Pološka

27. septembra 2016 3 komentarji

Ker slika pove več ko besede in ker je Robert Rehar ravno fotke poslal, ki jih je napravil na akciji v Pološki, kar vse limam spodaj. Mogoče pa katerega od vas prime, da bi se pridružil jamarjem?!

Vseprstno

27. septembra 2016 0

Danes je Grdin na Tubi objavil filmček, za katerega smo zadnjič posneli nekaj zaigranih prizorov. O reševanju angleškega jamarja, ki se je ponesrečil v jami Primadona, na globini 250 metrov. Mene ni bilo poleg, sva se z Grdinom ravno v Črno goro vozila na jamarsko ekspedicijo v Palo skalo. Sem pa vsaj v filmu potem sodeloval, kar je tudi nekaj, ne?! No, da proslaviva rojstvo filma, sva pa še k njemu skočila, ker se je spravil nek lesen mozaik delat in mora milijon majhnih lesenih koščkov nažagati. Saj to me ne bi toliko zares zanimalo, če mi ne bi povedal, kako je cirkularko zmontiral na nekakšno impro mizo in vodila našravfal in vse, da je vse skupaj prav profesionalno, da sem pa to res moral videti. In, ja, ni bilo tako profesionalno, kakor mi je razlagal, pa po mojem laičnem mnenju tudi varno ne kaj dosti, a prijatelja moje mnenje kaj dosti ni zanimalo. Sva žagala (no, on je, jaz sem mu samo podajal), jaz sem pa ves čas razmišljal, da morda bi pa moral tokrat jaz snemati, da se bo zihr kakšna krvava grozljivka zgodila. Se ni, tisti mahni odžagani koščki, ki so tu in tam zleteli mimo najinih glav kot izstrelki, so naju pa na srečo vedno zgrešili. Za varnost je bilo pa seveda poskrbljeno – jaz sem imel svoja očala z dioptrijo, Grdin si je pa sončna nataknil. Ko je padel mrak, je bil z njimi prav Štefanu Čudežu podoben, vam povem …

Skozenjc

25. septembra 2016 1 mnenje

Ko sem se v petek (no, soboto zjutraj) spravljal v posteljo, sem nehote zbudil preljubo mi soprogo. Samo dve uri boš spal, je rekla in moral sem jo kar občudovati, kako dobro ji gre matematika ob štirih zjutraj. Sem zastokal, da to itak vem, zaspal, ob šestih zjutraj sem bil pa že v kombiju. Konec oktobra bo jamarska reševalna služba organizirala veliko mednarodno reševalno vajo v Pološki jami, ta vikend smo razpisali pa kondiciranje, da napeljemo žico za jamarski telefon ter preopremimo oz zamenjamo dotrajane vrvi. Te morajo namreč biti dobre, ko gre v jamo naenkrat toliko ljudi …
Torej, spal sem dve uri, tri ure sem se vozil proti planini Polog nad Tolminom, potem smo pa v žgočem gorskem soncu z vso jamarsko ropotijo na hrbtih še tri ure hodili do vhoda v jamo. In ko sem trpel pri hoji navkreber in je iz vseh lukenj teklo, sem bil prav jezen sam nase. Sem par dni prej komandanta našega klical ter v pogovoru ves čas regiral tako, da mi bo on sam rekel, da ne rabim priti na kondiciranje, saj sem itak non stop po jamah, a očitno nisem dovolj jasno namigov izrazil, saj je bil hladen ko špricar, ko se je delal neumnega, da ne razume, kaj mu hočem ne preveč direktno povedati. In ker sem cagal, sem potem trpel na soncu, pri hoji skoraj navpično v hrib!
Smo končno nekako prisopihali do vhoda v jamo, posedli, ko sem pokofetkal in enega ali dva prižgal, je bil svet pa že lepši. Da bi bilo res neumno, če ne bi prišel. Tako bom pa vsaj lahko videl Pološko jamo, katere znamenitost je ta, da greš zgoraj not in spodaj ven, ali pa spodaj not in zgoraj ven. To je bilo vse, kar sem vedel. Pa da je globoka skoraj 700 m, a ker smo se vanjo nameravali spraviti od zgoraj in udariti tako imenovani skozenjc, se sploh nisem sekiral, ker dol po štrikih pač gre z lahkoto, ne? Pa da je čisto na vhodu ena ožina, ki je kakor mera, če prideš čez tisto, prideš potem čez vse. A kot vedno se je izkazalo, da sem prevelik ignorant in da kot vedno razpolagam samo z delnimi informacijami! Tista začetna ožina pravzaprav ni bila ožina temveč nižina, se je bilo potrebno po hrbtu pod ogromno skalo splaziti, prvi je šel poskusit Bernard. Ker ima največ čez prsni koš. Sem gor na soncu čmuril in mislil svoje misli, ko so pa prek radijske postaje začeli stave sprejemati, ali bo Bernardu uspelo ali ne, me je pa firbec. Sem se spustil dol, da vidim, kaj je to za ena jeba in me je kar malo stisnilo. Bernard se je rinil pod tisto skalo, kolikor je mogel je pa kamenje spod hrbta pucal, da bi bil nižji, a ga je nekje na sredini pa tako zagrabilo, da ni šlo. Je obupal, potem sem se pa jaz noter spravil, ki sem malo manjši čez prsni koš. A še preden sem izginil v ožino, so mi predlagali, naj čelado snamem, da z njo na glavi ne bo šlo. Je hecen občutek, ko se leže na hrbtu kot kača zvijaš pod kamen in na prsih začutiš, kako te blago pritisne kamnita gmota! In se zavedaš, da če ti prsne bradavice otrdijo, ne bo šlo čez … Sem se zvijal in na slepo iskal najširšo pot, res je šlo za centimetre. Mi je nekako uspelo, so mi podali še vso jamarsko opremo, da sem se potem v manjši kamrici opremil za dolgo pot, potem smo se pa Maks, Staut, Rehar in jaz odpravili dotrajane štrike zamenjati. In mi je zelo kmalu postalo jasno, da tako zlahka, kakor sem si predstavljal, ne bo šlo. Štrikov sploh ni bilo, le rovi in ozki rovi in še ožji rovi in rovi za popizdit ozki! Vmes mi je pa Rehar, ki je jamo poznal, malce o zgodovini povedal, da mi je pojme razčistil.
Da ima višinsko razliko 700 m ter kar 12 km dolg splet rovov in brezen, raziskali so jo pa v začetku sedemdesetih let skoraj v celoti navzgor. Se pravi, da so šli v jamo spodaj in plezali in razbijali in raziskovali od spodaj gor, zgornji vhod (ali izhod, kakor vam drago) pa menda dobesedno odkopali! In so se že v prvem ozkem meandru moje predstave o lahkem spustu skozi jamo razblinile ko milni mehurček! Smo si pred vstopom v dolg in ozek meander razdelili opremo in se je izkazalo, da sem bil od vseh še najmanj izkušen jamar. Zakaj? Vsi so imeli velike transportke, le jaz takšno bolj majhno, v katero niso šli kosi vrvi in mi je bilo malo nerodno, sem pa vrtalnik z dvema baterijama in kladivo vzel, to je pa šlo. Kar je volumensko manjše, po teži pa krepko obratno! V meandru sem pa potem kakopak zatrokiral. Kaj je meander? Predstavljajte si dva zida, visoka recimo tam okrog deset metrov, med njima pa ponekod samo 10 cm razmika, ponekod pa meter, vendar na različnih višinah. In potem se guziš in iščeš najbolj primerno pot, ko sem najbolj zakuhaval in so prijatelji malce naprej potegnili, mi je pa baterija od vrtalnika kakšnih pet metrov nižje dol v meander padla. Saj moram priznati, da je bila moja prva misel ta, da ko jo jebe, bi jo kar tam pustil, potem sem se pa na gospodarja Murčka spomnil, kako mi je zjutraj pred odhodom v jamo 5 (pet!) Petrolovih kofetov stisnil za popotnico in me je vest zapekla. Ker kofeti so prijali, enega sem takojci dol požrl, dva pred jamo, dva pa potem nekje vmes v jami, zdaj naj bi mu pa povedal, da sem mu baterijo usejal!? Sem se nekako zguzil na dno meandra, pobral baterijo, zagledal še hendija, posebno vponko za zaviranje na vrvi, pobral še to, potem pa hotel nazaj gor splezati, pa ni šlo. Je bilo preozko! Kakšnih 15 min sem dobesedno umiral, ko sem poskušal, najhujši je bil pa znoj v očeh! Sem se potem za hip umiril, malo nadihal, nato pa preizkušeno jamarsko tehniko udaril – zaklel, da bi kočijaži zardeli, če bi slišali, porinil in je nekako šlo. So me tovariši potem vmes vtaknili, da nisem več tako zaviral in smo capljali in trapljali dolge kilometre, vmes pa ugotavljali, kje vse niti prazna nosila ne bi šla! Smo celo novo reševalno tehniko nagruntali za morebitnega ponesrečenca v Pološki – en jamarski reševalec bi šel do njega, mu kikirikije stisnil in kakšen čaj, povedal, da naj kakšnih štirinajst dni potrpi, da naši minerji razširijo, potem bi pa po njega prišli …
Redki so bili deli, kjer sem se lahko zravnal in napravil nekaj korakov pokončno, še bolj redki so bili deli, kjer sem lahko imel transportko na hrbtu! Sem enkrat na začetku videl Stauta, kako si je svojo vrečo zabrisal na hrbet in stopil v meander pokončno ko homo erektus in sem ponovil za njim, samo sem takoj z glavo butnil v strop in se po širini zataknil. Ima prijatelj namreč ene 30 kil manj od mene! Na stopnjah z vrvjo smo sproti vrvi zamenjali, kar je večinoma počel Staut, Maks mu je asistiral, Rehar je spal (no, hiberniral), jaz sem pa kadil in muziko garačem spuščal. Pa ker jih imam rad, sem tahude rokenrole preskočil, ker sta delala po ritmu, da se ne bi pregrela …In smo tako trapljali in trapljali po jami, po kakšnih 8 urah sem pa le vprašal, če smo že kaj blizu izhoda. Pa nista vedela, le v to sta bila prepričana Staut in Rehar, ki sta v tem labirintu že bila, da smo z vsakim korakom bližje koncu safra …
Okoli polnoči, torej po skoraj 11 urah, smo pa končno le prišli ven, pod zvezdnato nebo in malce toplejšo temperaturo. Od spodaj smo pa klice zaslišali in luči zagledali. So bili tovariši zaskrbljeni in so prišli pogledati, kje smo se zataknili! Smo z vpitjem preverili, če se nam bližajo jamarski reševalci ali gorski, ker smo bili že zunaj jame, pa sta bila naša, Marko Z. in Bernard. Bernardu sem takoj povedal, da dobro da ni prišel čez prvi mušter, ker spodaj so bili vsaj še trije dosti hujši, kjer mi je šlo pa na milimetre, Marku Z. sem pa prasico svojo na hrbet vrgel, ko je vprašal, če lahko komu kaj pomaga. Je zastokal, ne zaradi teže, le umazana je bila, on pa lep in čist, a jo je vseeno odnesel, ga moram pohvaliti! V bazi smo potem Murčkov pasulj pojedli, da smo malo k sebi prišli, tistega hendija, ki sem ga našel, sem pa Walterju dal, ko je postokal, da ga je v meandru nekje zgubil, samo da je bilo preozko, da bi šel ponj. Saj to je normalno, ne, da dva v 12 kilometrih rovov izgubita stvar na istem mestu?!
Rehar je rekel, da bo fotografije iz jame poslal šele po vaji konec oktobra, ker drugače nihče na vajo ne bo prišel, pa že tako so bolj izkušeni zjutraj telefonarili, da ne morejo priti. Menda je cel ljubljanski center, prijavljen na vajo, dobil drisko, bohvedi, kaj so jedli, postojnski center je pa prehlad obiskal in tudi niso prišli …
Okoli dveh zjutraj smo se pa končno v kombije spravili in proti domovom pičili. Tam po ovinkih čez Most na Soči, Idrijo do Logatca je še šlo, na avtocesti je bilo pa že malce težje. Se je na radiu ob 4h zjutraj ekipa zamenjala in so nehali spuščati divjo muziko, so jo za pravkar zbujene zamenjali z bolj mirnimi baladami, da ne bi bil prevelik šok menda. Sem ga kar ugasnil, ker me je začel uspavati, pa okna sem odprl in sem domov pripeljal brez vseh težav, ko sem nekaj čez peto zjutraj spod tuša prišel, se mi je pa še zadnji plan podrl. Sem nameraval blazino napihniti in v kabinetu prespat, da žene ne bi motil s stokanjem in smrčanjem, pa potem enostavno nisem imel energije za napumpati blazino. Sem se kar v zakonsko posteljo zvrnil in preden sem v naslednji sekundi zaspal, še potolažil, da če ji bo prehudo, bo pa ona napihnila tisto blazino in se preselila v moj kabinet …

Poletje gre počasi h koncu

24. septembra 2016 0

Saj vroče je še, ampak voda v bazenu je imela prijetnih 19 stopinj, da nihče ni hotel tvegati, da se mu malinice v trebuh skrijejo, zato smo bazen spraznili in ga bomo pospravili. Pa kuzlica je lahko prvič izkoristila priložnost in pogledala, kaj se dogaja za modro plahto, prej ji zaradi klora nismo dovolili …

Hruškasti Ukulele

22. septembra 2016 2 komentarja

Zlata hruška je znak kakovosti otroških in mladinskih knjig. Po mnenju uredniškega odbora se tiste knjige, ki po vsebini in izvedbi izstopajo, uvrstijo med odlične izdaje leta in pridobijo pravico do znaka Zlata hruška, med odličnimi izdajami pa izberejo najboljše tri knjige v treh različnih kategorijah ter jim podelimo tri priznanja.

Priznanje zlata hruška za najboljšo prevodno knjigo 2015 je dobila knjiga Alena Meškovića Ukulele jam v prevodu Damijana Šinigoja.

Najbolj zaslužen za to je seveda avtor Alen, nato založba Miš, ki je knjigo izbrala in pri kateri so jo uredili, nekaj malega zaslug si pa kot prevajalec neskromno lastim tudi jaz. Piskerček je pač potrebno pristaviti …

znak-zlata-hruska

Nočna akcija

18. septembra 2016 0

Ker se dead line, ko mora Grdin filmček o JRS intervenciji oddat, neusmiljeno bliža in ker je dead line najboljša inspiracija, smo danes zvečer skočili v akcijo. Saj sva že prej hotela, a nekako nobenega pravega kamnoloma nisva našla, čeprav sva bila, ko sva o filmu šele razmišljala, prepričana, da jih je okoli Novega mesta milijon. Pa potem igralcev nisva našla, ki bi bili voljni eno noč zabiti na snemanju, pa potem je dež padal … No, danes je pa hudič šalo vzel. Na srečo se je Anži po riti praskal, gospod Grah tudi, Jasna se itak vedno žrtvuje, Grdin je pa še bratranca svojega prepričal, da gre z nami, da bo v nosilih, in nas je bilo ravno prav. Kako ga je prepričal? Poba se je ravno iz neke žurke pripeljal, ravno prav trhljen, da mu je verjel, da gremo samo za pol ure … Saj potem, ko je Anži proti kamnolomu vozil, kakor da gremo na intervencijo, je protestiral, da naj bolj počasi vozi, ker drugače bo centrifugo vključil, a ko smo ga potem tam spakirali v nosila, je utihnil. Zelo verjetno zato, ker smo ga ravno na rob prepada odložili in se tudi zakašljati ni upal, da se ne bi zvrnil. In tistih pol ure se je potem itak razvleklo na tri ure, da je v nosilih kar zaspal, ko smo ga nosili gor in dol, nosili smo ga pa toliko, da sta si Jasna in gospod Grah skorajda status jamarja reševalca pripravnika zaslužila, če mene vprašate. Ja, Grdin je potreboval veliko detajlov in razlićnih posnetkov … Pa ponavadi nosila nosi po šest reševalcev, tokrat smo bili pa samo štirje … Enkrat vmes, ko smo ravno čakali, da Grdin na novo postavi kamero in kran, je pa v hosti krepko zarurilo. Meni se je slišalo kot medved, pa drugim tudi, čeprav je bil verjetno le jelen, je v ruku. Pa še polna luna je bila! Je kri kar dobro po žilah poslalo, res, še posebej Lukatu, ki je bil spakiran v nosilih, pa toliko smo ga prenašali, da se je že streznil. In je prosil, če ga iz nosil ven damo, da če bo medved prišel, da bo lahko z nami bežal. Sem ga potolažil, da če medved pride, ga bomo kar v nosilih odnesli, ampak mi ni verjel. In itak da bi ga kar tam na tleh pustili, da bi se medved malo z njim ukvarjal in bi mi medtem prednost potrebno dobili …

Smo še malo nosili in snemali, potem je pa končno od Lenke iz najboljše bistriške gostilne SMS priletel, da če poha ali ne. Smo se namreč najavili na malico, ko končamo. In nam je zakrulilo in sem sporočil, da naj kar poha, da bomo okoli enajstih zvečer pri njej. Tam pa potem seveda ko na ohceti! So me vsi za čelo šlatali, če sem za celo JRS naročil ali kaj, ko je bilo toliko vsega, a smo se potrudili in pojedli. Da smo se na koncu kar odkotalili proti domu! Pa z odprtimi okni smo se domov vozili, ker so nekateri že med vožnjo začeli krepko prebavljati …

Kaj smo scumprali pa sporočim, ko Grdin konča. Enkrat kmalu …

 

Šišanje ovc

16. septembra 2016 0

Ker sem ravno sam doma, saj so vsi pametni družinski člani na morju, sem skočil do Čaganke, nekaj okoli bivaka jamarskega pobrkljati. No, nameraval sem, ampak ker je ravno tisti čas v letu, ko se pametni pripravljajo na zimo s cepanjem drv in ker je imela Lenka svojega traktorčka s cepilko že parkiranega ob drvarnici, ob njem pa ogromno panjev, ki so čakali, da se nasekajo, sem zabremzal. Okej, itak bi zabremzal zaradi kofeta in čveka, tako sem pa samo še bolj temeljito. Po krajšem fehtanju je prijateljica dovolila, da se dela lotim. Dela za prave možake, kakopak. Cepanja drv. Sem zakurblal traktorčka, pljunil v roke in cepal in cepal, sonce je pa sijalo in sijalo, da sem puščal iz vseh lukenj in luknjic, a kaj bi to. Sem si rekel, da potrebujem zalogo toplote, da bom lažje po jamah pohajkoval, ko pač bom spet, a ko se mi je pri delu pridružila še Lenka, je pa hudič šalo vzel. Se ji je čudno zdelo, zakaj tista hidravlična sekira tako počasi in stežka v les rine, potem se je pa spomnila in traktorčku gas navila. Potem je pa sekirica res zapela, Lenka je podajala, jaz sem še bolj puščal iz vseh lukenj in luknjic, ker sonce je sijalo in pržilo, kup nacepljenih drv se je pa veselo večal. Ma, vam povem, prav prijetno je tu in tam malce fizično podelati! Celo čik pavze si nobene nisem privoščil, prvič sem obstal šele, ko je Lenka trojni kofe prinesla! Sem sedel k njej v senco, žulil kofe s čikom, medtem je pa frizer prišel. Frizer, ki pride tudi na dom, je pojasnila Lenka. Mene ni obiskal, ker kaj dosti striči ne bi imel, se je oglasil zaradi Lenkinih volnenih punc. Se je kar v hlev zapodil in dela lotil, jaz sem pa tam v skladovnici drv pobrskal za svojim telefonom, do konca požrl trojni kofe in se potem v hlev podal, da vidim, kako se volnene bejbe šišajo. Ter pri tem naredim še kakšno fotko, kakopak. Sem malo le opazoval, potem pa vzel telefon, ga odklenil, da fotoaparat odprem, potem me je pa veliko število obvestil zbegalo za hip. Milijon neodgovorjenih klicev in še več kratkih sporočil! Preden sem povsem dojel, kaj se sploh dogaja, je pa telefon zazvonil, na ekranu se je pa prikazal Klemijev obraz. Sem se oglasil, kakopak, ves zmeden. Ka se je za ena pizdarija zgodila, je bil prijatelj kratek. Ma nič, ovce šišamo in drva cepamo, sem bil kar iskren in malce tudi verjetno duhovit, a ko je Klemi povedal, da je bila jamarska reševalna aktivirana, da je v Kočevju nekdo v jamo padel, me je duhovitost kar malo zapustila. Sem rekel, da imam milijon neodgovorjenih klicev, da bom prekinil z njim in preveril. Sem prekinil, potem pa kar nekaj dolgih trenutkov stal tam v hlevu ko en pepček! Potem pa seveda klicaril in klicaril, a so bili kakopak vsi telefoni zasedeni, šele zlati Marko Z. se je oglasil. Ter povedal, da je nek moški ali skočil ali padel v kakšnih 30 m globoko brezno in da sta dva centra že na lokaciji. Na srečo ni vprašal, kaj pa jaz počnem, usposobljen reševalec, da nisem na intervenciji, pa Tanja tudi ne, ko me je poklicala nazaj. Le na hitro sva preračunala, da se mi ne splača hoditi k njim, ker bodo že končali, preden bom odšel domov po opremo in se jim pridružil. Sem jim lahko le srečno zaželel, pomiril Klemija, da ni nihče od naših jamarjev poškodovan, potem sem si pa v najboljši bistriški gostilni še eno kavo privoščil, preden sem domov odpeketal. Pa da naj bom čim več doma, mi je naročila Lenka, ker ko sem doma in pripravljen, je vse v redu, le ko kam nos odnesem, se kaj zgodi …

Je ne bom povsem ubogal, bom pa v naslednjih dneh zagotovo ko en bumbar spet v telefon ves čas buljil …

Pokrovček

15. septembra 2016 0

Ko sva se z Grdinom peljala v Črno goro na jamarsko ekspedicijo, sem med potjo v zadarskem Decathlonu kupil napihljivo blazino. Da bom spal na mehkem, kakopak. Saj bi jo lahko kupil tudi v Sloveniji, ampak vedno je lepo iti v trgovino z opremo za raznorazne športe. Se potem sliniš med policami in kupiš milijon stvari, za katere v bistvu sploh vedel nisi, da si jih želiš, a ko jih vidiš, veš, da jih potrebuješ. Pa v bistvu so poceni. Saj potem na koncu niso poceni, ko prideš z dvema polnima vozičkoma stvari, ki so vsaka zase res relativno poceni, a ko na koncu vidiš cifro, na suho pogoltneš. Če bi plačal z denarjem, bi se prodajalki opravičil, ker so bankovci mokri, saj sem jokal, ko sem ji jih dajal. No, nisem, sem plačal s kartico, to je lažje, ne veš, koliko si proč vrgel, dokler ne greš na prvi bankomat, ki ti ne da cekinov …

Ampak, pustimo to. Sem kupil napihljivo blazino, da bom spal na mehkem, a je imela zdrobljen ventil, tako da sem na mehkem spal le pogojno. Sem moral z lepilnim trakom čarati (ki ga je Grdin za vsak slučaj kupil pa v tretji trgovini, v kateri sva se tudi ustavila samo zato, da vidiva, kaj imajo na policah, da napolniva nove vozičke!), da je vsaj malce zraka v sebi zadržala!

No, sem prišel domov in namesto da bi tisto blazino proč fliknil, sem jo vrgel na kup opreme za taborjenje, potem mi pa seveda ni miru dala. Vsakič, ko sem pogledal v tisto smer, sem vedel, da bom moral nekaj ukreniti. Okej, res je, šele oktobra bom spet potreboval blazino za v šotor (pa itak imam tri, ampak v to sem se res nekako čustveno zapičil!), a ko jo vsak dan gledaš, pokvarjeno, ne moreš da si je ne bi želel popraviti. In sem skočil na spletno stran njihovo in, glej no glej, tisti zdrobljeni pokrovček prodajajo tudi kot rezervni del! Sem ga takoj v namišljeno košarico fliknil, sploh ni bil drag, le pol cene blazine, a ko so prišteli še poštnino, sem ugotovil, da bi bilo ceneje novo, kompletno kupiti kar direkt v Ljubljani. Ker denarja ne pobiram po tleh in sem tudi malce škrt občasno, sem nakup storniral, da bom zadevo pač kupil naslednjič, ko bom v Ljubljani, a sem potem na nesrečo opazil, da poštnine pa ne zaračunajo, če kupiš za več ko 50 ojrov. Hm … In sem se začel sliniti. Posode za taborjenje imam več ko moja predraga piskrov za doma, ampak sem našel nek poceni set, ki mi je bil čisto simpatičen in človek res nikoli ne more imeti dovolj piskrov za taborjenje. In je skočil v košarico, saj je bil res poceni. Potem je v košarico skočil še tisti pokrovček, mimogrede sem fliknil noter še eno tlačilko za blazino (saj imam tudi 3 doma že, ampak sem tokrat vzel nožno, plus dokaj poceni je bila!), a ker še niti blizu nisem bil brezplačni poštnini, sem še aluminijaste krožnike nabavil, pa nekaj plastičnih skodelic, ko sem bil cifri že čisto blizu in sem jo dosegel z nekaj pari pohodniških nogavic, mi je pa flis v oko padel. A je bil poceni in sem tudi njega noter zabrisal, nogavic ven pa potem ne. Okej, saj se je še par malenkosti nabralo, ko se človek slini v športni trgovini, se itak mora nabrati stvari! Sem oddal naročilo (ne moreš plačati s kartico, moraš pripraviti keš, ko ti prinesejo!) in potem kar nestrpno čakal, da zadeve pridejo k meni domov. Pa niso, sem bil kar malo živčen. Res sem hotel tisto blazino čim prej popraviti, čeprav je ne bi potreboval!

No, včeraj me je pa neka deklica poklicala, da tistega tapoceni seta piskrov za taborjenje nimajo, da ga ne prodajajo več, da pa lahko naročim podobnega, le da je trikrat dražji. Pa krožnikov tudi da nimajo in da kaj bomo zdaj, ko poštnina ni več zastonj?! Sem malo razmišljal, celo priznal sem ji, da sem vse skupaj naročil le zaradi pokrovčka, a ko mi je povedala, da je tisti dražji set piskrov ful ful lepši in bolj kvaliteten, sem ji kar rekel, naj pošljejo. In so, kaj so pa hoteli. Sem skočil na paket ko otrok na dedka Mraza darilo pod jelko in sem bil vsega res zelo zelo zelo vesel. Piskri so bogovski (dobro, mam čist podobne že doma, samo so liter in pol, ti novi sa pa liter in 4 dcl!), čep je zatesnil blazino ko bog, štumfi so tudi kar kul, čeprav kmalu ne bodo več, tlačilke nisem poskusil, sem pa flis takoj nase nataknil. No, okej, nisem ga, sem ga samo poskusil. Ker so mi S številko poslali, jaz sem pa možak. Bi moral zamenjati, kar mi nikoli ni ljubo, zato sem sina tasrednjega poklical (tamali je pa s šolo na morju), da imam flis zanj. Se je smejal, da že tretjič probava stvari, ki sem jih zase prek interneta naročil, a ga je probal in mu je ko bog, samo mu živo zeleno fluoroscentna barva ne odgovarja. Dobro, mogoče bo všeč preljubi soprogi, ampak je tudi na morju, drugje ko tamali …

Evo, ja, vesel sem bil pokrovčka za napihljivo blazino, nakup se je splačal, čeprav je bil posledično tisti pokrovček torej malo drag. A kaj bi to, vmes sem še neki gledal na Tubi kako se usnjeni avtomobilski sedeži očistijo in je model čisto takšnega Volvota kakor ga imam jaz čistil, ampak usnje pri prestavni ročici pa ni očistil, temveč je kar novega namontiral. Da ni drag in da se tako bolj splača, je pomodroval in sem že bil na ebayu in našel točno takšnega, kakor ga jaz potrebujem. Pa res ni bil preveč drag, celo s poštnino ne, le barva ni povsem taprava. A sem kar tistega naročil, s tapravo barvo je bil dražji ko je pol mojega Šveda!

Ma vam povem, internet je zakon!

pokrov-za-napihljivo-blazino

 

Veze in poznanstva

9. septembra 2016 0

Malo naprej od naše ulice obnavljajo most, cesto, pločnik ter razvetljavo. Komplet bodo vse popravili in renovirali, posodobili, a pri razkopavanju so verjetno kabel za ulično razsvetljavo v naši ulici presekali. Saj sem opazil, da ulična svetilka blizu moje hiše ponoči ne sveti, če sem se kam na kofe odpeljal ali kaj, ampak to me sploh ni motilo. Ker avto imam direkt pred hišo in mi tistih par korakov hišna luč osvetli (pa pustimo ob strani, da sem jamar, ki se teme lih ne boji), potem pa že avtomobilski reflektorji poprimejo. Dobro, res je, enkrat sem tudi našo kuzlico na sprehod nočni peljal in sem bolj opazil nedelujočo svetilko, a je bila polna luna, pa spet ni bilo tako hudo. In mi nedelujoča ulična razsvetljala res ni povzročala sivih las (to se samo tako reče, meni itak nič ne povzroča sivih las, ker jih nimam). Je pa zadnjič proti večeru Klemi mimo prikruzal, da sem mu iz garaže par jamarskih zadev v avto premetal, pa je pristopil še sosed iz bloka nasproti hiše, ko je videl akcijo. In je bil kar direkten. Da naj jaz, ki sem občinar, to frdamano razsvetljavo urihtam. Sem najprej pogledal, če morda Klemija gleda in jaz česa ne vem, da je morda Klemi iz vojske direkt na občino presedlal, potem pa vidim, da meni govori. Jaz nisem občinar, sem skoraj plaho odvrnil, ker nisem vedel, kam pes taco moli, a se sosed ni dal tako zlahka. Da itak da sem, če tist cajtng za občino delam. Aha, sem pokimal, ker stvari so mi potem v hipu postale jasne. Res sem urednik občinskega glasila, a sosedu razlagati, kakšni so moji odnosi z občino nisem imel energije. Ne bi imelo smisla. Zato sem samo pokimal, da bom urihtal in na zadevo itak pozabil. Ker mene nedelujoča ulična razsvetljava ne moti, kakor sem že pojasnil. Ampak blokovskega soseda pa moti in me je že par dni kasneje spet zajahal, ko me je pred hišo zagledal. Da kaj smo zrihtali, ga je zanimalo. Itak da nisem imel blage, o čem govori in ker sem bil ravno v eni zadevi z jamarsko reševalno službo v mislih, ki sem jo moral rešiti, sem za hip celo zgroženo pomislil, da me o tem kaj sprašuje in sem bil povsem zmeden, ker ima sosed z jamarsko reševalno toliko kot jaz z društvom ljubiteljev strojne molže. Torej nič! Je glede na moj bebav obraz seveda nemudoma dodal pojasnilo – da kaj smo urihtali na občini glede nedelujoče razsvetljave ulične! Ja, evo, priznam, lahko bi mu priznal, da sem pozabil, saj verjetno brcati me zaradi tega ne bi začel, a mi je bilo nerodno to priznati. Zato sem samo z rameni zmignil, češ, saj veš, kako je pri nas na občini, en teden traja, da se sploh kdo obrne. Je strinjajoče se prikimal, dodal, da moram kdaj tudi po mizi udarit in da naj to zrihtam, da bo mir, potem je pa odšel po svojih poteh. Jaz pa po svojih. Tam nekje proti jutru, ko sem že nameraval računalnik ugasniti, sem se pa spet spomnil. Ja, lahko bi seveda poslal mail županu in kolikor ga poznam, bi zadevo zelo hitro rešil, lahko bi tudi poslal mail komu iz občinskega uredniškega odbora glasila, s katerimi se občasno dobimo ob novi številki, a mi jih je bilo enostavno nerodno moriti s takšnimi malenkostmi. Zato sem kar internetno stran novomeške občine odprl, pobrskal tam za pošto občanov in poslal mail. Da nam ulična razsvetljava ne dela. In se zvrnil v posteljo. Dopoldne, ko sem vstal, me je pa iz županovega kabineta obvestilo čakalo, da so preverili, da so izvajalci res nekaj presekali in da bodo do večera popravili. Tile naši občinarji so pa res dobri, sem si mislil in ko je zvečer razsvetljava res delala, sem se ravno na kofe nekam odpravljal in sem opazil, opazil sem pa tudi soseda, ki je żarečo žarnico stoječ na pločniku občudoval. Je tudi on opazil mene, se mi nasmehnil, da je včasih res dobro malo po mizi zaropotat kot minogrede navrgel, mi pritnavalno pokimal, potem se pa spet v ulično svetilko zagledal. Sem mu hotel razložiti, da nisem nič ropotal, da sem samo mail poslal, pa mu potem nisem, se mi je na kofe mudilo. Pa mi je bilo žal, da mu nisem, ker naslednji dan me je pa drug sosed srečal in pohvalil, kako sem razsvetljavo urihtal. Zanj sem si pa vzel čas, da sem mu razložil, da nisem nič ropotal, da sem samo en mail poslal in da smo bili tako dolgo brez ulične razsvetljave samo zato, ker sem bil v celi ulici edini in prvi, ki je napako prijavil! Nihče na občini niti vedel ni, da je nam v ulici kaj crknilo … In da jaz sploh nisem na občini, da sem le en nepomemben uredniček občinskega glasila …

Mi ni povsem verjel, se je videlo, ljudje se ponavadi v drugo smer lažejo in prepričujejo, ampak rekel ni pa nič.

Sem na vse skupaj pozabil, anekdota iz življenja pač, kakršne se mi vsakodnevno dogajajo, danes sem pa moral na občino, ker bo luč dneva zagledala nova številka občinskega glasila in je bilo potrebno še detajle doreči. Smo bili dogovorjeni ob dvanajstih, tudi na občini že vedo, kdaj jaz obratujem in se prilagodijo, a ko sem prišel, je ravno kompleten županov kabinet nek sestanek zaključeval in so me kar povabili, naj prisedem, da zaključujejo. Sem sedel na edini prosti stol na čelo mize in zagrabil ponujen košček nadvse okusne čokoladne torte (je imel nekdo od njih rojstni dan in jo je prinesel), jo mirno jedel, ko so končali, sem jim pa še par malenkosti iz jamarskega življenja natrosil, da so se malo nasmejali. Preden jih je velika večina odšla in bi ostali samo še člani uredništva. No, v tem trenutku je pa tretji sosed vstopil v županov kabinet, je prišel nekaj vprašat in ko me je zagledal, pozdravil, par besed navrgel in odšel nato do tajnice v sosednji pisarni. Mi smo potem s sestankom začeli, ko sem pa domov prišel, mi je pa soseda, ki je kasneje na kofe prišla, saj zdaj kafetarija pri meni spet obratuje, povedala, da že vse ve. Da so me videli na občini, da sem sedel na čelu mize, jedel torto in govoril, ostali so si pa vsi zapisovali. Da so imeli vsi v rokah zvezke in svinčnike, jaz pa vilice in torto! Seveda, vsi so v roke vzeli beležke, saj so bili na odhodu, jaz sem pa edini jedel, ker so ostali pojedli že prej. Sem razložil, pa sem videl, da ni povsem zaleglo. Zakaj nekdo laže, da ima na občini manj vpliva, kot ga ima v resnici?!

Ja, že vidim, da bom moral od zdaj naprej vsakič, ko se bo kaj pokvarilo v naši ulici, na občini po mizi ropotat, ne bo šlo drugače …

matervola

Plaketa

8. septembra 2016 0

No, prijatelji tudi ko so proč, mislijo na prijatelje in prijatelji mislijo na prijatelje, tudi ko so zaposleni z dopustom na morju in si vzamejo minuto ali dve ali tri ali deset za uresničitev želje. Jap, zato so prijatelji. Evo, plaketo sem dobil, ker sem kofeavtomat popravil, pa četudi je Grdin na morju. Ja, tudi na morju imajo internet …