Packa s kupčkom

Že sto let nisem bil v jami in ko je Mateja postokala, da se tudi njej toži po podzemlju, sva se odpravila razopremiti Akustično brezno, ki se je na zadnji akciji zaprlo. No, ni se zaprlo, le naravi bomo pustili kakšno leto ali dve, če bo morebiti voda v tisti podorni luknji skopala kakšen prehod.

Dol je šlo lepo, kakor dol vedno gre. Jama je bila suha, čeprav še vedno blatna do amena, na dnu pa toliko delovne opreme, da bi jo lahko štirje ven nesli. Ker dol smo jo nesli štirje! Plus kovinska štanga, dolga in težka! Plus seveda vse vrvi, ki naj bi jih ven potegnila. Sva se malo po glavah praskala, kako zadevo izpeljati, potem sem pa z načrtom prišel na plan. Zunaj sva se menila, da bi jaz štango ven nosil, Mateja bi pa razopremljala, ker to rada počne, a ko sem tisto težko, dolgo in blatno pizdarijo privezal na vrvico, se mi tudi pod razno ni zdelo varno bingljati z njo nad prijateljico. Zato sva vse orodje, macole, lomilke, motike, lopatice …, zmetala v vrečo, v kateri je bila vrv za opremljanje, plus transportko s kavami, čokoladicami, prvo pomočjo in podobno šaro sem si podse navezal ter gor pičil, Mateja naj bi pa štango gor nosila in razopremljala, le da vrvi ne bi pospravljala, ker itak nisva imela dodatne transportke, temveč bi jo na vrhu vsakega brezna gor potegnila.

Saj se mi je zdel dober načrt, a ko sem se na vrvi parkrat dvignil, sem mislil, da bom kar izdihnil. Kondicija je nekam izginila! Nimam blage, koliko sem potreboval za tistih 40 metrov, a ko sem se pred podorno ožino pripel na pritrdišče, da počakam Matejo, se je iz mene kadilo ko iz indijanskega konja. Čez krušljivo ožino se nisem upal z dvema transportkama pod sabo, ker bi kupe kamenja zrušil dol na prijateljico.

Potem se je ona pripela na vrv s tisto štango pod sabo in ko je zastokala, sem se kar razveselil, čeprav nisem ponosen na to. Da nisem samo jaz brez kondicije …

Je sopihala in stokala, občasno malo popevala, tudi iz nje se je kadilo ko v savni, ko je priplezala do mene. Mi je bilo malo nerodno, ker sem jo tako obremenil, bi lahko jaz šel dvakrat dol ali pa bi šla oba dvakrat dol, a se je izkazalo, da ni potrebe po obžalovanju. Ker je imela usta do ušes! Je uživala do nezavesti. Mah, te moderne ženske …

Čez ožino sem šel previdno, pa še Mateja je od spodaj pomagala transportke odmikati, ki so se zatikale, ko sem splezal ven, je pa ona razopremila in se s tisto dolgo in težko štango še ona prebila čez ozko pizdarijo. Sama. Jaz ji od zgoraj nisem mogel pomagati …

V dvoranici sva potem kofetke spila in čokoladice pojedla, ki sem jih dobil od Dragice Haramije, ki je vodila pogovor na podelitvi desetnice in mi jih na koncu dala za darilo, ker kaj bi pa drugega jamarju dal, potem sva pa kar nadaljevala s potjo. No, še prej sva vrv gor potegnila in jo v transportko z orodjem zmetala. A ker sem to vrv s tisto zgornjo štukal na pritrdišču višje, sem tistih par metrov poplezal samo z eno transportko, Mateja mi je pa sledila s štango pod sabo in drugo transportko, v kateri je bilo vse orodje plus blaten in moker štrik! Ko se je vsa tista roba pod njo odlepila od tal, so se ji na vrvi kar noge zašibila in mišice so jo zapekle, ampak nasmeh ji pa ni izginil z obraza! Jah, saj pravim …

Tam na polici sva potem ločila vrvi, da spodnjo, ki sva jo v vrečo zrinila, jaz gor odnesem, a jo je bilo preveč. Sem prvič videl prasico s kupčkom! Tistih 60 ali 70 metrov potem ni bilo tako groznih, se je telo ogrelo in je kar šlo, le v vertikalni ožini sem šel zelo previdno in počasi, ker če bi se mi snel pantin ali se zataknila katera od prasic, bi verjetno tam kar zabivakiral za nekaj ur!

Ko mi je Mateja sledila v ožje dele, je nisi mogel preslišati, da pleza. Ne, ni stokala, le štanga je opletala pod njo in je ropotalo kot v kakšni kovačiji!

Vrv sva sproti na koncu vsakega brezna gor potegnila, v izhodni ozki vertikali sva si pa še vse zadeve podajala in sva nekako speljala. Akustično je zdaj razopremljeno, dokler seveda nekoga ne bo firbec pogledati enkrat, ali se je tista luknja na dnu, ki smo jo izkopali, že kaj odprla …

Pri bivaku smo še tovariško potrenirala, ker se bližajo jamarski izpiti in ko sva tam bingljala ko dve klobasi, me je nenadoma prešinilo, kaj pa, če medved pride?! Namreč, na poti od bivaka proti Akustičnemu sva v blatu opazila medvedje sledi, ene šape so bile velike, ene pa čisto majcene. Torej medvedka z mladičkom!

A sem se hitro pomiril. Nič hudega, če medved pride. Mateja je visela pod mano …

Gladovalka

Se mi zdi, da mi je uspelo deloma odvaditi se od zasvojenosti od tehnoloških igračk, ki so nam ves čas na dosegu roke. Včasih sem še pred spanjem, v postelji, preverjal pošto, pa prva stvar zjutraj (no, dopoldne), ko sem odprl oči, je tudi bil telefon v rokah. Zdaj že kar nekaj časa tega ni več. Ni potrebe čisto zares. Okej, saj je nikoli ni bilo, a vseeno.  Zdaj telefon vzamem v roke šele, ko zacinglja, če ravno kaj pametnejšega ne počnem …

Danes sem že drugo kavico žulil ob časopisu, ko je telefon zacingljal, da sem končno pogledal zaslonček. In itak da se mi je zanimanje vzbudilo, ko sem opazil, da imam kar nekaj sporočil. Tiste 3 in pol minute slave z desetnico so že pokonzumirane in so mi tudi najbolj zapozneli že čestitali, kateri so mislili, zato za toliko sporočil nisem videl takojšnjega smisla.

Pritisnil sem na prvo sporočilo.

Gladujem zate, mi je sporočala prijateljica.

Tristokosmatihmedvedovnazaj, kar zmrazilo me je, priznam. Nekaj sem moral krepko narobe narediti in prihajajo pome, prijateljica pa kar že pred dogodkom gladovni štrajk v mojo podporo uprizarja! Ma se ne hecam, tako imam tiste žičke med ušesi zvezane, ne morem pomagati!

Sem iz previdnosti kar parkrat čez ramo po vrtu pogledal, vmes se mi je pa že scmarilo v možganih, da pravzaprav jaz nič takšnega ne počnem, da bi moral kdor koli pome priti! A nekaj je moralo biti narobe, če je toliko sporočil!

Kar nekajkrat se mi je zgodilo, da sem iz jame prišel in me je pričakalo deset ali dvajset sporočil, ker je bila kakšna jamarska intervencija, jaz pa pod zemljo brez signala, zmagovalni je seveda bil enkrat od moje predrage soproge, da je jamarska nesreča nekje v Sloveniji, Jamarska reševalna na polno rešuje, jaz pa spet v Čaganki …

Sem radovedno naslednje sporočilo kliknil in mi je bilo še manj jasno, ker je druga prijateljica pa glasovala zame, vsaj tako mi je sporočala. Evo, nič ne tajim, sem se spet ozrl okoli sebe, pa še na roke sem pogledal, če so morda vklenjene v tiste rokavčke, ki se na hrbtu zavežejo, za pridne strice in tetice, ki jim varovalke prekuri, če sem za kakšnega predsednika kandidiral ali kaj …

No, tretje sporočilo je bilo že bolj jasno, ko sem se prikopil na net, je bil misterij pa razjasnjen. Nekdo me je predlagal za Ime tedna Vala 202, prijateljčki so pa glasovali zame, ko sem še spal. Lepo je, ko kolesje teče, medtem ko spiš. Morda  pa zato nisem zmagal, ker sem zadevo prespal!?

Da le nihče ni lačen zaradi mene …

Desetnica 2021

Nagrada Društva slovenskih pisateljev za najboljše mladinsko delo zadnjih dveh let, desetnica, je letos zadela mene. Oziroma moj roman Kjer veter spi. Ja, vem, če se dovolj dolgo potikaš okoli, te zadane, a sem vseeno malo ponosen. Ker mi je roman, ki sem ga povečini v podzemlje postavil, zelo ljub. Zdaj vsi, ki spremljajo slovensko literaturo, vedo, koliko jam imamo trenutno regstriranih, recimo. Pa da jamarji sploh obstajamo …

Bingljalčki

Dan se zjutraj zafrkne, pravijo, dasiravno danes sredinočni na srečo nismo bili. Predraga soproga, ki jo imam navito namesto budilke, je morala le ene dvakrat me iz postelje brcniti, da sem vžgal in odpeketal …

Po šele treh kavah smo tam nekje pri Ljubljani, v hangarju pod streho, že modrovali pod Klemijevim vodstvom. Srečanje jamarskih inštruktorjev, pa to. Bližajo se namreč jamarski izpiti in se spodobi.

Najprej smo obdelali še eno od mnogih anonimnih prijav zvestih bralcev mojega bloga, v katerih zapisih se menda kar sam inkriminiram in ko smo po ne zelo zagreti debati ugotovili, da razpravljanje o mojih samoinkriniranih zločinih pravzaprav ni razpravljanje o mojih zločinih, temveč razpravljanje o mojem pisanju (čeprav smo se navedb kljub temu resno lotili), smo se lahko lotili bolj pomembnih (in zanimivih) tem.

Kar nekaj znanja potrebuje običajen jamar začetnik in ker kot majhen otrok, ki šele shodi, mimogrede napravi tudi kakšno napako, moramo biti inštruktorji pripravljeni na vse. Mislim, znati moramo prav, pričakovati moramo pa tudi vse variante napačnega ravnanja in vedeti, kako pomagati. Nimajo vsi takšne sreče kot znanec, ki je treniral tovariško pomoč na domačem seniku in ko se je nepovratno in nerešljivo obesil, je le mirno bingljal, dokler mimo ni prineslo soseda, ki je hitel po opravkih in ga poprosil, če pokliče njegovo mamo. Mati so seveda takojci prihiteli na pomoč in ko je izustil legendarno Mati, lojtre bi, je bil v hipu rešen …

Torej, najprej smo ponovili pravilne postopke, nato smo ga pa začeli srati. To znamo oziroma, če sem pošten, to znam. Se nisem rabil dosti truditi, da sem zaštrikal, da smo komaj razštrikali brez lojter. A so potem drugi inštruktorji ugotovili, da imam 90 kg in da me je obešenega nadvse težko rešiti pa so se rajši lažjih posluževali, jaz sem pa od blizu gledal in se učil. Pa v Reharjev kombi hodil po kavice v pločevinki, ki mi jih je nespametno pokazal, a ker se je vedno kdo našel, ki me je opazil pri tem početju, je v kakšnih treh urah plato pločevink izginil. In ni res, kar je širil okoli moj zlati prijatelj Marko Z., da sem jih najmanj šest spil jaz, sem eno več, a mi je pri treh z nekaj požirki pomagal dr. Mihi!

Proti koncu smo se lotili res zelo zelo trdih orehov, recimo rešitve obviselega jamarja na napeti ali nenapeti prečnici in če bomo kdaj pisali navodila za tovrstne postopke, bi bilo po moje še najboljše, da napišemo, poljubite ga na čelo in odhitite po pomoč! Mi tega seveda nismo storili temveč smo se matrali skoraj do petih popoldne, ko smo končno pospravili in se zapodili v bližnjo gostilno na pozno kosilo…

Doma sem si skuhal kofe in se še na sobotne priloge spravil na vrtu, predragi soprogi, ki me je vprašala, če ji pomagam posteljnino na postelji zamenjati, sem pa mirno priznal, da niti za prho nimam več energije in da bi bilo najboljše, če posteljnino zamenjamo jutri …

Dobra plat

Z Grdinom finiširava Jamarja (ja, že) in kar nekaj noči zapored že sediva v njegovem ataljeju in se zabavava. Zadnjič je naročil pico, malo preden so ugasnili peč in me je najmanj šestkrat vprašal, če je dobra, ker menda je res odlična in je bil menda ponosen na svoj izbor picerije in je potreboval potrditev. In sem mu šestkrat povedal, da se mi zdi kar dobra, ampak moje mnenje itak ni kaj dosti vredno, ker še vedno nimam okusa. Seveda pa jem tudi z očmi in ker mi je bila vizualno okusna, sem v čvakanju užival. Kakor sem užival na dnu Čaganka, ko sem nama s Potrpinom v bivaku kofe skuhal po celodnevnem garanju in tako dobre kave že dolgo nisem pil, dokler prijatelj ni začel kremžiti obraza. Sem kavo posolil namesto posladkal, dol imamo sol in sladkor spravljen v enakih posodicah. Meni se je zdela sladka, ker sem bil prepričan, da sem jo sladkal in tudi potem, ko mi je povedal, da je slana, sem jaz še vedno sladkobo občutil!

Doma sem že nekajkrat napravil eksperiment: če kavo posladkam, je sladka, če je ne posladkam, je grenka. A če moja predraga skuha dve kavi, pa eno sladka, druge pa ne, da jaz ne vidim, v kateri je sladkor in v kateri ne, sta mi ali obe sladki ali obe grenki …

Ampak danes sem pa zmagal. Sva z Grdinom že par ur za monitorjem sedela, ko se ti počasi že fuzla in sem enkrat na balkon skočil na čik. Kave si nisem pritisnil, sem jih že preveč požrl tam, a ko sem se napotil proti balkonu, sem na prijateljevi mizi opazil kakav v prahu. V vrečki. Odprti. Sicer nimam blage veze, zakaj bi prijatelj v pisarni potreboval kakav v prahu oz o tem sploh nisem kaj dosti razmišljal. Pri nas doma ga tudi imamo in ko mi pade cuker, ponavadi kje sredi noči, če ni nutele ali čokolade ali napolitank ali kakšnih dobrih piškotov, je tudi kakav v prahu dober.

In ko sem se napotil proti balkonu (saj to je res le par korakov) in sem torej tisti kakav v prahu zagledal, v odprti vrečki, sem si ga kar iz navade malo na dlan stresel in v usta zabasal. Niti kaj dosti se nisem zaustavil, sem že rutiniran. Moram priznati, da mi kaj veliko užitka ni nudil in sem zadevo le s težavo pogoltnil, a kaj dosti se s tem nisem ukvarjal, sem si raje enega prižgal in se je okus izboljšal. Plus zaključila sva in se domov odpravila. Med hojo domov (sva skoraj soseda) je bolj Grdin govoril, meni se nekaj ni ljubilo, čeprav nisem vedel, zakaj.

Doma sem si pa še en kofe pritisnil, da si okus v ustih popravim, ker čeprav okusa sicer nimam, me je vseeno nekaj motilo. Mimo je pa mojo predrago soprogo prineslo, sva se na hitro nekaj pomenila, vmes me je pa dobesedno v usta pogledala in vprašala, kaj sem jedel. Ko mali otrok sem takoj po pravici povedal, da nič in vprašal, zakaj jo to zanima.

Čist siv jezik imaš, je mirno pojasnila.

Itak sem skočil v kopalnico pred ogledalo in preveril. Jezik je bil res povsem siv. Se mi sanjalo ni, od česa, sem že skoraj na kakšno bolezen pomislil, potem sem se pa spomnil. Ter Grdina poklical.

Kaj imaš ti za jest v tisti vrečki na mizi? sem ga vprašal.

Kis, je takoj izstrelil, ker sva enkrat vmes naredila eksperiment in sem namesto kave pocuzal majceno vrečko kisa, ki ga dajejo ob solatah za s sabo, da vidiva, če res nimam okusa.

Ne, ne, sem ugovarjal, to že, to vem, kaj imaš v tisti vrečki, ki stoji na mizi za monitorjem?

Kar nekaj časa je bilo v telefonu tiho, prijatelj je globoko razmišljal.

Edino fugirno maso s sivo barvo imam na mizi, se je potem nenadoma spomnil, sem zadnjič nekaj fuge popravljal v kopalnici …

Jah, kaj bi tajil, v hipu mi je bilo vse jasno!

Ampak potem je, kakopak, sledilo najbolj logično vprašanje na tem svetu: Zakaj pa to sprašuješ?

Sem mu povedal, saj nima smisla tajiti in se je tako smejal, da je šel po dolgem času spet zadovoljen spat, sem prepričan!

Ko sem potem pa še predragi soprogi zaupal, s čim sem se nafutral, je pa le zamahnila z roko, nje več ne morem presenetiti. Le to je še dodala, da meni niti zelenih očal ne bi bilo potrebno na nos natakniti kot tistemu oslu, da bi me z žaganjem fotrali …

Da bom pa cegle sral, kakor se je bal prijatelj, pa mislim da ne bom. Če jih pa bom, bom sporočil …

Prasec je padu

Povsem sem razumel mojo kuzlico, ki je debelo začudeno gledala vame in ji ni bilo popolnoma nič jasno. Tudi meni ni bilo! Vstal sem in vstala je tudi ona. Med ščetkanjem zob me je čakala pred kopalnico, kar me ponavadi ne, ponavadi je v kuhinji pred škatlo, v kateri hranimo priboljške zanjo. Bogica je bila povsem zmedena …

Pa kako tudi ne, saj je bilo še sredi noči, jaz pa že pokonci! Nekaj čez šest zjutraj je kazala ura, ko sem zeksal kavo, čeprav sem imel od zadnje kave pred kakšnima švoh dvema urama še vedno okus v ustih, čeprav še vedno nimam okusa. Kuzlici sem fliknil priboljšek, jo pobožal, nato pa sedel v kombi in odbrzel proti Ljubljani. No, proti Domžalam, na vajo reševalnega centra Ljubljana …

Dan se je sicer že delal, a meglice so visele v zraku kot kakšen šmrkelj, niso se mogle odločiti, kaj bi. Prometa na cesti nič, pametni so kakopak še spali! Šele malo pred Trebnjem je pokukalo sonce in počasi razganjalo meglice, v Grosuplju, kjer sem pobral Potrpina, sem moral pa že sončna očala na nos natakniti. Pri prijatelju akcija, mu je papirja zmanjkalo ali kaj, nisem povsem spremljal, priznam, nisem bil še povsem buden, neke akcijske plane in načrte vaje je tiskal in mi je samo kavo porinil pod nos in izginil v pisarno, reševati težavo, jaz sem pa lahko par minut spanca še pohopsal. Ter nato, ko so bili papirji natisnjeni, zeksal kavo in sva odletela naprej.

V Domžalah pa vsi veseli, da smo se po dolgem času srečali, nihče razen mene ni surle zaradi zgodnje ure vlekel! Me prav zanima, kakšna veselica bi bila, če bi se enkrat dobili ob dveh ali treh zjutraj, ko jaz malo zaživim in bi bil verjetno edini brez surle …

V steni potem veselica, ponavljanje reševalnih manevrov, kakor teden dni prej pri nas, nihče nikogar k delu ni rabil siliti! Po nekaj urah je vodja zaukazal kratek odmor, da smo se na rite vrgli in šele čez čas zaslišali Matjaža, zapakiranega v nosilih in obešenega na žičnici, če bi pavzo naredili bolj blizu njega. Da se nekako izključenega počuti …

Nismo se premaknili do njega, ko smo bili enkrat na ritih, se nam ni več ljubilo vstajati.

Smo se menjavali med manevri po ekipah, ko je moja ekipa prišla do žičnice, so pa v nosila mene zapakirali. Da naj jaz bingljam v ležečem položaju, da oni bi radi vadili. Sem se vdal, kaj sem pa hotel, še posebej, ko so rekli, da bom lahko imel roke ven in kadil, a nismo še niti enkrat čez odmik na žičnici prišli, ko se je uscalo! Reševalci so hiteli pospravljati opremo, ki jo je bilo povsod polno, itak se je bližal konec vaje in kosilo, jaz sem pa moral kar malo postokati, da me niso povsem zadnjega sneli …

Kosilo smo si potem privoščili v bližnji gostilni in smo lahko izbirali le pijačo, ker za hrano so nam bile obljubljene mesnine spod peke s krompirjem in zelenjavo. Ampak nekje vmes je prišlo do izgubitve s prevodom in so nam servirali odojka. Sem si nametal krompirja in solate, potem sem se pa spomnil, da še vedno nimam okusa in sem si še košček prasca vzel. Ki ga drugače ne jem. In je bil menda kar dober, predvsem kožica je prijetno hrustala …

Na koncu, po še nekaj dodatnih kavah (ali krožnikih mesa, kakor je kdo želel), smo ostali le še najbolj vztrajni. Ali lačni, kakor se vzame. In ravno, ko sem jim razlagal, kako so nam med desetdnevno vojno za Slovenijo na položaj kosilo vozili iz restavracije in sem bil vedno jaz takrat slučajno pred stavbo, da sem lahko pladenj s sladicami za vse odnašal v posebno sobo, da sem se lahko sladkal še celo popoldne, saj moji soborci sploh niso vedeli, da nam pripada slaščica in je posledično niso pogrešali, je prišla gostilničarka in se globoko globoko opravičevala, da nam je pozabila sladico postreči. Da kaj čmo zdaj?!

Kako, kaj čmo zdaj, je vprašal Bizi, prinesite, bomo že rešili!

In smo. Jaz sem komaj dve čvaknil, ker sem si vmes še eno kavo naročil, je bil pa Bizi toliko bolj priden, ko je segel po četrti, sem nehal šteti …

Ja, počasi bomo spet prišli v formo!

Cicobisk

Prijatelj in pisateljski kolega Cic je imel v Novem mestu opravke in je prek sporočila predlagal še kofe. Itak da sem bil takoj za, a čez par minut sem vseeno poslal še eno sporočilo, da upam, da njegovi opravki v mojem mestu ne bodo že ob sedmih zjutraj, ker potem imava problem. In itak da so opravki pri tako resnih ljudeh že ob najbolj zgodnji uri, ker on zjutraj dan lovi, jaz sem pa še vedno mnenja, da zgodnji so peki in basta …

Po par sporočilih sva našla rešitev – on bo malo tiste opravke nategnil, jaz bom spanec malo pokrčil, pa bo. Pa da naj me pokliče in če me uspe zbuditi, se bova videla.

Ponavadi tam do desetih spim ko ubit, človek pač potrebuje najmanj pet ur spanca, a tokrat sem vseeno odprl oko že nekaj pred pol deseto povsem samoiniciativno. Ter pogledal na telefon, če je prijatelj že kaj klical. Ni. Je pa poslal sporočilo, da je končal. Pred petnajstimi minutami …

Sem skočil pokonci ko za intervencijo, med ščetkanjem zob ugotovil, kje se nahaja ter mu povedal, da bom pri njem čez pet minut. Res sem bil. Parkiral vozilo, se pozdravil s prijateljem ter ga povlekel proti centru mesta, da si kofe privoščim. Da bom sploh zmožen pogovora.

A me je, resen in odgovoren, kakor je, zaustavil. Da nisem plačal parkirnine. Kar sem sicer vedel, a ker v žepu nisem imel nobenega kovančka, sem se, kot ponavadi, odločil za tveganje. Saj kazen pravzaprav ni tako visoka. No, v primerjavi s parkirnino sicer je, a je bilo prezgodaj za takšne težke filozofske misli.

Je parkirnino častil Cic, kakopak, ker človek je odgovoren za dva.

V centru še noben lokal ni bil odprt, sva bila, saj nisem mogel verjeti, malo prezgodnja.

Pristala sva v Botru ob reki. Pogovor je (vsaj pri meni) stekel po drugi kavi, potem sva pa vse obdelala. Ideja za njegovo drugo knjigo je tako čudovita, da sem bil kar nevoščljiv, ker ni zrasla na mojem zelniku. No, četudi bi, je ne bi mogel uporabiti, tematika, s katero se ukvarja Cic, je meni ne dovolj znana …

Čas teče, ko ti je prijetno, ob menda četrti kavi in drugi cockti sva prišla že do filma iz leta 1936, neke reference sva vlekla, a očitno vsak svojo. Jaz sem trdil, da je avtor Bunuel, Cic je zagovarjal Eisensteina. Če sem z mlajšimi v družbi, potem trditev, za katero sem vsaj 70 %, zagovarjam kot 110 %, pri Cicu sem se dvignil do 93 %. Ga nisem prepričal, a za preverjanje prek Gugla nisva imela volje.

(op. Okej, resnici na ljubo sem preveril doma in sem imel enkrat za spremembo jaz prav.)

Pridružila se nama je še Mateja, ker je želela spoznati njenega drugega najljubšega avtorja in šele ona naju je z začudenim vprašanjem, ali nama ni nič vroče, spomnila, da je čez noč prišlo poletje! Jebenti, prek 30 stopinj je bilo, Cic v (skoraj) volnenem puloverju, jaz v jakni. Sedeli smo pa na soncu! Zakaj se nisva ali slekla ali premaknila v senco, nisva znala pojasniti …

Postajam pa očitno nemaren – nobene fotke prijatelja z novomeško veduto v ozadju nisem napravil. Mi boste morali verjeti na besedo …

 

 

Malo normalnosti

V nedeljo smo imeli vajo Reševalnega centra Novo mesto Jamarske reševalne.

Končno.

Ne!

KONČNO!

Kako malo je potrebno, da se človek spet počuti normalnega!

Nekateri smo šli k bivaku že v soboto, Grdin se je pripeljal zadnji, malo pred polnočjo. In povedal, da je med vožnjo gor videl medveda, ki je pred njegovim avtom bežal čez travnik. Normalno sem bivak seveda dvakrat zaklenil!

Normalno, da je prijatelj spal v avtu. Ima novega (tistega, ki mu je prodajalec žarnico v armaturi odšravfal, ki drugače gori za simbolom za okvaro motorja in ki mu je namesto gnilega katalizatorja kar neko cev privaril), sedeži se menda podrejo v ravno posteljo, plus še panoramsko streho ima, da je lahko zvezde gledal, preden je zaspal.

Je bilo res lepo zvezdno nebo, zato ga nisem preveč silil v zakurjen bivak, čeprav je bila zunaj (spet) skoraj zima, a ima neko res hudo spalko. Menda ga je začelo tresti šele ob petih zjutraj, a je počakal do pol osmih, preden me je iz postelje vrgel, da sva skupaj zunaj k ognju sedla …

Ja, šefica nas je kar zgodaj naročila in začuda smo se res zgodaj tudi vsi zbrali. Par kofetov in smo že vadili. Tokrat ni bilo potrebno nikogar siliti. Smeha in dobre volje, kolikor hočete, še največ, ko je enega od reševalcev od zadaj zapregel Anžijev res velik pes. Z močnimi šapami, da se ga ni uspel kar takoj in zlahka otresti. In čeprav ni verjel, da ima hrbet malo poflakan, je kasneje vseeno na skrivaj preveril …

Do štirih popoldne smo bingljali, potem so nas pa želodci k bivaku pregnali, kjer nam je Jasna pripravila zelo okusen prebranac s klobaso. Mislim, pravijo, da je bil okusen, čeprav okusa po prvem cepljenju nisem dobil nazaj, kakor sem malo upal …

Najbolj dejavna je bila Anžijeva mrcina, ki je potem sproti vse krožnike do čistega polizala. Česar Anži ni videl in še vedno misli, da njegov pes dobi manj hrane od moje kuzlice, čeprav je razlika v teži ene petkratna. Ja, mogoče šparajo na hrani, ne vem, a se žival očitno znajde, ni podhranjena. Je pa njegovo pospravljanje posode opazila mati Anžijevega sinčka in zverini zagrozila, da če bo med vožnjo domov v avtu samo enkrat prdnila, bo domov odšla peš …

Ja, ko se človek zabava, čas hitro mineva, pospravili smo skoraj že po temi.

Enkrat za spremembo so mišice spet prijetno bolele …

Budnica

Velikokrat je ne slišim, budnice. Okej, če sem iskren, je nikoli ne slišim, je prezgodaj. Domnevam, da če ob šestih zjutraj za 1. maj kakšno partizansko užgejo, vsaj tabeli skočijo pokonci, a ker je ne slišim, ne vem, če kakšno tovrstno užgejo in če se posledično kakšne plenice za odrasle napolnijo. Sem si partizansko zaželel, ko je Mateja k bivaku prišla z nekim velikim kufrom, kjer ima spravljeno neko veliko trobento, ki pravzaprav ni trobenta, a se zdajle ne spomnim, kako se zadevi reče, pa če bi me tepli, a nobene ni znala.

Smo se zadovoljili z Zdravljico in ob zvokih slovenske himne smo Jasna, Potrpin in jaz strumno odkorakali proti Akustičnemu breznu. Potrpin z veliko železno štango na ramah, je bil od daleč kar malo partizanu podoben. Pa še kombinezone smo imeli taprave barve, še dobro, da kakšnega lovca nismo srečali …

Medtem ko smo se mi guzili skozi ožine Akustičnega in ugotavljali, da Matejina ogromna trobenta, ki ni trobenta, nima nobenih šans, da bi prišla v kakšno jamo, kjer si želi sprobati zvok svojih pljuč prek mesingaste zadeve, še najmanj pa v Akustično, je Mateja v bivaku malo legla k počitku. Ker je bila budnica v Straži menda res zgodnja …

Mi smo se pa ko da smo plačani vrgli na delo in kopali podor, kjer si obetamo najti nadaljevanje. Po kakšnih dveh urah v blatu smo nad visoko sabo zaslišali glasove, prihajala sta Kaco in Mateja. Z Jasno sva se umaknila iz vertikale, kajti prehod v zadnje brezno je tudi skozi podor, ki ga ne moreš očistiti in krepko pada, ko se kdo guzi čez, Potrpin je pa kopal in kopal in kopal, tudi ko je padalo dol. Šele ko je enkrat krepko zaropotalo, je skočil iz luknjice in v zavetje. Jap, firbec je močna stvar …

Potem nas je bilo pa na dnu sicer kar mogočnega brezna pet. Sem se spomnil na pripoved prijatelja Branka, ki se je nekoč ponoči domov vračal in bi malo pred hišo skoraj 3 mačke povozil. Sredi ceste je namreč mačkon ena naskakoval mačko, mačkon dva je pa ob njiju čepel in pozorno spremljal dogajanje. Menda je komaj komaj zaustavil, da živalc ni zmlel pod kolesi! Mačkon ena, ki je skakal po mački, je bliskovito razjahal in zbežal proti gozdu, mačka mu je pa želela slediti, je prijatelj povedal, da je že na polno krpala, da bi odriv dobila za beg, a še preden ji je uspelo se premakniti tudi za centimeter, je bil že mačkon dva na njej in nadaljeval tam, kjer je mačkon ena nehal …

Kaj hočem povedati? Pet jamarjev ob majhni luknjici, kjer v bistvu lahko dela samo eden, situacija je bila povsem identična. Ko je eden za hip razjahal luknjico, je bil že drugi noter, ko se je drugi za hip po nosu popraskal, je že tretji v blato silil …

Zato sva se z Jasno kar ven odpravila, da žerjavico pripraviva. Čez vse vertikalne ožine ji je šlo super, v izhodnem brezencu, ne več ko 2 m globokem, se je pa povsem zataknila, ker ga je narobe vzela. In je potem tam energije porabila več ko prej v vsem osemdesetih metrih! Da sem tik pod njenimi nogami kadil, ko sem čakal, da odčepi, pa menda ni najbolj pomagalo, je kasneje poočitala …

Sva potem pripravila žerjavico, skupaj s kofeti in radlerji in vsem, kar spada poleg. Prijatelji so pa šele po dveh urah prišli ven, popolnoma popolnoma premočeni in blatni! Sem jih imel na sumu, da so prebili, ker jih toliko časa ni bilo, a niso. Bomo zdaj kakšno leto zadevo pustili na miru, da morda še voda kaj naredi ali vsaj nakaže, v katero smer bomo rinili, Anžijevemu predlogu smo se pa zahvalili. Da če ni zelo perspektivno, lahko on pride in uradno zapre morebitno nadaljevanje, ker on to zna. Je že večkrat dokazal …

Mesnine na žaru so teknile (no, Mateji pa rastline), še nekaj smo spili, malo podebatirali in je šel praznik mimo …

 

Za v lonec

Danes jaz večerjo pripravim, je sporočila Petra in sem se kar malo razveselil, potem je pa prišel dodatek, ki mi je vzbudil sume. Razen če bomo pekli na ognju …

Moj odgovor je bil, seveda, da če bo kaj prinesla za nad žerjavico, bomo zakurili ogenj, hkrati sem pa stiskal pesti, da ne bo odgovorila, da ima kruh in sir.

Me je pomirila. Da ona ima za večerjo pripravljeno za v lonec. No, ni me pomirila. Ker za v lonec bi lahko pomenilo tudi, da bo prinesla kolerabo, cvetačo in koren. Pa peteršilj za dobro vago, recimo …

Da ima njoke, je sporočila ter hkrati vprašala, če imamo v bivaku kaj začimb.

Sem se razveselil, čeprav ne vem, kaj njoki sploh so in sem jo seveda pohvalil, da je dobra, če zna kaj takšnega narediti, a ker je mlada in še iskrena, je kar takoj priznala, da so iz trgovine.

Potem sem seveda protestiral, da je njeno vprašanje glede začimb povsem brezpredmetno, ker potrebujemo samo sol, to pa gor imamo, in da naj ne špila Ramzija, vmes se je pa v pogovor vmešala še Mateja, da naj bom glede začimb jaz kar lepo tiho, ker itak še nimam okusa.

Smo gor prišli že ponoči, lepo zakurili, Petra je njoke scmarila in omako naredila in je bilo dobro (se mi zdi), potem smo pa ob ognju še malo modrovali, dokler nas v bivak ni mraz pregnal. Tam je Mateja iz vrečke pričarala novo pridobitev za v bivak, majhno tablico in krede, na katero bomo vpisovali, kam gremo in kdaj pridemo in podobno, da to brez veze na neke zmečkane papirje ne pišemo in kar takoj nanjo napisala naš načrt za naslednji dan – Petra gre na 300m.

V Čaganki, kakopak. Ker hoče že na dno, pa bomo najprej do polovice odšli, da se aklimatizira. Plus nekaj pritrdišč moram novih narediti in eno vrv zamenjati …

Je bila mladenka tako navdušena nad prihajajočo akcijo, da se je prva v posteljo spravila, čeprav bi morala posodo pomiti in sem jo moral potem jaz, da sem prišel nazaj v zakurjen bivak z ledenimi rokami. Tam nas je pa Mateja presenetila z njeno novo pridobitvijo. Iz nahrbtnika je potegnila novo spalko, ki zagotavlja toploto tudi pri minus 25 stopinjah! Da jo bo stestirala! Moram priznati, da sem jo kar občudujoče pogledal, jaz zunaj zaradi medvedov zagotovo ne bi upal spati, ona pa me je začudeno pogledala nazaj, o čem govorim. Da bo spalko sprobala v bivaku, v postelji!

Nisem povsem razumel tega, da spalko za minus 25 sprobaš v zakurjenem bivaku, kjer termometer kaže plus 25 stopinj, a današnjo mladino je itak težko razumeti. Sem se spravil v svojo posteljo in k poslušanju podcasta, Mateja pa v test spalke na svojo posteljo. Se je zaprla vanjo in si še kapuco poveznila čez glavo, da bo test kakor se zagre!

Očitno je delala, ker je hitro zaspala, Petra nad mano pa še prej, ker je imela pa dve spalki, saj pod stropom je pač bolj vroče! Da nekaj ni prav, sem ugotovil šele čez slabo uro, ko sem si slušalke iz uhljev potegnil in se za trebuh prijemal ter se čudil, zakaj mi tako glasno kruli, ko sem se pa vendar najedel. A sem po nekaj minutah ugotovil, da ropota želodec mladenke nad mano. Ji njoki očitno nekako niso dobro sedli, se mi zdi, ker je tudi zrak spuščala, tako bolj nežno, po žensko, a se nisem sekiral, ker poleg tega, da nimam okusa tudi voha še vedno nimam …

Pokonci sem bil že pred osmo in sem ob kavah sedel zunaj ob ognju in knjigo žulil, čez dobro urico se mi je s svojo knjigo pridružila Mateja, malo pred kosilom se je pa še Petra prikazala. Da ji nekaj ni prav v trebuhu in smo potem tam ob ognju sedeli in brali ter čakali, če bo kaj boljše, ko pa le ni bilo povsem tako, kot bi moralo, smo akcijo Čaganka na 300 spremenili v delovno akcijo Akustično brezno na 70 m, čeprav ji najbolj pogodu ni bilo. In ker se nam potem ni več nikamor mudilo, smo bluzili na sončku do šestih popoldne! Pa saj bi verjetno še dlje, a ko je Petra začela proti bivaku in postelji škiliti, sem se kar v opremo začel dajati.

Sta se opremili tudi oni in do dna Akustičnega smo se kar hitro spustili, je enostavno za opremiti. Mateja se je takoj na potencialno nadaljevanje spravila in začela kopati luknjo, Petra ji je svetila, jaz sem se pa po riti malo praskal in po dnu brezna sprehodil. Ter našel ključ 13, ki ga jamarji potrebujemo za pritrdišča in ga dal Petri, ki je kakšno uro prej še na površju razmišljala, da ga bo vzela iz očetove delavnice, saj ključa številka 13 verjetno ne uporablja ravno pogosto … Ne vem, kdo ga je izgubil tam, ali je padel nama s Srečkom pred leti, ko smo brezno odkrili in ga raziskovali, ali pa zadnjič Potrpinu, ko smo bili po mnogih letih spet tam. A se ne spomnim, da bi kdo kdaj omenil, da je ključ izgubil. No, zdaj je Petrin, je bila vesela, ko da sem ji podaril kinderjajčka, čeprav ga v jami še sploh ne zna uporabljati. Okej, verjetno ga niti nikjer drugje ne zna uporabljati, a pustimo detajle!

Kar nekaj časa smo se izmenjevali pri blatarjenju, luknja se je pa poglabljala. Najbolj navdušena je bila Mateja, ki je sploh nisi mogel spraviti ven, Petra pa sčasoma malo manj. Verjetno zato, ker pri tem opravilu ni mogla ključa številka 13 nič uporabiti!

Je malo zadremala, čeprav je bila blatna in mokra, ker pa midva še nisva odnehala, se je kar proti ven odpravila, da bo zunaj pri bivaku zakurila, da nam bo toplo. Z Matejo sva pa kopala, še z večjim veseljem potem, ko so se kamni in blato začeli sipati v majhno dvoranico, ki se je odprla pod nogami. A ker nismo imeli s sabo pravega orodja, sva tudi midva okoli desetih prenehala s tlako in se proti ven odpravila.

Petra je res uspela zakuriti in je že pristavila vodo za juho. Je zavrela dva litra vode za vrečko juhe, ker naj bi po njenem mnenju itak pol vode izparelo iz (s pokrovko pokrite!) posode, da smo jo spili kot malo bolj za žejo, jaz sem si potem še klobaso scmaril, oni dve sta pa dimljeno postrv pojedli, ki jo je donirala moja predraga soproga. Saj jo je za kosilo meni rinila, pa sem se jo otepal, kljub temu, da nimam okusa, prav tako najmlajši sin, zagriženima vegatarjankama je pa prijala …

Posodo naj bi oprala Petra, a je enkrat vmes skočila nekaj v bivak in posteljo pogledat, tako, da sem jo spet jaz in spet smo spali v zakurjenem bivaku in Mateja je spet stestirala spalko. Je dobra.

V nedeljo je bila prva pokonci Mateja, se je ven k ognju, kavi in knjigi spravila, jaz sem se ji pridružil čez eno uro, kmalu zatem je pa že nas predsednik prišel in hotel že kar isti trenutek v dlani nam pljuvati, ker smo se namenili drva za v drvarnico pripraviti. Sem si komaj izboril mir še za drugo kavo, vmes so pa še Jasna, Dejan, Grdin in Ana prišli in se je potem kar kadilo, tako smo delali!

Aja, pa Petra je tudi hitro vstala potem, ker ko zaropota predsednik tvojega jamarskega kluba …

Pred kratkim so v bližini sekali in so nam dovolili, da poberemo debelejše veje, ki so jih pustili tam in smo potem tisto nosili k drvarnici in sekali, žagali, zlagali …

Drvarnica je bila kmalu polna, potem smo pa mesnine in rastline na žar vrgli in 4 minute preden je bilo pečeno, je prišla pa še, uganili ste, Tjaša! Jaz vam povem, če kdo zna tapravi tajming ubosti, je to naša zlata Tjaša! Saj jaz poskušam, ne da ne, a takšne perfekcije nikoli ne bom dosegel.

Itak da sem jo pohvalil in itak da sem ji par stvari posmolil malo za hec, a Tjaše nikoli ne moreš zmesti. Samo zaropota, da ne bodi glasen in je stvar urejena. Čevapi, paradižnik, sir in ajvar pa že  v njenem krožniku …

Potem smo vse pospravili, a se nismo domov odpravili, ker je Tjaši manjkal desert (tega smo najprej požrli, štrudel same gospe predsednikove, ko Tjaše še ni bilo), je predlagala, da se odpeljemo na sladoled. Tisti, ki smo se v isto smer peljali. Torej Tjaša, Mateja, Petra in jaz. Nismo bili takoj za, dokler ni poudarila, da ona časti, da se počuti bogato, potem smo pa takoj soglasno bili vsi za akcijo.

Petra me je vprašala, če lahko mojo Julko ona šofira, ker je mlada voznica in še ni veliko različnih avtov vozila in itak da sem bil za in smo v kolonici lepo vozili in nisem imel kaj veliko pripomb na njeno vožnjo. Le pri krajevni tabli za Semič, kjer radi policisti hitrost merijo, sem pogledal na brzinomer, ki je kazal nekaj čez 70 in ji omenil, da morda bi pa vsaj tam upočasnila na predpisanih 50.

Ej, kako pa v tem avtu veš, kako hitro se pelješ? me je vprašala. A po občutku?

Nisem povsem razumel vprašanja, zato ga je ponovila.

Moj odgovor je bil enostaven: Pogledaš na merilnik hitrosti!

Je pogledala čez volan in protestirala, da merilnika hitrosti ni, da je le ura.

Sem ji predlagal, da pogleda malo bolj v levo na drugi kazalček, da ta pa kaže hitrost.

Na rit je padla! Je mislila, da tako stari avtomobili (res je, da je moja Julka starejša od nje!) nimajo merilcev hitrosti!

Ker njen twingo ima merilnik hitrosti na sredini in nima kazalčka, se ji številke izpišejo!

Ja, kaj naj rečem, današnja mladina zna presenetiti, res!

Pred prodajalno sladoleda je bila vrsta! Mi štirje smo nekako najbolj izstopali. Drugače smo bili oblečeni pa še umazani smo bili. Pred nami v vrsti in za nami je bila kar velika vrzel. Ne zaradi virusa in predpisane razdelje, domnevam!

Ker nisem imel maske, sem Mateji naročil, naj mi prinese kepico jogurta, ki ga pa niso imeli, in me je spraševala, kateri drug okus bom. A drugega nisem hotel, ker jaz imam rad le sladoled z okusom jogurta in nisem popustil niti potem, ko so mi vse tri kokodakale, naj nekaj izberem, da itak nimam okusa. Kako naj jim razložim, da četudi nimam okusa, bom vseeno vedel, da ni jogurtov, ker so mi pač povedale in mi ne bo prijal?!

Se je jogurt potem vseeno našel, ga je mojster svežega iz pečice od zadaj prinesel in smo lizali malo odmaknjeni od ostalih in se krohotali, potem je pa Tjaša malo slabe volje postala, ko je ugotovila, da je ona dobila pa ful majhno kepico. V primerjavi z Matejino kepico. In ji je Mateja pojasnila, da ona je vzela dve kepici in je potem Tjaša malo negodovala, da Mateja bi lahko le okus izbirala, ne pa tudi količine, če Tjaša časti, a preveč pa potem ni komplicirala.

Preden smo se razšli, sem Tjaši še povedal, da ji ena žarnica ne dela, sem videl, ko je vozila za nami. Se je zahvalila in bolj zase razmišljala, da bo torej za kakšen dan ali dva morala avto vrniti očetu, potem smo se pa odpeljali vsak v svojo smer.

Jaz ne zelo daleč, ker sem opazil, da je oče na vrtu in sem kar zaustavil ter na potoku opremo opral. Je torej že pripravljena za prihajajoče praznike …