Skalar

Po Skalarju sem nazadnje brazdal leta 2012 in ko je komandant jamarske reševalne poklical, da ga bo potrebno malo preopremiti in pripraviti za septembrsko mednarodno vajo, sem najprej rekel ne. 911 m je globoka jama, z ogromnimi brezni, Rolling Stones recimo meri skoraj 400 m, a to me ni čisto zares odvrnilo, le v Čaganko sem želel še pokukati, v kamin Game Over in sem vedel, da energije za dve takšni akciji pa zelo verjetno ne bo v razmiku nekaj dni. Pa sva z Žekijem iskala primeren dan in ga nekako nisva našla, potem sem pa kar predlagal, če gre na Kanin z nami in je seveda takojci rekel ja. Je bolj odločen od mene.

Smo se v Bovec odpeljali že v torek ponoči, mimogrede pa v Ljubljani pobrali še Damijana in Anžeta, ki sta v sredo zjutraj tudi želela še malo poležati in jima jutranje vstajanje za dolgo pot ni najbolj dišalo. Smo se spravili v jamarsko sobo v Bovcu (in mimogrede zbudili še Zdenko in njeni dve hčerki) ter potem res spali do osmih, a lahko bi še dlje, ker sta Walter in Jezerjan očitno vedela, da bo žičnica na Kanin zaradi vetra začela obratovati šele ob 11h! Smo imeli dovolj časa za dober zajtrk v turistov prepolnem mestecu plus za milijon kofetov, kot jamarski reševalci smo pa potem tudi lahko preskočili vrsto pred žičnico, v kateri je stalo kakšnih 200 turistov. Kot osli obteženi smo (predvsem jaz) crkovali do koče Petra Skalarja, kjer smo se preoblekli v jamarsko opremo in kar takojci pičili proti Skalarju. Walter in Jezerjan sta se obtežena z vrvmi in kovačijo prva podala kakšnih 800 m globoko, da opremita do dna, za njima sta v mraz vstopila Damijan in Anže, ki naj bi žico za jamski telefon z globine približno 300 m potegnila še bolj globoko, kolikor je pač bo in nato prespala v bivaku na 550 m skupaj s prvo ekipo, z Žekijem sva šla pa v jamo zadnja, ker sva imela najlažjo nalogo. Preopremiti kakšnih 180 m globoko brezno Delirium tremens, zamenjati vrvi in vponke, pa še kakšno novo pritrdišče narediti, da bo vse skupaj bolj varno. No, pa ta naloga potem absolutno ni bila lahka, kar krepko sva se namatrala!

Sem razkopaval stare vrvi in pritrdišča in nova cmaril, predvsem stari in zategnjeni vozli so pa povzročili, da so mi skoraj prsti odpadli. V jami so le 3 stopinje in ko visiš pol ure v pasu in se trudiš z mokrimi vrvmi, ni enostavno, sem kmalu spoznal. Zelo zelo počasi sva napredovala v globino, Žeki kot sicer še povsem frišen jamar pa mi je bil v veliko pomoč. Ko sem recimo prišel do konca vrvi, jo moraš na pritrdišču v vponki povezati z novo vrvjo tako, da sta zanki prepleteni. Če recimo vponka poči ali kaj, da sta vrvi povezani. Sem se s tem vpletanjem trudil tudi po pol ure, ker je ponavadi ostalo še par metrov vrvi, ki jo moraš prevleči in preplesti čez vozel in ko mi je rit zaradi teže, ki je visela na mojem pasu, že odpadala, sem ponavadi, ko sem vse naredil, Žekiju potem pustil, da je še estetsko popravil. In mi je šele na dnu povedal, ko sva malo pred polnočjo malica in malo preden sva se iz globine kakšnih 300 m ven odpravila, da je vse vozle, ki sem jih jaz vpletal in kompliciral, on razpletel in čisto navadno osmico naredil, da je ful lažje! Da potem vrvi nista bilo povezani, je pa druga zgodba. Sva gor grede potem to popravila, kakopak …

A hujša je bila moja napaka, ki sem jo skorajda napravil in mi je bilo vroče še naslednji dan! Ko sem se počasi vozil v globino in namesto stare vrvi opremljal z novo, sem staro vrv kar v brezno metal, saj se je itak zaustavila na naslednjem pritrdišču, ko sem se po novi dol pripeljal, sem pa samo vozel na njej razpletel in jo spet vrgel v globino. No, nekje že proti dnu sem jo pa vseeno na pas pripel, ne vem, zakaj, a še dobro, da sem jo! Ko mi je do naslegnjega pritrdišča manjkalo morda samo še 5m, mi je nove vrvi namreč zmanjkalo! Če bi staro vrv vrgel dol, kakor sem prej počel, pritrdišč ne bi mogel povezati, kako bi četverica prijateljev, ki so se nahajali globoko globoko pod mano potem ven prišla, pa zagotovo ne ve niti policija. Bi morala z Žekijem splezati ven po drugo vrv, kdo bi jo na Kanin prinesel, pa spet ne vem.

Kakor koli, ko sva porabila vso opremo, ki sva jo imela, sva končala in pičila ven, v upanju, da bo zunaj kljub nočni uri kaj topleje, pa kaj dosti ni bilo bolje, je namreč pihalo za popizdit.

V posteljo v koči sva se spravila okoli 2h zjutraj, okoli 4h zjutraj bi me pa kmalu kap, ko sta noter prikorakala še Walter in Jezerjan! Se jima ni ljubilo pol kilometra pod površjem spat in sta kar ven prisopihala!

Vstali smo nekaj po sedmi uri, je bilo sonce premočno za v postelji ležati celo zame, po par kavah na sončku, ko smo le čas drobili in uživali, smo se pa vsi štirje proti žičnici podali. Walter in Jezerjan domov, midva z Žekijem sva pa le opremo tja nesla, da bi potem lahko še zadnji dvojici jamarjev pomagala nositi, ko bi končno blagovoljila iz jame priti. Smo še tam v restavraciji malo čas drobili ob kavah in radlerjih (pravi možaki ob pivih, kakopak!), okoli enih sem pa spoznal, da moj načrt, da ju z Žekijem kar tam počakava, ne bo pil vode. Ven bi namreč morala priti že ob 12h! Sva se brez nahrbtnikov in opreme torej še ne preveč zaskrbljena spet proti Skalarju podala in še tam malo čas drobila, okoli pol treh se je pa skrb oglasila. Pa saj čisto zares urica, dve ali tri prek načrta v tako globoki jami še nič ne pomeni, a ker je bilo dogovorjeno, da vstaneta ob 5h zjutraj in se podata proti površju, bi že res morala biti zunaj.

Sva se z Žekijem torej podala še proti vhodu v Skalarja, vmes sem pa razmišljal, kako pameten sem, da po visokogorju šetkam popolnoma brez vsega. Imel sem le škatlico cigaret, vode nobene, jedel nisem že od prejšnjega dne nič, v riti milijon kofetov in en radler, svetilke pa tudi nobene ne toaletnega papirja! In ko ju kar ni in ni bilo iz luknje, se oglasi skrb, pa malo sem se sam sebi zasmilil, ko je tudi zaskrbljeni komandant s poti domov poklical, če sta že ven pokukala. Ker sem vedel, da bo slej ko prej spet treba proti uro in pol oddaljeni žicnici po opremi in nazaj do jame pa potem not … To, da sta tovariša morda poškodovana, me je manj sekiralo!

A seveda nista bila, sta čisto vesela ven pokukala in povedala, da se jima zjutraj pač ni ljubilo iz toplih spalk pokukati. Pa pol kilometra plezanja navzgor tudi nekaj časa vzame, pa ozek in dolg meander Strela tudi. Sta priznala, da sta nekje v globini pokukala na uro in se zgrozila nad pozicijo kazalčkov ter se odločila, da bosta zašibala ven na polno, a se vseeno ni izšlo po urniku. Plus ko se je Damijan končno usedel malce na sonček, sem mu moral priznati, da se absolutno tako ne mudi, da ne bi enega v miru pricinila na toploti. Ko je iz žepa privlekel povsem zmečkano in mokro in strgano škatlico Manitou cigaret (res obstaja ta znamka!), se mi je kar malo zasmilil, a je zadovoljen izraz na njegovem obrazu, ko je puhal dim, govoril, da se mi nima zakaj! Sem potem njegovo torbo nosil do Skalarja, kjer sta se preoblekla in sem mislil, da bom na hrbtu ozebline dobil …

Smo potem pohiteli proti žicnici, da nam ne bi ušla, v dolini smo pa prvo dobro gostilno poiskali, da smo krepak kos mesa v rito vrgli za lažjo dolgo vožnjo domov. Sem si rekel, da zdaj imam pa za par dni dovolj, a Žeki že dela načrte za kamin v Čaganki, ki ga je potrebno pokukati, še ta teden, v Skalarju bo pa pred vajo tudi še potrebno marsikaj postoriti …

Vriskanje

Zadnje čase vstajam, ko da hodim na šiht v fabriko. Bi moral že v soboto k bivaku, kjer so se zbrali jamarski tečajniki iz sosednjega kluba, da še moje zunanje oko preveri njihovo znanje. A ker smo morali tisto pumpo ven spraviti iz Matijeve jame (kar je bilo še bolj naporno kot spraviti jo not), saj so končali s projektom, ker so dobili odgovore na vprašanja in ker smo končali dokaj pozno, enostavno nisem energije gor se spraviti. Domača postelja in prha pa tudi nekaj štejejo, tle ni kej. So bili nadebudni tečajniki torej že gor, a sem mislil, da moje odsotnosti sploh ne bodo opazili, saj so nameravali še v Čaganko pokukati. Pa so opazili, ker v Čaganko niso pokukali, so še mladi pa so se raje drugače zabavali, ko sem skoraj sredi noči gor priskakljal, so se pa Žan, Jani, Robi, Lucija in Maja že dol dajali. Mislim, trenirali tovariško pomoč pa to. In so kar na poligon silili, a sem si še čas za kavo izboril. Sveže skuhano. Se mi je sicer malo zafržmagalo, ker so kave le ne preveč veliko džezvo skuhali, pa sem se takoj odobrovoljil, ko so mi pojasnili, da je vsa zame …

Smo po poligonu potem skakali gor in dol in bi, če bi že pravi jamarski izpit bil, vsi naredili, ker Žan ve, kako se stvarem streže! Je, ko mi je koncentracija malce padla, iz prasice še dve ledeni kavici privlekel in je bil svet spet v barvah. Sta bili namreč obe zame!

Okoli štirih popoldne smo končali, so pokazali vse, kar so znali in po mojem mnenju dovolj, smo se kar k bivaku vrnili, da si še kakšen kofe privoščim v miru in kaj v rito konkretnega vržem, pa ni šlo po načrtih. No, kofe sem dobil, potem so pa že tako v Čaganko silili, da smo se kar odpravili še v našo krasotico. So silili na kofe v Severni rov, tam nekje pri 250 m globine in čeprav so me s kofetom že skoraj dobili, sem kar vztrajal, da če gremo za prvič le nekaj čez 100 m globoko, bo čisto dovolj. Jim ni bilo povsem pogodu, a so še neizkušeni, pa so vseeno kmalu spoznali, da v Čaganki je tudi ta globina čisto okej, kar spoznaš, ko začneš proti površju riniti.

Sem šel prvi, ker sem vedel, da ne bo šlo hitro, a sem na vrhu brezna vseeno počakal, za vsak slučaj. Lucija namreč še nima 18 let in otroke ne smeš pustiti brez nadzora, je mimogrede kakšna neumnost! Se je izkazalo, da je bilo prav, da sem počakal in sva potem kar skupaj plezala, nekje v globini je pa Maja ves čas vriskala. Sem najprej pomislil, da je kaj narobe, pa so pojasnili, da je le navdušena nad jamo. Sem se kar stopil, da nisem edini, ko smo se pa v drugem breznu zbrali na kratkem oddihu, sta dva pa manjkala. Sem seveda takojci pomislil na tisto anekdotico o dveh jamarjih, ki sta se vžgala v gondoli na poti s Kanina in se zbal, da se tudi v naši Čaganki kakšen greh dela, se mi je najprej kar malo fržmagalo. Ko sta nas manjkajoča dva pa kmalu dohitela in smo razjasnili, da se greh ni delal, ker je bil eden od njiju preveč brez moči zaradi plezanja, se mi je pa spet kar malo zafržmagalo. Če naša jama ni dovolj dobra ali kaj?! In, ne, naj ostane skrivnost, ali sta zaostajala Žan in Jani!

Ven smo pokukali še podnevi, prva midva z Lucijo. Ko sva se preoblekla, je pa deklič prinesel breskvice, ki jih je sama naredila. V slaščičarni namreč dela med počitnicami. Ob štirih zjutraj že vstaja! In sem se kar topil, kakopak, jaz poleg kave tudi na cuker delam in ko sem ji s povsem polnimi usti zagotavljal, da bova midva najboljša prijatelja, je mirno zagotovila, da sva to že kar nekaj časa. Na FB, da ne bo pomote!

Majino vriskanje tudi zunaj ni minilo in je še in še spraševala, kdaj gremo spet v jamo, da ona je zdaj jamarka in da to je nekaj najboljšega, pa sem ji rekel, tako malce pokroviteljsko, da takoj, ko si bo opomogla od tokratne Čaganke. Je odvrnila, da samo strečing naredi in gremo lahko kar takoj, kar mi je nasmeh nalimalo na obraz, potem mi je pa čeljust dol padla, ko je stoje nogo skoraj za vrat dala in špago naredila pa še par takšnih akrobacij je izvedla, da je mene vse bolelo. Sem izvedel, da je med drugim tudi baletka, kar je marsikaj pojasnilo, ampak v jamo pa potem nismo šli, smo raje čevape nad žerjavico vrgli. In domov odpeketali že v globoki temi.

Za izpite jamarski pripravljeni. In oni in jaz …

Nadakcijsko

V mestu je peklo ko v peklu, sva se z Mitjem odločila, da mladičke odpeljeva na jamarke počitnice. No, vsaj nekatere, tiste, ki sva jih uspela poloviti …

Pri Čaganki je bilo krepko manj vroče, čeprav, ko animiraš mladino, kmalu vroče rata! Najprej smo k bivaku s ceste zvozili drva, ki jih je Žeki nažagal, in je bilo kar prijetno toplo, še bolj pa potem, ko so se za sekiro pulili in poskušali sekati drva. Saj če ne bi bili najini, bi verjetno začela staviti, kdo od njih bo prvi brez prsta ali noge ostal … Potem smo nekaj mesnin na žerjavico vrgli, da vidimo, kakšna je iz novih drv, v posteljo sva jih pa uspela šele krepko krepko čez polnoč nagnati.

Naslednji dan sem bil pokonci zelo zgodaj, je bilo še prijetno hladno, sva z Mitjem že drugo kavo pila, ko so blagovoljili vstati, preden sva jih pa v gibanje spravila, je bilo pa že prijetno vroče, kakor je ponavadi vroče opoldne. Slabih 5 km smo napravili do neke vodoravne jame, kjer smo se vsaj malo ohladili, nazaj pa prav tako. No, kuzlica jih je verjetno napravila več, ker je tekala naprej in nazaj in v gozd levo in desno, malce jo imam na sumu, da si domišlja, da je lovski pes! Ji je bilo tudi vroče, a je vsaj tu in tam kakšno mlakužo blatno našla, da se je pohladila. Sem ji zavidal in bil vesel zanjo, zase pa ne preveč, ker sem vedel, kako bo predraga soproga vesela, ko jo bom domov takšno pripeljal …

Po poznem kosilu (jap, mesnine na žerjavici iz novih drv) si je deca še obisk prvega brezna v Čaganki zaželela in smo jih spustili ter nato dvignili. Ni bilo pretežko, so tako lahki, da sem jih z eno roko dvigal ali spuščal, najbolj se je nagaral Mitja, ki jih je spremljal po vrvi v povsem novem kombinezonu, ki še dobro tesni …

Pa ni bilo dovolj, otroci hočejo akcijo, za spust v naslednjo brezno nisem imel opreme, zato sva jih nagnala v jamo pri bivaku. Ki ni zelo globoka, ki pravzaprav niti ni prava jama, je pa hladna in jo uporabljamo za hladilnik. So morali vso pijačo ven prinesti, da smo malce roke uporabnosti preverili, jaz sem preverjal radlerje, Mitja pa pive. Štirje radlerji z rokom uporabnosti do lanskega decembra so bili še užitni, tistih sedem ali osem piv, ki jim je rok trajanja pa še prej potekel, je pa tudi moral vse spiti, da je z gotovostjo lahko potrdil, da niso pokvarjeni …

Zadnji dan smo nove jame iskali in se tudi v kakšno staro spustili pokukati, čeprav so bili otroci obuti v flipflope, pa malce smo še okoli bivaka in pod njim pospravili in je bilo jamarskih počitnic mimogrede konec. Da smo lahko šli domov in sem si malce odpočil. Najbolj vesela je bila pa kuzlica, je bolj mestno bitje, se je izkazalo, se je pustila kakšne tri ure česati, da je bila predraga soproga vsaj približno zadovoljna, pa dvakrat so jo s šamponom oprali. Mene recimo ni nič počesala ali s šamponom oprala …

Podzemno gasilstvo

Krasoslovci so končno dobili potopno črpalko, ki so jo čakali in navsezgodaj zjutraj se nas je šest jamarskih reševalcev že vozilo proti Matijevi jami. Kakopak smo v Pivki še kofe postanek naredili, brez tega pač ne gre, zato je sonce pržilo že ko v peklu, ko smo prišli na lokacijo. Najprej smo morali narediti par reševalsko jamarskih vrvnih manevrov za vhodno brezno in je peklo ko sam hudič, predvsem pa je dolgo trajalo. Je Erki namreč izvedel, koliko tista pumpa košta in smo se vsi dobesedno usrali, da bi jo poškodovali in smo vse manevre podvojili, zaradi varnosti, saj veste. Ko na vajah delamo z nosili s kakšnim reševalcem v njih, ki si želi malo počivati (pa še nima izkušenj z nosili, da bi od tega bežal ko hudič od križa), nikoli tako ne pazimo. Ker če njega po tleh vržemo, mu damo kakšnega lupčka na komolec ali rokico pa je, če bi pa pumpo spustili, bi pa zagotovo kakšna zavarovalnica na naša vrata potrkala …

No, okej, malo pretiravam, preveč pa spet ne, predvsem pa ne pretiravam, če povem, da je dobesedno lilo iz nas ko iz perila v centrifugi, ko smo se tam na soncu matrali v komplet jamarski opravi! Smo prvo brezno opremili, še preden je pumpa prišla, zato smo se v jamo napotili in še dvojno tirolko, prek katere bi črpalko do jezera transportirali, postavili. Opreme sem dovolj s sabo pripeljal, le gurtn nam je manjkalo in čeprav sem se na pripravnika Grdina izgovarjal, ni nič pomagalo. So mene spod čela gledali. Pa nisem Grdina po nemarnem omenjal, res je on opremo pripravljal. Sem ga namreč hotel še malo pošolati, če že ni imel časa priti in nam pomagati in sem mu samo povedal, kakšne reševalne manevre bomo postavili, on je pa moral ugotoviti, kaj za njih vse potrebujemo. In mu je šlo kar dobro od rok, vse je zadel, le ko sem mu rekel, naj še par gurtn v vrečo vrže, je zamahnil z roko, da tega pa res ne bomo potrebovali. On je še pripravnik in ne ve, kar ve vsaka dobra kuharica, da če v jed malo vegete vržeš, ne more škoditi, isto je pri jamarstvu pa z gurtnami. In bolj sem težil, da nič prostora ne zavzamejo, bolj je trmulil, da ne bomo rabili, tako da sem na koncu skorajda na skrivaj tri v vrečo fliknil, ko ni gledal. In so bile tri seveda premalo in sem jih poslušal, najprej zato, ker sem premalo gurtn prinesel, potem pa še, ker kakor na pripravnika hočem krivdo zvaliti, ko ga sploh ni tam …

Smo tudi pri jezeru vse postavili in splezali spet malo na sonček se pogret, ker so vmes pa že material pripeljali. In ko iz prijetnih osmih stopinj priplezaš do roba brezna, kjer te udari švoh 40 stopinj, se stopiš. No, vsaj jaz sem se!

Zdenka in Boris sta jamarski telefon napeljala, Marko Z. in Matjaž sta električni kabl potegnila do jezera, potem smo se pa lotili spuščanja črpalke. Kakšna dva metra je dolga, v obliki cevi, težka pa okoli 100 kg. Smo jo razstavili na dva dela, a je kljub temu trajalo spuščanje v prvo brezno. Saj veste, njeno ceno smo poznali …

Bilo mi je vroče, da sem mislil, da se bom dobesedno stopil, a v jamo nisem mogel, ker smo že začeli tudi s spuščanjem gasilske cevi. Ja, vem, zgoraj bi jo lahko gasilci podajali, kar so v bistvu tudi jo, a sem moral stati na robu brezna, da sem jo čez rob podajal. To sem lahko počel, ker sem bil v jamarski opremi s pasom in vsem, čeprav je direkt na soncu pržilo, da je plastiko topilo, a človek pač mora biti varovan, gasilci pa niso imeli nič na sebi, da bi se varovali na robu brezna. Kar jih pa seveda ni motilo, saj so vseeno ves čas prav do roba skakljali in not gledali non stop. Kaj dosti nisem ugovarjal, ker, kakor rečeno, le s pumpo, ki je draga ko žafran, ravnamo zelo zelo pazljivo, za ostale imamo pa nosila. Pa, če sem iskren, eden od gasilcev je imel varovalno opremo, si je rutico zavezal na glavo, ko je na soncu stal …

Smo torej še cev spustili, vmes sta pa Marko Z. in Boris pumpo že kar sama do roba jezera pritrogala, saj kaj pa onadva vesta, kaj je to 100 kil! Tam smo potem še kar nekaj časa motovilili, da smo jo spravili v vodo, to je bil pa res kar zahteven postopek, ko je bilo končno vse, kakor je moralo biti, je pa Franjo rekel, naj gremo vsi ven, da bomo zadevo sprobali. In smo ga kar začudeno pogledali. Kakor, tako smo se matrali, zdaj bom pa najboljši del zamudili?! Ne videli, kako črpalka začne črpati vodo iz podzemnega jezera?!

Smo kar lepo posedli in pripravili telefone, da posnamemo dogodek. Pametni so pa odšli ven, kakopak. In ko smo tam sedeli in so nas po jamarskem telefonu obvestili, da bodo zagnali čez par minut, se je pa prvi vznemiril Marko Z. Je ugotovil, da mi smo jamarji in da sedimo 30 cm od cevi, ki bo kmalu pod krepkim pritiskom začela transportirati vodo in komaj čakamo, da to vidimo, da morda gasilci pa to bolj od daleč gledajo. Ker morda vedo kaj, česar mi ne …

Saj smo hoteli vprašati prek telefona, če se moramo umakniti od cevi, ko začne pumpati, a potem itak nismo, ker se itak ne bi imeli kam umakniti, je bilo spodaj preozko. In smo torej kar obsedeli in ko so zagnali, ni bilo tako zelo hudo. Mislim, ja, je tista cev, ko se je napolnila z vodo, kar krepko ritala, a mi smo jamarji, smo jo privezali! In smo potem buljili v tisto cev, ki je, ko se je napolnila, povsem mirovala in smo potem buljili v jezero, kamor smo potopili črpalko, ki je neslišno delala in nismo nič ne videli ne slišali, prek telefona so pa tisti zunaj kričali, da zunaj šprica, da je vse skupaj veselje opazovati …

Okej, smo tudi mi imeli svojo zabavo. Ko smo vse pospravili in se ven odpravili, smo opazili, da ena cev pušča in je kar dobro špricalo pod strop. Ter poklicali gasilce, da oni povedo, kaj in kako. In itak da so vsi v en glas takojci rekli, da to ni nič, da to je okej, ker smo jim prehitro povedali, da lahko enega od njih dol spustimo, da zadevo popravi. Jame se menda ne bojijo, le tistih milijon granat v jami jih je malo strašil, na katere smo mi pa kar malo pozabili med matrom, ko smo pumpo čez njih transportirali!

Sem potem zunaj hotel proti koncu cevi stopiti, da vidim, kako voda ven šprica, a so jo gasilci zelo daleč proč potegnili, bi moral več ko 100 m hoditi, pa me je že pri prvih korakih sonce zabremzalo. Mi boste torej morali verjeti na besedo, da voda iz podzemnega jezera šprica na vso moč!

Dobro, se je medtem tudi malce uscalo in ohladilo ozračje, a je vmes že Franjo na kosilo povabil. In sem pozabil, da sem na Primorskem, kjer malce drugače od nas govorijo in sem naročil šnicel s krompirjem, gospa je pa prinesla švicarski zrezek. Karkoli je že to. Nataša je naročila joto, ker ji je Marko Z. pa nekaj o Toyoti lih razlagal, jo je pa še on fasal. Joto, mislim …

Torej, voda teče. IZRKjevci pa tam pri jami kampirajo ves čas v izmenah. Če se bo komu ljubilo, gre lahko v soboto ponoči, ko bo Nataša na vrsti za nočno, malo tam okoli poropotat in zarjovet, sem prepričan, da se ji bo zdelo prav simpatično …

Petina

Danes sva se z Grdinom odpeljala proti Pivki. JRS bo IZRK pomagala pri črpalnem poskusu vode iz Matijeve jame, v jamo bomo spravili okoli 100 kg težko črpalko, dolgo prek 2 m. In sva si morala zadevo ogledati na kraju samem, načrti kakšno malenkost vedno zamolčijo.

Vroče je bilo ko v peklu, ko smo parkirali na travniku (pokošenem) pred jamo, ki ga občasno poplavi voda, ki bruha iz Matijeve jame in smo se kar hitro v opremo spravili ter v hlad podzemlja. Vhodno brezno, globoko kakšnih 20 m, je bilo kot na načrtu in ne bo predstavljalo težav pri transportu, najbolj so me zanimale ožine. Ki jih v bistvu ni, so le nižine. Torej nizki prehodi. Sem malce po produ pod nizkim stropom pobrskal, po katerem sem se moral spustiti po trebuhu, tako nizek je in sem mimogrede rešitev našel. Da bomo par večjih kamnom odvalili, pa bo, sem povedal, pa je Franjo malce zahmmmmmal. In potem s prsto pokazal na zadevo, ki pa na načrtu ni narisana. Neeksplodirana eksplozivna sredstva! Je bilo včasih tam blizu vojaško strelišče in so vojaki tisto, kar je zatajilo in je bilo prenevarno, da bi nazaj v vojašnico odpeljali, kar v jamo zabrisali. Kar je v bistvo pametno in varno, če seveda nisi jamar …

Saj kaj zelo nevarno ni, menda, če bi počilo, bi že počilo, saj voda tiste zadeve non stop premešča, a ker človek nikoli ne more biti dovolj previden, se bomo tem zadevam, ki lahko počijo, izognili. Se bodo z njimi, ko bomo končali, spoprijeli profesionalci …

Smo si ogledali tudi jezero, ki naj bi ga izčrpali in ko smo razmišljali, kakšen manever bomo postavili, da bo najbolj optimalno, so nas ves čas motile človeške ribice. Jih je bilo, ko da smo hrano zastonj delili! Nekatere velike, da še nikoli tako velikih nisem videl, nekaj jih je bilo celo iz vode, prvič pa sem videl tudi mladičke, velike komaj par centimetrov. Ko bomo začeli črpati njihovo hišo, bomo pazili, da je ne izčrpamo do konca, bi bili verjetno speleo biologi hudi …

Ko sem pa ven plezal, me je proti koncu, ko sem že skoraj ven pokukal in je začelo iz vseh por mezeti, ko je udarila vročina, me je pa pri vrhu pozorno opazovala jamarka iz Kolumbije. Se je z možem med obiskom Slovenije namreč oglasila na Inštitutu in so ju kar poleg povabili, ker ju kras namreč zanima. Mi je zastavila nešteto vprašanj glede plezanja in vrvne tehnike. Sem ji vse pojasnil in pokazal, ko sem pa končno smel ven splezati, je pa pojasnila, da oni uporabljajo neke vrste bogarsko tehniko, ki ima na isti vrvi še nekakšno dvojno varovanje, za katero nas večina meni, da ni le zoprno in moteče in zamudno, temveč je lahko tudi nevarno. Ampak da od zdaj naprej bodo pa uporabljali našo tehniko, da sem ji vse lepo pokazal in razložil. Se mi je zdelo, da se malo heca, a je potem pri kosilu razložila, da sedimo s petino kolumbijskih jamarjev, njihova najglobja jama pa ima menda kakšnih 40 m globine. Ne v enem kosu.

Sem jo pa pozabil vprašati, če bodo vrvno tehniko plezanja, ki jo bodo kolumbijski jamarji začeli uporabljati v prihodnosti, ko se vrneta domov in jih naučita, poimenovali slovenski način. Da vem, če bodo Francozi ali Italijani ali Španci jezni …

Fotke so pa Grdinove, kakopak.

Morje

Moja predraga soproga je bila kar dolgo na morju. Da se je spočila. Jaz sem se pa tudi. Okej, bodimo iskreni, saj se nimam od česa, zelo pogosto od dela pregret ne pijem. Sem že hotel napisati, da sem, ko je bila na morju, lahko pa po jamah hodil. Ampas to že itak lahko, imam zlato ženo. Ki ima očitno rada mir. Mir v hiši pa je, ko sem v jami …

Okej, je bila na morju kar dolgo in bi kar lagal, če bi rekel, da je nisem pogrešal. Enkrat, ko je prvič doma pustila večino otrok in mene (no, ko nam ni bilo potrebno iti na morje, bi bilo bolj prav rečeno), je domov prišla vsa spočita in vesela, ker nas dolgo ni videla, dokler ni v pralnico odnesla perila in bi jo kmalu kap, ker skoraj vrat ni mogla odpreti. Mi smo pa že vsi v prekratkih oblekah hodili, sam bi pa skorajda poročni gvant moral že obleči, če bi ga še imel! Vse drugo smo zasrali, kakopak in ker nikogar v hiši ni bilo, ki bi znal operirati s tisto mašino, ki perilo pere …

A letos je bilo drugače. Sem kar samega sebe presenetil. Ampak res! Lačen velikokrat nisem bil, tudi v Novem mestu je čedalje več restavracij, ki ti domov hrano prinesejo tudi ponoči, bencinska je pa itak 24/7 odprta. Tudi cunj je bilo dovolj, je predraga vse oprala, preden je odšla, mi smo se pa tudi naučili, da bolj pazimo, ko je ni, a se je težava pokazala pri jamarski opremi. Saj imam tri in načeloma ne bi smelo biti težav, a sem bumbar zadnji čisti podkombinezon, popolnoma prešvican od 12 urnega jamarjenja, zabrisal v transportno vrečo, ki se je potem dva dneva cmarila v avtu na peklenskem soncu. Ko sem jo odprl, vrečo namreč, bi me kmalu kap. Ker je norer vse zavrelo, da o vonjavah sploh ne govorim! Sem zadevo kar v potoku skupaj s kombinezonom opral in jo je sonce v hipu posušilo, samo vonjave pa seveda niso izginile. In ni bilo druge, ko da vzamem navodila za tisti aparat, ki perilo pere in malo preštudiram kaj in kako. Sem kar takojci hitri program odkril, 15 minut in je, plus samo 30 stopinj, ker tehnično perilo pač ne smeš preveč na vroče. Pa mehčalca nisem nič nalil, saj veste, sem že stric v letih in mehčalec in moje gate ne gredo lih dobro vkup!

Sem stal tam ob stroju, ko da sem ravnokar nuklearni reaktor sam sestavil in ko je opralo, sem tiste zdelane in strgane jamarske cunje na vrtu na sušilec obesil tako ponosno, ko da obešam najbolj fine čipkaste spodnje gate. Samo v vednost, takšnih ne nosim, to je bila samo prispodoba!

Eden od treh podkombinezonov, tisti skuhan, je še vedno smrdel, sem ga kar v kis namočil, mi je Mitja predlagal in ga potem še enkrat na hitri program, potem sem pa še komplet aktivno perilo poleg vrgel. Je vse skupaj potem malo po kisu smrdelo, a kaj bi cepidlačili. In ko sem bil že v elementu, sem še par pohodnih hlač tudi na hitri program opral, vmes sem pa še kavbojk par vrgel, saj itak niso nikoli tako usrane, da jim hitri program ne bi bil kos.

In sem potem kofetkal na vrtu in prav s ponosom tisti sušilec opazoval, na katerem ni bilo več prostora niti za ene jamarske nogavice več! Ma boljši ko kateri koli tv program, vam povem, opazovati, kako se suši perilo, ki si ga sam opral!

Pa sonce je delalo v mojo korist in je bilo vse ajncvajdraj suho, ker je pa še nekaj dneva ostalo, jaz pa ravno v zaletu, sem poklical Grdina, če morda ve, kje zadrge prodajajo. Na dveh podkombinezonih sem imel zadrgi že povsem na koncu. Saj sem jih hotel že prek interneta naročiti, samo bi šele naslednji dan prišle, jaz sem imel pa prav takrat voljo do dela! Je povedal, da nekje v Bršljinu v Hederi in sem tisto Hedero kar dokaj hitro našel, trgovino z zadrgami pa ne, pa sem celo prehodil. In sem ga, ker prijatelje samo zato za nasvet vprašamo, da jim potem lahko očitamo neuspeh, poklical in uažaljeno sporočil, da me je naplahtal. Sem mu mimogrede zlajnal, katere vse trgovine v Hederi imajo, da s fršlusi pa ne, pa je že po trgovinah vedel, da nisem v pravi zgradbi. Da sem šel v Bršljinko, da Hedera je pa čez cesto, nasproti McDonaldsu. Sem našel pravo zgradbo in še to celo prehodil, povsod, kjer so imeli cunje, sem še za zadrge vprašal, ko sem pa že hotel obupati, sem jo pa povsem na koncu našel. Trgovinico Krojaček, so imeli zadrge že v izložbi. Sem povprašal prijazno gospo, če imajo zadrge, dolge 65 cm in je vprašala, če takšne, ki se razprejo ali takšne, ki se ne razprejo. Sem rekel, da rabim takšno, da jo bom lahko razprl, če me lulat prime, pa je precej videla, da ima opravka z idiotom in je bolj preprosto vprašala, če rabim za hlače ali jopico. Ko sem odgovoril, da za podkombinezon, se je pa zmedla, jaz pa tudi, ker kdo pa ima na hlačah en meter dolg fršlus?!

Jo je našla, zadrgo, eno sem črno vzel eno pa vijoličasto, ker ko me je vprašala za barvo, sem ji rekel, da mi je popolnoma vseeno in mi je vijoličasto poturila, da jo imajo že par let in je ne morejo prodati. Mi je to kar pošteno priznala in sem jo vzel, kaj pa otresam gobec, mar ne?!

Doma sem šivalni stroj zakurblal, ker kaj pa je to umetnost eno ali dve zadrgi na jamarski podkombinezon zašit! Ma sej v bistvu je, če hočeš zadevo lepo naredit, ampak meni je bilo vseeno, da le je fršlus in čeprav bi se zdajle prav rad zlagal, da sem kar okej zašil, se pač ne bom. Ker tudi moje pretiravanje ima pač meje …

Na enem mi je kar okej ratalo, to že moram poudariti, še celo cikcak šiv sem uspel nekako spacati, da kar lepo drži, na drugem je pa tako bolj na hojladri, ampak, kdo me bo pa kontroliral?! V jamah modne policije pač ni. Na srečo …

Sem bil že kar malo utrujen od vsega tega gospodinjskega dela, a ko sem na sušilcu zagledal svetlo zelen pulover, ki ga imam tudi samo za v hosto, ko grem v jamo, sem se spomnil, da mi je na rokav pred časom padla iskra iz ognja in je bila potem tam na lepi svetlo zeleni tkanini temna pika. Saj ni bila velika in pulover tudi ni bil zelo drag in bi lahko vse skupaj ali pustil, kot je bilo ali vrgel stran, a ko sem bil ravno v akciji, in sem obvladal in pralni stroj in šivalni stroj, sem pa še na likalnik pomislil. Sem malce po omari pobrskal, kjer sem pred desetimi leti, ko so moji otroci še tripali na takšne zadeve, nazadnje videl samolepilne krpice in res sem dve našel. Ena je bila nek levček, druga pa piratska zastava. In sem piratsko zastavo izbral, kakopak. Celo navodila sem prebral, koliko moraš zadevo z likalnikom pritisniti, da se prime na tkanino in sem likalnik (s strahospoštovanjem!) zakurblal in pritisnil. In je prav, da se likalnikov bojim, ker sem očitno predolgo tiščal, ker sem in krpo, prek katere sem lepil, pripalil, in okoli tiste piratske zastavice, ki sem jo nalepil, da bi majhno črno pikico skril, sem pripalil svetlo zeleni pulover, da je bilo vse črno in pripaljeno in stopljeno. Ziher je kakšna plastika pulover in ne tehnično blago …

To mi pa res ni ratalo, pa vse itak ne more in sem zadevo že proč hotel zabrisati, pa potem iz nekega inata pač nisem. Ma, naj se vidi, da znam …

Uglavnem, hotel sem povedati, da je bila žena predraga na morju, jaz pa takorekoč vseeno kar okej samozadosten, da pa ona vseeno bolj mene potrebuje kakor jaz njo. Vsaj zdi se mi tako. Sem jo moral danes v Strunjan na nek pregled peljati, ker Slovenija je sicer majhna, ampak zanjo vseeno prevelika in ker sem premalo spal in me je s težavo vrgla iz postelje, sva potem po avtocesti malce pritisnila, kar ji ni bilo prav, a saj se je njej mudilo, ne meni!

Pred deveto zjutraj sem že parkiral ob morju in se namenil kar pri avtu jo počakati, a ker je kmalu sonce pripalilo, sem stopil tistih par metrov do obale in pljunil v vodo, da ne bo kdo rekel, da jaz pa letos nisem bil na morju. Potem sem pa v debeli senci malo proč zagledal kafič in pomislil na kavo. Še preden sem se tja napotil, sem pa še parkirnino plačal. Denarja nisem imel, ampak na srečo smo moderni in sem kar SMS poslal po navodilih na parkomatu, še registrsko številko sem moral zapisati. Je ne bi mogel, če je ne bi videl!

Potem sem na kavico odšel, a tisti kafič v senci je bil še zaprt, zato sem se do naslednjih marel napotil, prav tako v senci in na koncu pri igrišču za mini golf pristal. Saj ko sem hodil proti kafiču, v katerem se je čas ustavil ene 30 let nazaj, sem prav pomislil, da bi bila pa fora, če bi eno partijo mini golfa sam s sabo udaril, pa sem potem to misel zavrgel. Ker vem, da bi goljufal če mi ne bi šlo. Pa itak mi ne bi šlo, ker sem za te stvari motorični debil, mini golf ima tudi žogico namreč, kar ima pa žogo, me pa ne zanima!

A se je vseeno splačalo, ker poleg mini golfa so imeli tudi balinišče in ker so imeli balinišče, so bili tam tudi trije stari strički balinarji, ki so nazadnje verjetno balinali enkrat oktobra, a sem prepričan, da tam sedijo pa vsak dan! Natakarica, malce starejša od mene, v minikiklci iz džinsa in ortopedskem obuvalu (belih nogavičk pa ni imela, to pa moram priznat!) je korektno kofe prisesla in kokto, potem sem pa užival, ko sem tiste stare strice nalinarje poslušal, kako jo v glavo drkajo. A ker so imeli poleg mini golfa in balinišča še eno tenis igrišče, je mimo prineslo še enga galeba v belih kratkih hlačkah, z loparjem pod pazduho, z eno tudi ne preveč mlado tenisačico. Sta si v senčki še kofe privoščila, preden sta se udarila na igrišču, in sem kar njima prisluhnil. No, njemu, galebu, striček je bil namreč teniški učitelj ali nekaj takšnega, tista tetica je pri njem imela že 5 ur in je krepko napredovala v bekendu, mu je ene 134 krat zatrdila. Model se je pa držal, ko da je najmanj Džokovič (evo, priznam, sem poguglov, ker je kakšen dober teniški igralec, da sem lahko prispodobo udaril, jebajga, tudi tenis se z žogico igra!) in je bil pameten ko televizor. Sem hotel enkrat vmes kar vstati in mu povedati, da je učitelj tenisa v Strunjanu, ki ga Google mapsi sploh niso najdli, ko sem jih prosil za pomoč pri navigaciji!

A je na srečo že predraga prišla, ko sva pa k avtu prišla, sem pa šele na telefon pogledal in videl sporočilo, da moj telefonski ponudnik ne podpira plačevanje parkirnine prek SMS!

Ampak, ja, sva potem še malo naokoli zakruzala in sem skoraj 600 km napravil. Pa naj še kdo reče, da je Slovenija majhna! Pa samo na morju sem bil …

 

 

Prva zamujena

Kakor sva z Grdinom začela, se je zdelo, da bo fotoskenirajne Čaganke ajncvajdrav končano, pa je potem v fotofinišu vedno kaj vmes prišlo, da se je zadeva krepko zavlekla. In ko je predlagal, da to soboto fotoskeniramo Južni rov, sem zaploskal ter za akcijo pridobil še Jasno in Žekarja (Mitja je moral z družino na morje, drugače bi tudi on blaterail, sem prepričan), čeprav sem bil prepričan, da nam ne bo uspelo.

Mislim, ja, itak da sem vedel, da bomo šli in nekaj poskenirali, a sem bil prepričan, da celega Južnega rova pač ne bomo. Je namreč dolg ko ponedeljek …

Itak smo se v jamo odpravili, ko da se nam prav nikamor ne mudi, šele okoli štirih popoldne. Pa saj se nam res nikamor ni mudilo, a če imaš toliko dela pred sabo, kakor je fotoskeniranje kakor ponedeljek dolgega Južnega rova nekaj več ko 200 m pod površjem, bi morda bilo pametnejše kakšno uro prej se v hlad podzemlja spraviti. A kaj, ko kaj dosti niti ne razmišljamo, je lepše sedeti pred bivakom, kavice v rito metati in debatirati, ko da se že sto let nismo videli!

Jasno in Žekarja smo naprej poslali, Grdin je šel še nekaj balasta iz trebuha odmetati, jaz sem si pa še en kofe pristavil. Da v jami ne bi skakali en po drugem, namreč. Se je Grdin, delno olajšan, kakšnih 20 minut za njima odpravil, jaz sem pa kar sedel in bi verjetno še danes tam sedel, ker sem si ob kavici še sobotno razgrnil in povsem noter padel, če ne bi začelo grmeti. In sem se potem pospešeno v jamarsko opremo rinil, kajti grmenje je napovedovalo kar obilne padavine. Pa saj se dežja ne bojim, mi je bilo jasno, da bom v jami itak moker, tudi grmenje me kaj dosti ne plaši, a jaz žal vidim širšo sliko. Sam v gozdu, na poti proti jami, strele sekajo, dež pada in šumi, kako me bo pa medved slišal, če se mi ravno na pot postavi?!

Ja, vem, vi mislite, da se hecam, samo v bistvu se ne. Sem bil kakšne pol ure za Grdinom ajncvajdrav v opremi, da sem prav zašvical pri tem opravilu, le da dež prehitim, ki je že začel počasi šumeti po listju in ko sem hitel proti vhodu v Čaganko, sem z jamarskim železjem ropotal, ko da sem pri amaterskem tolkalnem orkestru največje krajevne skupnosti v mestu najbolj pomemben ropotalec! Je gozd namreč po vseh teh padavinah in soncu in padavinah prav razbohotil se, poti so povsem zaraščene, prav lahko bi si kakšna kosmata beštija za počitek izbrala prav pot proti Čaganki! Ja, vem, bi ga pregnali že predhodniki, ampak, kaj pa če bi prišel potem, ko so oni že v jamo izginili!?

Saj pravim, vidim širšo sliko, razmišljam, ničesar ne prepostim naključju!

Ko sem se vpel na vrv in zabingljal nad prvim breznom, sem si prav oddahnil, potem sem pa kmalu nehal o medvedih razmišljati, pa ne zato, ker jih v jamah ni, temveč zato, ker se mi je vrv, ki sem jo dol nosil, zatikala v prav vsako izboklino v jami. Ki jih je v jamah, kolikor hočete. Izboklin, namreč! Zakaj sem vrv dol nesel poleg težke transportne vreče? Ker je tako zahteval Grdin, da opremimo en ozek rov iz ene dvorane v Južnem rovu v drugo, ki mu vedno dela težave in če sem hotel, da bo fotoskeniranje potekalo brez težav, sem ga ubogal.

V Akustični sem jih skorajda ujel, so ravno k malici sedli in sem se jim pridružil, potem je pa Grdin sestavil svojo izvenzemeljsko pripravo za fotografiranje in zavil v Južni rov fotkat, mi trije pa v Severni rov kavo pit. Ne, res. Smo si jo v bivaku skuhali, kar nam je vzelo par minut, a smo potem kar kofetkali in blebetali, ko da se že sto let nismo videli, ko smo se končno za Grdinom odpravili, nas je ta pa že čakal na koncu prve dvorane v Južnem rovu. Je posnel več ko 1000 fotk in ni bil zelo jezen, ker nas je moral malo čakati. Tak je. Res.

Je razstavil tisto svojo pripravo za fotkanje, smo jo pospravili v dve transportni vreči in se čez Gorensjki prehod odpravili v naslednjo dvorano. Veliko kakor prejšnja. Tam smo pripravo spet sestavili (fotoaparat v nekakšnem okvirju, okoli katerega so 4 bliskavice in sprožilec, da ni senc), kar vzame kar nekaj časa, potem smo se od začetka dvorane umaknili, da je začetek pofotkal, ko se je spravil pa v nadaljevanje dvorane, smo se mi pa na začetek umaknili, da ga nismo motili. Potem smo mi tam malicali, kadili in blebetali, ko da se že sto let nismo videli, Grdin je pa fotkal. Nam je kmalu izginil za ovinek in smo kar pozabili nanj, toliko smo si imeli za povedati, ko je spet napravil kakšnih 1000 fotk druge dvorane, smo se mu pa pridružili. No, nismo se mu sami od sebe. Nas je prišel nazaj iskat, kakšnih 100 m daleč. Saj nas je menda klical, a ker smo prek telefona navijali muziko, ga nismo slišali. Ni bil jezen. Res.

Na koncu dvorane smo razstavili njegovo pripravo za fotoskeniranje, kar je vzelo kakšnih 15 minut, in jo pospravili v dve veliki transportki, potem smo se pa skozi 35 m dolgo kanalizacijsko cev, ki smo jo kopali 3 leta, odpravili tretji dvorani naproti. Tuakj smo pa crknili, kajti po tem rovu napreduješ po trebuhu, tako nizko je, še glave ne moreš dvigniti, zaradi transportk, ki so se ves čas zatikale, je kar trajalo, da smo prišli v prostornejše prostore. Vmes je Žekar še eno skalo, ki smo jih pri kopanju na stran odlagali, ker jih drugam pač nismo mogli, zvrnil iz škarpe in sem najprej mislil, da sem rov falil, ko mi je pot zaprla. Pa itak ne moreš falit, je samo ena smer, zato smo jo s pomočjo vrvi, ki smo jo s sabo vlačili, da se je še bolj zatikalo vse skupaj, ven potegnili. Da je vrv vsaj malo za koristno se izkazala …

Na začetku dvorane smo fotografsko pripravo sestavili, se umaknili z začetka dvorane, da ga je pofotkal, potem smo pa sedli na začetek, ko je on fotkal, da ga nismo motili in sedeli in blebetali in poslušali muziko, ko da že 100 let nismo bili skupaj. A tokrat smo slišali njegovo žvižganje in smo priskakljali do njega, da smo pripravo razstavili in jo pospravili, potem sem se pa v ozek prehod z vrvjo zakadil, ker smo končno prišli do tam, kjer naj bi jo namontirali. Brez vrvi ponavadi potrebujem kakšnih 15 minut, da pridem v četrto dvorano, z vrvjo, ki se je non stop zatikala, sem potreboval kakšne pol ure. In bil prepričan, da bom od silnega napora enostavno konec vzel!

Sem potem, ko sem ven končno zlezel, zadevo privezal na večjo skalo, da mi je Grdin lahko sledil, brez vrvi ponavadi potrebuje kakšnih 20 minut, z vrvjo je tokrat potreboval malo več ko pol ure. V fotofinišu, ko je iz ožine že glava pokukala in sem lahko opazoval dogajanje, ga je pa tista vrv še posebej nekaj sheblala in je kar zakampiral. Saj dogajanje ni bilo nič kaj filmsko, opazoval sem skoraj nepomično glavo, ki je kukala iz ozke luknjice in na kateri se se nabirale potne kapljice, ki so se kmalu v potokih zlivale v njegove oči, opazoval sem njegovo levo ročico, ki si je na vse pretega poskušala pomagati iz luknje z vrvjo, pa zaradi nemogoče nenaravnega položaja v njej ni bilo niti toliko moči, da bi jo sploh dobro zagrabil, kaj šele potegnil se ven, vedel pa sem, da noge in ritne mišice delajo nadure. V bistvu je bil podoben raci – na površju vse mirno, pod površjem pa blazna akcija!

Je potem nekako končno prilezel iz ožine, da sva potem skupaj opazovala Žekarja, ki je prav tako zakampiral, ker je tudi poskusil vrv uporabiti za moč, Jasni, ki je ven pa kar hitro prišla, je pa to uspelo zato, ker se ni zanašala na vrv. Ko smo v četrti dvorani spet sestavljali pripravo, sem se malo hecno počutil, kaj za vraga sem tisti štrik tako daleč trogal, ampak rekel pa nisem nič, kajti v primerjavi z Grdinom sem tam itak samo turizem zganjal.

Se je ponovila zgodba, je najprej pofotkal začetni del ogromne dvorane, le s to razliko, da se nobeden od nas treh ni več hotel umakniti in je tisti začetni del dvorane fotoskeniral z nami kot statisti! Je naredil novih 1000 fotk, mi smo pa tam sedeli in se nismo več pogovarjali, le ko krave smo buljili predse in se pretvarjali, da nas ne zebe. Ko je Grdin čez kakšno uro priskakljal do nas in povedal, da tretji set baterij za bliskavice ima še nekaj energije v sebi, da na eni od 4 kartic ima pa tudi še nekaj prostora, če bi pofotoskenirali še vsaj del pete dvorane, sem mu pa uro pokazal. Ki je kazala nekaj čez 23! Da kar je dovolj, je pač dovolj, da tako še Joškota Krkinega ne terajo, pa ima milijon evrov plače, če štejemo tudi denar za malico in prevozne stroške!

Se je strinjal, razkopal fotosken napravo, smo jo pospravili in potem z novo energijo čez milijon dvoran Južnega rova in še več ožin in jebad krenili proti Akustični dvorani! Me je kar fasciniralo, kako po pravilih jamarsko smo se obnašali. No, vsaj proti koncu, ko nas je zeblo, ko smo bili lačni in žejni in ko smo si v desetih urah pa res že vse povedali! Ko nismo delali, smo samo čmurili in varčevali z energijo (razen Grdina, ki je pač delal ves čas), ko je prišel čas za akcijo, smo pa špricnili!

Do Akustične, kjer naj bi zavili proti površju, smo pribrzeli v dobri uri, kjer so ostali malo pomalicali, jaz sem pa kar ven potegnil, da zakurim in čevape za večerjo pripravim! Sem potegnil, čeprav, priznam, ne s preveč energije, je nisem imel nič. No, do police 70metrce, kakšnih 100 m višje mi je kar šlo, saj je tam jezero, kjer sem si vodo natočil, sem bil namreč žejen, da bi gada posesal, kakor Pero rad reče, ko mu nivo piva pade pod od zdravnika zapovedan nivo.

Naprej je šlo pa bolj počasi, navadna ledena voda pri brzini ne pomaga kaj dovolj, bi moral imeti kakšen energijski napitek! Sem si tokrat za spremembo na vrvi vizualiziral radler, ki ga bom spil na površju, ne kave, pa je nekako šlo. Sem ven v sparino pokukal nekaj pred drugo uro zjutraj, a nisem takoj odhitel proti bivaku. Saj veste, širšo sliko vidim in sem v tisti širši sliki popolne teme videl ene milijon medvedov, ki le na mene čakajo in sem kar nisem mogel odlimati od vhoda v jamo. Sem telefon iz transportke vzel, ki mi je z glasno glasbo ritem pri plezanju dajal, da bodo medvedje še bolj slišali, da prihajam, pa enega sem si pricinil, potem je pa telefon začel cingljati in sem za hip kar pozabil na beštije, ki v zasedi čakajo le mene. Sem do signala prišel (v jami ga namreč ni) in je začelo cingljati, da imam deset neodgovorjenih klicev in sporočila so začela kapljati. Nič mi ni bilo jasno! No, prvo sem prebral sporočilo od predrage mi soproge in so se stvari v hipu pojasnile. Da je nek italijanski jamar padel v jami in da je intervencija, da mene pa spet ni! Priznam, tisti spet me je malo zmotil, a kaj dosti se jetiti nisem mogel, ker je resničen. Že kar nekajkrat sem bil v Čaganki, ko so kolegi reševali, ko sem ven prisvinjal, je bilo pa že vsega konec …

Bi še kar bral sporočila, so bila vsa na isto vižo, nekateri reševalci so me spraševali, če gremo, če bom prišel po njih in podobno, a je nekje v bližini nekaj zalajalo in sem hotel kar nazaj v jamo. Nikakor nisem mogel zbrati energije, da bi se od vhoda odtrgal, še celo misel, da moram ogenj zakuriti in čevape za tovariše posmoditi, me ni premaknila, šele misel, kako me bo radler po grlu požgečkal, me je postavila na gumijaste nogice.

Do bivaka sem spet hodil ko glavni tolkalec najbolj neusklajenega tolkalnega orkestra, pa veliko sem kašljal in žvižgal, šele pri leseni barakici sem si malo oddahnil. Navil muziko še bolj naglas, začel s sebe metati umazano opremo, hkrati pa oprezal za hrbet, če bo kljub vsemu kaj name skočilo. In tu me je pa zafrknilo vse skupaj! Sem pazil na hrbet, na dogajanje pred nosom pa nisem bil pozoren. Saj pred nosom sem imel le vrata bivaka, a vseeno, izkušen človek mora pričakotati napad iz vseh smeri, še najbolj iz najmanj verjetne!

So se vrata od bivaka bliskoviti odprla in nekdo je zarulil, da me je trikrat kap udarila z dvojnim infarktom pa še aritmija je v hipu prišla za dobro vago!

Se mi zdi, da sem zapiskal ko nemočna deklica, ki ji še nekaj olimpijad do polnoletnosti manjka, da je Klemi, ki je nenapovedan prišel za nami v bivak in je že spal, crkoval od smeha! Ma mu nisem zameril, kaj je tisti moj majcen strahec v primerjavi z njegovim neskončnim veseljem, da je prijatelja skorajda v prerani grob spravil!?

Sem se slekel, umil, preoblekel, zakuril, radler počasi srebal in se grel ob ognju, ko se je pojavil Grdin. Olimpijski, kakopak. Sva se menila, ko da se že sto let nisva videla, enkrat vmes sem mu pa celo uspel povedati, da smo imeli intervencijo, ko smo bili v jami. In se je v hipu zresnil. Ter mi očital, da je zaradi mene zamudil svojo prvo intervencijo! Sva se potem kakšno uro kregala, zaradi koga je kdo kaj zamudil, da sva na koncu sploh pozabila, o čem lajava, ko sta nekaj čez tri ven prisvinjala še Jasna in Žekar. Ko smo čevape v rito metali, se je že dan delal, gozd se je začel prebujati, ko smo se v postelje spravljali, je bilo pa že svetlo. Mi smo komaj dobro zaspali, ko je Klemi že vstal, eno uro za njim je vstala Jasna, ki jo je krč v nogo zaradi minulih naporov, in ga je pregnala le s hojo, malce za njo se je iz postelje vrgel Grdin, da to je za popizdit, kdo bo po soncu spal, kaj je s podstrešja pregnalo Žekarja, ne vem, jaz sem po slabih 4 urah spanja vstal, ker je bil ob ognju že pravi žur.

In sem Klemiju oprostil tisto prestrašitev, ker ko je slišal, da sem začel ropotati, je takojci za kofe pristavil, da ko sem imel oščetkane zobe, je bil kofe že v skodelici. Potem smo seveda ob ognju malce debatirali, ko da se že sto let nismo videli, potem smo eno terensko udarili, torej malce jame po okolici iskali, si za kosilo privoščili golaž, ki sem ga jaz scumpral in je bil bogovski (povsem objektivno gledano kakopak!), doma sem pa potem samo kuzlico v avto naložil in smo k potoku odhiteli oprat opremo.

Sem imel en kombinezon usran od Leške, drugi od Cinka, tretji od Čaganke, v gatah na intervencijo pa ne morem, mar ne!? Zdaj sem pripravljen. Me sicer vse boli, a se bojim, kolikor poznam Grdina, da bom opremo prej  usral v tistih dveh manjkajočih dvoranah Južnega rova, za katere je zmanjkalo energije v bliskavicah kot pa na kakšni intervenciji …

 

 

Enostavno ko pipca

Mitja z družino odhaja na morje in si je zaželel še ene hitre akcije, saj ga je jamarstvo kar zasvojilo. Da bi nekaj resnega, da gre lahko tudi prej iz službe, je sporočil. Opcij je bilo kakopak več, celo o kaminu v Game Overju sem razmišljal, da bi ga res tako izmučil, da bi še malo čez morje držalo, a ker je Čaganka kar mokra, se je na koncu zadovoljil s Cinkom. Da ga bo dvakrat ali trikrat vzel pa bo 300 m. Smo v debato kakopak vključili še Žekarja (smo tudi Lauro, ki si je komolec poškodovala šele v pisarni, ko je prišla skoraj iz 400m globine Leške!), brez njega ne gre in smo v roke pljunili za v četrtek, a je že v sredo ponoči priletelo vprašanje, če sta morda letošnja tečajnika že zrela, da Cinka izmerita do dna. Sem malo pomislil, vzdihnil, priznal, da sta, da pa nimam dovolj vrvi. Da bosta šla lahko pa štirikrat gor in dol, če bo želja …

A to ni isto kot ožina na nekaj čez 100 m globine iz prve v drugo stopnjo, ki jamarskega začetnika loči od jamarja, to sem vedel jaz in to sta vedela prijatelja. Kar malo sta se jima nosova povesila, a ne za dolgo, ker če ne gre, pač ne gre. Pa Cink itak nikamor ne bo šel …

A sta se mi malo zasmilila in sem potem zelo škrto opremljal brezno, prav po gorenjsko sem varčeval z vrvjo in ko sem stopil na dno 1. brezna ter izmeril ostanek vrvi, je Mitja takojci pomahal z repčkom. Jo je bilo po grobem izračunu dovolj še za drugo brezno …

Tam pred tisto luknjico smo stali čisti in suhi in preden sem se zarinil v ožino, sem ju še enkrat vprašal, če si tega res želita. Sta si tega res želela. Sem torej legel v mokro mokro blato, ki mi je takoj natopilo gate in se zarinil v ožino, že kakšna dva metra nižje sem se pa zaustavil. Tisti frdamani kamen na sredini ožine se mi je spet v rit zarinil in mi je bilo takoj jasno, da ne bo šlo čez. Sem se spustil po napačnem boku …

Kakšnih 15 minut sem potreboval, da sem ven prišel in sem si moral enega priciniti, vmes je pa v ožino smuknil Žekar. Da bo on poskusil. Tudi on po napačnem, levem boku. In itak je prišel do istega kamna kot jaz in odnehal, preden bi se povsem zagozdil, za ven je pa potreboval malce več časa. Pa vesel je bil ko televizor, ko se je zguzil ven, čeprav mu je ožina nekje vmes čelado z glave snela!

Sem medtem pokadil in sem spet legel v ožino, tokrat na pravi, desni bok. Po desnem boku je mnogo težje zlesti noter, a je v ožini tako ozko, da se tam absolutno ne bi mogel obrniti, da bi kamen dobil v trebuh, kakor je prav, in ne v rit. Sem si dodobra poblatil in zmočil še desno stran telesa in se že dobro zarinil v rov, ko je Mitja vprašal, ali sem komu sporočil, kam smo šli. In sem zabremzal v hipu, kakopak!

Prvo pravilo je vedno sporočiti zanesljivemu prijatelju, kam odhajaš in kdaj se predvidoma vračaš in to vedno počnem, tokrat pa nisem! Mislim, Klemiju in Grdinu sem že dan prej povedal, da bomo šli, tistega dne pa potem nisem sporočil nobenemu, da smo res odšli. Kar je neumno in sem se po desetih minutah spet ven privlekel, tokrat umazan in moker že povsod. Namreč, če bi šel jaz prvi dol in opremil, drugi bi prišel za mano, tretji pa bi se morda zataknil v ožini, bi imeli težavo. Pomoč bi prišla verjetno šele naslednji dan …

Sem priznal napako in se že veselil klobas na površju, ko se je v ožino pognal še Mitja. Itak je moral še on poskusiti, tega mu nismo smeli zabraniti. Je šel not po levem boku, kar ni prav, a se je pred kamnom v ožini obrnil na desni bok, da sem od presenečenja skoraj usta pozabil zapreti. Jaz v tisti cevi namreč niti roke nad glavo ne morem dati, kaj šele da bi se obračal!

Je bil kmalu mimo kamna, ki v ožini ožino še bolj ozko naredi in kmalu je zavriskal, da mu noge bingljajo v zraku. Ker se ožina v zemeljski prelomnici kar nenadoma v vertikalo spremeni, zato moraš dol po vrvi, kar še bolj otežuje vse skupaj.

Ni minilo dolgo, kar je že vriskal, da je na dnu druge stopnje in če se mu bo kdo pridružil. Sem pomignil Žekarju, če hoče poskusiti, a je samo odkimal z glavo. Je pameten jamar postal, ve, da gre dol vedno lažje kakor potem gor …

Sem se pa jaz spet spravil v ožino, da ne bo samo jamarski pripravnik na dnu druge stopnje, a meni ni šlo tako lahko. Že na začetku sem na čeladi obvisel, je nisem prav obrnil in se je zataknila in so mi trakovi pod brado zarezali in kar nekaj časa sem potreboval, da sem zadevo popravil in se nisem zadavil! Pri tistem kamnu mi je kar šlo, a mi je zavoro zarinilo med rebra in naj sem se še tako trudil, je kmalu postalo jasno, da če bom tako naprej rinil, bo kaj počilo. Pa ne bremza, ki je železna in ne kamen, ki je kamnit …

Sem se zvlekel malo gor, popravil zadevo, kar je pet vzelo nekaj debelih minut, potem pa končno zdrknil do vertikale in kmalu obvisel na vrvi. Sem se še malo spustil, da sem vsaj zadihal lahko, ko sem dokazal, da zmorem čez ožino, sem se pa kar v prelomnici na vrvi prepel v plezalne naprave in se napotil nazaj. Se nisem do Mitja spustil, sem mu hotel pokazati, kako profesionalci ožino tudi navzgor obvladamo …

Pa sem vse skupaj res preveč z levo roko vzel in sem že pred vhodom v horizontalen del krepko zakampiral. Prostora ni bilo nič, le toliko, da ni tiščalo. Mi je šlo kar malo na smeh, kako neumen sem, da sem že pozabil, da ožina Cink križa pač ni kašji mačelj!

Iz vertikale, viseč na vrvi, bi se moral nekako v tisti ožini spraviti v horizontalo in zariniti v še ožjo cev, kar mi pa nikakor ni uspelo. Bi si moral stopno zanko prestaviti z leve na desno nogo, za kar pa ni bilo prostora. Saj sem poskušal, a zanke enostavno nisem mogel doseči, preozko je. Sem prepričan, da sem vsaj 20 minut poskušal, preden mi je vsaj deloma uspelo! No, ni mi uspelo, le snel sem si jo in se nekako na žgance zarinil v frdamano cev! Zeblo me ni, čeprav sem bil popolnoma blaten in moker! Ko sem se končno uspel malce proti gor poriniti, da sem tisti kamen že z roko dosegel, me je pa zabremzalo, ker se mi je ročaj zavore, ki sem jo imel obešeno na pasu, nekam pod nek kamen zagozdil. In sem spet potreboval skoraj 20 minut, da sem se osvobodil.

Potem sem se nekako mimo kamna spravil, z res velikimi napori, da se mi je od vsega hudega že kar smejalo, tam mi je pa Žekar končno lahko pomagal, da sem crknil ven in vrv osvobodil za spodaj zmrzujočega Mitjo! Me je Žeki vprašal, zakaj ne razširimo, če povsod širimo, da to je pa res neumno. In sem mu pojasnil, da če bi v Cinku delali še naprej, raziskovali, bi zagotovo razširili, tako pa ta ožina ostaja prav za merjenje pripravnikov. Ki postanejo jamarji, če jo premagajo …

Mitjo sem, pa absolutno ne privoščljivo, snemal. In je modelu uspelo ven priti brez kakšne prevelike muke v desetih minutah! Sem bil kar malo fovšen, nič ne tajim, a mladost je le mladost …

Za Mitjo to seveda ni bilo dovolj, odhaja na morje za cel teden in potrebuje matr, zato se je odločil, da gremo ven, a ne razopremimo, da se bo on vrnil in razopremil. Sem ga trikrat vprašal, če resno misli, ker se mi je že nekajkrat zgodilo, da sem moral potem jaz plezati nazaj, ko je kakšen prijatelj željo imel res resno, moči pa potem ne več in mi je zagotovil, da je povsem resen.

Smo torej špricnili ven, skoraj do vrha nam je šlo odlično, dokler sopara ni udarila. Z Žekijem sva se slekla in ogenj zakurila pa radlerja odprla, Mitja se je pa nazaj v globino podal. Dobro urico je potreboval, da je spet ven pokukal, medtem je bila pa žerjavica pripravljena in smo samo klobase švicniti vrgli in smo imeli pojedino, kot žedolgo ne. Ko se človek matra, je hrana mnogo okusnejša!

Sem Mitja vprašal, če je imel kakšne težave pri razopremljanju, saj tega še nikoli ni počel, pa je le zamahnil z roko. Da je enostavno ko pimpek. Da ko prvič pogruntaš, kako se kožica dol potegne, si v naslednjem trenutku že profesionalec. Kar si bom zapomnil! Rad imam pripravnike, ki delajo, da stari strici lahko malce počivamo …

Fotke Mitjata, kako v gozd nese košaro suhih drv, ki jih je prinesel od doma, pa ne smem objaviti. Ne zato, ker je drva v hosto nosil, temveč zato, ker je to počel samo v spodnjih gatah. Ja, kaj čmo, v gozdu človek včasih res pokaže svoj pravi jaz …

Leška

DZRJ Kranj že leta organizira vsakoletni tabor pri Breznu pri Leški planini, a vedno na začetku julija, ko sem bil ponavadi na morju. Zadnja leta, kar ne rabim več s predrago na morje, saj zmore tudi brez mene, je pa vedno kaj drugega vmes prišlo. Tudi letos bi moral biti na mednarodni vaji v Romuniji, a jim je jamo zalilo in je vaja odpadla, zato sem se lahko pridružil našim letošnjim jamarjem pripravnikom, Jasni in Grdinu.

Čisto zares smo bili ob 8h zjutraj že na poti, kakor smo se dogovorili, a potem itak ena kavica, pa druga, v tistih gozdovih na Jelovici smo se na koncu pa še debelo izgubili. So pot kranjski jamarji seveda označili, a ne iz tiste smeri, iz katere smo mi prijahali …

Okoli 12h smo se šele v jamo spravili, ko jih je bilo v podzemlju že skoraj trideset, Igor je vsak vstop vestno beležil. Malce je dvignil obrvi, ko sem mu omenil, da letošnje pripravnike peljem skoraj 400 m v globino, a ko sem mu povedal, da so že stari Čagankarski mački, nam je dal zeleno luč. Zamolčal pa sem, kakopak, koliko je recimo nazadnje Laura potrebovala, da je prisopihala iz 200 m Čaganke …

A Čaganka je le Čaganka, Leška je nekaj povsem drugega in vsako brezno posebej me je neizmerno navduševalo, prostornost podzemnih prostorov pa jemala dih! Ta Leška je res nekaj posebnega, fascinantna tako, da sem skoraj pozabil gledati, kaj Laura počne. Pa ni počela nič takšnega, vsem je šlo čudovito dol, tudi njej, le tam pred tadolgim spustom, ko se na vrvi direkt iz stropa spustiš 40 m globoko brez pritrdišč v ogromno ogromno dvorano, je začudena ugotovila, de že teče iz nje. Kar je bilo za pričakovati, ker lahka Leška pa kljub vsemu ni, a tokrat smo vsi pazili, da je dovolj pila in tu in tam tudi kaj pojedla, da je bila energija. Ker maščobnih oblog, ki ponujajo nekaj toplote in dodatno rezervo energije pri ekstremnih naporih ima tačno nič!

Na dnu Biserne dvorane sem srečal Citrarja, ki se je že proti sončni svetlobi odpravljal in le mimogrede sva se pozdravila, kot bi se recimo srečala v gostilni pri Mlinarju in že smo hiteli vsak v svojo smer. Mi najprej proti lulčku, ogromnem kapniku falične oblike, kjer smo se seveda najprej pofotkali, nato nekaj prigriznili, potem pa naprej v globino odpravili, proti Dolgi dvorani, da se pofotkamo še pri največjem kapniku, prek 30 m visokem. Eden prihaja s stropa, drugi raste iz tal, še kakšnih par deset tisoč let, pa se bosta združila …

Pa ni šlo povsem tekoče, ko je v jami toliko jamarjev, tudi do kakšnega zastoja pride, če pa gor pleza Majcen, pa še toliko bolj. Se je najprej sopara dvignila iz brezna, šele nato se je on prikazal, ves vesel in zadovoljen. Ko da nima še 400 m do površja, ves premočen je še par vicev na hitro iz rokava stresel, preden smo se razšli …

Do tavelikega kapnika smo se kar naplezali, nahodili in naplazili, a se je absolutno izplačalo, kaj dosti se pa dol nismo obirali, smo kar obrnili. Ker sem se spuščal zadnji, sem ven hodil prvi, a le toliko časa, dokler nisem zašel. Pa saj nisem vedel, da sem zašel, le ko sem trapljal po nekih rovih, se mi je vse skupaj malce nevarno zazdelo in sem se odločil, da Jasno in Lauro počakam, da jima pomagamo. Pa jih kar ni in ni bilo (le Mitja je prišel, da sva skupaj čakala), čez čas sem pa v povsem v drugem breznu, krepko nad mano in zelo daleč proč luč zagledal. Sem ugotovil, da je Jasna in ji vpil, da je zašla, da naj pride do mene in kam da rine, pa je vpila nazaj, da je ona pri lulku in da sem jaz zašel …

Ker je tako markanten smerokaz skorajda nemogoče zamenjati s čim drugim, sem seveda priznal napako in se pridružil skupini, Laura je pa že par sto metrov pod zemljo začela vriskati, da bo ona novico napisala za internetno stran našega jamarskega kluba, ker jaz definitivno ne bom priznal, da sem se izgubil!

Ma, saj človek mora imeti kakšno veselje in motivacijo, da se na površje prebije!

Smo ven pokukali šele okoli osmih zvečer, a je bilo še sonce. Ko smo se preoblekli, smo bili pa deležni tradicionalne gorenjske gostoljubnosti – odojek, mesnine z žara, golaž, potica, pečen krompir … Smo se najedli, da smo kar pokali …

Jasna in Laura sta se zaradi obveznosti malce pred polnočjo domov odpravili in bi morda še celo normalno domov prišle, če se domačin, ki je vozil pred njima in jima kazal pot v civilizacijo, v gozdovih ne bi izgubil in jih je po debeli uri ali še malo več šele Jasnina navigacija rešila, mi smo pa uživali ob ognju pri druženju z jamarji iz vse Slovenije. In je bilo prav prijetno, dokler nekaj po polnoči ni malce dež popadal, nič drastičnega, smo bili itak pod plahto, a je Mitja priskakljal do mene. Da bo kar pri meni spal. Se mu, ko smo prišli, ni ljubilo postaviti šotora in ga je Žekar povabil v svojega. Ko ga je postavil, in postavil je neko majhno pasjo utico, je pa Mitja pogledal moj šotor, ki je bil ene trikrat večji in zatrmulil, da bo spal pri meni. Jaz se pa seveda nisem dal, sem imel s sabo še sobotno prilogo, ki sem jo nameraval prebrati in ker pri branju tudi kadim, kar mi daje velik užitek, saj zelo pogosto v postelji pač nimam priložnosti kaditi, sem vedel, da bo zagotovo protestiral. Ga je potem Žekar potolažil, da on bo itak zunaj spal, da to rad počne in smo bili vsi zadovoljni, dokler seveda malce dež mi popadal nekaj čez polnoč. A se kar nisem dal in res sta se potem v tisto pasjo utico spravila, kar me je neizmerno zabavalo. Utrujenost zaradi jame in nekaj piv in so vse ovire padle. Šotor pa tako majhen, da sta se morala sinhrono obračati! Sem potem, ko sem že bral v svojem šotoru, ki je bil postavljen tik njunega in bi nevedni opazovale morda celo lahko pomislil, da je Žekarjev šotorček le prostor za gojzaje za prebivalce mojega šotora, poslušal, kako se je Mitja matral, ko se je slačil. Ne, nista se vžgala, če ste nesramno pomislili, a le tako skupaj sta se stiskala in res je bil prostor tako majhen, da sta kmalu oba zakuhala …

V nedeljo zjutraj me je zbudil pa zlatega Marka Z. glas, ki ga nisem videl že sto let in se je prišel malce v jamo pretegnit, pa še brata je s sabo pripeljal, da si povsem nov kombinezon umaže. Sem vstal in pri srebanju prve kavice ugotavljal, da je bil Walter tako ves v vse novo opravljen, da nihče ne bi mogel ugotoviti, da je šef jamarske reševalne … So izginili v jamo, potem se je pa Davo prikazal. Eden prvih raziskovalcev Leške, ki si bo kmalu 80 križev nakopal, če si jih še ni in sem mu čestital. Se je prejšnji dan namreč spustil skoraj 80 m v jamo. Pa je postokal, da to ni to, da pred leti je kar tekel ven, a sem ga potolažil, da je to normalno. Da jaz sem ga včasih zjutraj tudi 10 minut lomil, da sem šel lahko sploh lulat, zdaj sem pa vesel, če je vsaj toliko, da po prstih na nogi ne močim …

Par kofetkov, da se je še Grdin zbudil in smo se odpeljali domov. Pa seveda smo se na kavi še v prvi gostilni ustavili in ker so imeli tam ravno trampolin in že najmanj ene 20 let po njem nisem skakal, sem vprašal natakarico, če zadeva zdrži 90 kil. Je suvereno zatrdila, da zrži, če zdržijo moja kolena in itak da sem takoj sprejel izziv! Sem hotel skočiti tako visoko, da bi prek ograje Mitjata videl, a sem po nekaj minutah odnehal. In se bolj zmatral kot dan prej pri spustu na skoraj 400 m!

Leška je zakon. Je to tudi Laura priznala, ki ji je šlo ven ekspresno in na moje privoščljivo sporočilo, da upam, da jo vse boli, začuda priznala, da jo. A sem prepričan, da bomo drugo leto spet na Gorenjskem. Jama je bogovska, gostolubja ni za prehvaliti, pametni so pa tudi. V Čaganko k nam ne pridejo …

 

Priročnik Prva pomoč v jamarstvu

Klemi je opravil veliko delo, skupaj z zdravniki JRS je napisal priročnik o prvi pomoči v jamarstvu, bil je idejni oče in gonilna sila projekta. Skupaj z našimi zdravniki so ugotovili, kako z improviziranimi sredstvi, ki so pri roki v jami, najbolje pomagati poškodovancu pri najbolj pogostih poškodbah, ki se lahko zgodijo pri raziskovanju podzemlja, potem je pa še prijatelje iz ekipe Prve pomoči skupaj zbobnal, da so zaigrali vse poškodbene situacije, ki jih je Grdin potem profi pofotkal in oblikoval v knjigo. Plus par filmčkov je posnel, da je zadeva bolj jasna!

No, priročnik je zdaj v elektronski obliki na voljo TUKAJ, v papirnati obliki bo pa tudi kmalu zaživel. A ko sem danes malce listal zadeve, sem nenadoma ugotovil, da vseh nevarnih situacij pa moj prijatelj le ni pokril v priročniku. Strupi so že takšni …

Namreč, ko smo že ne vem katerič dolgo v noč sedeli v studiu pri Grdinu in sva ga s Klemijem bolj ko ne le občudovala ter le tu in tam kaj sugerirala, so se Klemiju enkrat zasolzile oči, dušiti ga je začelo, komaj je skočil pokonci in stran od Grdina. Jaz sem sicer že star in bolj slabih refleksov, a me rešujejo izkušnje! Plus Grdina poznam ko lasten žep, kakopak, kar je pogosto prednost. Ko sem videl Klemijeve simptome, kar se je zgodilo v pol sekunde, sem praktično še preden je Klemi pogruntal, kaj se dogaja in skočil pokonci, že drvel proti balkonu. K svežemu zraku in rešitvi. Klemi se mi je pridružil kakšno sekundo kasneje, a je bil prepozen, strup je že vdihnil in je težko dihal pa na bruhanje mu je šlo. Jap, to je verjetno mladostna neizkušenost …

Grdin je pa kakopak sedel za računalnikom in prav iskreno začudeno buljil predse, res mu ni bilo nič jasno. Da po njegovih pričakovanjih tisti majhen mehurček, ki ga je nonšalantno iz riti iztisnil, sploh ne bi smel smrdeti, je začudeno ponovil parkrat! Potem je pa tudi on vstal in se nama pridružil na balkonu. Prav začuden še kar naprej. Da narava je to res dobro naredila, da ko ga stisneš, ustvarjalcu prdca ta sploh ne smrdi, ampak, je ugotavljal, to očitno vedno ne drži, ker tisti je bil pa res tako grozen, da celo sam ni mogel zdržati …

Jap, zna dobro knjigo narediti, zna kvaliteten film posneti, dizajnira super, a na žalost je dober še marsikje drugje …

Priročnik