Ob ubijalski pol šesti zjutraj na pot in nad Bled, kjer se je zgodila vaja JRS. Zame več ko dobrodošla, če ne treniraš, hitro pozabiš. Ena skupina se je kar v steno zapodila in povadila izvlek nosil, druga na travniku na sončku ponavljala teorijo. Sem bil v prvi ekipi, kar se mi je zdelo boljše, ker smo se namatrali in vse ponovili, potem je bilo kosilo, potem pa na sonček in na travo na teorijo. Kjer lahko pa tudi eno oko zapreš in ni nič narobe, na manevrih ga ne moreš. Druga ekipa vsa zmečkana od sonca in mehke trave pa polnih želodcev v akcijo. No, a roko na srce, tudi na soncu kaj dosti počivali nismo, je bila teorija zelo zanimiva, plus tu in tam nas je odneslo v primere iz izkušenj za boljšo podkrepitev, kar je pa res zanimivo. Ker kako bi drugače izvedeli kakor iz prve roke, kaj je prva stvar, ki jo narediš, ko dobiš klic, da moraš na reševalsko akcijo?! Vas zanima? Ko dobiš klic iz centra, da moraš v akcijo, ker se je nekdo ponesrečil v jami, je itak jasno in predpisano, a v resničnih primerih ni nikoli tako, kakor piše v skriptah in knjigah. Smo danes izvedeli od starih mačkov, ki so malo podoživljali. Dobiš klic, da moraš na reševanje in prvo, kar storiš, je, da greš kakat. Kar je nekako logično – adrenalin, napetost, akcija, pričakovanje, želja pomagati … Smo vsi frišni in brez izkušenj iz resničnega reševanja samo resno kimali. In kaj narediš, ko dobiš klic, da moraš na reševanje na Kanin, kjer so najgloblje jame, v Bužo ali Čaganko? Težko vprašanje, nismo vedeli odgovora, a so nam ga izkušeni rade volje zaupali – še enkrat greš kakat, drugič malo bolj redko! Sem se nemudoma spomnil na tisto anekdoto, ko so starosto lovskega kluba vprašali, kdaj ga je bilo na jagi najbolj strah. So oča malo pomislili, potem pa povedali, da je bilo to takrat, ko je v Afriki lovil leva. Ga je pustil, da je pritekel na 30 metrov in sprožil iz prve cevi, ki pa je zatajila. Lev je bil že na dvajsetih metrih, ko je pritisnil na drugo cev, ki je pa tudi zatajila. Vsi prisotni mladi jagri, ki so zadrževali dih, so seveda v en glas vprašali, kaj je storil potem. Usral sem se, je bil iskren očak. Saj mi bi se tudi, so jeli zatrjevati vsi. Ja, ampak jaz sem se zdajle …
Smo potem soglasno sprejeli odločitev, da se je v takšnih jamah, ki te prisilijo, da greš pred reševanjem celo dvakrat kakat, absolutno prepovedano poškodovati se, nato pa obdelali še par nesreč iz bližnje zgodovine. Je recimo drvar padel v enajst metrov globoko brezno s prižgano motorko, okoli luknje, ki je ni videl, je nekaj žagal. In firbec nekaj nas frišnih, še brez izkušenj iz realnega reševanja, je nemudoma zastavil najbolj pomembno vprašanje – je motorka še delala?!
Ko je sonce počasi izginjalo za obzorjem in je celo kapljati nekaj začelo, smo pa pod razno prišli, kar pomeni tudi kakšno šalo ali dve. Zmagovalna po mojem mnenju je bila Dejanova. Kako spoznaš pravega copatarja? To je možak, ki iz škafa sliv, ki jih dobi, skuha marmelado namesto šnopca …
