Skoraj že jama

Če v nedeljo ne dežuje, je skoraj škoda ne delati na novi jami, smo si rekli in odpeketali proti Čaganki. Črt je bil že gor, si je medeni mesec privoščil, nam pa ni, zato je kamero pred bivakom pokril, ker je ni znal izklopiti. Pa, roko na srce, bohvedi kakšne posnetke bi zabeležila, če jo je moral pokriti, sem prepričan, da si jih nihče od nas ne bi hotel ogledati …

Tokrat smo imeli že peto akcijo, a ker ni bil vsakič prisoten naš pedantni predsednik, ki vse beleži, ne bomo nikoli vedeli, koliko materiala smo že ven potegnili. Mislim, saj tam ob bodoči jami je že ogromen kup, a statistike, koliko sodov, pa nimamo. Smo krepko delali (okej, tehnično gledano bi moral napisati, da so delali, a sem tudi jaz nekaj brkljal, sem luže z vlake v dolino spuščal, ker se zdaj poleg Kacota edino še jaz lahko pripeljem z avtom do bivaka!), okoli dveh smo si pa kosilo privoščili. Je celo Manca iz vroče zakurjenega bivaka h ognju prišla, da jo je lahko predsednik pohvalil, ker je pisker pomila, da smo mu prebranac v njem skuhali, ker edini od nas mesa ne je. Okej, pa da ga je pomila, je celo malo pretenciozno trditi, le splaknila ga je, ker je bil malo prašen, torej ni ravno veliko truda vložila v trud očarati predsednika. Je zatorej malo bolj počasi do nas od bivaka hodila, za tistih par metrov si je kar krepko čas vzela in ko sem jo opozoril, da je skoraj tako počasna kot Tjaša, je pojasnila, da namenoma, da si jo bomo lahko bolje ogledali! Evo, priznam, velikokrat brez besed ne ostanem, tokrat za trenutek sem! Saj sem potem protestiral, da se mora še kaj okoli osi obrniti med hojo, če želi pozornost pritegniti, potem sem se pa spomnil, da gre lahko večina tam prisotnih v zapor, če bi preveč gledala in smo se raje hrani posvetili. Urči se je pa poleg hrani posvetil še dresuri, sem lahko mojstra direktno pri delu občudoval! Je tudi tanovo pripeljal, da vidi, kaj jamarji počnemo, zadevo pa še za uvajanje potem izkoristil.

Boš pivo, jo je vprašal.

Ne, je odgovorila. Boš ti?

No, zdaj ko si že ravno vprašala …

Pa je to še pri par drugih zadevah ponovil in je kar ratvalo. Pa sploh kaj veliko truda ni vlagal v to. Ko je recimo za pivo vprašal, sploh niti nakazal ni, da hoče vstati in pivo ji prinesti, če bi si ga zaželela, recimo, kar tako mimogrede je to navrgel!

No, kdor zna, pač zna …

Smo potem še malo delali (okej, so delali), malo sem pa še jaz tamladi treniral, sem jima pokazal, kje imamo vodo in krpe in cet in kako se voda segreje, da se posoda lepše opere, potem smo pa z delom zaključili (jap, še malo, pa bo jama za registracijo, torej 11 m) in klobase na žar vrgli.

Potem smo se proti domu odpravili, jaz in Kaco edina od bivaka z avtom, Črt in Manca sta se odločila pa še malo ob ognju kakor posedeti. Da ne bi kaj zagorelo pa to …

Na gozdni cesti, kjer so imeli ostali avtomobile, sem zaustavil, da se poslovim. Predsednik je bil ves živčen, je po avtu denarnico in nahrbtnik iskal potem pa ugotovil, da je zadeve verjetno pozabil v bivaku in se je peš napotil nazaj v temo. In ker nisem še tako zelo star, sem seveda vzel telefon in takojci poklical njegovega sina, ki je ogenj kukr še malo vahtal, da ata nazaj prihajajo. Pa je bil nedosegljiv. Sem zmignil z rameni in se odpeljal domov, če so pa tudi predsednik in predsednikov in bodoča predsednika mlajšega  zmignili z rameni, preden so se odpeljali, pa ne vem …

Doma sem jih pa poslušal, itak. So kuzlico pod tuš odpeljali, da jo primerno hiši spet naredijo, pa se je tuš skoraj zamašil od vsega blata, ki so ga sprali z nje. Kaj naj rečem, tudi moja kuzlica, ki je tudi še mlada, se je gor imela lepo …

Dokaj zaželen

Ker JRS rešuje tudi z žičnic, smo se letos odpeljali do Bovca, kjer je na kaninski žičnici potekala velika akcija reševanja iz jajčkov. Z gasilci, gorci, jamarji.

Zjutraj je scalo, kakopak, kakor se za vajo spodobi, više gor je snežilo. Ker nas je bilo iz JRS 35, vsi nismo mogli trenirati reševanja ujetih, smo bili pa dobri za ujetnike v jajčkih. Sem se dobro oblekel, ker sem vedel, da bo trajalo, pa nahrbtnik sem s sabo vzel, kjer sem imel celo oddejico, predvsem pa kuhalnik. In to me je naredilo za dokaj zaželenega za družbo. Kar nekaj jih je hotelo v jajček z mano, a na koncu se je tako odpeljalo, da sva, ker smo bili v majhnih kabinicah po dva, skupaj pristala s Potrpinom. Ko se je žičnica premaknila, sva z zanimanjem ugotavljala, kje se bo zaustavila, ker ponekod je menda celo 100 m do tal, a sva imela srečo, le kakšnih 20 ali 30 m naju je ločilo od matere zemlje, ko smo obtičali v zraku. Najprej sva seveda malo vpila v par jezikih, takoj ko sva prve reševalce zagledala, saj so na žičnici kakopak tudi turisti. Malo hilfe, malo ajuto, malo upomoč, po slovensko sva pa samo preklinjala, da kdaj nas bodo dol sneli, da midva sva prišla smučat, ne pa bingljat v zraku. Gospodična spodaj naju je pomirila, da delajo vse, kar je v njihovi moči, da nas čim prej rešijo in je odhitela naprej v hrib še druge pomiriti, čeprav sva hilfala in ajutala za njo, ko da se utapljava.

Potem sva si sendvič privoščila, nato sem pa kar za kavico pristavil, ko sva že kakšno urico bingljala. Preden sva si jo privoščila, sem seveda zadevo še pofotkal in fotko premraženim kolegom v sosednjih bingljajočih se jajčkih poslal, da so lahko kletvice mi nazaj poslali, pa še nekaj sladkarij sva si privoščila, potem se je pa že gorska reševalna do naju prebila. Prvi je šel dol Potrpin, je imel na sebi jamarski pas, čeprav je mene bolj zeblo. Možakar je namreč v jajčku lahko vzvravnano stal in je lahko celo malo telovadil, da se je ogrel, mene so pa samo kofeti greli. No, plenica, v katero sem se vtaknil, me je tudi pogrela, ker po navadi druge vanjo vtikam, na sebi je velikokrat še nisem sprobal. Me je gorc pohvalil, da sem prvi, ki sem se sam v plenico spravil, da ponavadi so bolj boječi, je pa vseeno preveril, kako sem napravil. Na mojo prošnjo, kakopak …

Spodaj so nas drugi reševalci pričakali, da so nas po brezpotju do ceste spravili, tam so nas pa gasilci sprejeli in v dolino odpeljali. Na ričet in kavico. Potem smo pa lahko že proti domu odpeketali. Če bi se na prelazu zaustavili, bi se lahko celo malo kepali, a se nismo, smo se pa na milijon kofetih med potjo, zato domov nisem prišel še podnevi, kakor sem upal …

 

Riž in najlonke

Letos se je tako poklopilo, da sta bila četrtek in petek praznična, kar pomeni že skoraj tamal dopust in ko sem na ferajnu predlagal, da bi udarili večdnevni prvonovembrski tabor pri Čaganki in še kaj postorili v jami in okolici, so bili sicer takoj za, le predsednika je skrbelo, če bo poleg mene sploh še kdo prišel. Ker bodo šli raje na morje, recimo, ko bo toliko dni fraj, ne da bi bilo potrebno vzeti dopust.

Mene ni, ker Žeki se je prijavil že tri mesece prej, to sva pa že ekipa, ki lahko kaj naredi in čeprav sem v mailu po nesreči pozval jamarske kolege, naj se nam pridružijo na prvomajski tabor, jih je na koncu vseeno prišlo 28!

Šefa ni bilo, kakopak, je šel z ženo na morje. Je pa dal kartico, da sem hrano nabavil in še par malenkosti in sem ga kar videl, kako si nohte grize vsakič, ko je dobil obvestilo, da sem jo potegnil, a je bil kul, ni poklical in protestiral!

V četrtek zgodaj dopoldne, ko smo se začeli zbirati, je seveda deževalo! Napeli smo cerado pred bivakom in nad kuriščem (ker golaž se dolgo cmari), potem sem pa moral iz toplega bivaka skoraj nagnati najprej Remiha in Anžija, da sta se odpravila proti dnu Čaganke, kjer sta nameravala preživeti dva dni in v Kalahariju kopati nadaljevanje, malo kasneje pa še Tičarja, Žekija, Daliborja in Boškota, ki so se odpravili v Južni rov, kjer se je Tičar namenil v različnih dvoranah pobirati vzorce zemlje, da bo napravil nekakšno raziskavo. Saj vsega nisem razumel, me je vmes, ko je razlagal, da bodo poskusili ugotoviti, kdaj so tisti vzorci zemlje nazadnje videli svetlobo ter s kakšnimi raziskavami se to ugotovi, začela peči glava, ampak ko bo to enkrat narejeno, bomo menda vedeli, kako stara je Čaganka. Se mi to zdi sicer totalno neumno, ker bi mu lahko jaz za par kofetov povedal, da je stara stara, res stara, ampak kaj bi znanstvenikom jemal veselje.

Vmes so prišli še Krkaši, ki so imeli sicer svojo akcijo, a bi morali do jame po dežju predolgo hoditi in so se raje kar k nam pripeljali. Štirje so se v Čaganko odpravili malo mišice pretegnit – Irena okrepit zadnjico, ker so ji rekli, da jamarstvo to naredi, Robi kakšno kilo dol snet, ker jamarstvo menda tudi to naredi (če prej ne poješ za štiri, kakopak), Maja in Jani sta šla pa menda samo iz firbca.

Ostali Krkaši so meni pomagali lupiti in rezati čebulo za golaž. 5 kg smo jo zličkali, Jasna in Tjaša sta potem zadevo nad ognjem kontrolirali, Ana je pa kontrolirala njiju.

Ponoči so začeli počasi ven hoditi, ravno ko je bil golaž kuhan. Irena je bila zadovoljna z rezultatom, je dosegla svoj globinski rekord in je ponosno povedala, da je potem zunaj kar enega glasnega damskega spustila, da prekontrolira mišice, čeprav je Jani, ki je hodil za njo, takojci protestiral, da ni bil damski, Robi je bil pa tudi zadovoljen s pokurjenimi kalorijami, zato je še en sendvič pojedel, ko je čakal, da se golaž shladi. Majči ga je pa spodbujala, naj kar nadoknadi pokurjeno energijo, da jo bo ponoči potreboval …

Smo moževali pri ognju kar pozno v noč kljub dežju, so krepko kurili, čeprav me je kar bolelo, ko sem opazoval, kako drva iz drvarnice kopnijo ko lanski sneg.

Ko sta se okoli dveh zjutraj iz skoraj pol kilometra pod površjem javila Anži in Remih, da sta končala s tlako, da samo še nekaj pojesta, potem se pa spravita v spalke, smo se pa tudi mi počasi odpravili v postelje …

V petek se je ekipa krepko povečala, so malo pred deveto prišli Uroš, Kaco, Črt in Manca, da se lotimo Jame pri vlaki, ki je vsako leto edina tam okoli prepihana, a se dela seveda nismo takoj prijeli. Najprej smo zajtrkovali, kakopak. Jajca s hrenovkami in sirom. Robi je jajca mešal z ogromno kuhalnico z eno roko, drugo je pa imel v žepu, torej je jajca mešal z dvema rokama, potem je pa od Tjaše zahteval, naj hitro sol prinese. Od Tjaše lahko zahtevaš vse, samo hitro ne, zato so bila malo bolj zapečena, kakor je želel. Je kuho nato prevzela Ana, predvsem verjetno zato, ker kuharice lahko vmes kakšen pelinkovec nagnejo in je Tičar ugotovil, da se je že začelo. Je bil v jami cel prejšnji dan, zato pač ni mogel vedeti, da se niti končalo ni …

Po zajtrku sta si Uroš in Črt že pivo privoščila, sta navajena te ure, takrat v trgovinah alkohol sprostijo. In preden si je Urči odprl drugo pločevinko, je še posvaril, da med nami ni predsednika, zato ne bomo pili. Da ga bomo žrli …

Žekija in Tičarja smo kot zamenjavo Anžiju in Remihu poslali proti dnu, čeprav sta imela usrano opremo od Južnega rova, ostali smo se pa v tisto ob vlaki zapodili in garali, ko da smo plačani. No, okej, garali so tisti, ki so bili pod zemljo, mi smo se bolj z električnim vitlom igrali in zabavali na soncu. Smo v jamo spustili še Aninega nečaka Nizozemca, ki je bil prvič v Sloveniji, kar v sodu, ker ne zna plezati, in je bil navdušen. Kakšnih 30 polnih sodov smo dvignili, preden smo se na kosilo odpravili. Ja, uganili ste, za kosilo smo jedli makaronflajš. Smo v golaž le malo vode dolili, par juh iz vrečke, par kilogramov makaronov in polento in je bilo okusno za prste polizat. Potem smo se nekateri spet na tlako podali, večina jih je pa ob ognju obsedela, so Klemi, Tico in Grdin prišli nejamarski program vodit.

Ob šestih popoldne sta vsa blatna mimo nas iz Čaganke prišla Remih in Anži, nas je pa šele okoli devetih zvečer lakota k bivaku odnesla.

Tam pa žurka, da ni za povedat, ko da je dan republike, ne pa dan mrtvih!

Me je od celodnevnega premikanja tistih sodov hrbet bolel, sem pojedel nekaj odlične Grdinove na žaru pečene vratovine (žerjavico se je verjetno videlo iz vesolja, od polne drvarnice drv jih je ostalo samo še pol), potem sem se pa okoli enajstih kar v posteljo odpravil hrbet zravnat in knjigo brat. Pa ne samo zato, ker smo bogemu Remihu, ki ga je Čaganka v križ udarila, morali pomagati vsakič, ko je hotel s stola vstati in sem se bal, da bo hotel še za na stranišče pomoč pa si bo mene izbral! Res sem bil zbit. Žurka zunaj me niti ni motila, mladci si pač morajo tu in tam dati duška, a kar se je dogajalo potem, bom najraje kar zamolčal!

Pred stoletji, še v gimnaziji, me je mama od prijatelja prosila, če pridem pomagat nabirat bezek, da bo naredila sok. In ker sem ves čas visel pri njih, sem prišel, itak. Smo cel dan nabirali tisto pizdarijo, potem pa še sok pomagali delati. Zvečer je pa večerjo naredila. Glave družine ni bilo nikjer, za mizo smo sedeli le ona, trije otroci in jaz. Smo mirno jedli in se pogovarjali, ko se je nenadoma zališalo, da nekje teče voda. Kot bi nekdo točil vodo iz zalivalne cevi v vedro z vodo nekje z višine. Me je zvok začudil, a še bolj me je začudila reakcija ženske, mojega sošolca ter njegove leto dni mlajše sestre. Ni je bilo. Kot da bi samo jaz slišal tisti zvok. Mi je bilo čudno, a rekel nisem nič, je pa rekel najmlajši sin, ki je obiskoval morda tretji razred osnovne šole, ki je očitno šel raziskat, kaj je to za en zvok in je pritekel nazaj v jedilnico – mami, mami, ata v bezgov sok ščije! Jih je dobil okoli ušes, itak, vsem tam za mizo je bilo pa nadvse nerodno. Okej, edino tamalemu ne, on je bil samo zmeden, ker ni vedel, zakaj jih je fasal …

Zdaj vem, je izdal družinsko skrivnost. Ata je bil alkoholik (ali pa je le prepogosto v kozarec pogledal, kaj pa vem, čeprav to je isto) in vsega se pač ne pove …

A jebajga, jaz sem ko tisti mali, bom kar povedal, kako luštno smo se imeli.

Sem torej v miru ravnal hrbet in bral, zunaj so žurali, malo čez polnoč je pa do mene prišel razneženi Klemi. Da to ni prav, da nisem z ostalimi, da se jim moram pridružiti. Saj sem se otepal, to že, a hudič je bil vztrajen! A vi veste, kako je slišati Kumbaja my Lord z najbolj otožnim glasom zapet in z alkoholno zjebanim posluhom, ki ti nabija pol ure v uho na ves glas?! Sem vstal, kaj sem pa hotel in se pridružil bandi ob ognju. Pa Klemi ni odnehal, je pel, ko da mu gre za življenje, pa vse je imel rad, ko da odhaja na vojno, nekaj čez drugo uro zjutraj mu je pa ena varovalka pregorela, se mi zdi, je začel pa Nipičevo silvestrsko peti. Saj prvič je bilo smešno, pa petnajstič tudi, ampak ko jo je šestnajstič zapel najbolj doživeto, je pa eno žičko skurilo tudi Ticotu in je začel odštevati. Pet, štiri, ena, srečno novo leto! Dvojko in trojko je zgrešil! Potem smo si čestitali vsevprek, ko da je res in novo leto in božič in hanuka, še par Nipičevih je zakrulilo v noč, tudi Kumbaja se je pojavil, Klemi je še imel energijo, na koncu sem moral pa še eno raketo, ki jo imam za obrambo pred medvedom, če spet kdaj pride, v zrak spustiti. Si sploh ne morete predstavljati, kakšno veselje je to povzročilo! Pa sem jo spustil brez slabe vesti, noben pameten medved nikoli več po tej žurki ne bo prišel do bivaka!

Zaključili smo s koncertom v D-duru za motorko, je Jani malo zašpilal pod oknom, kjer sta spala Robi in Maja. No, nismo zaključili, le jaz sem zaključil, sem stekel v bivak in se zaklenil. Pa slušalke v uho in sem uspel nekako zaspati …

A ne za dolgo. Malo po sedmi uri zjutraj, v soboto, je že Klemi kolovratil po bivaku in iskal svojo zobno ščetko. Da kam sem jo dal, da sem jaz upravnik bivaka. Sem mirno priznal, da če bi vedel, da jo ima tam, bi si jo že včeraj v rit vtaknil in mu jo z veseljem potem dal, a ni odnehal. Me je povsem razbudil in sem kar vstal. Robi je bil že pokonci, je kuril, da si je pogrel meso, ki je ostalo od večerje, pa še makaronflajš je postrgal iz kotla, da ga je bilo kasneje lažje oprat. Ko sva kofetkala, sem pa motorko zagledal in ga vprašal, ali zna špilat na njo. Itak se mu je obraz razjasnil ko polna luna in je vzel najbolj grčasto poleno in ga tik ob Janijevemu šotoru razžagal po dolgem.

Potem sem tam ob ognju kavice žulil in užival, ko sem opazoval, kdo je iz kakšnega šotora prilezel. Ma saj so vsi mladi in ledek in frej in ni blo nobenega greha, a kakšen moralni maček je pa vseeno bil poleg tistega tapravega. Zvečer so bili nekateri res možakarski z besedami, zjutraj so pa nekatere tisto Šifrerjevo pele, da dec ne more …

Ja, lepo je navsezgodaj sedeti ob ognju, srebati kavico in opazovati svet okoli sebe!

Za stranišče je bila čakalna vrsta in ko se je iz majhne hišice vrnil Jani, je vse opozoril, da kljub temu, da je hišica majhna in prepihana, naj nihče vsaj pol ure ne gre vanjo, če se ima rad. Robi je stopicljal, da on se ima rad, a čakati pa ne more, zato sem mu nabral polno vrečko žaganja, ki sva ga sproducirala z Žekijem (ko sva drva za zimo pripravljala, da so jih lahko za novoletno žurko pol pokurili), da ga strese v luknjo in je nazaj prišel ves zadovoljen, da zadeva deluje. Itak da deluje, na koncu bomo še kvaliteten kompost prodajali, sama kvalitetna hrana in še bolj kvalitetna pijača …

Začuda se je po zajtrku (palačinke, hvala Ana, z marmelado, hvala Mančina mama) kar vse nekako pospravilo in posoda se je pomila (pohvala Tjaši, enkrat bo še taprava žena nekomu!), nekateri so se domov odpravili, tapravi smo se pa še enkrat v Jamo ob vlaki zapodili in garali skoraj do noči.

Na koncu smo Tičarja in Žekija počakali le Robi, Maja, Jani in jaz. Tam okoli sedmih zvečer, ko me je že malo skrbelo, sem predlagal, da se do jame odpravimo. Ko sem pokukal v prvo brezno, je nekje ravno na sredini Tičar se matral. Itak da sem zavpil od veselja in bi bogeca, ki je v Južnem rovu zemljo nabiral, naslednji dan pa na dnu Čaganke dva dni garal ter preživel, kmalu kap. Še dobro, da je bil na štrik privezan!

Žeki je švical malo niže dol in čeprav je bil utrujen, je začel čebljati iz globine, ko da je navit! Itak da smo se trudili razumeti ga, a je Tičar, ki je z njim preživel intimne tri dni pod zemljo, le resignirano odkimal z glavo. Nima gumba za izklopit, je mirno pojasnil …

Ko smo čakali, da še Žeki ven pride, sem Tičarju na hitro pojasnil, kakšno žurko je zamudil. No, video sem mu pokazal. In je pohvalil najinega skupnega mladega prijatelja, da je res dober. Da zna dvigniti ljudi, s tem da sebe zbije po tleh. Je pa res, da smo mu vsakič pomagali vstati …

Še Žeki je prisvinjal ven, smo jima spekli klobase, pivo odprli, potem smo se pa domov odpeljali. Tridnevni tabor Čaganka se je končal. Uspešno. Bo šlo povsod naprej, le delati bo treba. Kar pa znamo. Ko 28 ljudi skupaj stopi, ne more biti slabo!

Aja, najlonke in riž.

Takšno sporočilo sem dobil od Anžija, ko sem nabavljal robo za tabor. Itak sem ga takoj poklical, če ima vse ovce preštete, pa je pojasnil, da to potrebuje za posodo, v kateri so spalke. V spodnjem bivaku, skoraj pol kilometra globoko. Da se vlaga in plesen ne zaredita. Riž sem kupil, najlonk pa v trgovinah, kjer sem kupoval hrano in plinske bombice in podobno, niso imeli. Zato je Anži vzel dvoje rabljene od svoje predrage. Remih je celo navijal, naj ji ene mrežaste sleče in še tople dol prinese, da bosta imela kaj počet po tlaki v Kalahariju, sam če jih je res, pa ne vem.

Ko sem Žekija vprašal, če je v posodo s spalkami dal tudi riž, je pa odkimal, potem se mu je pa posvetilo. Da je videl najlonke dol, a je mislil, da jih ima tam Tico, za spanje. Da je enkrat na smučanju videl, da ima nekaj podobnega …

Spalke bodo naslednjič smrdele torej. Najlonke pa ne več …

Na centimeter

Ko sem pred kratkim videl, da je Irena trapljala po že pred sto leti opuščenem rudniku pri Mokronogu, sem se spomnil, da sem si želel zadevo ogledati tudi jaz, pa nikoli ni bilo prave priložnosti. Sem jo poklical, sva določila datum in danes na lep deževen dan krenila v gozd.

Vhod v rudnik ne najdeš kar tako, čeprav so znamenja o nekdanjem rudniku vsepovsod v gozdu. Večinoma so zasuti, edini, ki menda še obstaja, je pa skrit in moraš vedeti, kje je. Saj pravzaprav niti ne vem, kaj sem pričakoval od akcije, bolj ko ne sem si le željo spred let nakanil uresničiti. A že ko sva se sprehodila po prvih metrih rovov, me je kar nekakšno navdušenje prevzelo. Saj kakšne lepote ni, navdušen sem bil nad tem, kako so ljudje že pred stoletji kopali hodnike v živo skalo!

Rudniški rovi, kar jih je še ostalo, so pravcati labirint v več nadstropjih. In pokukala sva prav v vse. Sem pa zadevo debelo podcenjeval. Res jih je prehodnih le še kakšnih 800 metrov, a s sabo ne vzeti vode, hrane, rezervnih baterij za svetilko na čeladi, ki sem jih praznil že vsaj v dveh jamah, je skorajda neumno. Pa plezalne opreme sem tudi vzel le za okus, čeprav mi je Irena povedala, da se bova spustila globlje od 30 metrov. Ja, saj sem vzel skoraj 100 m vrvi, a jaški niso en za drugim! Ko sva po kakšnih dveh urah končno prišla so zadnjega, ki je najglobji, sem skočil nazaj do transportke in odrezal vrv, kar jo je še ostalo. A če ne bi na pritrdišču zvezal dveh gurtn, ki sem jih še imel in na koncu na vrvi razvezal vozla proti izpadanju, bi obvisela kakšnih 10 cm nad tlemi in se ne bi mogla izpeti!

Pa bi bilo to škoda, kajti spodnji rovi so me najbolj fascinirali. Ravni, kot z ravnilom potegnjeni, z nešteto križišči. Irena je poskakovala med hojo, jaz sem pa hodil ko osemdesetletni starček, ves čas sklonjen, pa še vseeno sem z glavo butal ob strop! Sva se ves čas ozirala nazaj, da bova vedela, kako se vrniti, pa tudi v kakšne stranske, že deloma zarušene rove sva se rinila. Tudi v zelo ozek poševni rov proti površju sem se zarinil nekako, ker me je firbec, kam bo peljal, pa se je neugledno zaključil. Šele ko sem drsel nazaj dol, sem opazil, da so na vsak meter v stene na obeh straneh izkopane nekakšne poličke, kamor so postavili leseno gredo, da so lahko kopali navzgor!

Jap, res so me zadeve kar fascinirale! Menda je o rudniku pisal že Valvazor, zdaj me že toliko firbec, da bom poskusil najti kaj zapisanega …

Več kot štiri ure sva trapljala po podzemlju in se navduševala nad nekdanjimi garaći v podzemlju, v eni od dvoran še relativno blizu vhoda sva celo mačko opazila, ki se je skrivala za neko skalo. Ne preveč uspešno, vsakič, ko sva jo obsvetila, so jo izdale njene zelene reflektivne oči …

Zunaj je pa scalo, kakopak in čeprav je bila jama suha, sva do avta prišla mokra. Še kofe v eni od neštetih mokronoških gostiln potem sem pa že kar med vožnjo domov naročil pico. Čeprav nisva bila v tapravi jami, človeka vseeno zlakotni …

 

Vse je v redu

Imeli smo zadnjo letošnjo vajo reševalnega centra Novo mesto. S Klemijem sva bila v vasi Krka že ob pol osmih, ko sonce še ni vzšlo in je pokrajino še melica prekrivala in je bilo mrzlo za popizdit, midva pa prva. Pa kam gre ta svet!? Okej, Tanja je bila že tam, ampak ona ne šteje, ona je vedno prva. Pa dva bumbarja sva v avtopralnici videla, ki sta vsak svoj avto drgnila že navsezgodaj in mi ni bilo nič jasno, kaj je z ljudmi, pa je potem Tanja pojasnila, da sta morda šla na ohcet. Ampak ohcet ni sredi noči, sem prepričan, misterij je ostal nepojasnjen, pa sonce je prišlo, hkrati z njimi pa tudi reševalci.

V steni smo se razpodili vsak k svojim nalogam, jaz sem se Ticota držal, je najbolj izkušen blefer, in najbolj ve, kako najti najlažje delo in izgledati, kot da se najbolj matraš. Sem mu uspešno pomagal …

Lepo smo trenirali in ponavljali, tudi kaj novega poskusili, celo en manevrček sem poskusil, za katerega so bolj izkušeni trdili, da je povsem varen, delali ga pa niso, manj izkušeni smo se pa veselo vozili gor in dol. Če so pa rekli, da je varen …

Najbolj požrtvovalen je bil spet zlati Marko Z., ki se je pustil zapakirati v nosila in smo ga trajbali gor in dol on je pa samo ležal, le ko sem ga začel na vrvi jaz premetavati, je eno na hitro zmolil. So pa napravili napako in so mu roke ven pustili in ko smo ga za hip kar v nosilih na tla odložili, da pripravimo nov manever, nam je skoraj ušel. Zapakiran v nosila! Se je z rokicami odrival, a ko ga je preveč k ognju zaneslo, je odnehal in se pustil maltretirati še kakšno uro.

Potem smo klobase nad žerjavico vrgli, so teknile, nato pa še en bolj divji reševalni manever poskusili, pri katerem smo vsi uživali, le on je bil bolj bled. Ko je bil v zanesljivih rokah Borisa in Ticota in je v dolino že letelo čez drn in strm kot brez zavor in sta se oba privezana na nosila smejala ko dva šmrkavca, je bil tako togoten, da se je kar za eno drevo prijel in se poskusil rešiti, pa mu seveda ni uspelo. Mimogrede so še veliko skalo prevrnili, ki je malo po nosilih podrsala, a ker je Borisa in Ticota zgrešila, sta ga potolažila, da je v redu.

Kurac je v redu, sem zlatega Marka Z. po dolgem času slišal malo se razjeziti, a sta ga potolažila, da je res v redu in ga strajbala do doline, kjer je lahko šel končno spet malo ven iz nosil, da si spočije od reševanja.

Pa ne za dolgo, smo ga spet v nosila in na štrik spravili, da smo potrenirali še premikanje nosil iz horizontale v vertikalo ter nazaj. Ko sem ga zajahal, da sem ga lahko dobro zagrabil, da ga prekucnem, sem pa ugotovil, da je moja rit direktno nad njegovim obrazom in sem si izpolnil dolgoletno željo. Enega nekomu direktno pod nos stisniti. Mi je bilo edino žal, ker je imel na čeladi vizir, ga je bolj slišal kakor zavohal, jaz sem ga pa potem bolj zavohal kakor slišal, ker je šel kakopak gor …

Končali smo začuda še podnevi in na analizi začuda tudi komandant ni nič godrnjal, ker tokrat je bila šefica Tanja in se je lahko on z nami igral …

Se pa vsaj nekateri nismo direktno domov odpeljali, smo se ustavili še pri Anžiju, ki je praznoval rojstni dan. Nam je ves ponosen postregel s torto, ki jo je naredila njegova najljubša in ponosno pokazal malega jamarja, ki je rinil nekam proti sredini sladice. Ker revež ni vedel, da njegova najljubša pač ni mogla počakati, da se torta razreže in je za poskušino s prstom luknjo izvrtala za par grižljajev, ker takšne ženske pač so, ko je ugotovila, da zadve ne bo mogla zakriti, je pa enga Kena iz marcipana noter porinila. Ma, saj je iznajdljiva, priznam. In, ne, Anži ni pustil, da bi pojedli njegove noge …

Na koncu je pa kakopak še Remih prišel (ko je šla njegova spat) in takoj parkrat po mizi udaril in Anžijevi predragi ukazal hrano in pijačo mu prinesti. Ker si je to vedno želel, pa doma ne sme. Anži je pa tudi debelo gledal, a sem opazil, da bo moral še kakšno olimpijado ali dve počakati, preden bo dovolj pri kondiciji, da tudi on udari po mizi. Ker se bo moral potem na hitro premakniti na rezervni položaj …

No, jaz sem se pa domov prestavil, ko so pravi možaki po kozarcih posegli, ker za nekatere športe sem pa že prestar …

 

Razbite sanje

V četrtek naj bi šla z Remihom ob štirih popoldne v kamin. Da bo takoj po službi prišel in da se ne bova nič obirala, nič kave in malice pa to, direktno v jamo. Da nima on časa za zgubljat, pride iz službe in pičiva.

Sem se strinjal, sem bil itak že dan prej v bivaku, sva z Žekijem drva pripravila za v drvarnico in sem vedel, da bo kavic dovolj, dok prijatelj pride. Pa je prišel že ob dvanajstih, je proste ure koristil. Doma je še verjetno mislil, da bova šla kaj prej v jamo, kaj pa vem, a kakor se rado zgodi, kavica gor in kavica dol in v jamo sva se spustila točno ob štirih popoldne. Pa tako lep sončen dan je bil, da se mi res kar ni ljubilo v mraz Čaganke.

No, okej, moram biti iskren, bolj me je skrbela najina obremenitev! Sva imela s sabo vrtalnik in dve bateriji, pa kovačijo, kladivo … Sem brez sape ostal že, ko sem do vhoda v jamo prišel! V bivaku na 250 m v Severnem rovu sva samo en čik spušila (no, jaz sem ga), potem je pa že priganjal v kamin Game Over. Še skoraj dve uri sva potrebovala, da sva splezala gor tistih skoraj 200 višinskih metrov, saj je tako krušljivo, da eden pleza, drugi se pa skriva, ko pada dol, potem pa tisti prvi miruje in drugi pripleza do njega …

Ja, je bil prijatelj kar olimpijski, sva se namreč namenila razširiti prehod v vzporedni prelomnici, ki jo je on odkril! Sem tudi sam imel kar dober občutek, da nekaj bo, res nismo več dosti daleč od površja, a sape vseeno nisem zadrževal. Ko sva se zrinila v tisto luknjo, me je pa vse minilo. Blatno do amena, sem bil spet presenečen, čeprav sem bil že parkrat tam. Pojedla sva vsak po sendvič, potem pa splezala še tistih 20 m v ozkem meandru in se utaborila pred ozkim nadaljevanjem. Mi je šlo kar na smeh, ko sem razmišljal, kako bi se zadeve lotil, da bi jo razbil in toliko razširil, da bo možen prehod za človeka. Ko sva se doma neštetokrat pogovarjala o tem, je bilo vse jasno, tokrat, ko sva čmurila tam nekje res bogu za hrbtom in še naprej, je bilo pa vse drugače. V blatni ožini je bilo le toliko prostora, da sva oba čepela ko kuri na usrani lojtri, da bi kaj delala, pa tudi pomisliti ni bilo. Ni bilo prostora. Remih se je zatorej spustil kakšnih 20 m nižje, jaz sem pa garal. Mislim, bolj sem preklinjal kakor garal, v tistem blatu dobesedno nič nisem mogel najti od opreme, vse je bilo isto – usrano!

Sem uspel zavrtati dve luknji, a umakniti se med razbijanjem pa nisem imel kam, saj bi vse, kar bi razbil, padlo name. Jap, to je veselje, ko širiš navzgor!

Vse živo sem poskušal, pa ni šlo, dokler nisem obupal (popizdil) in se spustil do prijatelja ter njega na delovišče poslal. Da naj on, da jaz nimam več živcev. In itak da je skočil, ta prelom je on odkril še kot pripravnik in je razširil, kar sem jaz zavrtal, a je kakopak dobil skalo na koleno. Ga je bolelo, a toliko spet ne, se je v hipu zarinil v dvoranico, prehod se je na srečo dovolj razširil! Nekaj časa je bil tiho, jaz sem kar sapo zadrževal, se nisem upal nič vprašati, po nekaj minutak pa je sporočil dol, da je konec. Da se je zaprlo, da tam na površje ne bomo prišli. Kar nek takšen žalosten ton je imel v glasu, da se mi je kar malo zasmilil. A tako je pri jamah, enkrat dajo, drugič zaprejo, a ko zaprejo, odprejo nekje drugje. Sem mu hotel to povedati, pa enostavno nisem imel energije.

Remih se je spet dol spustil, jaz pa gor, da sem pospravil orodje in kovačijo ter na koncu še razopremil. V tisti del, kjer sva pustila nešteto garaških ur, nihče na tem svetu več ne bo šel …

Ko sva sedela v prvi dvoranici, že krepko utrujena, sem predlagal, da zadeve kar tam pustiva, da bomo pač plezali kje drugje, še nekaj možnosti je, a je prijatelj zatrmulil, da kar ven odneseva, da se morajo oprati, plus da on v kamin ne bo šel več in bohvedi kdaj bo šel spet kdo drug. Sem se strinjal, a ko sem si hotel sneti blatno rokavico, da s (relativno) čistimi rokami pospravim vrtalnik, je nisem mogel. Preveč blatna in drseča je bila. Sem prosil prijatelja, da pomaga in je bilo kar zanimivo, ko je kakšnih pet minut s svojimi blatnimi rokavicami vlekel moje dol, prst po prst, kot da molze, da sva se oba skoraj malo vzburila …

Kakor koli, otovorjena z vso opremo, ki sva jo gor prinesla, plus še z blatno (in težko) vrvjo in vso kovačijo, sva se spustila v globino. Ko sem obvisel na vrvi, s težko transportko pod mano, je jamarski pas zarezal v boke in sem kar zastokal. Prav peklo me je in ko sva prišla do bivaka v Severnem rovu, kjer sva si kofe privoščila, sva se demokratično odločila, da mora tudi Žeki kaj kondicirati in sva vso tisto blatno nesnago pustila v bivaku. 250 m pod površjem. Kaj je to za Žekija!

Kljub temu ven ni šlo z lahkoto, transportki sta vlekli dol in pas je pekel, ko sva ju ob dveh zjutraj zabrisala pred bivak zunaj, je bilo olajšanje neverjetno. Na ognjišču je bilo še nekaj žerjavice in ogenj je hitro zagorel, ko sva se vsaj za silo umila in preoblekla, sva pa kar čevape zabrisala nad žerjavico. So pasali. Pa pivo tudi. Nekje ne preveč daleč stran je grozlivo zarulil jelen. Sva bila preveč utrujena, da bi se sekirala ali bala …

Ob štirih zjutraj sva se v postelji spravila in čeprav je prijatelj protestiral, sem vseeno v peč vrgel par polen in z lopatko od zunaj prinesel žerjavico. Le toliko, da bodo drva malo prasketala, sem ga potolažil. So drva prasketala, je bilo užitek zaspati, ko sem ob šestih zjutraj, temno je bilo še ko v rogu, odprl oči in bil v hipu povsem buden, mi je bilo pa takoj jasno, da sem spet zafrknil! Vroče je bilo ko v peklu! Termometer je kazal 29 stopinj!

Prijatelj je ležal razkrit, samo v gatah, a je vsaj spal. Čisto potiho sem odprl vrata, da bivak malo ohladim in upal, da se ne bo zbudil, ker sem vedel, da me bo po kepi! Sem dva pokadil ob ognju zunaj, končno se je začelo daniti. Vrata bivaka so bila ta čas na stežaj odprta, a ko sem se vrnil v posteljo, je bilo le za ščepec hladneje …

Prijatelj je bil na srečo preveč utrujen, da bi ga takšna malenkost motila in ko mu je budilka zaropotala ob devetih zjutraj, jo je mirne duše preslišal. Jaz pa ne, sem vstal in nama kofe skuhal, potem sva skupaj zunaj počakala na sonce.

Zelo dobre volje pa ni bilo. Ne zato, ker se je kamin zaprl, saj se bo spet odprl, sem prepričan, a naju je vse tako bolelo, da sva se komaj premikala!

Remih pravi, da zdaj bo na dno raje hodil, da ga kamin ne zanima več, a sem prepričan, da ga bo po kakšnem letu spet premagala radovednost, pa malo bo že pozabil … Kamin pa vmes itak nikamor ne bo šel, slej ko prej bo spustil na površje!

Dnevi zaščite in reševanja

V Sloveniji imamo ogromno reševalcev. V različnih službah. Za različne namene. Najjači so itak gasilci. Jamarje pogosto spregledajo, ker gremo pod zemljo in nas nihče ne vidi. In so takšne državne vaje v bistvu super, da se pokažemo. Pa preverimo, kako posamezne službe, ki so vsaka zase vrhunske, sodelujemo med sabo.

Jamarska reševalna naj bi z vrha stavbe na tla spravila poškodovanca po nagnjeni tirolki, na stavbo naj bi nas pa gasilci spravili. Ki naj bi lestve prislonili, eden od nas bi moral pa po njih gor. Na kavici, ko smo čakali na začetek vaje, so se te naloge, torej plezanja po gasilski lestvi, vsi otepali ko hudič križa. In sem jaz dvignil roko, se mi po lestvah plezati ni zdelo nič posebnega. Šele potem, ko so si ostali oddahnili, sem pa malo posumil, da je verjetno kaj kompliciranega. Pa ni bilo. Ko sem odšel do gasilca, da se mu predstavim in o detajlih vprašam, me je skorajda za čelo otipal. Da ne bom nič plezal, da njihove lestve se vozijo. In sem itak na rit od navdušenja padel, ko me je začel dvigati, a toliko malinic pa nisem imel, da bi ga vprašal, če lahko jaz malo tiste jojstike premikam in šofiram. Lojter namreč nisem še nikoli …

Na strehi smo potem Draga spakirali in na tirolko nataknili, v nekaj minutah je že zabinjgljal nad ljudmi globoko pod njim. Nič posebnega, to itak ves čas počnemo, a ljudje so bili navdušeni. Pa gorci tudi, a ko so opazili, da sem pod vrv, ki bi se drugače malo ob pleh na strehi drgnila, nogo podložil, so bili pa zgroženi. Evo, to je pa slaba plat skupnih vaj, vsi vidijo, kaj in kako počnemo. Še dobro, da v jami z nami ni pa nobenega, kako bi jim šele tam čeljusti dol padle … Smo potem pospravili in do našega vozila odskakljali, kjer naj bi nas komandant pohvalil, je imel pa za ene pol ure kritik.

Smo pospravili in se na kofe odpravili, ko smo opazili, da Draga pa ni med nami. So ga naši odložili nekam za kombi, da bo stran od oči (predvsem da bodo oni stran od oči), niso pa opazili, da je tam prostor za triažo. In ga je nek preveč zagret zdravnik označil za hudo poškodovanega in so ga kar v helikopter naložili ter odpeljali. Smo morali še v vojašnico ponj skočiti …

Na poti do kave smo malo pofirbcali še pri policistih, sta se dva ravno nekaj na blazinah premetavala in kazala tehnike, kako razorožiti nasilneža. V prvo vrsto se je itak Marko Z. postavil, da bo bolje videl, njegov brat Walter ga ima pa očitno rad. Ker od mene ni hotel vzeti 50 evrov. Sem mu jih ponudil, če brata porine na blazine, ko je policist ravno prostovoljca za premetavanje iskal, pa ni hotel …

Kakor koli, super je bilo, Slovenija ima nešteto visoko usposobljenih ljudi, ki bodo prihiteli do vas, takoj ko jih boste potrebovali! No, na nas boste morali morda par minut počakati, je potrebno tu in tam tudi kakšno kavico v rito vrečt …

 

 

Lisička

Remih včasih dobi dobro zamisel. Včasih. Me je poklical, da mu je predraga dovolila na kolo, a da bi on raje šel pod zemljo. Itak sem takoj predlagal Čaganko, a me pozna. Pa kava prej pa kava vmes in kava kasnej in da bo doma zjutraj, ko ima že šiht, je postokal. Kar je verjetno res, zato sva proti Cinku zavila.

Opremil sem jaz, ker točno vem, kje so pritrdišča, saj je nazadnje ploščice Remih ven pobral in jih ne bi našel. Prva tretjina je šla bolj počasi, ker je bila vrv trda kot žica, očitno sem jo po kakšni akciji pozabil oprati, naprej s čisto stotko je pa letelo.Na dnu prve stopnje, 107 m pod površjem, je pa v nos uščipnilo. Smrdelo do neba. Sva hitro ugledala že skoraj kompostirano lisičko, ki je verjetno po nesreči padla not in seveda ni preživela. Sem jo kar hitro gor potegnil, najprej zaradi smradu, potem pa zato, ker mi je prijatelj v rit skakal. Se mi ni zdelo, da zelo letiva, je pa bilo vroče, to pa priznam. In ko sem zunaj eno fotko pritisnil ter potem pogledal časa zadnjega posnetka v jami in prvega zunaj, je bilo vmes 19 minut. Ni slabo za 107 metrov, a je šlo tudi že krepko hitreje …

Prijatelj se je še enkrat na dno napotil, da razopremi, jaz sem se spustil pa le do dobre polovice in spet ven špricnil, ker sem moral zakuriti. Saj veste, Cink, klobase … To je za Cinka kar standard.

Ko je Remih drugič ven priskakljal, je bila žerjavica ravno pravšnja (drva in trske je od doma prinesel!), da so kranjske dobro švicnile. Malo gorčice, česnov kruh, klobase, bogovska malica. Sva več vase dala kakor sva pokurila, sem prepričan.

Vožnja domov je tudi hitro minila, saj je prijatelj razlagal, da je danes prišel Turek, podnajemnik v sosednji hiši, izprosit si eno solato z njegovega vrta. Angleško ni znal, zato je pa v svoj telefon nekaj po turško povedal, ven je pa po slovensko prišlo, če lahko dobi eno solato, da jo že par dni gleda skozi kozarec. Jap, prevajalniki še niso povsem zanesljivi, zato mu tudi ni nič odgovoril z istim appom, da ne bi iz slovenskega “seveda lahko” prišlo kaj o kosmati turški materi! Mu je samo en radič dal in potem med vožnjo razmišljal, da mu zagotovo ni teknil, ker kaj pa Turek ve, kako se radič s fižolom ali koruzo pripravi, da ni preveč trd …

Doma sva bila pa še v istem dnevu, kar se tudi ne zgodi ravno pogosto …

Not, ven, čevapi, domov

Takšen je bil vsaj načrt za hitro kondiciranje v Čaganki. Sem šel gor že malo prej, da še drva nasekam, ki jih je Žeki zadnjič nekaj nažagal, da bomo enkrat za spremembo zimo pripravljeni pričakali, a sem se očitno uštel. Ne, nisem drva prehitro nasekal, to je šlo počasi, Žeki in Ana sta zamujala. Se je že mrak spuščal, ko je bilo vse nasekano in v drvarnico pospravljeno in že četrta kava menda skuhana, njiju pa še ni bilo. Sem še ogenj zunaj zakuril, za čevape, ko sem že zunaj kuril in ker temperature padajo, sem pa še v peči v bivaku podkuril. Le tako malo za vzdušje, da vidim, kako nova drva gorijo. Pa še dobro da sem, ker ko se je znočilo in prijateljev še ni bilo, se je pa jelen oglasil. Le toliko, da mi ne bo dolgčas in ker so ravno v ruku. Pa saj vem, da je jelel, a si ne morem pomagati. Sem pogumno malo po ognju beckal tam zunaj, a ko je beštija kar rulila in rulila, sem popustil na koncu in se v bivak h knjigi preselil. Je bilo kar prijetno, nova drva dobro gorijo.

A jelen je še kar rulil, sem ga tudi v bivak slišal. Saj v bivaku se ga ne bojim, ker ima tako velike roge, da čez vrata ne pride, a sem vseeno malo Remihu prek sms potožil o stanju. In me je potolažil, da sem že velik fant in da naj naredim, kar on naredi v takšni situaciji – čepke v ušesa in v spalko. Pa ni šlo. Mislim, če jaz vem, da je beštija tam nekje okoli, čepki nič ne pomagajo, še bolj bi me bilo strah, če ga ne bi slišal, on bi se pa že okoli bivaka potikal …

Dobro, Ana in Žeki sta končno prišla, a sta bila tako pozna, da sem se odločil zunaj ostati in večerjo pripraviti. Ne, da je beštija tam nekje pri vhodu v Čaganko rulila, ni imelo z mojo odločitvijo nobene zveze. Prisežem!

Malo čebule in ogromno čevapov in ravno, ko so bili dobro scmarjeni (sem jih kar znotraj na peči cmaril, ko sem ravno zakuril, ne zaradi jelena, prisežem!), sta se pa prijatelja prikazala. Sta šla le do konca sedemdesetmetrce, že tako je bil skoraj nov dan, ko sta ven prišla. In potem hrano v rito, pospravit na hitro in domov. V bistvu bi bila hitra akcija, če bi točno prišla …

Železova ruda 2019

Tako so poimenovali veliko petdnevno vajo v Avstriji, na kateri je poleg množične slovenske ekipe MUSAR sodelovala tudi manjša ekipa JRS. Šest komadov se nas je v četrtek ob pol šestih zjutraj (!) nabasalo v kombi v Ljubljani in v konvoju vozil Civilne zaščite smo pičili proti Avstriji. Kaj dosti nas ni skrbelo, da se bomo pretegnili, čeprav je komandant Matjaž obljubljal, da prostega časa ne bo, ker tudi ko se ne bo delalo, se bo delalo! V Avstriji je bilo na lokaciji že milijon intervencijskih vozil iz več držav, saj naj bi po scenariju tisto območje stresel krepak potres z veliko rušilno močjo ter povzročil veliko škode z ogromno žrtvami. Prav fascinanto je videti to mašinerijo v akciji, ko vsakdo ve, kaj mora delati! So na odkazanem prostoru kar takoj začeli postavljati bazo, da se je kar kadilo, ker smo pa jamarji izkušeni, smo zelo zaposleno (od daleč) videti hodili gor in dol. Če stojiš pri miru in občuduješ, takoj od nekje priteče Jani in ti delo odkaže. Smo predlagali, da bi njemu dali drugačno čepico, da ga že od daleč vidiš, pa se to menda ne da.

A, kot rečeno, jamarski reševalci znamo, smo hodili gor in dol, kakor da ravno k delu tečemo, naslednjič si moramo za naslednjo vajo edino še rokavice nabaviti, bomo še bolj zaposleni zgledali, ko se bomo delu izogibali.

A mi se nismo sekirali, ker še preden so dobro pljunili v roke s šotori in kuhinjo in vsem, so nas že v ne preveč oddaljeno jamo poslali v akcijo. Da iščejo pogrešano osebo, naj pogledamo, če je tam. Jama je bila prav neugledna (za slovenske razmere) in smo jo mimogrede oddelali, da smo lahko še večerjo v bazi ujeli in čeprav smo se šefom zlagali, da je bila dolga pol kilometra (ene desetkrat sem jo nategnil) in da smo zmatrani, smo še sveže polnih želodcev že leteli proti centru mesta proti porušenemu hotelu, kjer naj bi bilo ogromno žrtev. Na lokaciji je že bila slovenska ekipa, ki je potrebovala pomoč pri evakuaciji žrtev. Lepo je bilo videti naše garače, kako so se prebijali skozi stene, podne in strope v stari hiši (edino v avstrijske kleti pa menda ne smemo, ker nikoli ne veš, kaj tam lahko najdeš) ter zavarovali najbolj nestabilne dele, a dosti občudovati jih ni bilo časa, ker so z vseh koncev klicali o poškodovanih. Najprej naj bi dol spravili vso krvavo gospo (vse žrtve so bile v grozljivih maskah, kakor da so res poškodovane!), ki se ji je (dejansko) mudilo v gledališče, a je nismo, ker so bile štiri osebe nezavestne in torej bolj potrebne evakucije. So dol kar leteli, ker to pač znamo, z vrvmi, a ko smo na nosilih spravili zadnjo žrtev na trg, tiste gospe ni bilo več! Je kar sama odšla dol, je pač imela vstopnice in je tako zatrmulila, da so jo naši spustili …
Naloga ni bila zelo zahtevna ali težka, a je pred očmi vseh delati dosti težje, ker te vsi radovedno gledajo in niti čikpavze ne moreš udariti, kar si recimo v jami, ko te nihče ne vidi, z lahkoto privoščiš. Plus potili smo se kot packi, saj smo se oblekli kot za v jamo, edino Marko Z. je bil hladen, ker je imel kombinezon iz lahkega blaga, Kdr ima izkušnje, lažje pride čez …

Spat smo se spravili že krepko v naslednjem dnevu in ko smo zjutraj vstali (slovenske ekipe so v izmeni delale tudi ponoči!), sva si s Potrpinom privoščila kavo na skritem kotičku za kamionom, kjer naju nihče ni k delu priganjal. Prvo kavo je polil, je bilo še zgodaj, in ko sem mu pol svoje ponudil, je bil kar presenečen. Potem je pa seveda ugotovil, da naš kuhar kavo kuha 24 ur na dan in nikoli ne ostanemo brez nje in se mu moja poteza ni več zdela tako neverjetna! Slovenske ekipe in kinologi so delali kot črnci v izmenah, mi smo pa še kakšne dve urici uspeli izogibati se delu in senco iskati, da smo v miru kofetkali, potem so pa tudi nas spet poklicali. Da moramo 4 iz šole skozi okno po nagnjeni dvojni tirolki spraviti, kar znamo in so leteli dol kot po tekočem traku, celo naš predsednik Benko nas je prišel (sveže od frizerja!) z direktorjem Uprave Butom pogledat. Takrat smo še malo bolj zašvicali, ker na šefe pa moraš naredit dober vtis. Lačni smo bili, da nam je glasno krulilo, a smo najprej vse dol spravili iz glavnega prostora, ko smo se hoteli h kosilu odpraviti, nas pa vodja MUSAR ekipe pokliče k šahtu dvigala, da ima tam 5 ujetih. Da naj jih ven spravimo. Hkrati nas pa po telefonu pokličejo avstrijski jamarji, da imajo v neki jami tri poškodovane. V štabu so odločitev, komu pomagati, prepustili nam in ko nam je kolega iz MUSARja zatrdil, da bodo lahko tudi sami, smo se odločili, da gremo v jamo. Stran od oči! Odločitev je bila lahko, ker imajo v tej naši enoti kar nekaj knapov, ki se ne znajo zaustaviti in so zaradi njih celo vajo dan kasneje prekinili za par ur. Za njihovo nalogo so imeli namreč predvidene 4 ure, naši so pa to naredili v dveh in začeli še madžarski del razbijati, da ne bi slučajno držali križem rok!

Mi smo na hitro kar tam pri šoli nekaj pojedli (nam je naš kuhar kotel pripeljal in postregel!) in okoli dveh popoldne odhiteli v bazo po dodatno opremo. Tam sta že bila naš predsednik in direktor Uprave, da smo se lahko na hitro fotografirali skupaj, potem sem jima pa pokazal najvišji vrh tam okoli in rekel, da gremo zdaj mi tja v jamo na intervencijo. Vsem je padla čeljust dol, še posebej mojim kolegom jamarjem reševalcem, da tako nagravžno se pa ne smem lagat, da bodo poštekal!
Potem sem šel v štab in Matjaža prosil, če lahko helikopter za nas naroči in se je najprej smejal, potem pa malo pomislil, da več ko ne ne morejo reči in je poskusil. Ni uspelo, a smo šele kasneje izvedeli, da zato ne, ker je tako strmo, da ne bi mogel nikjer pristati!

Po nešteto kolobocijah smo končno prišli nekam v hribe bogu za hrbet, kjer so nas prevzeli nemški reševalci, ki smo jim sledili še bolj bogu za hrbet v debelo hosto, dokler nismo prišli do konca ceste, kjer je bil manjši šotor avstrijskih gorskih reševalcev. Naj bi bili naši nosači, saj smo imeli ogromno opreme – za v jamo vse, za spat na skoraj 2000 nadmorske v gozdu zunaj, hrano, vodo … Tam so se Nemci obrnili in odpeljali, ker oni ponoči ne delajo v tako nemogočih in nevarnih razmerah, nas so pa avstrijski reševalci poprosili, če jim lahko pomagamo znositi opremo do jame. Itak da smo na rit padli in priznali, da imamo že svojega absolutno preve, zato so si potem med sabo razdelili in v hrib pičili, mi pa za njimi. Z malo manj ko 40 kilogrami na hrbtih! In smo hodili in hodili in hodili direktno v hrib in ko sem že skoraj izdahnil, sem vprašal enega od njih, koliko višincev imamo do jame. Ko je rekel, da 800 m, smo se vsi smejali, po dveh urah, ko je Anžič na poti zagledal kačo, sem pa skoraj tekel do njega, da jo primem, da me ugrizne in me reševalci v dolino spravijo. Pa moji niso pustili, so rekli, da kakšne smo sreče, me bodo morali oni dol trogat!

Ja, bil je petek 13., pa polna luna je vzšla, še preden smo prigrizli nad gozdno mejo, kjer je ležalo nekaj avstrijskih reševalcev, ki so prej delali v jami. Informacij smo imeli milijon, a vsaka je bila drugačna in sploh nismo vedeli, kaj počnemo in kdaj in kako in kje … Zato smo se kar razkomotili ter tiste vojaške obroke odprli ter si duška dali. Jaz sem si privoščil nekakšno lečo (kar koli to je) z mesom, drugi makarone z mesno omako, Erki kosmiče z jogurtom pa milijon kofetov … Takega žura v Avstriji na takšni višini v petek trinajstega še nikoli nismo imeli!
Anžič je ugotovil, da je prinesel rezervne baterije za jamski telefon, telefonov pa ne, zato jih v jamo nismo vzeli, smo pa vzeli voideo vox, da bomo imeli videokonferenco iz jame, če smo ga že gor trogali! A ker še kar nismo vedeli, kaj bomo počeli, ne kdaj in kako, sva se s Potrpinom v jamo odpravila (ostali so malo počivali zunaj, čeprav ni bilo niti enega kvadratnega metra ravnine, da bi se človek ulegel!), do dna kakšnih 130 m globoko, da vidiva, kaj in kako. Opremljeno na hvaljenjezus da sem živ dol prišel, a jama ni bila zelo zahtevna. Nekaj zalomljenih brezen in to je to. Spodnje brezno so rekli, da bodo oni, nama so odkazali naslednje od dna, izi bizi, da nad nami bodo pa spet oni. Nas je bilo 5 v jami (Anžič zunaj za zvezo z bazo), njih pa 14. Se mi je takšna razdelitev zdela kar poštena in sva ven pičila, da to poveva še našim. Okoli enih zjutraj sva ven prisvinjala, je bilo zunaj zelo toplo (v primerjavi z jamo) in smo malo še pred jamo čilirali, da so Avstrijci v jamo spravili 3 »poškodovance«. Smo imeli nekaj časa za debato. Midva sva razložila, kakšna je jama in kakšen izi del smo dobili, oni so se pa takoj pohvalili, da so spali, a le do tedaj, ko je Erki Avstrijko podrl. Sem bil kar ponosen na prijatelja, dokler ni razložil, da je spal na poti, ki je bila edini raven del in se je deklica obenj spotaknila. Kar je zbudilo Bernarda, ki je spal kakšne 5 metrov nižje, ki si je ob dva drevesa v strmini vejevje nametal, da ga je držalo v bregu med spanjem, in je priznal, da se je kar ustrašil, srečno poročen človek, ko je slišal, da je proti njemu krenila in si kombinezon odpela. A na srečo je le kakšna 2 m proč od njega lulala. Je bil vseeno čisto tiho, le malo se je bal, da ga ne bo zalilo …

Marko Z. je pa mirno spal, dokler luna ni malo bolj posvetila in je opazil, da spi 30 cm od groznega prepada (kjer sem jaz prej kavo in hrano kuhal, pa tudi nisem opazil!) …
Pa so torej kar k jami prišli.

Smo se torej počasi v jamo odpravili, da čim prej končamo in ko smo bili v jami, smo izvedeli, da imajo naši kolegi »masiv problems«. Pa si je zatorej kar nas pet celo jamo (razen zadnjega brezna) razdelilo in smo poškodovance ven potegnili do konca. Je bilo naporno, nič ne tajim, protiteža čez dva odmika na vlečni vrvi, kar je ogromno trenja, pa še možak je bil dokaj težak in sem mislil, da bom kar izdihnil, ko smo vlekli. Še posebej, ko sem enega od silnega napora spustil in skoraj bruhnil v usta, ko mi je prišel do nosa. Sta se Bernard in Marko Z. smejala, da imata onadva enake probleme, da to je vojaška hrana iz vrečke!

Če sta imela podobne tudi Marko E. in Potrpin, ki sta delala nižje dol, pa ne vem, pritoževala se nista …

Prva dva poškodovanca sta imela eden poškodovan kolk, drugi pa roko, tretji je bil pa kakor v šoku zaradi tega. In ko sem ga potegnil do mene, je začel glumiti. Je nekaj vpil in skakal ter z očmi zavijal in rokami opletal, jaz sem bil pa ravno dovolj že naveličan, da sem prijel za vponko, na kateri je visel in prestrašeno zavpil omojbog in je bil v hipu mir. Je res padel v šok, oči so se mu čez celo glavo razširile, še pri Marku Z., ki je vlekel nad mano, je bil mir …

Iz jame smo prišli ob 6 h zjutraj! Do tabora, kjer smo imeli opremo, smo potrebovali dobre pol ure in bi morda celo tam spali, če bi bilo kaj prostora, pa ga ni bilo. Ravnina, torej pot, je bila zasedena, zato smo kar spakirali in v dolino krenili. No, prav bi bilo reči v prepad! Dol je bilo namreč še bolj strmo! Vmes sem še slišal enega avstrijskega kolega, ki je drugemu razlagal, da kakšni carji smo Slovenci, da nas je bilo samo 6, njih pa 14, pa smo mi 90% jame naredili in sem ga potolažil, da pretiravati pa res ne rabi. Da smo mi kvečjemu kakšnih 88% naredili …
Ko smo končno do kombija prišli, sem bil mrtev! Smo hoteli tam spati, je bila ura že kakšnih pol desetih in smo vedeli, da je v dolini že vroče, a so Avstrijci edini šotor kar podrli. Smo zatorej še eno fotko pri nahrbtnikih naredili (Bernard je predlagal, da bi počepnili, da bi se videlo, kako so veliki in težki, a sem se uprl, ker če bi počepnil, ne bi več vstal!) in se odločili, da se kar v bazo vrnemo. Anžič je šel še kakat in je prišel nazaj totalno jezen, da če bi vedel, da bo 6 kil odmetal, bi to že gor napravil pri jami, da bi lažje dol hodil, jaz sem se pa z osvežilnimi robčki malo osveževal in ugotovil, da če na eno mišico pod pazduho malo bolj pritisnem (pa sploh nisem vedel, da imam tam mišico!), da ful boli. Pa me je pomiril, da naj še kam drugam pritisnem in bo tudi bolelo in je res!
Domov v bazo smo se igrico igrali, da kdor prvi zaspi (razen šoferju Erkiju nismo dovolili igrat!) da za večerjo vsem v Sloveniji da, dokler Potrpin, ki je komaj oči držal odprte, ni zahteval red bull. Potem smo pa igro prekinili …
Smo se pripeljali v bazo malo pred kosilom in smo kar malo fanfare pričakovali in rdečo preprogo, pa jih ni bilo, ker so drugi tudi nočne sekali, čeprav ponosni na nas so bili šefi pa vseeno. So nam celo čestitali in dovolili, da lahko spimo, dokler nas ne pokličejo …

Preden smo v nezavest popadali, smo še pod tuš skočili (sploh nisem vedel, da to tam tudi imamo!), mi je Bernard posodil head&sholders, a sem samo sholders uporabil, kakopak. In ko mi je žajfa pod tuši na tla padla, se nisem upal skloniti, ker se je poleg mene Potrpin hehetal in bohsigavedi, kaj se človeku po takšnih naporih plete po glavi …
Še ena ali dve kavici in potem se lepo stuširani odpravimo proti zasluženemu počitku. Najbolj me je bolelo, ker so nas kolegi garači kar malo postrani gledali, so se na polno pripravljali na novo tlako, da kje smo se kurci spet skrivali!? Sem potem pokazal na višjo goro, kot sem jo pokazal direktorju Uprave in so nas z razumevanjem pustili v postelje. A dolgo nismo spali, itak da smo kmalu ugotovili, zakaj so nam šefi dovolili spati, kolikor hočemo! Je sonce pripržilo v šotor, da nam je maline v mehko skuhalo in smo bili po treh urah in pol spanca že spet vsi na kofetih in senco iskali!
Ko sem malo k sebi prišel, sem pa odšel raport v štab podat in sem potožil šefom, da mogoče bi blo pa takšne matre bolj za intervencije za prišparat, da na vajah naj nas pa malo ujčkajo in je bil Matjaž nadvse presenečen! Da če nismo prebrali scenarija, da tam vse piše! In ponosno dodal, da ko se je pred štirimi meseci začel pripravljati na vajo, je v avstrijski obrazec, kaj bi naši (lahko) delali, vse odkljukal in še pod opombami dodal par stvari. Da naši to zmorejo!

Zvečer smo imeli zaključno prireditev z govori in večerjo in ko sem ven hodil na čik, me za roko potegne tretji komandant, da naj stopim na sredino prostora. Povsod gužva, samo v tistem krogu prostor. Sem bil presenečen, stopim tja in debelo gledam, pa mi reče, naj globoko vdihnem. Storim to in bruhnam v usta. On mi pa mirno pove, da ga je tam nekdo ustrelil … Jah, ja, humor je črn po par dnevih …

Nismo dolgo zdržali na žurki, smo bili zbiti, že pred polnočjo smo se vrnili v tabor in v postelje. Mladci pa so seveda potegnili …

V nedeljo sem v našem šotoru prvi vstal in že kofe ali dva spil, ko so ostali jamarski reševalci vstali. Edino en šofer je bil pred mano, je ravno v gume od tovornjaka brcal, da se mu jajčka od beder odlimajo …

Anžič je razmišljal, ali naj z mano kofe spije ali gre na stranišče (ki je bilo kar daleč proč, največ se je nahodil Potrpin, ki mu bodo za božič zagotovo od tam voščilnico poslali, so kar prijatelji postali), pa ga je Bernard iskreno opozoril, da če mu že rdeča lučka gori, naj kar takoj na pot stopi brez kofeta. Da on ga je komaj tja prinesel, potem je bil pa na sekretu en črnec (edini na vaji), ki ga je baje do zadnjega tiščal! Itak da ga je, ker se je malo družil z našimi reševalci knapi, kar nikoli ni dobro in bo zagotovo še par dni bolan …

Potem smo se lotili pospravljanja tabora in je bilo spet ko v mravljišču. Še jaz sem moral malo za delo zagrabit in še celo Marko Z. je malo pogaral, sem opazil. Par stvari ni delalo in so nanje nalepili nalepko z napisom ne dela, on je pa rekel, da kakšni da so, da nedelja se piše z l in j in je lepo za njimi dopisoval in popravljal šlamparijo …
Sem pa zaslužil za pico, to se pa moram pohvalit. Na tleh sta bili dve metli in mi je zlati Marko Z. postavil izziv, da mi plača pico, če grem k ženskemu delu ekipe (kar nekaj komandantk tudi imamo, kakopak) in jih oklincam, da kako parkirajo, da naj malo pospravljajo za sabo. Pica je le pica in sem šel, pa odšel sem od njih tudi dokaj hitro …
Vaja je totalno uspela, če mene vprašate, ker če so šefi zadovoljni, potem je svet na tečajih. In šefi so zadovoljni, mi pa tudi.

Domov je spet vozil Marko E., mi smo pa lepo počivali.

Pa še dobro, da smo, ker ko sem domov prišel, sam moral najprej sam dva pralna stroja oprat. A zakaj da sem se ženil? Se tudi jaz sprašujem! Predraga je namreč odšla na morje.

Kam gre ta svet …