Pred kratkim sem gledal igrano dokumentarni film Touching the void (režiserja Kevina Macdonalda, 2003). Resnična zgodba o dveh plezalcih, ki sta se leta 1985 odpravila preplezat še ne preplezano zahodno smer Siula Grande v perujskih Andih. Modela sta se skrajno matrala do vrha, med spuščanjem pa je mlajšemu spodrsnilo in si je zlomil nogo. Golenica se je po dolžini razcepila in mimogrede še izbila kolensko pogačico. Po moje ga je bolelo kot tristo vragov. No, nepoškodovani ga je po vrvi spuščal v dolino in ko ga je v noči in snežnem viharju spustil prek prepada, mu po dveh urah ni ostalo drugega, kot da prereže vrv in se zjutraj sam začne vračati v dolino. Poškodovani je padel v kakšnih 25 m globok prepad in potem še kakšnih 25 m v ledeniško razpoko. In se je šest dni potem matral kot tri milijone hudičev, da se je privlekel do šotora, kjer sta prijatelja ravno kurila njegovo obleko. Na takšen način sta se menda poslavljala od njega, kaj pa vem, se mi je kar malo za malo zdelo. Pustil ga je v hribih, potem pa še obleko zažgal?! Ni čudno, da nista več prijatelja …

OK, sem gledal ta film in prišel na idejo. No, jasno, nisem mislil riniti v Ande, kje imam pa čas, pa tudi na kakšne visoke planine ne, dopusta ni ravno na pretek, ampak ko se je model plazil v dolino, je nekajkrat prespal kar v snegu in to mi je dalo misliti. Kaj pa, če bi še jaz prespal na prostem, na snegu? Kar se je lažje odločiti kot storiti. Kje pa imamo v začetku marca v Sloveniji sneg? Ekipo sem mimogrede sestavil (ko omenim, da bomo kurili, je Suki prec noter, Robertiez je kot mladi diplomirani gozdar tudi imel neke svoje prikrite načrte z drevesi, Kaco pa je šel poleg samo zato, ker si ni predstavljal, kako ta reč sploh izgleda!), z lokacijo je bilo težje. A kjer je volja, je tudi pot, je dejal blagopokojni Kardelj in s snegom pokrito hosto smo našli niti dve uri vožnje od Novega mesta. Odpeljali smo se v petek ponoči in parkirali točno opolnoči. Tema kot v rogu, mraz kot v hladilniku. Oprtali smo si nahrbtnike in pogumno zakoračili po snegu. In smo hodili in hodili in se poskušali čim bolj oddaljiti od poti, a nam nikakor ni uspevalo, saj nismo mogli prečiti reke. Da bi pa ob cesti taborili, pa ni bilo niti pomisliti, ker bi mimogrede lahko prišla kakšna cerkvena straža preveriti, kdo dela škodo v njihovi hosti! Načrt je bil, da prvo noč v sneg izkopljemo luknje in prespimo brez ognja, drugo noč, podnevi, pa najdemo primerno (skrito!) lokacijo in naredimo bivak. No, snega je bilo premalo, zato smo se glede na naše šklepetajoče zobe z lahkoto odločili, da zakurimo tudi ogenj. Tukaj moram izrecno pohvaliti Sukija, ki je res dobro nalagal drva, ki smo jih ostali trije z žuljavimi rokami pripravljali. Res, kdor zna, zna. Drevja je bilo zaradi snega podrtega dovolj, da smo lahko celo izbirali les z najvišjo kalorično vrednostjo in je voda v loncu mimogrede zavrela in smo ob treh zjutraj že lahko spili vroč čaj (medtem se je tudi Kaco spomnil, da ima v termovki vroč napitek, prej, ko smo stokali zaradi mraza, mu ni kapnilo!), pa tudi instant juho smo si privoščili. Potem smo si postlali na snegu in se zavlekli v spalke. Kaco je nemudoma začel žagati (ko smo pa prej žagali, je pa fotografiral!) in sem bil malce razdvojen. Nisem se mogel odločiti, ali bo njegovo smrčanje medvede privabilo, ker ga bodo razumeli kot izziv, ali jih bo odgnalo, v smislu, s takšnim smrčačem se pa res ni za zajebavati!? No, junaki so pospali, meni pa ni šlo in ni šlo. Morda je bilo narobe to, da sem si par dni prej ogledal dokumentaren film o medvedih in mi domišljija ni pustila zaspati, ali pa se mi je mraz prehudo zavlekel v kosti. Ne vem. Suki je sicer v spanju nekajkrat spustil odvečen zrak iz črev in bi, če bi bil dovolj blizu, zagotovo globoko zaspal, a je imel srečo, da je oblaček prefiltrirala spalka, ker je bil ravno dovolj blizu ognja, da bi lahko celo eksplodiral, če bi se vžgal metan! Zmanjkalo me je okrog šestih, ko se je že delal dan, ob osmih pa so tako ropotali, da na spanje ni bilo niti pomisliti več. Pa še v daljavi so se zaslišali cerkveni zvonovi in smo po jutranji kavi na hitro pospravili stvari in odšli bolj skriti lokaciji naproti. In smo hodili in hodlili, sneg se nam je vdiral do kolen, da smo bili vsi premočeni. Ko smo končno našli primerno lokacijo, s potočkom in dovolj podrtimi drevesi, smo bili presrečni. Nič ne tajim. Spili smo kavo in potem pljunili v dlani. Če bi vedel, da je gradnja bivaka tako mukotrpen posel, bi s sabo zagotovo prinesel šotor, vam povem! Kot najbolj marljivi gozdarji smo z vseh koncev in krajev vlačili primerno drevje, sekali veje s podrtih smrek in vse skupaj zlagali v nekakšno hiško. Ko je bila vsaj približno končana in je Suki končno tudi zakuril, nam je že krepko krulilo po želodcih, cerkveni zvonovi iz daljave pa so napovedovali poldne, ko bogaboječi garači sedejo k zasluženemu kosilu. Skuhali smo Cvetanove polsuhe klobase, jih začinili z gorčico iz tube in šle so v slast kot že dolgo ne … A ko bi bilo primerno, da se garači po kosilu malce uležemo, smo ugotovili, da kurjava izginja, kot bi jo na ogenj metali. In smo, če smo hoteli, da nam bo toplo, do noči na kup vlekli veje in debla. Garanje je bilo takšno, da sem se najmanj petnajstkrat vprašal, kaj mi je tega treba bilo! Vmes smo še nekajkrat jedli in kofetkali, z nočjo je spet pritisnil mraz, pa še snežiti je začelo.

In smo kot možje še malo modrovali ob ognju, okrog sedmih pa smo se zavlekli v spalke in prijetno utrujeni zaspali.
V bližini je žuborel potoček, sneg je poltiho naletaval, ogenj je prasketal … Idila, res. Spal sem ko ubit. Ko sem se zbudil, je bilo že relativno svetlo, ogenj je ugasnil. Enega sem si prižgal in s tem zbudil Robertieza. Ki je pogledal na uro in ponorel. Ura je bila namreč devet zvečer! Zbudil sem se zaradi mraza, ki je grizel v hrbet! Vstali smo, oživili ogenj, skuhali kavo in spet legli k počitku. A je kmalu spet ugriznilo v hrbet in smo spet vstali in spet naložili, skuhali kavo, spekli hrenovke. Ura je bila dve zjutraj, ko je zmanjkalo kurjave. In smo do treh zjutraj spet vlekli in žagali in lomili in nalagali. In zaspali do petih, ko smo spet vstali, skuhali kavo, nabirali drva, pekli klobase … Ob pol sedmih sem se spet zavlekel v spalko in do osmih spal kot angelček. Zbudila me je Sukijeva kava in Robertiezov ogenj. OK, zbudilo me je njihovo preklinjanje, ker nisem hotel vstati, kava in ogenj nista bila dovolj velik korenček!
Bilo je tako zanimivo, da bom absolutno spet ponovil čez kakšnih petdeset let, predvsem pa sem vesel, da bodo vse stvari, ki štrlijo od mene, ostale cele, varno pripete na moje telo. Ker če bi se Robertiezu kaj zgodilo, mi je Irena zagrozila z odbitjem ene od mojih ekstremitet … Pri Ani je bilo pa ravno obratno, bo dala za kavo, ker je Suki tri dni svoje oblačke spuščal v naravi in se je doma lahko nadihala svežega zraka …

Iglu januar 2007

Šotorjenje v snegu februar 2006

Sem tipična žrtev imperialističnih globalističnih multinacionalk. Ko te nebodijihtreba zveri nekaj vržejo na trg, podprejo z dobro oglaševalsko akcijo in dajo na tri obroke, če pokličeš takoj pa pritaknejo še kakšno malenkost, sem pečen. Tako sem na začetku zime kupil lopato za sneg. Takšno majhno, za v avto. Če kje obtičiš, da se odkoplješ ven. Čeprav ni šlo za velik denar, se mi je preljuba soproga kar nekaj časa posmehovala, ker je bila za kidanje snega pred hišo premajhna (in imamo seveda pravo, snežno lopato), z avtom pa se v civilizaciji le poredko tako zatakšneš, da bi se moral odkopati. In ker ne vidim rad, da (mislijo, da) nimam prav, sem razmišljal in razmišljal in razmišljal in na koncu kot profesor Baltazar prišel na idejo.

Poslal sem nekaj mailov (pravzaprav sem jih veliko, le odziv je bil bolj kilav) in prijatelje in znance povabil na Gorjance, da naredimo iglu. V katerem bi nas nekaj tudi prespalo. Bilo nas je kakšnih dvajset, ker pa smo datum akcije določili prav na dan, ko je Slovenijo zajel polarni mraz, je bilo končno število lopatarjev krepko prepolovljeno; večina jih je ravno pokopavala kakšnega daljnega sorodnika, ker ta mraz jih je očitno kar nekaj pokončal, tisti, ki niso odločno zavrnili udeležbe, pa so bili bolj ko ne neodločni in sem porabil ogromno telefonskih impulzov, da četica ni razpadla …
Kot vedno, ko se dogovoriš kaj za v soboto, smo se zbrali krepko po dogovorjenem času (dan prej je bil namreč petkov večer). S tremi avtomobili smo se odpeljali do vznožja Gorjancev, v vas Gabrje, ki je priljubljena izhodiščna točka za krajši izlet do planinskega doma Gospodična. Parkirišče je bilo zasedeno do konca in lopata je prvič prišla prav, saj smo morali en parking ročno odmetati, da smo lahko sploh parkirali. Snega je bilo občutno več kot v Novem mestu, pa tudi hladno je bilo bolj, a nas je približno dvajsetminutna hoja po globokem snegu in strmo navzgor do prikladne jase kmalu segrela na delovno temperaturo. Kar nekajkrat smo morali tudi počivati, konec koncev je bil prejšnji dan petkov večer, le Ani je šlo bolj lahko spod nog, ker je bil Don spočit in je vlekel kot konj. Don je namreč pes in njemu petkov večer ne pomeni nič …
Na jasi smo najprej odmetali par kvadratov snega za kurišče in si razdelili naloge. Šulc, ki je ravno prišel z operacije kolena, se je takoj določil, da bo skrbel za ogenj, nekaj jih je šlo nabirat drva (Čampi kot najbolj športen model je seveda skočil še do avtomobila po sekiro, ki smo jo pozabili, na pol poti se je obrnil in vrnil po ključ, čeprav se je potem pokazalo, da je bil Šulcev avto itak odklenjen!), ostali smo se prijeli lopat in začeli tja, kjer naj bi stal iglu, metati sneg. Najprej smo ga nameravali narediti iz kock, kakor pravi Eskimi, a sneg ni bil zmrznjen, zato smo se odločili, da naredimo velik kup, ki ga bomo na koncu izvotlili (pri čemer naj bi se izkazala moja majhna snežna lopata). Sneg je bil sipek kot moka, da smo ga morali ves čas še sproti teptati in sem bil prepričan, da iz vsega skupaj ne bo nič, a nam to ni vzelo volje. Če drugega ne, smo bili vsaj na svežem zraku, malce fizkulture pa tudi ne škodi, pravijo …

Kup snega in pod snegom nabranih drv sta rasla, ognja pa od nikoder. Šulc, ki naj bi skrbel za kres, je bil rdeč v obraz in v oči, ves čas je kašljal in pihal, pa nič. Razen gostega dima (in nekaj novih grdih besed, ki sta jih moja sinova z veseljem pobirala!), ki je iritiral tudi vse ostale, ki smo zadihani lopatali, ni nič kazalo, da kje sploh gori, kar je na laž postavilo tudi lep slovenski pregovor, ki pravi, da kjer je dim, je tudi ogenj! Toplote ni bilo namreč nobene. Nekdo je sicer predlagal, da bi v žerjavico malce popihal M., ki je v petek zvečer najdlje ostal zunaj, a je M. predlog ogorčen zavrnil. Alkoholni hlapi bi sicer verjetno pomagali ognju razplamteti se, a ker nima povratnega ventila, se je bal, da bi mu rdeči petelin morebiti še v grlo skočil …
Ko je kilavo sonce začelo izgubljati na moči, je volja do dela popustila pri vseh. Popadali smo okoli kadečega se kupa, s katerim se je Šulc še kar trudil in bolj dimili kot pekli hrenovke, pa jajca so jedli, ki jih je Sandra kuhala celo noč (za recept je, verjeli ali ne, morala pogledati v kuharico!). Pravim jedli, ker jih Šulc, Čampi in jaz, ki naj bi v igluju tudi prespali, nismo upali, saj enostavno nismo vedeli, kako je z zračenjem v takšni snežni zadevi. In če bi pojedli veliko jajc, bi se zvečer lahko celo podušili …
Pojedel sem eno hrenovko, potem pa svečano vstal, prijel mojo na tri obroke kupljeno lopatico in začel votliti snežni kup. Ni šlo hitro, pravzaprav je šlo celo ekstremno počasi, zato smo se odločili, da začnemo kopati luknjo tudi na zadnji strani. Ko sem toliko odkopal, da sem že skoraj ves ležal v snegu, me je zajela paranoja. Kaj bo, če se kup zruši? Glede na to, kakšni strokovnjaki smo ga nametali in steptali, me to sploh ne bi zelo presenetilo! Zvlekel sem se ven, zaprosil za trenutek pozornosti in vsem naročil, naj opazujejo moje noge. Če bom z njimi močno brcal, bo to pomenilo, da me je zasulo in mi morajo nemudoma pomagati. Izvleči me zaradi teže snega ne bodo mogli, morali bi me odkopati, ker pa z lopatami niso najbolj vešči in bi me lahko poškodovali, sem jim najmanj petkrat zabičal, naj me odkopavajo z rokami! Ne vem sicer, kaj so si mislili, a sem potem z lažjim srcem garal naprej.
Ko smo prebili rov in smo se sprednji in zadnji srečali, smo si podali roke, objemali smo se, morda bi celo s čajem nazdravili, če bi Šulcu po štirih urah že uspelo staliti in zavreti liter snega, a mu seveda ni. Ker je bilo v igluju zdaj dovolj svetlobe in je klavstrofobičen občutek izginil, je k delu pristopilo več ljudi in prostor pod snegom se je vidno večal. Dva sva z notranje strani dolbla sneg, ostali so ga metali ven. Edina težava, zaradi katere smo se morali zelo pogosto menjavati pri delu v »rudniku«, je bil dim, kajti vhod v iglu smo začeli kopati le kakšnega pol metra stran od ognja, Šulc pa je vedno razpihoval žerjavico v smeri odprtine.

Okoli pete ure popoldne je bil iglu narejen, zametali smo tudi zadnji izhod. Sonce je skoraj zašlo, močno se je shladilo. Večina nas je bila mokrih in premraženih, zato smo se na hitro poslovili in vsi razen nas treh so odšli v dolino. Ostali smo sami. V gozdu. Svetloba je obetala izginiti v slabi uri, zato smo se odločili, da krepko poprimemo za delo. Najprej smo morali za po tleh nabrati smrekovih vej. Kar sicer ne bi bilo preveč težko, če ne bi igluarili v listnatem gozdu in sva s Čampijem našla smreko šele po petnajstih minutah. Gazila sva po celem snegu in bila premočena do pasu, ko pa je zasekal v spodnjo vejo in se je na naju vsul ves sneg z vseh vej, sva oblačila premočila še od pasu gor. Ko sva se premražena vrnila v tabor z ogromno smrekovimi vejami, je sonce že zašlo. Nastlali smo tla v igluju in ko smo vsi trije ponosno občudovali narejeno in vdihovali vonj po snegu in smrekovih iglicah, je verjetno malce zapihalo in zaradi dima nenadoma nismo več mogli dihati. Splazili smo se ven in dokler je bilo še vsaj malo svetlobe, mrzlično delali še predprostor, ki naj bi preprečil, da bi se kadilo v spalnico. Projekt, ki je bil najprej videti kot »a je to« projekt, se je na koncu lepo posrečil, le rov smo naredili malce prenizek in nam je vsak vstop v iglu pomenil prave muke, saj smo se morali vanj splaziti po trebuhu. A kaj bi to, varnost je vedno na prvem mestu …
Objela nas je tema, končno pa je malce bolj živahno poprijel tudi ogenj. V skoraj popolni tišini smo občudovali božanski pogled na povsem jasno nebo, polno zvezd, kakršnega v mestu zaradi svetlobnega onesnaženja sploh ne moreš videti, ko je Šulc glasno zaklel.
»Mrzlo bo k svina,« je ugotovil, kaj pomeni jasna zvezdnata noč.
Žašklepetali so nam zobje. Bili smo premraženi. Čaj, ki ga je imel Čampi v termovki, smo spili, nov pa še ni bil skuhan. Iz nahrbtnika sem povlekel baterijsko svetilko, ki pa je na mojo grozo le slabotno brlela! Ko sem jo preskusil doma pri dnevni svetlobi, je še delala … Znosili smo vse stvari v sneženo hišico in raztegnili armaflekse, ko me je v sekundi zanohtalo. Tako zelo me je začelo zebsti v prste na rokah, da me je bolelo in so se mi solzile oči. Vrnil sem se k ognju in roke potisnil skoraj v žerjavico, pa kakšnega olajšanja ni bilo (ogenj je vso toploto porabil za taljenje zmrznjenih drv!), zato sem si jih masiral s snegom in kaj kmalu je bilo bolje, so pa začeli boleti prsti na nogah … Sezul sem se in jih porinil proti ognju. Iz nogavic se je kmalu začelo kaditi. In zgodil se je tudi čudež ¬– zavrela je voda! Čaj smo hladili s snegom in ga takoj spili, kar nas je vsaj malo pogrelo. Kmalu je bila skuhana tudi druga runda, vmes pa smo pekli še hrenovke, ki so nam s palic venomer padale v žerjavico ali kar na tla in še dobro, da nismo videli, kaj jemo. Pa kakšni jemo, saj smo bili črni do komolcev! Skuhal sem še špargljevo juho iz vrečke. Sam še nikoli nisem videl šparglja in sem veselo zagrizel v trsko, ki se je nekako znašla v čorbi in šele ko sem jo skoraj pojedel, sta mi povedala, da šparglji ne hrustajo.
Ura je bila sedem. Kar nismo mogli verjeti. Le kaj bomo počeli?! Televizije ni bilo, radia tudi ne, brati nismo imeli kaj, v gostilno ne moreš … Kar malo nas je zaskrbelo, da bom umrli od dolgčasa ne pa od mraza! A je čas hitro mineval; malce smo pospravljali stvari pa s čajem oziroma taljenjem snega smo imeli veliko posla, okoli osme ure pa smo se končno toliko umirili, da smo skuhali tudi kavo. Pravzaprav smo jo začeli piti, kajti v vodo smo jo vrgli že slabi dve uri prej, pa voda ni hotela zavreti. Ni bila tako slaba, kot sem mislil, da bo. Prelili smo jo v plastenko in jo izmenično srkali, edina težava je bila ta, da je imel naslednji čaj okus tako po špargljih kakor po kavi. Ampak meni je bil vseeno dober, ker je bil vroč …
Že v trdi temi so nas obiskale tri deklice, ki so se vračale z Gospodične. Pokadile so nekaj (naših) cigaret, nas občudovale, kako smo pogumni in oh in sploh, potem je debata nekako zašla na medvede. O katerih prej sploh nisem razmišljal.
»Saj medvedi pozimi spijo,« nisem bil preveč prepričljiv.
»Ja, nekateri se tudi zbudijo,« se ni dala.
»Mater, si predstavljam, da takšen medved, ki se zbudi sredi zime, ni ravno najboljše volje,« je zaskrbelo Šulca, sam pa sem se potiho tolažil, da če bo medved res prilomastil, bo to pravzaprav Šulcev problem; namreč, nogo je imel zaradi operacije še čisto trdo in bi torej kljub mlajšim letom zagotovo tekel počasneje od mene …
Dekleta so se poslovila, mi pa smo zaradi strahu pred medvedom pojedli prav vso hrano, ki nam je še ostala (celo vegetarijanec Šulc se je žrtvoval in pojedel tri hrenovke), jajca in sladkor pa okoli polnoči, ko smo se odpravili v spalnico, krepko zavili, da ne bi oddajali vonja. Vhod v iglu smo zaprli s šotorskim krilom, prižgal sem tudi svečo, malo za toploto, bolj za svetlobo. Bilo je tako svetlo, da bi lahko bral časopis, ki sem ga imel v nahrbtniku za podkurit! Zavlekli smo se v spalne vreče, kar oblečeni. Na sredini je spal Čampi in dogovorili smo se, da bomo spali na hrbtu, ker, kako bi pa izgledalo, da si fantje kažemo hrbet? Pa še mrzlo je bilo in bi se kakšen mimogrede lahko malo stisnil … OK, hec. V vrečki, ki nam jo je pustila Urša, naj bi bilo še nekaj čokoladic, sadja in krema za premrzle roke, a je seveda pustila napačno vrečko, ostale so le tri zmrznjene banane. Šulc jo je poskusil pogreti med nogami, a ko je zapiskal z visokim altom, si je premislil in jo kot jaz pojedel kar zmrznjeno.
V igluju pravzaprav ni bilo zelo mrzlo, zagotovo je bilo nad lediščem, pa tudi smrekove veje so prav lepo dišale. Zaviti kot črvički smo godli od ugodja, ugotavljali, da je hrbtenica prav lepo zvita v dvojni S in podobno. Utrujeni smo bili kot delovni bosanski konjički. S Šulcem sva se odločila še za zadnjo cigareto. Čampi je sicer protestiral, a ker se zavese ne bi navzele smradu po dimu (pa itak smo že smrdeli kot trikrat prekajene klobase), pa tudi po nesreči zažgati nismo imeli kaj, se je vdal. Spomnim se še, da sem razmišljal o medvedih (zato sem pri glavi v sneg zapičil sekirico!), slišal sem tudi, da je Šulc kljub temu, da ni jedel jajc, nekajkrat spustil zrak, potem pa nas je kar na hitro zmanjkalo.
Spanec ni bil zelo slab, bolj hudo je bilo zjutraj, ko smo se zbudili. Pravzaprav je bilo že krepko dopoldne, saj je bilo v igluju svetlo, mrzlo pa ko tristo vragov. Nobeden ni hotel vstati prvi. Buljili smo v sneženi strop nad nami, ki ga je naše dihanje dodobra zaoblilo, nobenega ostrega roba od lopate ni bilo več. Zunaj je nekdo vpil. Najprej smo se ustrašili, da je prišel kakšen logar in smo se potuhnili, ko pa kar ni in ni hotel oditi, se je ojunačil Šulc in pokukal ven. Bil je Baco, ki je prišel narediti par fotk. In zunaj je bilo toplo, topleje kot noter, saj je sonce kar prijetno grelo. Ko sem se splazil ven in se pretegnil, so me zabolele tudi tiste mišice in kosti, za katere sploh nisem vedel, da jih imam. Pospravili smo stvari, medtem so se pri nas zaustavili prvi pohodniki na Gospodično. Občudovali so našo mojstrovino in se je seveda takoj našel duhovitež.
»A daste v najem?«
»Če daš jurja, je tvoj za zmeraj!«
In ker so ga prijatelji seveda provocirali, je moral nejevoljen seči v žep po Prešerna. Tako sem s kupom votlega snega vsaj delno povrnil stroške nakupa lopate in moja soproga se mi ne posmehuje več, ji pa seveda nisem povedal, da sem se že naročil na (nujno potrebno!) masažo. Ker pri mojih letih je za moj hrbet postelja le postelja. A če me kdo vpraša, če je bilo hudo, se mu po resnici zlažem, da je bilo …

Bivakiranje v snegu februarja 2007

Šotorjenje v snegu februarja 2006

Odločili smo se za taborjenje na Gorjancih. Naloga se mi je zdela tako lahko, da je nisem hotel obesiti na prevelik zvon, da nas ne bi bilo preveč, ampak tudi na tistih nekaj mejlov, ki sem jih poslal, se ni nihče javil! Razen seveda Jocota, ki se ničesar v življenju ne boji in seveda Grdina. Dogovorjeni smo bili v petek ob treh, da bi gor prišli še podnevi. V petek ob devetih je Joco poslal sms: Mrzlu je k svina! A poti nazaj ni bilo! Ob štirih, ko je Joc menda že petič telefoniral, sem sam še vedno iskal nahrbtnik. Monika mi je pripravljala prtljago, ko sem prišel spod prhe, je šele napol končala, pa bi že potreboval osla, da bi vse skupaj nesel gor. S sofisticirano metodo selekcije (eci peci pec) sem vse skupaj zreduciral na boršo in pvc vrečko, spalki sem obesil na hrbet, armaflex pa pod pazduhi. Pobral extremista, ki sta že prav pisano gledala in zapeljal domov, da sem vzel rezervno spalko še za Jocota in nekaj sveč, ki naj bi nas grele. Radio sem privil na ful, ker so eni strički ravno peli, da naj počnemo tisto, kar počnejo na Discovery channelu, potem pa zamenjal postajo, ko sem opazil, da Joco zelo zaneseno prepeva, naj z roko sežem v njegove gate! Kar je preveč, je pač preveč, nekje so tudi moje meje! Vozilo smo parkirali na Portoroški cesti (v Gabrju!), pobasali cule in jo mahnili v gozd. Termometer je kazal kakšnih –13 stopinj Celzija. Ni bilo zelo hudo, ker je Grdin potegnil kakor na tekmi, a ko smo po kakšnih 20 minutah prišli do jase sredi gozda, smo ga kmalu začutili. Kako je ugriznil v kosti. Sonce se je že skrilo, a bilo je še ravno dovolj svetlo, da sta prijatelja postavila šotor, sam pa sem se spravil k ustvarjanju ognja. Trske sem prinesel od doma (pametni se pripravimo!), drva pa vlekel spod snežne odeje. Ko sta mojstra šotor že postavila, še vedno ni gorelo. Pravzaprav je gorelo, ampak kakšne toplote ni bilo. In ko trije pametni brskajo po tlečih vejicah, je rezultat lahko samo eden – temno je bilo že kot v rogu, ko se je toliko razgorelo, da nam je pogrelo vsaj prednjo stran! Na žerjavico sem postavil lonec s snegom, da bi si skuhali čaj. Ko se ga je dovolj natopilo, smo bili že tako lačni (in ZMRZNJENI!), da smo na čaj pozabili in se odločili, da skuhamo špargljevo juho. Ki je bila skuhana, ko je drevje od mraza že krepko pokalo, Grdinov fotoaparat je bil pa tako zmrznjen, da je moral baterijske vložke za vsak posnetek prej pogreti pod pazduho! Mimogrede smo ugotovili, da nimamo pribora in smo juho zajemali kar s kozarci. Sam še nikoli nisem videl šparglja in sem veselo zagrizel v trsko, ki se je nekako znašla v čorbi in šele ko sem jo skoraj pojedel, sta mi povedala, da šparglji ne hrustajo. Vmes se je juha seveda ohladila do ledišča in sem jo vrnil na žerjavico. Ter v drugem lončku topil sneg za kavo. Ko je juha zavrela, je vrli Grdin s flešem ravno kazal, katera frekvenca bliskanja je najbolj moteča za motoriko, pa še telefon mi je zazvonil (Urši je bilo na vlaku iz LJ dolgčas), da sem juho zvrnil v ogenj, mimogrede pa polil še skoraj zavrelo vodo za kavo … Štala, kaj bi tajil. Mrzlo pa, da ni za povedati! Ko sem menda že desetič polnil lonček s snegom, sem spoznal, da smo ves sneg v bližnji okolici zaflakali z ostanki hrane ali pepelom, tako da sem moral po (relativno) čiste kristale hodit že kar daleč stran. In se vedno znova ves zmrznil in zmočil! Kavo smo uspeli spiti, vmes sem na rešetko vrgle še nezačinjene puranove zrezke (začinjene prodajajo samo poleti!!!), ki sva jih z Grdinom pojedla še napol surove, Joco, novopečeni vegi (pa ne zato, ker bi se mu živali smilile in bi jim samo hrano odžiral, konec koncev je imel oblečeno jakno iz čisto solidnega prasca!), pa je jedel doma pripravljene vegi sendviče. Mislil sem, da jih je pripravil s prepečencem, tako so hrustali, a je le kruh zmrznil! Nekako smo se okrepčali, potem pa končno, okoli desetih, mirno posedli ob ognju in malce pomodrovali s kavo v roki (razen Grdina, ki je svojo polil)! Zvezde so sijale svetleje kot v mestu, telefon pa je zvonil bolj pogosto kot v Mobitelovi centrali za brezplačno pomoč! Vse je zanimalo, če smo še živi. Lalič je najmanj petkrat telefoniral, če naj pride gor, a verjetno se je premislil zaradi mojih šklepetajočih zob, čeprav sem se mu lagal, da je pri nas skoraj pomlad! Ni prišel! Ko je bil mraz že skoraj nevzdržen, sem se spomnil, da sem samo v kavbojkah, v borši pa sem imel smučarske dolge gate. Nemudoma sem si jih oblekel, a že tistih nekaj sekund, ko sem v gatah paradiral proč od ognja je bilo dovolj, da do zjutraj nisem šel lulat. Mašinca je enostavno nekam izginila …

Malo pred polnočjo je Grdin poniknil v šotor, za njim še Joc. Ki naj bi me poklical, ko se bo zavlekel v cunje. In je trajalo najmanj pol ure! Končno sem se tudi jaz lahko umaknil v šotor, v katerem je bilo malo bolj toplo. Samo kakšnih pet minusa! Zavlekel sem se med dve spalki in med dva možaka in je bilo kar v redu. Grdin je že spal, ko sva z Jocom še enega pripalila, le zato, da je bilo malo topleje, čeprav sva hkrati tudi tistega pol kubika zraka, ki je bil v šotoru, povsem zadimila, da ni bilo za dihati, tako da nisva bila povsem prepričana, ali sva storila prav! Odbilo je polnoč, zbudila sva spečo Pepelko, mu zapela za rojstni dan, pa ni bil preveč navdušen. Menda šklepetajoči zobje, ki so ropotali kot kastanjete, niso dajali pravi ritem …
Ingrid Z. je poslala sms, ali nas je kej strah! Ni me bilo, dokler ni vprašala in me spomnila. Bemti, medvedi! Saj pozimi menda spijo?! V popolni tišini sem slišal vsak šum, menda so se vse zverine znašle okoli šotora! Prepoznal sem lajež lisice, skovik sove, ene par zajčkov je tekalo okrog (sem razbral zjutraj iz sledov!), najbolj pa sem se zbal tišine – se mar medved plazi po večerjo!? Tolažil sem se z mislijo, da bo skočil na Jocota, ki je bolj obilen možakar, ne pa name, ki sem zaradi let že bolj žilav in s to mislijo nekako potonil v spanec. Prostora je bilo kot v konzervi sardin, da sem bolj slabo spal. Ob petih zjutraj, ko je najbolj grizel mraz, je šel Grdin odtočit. Ko je noter spustil gozdni zrak, sem mislil, da me bo kap, pa tudi njemu ni bilo preveč lepo, vsaj po zvokih, ki jih je spuščal, mislim, da je tako. Kajti moral je brcati lulanje, ki je sproti zmrzovalo! In ravno smo spet nadihali in so napunkali nekaj toplote, ko je pritisnilo Jocota! Grozljivka. Spet od začetka! Malo smo segreli ozračje (naj smrdi, samo da je toplo!) in menda končno zaspali, ko je zunaj nekdo začel peti. Nadrealistično! Đuro se lahko skrije! Nekaj čez sedem nam je Baco v termovski prinesel čaj! In zunaj Grdinu še zapel za rojstni dan. Grozljivo! Pa ne petje ali čaj, rana ura! Nismo se pustili motiti (čaj smo seveda spili) in nismo hoteli iz spalk na mraz. Baco je zadevo na dolgo in široko pofotkal, potem pa začel stokati, da nima kaj početi, da mu je dolgčas in podobno. In smo morali vstati. V najhujši mraz! Na hitro smo pospravili in odpičili v dolino. Vmes je Baco želel še pofotkati kolonico, pa Joco ni pustil, da se ne bi videlo, da ima pvc vrečko! Jaz pa sem se spomnil, komu sem posodil nahrbtnik pred dvema mesecema za dva dneva: Sukiju! Dej prnes nazaj, jebemutristomedvedovkosmatihnazaj!!!

Vsi smo se pri zgodovini seveda učili o francoski revoluciji in vsi seveda vemo, kakšen je bil cilj tedanje rabote: izvedli so jo samo zato, da so testirali novo pripravo za odvzemanje glav, giljotina imenovano. In kljub temu, da nisem živel v tistem času, vem, kaj se je motalo po Robespierrovi glavi. Ne, ni razmišljal o tem, ali je izključil likalnik in ne, ni si zaželel gob za zadnjo večerjo.

Vse se je začelo tistega dne, ko je Joco v moji prisotnosti bral revijo Naša krila in nenadoma začel skakati po stolu, kot bi ga napadle mevlje (minuta za slovenski jezik: mevlja -e ž (e) nav. mn., zastar. ličinka, zlasti konjskega zolja: konj ima mevlje • ekspr. mevlje ga koljejo, nemirno, nestrpno se preseda, prestopa): »Ej, en tip je kupil reaktivca!«

Zastrigel sem z ušesi. In dobil idejo. Včasih dobim idejo. Včasih dobim tudi neumno idejo.Včasih pa dobim zares neumno idejo. Neumno celo zame! »Kaj pa, če bi ga poklical in …«

V brskalnik sem vpisal »letalo galeb« in seveda takoj prišel na slovenjgraško letališče (www.aerodrom-sg.si), kjer sem dobil telefonsko številko Damijana Cehnerja, ki je bil ena zadnjih generacij v bivši JLA šolajočih se za vojaškega rezervnega pilota. Na galebu je »naletel« 80 ur. Ko je zadnjič pristal, preden se je iz vojske poslovil, je stal pri »svojem« letalu in se kar ni mogel odtrgati od njega. Kakor se recimo vodiči službenih psov ne morejo odtrgati od svojih ljubljenčkov, le da ti, ko pridejo domov, s prvo plačo kupijo nemškega ovčarja, ki jim pomaga prebroditi čustveno krizo, Damijan pa je imel malce večji problem. Po vrnitvi je bil nekaj časa policist, ves čas pa je bil zapisan letalstvu, saj je inštruktor za motorna letala in vodja letalstva na letališču Slovenjgradec. Deset let je kakor Martin Luther (ki je tudi imel sanje, kakor vemo) sanjal o tem, da bo z galebom poletel nad Slovenjgradcem. Kljub temu, da je vmes skupna država propadla in kljub temu, da v Sloveniji reaktivnega letala sploh ni.

Lani pa je spoznal Jožeta Lubeja, ki ima v Nemčiji že dolga leta podjetje (a se redno vrača v rodno Lendavo). Ta je prek njega želel kupiti ultralahko letalo. Vse sta se že dogovorila, a še pred podpisom pogodbe je Damijan z letalom (in učencem) strmoglavil in se za kar nekaj časa preselil v bolnišnico. Nekaj učencev je odpovedalo nadaljnje šolanje (čudno, mar ne!?), Jože pa je s pogodbo prišel kar k njegovi bolniški postelji. In letalo kupil. A mu ga je prijatelj, ki sicer ne zna pilotirati, se je pa kakor otrok igral s komandami parkiranega letala, razbil. Zaletel se je v drevo. Spet je prek Damijana kupil drugo letalo, s tem pa je pri vzletu strmoglavil sam. Popeljati je moral namreč vse prijatelje in sorodnike in je po več zaporednih poletih pozabil odpreti pipico za rezervno gorivo. Jožetu je bilo potem menda dovolj in nekje vmes ga je Damijan navdušil nad galebom, zato sta pljunila v roke in letalo v Jugoslaviji tudi kupila. Popolnoma obnovljeno. Ustanovila sta klub Galeb Slovenija, v katerega se lahko včlani vsakdo, članarina pa delno pokrije stroške letenja. Članarina seveda ni majhna, četudi, lepo vas prosim, je letenje z reaktivnim letalom namenjeno človeku, ki nima za kruh?! Tudi letalo je seveda drago, čeprav se po cesti zagotovo vozi kakšen dražji avto, večji problem predstavljajo stroški vzdrževanja, zato bi oba solastnika edinega reaktivnega slovenskega letala v klub lastnikov z veseljem sprejela še kakšnega z ne pretanko denarnico, da se porazdeli tveganje. Če se namreč kaj pokvari, zadeva zagotovo ni poceni. Ja, če pomislim, tu je izredna priložnost za še neoženjene slovenske japije: prispevajo nekaj malega, potem pa v gostilni na mizo nonšalantno vržejo ključe reaktivca. Bejbe zagotovo padejo dol, ostali pa se požrejo od zavisti …

Dogovorili smo se za neko soboto ob dvanajstih na mariborskem letališču, ko se je letalo vrnilo z rednega letnega pregleda v Beogradu. Z veliko zamudo sem sekal ovinke (fotograf se je tako močno držal za ročico, da je iz nje skoraj pritekla voda), ampak ko sem vozilo parkiral, se je ravno oglasila sirena, ki je napovedovala poldne. Ali pa bivše vojaško letalo iz Beograda, kakor hočete. Policist na povsem mrtvem letališču je od mene zahteval potni list. Padel sem na rit. »Ampak, saj nikamor ne grem!« Dobro, tudi policisti so ljudje in zadostovalo je vozniško dovoljenje. Z Backom sva stopila na razbeljeno pisto in tam sem, če se vrnem na uvodno priliko, spoznal Robespierrove občutke. »Moje« letalo se je bobneče začelo počasi spuščati, pri njem se je počasi dvigalo rezilo. In ko sem sam čakal, da se bom vkrcal in potem padel dol, je on čakal, da spustijo rezilo. Prestrašena sva bila verjetno oba enako, čeprav je on vsaj vedel, da bo vsega kmalu konec, jaz sem imel pa telečje noge že najmanj pol ure pred poletom …

Ogledal sem si letalo, narejeno že daljnega leta 69, torej v času, ko sem sam komaj dobro shodil, in prevzeli so me mešani občutki. (Ja, to so tisti občutki, ki te prevzamejo, če se tašča preseli v večna lovišča v tvojem novem mercedesu.) Galeb se je prvič pojavil na letalski izložbi v Parizu leta 1961 in menda strokovnjaki sploh niso mogli verjeti, da s(m)o Jugoslovani sposobni narediti tako dobro letalo. Motor je angleški Rolls Royce, vse ostalo je plod domače pameti (skonstruirali so ga v letalskem inštitutu v Žarkovu, delali pa so jih v Mostarju, v tovarni Soko). Jugoslovansko bojno letalstvo še vedno uporablja orle in galebe 4, ki so jih prenehali izdelovati šele, ko je razpadla skupna država. Letalo ima življenjsko dobo med 20 in 25 leti, lahko pa se mu jo seveda tudi podaljša. Galeb G-2 je dvosedežno šolsko letalo (enosedežna borbena varianta galeba je lovec bombarder za cilje na zemlji ali morju in se imenuje jastreb). Vzleti s hitrostjo 180 km/h, nosi 751 kg goriva v trupu in še dodatnih 300 kg v rezervoarjih na koncu kril, povprečna poraba goriva na 3000 metrih s hitrostjo 460 km/h (85% moči) je 600 kg na uro ali 10 kg na minuto, lahko leti do dve uri in pristane tudi na travnati površini. Najvišja hitrost galeba 2 je 800 km/h ali 0.8 Macha. Marjan Jelen, ki je izstopil iz letala, je prvi v Jugoslaviji prebil zvočni zid (ko je testiral orla), z višine 12500 m je med pikiranjem dosegel hitrost 1,16 Macha. Marjan je bil dolga leta poskusni pilot. To je resno delo, ki zahteva ogromno teoretičnega znanja, kajti letalo se mora testirati v vseh pogojih, tudi tistih, za katere ni narejeno, da se potem lahko naredi navodilo za operativno uporabo plovila, varno za povprečnega pilota. Letalo mora popeljati na rob njegovih zmogljivosti in preko. V svoji karieri je letel na petinštiridesetih tipih letal, od jadralnih do supersonikov, in za vse opravil teste. Ampak vse to mi ni kaj dosti pomagalo, ko me je privezoval v sedež in zaprl pokrov. Poskušal sem se nekaj delati hrabrega in sem bil kakor hladnokrvno navdušen, želel pa sem si le, da bi bil kje kakšen gumb za izstop v sili. Letalo je staro, let ne skriva in naj so me še tako prepričevali, da je varno, sem reklamo za Old spice, ki pravi, da drži 24 ur, postavil na laž. Prešinilo me je, da bi si morda kakor kamikaza postrigel nohte, pa me je Bacek od trenutka, ko sem ga v momentu čustvene slabosti v slovo poskušal objeti in poljubiti, da me je ogorčen skoraj s teleobjektivom po glavi, gledal nekam mrko in z nezaupanjem. Kratek pogovor s kontrolnim stolpom in že sva bila na stezi. Slušalke sem si snel, da bi bolje slišal hrup, ki ga tako od blizu skoraj zagotovo več ne bom, a sem si jih kmalu nataknil nazaj. Marjan je nekaj tolkel po svojem pokrovu. Preverjal je, če je dobro zaprto. Vsakič, ko je on udaril po steklu (ali iz česa pač je pokrov kabine), sem sam po svojem udaril trikrat, da so me prav roke bolele. Človek pač nikoli ne more biti dovolj previden, se strinjate? Kontrola nama je dala zeleno luč, motor je zapiskal, da so me zabolela ušesa prek slušalk in že sva se znašla v zraku. Že prej sem si naročal, da moram pozorno spremljati vse skupaj, da bom znal povedati prijateljem, a še sam ne vem, kako sva se v trenutku znašla na 1000 m višine in se s približno 500 km/h izogibala naseljem spodaj. Da ne bi vznemirjala ljudi po nepotrebnem, ki nevajeni »vojaškega« lovca mimogrede pokličejo policijo, ti pokličejo republiškega inšpektorja za letalstvo, ta pa ima v hitrem spominu svojega mobilnika že shranjeno številko lastnika edinega reaktivca v Sloveniji …

Galeb je letel mirno, hitrosti niti občutil nisem, želodec so malce žgečkali zračni žepi, pogled na že zelo veliko število bazenov pred mariborskimi hišami pa so motili le vijaki na krilih, ki sem jih sumnjičavo opazoval vsakič, ko sva malo bolj ostro zavila. Bodo zdržali? Ko jaz kaj privijačim v zid, kmalu popusti tudi brez obremenitev! Marjan je nekajkrat vljudno začel pogovor, a beseda nekako ni stekla. Zagotovo je mislil, da za njim sedi butec, ki se zna pogovarjati le v enozložnicah. Sam pa sem, namesto da bi užival (čeprav v bistvu sem, ko zdaj gledam nazaj), opazoval inštrumente in razmišljal, zakaj sem si oblekel sveže spodnje hlače. Stara navada, kaj naj rečem, da me čistega pripeljejo v bolnišnico, če bo šlo kaj pozlu. Čeprav, ko sem se še v gimnaziji čelno pritisnil v stoenko, so bile spodnjice tako krvave, da bi bilo vseeno, če bi bile sveže ali ne. Pri višini, na kateri sva letela, so bili moji previdnostni ukrepi videti kaj smešni. A se nisem smejal. Počasi sva se približala letališču in v možganih se mi je cmarilo, da bova zdaj zdaj naredila »pozdrav« domačemu hangarju. Marjan je preveril, če je zrak čist in se skoraj takoj nato z višine 1000 metrov spustil na meter in pol nad pristajalno pisto, ki sva jo preletela skoraj v trenutku, čeprav sem imel še priložnost pomahati firbcem spodaj. Pravzaprav firbcem ob boku! Hitrost je narasla na 750 km/h, ko je krmilno palico potegnil k sebi in naju poslal navpično v nebo. V luping. Na moje telo je pritisnila sila 4,5 G, kar pomeni, da sem se zredil za 4,5 krat. Prilepilo me je ob sedež, čutil sem, kako mi pači obraz. A ni bilo neprijetno. Vsaj ne preveč. Želel sem si vriskati, pa mi je bilo nerodno. Ko sva dosegla višino enega kilometra in že letela z glavami navzdol, sem nenadoma začutil, kako mi iz obraza dobesedno špricajo potne kaplje. Niso polzele po obrazu, letele so od mene, kakor od perila v centrifugi pralnega stroja. Manever sem spremljal do trenutka, ko bi morala zaključiti krog, a je Marjan izvedel Kubansko osmico, da sva pristala v nasprotni smeri tisti, od koder sva prišla. Pravzaprav niti ne vem, kaj sva počela, ampak ko sva pristala, sem kar malo zrasel ob občudujočih pogledih naključnežev na letališču. Zagotovo je od spodaj izgledalo še bolj kul! Kot star maček sem skočil na trda tla, noge niso bile prav nič mehke. »Hočem še!« mi je vpilo v možganih, da sem se komaj spomnil zahvaliti pilotu.

Galeba je prevzel mehanik, dotočil gorivo, potem je v njem že sedel Perc Andrej, ki je dolga leta letel v Letečih zvezdah, akrobatski letalski skupini, v katero pridejo le najboljši od najboljših. To pomeni, da letiš 600 km/h pol metra od drugega letala. Kakor v filmu Top Gun, ki je po njegovem mnenju dokaj realen, je pa tudi nekaj Hollywoodske pesniške svobode. Perc je odletel v Avstrijo na letalski miting, kjer je imel pet minutni program in se vrnil. To se mu ni zdelo nič posebnega. »Tako kot na ohceti naročiš muzikanta, tako na mitingu pač naročiš galeba.« Spil je liter vode, pretegnil noge, zapeljal člana kluba (ki ga je na vikendu nad letališčem občudovalo menda več sorodnikov kakor je bilo gledalcev na mitingu v Avstriji), spet spil liter vode in napravil še eno tlako v avstrijskem zračnem prostoru.

Potem smo sedeli in blebetali do noči, od vseh teh zanimivih ljudi se sploh nisem mogel ločiti. Kakor se nisem mogel ločiti od lepotca iz (tudi naše) zgodovine. Pa z njim nisem letel niti ene cele ure. Zdaj povsem razumem Damijana Cehnerja in njegove sanje. Res!

Avtor fotografij je Boštjan Pucelj