Težka je naša pisateljska …

Ja, ko sem šele začenjal svojo mukotrpno pisateljsko kariero, sem spotoma kar nekaj šokov doživel. Recimo, sem moral, ko sem dobil status, opraviti zdravniški pregled. Navsezgodaj zjutraj, ko sem še tečen. In sem jim tam najedal, da zakaj moram to naredit sploh, ker smo pisatelji lahko slepi, gluhi, brez rok, kakršni koli pač že, v resnici me je pa plačilo žulilo. A se niso dali, da moram narediti pregled in gotovo. In so mi dali en formular za izpolnit, kjer naj bi opisal svoje delo. Je  delo, ki naj bi ga opravljali, nevarno? Je, jasno, sem obkljukal. S špičastim svinčnikom se lahko v oko suneš, recimo. Je  delo, ki naj bi ga opravljali, pod vodo? Je, jasno, lahko dobim inspiracijo med tavhanjem. Pa na višini, pa v globini, povsod. Vse sem obkljukal, jasno. Naj se jebejo! In me je potem neka sestra not poklicala in vprašala, če sem resen. Sem, jasno! OK, bomo naredili preiskave, ampak vedite, da vas bo koštalo kakšni 10.000 eur. In sem odnehal, jasno …

Pa sosedov mulc me je enkrat v zadrego spravil, ko je v tretjem razredu osnovne šole učiteljico vprašal, da zakaj morajo iti v Vrbo gledat Prešernovo hišo, če v njegovem bloku pa živ pisatelj živi in so enkrat tako za hec mimo prišli in sem jih, mulce nedorasle, gledal kakor tele v nova vrata, pa še samo v gatah sem bil, ker so me iz postelje vrgli …

No, danes sem pa ta mail dobil:

From: XXXXXXXXXXXXXX
Sent: 11. november 2009 17:33
To: [email protected]
Subject: vojake ubijajo mar ne?

lep pozdrav mene pa samo znima če mi lahko na mail odpišete oz obnovite knjigo z naslovom vojake ubijajo, mar ne?, kajti imam nalogo da povprašam pisatelja če je to možno da mi jo obnovi, iz tega pa v šoli dobim tudi oceno. Ker pa so mi v knjižnjici predlagali Vas, ki ste se rodili v Novem mestu in dandanes živite tu. Z vašo pomočjo si bom izbolšal oceno in profesorica bo zelo zadovolna.

hvala že v naprej!

Ker sem dober po srcu, sem napisal par stavkov, tko za eno švoh trojko, recimo. Glede na pravopisne napakice, ki so prisotne v njegovi prošnji, sem prepričan, da si bo tudi s tako skromno mojo pomočjo zagotovo izboljšal oceno … 🙂

Bloške klobase

Zadnjič sem jih kupil, da bi jih spekli, ko pridemo iz Cink križa, a smo bili tako utrujeni, blatni, mokri in premraženi, da smo samo pičili domov. In so base ostale. Zato sva se z Robertom odločila, da jih spečeva in pojeva. V gozdu, jasno. Ob jami, jasno. In ker sva bila že ravno tam, sva še malo po štriku gor in dol, da možak nabere kilometrino in se ne ustraši vsakega pokljanja opreme. Mu gre že kar dobro, sem napeljal samo eno smer in je samostojno šibal čez pritrdišča. Kar je pomenilo, da sem bil bolj živčen od njega, a ob ognju in basah kmalu pozabiš. Pa pol kile kruha in pivičko. Je lahko še kaj lepšega?! Sara, pa kje si ti?

pb1100501 pb110053 pb110064

Tudi uredniki znajo biti duhoviti

Hojla,

kaj bo v prihodnje pisala zgodovina:

09.09.1943 Kapitulacija Italije …
11.09.2001 Napad na dvojčka v New Yorku …
07.11.2009 Klubski izlet na Gorenjsko …
08.11.2009 Šini in kompanjona (končno, he, he, he) osvojijo Cinkov križ
11.11.2009 Svetovna novica (za Šinija) je objavljena na svetovnem spletu www.jknm.si

Sedaj že veste, da so srečno uspeli, ampak vseeno preberite do konca, ker je Šini dogodivščino preprosto ODLIČNO spisal. Med branjem je še mene pot oblival, srce je hitreje bilo …
Fantje so naredili jamarski zrelostni izpit. Vsaj v imenu tistih, ki izpit že imamo, lahko zapišem: pravi pristop, vztrajnost z malo trme, usposobljenost ter na koncu uspeh. Iskrene čestitke, ekipa!

Marko

Rastejo, ko da bi v gnoju stali …

Ja, moj sin je že pravi možak, a jaz tega še ne opazim. Zame je še vedno moj mali sinček, ki sem mu menjal plenice s plinsko masko. Streznitev pride samo občasno …
Ohladilo se je, začelo je deževati, moj sin pa pride iz šole s teniskami iz papirja. Dobro, saj niso iz papirja, a meni tako delujejo. Nizke, tanke, neugledne … In bile so povsem mokre, da je kar plaval v njih. In ker sva se ravno pri vratih srečala, sem seveda znorel. Da če ne zna obuti kaj drugega, bolj vremenu primernega. Je nekaj momljal in se izvijal, dokler me ni minila jeza in je vedel, da bom itak pozabil. Do naslednjič.
Sem spet znorel, jasno, in zahteval, da obuje kakšne čevlje. Pa se je izkazalo, da jih nima. In sem povzdignil glas na mojo ženo, ki je pri nas doma zadolžena za te stvari.
Feministke, nikar ne skočite v zrak, moja soproga je seveda takoj povzdignila glas nazaj name, da je to pač moj tipičen sin, da je isti ko jaz, da ga ne more v trgovino spraviti za nič na svetu … In sem dvignil roke, še prej pa šel v garažo po Maksove gojzarje. Ki smo mu jih kupili lani za v gore. A so se začeli vsi smejati, ker jih ni mogel spraviti niti na prste, kaj šele na celo stopalo, ki mu je čez noč  zraslo do številke 45!
Sem obupal in Maksu naročil, da mora naslednjega dne z mamico v trgovino in si kupiti kaj konkretnega. Pa sta spet kupila teniske, le malo bolj kompaktne so bile videti … Sem se nehal sekirati, saj menda že sam ve, kaj je prav in kaj ne, saj je velik ko jaz. Če hoče hoditi z mokrimi nogami, naj pač hodi! In, evo, tristo kosmatih medvedov nazaj, star sem ko zemlja, če začnem zagovarjati udobnost pred lepoto, a spet, jebajga, sej je lepo lahko tudi toplo in udobno! Al sem pa res že star star!?
Zadnjič, ko je zjutraj  padalo ko za stavo, pa je celo moj muhasti sin spoznal, da v papirju hoditi ne bo šlo in je ves paničen par minut pred odhodom v šolo oddivjal v garažo po moje gojzarje. A je delal račun brez krčmarja, žal. Gojzarje, ki so bili vsaj približno ustrezni za po asfaltu hoditi, sem jeseni povsem uničil in sem jih vrgel v smeti, kupil pa sem si nove, visokogorske, zimske. Kar pomeni, da so gromozanski, težki skoraj 5 kilogramov in imajo trd podplat, primeren za avtomatske dereze. Si predstavljate mojega sina, ki je suh ko trlica, v teh mojih gojzarjih?! Meni so solze prišle na oči, ko sem ga opazil topotati domov, res! Dobro, stopala je imel na toplem in bila so suha, ampak bilo je videti, kakor da hodi v pancarjih za na smučarijo. Pa še v šoli so menda kar v čevljih in da bi bila nesreča še večja, je bil celo dva predmeta vprašan!
To mi je pripovedoval s prizadetim izrazom na obrazu, kakor da sem jaz temu kriv, jaz pa kar nisem mogel zadržati smeha. In je bil užaljen, kar se je izkazalo kot dobro, ker sta šla z mamico še isti dan v šoping in prišla domov s čevlji, s katerimi sem  vsaj delno zadovoljen tudi jaz …
max

Familija spet kompletna!

Ah, te ženske, tudi če bi hotle, se ne morjo upreti temu playmobilu!!!! Ti mačo ti … 🙂

sini-playmobil

Tole mi je poslal Šventi, nimam blage, kdaj je to posnel, izkoriščam pa to priložnost, da povem, da je moj tovornjaček končno spet doma! Popravljen, kot nov (no, skoraj), s povsem novo sklopko, ki pa bo žal še nekaj časa drsela, dokler se ne uleži, vse ostalo je BP. Čakam sneg, da ga oblečem v snežne verige in da zaspidvejiram po mestu!