Hovercraft

Bil sem malce nervozen, ne bom nič tajil. Plovilce ni hotelo vžgati. Ker nima koles, ga poriniti ne moreš, zato smo ga je zagnali na kable. Motor je zarohnel in Aleš je odpihal na ogrevalni krog, sam pa sem v senci mencal kot majhen otrok. Ko je rdeč v obraz elegantno zaustavil ob meni in lahkotno skočil ven, sem bil v hipu noter. Vozilce je asketsko, ima le kolesarsko krmilo in ročico za plin, a to zadostuje. Stisnil sem ročico, kakršno ima kolo za zaviranje in motor je ne premočno zarohnel. Vetrnica se je zavrtela hitreje in hovercraft se je dvignil kakšnih dvajset centimetrov. Pravzaprav je zalebdel. Aleš ga je parkiral tako, da je bil pred mano dolg travnik brez dreves. Stisnil sem ročico do konca. Hovercraft ni poskočil kakor z ostrogami spodboden konj, temveč se je počasi in kakor nejevoljen začel pomikati naprej. Pa malo levo in malo desno. Čedalje hitreje. Začutil sem veter, seveda ne v laseh. In lahkotnost. Kot bi letel. Trava je drsela pod mano. Nobenih tresljajev. Božansko. Hitrost se je povečala. Nagnil sem se močno desno in napravil dolg zavoj z bočnim drsenjem. Kot bi vozil avtomobil po poledeneli cesti. Za hip sem se nagnil levo in zapeljal naravnost. Po celi dolžini travnika. Še enkrat: božansko. Letel sem. Sicer ne vem, kaj se mi je cmarilo po možganih, a kar naenkrat sem spoznal, da se z veliko hitrostjo (morda 60 km/h) približujem skavtskemu taboru. Pred šotori je stalo kakšnih dvajset otrok in z odprtimi usti občudovalo nenavadno vozilo. Ni še bilo nevarno. Nagnil sem se levo, da bi odvil, začel sem že bočno drseti, ko sem si, ne vem zakaj premislil in močno obremenil desno stran ter krepko obrnil krmilo. Saj verjetno je izgledalo lepo in elegantno (in nadzorovano), ko sem švignil meter ali dva od šotorov in so mi nekateri kazali dva palca v zrak, a sem nadvse pogrešal kakšno zavoro. Res. Ali pa sidro. Ritnice sem moral močno stisniti skupaj! Napravil sem še nekaj krogov, na varni razdalji od ljudi in dreves, dokler nisem dobil občutka. Oziroma sem vsaj mislil, da sem ga dobil. Nekje na sredini travnika je ležal Branko in mi mahal, naj peljem mimo njega po levi strani. Nič lažjega. Za dobro fotografijo sem spet stisnil plin do konca in nameraval elegantno in z resnim obrazom poleteti mimo njega, a ker seveda nisem profesionalni voznik hovercrafta (in ničesar drugega, žal), sem si zadnjih nekaj metrov spet dajal toliko opravka s tem, da ga nisem direktno povozil, da fotografije zaradi izraza na mojem obrazu niso uporabne. Branko pa nič. Hotel je, da peljem mimo njega še po drugi strani. In spet ista zgodba, samo da je tokrat ugotovil, da je samo od sreče odvisno, ali ga bom povozil ali ne in bi bilo zanimivo fotografirati tudi njega …

02 17
(jah, recikliram, a je trenutno preveč posla, da bi neumnosti počel, bo treba počakati do četrtka, ko se s Klemijem in Gregcem javimo s Triglava …)

Znajdi se …

je rekel Jože in si z glisto zavezal čevelj, sta si verjetno mislila Robert in Krsto, ko sta (že petnajstič) pozabila poklicat človeka, ki preveri plinsko peč, da jo lahko zakurblaš in si nabavila električni radiator, da ju ne zebe. In ko sta ga že zakurblala, iznajdljiva kot sta, nista pustila, da samo tam neki zrak greje, temveč sta še perilo posušila in večerjo pogrela, na koncu je Krsto pa še Robertovo sobo posesal, ker je (spet) po nesreči otresel čik na tla.  Te fotke pa žal nimam, ker sem se preveč smejal, hkrati sem se pa tudi bal, da bo model že enkrat pogruntal, da mi Robert vsakič, ko Krstota ruknem, da čik pri njemu na tla otrese, pol kavico plača …

15112009002

Aja, kaj bi si vi mislili ob tem stavku: Ejga, cimer, zdej mi boš pa spet kr lepu mau posesov, jebaj ga!

Pomoč na cesti

No, pred Mitjatovim blokom pravzaprav. Saj ne vem, zakaj je Mitja poklical najprej Roberta, ker je potem itak moral poklicati še mene. Saj nisem nič bolj sposoben od njega in nisem bil nič manj zliman zaradi zgodnjedopoldanske ure od njega, sem pa imel vsaj kable. In sem prihitel na pomoč, kaj sem pa hotel. In smo potem trije možaki ob dveh avtomobilskih motorjih modrovali, kakor da moramo zgraditi jedrski reaktor. Robert je z “bolimebriga” izrazom vse povedal, Mitja je bil pameten, jaz pa tudi, čeprav se je potem izkazalo, da je bil on bolj zasluženo pameten, ker je imel prav. Jah, je že tako, da sem jaz stoprocenten, ko sem kakšnih šestdeset procenten in se vedno ne izide … Kregali smo se pa itak o tem, ali se najprej priključi rdeča klema ali črna in smo potem kar žrebali, ker se nobenemu ni ljubilo poguglati za rešitev problema … Je pa res, da sem bil malce v strahu, ker ko sem nazadnje posodil elektriko s svojega avtomobila Vovkovemu avtomobilu, ja mašinca sicer zaštartala, sem mu pa vmes skuril vse lučke v armaturi …

kabli

Smo seveda avtomobil zbudili v življenje, Robert na fotki  pa samo zgleda kot strokovnjak, v resnici se samo drži, da ne bi padel, vmes pa še malo firbec pase …

Vse najboljse, dragi B5!

Uvod
52. frankfurtski knjižni sejem. Največja knjigarna na svetu. Kamor slej ko prej pridejo vsi, ki so na kakršenkoli način povezani s papirjem. OK, Paloma verjetno ne pride … Tam so celo založbe iz držav, za katere na primer niti slišal nisem, čeprav to več pove o meni kot o teh državah. Tam je, recimo, Jugoslavija, nasproti nje pa, saj ne boste verjeli, Kosovo. Delajo se, da se ne poznajo. Oziroma, da se ne vidijo. Obiskani so pa oboji enako …
Zamisel
V Novem mestu imamo založbo, ki se imenuje Goga. Sicer se še opoteka na negotovih nožicah, a vse kaže, da se bomo kmalu skobacali iz plenic. Zato je Gregor briljantno povezal nekaj dejstev in izrazil idejo, da bi tudi Gogovci odšli na sejem. Gregor je direktor, za tiste, ki tega še ne veste. Ideja je bila torej nemudoma podprta.
Zaplet
Frankfurt je daleč. Ampak res daleč. Na pot smo z avtomobilom okoli polnoči odšli trije: Gregor Macedoni, Borut Peterlin (ki študira fotografijo v Toscanijevi Fabrici in je šel gor malo zase, malo pa tudi zato, da se je Goga lahko pohvalila z njim) in jaz, šofer. Nekaj ur je šlo še kar v redu. Ceste široke, brez prometa, hitrost neomejena. Gregor je sicer na zadnji klopi zelo kmalu zaspal (on je direktor, sem to že omenil?), a je vsaj B5 zdržal skoraj do štirih zjutraj, preden je omagal. Ko sem omagal tudi sam, sem zaustavil na parkirišču. Zaklenil vrata (da nas kdo ne ukrade) in skoraj zadremal, ko nas je že budil tovornjakar, katerega sem zaparkiral in je želel ven. Vožnjo je nadaljeval B5 ki je sicer kar OK voznik, ima le to napako, da mora med šofiranjem zelo glasno poslušati kasete in si pri tem še glasneje popevati. Poskusite zaspati ob tem …
Zaplet I
Frankfurt. Medtem sem šofiranje spet prevzel sam. Napaka. Iščemo ulico to in to. Jo najdemo, a ni pravo naselje. Kaj me pa pustite za volan. Ustavim pri neki trgovini, da vprašamo za pot. Gregor odpre vrata in se z njimi nehote dotakne parkiranega golfa. V katerem sedi nemški japi. Hoče denar, hoče marke. Jih sicer imamo, a ne damo. Gregor mu zelo mirno dokazuje, da ni niti praske. Ne pomaga. Ko imam dovolj, stopim ven in zahtevam, naj tip pokliče policijo. Odide proti trgovini in se vrne, kao, ni telefona, dajte raje denar, preden jo zares pokličem. Pod nos mu pomolim svoj mobitel. Minili so časi, ko smo se Balkanci bali policije in nismo imeli mobitelov. Saj smo vendar iz zelo uspešne, razvijajoče se slovenske založbe. Tip odneha, a si vseeno zapiše registracijsko številko. Naš B5 pa pofotografira njegovega golfa okrog in okrog, za dobro mero še japija in njegovo soprogo, ki se celo nasmehne. Ej, bejba, saj te ne slikamo za naslovnico. Evo, zmagali smo.
Zaplet II
Najdemo herr Kima, ki ima penzion. Tukaj je bilo zapletov kar nekaj, ker je hehr Kim samo mislil, da zna govoriti nemško.
Zaplet IV
Dolgčas nam res ni. Enkrat, ko iščemo indijsko restavracijo,  B5 celo takega spusti v avtu, da moramo parkirati za par minut in se sprehoditi, da se zadeva razkadi. Indijec nam prijetno obleži v želodcu. V trgovinici kupimo še sok, ker vemo, da nas bo kmalu zažejalo pa začinjeni hrani. Nismo se motili. Ko po 60 kilometrih ugotovimo, da vozimo v napačno smer, pijače ni več. Evo, priznam. Frankfurt smo zapustili opolnoči in sem mislil, da so vse težave za nami. A sem se motil. Ker sem okoli štirih zjutraj omagal in za volan spustil Boruta Benettona Peterlina. Ki si je na bencinskem servisu kupil Red Bull in potem pohodil plin. Iz Slovenije smo šli čez karavanški predor, v Slovenijo smo se vračali pa čez Maribor. Avstrijskemu cariniku smo ponujali denar za predornino, on pa je od nas zahteval le potne liste. In smo potem vse do Maribora čakali, kdaj bomo zapeljali čez karavanški predor. Kaj naj rečem? Smo le mlada, še ne povsem izkušena založba. A smo na pravi poti …

No, tole je bil moj prvi izlet z danes praznujočim Borčijem Peterlinom, ko še ni bil vsesvetovno slaven fotograf. Tekst gre še naprej in nazaj, za celo stran v Parku, a  ni zelo zanimivo branje, naj le dodam, da je Borut car. Res. Smo še večkrat potovali skupaj, enkrat celo z avtodomom, takrat je s sabo vzel še bodočo soprogo in zdajšnjo mater njunih treh otrok. Kmalu sta se odpravila v posteljo nad vozniško kabino, bila sta menda utrujena. A ko smo ustavili na nekem parkingu, da si malo noge pretegnemo, je B5 mrtvo hladno odgrnil zaveso (le toliko, da je ven pomolil glavo) in poprosil, če lahko še en krog ali dva naredimo, da z Alenko nekaj dokončata. Smo mislili, da se šali in smo stopili ven, a se ni šalil. Avtodom se je tako tresel, kakor da bi vozil po močno luknjasti cesti. Car. Na postkoitivni čik pa nista prišla, smo ga pricinili mi namesto njiju … Aja, vikam ga pa od tedaj, ko sem videl njegov goli avtoportret (pa ne ta, spodaj priliman!) …

b51

Nič nas ni strah, ko je Grdin z nami!

Pisal sem že o tem, kdaj in kako sem spoznal Tomaža Grdina, ko je še računalniške igrice igral, namesto da bi v šolo hodil, ko je bil še svetovni prvak v štopanju in je potoval po Sloveniji le z dvignjenim palcem, tudi v kurbarijo je recimo iz Novega mesta v Krško skočil le par minut prej, kolikor je povprečni voznik potreboval za to razdaljo (in ni zamudil!), potem je napredoval in se je iz Murske sobote v Novo mesto pripeljal z avtomatikom, za kar je potreboval le nekaj malo manj kakor cel dan in je prvič padel šele pri krajevni tabli našega mesta, bolj na široko je pa samo en teden hodil, znal me je zabavati pet ur skupaj na avtobusu in ga ni motilo, da je njegovo oponašanje živali (predvsem grozljivo kruljenje prašiča, ki ga peljejo pod nož!) potegnilo čisto vse živce vsem ostalim potnikom, za stavo je znal v enem grižljaju pojesti ogromen sendvič (žal te fotografije nimam) ali pivo spiti v nekaj sekundah, z zobmi dvigati stole ali pa z džezvico sveže skuhane kave priti v moj avto, ko sva ob štirih zjutraj odhajala v gore in z nekaj premalo kuhanimi jajci, da sva potem driskala do vrha …

No, potem je postal fotograf. Dober fotograf. Nekaj najbolj legendarnih ParkXtremov sem z njim naredil. In ga večkrat uporabil za svoje potrebe. Recimo, potreboval sem fotko svojega sina za revijo Mama in sem poklical njega. Je prišel, še dolgolas, z ogromnim fotoaparatom, da se ga je Gašper kar malo bal. Pa še ravno vodene koze je imel … No, ker je Tomaž velik poznavalec fotografiranja in se znajde v vsaki situaciji, je pustil, da se je Gašper zaigral in ga je počakal za grmom ter potem nenadoma skočil pred njega, da bi ga presenetil za dobro fotografijo. Rezultat je legendaren, lahko si  sami ogledate, kako je videti zadovoljen otroček pri igri …

gapi1

Zakaj toliko blebetanja o prijatelju? Ker je ta bumbar še vedno povsem, POVSEM isti! Res. Danes sem hodil proti Gogi, ki se nahaja poleg Rotovža, pred katerim je nekaj stebrov. Zatopljen v pomembne misli nisem bil pozoren na okolico, a mi je nekaj vseeno pritegnilo pozornost. Nekaj, kar ni bilo povsem običajno, nekaj, kar se ni skladalo s krajem in časom, v katerem sem bil. Rahlo sem upočasnil korak in še ne zelo pozorno pogledoval proti Rotovžu, ko sem spet opazil nekaj čudnega. Ustavil sem se in zmedeno opazoval, kakšnih 10 m od stebrov. In med temi stebri se je nekdo bliskovito premikal, z avtomatsko puško v roki ter pri tem pazil, da je bil ves čas v varnem zaklonu. Pa jebemutristokosmatihmedvedovnazaj, saj če bi se sprehajal po Iraku ali Afganistanu, bi človeku takšno vedenje še ne padlo v oko, sredi Novega mesta pred mestno hišo pa … Me je kar malo strah postalo, ker sem najprej pomislil, da kakšen pacient ni vzel medicine in je raje vzel puško in da se je tovrstno predvsem za Ameriko vedenje končno preselilo tudi k nam, ko sem končno spoznal Tomaža Grdina. Evo, najprej sem se ustrašil. Saj vem, da fotografi glih nimajo vseh koz preštetih v glavi in da jih le tanka črta loči od tovrstnega vedenja, a da se bo to zgodilo prav Tomažu?!?!

Stopil sem do stebrov in sva se nekaj časa lovila in igrala skrivalnice, ko sem ga končno zasačil in zaustavil. In se skoraj uscal od smeha, nič ne tajim. Človek je imel namreč v roki fotografsko stojalo in je bil popolnoma v Rambo filingu. Še en takšen blazen nasmešek si je na obraz narisal! Pa sem še jaz v filing padel in napravil par fotk, da so se naju ljudje na široko, ampak res na ŠIROKO ogibali, če so imeli opravke na občini, so jih pač prestavili, varnostnik pa se niti pokukati ni upal ven! Na srečo so potem iz mestne hiše prišli neki pomembneži, ki so naju nagnali, preden bi še bolj v film padla in sva šla vsak svojo pot. Ampak meni je pa fotografija ostala!

mas-din

Da pa ima Tomaž še vedno dober občutek za slikanje otrok, pa dokazuje še povsem frišna fotografija Gašperja, ki jo je naredil kakšen mesec nazaj! 🙂

250809_1903_mg_3477