Kulturni praznik je mimo. Me je klical jamarski predsednik, če udariva kosilo in sem bil presenečen, ko je povedal, da mora malo iz hiše, ko so vsi doma. Da je kulturni praznik v naši državi, sem vedel, ker sem med vožnjo poslušal Val 202 in intervju z ministrico za kulturo, da je pa dela prost dan, me je pa nadvse presenetilo!

Sem že začel slavo peti trenutnemu ministrskemu predsedniku, ki je to zrihtal, a me je jamarski predsednik zaustavil, da nikar, da dela prost dan je že od vekomaj. In mi je bilo potem malo nerodno, ker sem očitno pozabil, malo Alchajmerja krivim, malo pa dejstvo, da ne hodim v služno in sem pač vedno doma …

Zastavo smo obesili, za kosilo smo si privoščili kitajsko, ker Kitajcem se žvižga za naš praznik in pač pridno delajo, zvečer pri večerji je bila pa televizija prižgana in ker je bil kulturni praznik, je novinarka po mestu (glavnem mestu, da ne bo pomote!) lovila ljudi ter njihove vtise o prazniku.

In je ulovila par dijakov ter jih vprašala, če lahko naštejejo tri slovenske pesnike.

So jih: France Prešeren, Jan Plestenjak in Sale Čale!

Prešerna poznam, za Plestenjaka sem slišal, strica Saleta sem moral pa na Tubi poiskat.

Saj verjetno je pesnik, kaj pa vem, neke rime je lovil, bolj dvomim v to, da je slovenski …

Piškotek sreče Kitajca, ki biznisira v Sloveniji in na katerega ovitku je pisalo, da je Glückskeks, mi je napovedal, da bo vse okej …

Če sem iskren, se mi zamisel, da gremo ta vikend dol odpret Čaganko, ni zelo zelo dopadla. Ampak Potrpin je vztrajal, da najboljši čas je zdaj in takoj, da potem se nam že obveznosti z jamarsko reševalno začnejo in bo še težje najti termin in sem popustil. Še Mojro sem poklical, ki je itak vedno za akcijo in v petek pozno popoldne smo se v zgornjem bivaku pri Čaganki že veselo prerekali, koliko kruha bomo s sabo v globino vzeli …

Meni se je zdelo, da če oba hlebca vzamemo, ki sem ju kupil, da kaj dosti zafrkniti ne moremo, v najslabšem primeru ga bomo spet ven prinesli, ampak ko moj prijatelj zatrmuli, ga ne premakneš. Da dol je hrane za vojsko, kaj da imamo dol še bale kruha za nosit?!

Hrane je dol res ogromno, sem zadnjič spisek naredil, kaj vse imamo v spodnjem bivaku in celo spisek napravil, kaj nam pa manjka in smo vse manjkajoče prinesli, samo silver tejp, za katerega je bil zadolžen Potrpin, pa ni prišel!

Sem popustil, zaradi kruha se ne bomo kregali in v tranportke je romal en hlebec in pol. V mojo sem dodal (na skrivaj) še cel paket napolitank (jih je nazadnje prijatelj pogrešal), pa še eno plinsko bombico sem dodal, čeprav sem nazadnje zapisal, da je ena polna še dol.

Zihr je le zihr, mogoče bomo pa veliko čajev in makaronflajšev potrebovali, nikoli ne veš …

Aja, pa suho klobaso sem kupil v zaseki in štiri kranjske, ki bi jih skuhali in na delovišče za močno malico odnesli, pa Mojra je štiri divjačinske suhe klobase prinesla za dol, za malico na delovišču, in iz tistega paketa je tudi ena ven romala z namenom ostati v zunanjem bivaku, ker kdo bo vso to hrano dol nosil!

Ko smo se okoli sedmih zvečer v opremo oblačili in je Mojra opazila, da Potrpin malo šepa, ker ima nekaj živec v nogi vnet, ga je začela pa o modrih tabletkah spraševati, da sem se prav prestrašil. Da kaj nori z modrimi tabletkami, da hudiča še čez ožine ne bomo spravili, če se vzburi, pa je potem pojasnila, da je mislila na druge modre tabletke, tiste protivnetne.

Ni jih imel, ampak sva potem med hojo proti jami oba prav vneto spraševala, če lahko pa tiste tadruge modre tabletke res zrihta. Saj veste, za enega znanca …

Čaganka je bila suha in smo prav mirno globino nabirali, tam nekje na 370 m globine smo pa še eno vrv zamenjali, ker je bila kar krepko poškodovana, in sem že zadnjič pustil novo vrv, ki se mi je ni ljubilo zamenjati.

V spodnji bivak smo prišli še v petek in je vse bilo, kot smo pustili, Potrpin se je po svoji lepi navadi pa takoj iz pasa dal, se zavalil v stol in vodo na plinski gorilnik postavil, da nam kofe za dobrodošlico scmari. Pa ga ni, ker je bila plinska bombica povsem prazna!

Kar me je začudilo, saj sem imel zapisano, da sem jo zamenjal s polno, ko smo zadnjič odšli, a ker sem imel novo polno, sem mu jo podal, da nam čim prej kofe scmari. A ga ni, ker je začel plin uhajati pri ventilu! Gorilnik se je pokvaril!

Potrpin je nekaj časa razmišljal, potem pa izdavil, da če nimamo plina, lahko gremo kar takoj ven, da brez kave ne bomo zdržali, pa tudi s hrano smo bolj na tesnem, ker smo računali na makaronflajš!

Itak smo se v hipu spičili, ker jaz za noben denar ne bi šel takoj ven, četudi bi imel energijo in začeli brskati po bidonu, koliko hrane imamo. Konzerv je bilo na tone, torej lačni ne bi bili, prijatelja je skrbela predvsem jutranja kava.

Sem se malo igral z gorilnikom in ugotovil, da tudi tam, kjer gori, malo plina ven prihaja (več ga je uhajalo pri ventilu za odpiranje) in oznanil, da in kofe bo zjutraj in makaronflajš za kosilo, samo netopirjev pa ne bo več pri bivaku, ker bom mimogrede vse zaplinil. Sem zadevo zmontiral in zdemonstriral in čeprav je prijatelja noga bolela, je vseeno kot mladenič skočil pokonci in zbežal v drugo dvorano! Je mislil, da bom vse v zrak vrgel …

Se je potem pomiril, a le za kratek čas, ker potem se je spomnil, da že kakšen mesec ne kadi več in da kaj bo zdaj počel tam dol, če ne kadi in je malo razmišljal, potem se je pa kar spat odpravil. In kakopak v sekundi zasmrčal …

Zjutraj smo malo potegnili, ker sta prijatelja mene čakala, da sem se zbudil in jima kofe scmaril, tako da je sonce že krepko sijalo, ko smo mi v kavici z vojnem po plinu uživali. Mislim, sonce je sijalo zunaj, ne spodaj pri nas …

Za zajtrk smo pojedli dimljeno slanino, ki smo jo nazadnje dol pustili in jo je krepko plesen s spodnje strani po koži načela (čeprav je bila vakumsko zapakirana), a smo jo vseeno pojedli, ker sem se jima mirno zlagal, da če je plesen bela, je zdravila (plesen na špehu je bila bela!), če je zelena, je pa ne smeš pojesti.

Kako sta mi to verjela in nista ugotovila, da sem iz riti potegnil, ker se mi zadeve ni ljubilo ven nesti, se mi pa tudi sanja ne! Aja, verjetno zato, ker sem bil prepričljiv pa signala spodaj ni, da bi na Googlu preverila …

Ko so zunaj zvonovi k zadnji predpoldnevni maši klicali še zadnje zamudnike, smo se pa mi na delovišče odpravili. Tokrat sem se v rov podal prvi jaz, da vidim, kaj nas zadržuje, ker na zadnjih treh akcijah sem bil vedno malo višje, ker sem moral blato ven vleči, za kopati ga iz luknje sem prevelik!

Sem prišel do začepljene luknje, pogledat noter in – popizdil!

Nikoli, nikoli ne bomo prišli čez, mi je postalo v hipu jasno.

Namreč, po ozkem ozkem, pod kotom 45 stopinj nagnjenem rovčku, ki je velik kot ena normalna kanalizacijska cev (čeprav ne vem, kakšna je kanalizacijska cev, to že moram priznati!), se po hrbtu zadričaš do tam, kjer rovček postane vodoraven in se še malo zoža in zniža in kjer je tista voda naplavila vse blato in kamenje! Mojra in Potrpin sta nazadnje prikopala do tam, jaz sem pa odkopano vlekel v majhno dvoranico, kjer sem tisti material imel prostor oglagati, ampak kako pa blato izkopati iz ozke in nizke vodoravne cevi, v katero greš lahko le z nogami naprej, roke imaš pa lahko le nad glavo!?

Kakšen meter v globino je bil deloma spucan, do koder je Mojra lahko dosegla z nogami in zadevo ven zbrcala, globlje noter pa je bilo pod stropom le morda kakšnih 10 cm!

Z nogami naprej in na hrbtu sem se zarinil v rov. Strop sem imel nekaj centimetrov nad nosem, ozko je bilo pa tako, da sem roke moral imeti stegnjene nad glavo. S škornji sem zatipal blato. In ga začel počasi brcati in riniti globlje. Pa ko sem razbrcal zgornji, že dokaj posušen sloj, sem zabrazdal v res lepljiv puding!

Kolikor sem lahko, sem dvignil rit in se pomaknil par centimetrov naprej v cev in spet brcal in rinil z nogami. Dokler po kakšni uri ni šlo več naprej, saj nisem mogel dvigniti riti, da bi se pomaknil malo naprej, pa oba škornja mi je ujelo lepljivo blato. Mojra, ki je napol sedela pri vhodu v rovček, me je zaskrbljeno gledala. Ker sem že povsem izginil v rov, iz katerega se je kar kadilo, saj sem švical kot konj (pa verjetno smrdel tudi), ona pa vsaj po mojem mirujočem zgornjem delu sploh ni vedela, da kaj delam. Ker sem bil kot raca – zgoraj vse mirno, spodaj so pa nogice delale ko zmešane …

Dokler me seveda blato ni povsem ujelo in nisem mogel več brcati!

Takrat sem tudi prvič pomislil, kako se bom ven izvlekel. Tisti strah, da bo morda v rovu ostal ujet škorenj (ali pa celo oba!), me je v hipu minil, saj sem si rekel, da bom pač pa prvi, ki bo iz jame prišel v kroksih …

Sem rabil kakšne pol ure, da sem se odlepil in po centimetrih izvlekel iz tiste vodoravne cevi, za mano se je noter seveda takoj zarinil Potrpin. A ni šel do blata, je pameten. Z Mojro sta malo vhod v vodoravni rov počistila, potem smo se pa v bivak odpravili. Kjer smo klobase in sir pojedli, potem smo se pa odločili, ker še niti štiri popoldne ni bila ura, da gremo kar ven.

Smo pospravili, plus gorilnik sem ven odnesel in vsak svojo spalko, so že začele malo po plesni dišat! Kar je pomenilo, da so bile transportne vreče povsem polne in so se še rajši zatikale!

Predvsem Mojri, sem se pri čigumanju proti ven od nje naučil kar nekaj novih besed …

Ven smo prišli še v soboto, blatni in mokri do amena, čeprav je Čaganka, kot sem že povedal, kar suha …

Smo si najprej pivo privoščili, kdor ga pije, za večerjo smo pa golaž pogreli, ki ga je Mojra iz zmrzovalnika prinesla. Ki se je potem izkazal, da ni bil golaž ampak čili konkavre, ampak ko sem zadevo grel in vprašal, kaj čili konkavre je, sem ugotovil, da tisto v loncu ni bilo to!

Ampak je vseeno teknilo, z nekaj kruha, ki smo ga na srečo zunaj pustili. Potem je pa Potrpin znorel, ker ne kadi več in ni imel kaj početi in je šel kar v posteljo. Midva z Mojro sva pa še po pivo in radler spila in malo čvekala, kot da nisva bila lihkar 30 ur skupaj v jami!

Na mizi sem zagledal napolitanke, ki sem jih trogal v jamo iz iz nje in jih hotel v peč zabrisati, ker so bile samo še drobtinice, pa prijateljica ni pustila, da jih bo uporabila za pecivo, ki ga bo naslednjič prinesla. Da jih bo natresla v kozarčke, malo zalila z rumom …

Verjetno bomo naslednjič za sladico samo rum iz kozarčkov jedli, ker je vmes pozabila, kaj namerava s tistim prahom od napolitank in jih je kar odprla in malo čvakala …

V peči je fino gorelo in je bilo v bivaku že prijetno, ampak Mojra je še vedno sedela v bundi, nekaj ima se mi zdi termostat pokvarjen. Pa čeprav je spala na zgornjem pogradu, kjer je bolj peklensko vroče, se je vseeno zavila v spalko in odejo, sem celo razmišljal, da bi jo pokril še z eno od spalk, ki smo jih iz jame prinesli.

A je potem nisem, ker če po nekem čudežu v jami ne smrdijo, ko jih prineseš ven, se ti začnejo oči solziti …

V nedeljo ne prezgodja smo pa po krepki kavi zavili v najbolj fensi črnomaljsko gostilno na še bolj fensi kosilo. Ker so nas blatne in zmečkane in obtolčene malo postrani opazovali, potem zanalašč nismo hoteli naročiti nedeljskega kosila ampak smo si izbrali najbolj fensi stvar z menija. Z najvišjo ceno.

Ker plačal je pa Potrpin.

In kazen mora biti! Ker ko sem oznanil, da ne grem več dol, dokler kdo od mlajše sekcije ne odpre, je mirno ugotovil, da mlajša sekcija je pametna in bo počakala na naju, da midva bova šla pa naslednjič dol za pet dni in bova že nekaj sčarala. In ko je še Mojra priznala, da ima še kar nekaj dopusta, sem se še sam kar malo nažaril in pozabil, kako nemogoča naloga nas čaka!

Doma me je seveda čakala kuzlica, sprehod pa to in tokrat nisem nič sikal, ker je vlekla, ker če ne bi, sploh ne bi zgrizel hriba! Pa opremo sem tudi že opral, za vsak slučaj, če jo bom čez kakšen mesec ali dva spet potreboval, spalke je oprala pa moja predraga, ker da tisto pa ne moremo imeti v pralnici dva dni …

Vsake toliko jamarji tudi kaj dobrega storimo, recimo kakšno jamo očistimo. Včasih so bile jame namreč priročno skrivališče za vse stvari, ki jih človek ni več potreboval. Flikneš v luknjo in problem rešen, zgine spred oči …

Ker smo se v soboto namenili očistiti kar pet (sicer manjših) jam v Kočevskem Rogu, se nas je že zelo zgodaj zjutraj zbrala četica tridesetih jamarjev. Ko sem Remiha pobral pred hišo, sem namesto dobro jutro dobil, da kakšen dober prijatelj da sem, ker je moral šestkrat v garažo, da je vse znosil v kombi, da če bi mu jaz pomagal, bi lahko šel samo dvakrat, če bi šel jaz štirikrat!

Ni opazil, da sem še spal in sploh opazil nisem, da bogec nosi …

To je bil že drugi dan zapored, da sem se od doma odpravil, ko je na nebu še polna luna sijala, o soncu pa ni bilo ne duha ne sluha!

Spal sem tudi še v Podturnu, kjer smo se zbrali in dobili navodila za delo. Še preden smo jih pa dobili, sta se iz gozda ne daleč od nas prikazala dva možakarja. Kar ne bi bilo nič neobičajnega ali čudnega, če ne bi bil en model v kratkih hlačah in brez majice. Do pasu gol, smo včasih rekli v vojski, kar je pomenilo, da si od pasu gor gol, ne od pasu dol! Zunaj je bilo pa še temno in kar nekaj stopinj pod lediščem!

Sem še polglasno pripomnil, da se bo kmalu od nekod prikazalo vozilo s plavimi lučkami, iz katerega bodo skočili močni nabildani možaki, ki bodo možaka brez majice oblekli v majico s predolgimi rokavi, ki mu jih bodo na hrbtu zavezali, potem sem pa umolknil, ker sta se napotila proti nam. Malo sem cviknil, saj poznate film Deliverance, ko so možaki iz hoste zajahali nič hudega slueteče turiste s kanuji, ampak sem se hitro pomiril, saj nas je bilo trideset, onadva sta bila pa samo dva.

Ko sta se nam približala, avto sta imela namreč parkiran prav tam, kjer smo stali, je pa tisti brez majice pozdravil vse, potem pa še navrgel, o lejga, Šini buhdej!

Pa jebemtivraga, ga nisem mogel zatajiti, je bilo očitno, da se poznava. Mislim, sem ga spoznal, ko je imel še telesni termometer delujoč, potem se pa nekaj časa nisva videla in se mu je v vmesnem času zimski termometer očitno pokvaril …

Razdelili smo se v pet skupin in se vsak do svojega smetišča odpeljali. Ter se še po temi dela lotili! Remih je s še tremi dobil Pihalnik, v katerega je nekdo že v šestedestih letih vrgel kup usnjenih škornjev z zelo debelimi podplati in visokimi debelimi petami! Sem se mimo njih plazil že med prvim obiskom in potem vsakič, ko sem se v Pihalnik spustil, razmišljal, da bi jih ven odnesel, a se tega nikoli nisem lotil, ker je bilo škornjev preveč. Res pa je, da bi lahko nosil po dva ali tri pare ven, za kolikor sem verjetno vedno imel prostora v torbi, in bi jih v par letih znosil iz jame, a se tega nikoli nisem spomnil …

Moja skupina je pa dobila jamo pri Pihalniku, le kakšnih 30 metrov naprej po cesti, ki je pa prej nikoli nisem opazil. Ker ni bila zanimiva. Globoka le kakšnih osem metrov (ob registraciji), a ko smo pokukali vanjo, je bila globoka le švoh štiri metre. Smeti so jamo znižale …

Najprej smo ven izvlekli nekaj zemlje in ogromno zelo velikih kamnov, šele potem smo se prebili do smeti, ki pa so bile delno že kompostirane. Razen plastike, kakopak.

Velik komunalni zabojnik se je počasi polnil, mi pa ogrevali, saj je končno sonce pokukalo tudi na naše delovišče, pa ko vlečeš iz jame smeti, se tudi malo ogreješ!

Saj novih smeti niti ni bilo, ven smo vlekli le stare grehe in zunaj z zanimanjem brisali blato s starih konzerv in plastenk ter se vračali v mladost, ko so bili izdelki v takšni embalaži aktualni.

No, kakor za koga, predvsem za starejše, kakopak, ko je Karin recimo okroglo škatlico za sodo bikarbono ven povlekla, se je že razveselila, da so nikotinske fuge. In se je zadeve prav razveselila, saj se jih je odvadila pred točno štirimi dnevi! Očitno je bil odtujitveni kompleks še zelo močan, saj je zadevo z zanimanjem tudi odprla. Na srečo niti sode ni bilo več noter, ker drugače bi šla morda v nos …

Vmes smo v jami našli tudi bombo. Po navadi se v takšnih primerih s čiščenjem preneha, ker če bi zadeva v jami eksplodirala, bi recimo lahko poškodovala cesto, saj je bila jama tik ob robu ceste! A je bila bomba varno spravljena na skalni polici in smo s čiščenjem lahko nadaljevali, da na dnu smeti nismo kopali z orodjem, temveč z rokami. Za orodje je bilo premalo prostora …

Sem pa zadevo pofotkal in jo poslal Klemiju, ki se uradno ukvarja s temi nevarnimi rečmi v jamah in gozdovih in je trenutno na začasnem delu v tujini. Da če iz fotke lahko ugotovi, če to sploh je bomba, ker so bila mnenja deljena, večina nas je menila, da gre za neko cev od ograje. Je bila namreč delno skrita pod kamni in blatom in zaradi lukenj v krilcih se je naše strokovno mnenje bolj nagibalo k slednjem. Pa je hitro prišlo nazaj sporočilo, da zelo verjetno je bomba, plus fotka minometne mine z luknjami v krilcih je priletela.

Smo bili previdni, Klemi je bo pa ob prvi priložnosti varno odstranil in uničil. Bom poročal. Če bo varno odstranjena, seveda. Če ne bo varno odstranjena, bodo poročali časopisi …

V jami so bili še povsem zarjaveli ostanki puške iz druge svetovne, nekdo je očitno pospravljal podstrešje in menil, da potrebe po puški in minometni mini ni več. Vmes je pa še vse smeti iz hiše odstranil, ko je bil že pri opravilu …

Okoli treh popoldne, ko so roke in noge že krepko bolele, smo zabojnik napolnili in končali z delom. A ne dokončno. Tri jame so povsem čiste, v dveh so pa še smeti, bomo dokončali naslednjo soboto, ko Komunala pripelje prazen zabojnik …

Še v gostilno smo se odpeljali na zasluženo kosilo, potem pa domov.

Zvečer me je pa še fotka jutranjega prijatelja brez majice dosegla, kako se namaka v domačem bazenčku z debelo ledeno ploskvijo, razbito le toliko, da sta se s prijateljem lahko v vodo potopila. Z istim prijateljem, s katerim je tudi iz gozda prišel. Sem mu odpisal, da bi bilo sumljivo, če ne bi vedel, da je poročen, pa me je takoj pomiril, da je bila voda tako mrzla, da so se vse zadeve varna v trebuh skrile!

Sem mu spet čestital in ga pohvalil, saj velika večina tistih, ki se je po cesti mimo nas vozila, ko smo drek vlekli iz jame, si je verjetno tudi o nas mislila, da vseh papirjev nimamo na občini spravljenih, da vsaj kakšnega imamo tudi na ljubljanskem Polju.

Saj veste, tam, kjer imajo strički in tetice s srajcami rokice na hrbtih zavezane …

Že par let nazaj smo se menili, da potrebujemo čelado za v nosila, ki bi bila dovolj udobna tudi pri poškodbi glave. Da ne bi preveč tiščala na poškodbo pa da bi dovoljevala udobno ležanje tudi, ko bi bil v nosilih človek s poškodbo hrbtenice, ki ga moramo zapakirati v KED.

Je nismo našli in smo jo tudi malo nehali iskati, dokler lani nismo dobili hude poškodbe glave na pravi intervenciji in smo si morali sposoditi čelado od kolegov Italijanov, ki so jo sami naredili. Ki sicer ni certificirana, a služi namenu …

Bi jo kupili od njih, a je ne delajo več, zato sta pa takrat Mihi in Bor zatrmulila, da tako ne gre več in se odločila, da jo sami naredimo. Podobno italijanski, samo boljšo!

No, medvedji del je opravil Bor, ravno prav trmast in (kot se je sam izrazil!) na srečo je ravno takrat službo izgubil in je imel čas. In je službo iskal kakšen teden ali dva manj intenzivno, kot bi lahko, vmes je pa imel čas načrte narediti.

Zdaj smo zadevo 3D natisnili, da smo jo lahko preskusili v nosilih v različnih konfiguracijah. Da vidimo, kaj bi bilo potrebno še spremeniti, dodelati.

Sem poklical Potrpina, ker smo potrebovali žrtev za imobilizacijo in za v nosila in je nekaj stokal, da ima dela vrh glave dovolj, a da če ne gre drugače, da naj ga poberem.

Sem ga pobral danes popoldne, a ni prisedel spredaj k meni, temveč je odprl stranska vrata in v vozilo najprej povštrček vrgel, nato se je pa še sam na klop skobacal, voščil lahko noč in – zasmrčal.

Sem bil malo presenečen, nič ne tajim, a sem ga pustil spati. Ko sem v Ljubljani Bora pobral, sem se presedel na sovozniški sedež, naj mladina malo vozi, ne morem samo jaz garat, pozabil sem mu pa povedati, da imava na zadnjih sedežih sopotnika v horizontali. Zato se na začetku na avtocesti ni zbrano pogovarjal z mano, ves čas je nekaj poslušal in glavo nagibal, ko sem ga vprašal, kaj je narobe, je pa povedal, da avto nekaj čudno ropota.

Sva v hipu razrešila misterij, ko sem s prstom na prijatelja pokazal, on je čudno ropotal, vse do Izole, kjer smo se z Mihijem dobili, da bi pri njemu v službi preverili čelado in nosila. Smo najprej v gostilno skočili, je Potrpin vztrajal, ko se človek zbudi, mora dan začeti s kavo.

Pa saj meni je tudi pasala, res se ne spomnim, kdaj sem jo nazadnje ob morju pil!

V delavnici se je prijatelj preselil v imobilizacijo in v nosila in v hipu zaspal, mi smo ga pa prevračali in napakice in pomanjkljivosti iskali. Bor jih je kar nekaj našel, da bo načrte popravil, preden zadevo damo narediti čisto zares. Nekaj rešitev je bilo lahkih, bo samo malo na računalniku poklikal, pa bo, za nekaj težav bo pa malo bolj razmišljal, preden bo rešitev našel. Trak nosil, s katerim nosila vpnemo na vlečno vrv, recimo včasih lahko sponko odpne, s katerim je čelada zapeta. Pa še par podobnih smo našli …

Potem smo si, kakor se spodobi, večerjo privoščili, ko so ravno hoteli gostilno zapreti, ko so nas ven vrgli, je pa Potrpin spet na zadnjo klop legel in sem ga zbudil šele, ko sem ga pred njegovo hišo pripeljal.

Je izstopil, se pretegnil, mi pomahal in zabrundal: Jebenti tale JRS, po cele dneve in noči delamo!

Samo strinjal sem se lahko s prijateljem.

Potem sem mu tudi jaz pomahal in odpeljal proti domu.

Se mi je mudilo, ker so že za danes napovedovali bale snega. Samo zakaj je zunanji termometer ob  enajstih zvečer še enajst stopinj nad lediščem kazal, mi pa ni bilo jasno …

Danes dopoldne sem se zbudil in v hiši je bilo vse tiho. Okej, navaden delovni dan. Potem sem se spomnil, da je sobota. Da so vsi doma. Da bi moralo kaj ropotati …

Mali je imel še temo v sobi, sem opazil, ko sem vstal, v dnevni sobi pa ni bilo nikogar. Mislim, moje predrage ni bilo, kuzlica in mačka sta priskakljali za mano. Ker vesta, da bo hrana, ko se prižiga kofeavtomat.

In ko vesta, da bo hrana, tudi tišine ni več, zato se je tudi mali kmalu oglasil.

Vprašal sem ga, kje je mama, če je šla morda v trgovino.

Je skoraj prepričano odvrnil, da ne, ker ga je že včeraj prisilila, da jo je spremljal, sta nakupila zalog za pol vojne in je potrebovala nosača.

Med srebanjem prve kave in branjem časopisa me je pa prešinilo – šla je! Končno je imela dovolj in je kar šla …

Sem se takoj pomiril, ker to se ne more zgoditi. Ne da bi moja predraga soproga imela vsega dovolj zaradi moškega dela družine, temveč da bi kar odšla. Scenarij bi bil verjetno drugačen, jaz bi dobil plastično vrečko z vso svojo imovino in bil postavljen pred vrata …

Okej, saj s plastično vrečko verjetno pretiravam, ker ona je ekološka in bi dobil vrečko za večkratno uporabo, pa samo jamarske opreme je toliko, da bi jih moralo biti kar nekaj …

Med srebanjem druge kave sem pa zaslišal avto, ki je zapeljal pred hišo. No, kuzlica ga je zaslišala, ona ima boljši sluh. Zvonca ne potrebujemo več, še preden se oglasi, že ona znori, ne glede na to, kje v hiši ali na vrtu se nahaja!

Uglavnem, moja predraga je priskakljala v dnevno sobo in teatralno vkliknila: Taaaa-daaa …

Neumen nisem, vem kaj to pomeni!

O, si bila pri frizerju, lepa, sem iskreno odvrnil, ne da bi premaknil pogled s časopisa.

Ne.

Nove hlače?

Ne.

Nova bluza (ali kakor koli se reče ženskemu zgornjemu delu oblačil)?

Ne.

Pedikura, kozmetičarka, sem bil že malo obupan.

Dvignila je nogo in mi pod nos porinila stopalo.

Najprej nisem opazil, sem mislil, da moram kaj povohati, da je kakšna fora, ker še vedno ne zaznavam vonjev. Potem sem pa opazil.

Najbolj retro natikači, kar si jih lahko zamislite, so bili grdi že, ko so se prvič pojavili pred petdesetimi leti, pa četudi jih čefoti ne bi estetsko nadgradili z belimi nogavicami!

Parkrat sem jih na kakšni mladenki opazil, ko pridem na šolo predstavljat knjigo, tudi z belimi nogavicami, v katere trenirko zatlačijo in ker sem res že star in se mi zdi, da imam vsaj majčken občutek za estetiko, sem ob pogledu na tisto grozoto vedno malo v usta bruhnil!

Rekel pa seveda nisem nič, ker kaj pa jaz vem, kaj je visoka moda pa to, pri meni se estetika pri kakšnih res udobnih gojzarjih konča …

No, predraga soproga mi je tisto rozasto grdoto pod nos pomolila (v njeno obrambo moram povedati, da je imela pa vsaj črne nogavice obute, ne bele, pa flis je bil tudi stilsko usklajen rozast!) in reagiral sem, kot mora vsak pameten soprog v takšni situaciji – crknil sem od smeha!

Ni bila užaljena.

Adidasove so, je mirno pojasnila, tako zadovoljne je že dolgo nisem videl.

Seveda nisem vprašal, koliko so stale, ker neumen nisem, to sem že povedal, sem pa prepričan, da več ko kakšni moji visokogorski gojzarji, če jih dobim s popustom!

A boš začela tek na sto metrov trenirat, sem vprašal med krohotom.

Ne, to je zaradi zračnosti.

Je nisem več zbadal, le to mi je morala obljubiti, da na sprehod s psom jih pa ne bo obula, kar je takojci storila.

Da tudi ona ni čisto neumna …

Mi je že zadnjič povedala, da ji je pedikerka povedala, da so se ji na enem nohtu na nogi  pojavile gljivice in to je bila kar bomba v našem svetu!

Namreč, ko se moja predraga stušira, ni tako kot pri meni, ki stopim iz tuš kabine v kopalnico kar na ploščice, se na hitro malo obrišem in takoj oblečem, še napol moker, bodo že oblačila popivnala tisto vodo, ki je še ostala. Ne! Ona ima za po tleh eno (čisto in suho) brisačo, za telo drugo (čisto in suho), za lase pa tretjo (čisto in suho) brisačo.

Jaz imam le eno, tisto, ki je najbližja …

In ko se cela obriše, uporabi sušilnik za lase najprej za sušenje nohtov na nogi!

To mi je bilo vedno fascinantno, jaz sušilnika niti za lase nisem uporabljal, ko sem jih še imel!

Pa v življenju nisem bil pri pedikerju, pa nisem nikoli glivic dobil!

Pa četudi bi jih, se po moje kaj dosti ne bi sekiral.

Moja predraga pa zdaj secira vse situacije, kje bi jih lahko dobila, najbolj sumi telovadbo. Telovadbo! Jaz itak ne grem za noben denar na telovadbo, sem vedel, da je nevarna!!

S pedikerko sta že cel bojni plan skovali, koliko laserskih tretmanov bo potrebnih, pa odprti natikači (adidas!) so seveda tudi nujni v tej strategiji.

Cela drama.

Ko mi je to razlagala, njun bojni plan, sem celo jaz pomislil, da bi se morda pa moral tudi jaz začeti drugače obnašati. Da ko recimo pridem iz jame z blatno vodo v gumijastih škornjih in popolnoma premočenih volnenih nogavicah, bi tudi lahko dal jamarske nogavice v pranje in gumijaste škornje opral tudi od znotraj in jih posušil.

Samo sem potem samo zamahnil z roko, ker se poznam. Jaz se držim tistega načela s Titanika – ne rabiš zdravja, potrebuješ srečo!

Ker potniki na Titaniku so šli pod vodo zdravi …

Saj nekega suspenza ne rabim ustvarjati, upam da že vsi veste, da je pet ujetih v Križni jami po petinpetdesetih urah, ki so jih prebili v temi, rešenih!

Na reševanju je bilo vsak dan skoraj sto ljudi, od jamarskih reševalcev, potapljačev, gasilcev, Civilne zaščite, enote za psihološko pomoč, zdravnikov, tabornikov … Zahtevna logistika predvsem za Civilno zaščito, ki je skrbela, da so imeli utrujeni kje spati, kaj jesti, piti, da jih ni zeblo …

Čeprav se meni, ki niti nisem bil toliko vpet v delo z reševanjem, vse skupaj ni zdelo kaj zelo adrenalinsko, zelo dobro vem, da gre pri tovrstnih reševalnih akcijah, ko je na kupu toliko ljudi, mimogrede lahko kaj tudi narobe. Tokrat so glavno in najbolj nevarno breme nosili kolegi jamarski potapljači, ki so po narasli vodi ujetim nosili vse potrebno.

Že takoj na začetku smo se odločili, da jih za vsako ceno ne bomo vlekli ven med visoko vodo in da je in najbolj pametno in najbolj varno počakati, da voda upade. Ujeti so bili namreč na varnem kraju, kjer jih še tako visoka voda ne bi ogrožala. Ob tej odločitvi pa je bilo seveda potem  takoj tudi jasno, da bo potrebno ujete oskrbovati in jih obiskovati, toliko ur preživeti v jami ni mačji kašelj!

Kolegi potapljači so poročali, da so ujeti optimistični in zdravi, psihično močni. Dado, vodja enote za tehnično potapljanje, ki se je s kolegi do njih prebil med najvišjo vodo in se je čez brzice vlekel po centimetrih, saj s čolnom na vesla ni šlo, jim je povedal za načrt in so bili seveda razočarani, hoteli so ven, a so razumeli in so jim kljub ne najboljšim novicam zanje vseeno skuhali kavo! Pa zaupali so mu, da pogrešajo cigarete in telefon.

Kadilca sem najbolj razumel, jaz sem med svojim kadilskim obdobjem enkrat celo ven iz jame odšel, še preden smo dosegli dno, kjer naj bi raziskovali, ko se mi je pokvaril vžigalnik!

Kakor koli, v nedeljo sem se naspal in prek medijev spremljal novice pa prijatelji so me zalagali z informacijami, ni bilo potrebe, da se jim pridružim. Vse je bilo pod kontrolo, vse je delovalo kot švicarska ura, čakalo se je le, da se vodna gladina zniža.

Ampak enkrat ponoči v nedeljo je Maks sporočil, da ne gre več. Da bo pregorel. Zaradi medijev. Da maili in klici prihajajo s celega sveta, vsi hočejo informacije, fotografije, posnetke …

Mediji so seveda nujno potrebni, prek njih komuniciramo z najširšo javnostjo in ker tovrstne nesreče niso ravno vsakodnevne, je celo ljudi iz Abudabija, Katarja in Savdske Arabije začelo zanimati, kaj dogaja pri nas!

Sem obljubil, da se mu v ponedeljek pridružim in sem bil res že zgodaj pokonci, ker je tudi meni začel zvoniti telefon. Nekaj znanih telefonskih, povečini neznane. Ko sem pa še podakovni prenos vključil …

Jutranja kava s časopisom seveda ni bila več opcija niti pod razno!

Pobral sem Grdina, ki naj bi novinarje  založil s posnetki in fotografijami, pri Križni jami so nama pa že pasulj spet ponujali. Vroč. Gost. Z mesom …

Dado je postokal, da če bo še dolgo trajalo, da jakne ne bo mogel več zapreti, a ko me je opazil, kako sem si v glavo rinil pico, ki so jih tudi prinesli, se mi zdi, da me je posnemal, si je verjetno rekel, da zadrga od jakne ni tako švoh …

Nekaj čez tretjo uro je Maks na JRS FB objavil sporočilo, da je zadevo srečno končana:

Reševanje Križna jama je uspešno zaključeno. Ob 15:05 so vsi reševalci in ujete osebe prišli iz jame. Čestitke vsem reševalnim enotam in logistični podpori za odlično izpeljano akcijo.

Sem povorko reševalcev, potapljačev in ujetih opazoval v jami. Najprej so se pojavile lučke, ko so prišli bližje, so se pod lučmi prikazali obrazi prijateljev. Nasmejani!

Še posebej potapljači, ki so najbolj garali, so se najbolj smejali!

Sebastjan mi je dal svoj GoPro, da pretočimo posnetke, novinarji so že čakali nanje. Najprej smo jih morali na hitro pregledati, da ni kje kaj neprimernega, potem so odšli naprej. Komaj, ker so gasilci šotoru, v katerem smo bili, že izklopili elektriko. Pridni so že začeli pospravljati, rešene je pregledal zdravnik, z njimi so se že pogovorili tudi psihologi. Kadilci so dobili cigareto (v dveh dimih je ni bilo, samo dolga žerjavica je visela iz ust!)

Če se mi prej akcija ni zdela zelo zahtevna (s tehničnega vidika), sem po ogledu posnetkov iz vode seveda požrl debel knedelj! Ujete so na čolnu prepeljali do tam, kjer je bila voda še vedno skoraj pod stropom (potapljači so se na poti malo “šlepali” tako, da so se držali za čoln, je povedal Sebastjan!), tam pa so, ker nivo vode še ni dovolj upadel, reševane spravili v vodo (prinesli so jim suhe obleke) in jih kot “mrtvake” na hrbtih potegnili po vodi. Da so lahko sami dihali, pa na srečo niso imeli prevelikih nosov, da niso drsali po skalah!

Čudovita akcija, kjer bi marsikaj lahko šlo narobe, a ker so bili na delu pravi profiči, je vse steklo, kot je moralo!

Novica o uspešno končani akciji je torej krenila v svet in po navadi si potem oddahnemo, a tokrat je malo stran od jame čakala pravcata množica novinarjev. In tiskovna konferenca!

Walter, Benko, Dado, Maks, zdravnik in še nekaj njih so povedali, kar so imeli za povedati, novinarji so poslikali, ko sem malo kasneje Walterju in Benkotu povedal, da bosta morala pa še na hrvaški TV dnevnik se oglasit, sta pa oba ročno potegnila. Da imata dovolj, da gresta pod tuš in v posteljo! Sem posilil še v Maksa, pa je povedal, da on mora še na Pop TV, da naj grem jaz k Hrvatom.

Itak da sem se upiral z vsemi štirimi, a nisem našel junaka, ki bi se mu ljubilo s tem ukvarjati.

Sva se z Grdinom proti domu odpravila, ker on je moral pa še svoje posnetke pretočiti, pregledati in medijem poslati, se je kar mudilo. Ker novice so kot vroče žemljice, čez par ur niso več vroče in okusne. Vmes sem ga seveda pa še jaz moril, kako se sploh skype naštima in če imam jaz to na telefonu, zato se je odločil, da jaz njemu pomagam posnetke pregledati, on pa meni skype naštimati pri njemu v studiu.

In če prej nisem bil živčen, sem potem bil, kajti njegove posnetke sva urihtala še pravočasno, mene so pa iz hrvaške TV parkrat živčno klicali, da kje sem, ko je Tomi še mikrofone in razsvetljavo postavljal pa zvočnike in kader, pa skype je inštaliral v zadnji sekundi, ker ga ni imel, ko sem se končno moral oglasiti, je pa še z eno blendo okrog skakal, da bo svetlobo popravil in se je malo spotaknil, jaz sem mu pa divje in neopazno signaliziral, da je vseeno, kakšno svetlobo s svoje glave odbijam.

In potem, ko so me končno vklopili v njihov TV dnevnik, nisem znal povedati nič pametnega, ker sem se z grozo spomnil, da je moja hrvaščina bolj srbščina, kar naši sosedje ne marajo najbolj in se mi je po možganih cmarilo samo to, da potapljači niso gnjurci ampak ronioci in sem si samo ronioci, ronioci, ronioci ponavljal. Ker glavni carji tokratne akcije so bili res naši ronioci. Pa pustimo ob strani to, da so skoraj vsi tudi jamarski reševalci. S šenkanimi izpiti za jamarske reševalce sicer, ampak to so seveda že detajli.

In seveda se hecam!

Potem sem poklical Maksa, da mu povem, da sem svoje opravil, on je pa zastokal, da je na parkingu, ker je prej dal izjavo za BBC po telefonu, vmes je pa čakal na vklop v neko drugo televizijo. Pa še na PopTV sem ga zvečer videl, je deloval malo zmatrano …

Kasneje smo dobili podatek, da so o akciji poročali mediji v 147 državah!

Ena res lepa zgodba s srečnim koncem je spet je za nami.

Do naslednjič …