiš in še več, se mu je videlo, da je utrujen. Ko sem ju fotkal skupaj, očeta in sina, je bil oče bolj ponosen …

Pintarja, mož in žena, oba vedno nasmejana in pozitivna (razen če mož ni lih mal nadrkan, kar na srečo ni pogosto), vedno vedno se odzoveta, ko seveda prej zagotovita varstvo za sina…

Marko Z., umazan, a nasmejan, nikoli preutrujen, da ne bi še malo drkal, v jami je skrbel za zabavo in moralo, Marko E., dobre volje in nasmejan, itak, doma ga je čakala Ksenija, Rehar, glasen in nadvse zadovoljen, vsakemu, ki je hotel poslušati, je razlagal, kako je super v JRS, ker enkrat za spremembo ni prišel med prvimi in je bil v jami samo 10 ur …

Ma, ne bo več o tem nabijal, prav vsak naš reševalec ima podobno zgodbo! Vsakemu posebej sem čestital in prav vsi so bili nasmejani. Crknjeni, usta pa do ušes!

Pa gasilci! Me je skrbelo, če bo poškodovanec lahko sam prišel od jame do ceste in ko me je zjutraj poklical poveljnik gasilcev, ki so ponoči odšli domov (no, bolj zgodaj zjutraj bi bilo bolj prav napisati), če jih potrebujem, sem mu izrazil svoj strah. Da naši so sesuti in če lahko oni to prevzamejo …

Me je takoj pomiril, da noben problem, da bodo, a preden sva končala, sem vseeno vprašal, koliko jih je.

Dva, je mirno pojasnil.

Nisem vedel, ali se zasmejim ali zajokam!

Človeka v nosilih po takšnem terenu nositi ni enostavno. Po navadi jih šest nosi, po eden pa varujeta spredaj in zadaj. Še ena ekipa pa hodi spredaj in si na zahtevnejšem terenu nosila podajajo. Vse gre tekoče, ko si spočit in uigran, ko nisi …

Gasilec je pojasnil, da dva sta pač vzela dopust in lahko prideta takoj, da ostali pa šele po službah, razen če je res nujno, da potem pa še drugi pridejo.

Sem se zahvalil, da bomo že kako, poškodovanec je pa potem na srečo sam prišel …

Saj zvečer je v štab prišel tudi gorski reševalec iz tistih koncev in ponudil njihovo pomoč, a ker nisem vedel, kje se me drži glava, si nisem zapisal njegove številke …

Dobili smo topel obrok, to so nam šefi na Upravi zrihtali in je teknil, da ni za povedat, ob pol dveh smo imeli pa še novinarsko konferenco, ker tam je bilo ogromno novinarjev. O dogodivščinah sta razlagala Maks in Walter, ker se meni še ni spalo, sem pa za vsemi kamerami Walterju frise pokal, medtem ko je Maks podoživljal dramo v jami. Ker sploh nisem nič razmišljal. In itak je potem drugače zelo resen komandant JRS nenadoma bruhnil v krateh smeh, da je moral vstran pogledati in se za Maksa skriti, jaz sem pa zbežal, ker sem vedel, da bom po kepi dobil …

Potem so počasi vsi odšli, iz jame pa so prihajali še zadnji reševalci, ki so pospravljali opremo. Pa novinar hrvaške televizije je prišel, so ga poslali po izjave, posneti pa itak ni imel več kaj, razen blatnih in utrujenih jamarjev, ki so sortirali in pospravljali umazano opremo. Sem mu jo dal, je od daleč prišel, in itak da je mimo Žgavca prineslo, šmrkavca šmrkavega, ki mi je za kamero frise pokal in potem seveda sploh nisem vedel, kaj govorim in je bil prispevek zagotovo bejž z luč!

Ja, vse pride nazaj, in dobro in slabo, tukaj ni druge.

Žan je bil eden redkih, ki je lepo oblečen paradiral samo na površju, mu ni bilo treba v jamo, ker je pozno prišel, a ko sem mu to poočital, je le s prstom pokazal name, da se je učil od najboljših …

Ko je sonce počasi začelo zahajati, smo se pa končno lahko proti domovom odpeljali. In reševalni center Novo mesto JRS ne bi bil, kar smo, če se v prvi gostilni ne bi na pivu ustavili! Je prijalo, meni sicer kava in radler, a kaj bi cepidlačili. In tam nas je dosegel tudi en redkih pozitivnih komentarjev na novičarskih portalih, na katerega je opozoril Vid in smo ga vzeli kot pohvalo:

PikiJakob23

ej jamarji?! a bi lahko bili en vikend doma? tko mau da se resevalci malo spocijejo…

Itak smo se krohotali, da so nas vsi začudeno gledali, a se kaj dosti nismo sekirali. Potem je pa še Remih začel razlagati, kako zelo pomembno je, da je poškodovanec optimističen in dobre volje in da on se je trudil na vso moč, da mu to nudi. In mu je ponudil vstavitev urinskega katetra, ki ga sicer še nikoli ni nikomur vstavil, da si pa to že od nekdaj želi …

Evo, se mi je bogi poškodovani profesor za nazaj še bolj zasmilil. Ne le, da se je poškodoval, še nas je moral prenašati!

Če boste v kratkem kje prebrali kakšne njegove ogorčene pritožbe nad obnašanjem reševalcev, jih ignorirajte, prosim, včasih je naš humor malo drugačen …

Malo preden smo se domov pripeljali, mi je pa telefon spet zazvonil in na ekranu se je izpisalo, da me kliče oče. In me je kar zmrazilo! Ker so ga v četrtek zjutraj operirali, vstavili so mu umeten kolk, jaz se pa niti enkrat nisem spomnil nanj!

Spat sem se končno spravil v četrtek ob pol enajstih zvečer (po šestintridesetih urah brez spanca) in sem spal ko dojenček do pol desetih. Iz prve sem si napolnil baterije, telefonsko sem med intervencijo polnil petkrat!

Po jutranji kavici sem skočil oprat intervencijsko vozilo pa nosila in še nekaj druge opreme, pa oskrbovalne torbe sem doma v garaži raztresel, da se zadeve posušijo, da jih bomo lahko v nedeljo skupaj očistili ter pregledali, kaj je ostalo in kaj moramo nabaviti. Ker oskrbovalne torbe morajo biti vedno popolne, nikoli ne veš, kaj te čaka v naslednji jami. Lepo in izi je biti jamarski reševalec. Pred kamerami paradiraš, se delaš pomembnega, pa je …

Predraga soproga ni bila preveč jezna, ker sem blaten bivak kar v pralnem stroju opral in če že vprašate, štiri palačinke mi je prišparala!

Na koncu pa naj povem še to, da čeprav je tale zapis eno samo stokanje in jokanje, je občutek zelo dober, ko pomagaš človeku.

Iz JRS nas je bilo tokrat 54, gasilcev nisem štel, ampak lahko jih štejemo dvojno, tako so pridni, nujna medicinska pomoč Kočevje, vse so nam dali, kar smo potrebovali pa še več, in seveda ne smem pozabiti policistov. Tri njihove izmene so se pri nas izmenjale. In so bili nad nami tako navdušeni, da je eden tako med vrsticami namignil, da če bomo v naslednjih dneh v Kočevju kaj prehitro vozili, naj samo povemo, da smo iz JRS. Evo, splača se biti jamarski reševalec.

Pa obljubim, da ne bomo testirali …

 

 

Reševalni center Kranj JRS je imel prvi letošnjo vajo v jami. In seveda sem nesel nos na Pokljuko, da vidim, kje smo. Že v petek. Gor je še sneg, ampak v lovski koči je bilo zakurjeno, so Walter in druščina prišli že prej. In po dober večer so nas že zasuli s hrano. Ma, moram biti iskren, na Gorenjskem se vedno dobro je in tudi tokrat ni bilo nič drugače, še celo Den je moral malo hlače odpet!

Ko sem že mislil, da bom eksplodiral, če kar koli zbašem v usta, je pa Marko Z. od nekod privlekel čisto taprave indijančke! Tiste s čokolado oblite!

No, saj ne vem, če še kakšni drugačni obstajajo (in zakaj se jim reče indijančki, ne pa recimo črnčki), ampak v mladosti sem jih jedel kot nor, potem jih pa nekaj časa nisem videl, sem mislil, da so izumrli.

Pa očitno niso, ker so bili še povsem istega okusa, kot se ga spomnim iz mladosti, čeprav še nimam okusa!

Smo torej jedli in čebljali in pili, kot da nismo na Gorenjskem (čeprav, to moram spet poudariti, na Gorenjskem za to vedno dobro poskrbijo!) in se v postelje spravili že krepko v soboto. Sem mislil spati v šotoru, pa so toliko razlagali o tropih volkov in medvedih, da potem seveda nisem.

In posledično vstal že pred sedmo zjutraj, ko je Walter jajca na ocvirkih spekel. Pa za zajtrk seveda še tatarc na popečenih kruhkih, ga v Škofji Loki lahko kupiš v tatarcomatu!

Mater, ko smo se okoli osme potem proti Snežni jami odpeljali na vajo in kjer so nas že čakali še drugi, se mi tudi pod razno ni ljubilo v mrzlo in zaledenelo jamo.

Na srečo nisem rabil, ker sem zunaj opazoval, kaj počnejo in ker je šlo za prvo letošnjo vajo v jami, se je zgodilo, kar se vedno zgodi – dejmo čim bolj poenostavit. In se potem, praviloma, zgodi, da pri poenostavitvi porabiš skoraj več opreme kot pri “pravilnem” reševalnem manevru, časa pa še celo malo več!

Smo mladenko s poškodovano ramo uspešno ven spravili na koncu in se vrnili v kočo, kjer je Walter že pripravljal kosilo, in smo še dodatno napolnili že tako polne želodce!

Pa od zjutraj je nekaj kuhanih jajc ostalo, ker to smo tudi imeli in si je enega komandant ob pečenem piščančjem krilcu zaželel. Ga je usekal po mizi, samo tisti jajček ni bil skuhan, je surovega udaril!

A kaj smo mi naredili?! Nič, ker komandantu se pač se smejiš.

No, itak da se mu, ampak samo v sebi …

 

Danes smo imeli za tiste s čini v JRS potrjevanje statusov. S poudarkom na jamski prvi pomoči. Po kosilu, ko se nobenemu več ni čisto zares ljubilo delati, smo pa še malo prakticirali. In so tudi mene imobilizirali ter malo naokrog imobiliziranega prenašali.

Mi je bilo kar malo hudo, nisem najlažji.

Ampak potem, ko sem slišal vprašanje, ali me je težje nositi ali poslušati, se mi niso pa več smilili …