Na obletnico izkrcanja v Normandiji sva se tudi s Klemnom soočila s težko preteklostjo, le da sva se odločila ne čakati in se šele na visoko starost vrniti na kraj mladostne travme (ok, jaz sem to še komaj ujel, visoka starost je žal že skoraj tu!). Cinkov križ, še nekaj let nazaj eno najglobljih brezen na  Dolenjskem, smo obiskali, še preden smo postali člani jamarskega kluba in danes te naše arogance pravzaprav skoraj ne morem razumeti. Še dobro, da se nikomur ni nič zgodilo in še dobro, da se ni kdo spomnil namesto v več ko 100m globoko brezno spustiti se recimo tega, da bi šli pilotirat helikopter …

Poleg Klemna, Sukija in mene se je ekspedicije udeležil še Jernej iz Šentjerneja, ki ima skoraj dve leti jamarske kilometrine več, a je kasneje priznal, da mu je bilo pri spuščanju vseeno tesno pri srcu. V takšno brezno se pač ne spuščaš vsak dan! No, nam trem se je žvižgalo, veselo smo bingljali na vrvi in preklinjali tesne pasove, ki so rezali v boke, ko smo čakali, da je Jernej zavrtaval nova pritrdišča, čas pa smo si krajšali vsak po svoje. Jaz recimo sem pljuval na Sukija, ki je bil pod mano, a ga nisem uspel zadeti, ker je bil prenizko, kako se je zabaval Klemi, pa ne vem, ker je bil previsoko. Aja, vem, pel je in moram povedati, da je bil to eden tesnobnejših trenutkov v breznu. On gor ruli, ti pa ne veš, ali mu je slabo ali kaj …

Klemnov filmček, ki čudovito pokaže, kako malo se je potrebno zatakniti pa že frčijo grde besede in seksualne grožnje na vse strani! 🙂

Do prvega dna na malce več ko 100 m smo prišli relativno hitro in brez kakršnih koli težav. Malce sem se razgledal po nezanimivi dvorani in bil kar malce razočaran. Kako so me ob prvem obisku prevevali čudoviti občutki, poln sem bil adrenalina in strahu, tokrat ni bilo nič od tega. Le pričakovanje nadaljnega spusta, zaradi česar smo se v Cink križ sploh spustili. Namreč, brezno se nadaljuje še več ko 80 m, edina težava je bila ožina, ki jo moraš premagati. Ob prvem obisku smo mislili, da je prehod zasut, tokrat smo vedeli, da ni. Da je le ozek! Jernej se je prvi podal naprej, po velikih težavah nam je izginil spred oči. Sledil mu je Suki, ki se je po kakšnih dveh metrih zataknil in se po blagem paničnem napadku odločil, da bo imel za tisti dan dovolj. Komaj sem čakal, da zleze ven, da poskusim še sam in pokažem, kako stvarem strežemo pravi jamarji. Zrinil sem se v ožino, ki pa pravzaprav še ni bila prava ožina, ta me je čakala tam, kjer se je zataknil Suki. Bilo je ozko, da si se pomikal dobesedno po centimetrih in ves čas iskal pravi položaj telesa, da se nisi zataknil. Roke so bile, kot so pač bile, kaj dosti popravljati nisi mogel, premikal si se lahko le kot črv. Dokler med ritnicami nisem začutil kamna, ki bi moral biti na boku, če bi hotel priti naprej, kajti če je med ritnicami, pomeni, da te pritisne ob nasprotno skalo in se zagozdiš. Kar se mi je seveda zgodilo. Panike ni bilo, ker sta bila zunaj prijatelja (no, Suki in Klemi), pa tudi vrv sem pustil, da sta mi pomagala ven z vlečenjem. Kako bi se sam izvlekel, se mi niti sanja ne, ker se mi je zavora na prsih zagozdila v skale, z nogami nisem imel popolnoma nobenega oprijema, pa le eno roko prosto, da se potegnem ven, če bi imel dovolj moči. Ni šlo, naj sem si še tako želel, hkrati pa se je pojavilo zavedanje, da če že pridem dol, bom moral tudi gor. Kar je nedvomno mnogo mnogo težje. In pred koncem ožine je čakala še ena neprijetna ožina, e bolj grozna od te, v katero sem se itak že zataknil. In sem odnehal, na kar je Klemi komaj čakal, v sekundi je bil v rovu. Njemu je seveda nekako uspelo priti čez neprijetno ožino, jo je vzel nad ritjo, kakor je potrebno, potem pa se je globoko zamislil. Kar videl sem, kako mu delajo koleščki v glavi, da se mu je iz ušes kadilo. Prišel je čez težavo in bi se lahko spustil naprej in bi naju s Sukijem lahko na ta račun jebal vsaj pol leta, a hkrati se je zavedal, da je dol iti 20% težave in da ga 80% čaka pri poti navzgor. In ko se mu je iz ušes končno zeleno pokadilo, sem vedel, da bo odnehal. Sicer se je poskusil potem nekaj možatiti zaradi tistih petih centimetrov, ki jih je globlje pregrizel kot midva, a se seveda nisva dala in je odnehal. Nato smo iz ožine poklicali Jerneja, ki je potrpežljivo čakal kakšnih 10m nižje od nas skoraj uro in pol (že to pove, kako ozko je bilo, če smo trije poskušali 3 m preplaziti toliko časa!), da je začel mukotrpni vzpon. Mu je kar šlo, a skozi zadnjo ožino sva ga s Sukijem vlekla na vso moč, pa ni šlo, ker se mu je zataknila vreča z vrvjo. In smo se matrali in trudili in poskušali, dokler ga nismo potegnili iz ožine in na koncu sem imel ves izmučen občutek, da sem sodeloval pri kakšnem kravjem porodu, ko tele iz krave vlečejo s pomočjo vrvi. Le da so pri teletu bolj obzirni kakor smo bili mi pri Jerneju, a se kaj dosti ni pritoževal …

Ostalo nam je le še plezanje ven, kar za nas izkušene jamarje ni več nobena težava, sam sem šel zadnji in razopremljal smer.  Malce je bilo nerodno, ker sem za sabo vlekel 115 m vrvi, ki sem jo moral sproti pospravljati v torbo, a je bil trud poplačan na vrhu, ker je Suki ravno skuhal kavo, ki sem jo z užitkom vrgel v rito, Dodal je še juho, s katero sem potem lažje počakal na klobase z žara, s kumaricami in papriko, potem pa smo le še pospravili in odpeketali domov.

Lepo, dokaj naporno, a hkrati kljub vsemu malce grenak priokus – Cinkov križ nam najglobljih lukenj ni dovolil pogledati, kar pomeni, da bomo kmalu spet dol, morda z macolo in majzlom. Suki sicer sanja o kompresorju, a sanjati pač ni prepovedano …

Klemi je težil, da ponoči ne bo več hodil okoli (ker so medvedi iz brlogov prišli!) in sva enkrat za spremembo udarila popoldanski izlet. Predlagal sem Veliko vratnico, pa je rekel, da v jame, kjer je že bil, ne bo non-stop rinil in prek weba izbral dve potencialni drugi. In sem takoj vedel, da se bo stvar zavlekla pozno v noč. Zakaj? Ker sva najprej Ladkota ene pol ure filala z vsemi pripomočki in opremo (še prej je pa jasno zamudil pa še kavo sva morala spiti pri meni), potem sva se morala pa še v Kočevski rog odpeljat. In je bilo še vedno čisto ok, kar se časa tiče, a sva seveda jamo iskala kot blesava. Nikoli je ni tam, kjer je zarisana! Ampak res! In sva cepetljala po hosti, gor in dol in dol in gor (vmes sem za nekaj časa nehal jamo iskati, ker sem slastne gozdne jagode našel, a tega nisem povedal Klemiju), pa spet gor in dol, dokler se Klemi ni začel smejati in me je poklical k avtu. Sem takoj vedel, da je jamo našel, a se mi je vse skupaj zdelo malce čudno, ker je stal na cesti. “Vidiš znak Pihalnik?” Sem ga videl, a kazal je na desno stran ceste, kjer je bila skoraj prepadna strmina, poleg tega je bila na zemljevidu narisana na levi strani. In ker nisem vedel, kje bi luknja bila, je s prstom zmagoslavno pokazal na kanalizacijski pokrov. Vhod v skoraj sto metrov globoko jamo je bil na cesti! Na asfaltirani cesti! Saj ne moreš verjet. Sva takoj dvignila pokrov in se smejala in smejala, potem pa sem ladkota porinil v rikverc na cesto pred vhod in vključil vse štiri žmigavce. Da bi šla not. Štrik pa kar na odbijač navezala. A sem seveda delal račun brez krčmarja Klemija, ki je takoj videl milijon pijanih voznikov, ki bi se zaletavali v avtomobil, potem je celo videl pol milijona psihičev, ki bi ustavili in vrv prerezali, tako da od spusta v Pihalnik ni bilo nič. A ker je bilo še relativno zgodaj popoldne, sem pač udaril po rezervnem predlogu, po jami Ahnenloch. Hecno ime, še posebej, ker leži pri Podstenicah, sredi Kočevskega gozda, a je menda lepa jama, močno zasigana, globoka in dolga. Vrvi sva imela dovolj, železja tudi, a sem kar vedel, da zadeve ne bova našla. Sva z Ladkotom in GPSom tavala po gozdu, pa nič. Mislim, ceste so … No, sploh niso ceste, narejene so za buldožerje. In ko sva končno obupala, da se bova z avtom pripeljala in sem predlagal, da zadevo poiščeva peš, dokler je vsaj še malo svetlobe, se je Klemi uprl z vsemi štirimi. Ker da v Podstenicah pa največ medvedov na kvadratni meter ozemlja v Sloveniji hodi in sva se odpeljala domov …

V Šmarjeških toplicah, kjer si obnavlja košarkaško koleno, zaradi katerega je postal pisatelj. OK, sklepam po tisti znani slovenski, da če nisi za šport pa kaj drugega poskusi … Morda si je z nastopom priboril kakšen popust (vsekakor si je pridobil nekaj novih oboževalcev), ne vem, jaz sem si prislužil masažo in savno, morda celo kaj več, pregovori o honorarju še niso zaključeni …

Z malce adrenalinčka, jasno. Da otroci (in Pedžo) vidijo, kaj počne njihov ate. Jama Jazbina. Otroci navdušeni, do prvih težav, seveda. Ni tako lahko, kot je videti, blatno pa je. To je za otroke plus. Maks je ob prihodu ven godrnjal, da sem jih prej v hribe gonil, da zdaj jih bom pa v jame, Gašper pa je mamici rekel, da ne bo šel več v jamo. Monika je bila seveda ostra – boš šel, ker drugače bo pa mene slili! Toliko o demokraciji. A po dobri hrani in sončku so se stvari postavile na svoje mesto in bomo v jame še šli. Jasno!

Ker nobena stvar ni večna, je tudi naš stari bazen popustil pod pezo let. In smo nabavili novega. Pa nobene fovšije, prosim, je cenovno dostopen (skoraj) vsakomur! Le malo večjega smo ubodli, kar je pomenilo nekaj dodatnega dela in malce, samo malce zmanjšalo naš vrt. Vročina naj torej kar pride, čakamo …

Ko smo zadnjič prišli iz jame, sem opral opremo, jo posušil, včeraj pa še preizkusil. No, preizkusil jo je Gašper, a se je izkazalo, da zavora ne deluje. Neštetokrat sem preveril, ali sem vrv pravilno vpel, pa nič. Ni držalo pa basta. In sem poklical znanega strokovnjaka za vse na svetu, dasiravno sem vedel, da me bo jebal v glavo še najmanj en mesec zaradi tega. Klemija torej. Najprej sem ga povabil na kavo, pa ni imel časa, ko pa sem mu omenil težavo z zavoro, se je že čez tri minute prikazal na vratih. Jasno, že z vrat je vpil, da nimam blage veze in da naj zadevo prepustim strokovnjakom. Oziroma strokovnjaku. Oziroma njemu. In je vpel vrv v zavoro, se obesil na štrik in telebnil na rit. Jasno. Prav užival sem v blagem telečjem pogledu, ki je najprej hušknil čez njegov obraz, še bolj pa par sekund kasneje, ko je blagi telečje presenečen pogled (da se kaj takšnega lahko zgodi njemu?!?!? NJEMU?!?!?) zamenjala majcena sled sramu. In je preveril še on petnajstkrat, kako je vpel vrv v zavoro, potem pa se je vdal. Kar je skoraj neverjetno, a je resnično. Res. Evo, tako je neresnično, da moram zapisati še enkrat – Klemi ni znal vpeti vrvi v zavoro, kar lahko pomeni le eno na tem svetu. Ja, uganili ste, zavora je pokvarjena. Kar je še bolj neverjetno, ker jamarske zadeve so stestirane do nezavesti in še čez, saj je od vseh zadev odvisno človeško življenje. Ne more se zavora odločiti, da ne bo več delala, ti si pa nad stometrskim breznom!

Danes pa me je poklical Frenk, če grem z njim v Veliko vratnico. Jasno da sem bil takoj v Ladkotu, pri Mirni peči sem zavil proti Jordankalu in že sem bil v Rdečem Kalu. Frenka sem takoj našel, ker sva bila dogovorjena v edini vaški gostilni. Pil je pivo, sam sem naročil kapučino. In sem dobil turško kavo brez mleka, kar je dovolj dober približek. Sva spila in odbrzela proti breznu. Mračilo se je že, kar nas jamarje ne moti, saj imamo svetilke. Frenk se je spuščal prvi v okoli 70 metrov globoko brezno, jaz za njim. In me je nekje na začetku spusta spreletelo, da je moja zavora pokvarjena. Frenk jo je pregledal in sprobal in ni bilo z njo nič narobe, zato sem jo pač uporabil, če bi bila fuč, bi uporabil rezervno. A nekje vmes, ko mi je čisto lepo šlo, me je psiha povsem uničila. Bingljal sem tam na vrvi in buljil v zavoro, spod čelade mi je znoj dobesedno tekel po obrazu in kapljal na roke in v globino. Skoraj pol ure sem potreboval, da sem se spustil do dna, strah je bil ves čas prisoten. Šele ko sem se odpel s štrika, sem se malo pomiril, da sem lahko začel uživati v res lepi, močno zasigani jami, v zadnjo luknjo pa se nisem spravil. Pravzaprav sploh nisem verjel, da je možno čez tisto ožino sploh priti, a mi je Frenk zagotovil, da je na lastne oči videl Tomaža Bukovca plaziti se tam skozi, kar je seveda pojasnilo vse. Tomaž je le en, jaz bi se tam zataknil, da me z bagerjem ne bi izkopali in sem se raje podal na tlako navzgor. Je šlo lažje in hitreje, ko je zavora za spuščanje varno visela na boku …

Na vrhu, ko sem čakal Frenka, pa se je strah spet pojavil. Od povsod sem namreč slišal sumljive šume, ki bi lahko nakazovali, da je medved v bližini! Ura je bila že skoraj polnoč, jaz pa sem čakal Frenka in preklinjal Klemija. Od njega sem se nalezel tega strahu!

Fotoaparat sem pozabil doma, zato sta fotki narejeni s telefonom, ki je bil na koncu že tako blaten, da sta uspeli le dve. Žal.