Odnehanje

Ko v deželo pride toplo vreme, se tudi pri naši hiši začne obdobje dela ko na kakšni srednjeveliki kmetiji. Pa saj se zdajle čisto zares ne spomnim vseh opravil, ki padejo name, mi boste morali verjeti na besedo, da res obstajajo. Ampak eno pa lahko naštejem, zadnje, ki mi je kratilo spanec – čiščenje terase. Vsako leto jo moram pred zimo oprat in namazat z oljem, enak postopek me potem čaka naslednjo pomlad. Pa saj to nek velik mater niti ni, priznam, oziroma naj ne bi bil, a sem par let nazaj (po ženinih očitkih, čeprav sem skoraj prepričan, da niso utemeljeni!) deske premazal z napačnim oljem. No, ne napačnim, saj znam kupiti pravo olje, tako zelo neopravilen pa le nisem, le pokvarilo se je menda. Spet, po ženinih neupravičenih očitkih, je nekdo pravo olje sicer kupil, a se ni takoj lotil dela in se je potem tisto olje menda kar dolgo na soncu cmarilo in postalo žoltavo (ali kakršen je pač pravilni termin).

Dobro, čisto možno je, da se je tisto olje res pokvarilo, ker je predolgo stalo na soncu, a sem skorajda prepričan, da se dela pač nisem lotil takoj, ker sem pač delal kaj drugega, še bolj pomembnega, olje bi pa lahko tudi moja predraga pospravila v senco, ne?! Je pa res, da je bila pa moja napaka, da sem les s tistim oljem potem kompletno premazal, čeprav je smrdelo, da ni za povedati. Sem pač ko pravi možak stisnil zobe in potrpel, kaj sem pa hotel. Jaz ne odneham ob prvih težavah!

Dobro, pa to niti niso bile težave, na srečo je terasa zunaj in sem kljub smradu vseeno tu in tam kakšen svež vdih zraka uspel uloviti, da nisem konec storil, težava se je pokazala potem, ko sem čez par ur poskusil odvečno olje, ki ga les ni vpil, obrisati. Se ga ni dalo. Ali sem pa prehitro odnehal, kakor trdi moja predraga soproga, čeprav tukaj so mnenja deljena. Jaz sem skoraj prepričan, da se ga ni dalo in se je potem na tisto olje, ki ga nisem dobro obrisal (po soproginem prepričanju) prijela vsakovrstna umazanija. Ma, okej, saj umazanije okoli naše hiše ni pravzaprav, ampak v enem letu je že cvetni prah dovolj, če vprašate mene. In so bile deske potem res kar umazane, ampak dobra plat vsega skupaj je pa bila, da smo to bolj ko ne kakšno leto sami gledali, saj so se obiski zmanjšali za 9 desetin, malce sumim na smrad tistih desk, če že moram s prstom na vzrok direktno pokazati. Prepričan pa povsem nisem, kakopak.

No, po kakšnem letu je smrad minil, umazanija se je pa na deske prijela kar dobro, verjetno je moje vsakoletno premazovanje vsega skupaj malce pomagalo, da je zadeva postala permanentna.

Ja, me je malo motilo, ne morem tajit, predvsem bolj ko ne občasno drkanje preljube soproge, da kakšno mamo in sem že lani poskusil, pa obupal. Visokotlačni čistilec ni pomagal, drgnjenje z drateno gobico je bilo pa preveč mukotrpno in zamudno, plus tudi ni dalo nekih rezultatov, da bi vztrajal.

In je letos lepo vreme prišlo in čas, da se uredi terasa in v bistvu sem se že pri prvih pomladanskih kavicah na terasi odločil, da se kaj dosti s čiščenjem terase nima smisla ubadati, ker itak ne bo nobenega vidnega rezultata in bi pri tem ostalo, če ne bi napravil totalno začetniške napake. Za katero še danes ne vem vzroka, kako je pri vsej moji izkušenosti in letih in modrosti sploh lahko prišlo!

Namreč, me je predraga poprosila, če bi jo lahko odpeljal nekam tja proti Celju, kjer je bila njena prijateljica v termah, da se ji za en teden pridruži pri razvajanju, ker nerada vozi na dolge relacije, jaz pa, namesto da bi nemudoma avto zakurblal in s prižganim motorjem čakal, da pride iz hiše, sem ji mrtvo hladno prevoze org predlagal. Pa bumbar še kar vztrajal, da ti prevozi org so super, par evrčkov stisneš in te peljejo, kamor želiš, čeprav je imela bogica moja žena vse lase že pokonci in vso barvo z obraza je izgubila!

In, ja, ko kaj takšnega ušpičiš, se moraš oddolžiti. Ker sem itak prav kronološko dobil pod nos, kdaj sem ob treh zjutraj skočil po tistega prijatelja, ki mu je bencin zmanjkal pri Zagrebu in kdaj po tistega v Benetke, ko je njegovo letalo pristalo ob štirih zjutraj!

Nič, terasa se bo leto očistila u nulo, sem se odločil. In ko se nekaj odločim, to tudi udejanim. Dobro, pravilneje bi bilo reči, da to tudi začnem udejanjati, a kaj bi cepidlačili. Sem od očeta privlekel parni čistilec, ker para je pa za maščobe zakon in olje je kakopak maščoba. Sem zadevo zakurblal in itak ni delala in preden sem očeta poklical, da kaj mi pokvarjene stroje posoja, sem ga na hitro še celega razstavil in šele ko je bila zadeva že v prafaktorjih, še glavno stikalo za izklop opazil. Na srečo sem zadevo sestavil prav in je potem delovala in ko je iz cevke prva para prisikala, je bila sicer že debela tema, a me to ni ustavilo. Sem zdrgnil dve deski u nulo, sibirski macesen, ki je bil prej črn, je spet zasijal v svoji živo oranžni barvi. Prav stopil sem se od navdušenja, vam povem. Sem se lotil tretje deske, ko me je od zadaj zadel sinov privoščljiv glas: Mami pravi, da boš odnehal pred koncem!

Se mi je prav zafržmagalo, priznam, in sem skočil pokonci in odvihral v dnevno sobo. Da kaj mi to moralo zbija, ko jaz pa (skoraj) nikoli ne odneham! A me je samo mirno vprašala, koliko desk sem očistil v treh urah. In sem ponosno priznal, da dve in pol. Da nista več črni temveč lepo oranžni ko prvega dne!

In je kot zmagoviti konec argumenta le dodala, da desk je pa 37, od tega polovica za pol daljših od teh dveh in pol, ki sem jih že očistil.

Sem samo prhnil čez nos in se spet lotil čiščenja, iz inata še bolj zagreto ko prej, čeprav me je hrbet bolel, da ni za povedat, med drgnjenjem sem pa potem vseeno začel malce računati. Pa mi ni vzelo veselja, zanalašč ne, sem potem par dni drgnil, ko da sem plačan, a ko sem prišel do polovice, sem hodil sključen, ko da imam res toliko let, kolikor jih imam!

In sem, priznam, zadnjo tretjino bolj na hitro počistil. Saj bi se bolj potrudil, res bi se, pa imamo tečaj za jamarja reševalca pripravnika in v klubu tečaj za navadnega jamarja pripravnika, al nimam časa se tam z eno teraso ukvarjat! Pa trava, ki sem jo pred par dnevi prvič s takšnim veseljem pokosil in sem kar dva kofeta enega za drugim spil sredi vrta, da sem jo lahko, sveže pokošeno bolj neposredno občudoval, je, nesnaga nesnažna, že zrasla, da bo spet potrebno kositi!

Sem torej dopoldne, ko ni bilo nobenega doma, zadevo še z visokotlačnim čistilcem do konca zdrgnil, kolikor sem lahko, še malo s paro podrkljal ter potem komplet z oljem namazal. Ki sem ga šel tisti dan kupit in je v hladilniku čakalo, da pride na vrsto!

Po eni uri sem nato zadevo krepko zdrgnil ter obrisal in je ko noč in dan naša terasa, prav ponosem sem bil na opravljeno delo. Še celo moja predraga je pozabila na tisti jebeni prevozi org, le tamali, ki nima prav nobenega spoštovanja do starejših, je s prstom pokazal nekaj ne povsem oranžnih delov in dodal, da je imela mami torej prav. Da bom odnehal.

Saj bi mu eno vzgojno okoli ušes, čeprav tega ne počnem, a ko sem zaštartal, mi je malo drselo, ker očitno nisem povsem dobro obrisal in mi je ušel …

 

Zakaj?

Danes sva se s Klemijem spet zapodila v Srnice. Kljub pomladanskemu sončku sem bil malo vseeno v strahu, ko sva dobrih 10 dni nazaj s sestro trapljala tam okoli, je bilo na cesti še vedno 20 cm snega.

A tokrat o snegu ni bilo ne duha ne sluha. Itak, saj je zunaj ne pomlad, poletje, se mi je že začelo kolcati po mrazu! Jamo sva z lahkoto našla, saj je pred njo že za mali kamnolom nametanega kamenja. Ko sva se preoblačila in sem opazoval tisto kamenje, ki sva ga ven že zvlekla (preden se je jama toliko odprla, da sva ga lahko metala v notranje brezno, ki je dovolj prostorno), me je prešinilo, kaj neki si o nas jamarjih mislijo lovci, ali gozdarji. Klemi je takoj ustrelil, da si ne mislijo, ampak vedo, da smo ubrisani, jaz sem pa prepričan, da jim takšen kup kamenja vsaj kakšen dan ne da spati, ko ga zagledajo. So zagotovo prepričani, da mora biti pod zemljo kakšno zlato ali vsaj zaklad, ker zakaj bi drugače nomralen človek garal ko črna živina?! Če bi kakšnega Kelemendija najel, da ti v takšnih pogojih pred hišo kaj takšnega naredi, bi ti račun zasolil, da bi te peklo do neskončnosti. Pa še kakšno društvo proti mučenju živali bi se v hipu oglasilo, da kaj mu bogecu delamo!

No, Klemi ni kaj dosti razmišljal o tem, se je takojci v luknjo zapodil, saj mu je bilo že zadnjič jasno, da tokrat bova prišla v brezno. Res ni kaj dosti razbijal, ko je že začel vpiti, naj prinesem vrv in opremljevalno torbico. Sem ubogal, a ko sem si ogledal vhod v brezno, plus že na poti do tam sem ves prešvical, ves ubog in okrogel po zimskem spanju, sem ga prosil, naj malo bolj razširi vse skupaj. Se mu ni ljubilo, se je videlo, a ker smo tudi v letos v klub dobili nekaj novih tećajnikov za jamarje pripravnike, sem zaigral na to karto. Da jih bomo tudi v to jamo morda peljali, da vidijo, kako se nove jame delajo in bo za nove jamarje pa to morda res le preozko?!

In je potem tolkel še malo, zaradi mene verjetno ne bi. Plus vrv sva tudi po pravilih napeljala, za vsak slučaj, če bodo šli tečajniki not. Ponavadi samo okoli kakšne skale ali kapnika in dol, ko firbec vleče naprej, tokrat sva naredila pritrdišče že pred breznom, da se človek lahko varno prebije do vertikale, tam pri spremembi smeri je pa celo dva zacmaril, kakor pravila velevajo! Se je počasi spuščal kakšnih švoh 30 m v globino in sproti čistil brezno, torej s sten metal dol razrahljano kamenje ali razbijal nevarne luske, da je pokalo ko na solunski fronti. Ko je pristal na dnu brezna, mi je nekaj vpil, a nisem razumel, šele ko sem se spustil dol, sem poštekal, kaj mi je sporočal – vrv je bila malenkostno prekratka! Pa kaj bi to pri novi jami, ne moreš kar končati 2 metra nad tlemi brezna, v dvoranici v prelomnici, ki izginja nekam za ovinek in priti naslednjič z več vrvi! Sem se nekako tudi jaz izpel kar v steni in se prebil na tla (za gor je bila pa potem pa druga pesem, a kdo bi že takrat mislil na vrnitev!), Klemi je za ovinkom že razbijal proti novi vertikali. Kamenje je veselo in bobneče padalo kakšnih 15 ali 20 m nižje, dvakrat sem se celo sam podal na ozko delovišče. Saj se mi čisto zares ni ljubilo, a je prijatelj vztrajal, takšna so pravila. V jami je ponavadi mrzlo, plus moker in blaten si in te edino delo ogreje, zato se moraš na kladivu in špici ali vrtalniku menjati, a tokrat mi je bilo čisto okej. Prav prijetno mi je bilo kaditi in poslušati nerganje prijatelja, da je on že pred leti nehal kaditi, ker to ni zdravo, ko pa z mano po jamah hodi, pa kadi. Samo je nehal nergati, ko sem rekel, da mu bo par čikov pa zaračunal …

Sva prehod v novo brezno razširila, da se človek lahko spusti dol, a ker nisva imela vrvi, sva pač odsvinjala ven. Na sonček. Pa ura je bila že pet popoldne, v želodcih nama je krepko krulilo. In, ne, nisva delala dveh šihtov, le kakor je Klemi že med potjo proti jami ugotovil, sva klasično jamarsko akcijo udarila, kadar sem jaz poleg – ob 12h sva šla šele v jamo …

Ker sva bila blizu čagankarskega bivaka, sva si še ene čevape tam privoščila, potem pa domov. Klemi že razmišlja, kdaj si bo dopust vzel za pokukati v nadaljevanje, jaz si pa dopusta na nesrečo ne morem vzeti in bom moral z njim …

Proteus 2018

Jap, leto je naokoli, spet so prišli novi tečajniki za jamarske reševalce pripravnike. Kar 12 jih je letos. Letos smo začeli z novim načinom, nič več se ne dobivamo ob sobotah, temveč začnemo že v petek proti večeru in končamo v nedeljo zvečer, kar pomeni matranje od jutra do pozno v noč. Je bilo kar naporno, predvsem za tečajnike, a tudi inštruktorjem ni bilo prav enostavno. Jih je Erki v petek zvečer recimo na vse možne načine poskušal uspavati s predavanjem, pa mu ni uspelo. Letos sta na tečaj prišla pa tudi moja prijatelja, Klemi in Grdin, in seveda tudi meni ni bilo zelo enostavno. Ko sem tečajnikom recimo meril čas, ki ga potrebujejo za premaganje srednje zahtevnega poligona in se je vanj zapodil Grdin, sem bil z njegovo spretnostjo in hitrostjo kar zadovoljen. Pa saj konec koncev sva kar nekaj debelih ur v Čaganki skupaj zapravila! Sem spodaj debatiral z inštruktorjema in sploh nisem na štoparico gledal, šele ko sem nad sabo zaslišal sopenje in globoko dihanje, sem poškilil, kaj počne prijatelj. Je nekaj zaštrikal in kar zakampiral na napeti prečnici, meni je pa nerodno postalo. Je zadevo potem nekako rešil še v kulturnem, ne pa v rekordnem času in mi kasneje pojasnil, da če bi se nazaj spustil pol metra, bi lahko zadevo popravil v treh sekundah, samo da mu je bilo nerodno, da bi hodil in nazaj, da kaj bi si pa inštruktorji mislili …

Mu pa ni bilo nerodno enega tihomirja spustiti v delovni skupinici pri sistemu dvojnega škripčevja, ki jo je vodil sam komandant Walter. Ko so vsi hlastali za zrakom, ga je komandant kar stran poslal, in je šel, kaj je pa hotel, ga je itak narava urgentno poklicala, samo je potem, ko je nazaj prišel, povedal, da se mu delovanje jamarske službe sploh ne zdi logično – njega, ki ga spohal, so za kazen poslali na svež zrak, ostali so pa za nagrado v smradu ostali …

Moram priznati, da sem bil kar živčen, ko sem tanove od spodaj opazoval, kako so se spoprijemali z novimi manevri, kar sploh ni mačji kašelj. Še posebej, če veste, da sta najmanj dve življenji odvisni od njihe spretnosti in skoncentriranosti! Saj je bil pri vsaki skupini inštruktor, to itak, a vseeno, nad novimi veščinami navdušeni so šibali gor in dol, da jih je bilo prav veselje gledati …

Klemi mi jo je zakuhal pa gor v gozdičku, kjer smo trenirali tirolko in vpenjanje nosil na napeto vrv in ker nismo bili v steni in ker se je lih vrnil s smučanja, je kar čelado dol dal, mu je bilo bolj vroče od ostalih. Je seveda izstopal ko Kitajec med Japonci in sem diskretno pristopil do njega, ker je lih moj prijatelj in ker sva v istem klubu, da ne dela sramote in ga na to opozoril. A kaj, ko sva že predolgo skupaj in sem malo pozabil, kako moram z njim, ker kaj imam jaz njemu za govorit. Sva enkrat v Čaganki opremljala novo smer in je zabijal fiks v skalo, jaz sem se pa poleg njega po popku praskal. Sem opazil, da ga je že skorajda pregloboko zabil, da ne bo prostora še za rinko našravfati in sem ga na to opozoril. Da bo dovolj. In se mu je na obrazu pojavil nek trmast izraz, da kaj bom jaz njemu govoril in je še dvakrat iz inata udaril po fiksu in seveda je šel pregloboko. Ker pa v vrtalniku ni bilo več energije, firbec je pa bil, kaj je naprej, sva rinko privijačila gor le za pol milimetra in je držala le zaradi najinih pobožnih želj. Sva se spustila in dol in gor in je držala, samo najbolj hecno pri vsem skupaj je pa bilo, da smo se potem po tisti s pobožnimi željami pritrjeni rinki spuščali še dve leti, dokler nekdo od pametnih ni opazil in zavrtal novo pritrdišče. Dobro, saj jaz sem to stokrat opazil, ko sva s Klemijem dol hodila in mu to vedno tudi pod nos popopral, ampak popravil pa nisem …

Torej, sem ga opozoril, naj si natakne čelado, ker je bil edini brez nje, pa je zatrmulil, kakopak, kaj imam jaz njemu za govorit, da če mu bo nebo dol padlo al kaj. In sem potem posegel po najbolj drastičnemu posegu, kar jih premorem – zatožil sem ga komandantu: Walter, Klemi pa noče čelado na glavo dat! In je potem ne glede na to, da sem na Proteusu jaz šef, Klemi v sekundi imel čelado na glavi, ko ga je komandant samo pogledal, mene je pa potem še pol ure gledal ko špeckahlo …

Pa gospodar Mur je bil tudi malo nejevoljen zaradi mene, so me gor poslali kavo skuhat, ker sem se edini po riti praskal. Sem jo skuhal, dobro, saj to pa res znam, a z napitkom potem nihče ni bil zadovoljen, ko sem ga dol prinesel, da so si ga spili med kratko pavzo. Da je preveč vodena pa to. Kar je bilo verjetno res, sem se namreč, ko sem kavico skuhal, gor malce z Markom Z. zaklepetal v prijetni senčki in sploh nisem opazil, da sem med najino res kratko debato spil skoraj polovico skuhane kave, tako da sem moral potem skoraj liter vode doliti v pisker, preden sem ga odnesel čakajočim …

Pa zapletov je bilo še kar nekaj, čeprav vsi niso bili povezani z vajami reševalnih manevrov. Med vsakodnevno vožnjo v steno pri Lipici je recimo Grdinovo profesionalno fotografsko deformirano oko opazilo čudovito naravo in ker si je pred kratkim nabavil dron, je seveda prišel na čudovito zamisel – da bo posnel kolono jamarski reševalskih kombijev, kako se peljejo proti steni, potem bo pa še malo akcijo v steni posnel in bo filmček. Kar je vse v redu in smo se mimogrede zmenili, a ker zadevi še ni povsem vešč, smo v koloni stali nekje na ozki cestici, preden je on zadevo naštimal, da se je za nami nabrala kolona do Trsta, ko smo končno krenili, dron nas je pa snemal, so se njegove pilotske spretnosti kmalu pokazale kot ne dovolj zadostne za tako zahtevno operacijo. In je zračno plovilce na višini 100 m odlutalo nekam po svoje snemat prečudovito naravo, kolonica je nadaljevala proti steni, z Grdinom sva pa tam nekje v hosti ob cesti čakala, da se Lesi vrne. Na srečo se je …

V nedeljo, ko so tečajniki že kar nekaj znanja osvojili in skakali gor in dol že ko profesionalci, so pa nenadoma telefoni zaropotali. Je zacvililo, ko da je kje v bližini požar in vsi inštruktorji, vključno z mano, smo začudeno brskali po žepih in frdamane napravice iskali. Na Kaninu se je sedežnica zaustavila in ker JRS rešuje ne le iz jam, globeli in sotesk, temveč tudi iz žičnic, je prišel poziv na intervencijo. Murček, ki se je prvi dokopal do telefona in prebral, za kaj gre, je ukazal, naj tečajniki, ki so bili ravno sredi manevrov, vse skupaj pospravijo in v njegovo premično skladišče odnesejo. Da bomo šli. Sem jih opazoval pri tem in so se mi kar malo zasmilili. Adrenalina so imeli že tako več ko dovolj, ko so samo manevre vadili, zdaj pa še to! Na srečo na žičnici ni bilo veliko ljudi, konec koncev je v deželo prišla pomlad in komu se da še po snegu skakat in so žičničarji kar sami lahko rešili, mi pa smo nadaljevali z učenjem do poznega popoldneva.

Vedno znova me preseneča, kako hitro ljudje napredujejo, ko je volja in želja in tudi letošnja generacija je takšna! Iz “navadnih” jamarjev so se v le slabih treh dneh spremenili v pripravnike za reševalce. Kljub utrujenosti so jim obrazi žareli od navdušenja,  tudi potem, ko sem jim povedal, da je bilo naše uvodno druženje le igračkanje v primerjavi s tistim, kar jih še čaka …

A brez nesreče žal ni šlo. Na koncu, ko smo se vsi preoblekli in še zaključno analizo naredili, sem jih pred slovesom še opozoril, naj se doma malo za klopi pogledajo, da je Grega enega že izvlekel iz kože na nogi. In me je prav fasciniralo, kako so se možaki in dekleta, ki so še malo prej suvereno bingljali na vrveh in dvigali tovariše, v strahu začeli praskati in prestopati. Celo tako daleč je šlo, da se je Boris hotel kar sleči, da ga Toni pregleda, a smo tovrstno nemoralno še početje pravočasno preprečili …

Ob Cankarju

Zadnjič enkrat so mi poslali učbenik za nacionalno preverjanje znanja iz slovenskega jezika. In je notri tudi odlomek iz mojega romana Iskanje Eve. Ubožčki bodo torej še naprej brali knjigo in zagotovo se mi bo kdaj tudi kolcalo, če kakšnemu ne bo šlo in bo mimogrede pisateja preklel …

Ob Cankarju sem pa seveda samo v učbeniku … 🙂

Napačna smer

Če državo prizadene katastrofa, ki ji sama ni kos, pokliče na pomoč druge države. A to ne pomeni, da že naslednji dan k njej prileti na stotine usposobljenih reševalcev z vso opremo, takšni masovni premiki zahtevajo čas. Predvsem v prizadeto državo najprej pridejo vodje reševalnih ekip, ki v tistih nekaj dnevih, ko se njihove ekipe zbirajo in organizirajo, pripravljajo vse potrebno za njihov sprejem. In predvsem v tem smo se usposabljali na mednarodni delavnici na Igu, kamor smo prišli vodje reševalnih ekip iz 20 držav. Niti sanjalo se mi pa ni, da je vse skupaj tako zakomplicirano. No, saj ni, tako kot ni komplicirano igrati Rahmaninov 5. klavirski koncert v D duru na koncertnem klavirju. Če si seveda Rahmaninov …

Šele na usposabljanju sem izvedel, na kaj vse mora biti človek pozoren in kaj vse mora organizirati. Igrali smo scenarij, da smo kot vodje ekip kot predhodnica prišli v namišljeno državo na pomoč in se kot v resnični situaciji srečevali z gasilci, policisti, politiki, Civilno zaščito … To so bili slovenski »igralci«, sicer pravi policisti, pravi gasilci in reševalci, ki so nas prav dobro namučili. Kajti prava umetnost je znati postaviti prava vprašanja, vprašanja, ki so pomembna za tvojo ekipo. In prav nihče nam ni nič olajšal, čeprav sem včasih že po njihovih muzajočih pogledih ugotovil, da smo nekje brcnili v temo, le kje seveda nismo vedeli … Morali smo recimo poiskati tudi lokacijo za tabor, na voljo smo imeli tri. In dali so nam na voljo tri voznike, ki pa kakor niso govorili angleško, kar se seveda lahko zgodi tudi v pravi situaciji. In mi je bilo ful hecno, ko je Portugalec po angleško vpil, da naj zavije desno, šofer je pa naravnost peljal in smo se kaj hitro naučili, da smo z rokami kazali smer in to prav vsi v kombiju!

Kadar nismo bili na terenu, so nas pa v učilnicah matrali. Pri kulturnih razlikah smo recimo dobili vprašanje, kaj bi kot reševalec naredili, če bi opazili, da nek moški na ulici tepe žensko. Kar se v kakšnih državah seveda še vedno dogaja (v civiliziranih državah pretepajo skrivaj, za štirimi zidovi). Odgovor, da bi mu pomagali, je krohot privlekel le na tečajniške obraze, inštruktorjem ni bilo smešno. Mi je pa Danec potem med pavzo, ko smo seveda sproti premlevali slišano, zaupal, da on bi šel do ženske in ji predlagal, naj gre v varno hišo, da mu je njegova žena povedala, da so ful dobre, da je bila že štirikrat tam. Sem mu samo pokimal in šele čez kakšne pol ure poštekal črnohumorno šalo in se začel krohotati, ko smo ravno obravnavali neko drugo resno temo in so me prav čudno gledali. Le Danec se je pa hihital, on je vedel, čemu se rolam …

Predzadnji večer smo imeli pa še slavnostno večerjo, ki jo ponavadi v državi gostiteljici priredijo, ko je delo končano za vse reševalce. Tudi kot del usposabljanja, seveda. In ko so nam zvečer dali pol ure prosto po predavanjih, da se preoblečemo, preden odidemo na večerjo, sem edino jaz tam stal ko en bolek in spraševal kolege, kaj to pomeni. Da zakaj se moramo preobleči. Sploh niso štekali, kaj jih sprašujem, šele Lucija mi je pojasnila, da se moramo za večerjo slavnostno obleči.

In mi je kar vroče ratalo. Sem zastokal, da se ne morem slavnostno obleči, ker ničesar nimam in tudi ona me ni razumela. Da če nisem prebral, da sta suknjič in kravata obvezna. Verjetno sem, še bolj verjetno pa da nisem, a četudi bi, ne vem, če sem kdaj imel kravato nataknjeno okoli vratu. Ljudje božji, al jaz sem na tečaj prišel z jamarskim nahrbtnikom, le kam bi naj vtaknil suknjič in kravato, četudi bi ju imel?!

Sem potem bežal od Slovaka, ki je hodil za mano in me prosil, če mu pomagam zavezati njegovo kravato (tudi je ni zelo pogosto nataknil, sem videl po vzorcu), ker znam sicer res veliko vozlov, kravatnega pa ne. No, znam, ampak samo na vrvi, pa še to se samo tako imenuje, nima veze s kravato …

Sem potem tam seveda sedel ko črna ovca med belimi in med odličniki in komandanti in mi je bilo nerodno, nič ne tajim, a ko so si jih enepar spili in kravate razrahljali, me je sram minil …

Najjači je bil pa spet Mujo, kakopak. Gordon je na večerjo prinesel karton Union piva, ker mu je med predavanji telefon zazvonil (to je bila dogovorjena kazen) in ga postavil na mizo, prvi je pa do njega najbolj junaško Mujo stopil in si vzel eno pločevinko. Sem bil tako presenečen, da se nisem spomnil, da bi dogodek ovekovečil s fotografijo, le buljil sem in potem skoraj umrl od smeha, ko si je prijatelj malo bolj pozorno ogledal pločevinko in jo spustil iz rok, ko da je kačo zagrabil …

Ja, na koncu sem tudi jaz dobil diplomo, da sem uspešno opravil tečaj in ja, tudi jaz sem bil presenečen!

Sem pa, preden smo se spet raztepli na vse konce Evrope, slišal najboljšo definicijo reševalca – to je človek, ki teče v napačno smer! Ko vsi tečejo proč od nesreče, on teče proti njej …

Budilka

So rekli na Jamarski reševalni, da bo na Igu osnovni tečaj za module v okviru usposabljanj Mehanizma civilne zaščite Evropske unije in da bi moral kdo iz vodstva se tega udeležit. Da bi bilo pravzaprav to zelo lepo. Evo, priznam, kljub temu, da pri JRS vodim izobraževanje, se mi tudi sanjalo ni, kaj to moduli sploh so in sem zatorej le molčal in modro kimal, se takorekoč strinjal s tem, da en bi pa res moral it. Ko so pa potem vsi le v tla gledali in razlagali, kako zaradi službe nimajo časa, da drgač bi pa šli, sem pa poštekal, kam pes med vrsticami taco moli in sem še sam postokal, da imam tudi jaz v službi probleme, da drugače bi morda šel. A kaj, ko ti klinci sovodstveniki vedo, kakšno službo imam  in so v smeh prasnili. Pa sem potem roko dvignil, kaj sem pa hotel, saj ti moduli pač kakšen velik problem pač ne morejo bit, sem si mislil in na vse skupaj še isto sekundo pozabil.

Prejšnji teden me je pa mlada dama poklicala, da kaj čakam, da moram on line izpit prej naredit, če hočem na module sploh priti, da sem se sploh spomnil, da mam te module in sem seveda zvečer pokukal na zahtevano stran. In bi me kmalu kap. Ker sem rok za rešitev  tistega izpita za debel mesec zamudil, na voljo sem imel pa samo še eno noč, ki je bila že kar kratka, kajti reševanje tistega testa mi je vzelo dobre štiri ure in sem, ko sem končal, moral direktno pod tuš, tako sem zašvical! A da brez veze, menite? Ste kdaj reševali kakšno evropsko zadevo v angleščini? Ma četudi bi bila v slovenščini, bi švical, ti moduli niso nobena izi bizi šala!

Dobro, sem rešil test in bil posledično sprejet na mednarodno delavnico, v soboto, ko bi se moral v Brežice podat na občni zbor Jamarske zveze Slovenije, saj sem megalomansko kandidiral kar za tri funkcije, mi je pa telefonski opomnik zabrnel, da moram na Ig. Sem bil kar malo presenečen, prepričan sem namreč bil, da bo to šele v nedeljo in sem zatorej poklical tisto mlado damo, da ji povem, da pridem šele v nedeljo, ker pač kandidiram in da to pač niso šale, pa me je tako na kratko po vojaško skorajda urihtala, da sem kar mirno stal. Da na tečaju sodelujejo udeleženci iz 20 držav in inštruktorji še iz preostalih 20 in da bom potreboval prav vsako uro vsakega dneva usposabljanja, da bom spoznal kompleksnost mednarodnih intervencij in se vsaj deloma usposobil za uspešnejši odziv  ob večjih nesrečah v okviru mehanizma CZ EU in da bom vsaj približno lahko na koncu sploh izpit napravil!

Evo, priznam, mi je vroče postalo in sem komandanta Jamarske zveze poklical, da kandidature sicer ne umikam, ampak da fizično pa ne bom prisoten in potem hitro prekinil, kakor da sem v tunel zapeljal, nato pa se od predrage in otrok poslovil. Da me nekaj časa pač ne bo. Kuzli nism nič povedal, ker me itak ne bi pustila, otrokom in ženi pa ni bilo hudega, so bili veseli, da bo več torte za njih. Aja, ja, moj srednji sin je imel ravno rojstni dan. Saj sem poskušal, če bi morebiti torto zarezali, preden odidem, pa moja predraga ni hotela brez srednjega sina to narediti, mali je pa seveda še spal.

Sem se torej na pot odpravil brez torte, a sem nanjo itak kmalu pozabil, ker se je groza začela. 20 ljudi iz 20 različnih držav, ki so tja prišli povečati zmožnost vodstva modulov za sodelovanje v mednarodnih reševalnih akcijah. In eden izmed njih sem bil jaz, čeprav se mi še vedno niti sanjalo ni, kaj modul sploh je. Pa med intenzivnimi predavanji sem kot idiot ves čas brskal po skripti, kaj pomeni določena kratica, kratic pa milijon, vse v angleščini, pa tudi ko sem si jih prevedel v slovenščino, mi niso povedale popolnoma nič.

Šiht pa od osmih zjutraj do osmih zvečer na polno, s par kofe pavzami (za čik je preračunan odmor 4,5 min, kar lahko pokonzumiraš le, če ves čas vlečeš in nič ne govoriš vmes!), tako da sem že drugi dan povsem izčrpan povsem resno razmišljal, ali naj dam odpoved. Mislim, pri Jamarski reševalni, da smo si na jasnem, drugje itak ne morem …

Ampak družba je pa čudovita, tudi predavatelji so, ko začneš malo razumeti, o čem sploh govorijo, in sem kar ostal. Sem v skupini z Romunom, Angležem, Dancem, Nemcem, Madžarom in, kakopak, Bosancem. Ki mu je ime Mujo. In sva takojci prijatelja postala. Sva že ko iz tistega vica, saj ga poznate, prideta Mujo in Šini …

Inštruktorji se najbolj jezijo na Romuna, ki je najmlajši v naši skupini. Da se naj ne pusti izkoriščati starim kozlom in naj ne dela vsega on, čeprav jim razlagamo, da ga mi nič ne silimo, da sam hoče delati.

Treji dan sem celo izvedel, kaj moduli sploh so, samo ne bom tega napisal, bom najprej pri nas na JRS preveril, koliko starih mačkov, ki so me poslali tja, to sploh ve. Pa na izlet smo vsi skupaj šli in sem se po dolgem času spet z avtobusom peljal, je bilo kar intenzivno zame, pa po dolgem času sem šel spet v jamo. So nas, kakopak, peljali v Postonjsko jamo! Kjer nas je sprejel Sten in ker se kot jamarja poznava, sem v očeh sotečajnikov kar malo zrasel. Verjetno res ni kar tako, če te tudi v  največji državni jami poznajo, ne?!

Na večerjo smo se odpeljali na Ljubljanski grad, kjer smo si potem tudi kavo privoščili in skorajda mednarodni incident zakuhali. Smo ugotavljali, kdo vse turški kavi pravi turška kava, poleg nas Slovencev še Bosanci, Črnogorka, Srbi, Čehi, Slovaki in Madžari, le Turki ji pravijo drugače. Smo namreč kar sotrudnika s tečaja, ki je prišel iz Turčije, vprašali, kako oni rečejo turški kavi. Je malo razmišljal in potem povedal, da turški kavi oni rečejo samo kava. Kar je nekako logično, ne?!

Ampak potem ga je pa zanimalo, kako to turško kavo pripravimo v posamezni državi in ko smo mu vsi razložili, je skorajda vzrojil, da vsi pijemo sfejkano turško kavo, ki z njihovo nima nobene zveze ter nam prepovedal jo tako imenovati. Da naj jih kličemo bosanska, slovenska, madžarska, kakor koli hočemo, le turška ji ne smemo reči! Se je kar hudo razburil, priznam, in smo mu kar takojci obljubili, da ga bomo ubogali …

Danec, ki je vmes dvakrat skočil ven na čik in so se mu morali sedeči umikati, ko se je vrnil in so mu najedali, da kaj mora toliko kaditi, je pa pojasnil, da je dobesedno prisiljen kaditi. Ker da so cigareti pri nas dvakrat cenejši in da bolj ko kadi, bolj špara …

No, za mednarodni incident sem skorajda tudi sam poskrbel. Sem Mujota prosil za majceno uslugo in je bil takojci pripravljen ustreči, ko sem mu povedal, da bo moral pa v mojo sobo priti, je pa kar malo zatrokiral. Sem ga potem pomiril, da ni nič takšnega, le da se zjutraj pač sam ne zbudim, da potrebujem le budilko takorekoč. Je bil sumnjičav, nič ne tajim, ni povsem verjel, da imam drugačen bioritem, a sem ga na koncu le prepričal. In se grizel v jezik, ko sem mu povedal pravo številko sobe, prav truditi sem se moral, da mu nisem dal številko sobe, v kateri spi uglajeni Belgijec. Saj fora bi bila huda, ko bi bilo zjutraj vpitje in ravs, samo kaj, ko bi jaz zaspal potem predavanja …

Je pa prvič zaspal tudi Mujo in je ves paničen priletel do mene, ko sem si že zobe krtačil, me je kljub vsemu telefon zbudil še pred njegovim prihodom. Mu bom jutri, ko me bo spet zbudil, povedal, da naj naslednjič poskusi s poljubom, kakor moja predraga, da vidim, kakšno faco bo naredil.

A kljub temu, da zdaj vsi vedo, da se zjutraj ne morem zbuditi, pa še vedno ugotavljajo, kateri idiot se vsak dan tušira ob štirih zjutraj, da se vsi v nadstropju zbudijo …

Ja, predavanja in naloge in vaje so tako intenzivni, da možgani ne sprejemajo več drugih informacij …

Me je pa danes Maksi potolažil, da naj zdržim. Da MBC je le romantična predigra, TTX, na katerega odhajam maja v Nemčijo, bo pa orngi 50 oddtenkov sive. Bo pa lepo vsaj to, ker bova skupaj z Erkijem!

Zadetek

Zadnjič sem se ustavil na Petrolu v Šentjerneju, da si vzamem kavo. V tistih koncih sem bolj poredko, ne vem, če sem sploh kdaj bil na njihovi tankšteli. A saj so povsod enake, ko McDonalds. Sem zagrabil kavico in odpeketal k blagajni. Boste še kaj, je bila uslužna prodajalka. Ma, ko sem že tukaj, pa dajte še rdeče marlboro, sem se spomnil. Čiki se itak nikoli ne pokvarijo, niso ko zelje ali kaj podobno zelenega v našem hladilniku. Sem jih dobil, hkrati pa spet enako vprašanje – če bom še kaj. Sem odkimal, zadovoljen, kavica in čiki, kaj če človek več. A bi še en loto listek? Ma, ne, sem odkimal, kdo ima pa čas za to, z mislimi sem bil že pri srkanju kave, tako ko sedem v avto. Al se splača, ful milijonov je zadetek ta teden, je bila vztrajna. In sem postal pohlepen, kakopak. Ma, pa dajte en listek, sem popustil. Za koliko? Nimam blage veze, za malo, sem zacvilil. Je bila gospa uslužna, mi je dala listek s tremi vrsticami za par evrčkov. Sem čakal s prstom na tipkovnici, da pin vtipkam, pa je imela ravno zalet in je vprašala, če bom še viking loto ali nekaj takšnega. Sem odkimal, ampak pri vikingih je bilo pa še mnogo več milijonov, je zagotovila, pa še res so ful poceni. Sem vzel še tega, ta pohlep je hudič, vam povem, a še preden je vprašala, za koliko ,sem ji kar naročil, da ne za preveč. In sem dobil dve vrstici za ne preveč evrčkov.

Sem zbasal papirčke z milijoni v hlačni žep, čike v žep od jakne, kartico v denarnico, hkrati sem pa med odhajanjem že kofetek odpiral. Me je že v hrbet zadelo njeno vprašanje, če bom prišel nazaj.  Sem se zmedel, priznam, sem mislil, da narobe slišim. Saj boste prišli nazaj, je ponovila. Evo, sem slišal prav, sem si rekel, hkrati pa na faco nabil najbolj bebav izraz, kar jih premorem, pa jih premorem kar nekaj. Ni bila več najmlajša, a še vedno mnogo mlajša od mene. Hm. Sem kar pozabil tisti kofe odpirati. Če bom prišel nazaj? Ja, saj boste prišli nazaj, ne? Evo, nič mi ni bilo jasno in ko ti nič ni jasno, pač vprašaš. Zakaj naj bi nazaj prišel? Ja, če dobite … Kaj če dobim? Faco sem imel verjetno še bolj bebavo kot sem mislil, da jo sploh lahko imam! Ja, milijone, ne!

Okej, nič mi ni bilo jasno. Sem kar stal tam ko en bebo in mrzlično razmišljal, kaj se mi to dogaja. Dobil naj bi neko priznanje v bližnji kulturni dvorani in sem bil že kar pozen, pravzaprav še za kofe nisem imel časa pa sem si ga kljub temu vzel, potem sem pa kar stal tam in … No, stal sem.

Potem mi je pa kapnilo. Če bo listek, ki mi ga je prodala, dobitni, in bom zadel silne milijone, se moram zglasiti pri njej in z njo deliti zadetek. Evo, sploh še nisem imel silnih milijonov pa sem že začel škrtariti: A če ne dobim nič, se lahko tudi oglasim in si bova delila strošek listka?! Tokrat je tetica faco navlekla, ji ni bilo nič jasno, a ker se mi je mudilo, sem le še pozdravil in odpeketal v kulturni dom. Pa na vse skupaj lepo pozabil.

Danes me je pa prešinilo in sem pobrskal za tistima listkoma in na internetu preveril rezultate žrebanja, ali kar koli pač to že imajo. In, glej ga hudiča, zadel sem!

Dobro, saj ne toliko, da bi moral službo pustiti, še sreča, da je nimam, a zadetek je bil vseeno!

In zdaj razmišljam. Če sem za listek dal 3 evre, zadel sem jih pa skoraj štiri in pol, a naj ji odnesem 70 centov ali kaj?! Ma te napitnine mi ne grejo lih najbolj, ne vem, koliko odstotkov se plača. Potem je pa spet škrtost udarila. Če prištejem še tisti drugi listek, na katerem nisem pa nič dobil, sem pa že v zgubi. Plus še potni stroški do Šentjerneja …

Okej, smo po vaji JRS sicer tam dokaj blizu Klemi, Anži in jaz sicer prali usrano opremo in ne bi bil tako velik potni strošek še do nje skočiti, a sem potem po tehtnem premisleku prijateljema raje za pir dal in na tisto tetico kar pozabil. A sem si v mislih vseeno obljubil, da če mi kdaj v prihodnosti silne milijone zrihta, je pa ne bom spet zatajil …

 

Štirje ranjeni in en mrtev

Ob osmih zjutraj je priletelo sporočilo, da so v Mali Vratnici poškodovani vsaj trije jamarji, vseh skupaj pa jih je v jami pet. Aktivirali so Jamarsko reševalno službo, zaradi velikega števila poškodovancev so aktivirali še ekipo Prve pomoči Rdečega križa Novo mesto. Vsi skupaj smo v povsem natrpanem kombiju spred reševalnega centra odbrzeli že krepko pred deveto uro zjutraj! Novomeški jamarski reševalci z ekipo Prve pomoči smo bili jami s poškodovanci najbližji, pridružila naj bi se nam še ljubljanska ekipa.

Med vožnjo je Tico bentil, da kaj je zdaj to, če je v jamo kar cel avtobus zapeljal al kaj in kaj se ljudje grejo, a ko smo se pripeljali v gozd in opazili, da je cesta do jame splužena, se je razpoloženje malce dvignilo. To je pomenilo, da nam ne bo treba tovoriti bale opreme par kilometrov daleč …

Pred jamo nas je čakal jamar, ki je poklical na pomoč in izkazalo se je, da je šlo za skupino avanturistov, ki so se v Malo Vratnico spustili kar po domače in na hojladri in malce pohajkovali po podzemlju, dva izmed njih, očitno bolj vešča ali neumna, pa sta se skozi ožino podala še v večjo globino. In prav ta dva sta se poškodovala. Kaj je z njima narobe, ni nihče vedel, le vpitje so slišali iz globine, zato je jamar, ki nas je počakal, splezal ven in poklical na pomoč. A ker ko ima hudič mlade, jih ima veliko, je med čakanjem na reševalce zaslišal vpitje tudi iz prve dvorane. Očitno je iz jame želela priti še ena oseba, ki si ji je nekje med plezanjem strgala vrv, da je omahnila v globino, ko je pri tem sprožila kamenje, pa je to poškodovalo še eno osebo, ki je seveda pod plezajočim zvedavo gledala proti površju direktno pod njo.

Hja, človek kar ne ve, kje naj se zadeve loti.

Bilo nas je zelo malo, zato me je Tanja, ki je bila vodja intervencije, določila za vodjo prve ekipe in kar v jamo poslala, v ekipo pa postavila Danielo in Jureta, edina dva, ki sta bila na voljo. Še trije reševalci, ki so bili na kraju, pa so morali postaviti manever za spust ekipe Prve pomoči, ki je vsekakor bolj od nas usposobljena za ravnanje s tako hudimi poškodbami …

Ker sem med pogovorom z zmedenim jamarjem, ki je poklical na pomoč, spoznal, da njihovih vrvi ne bo možno uporabiti, sem se seveda lotil opremljanja smeri. Daniela naj bi šla za mano z nekaj opreme za prvo pomoč, Jure pa naj bi kot zadnji iz ekipe povlekel jamarski telefon.

Že ko sem malce pod vhodom v brezno vrtal nova pritrdišča, sem slišal klice na pomoč iz globine, a sem lahko le zavpil, da sem jamarski reševalec, da naj malce potrpijo, da prihajamo. No, potem je šlo pa vse, kot verjetno ne bi smelo iti …

Šlo je seveda za vajo dveh Reševalnih centrov, Novega mesta in Ljubljane, in scenarij smo enkrat prav simpatično zakomplicirali do nezavesti! Prav zabavali smo se, ko smo bogim reševalcem v scenariju postavljali vedno nove in nove prepreke na pot! Seveda se nobenemu razen “posvečenim” ni niti sanjalo, kaj jih čaka, a kaj, ko je vse čakalo mene, ki sem se spuščal kot prvi! Sem vzel vrtalnik, nabijalni komplet in opremljevalno vrečo ter vrv, da napeljem novo smer, a še preden sem se spustil v globino, mi je Tanja prišepnila, da naj samo pritrdišča nova nabijem, da vrv naj pa uporabim kar obstoječo, da bo hitreje, ker da zame, ki sem scenarij poznal, tisti vozel, ki naj bi ponazarjal pretrgano vrv, pač ne bo presenečenje. Da naj ga samo razvežem in se spustim dol …

Sem nabil dva nova sidra, na obstoječi vrvi napravil osmico z dvojno zanko in napravil res lepo pritrdišče, takšno šolsko. Da bodo šli reševalci enkrat za spremembo po varni poti v globino. Sem se prepel čez pritrdišče in se obtežen ko bosanski konj začel spuščati v globino, nekje na polovici poti je pa vrvi zmanjkalo. Na njej ni bil le vozel narejen, ki naj bi simboliziral pretrgano vrv, vrvi pač dejansko ni bilo!

Sem prisopihal spet nazaj ven ter zahteval novo vrv, med debelimi furmanskimi kletvicami kakopak. Se je izkazalo, da je Klemi, ki je tudi ustvarjal scenarij ter vodil ekipo Prve pomoči, predvideval, da bo vsak reševalec le vozel razvezal in se dol spustil, zato je vrv dejansko fizično skrajšal. V to past sem pa seveda jaz stopil, čeprav sem vnaprej vedel zanjo!

Pa Zdenka, ki je igrala ponesrečenko, je potem na analizi povedala, da sploh ni okej, če ponesrečenec, ki spodaj leži ves razbit in podhlajen in prestrašen, od zgoraj posluša le kletvice!

Piskerček je prav tako na analizi dodal seveda tudi Erki, ki je bil na vaji opazovalec, da tudi ni okej, če ponesrečenki ležita v jami skoraj pod vhodno vertikalo, potem pa nenadoma dol prileti kos vrvi. Sem se seveda nemudoma pozanimal, komu je štrik dol padel in takojci in nemudoma pod nos dobil, da meni! In sem se šele naknadno spomnil, da so mi, ko sem prisopihal spet ven ter zahteval novo vrv, to podali kar v zvitku, ne v transportni vreči in sem jo potem, namesto da bi zahteval še vrečo, enostavno dol spustil. No, če sem iskren, morda res malce prehitro …

Sem torej v jamo prišel že živčen in pod obrati in takojci, ko sem se snel z vrvi, se je pa drama začela. Poškodovanki sta bili Zdenka in Jasna in sta seveda komaj čakali, da pridem, da pokažeta igralski talent! Stokanju in cviljenju in pritoževanju kar ni in ni bilo konca, prav škoda, da so Oskarji za najboljšo igro že podeljeni!

Lotila se ju je Daniela, da sem jaz lahko pomagal Juretu z jamskim telefonom in prvemu iz ekipe Prve pomoči, ko so v jamo spustili še drugega in sem vedel, da je zadeva v dobrih rokah, smo se pa prva ekipa v nadaljevanje spustili, kjer naj bi čmurila druga dva ponesrečenca. In se je zgodba seveda ponovila. Takojci ko sem se zrinil skozi ožino in pokukal v brezno, se je začel jok in stok. Sta Mateja in Žan, ki sta glumila druga dva poškodovanca, igro vzela zares, ko da sta plačana, kar nisem mogel dovolj hitro dol. Vmes mi je pa vroče ratovalo, saj tisto brezno sploh ni bilo tako enostavno, kot sem ga imel v spominu, ko sem tam dokaj redno blataril!

Ko sem se spustil do glumcev, sta pa preklopila v šesto prestavo. Direkt. Mateja naj bi imela zlomljeno roko in je cvilila, ko da je zares zlomljena, Žan je bil pa cel, le podhlajen naj bi bil in že ko sem ga prvič pogledal, ga je začelo šejkati, ko da je na elektriko priklopljen! Danijela je prišla z nekaj medicinske opreme in sva se kar takojci lotila dela. Najprej sva Žana ogrnila z odejico Rdečega križa, takšna lepa flisasta, topla, kar malo žal mi jo je bilo v tistem blatu uporabiti, da je nehal šejkati ko Majkl Džekson na steroidih, nato sva se pa Matejini roki posvetila. A že ko je roko le pogledala, je Mateja zapiskala, da bi ji bile vse igralke, nagrajene z vsaj dvema Oskarjema, fovš! Je Daniela poskušala diplomatsko, naj malo na eno oko zamiži, da ji vsaj rokav zaviha in pogleda, pa se je Erki oglasil, ki naj bi bil samo opazovalec ter povedal, da je obleka od Rdečega križa, namenjena vajam in da naj delamo, kakor bi delali pri pravi poškodbi. Sem torej vzel nož in zarezal v blago, a še preden sem do konca razparal rokav, bi kmalu bruhnil. Ker se je pokazal nagravžen odprt zlom podlahti s povsem razcefranim in izpostavljenim tkivom!

Sem kar malo zatrokiral, da me je morala Mateja pomiriti, da je to le maska, ki ji jo je dal Klemi!

Daniela se je lotila rihtanja glumcev, jaz sem pa z Juretom reševalni manever postavil. Sem se najprej bal, da bomo crknili, a smo potem v tisti sicer prelepi prelomnici našli čudovito enostaven način. Erki je bil sicer skeptičen, da ne bo šlo, a ko smo ga preskusili in je šlo, sem si oddahnil. Načeloma je bilo vse pripravljeno za izvlek, čakali smo le še povezovalne manevre nad nami, vmes smo pa Žana, ki je igral nepoškodovanega, le podhlajenega jamarja, ven pospremili. Smo se odločili, da bo šel ven kar na lasten pogon, da se bo med plezanjem tudi ogrel. A ker nam je, ko smo prišli do njega, zaupal, da je (zaigrani) diabetik in da s sabo nima inzulina in se mi je, ko smo se pripravljali, da spleza ven, kar nekaj muzal in hehetal, sem seveda takoj posumil, da bo po scenariju, ki meni pa ni bil poznan, še kaj ušpičil. In sem mu kar direkt povedal, da če bo začel na vrvi glumiti, da je dobil kakšen diabetičen napad ali kaj, da ga bom moral še z vrvi snemati in reševati, da bo dobil prst v rit direkt do zapestja! In se je očitno spomnil, kako sem mu v Kostanjeviški jami skozi ožino pomagal in se je v hipu zresnil. Ter na vrvi ni delal drame, le enkrat vmes je (zaigrano) postokal, da mu moči zmanjkuje. Ter fehtal čokoladico ali kaj podobnega, da malo k sebi pride. A ker reševalci vemo, da poškodovance ne smemo hraniti, kakor ne smemo hraniti živali v živalskem vrtu (no, jaz to vem šele od pred kratkim), se je moral zadovoljiti s požirkom sladkega soka. Saj je hotel še nekaj zaglumiti, sem kar videl, da on bi šel po Oskarja, a ga je moj iztegnjeni sredinec pravočasno odvrnil od namere …

Vmes so pa še Ljubljančani prišli, Luiggy, Burja in Damijan so nam krepko olajšali posel. Sem spremljal poškodovanko, ki smo jo, povito in zavito ko kakšen kraški zašink, kar na jamarski pas vlekli gor, saj nosila skozi ožino zagotovo ne bi prišla. In je bilo navihano, nič ne tajim, do ožine sem prisopihal povsem premočen! Pa tudi Mateja, ki je bila sicer pogumna in je držala kul faco, se je morala kar krepko pomatrati!

Čez ožino je začuda šlo kar tekoče, čeprav sem se tega najbolj bal, celo tako sem bil osredotočen na zadevo, da sploh nisem opazil, da Grdin na drugi strani zadevo snema! Se nam bo letos pridružil med reševalci (no, če tečaj in izpit naredi!) in ga je Tanja povabila že na to vajo …

Ko sem Matejo v vhodni dvorani oddal drugim reševalcem, sem tudi funkcijo spremljevalca nosil z veseljem odstopil Anžiju, ki se je kar sam ponudil, da bo to naredil. Da itak že cel dan veče ven ko po tekočem traku in da naj jaz raje pomagam mrtveca ven trogati.

Hm, ja, na njega sem pa kar pozabil …

Po scenariju se je namreč petemu jamarju, ki edini ni bil poškodovan, malce sfuzlalo in je trapljal po jami ter padel v tretje brezno. In naj bi ga ven potegnili kot zadnjega. Da njegovih prijateljev, že itak poškodovanih in v šoku, ne “obremenjujemo” še s tem. Saj reževalci smo se tega že kar naučili, da pazimo, kaj govorimo in delamo v prisotnosti poškodovancev (no, razen mene, ki sem preklinjal ko furman!), a ker Grdin še ni reševalec, je spodaj pri Mateji in Žanu, ko je prišel malce akcijo pofotkat, mimogrede še veselo razpredal o mrliču, ki se sprehaja med reševalci. Mrtvaka je igral Primož, ki mu je pa vmes malo dolgčas samemu postalo, pa mraz ga je ugriznil, pa se je kar malo sprehajal po jami, saj itak nihče ni vedel, da je mrtev …

No, ven smo potegnili še njega, potem pa z manevrom še kepe opreme, čeprav se je Bizi zgoraj bunil, da tega pa že ne bodi vlekli, da vlečejo že cel dan (poleg poškodovancev in mrtveca še komplet ekipo Prve pomoči), a je potem popustil. Morda zato, ker je samo visel nad vhodom ko salama in kontroliral izvlek, vlekli so pa itak drugi …

Zaključili smo kakopak v gostilni na obilni in dobri večerji, še prej smo pa dokaj hitro tudi analizo naredili. Dokaj hitro zato, ker je bil Bizi že malo lačen in se ni hotel preveč v detajle zapikovati, kakor ima ponavadi veselje, Erkiju kot opazovalcu je pa Tanja že prej naročila, da si mora v jamo tamalo beležko vzeti. Jo je ubogal, čeprav je posledično pa zato več listov popisal, sem videl, a je na koncu le velikodušno ugotovil, da se nam malce zimsko spanje pozna in nam toplo položil na srce, naj vozle bolj pogosto vadimo. Ker to lahko počnemo lahko tudi doma, v postelji, da on to večkrat počne.

Sem videl, da ga je nekaj naših reševalcev kar debelo pogledalo. A bi ga debelo pogledali tudi, če bi jim povedal, da on zjutraj, ko se zbudi, kakšne pol ure knjigo bere, preden vstane in da lahko to počnejo tudi drugi, a to je že povsem tretja zgodba, o kateri pa kdaj drugič …

 

Če si dovolj star

Če si dovolj star, te tudi kakšno priznanje zadane. Me je danes v Šentjerneju ob dnevu Civilne zaščite zadelo njihovo bronasto priznanje in sem bil kar ponosen. Sem bil v čudoviti družbi gasilcev, reševalcev s psi, ekipami prve pomoči, potapljači reševalci in ostalimi, ki priskočijo na pomoč, ko gre kaj narobe. Tudi Klemi je dobil bronastega, a on skupaj s svojo ekipo za prvo pomoč. Jaz bom svojo medaljo torej lahko nosil vsak dan, on pa le, ko bo prišel na vrsto …

Trakci

Zadnjič sva z Grdinom kar nekaj dihalnikov našla, a kakor se rado zgodi, sva jih pozabila označiti. Ja, sva vzela GPS lokacijo, a ta ni povsem natančna, na spomin zanašati se pa tudi ni najbolj pametno, saj je trenutno pokrajina pod meter in pol snega. Ko bo skopnel, bo povsem drugače …

In sem zapregel najmlajšo delovno silo, svojega sina in Vida, gospoda Graha sina. Da gremo okoli dreves, kjer se nahajajo dihalniki, trakce zavezati. Smo se obirali, kakopak, kot vedno in v Bistrico, kjer se asfalt konča, prišli že ponoči. Pa niti ni pomembno, ali je asfalt ali makadam, itak je vse pod snegom, pomembno je bilo, da je bila cesta zaprta. Smo kar mimo zapore potegnili, kaj pa jamarski Fiat ve, če je cesta splužena ali ne. Sem moral že kmalu ustaviti, saj so bile na cesti štiri košute. Velike skoraj kot krave. Sta tamaladva kar malček utihnila. Par deset metrov naprej so bile na cesti še štiri srnice in tudi te smo počakali, da so se počasi umaknile v gozd, malo naprej pa spet naslednje tri košute.

Toliko živali že dolgo nisem videl med vožno in otroka kar nista vedela, ali naj se veselita srečanj ali ne. Glede na to, kako velike so te živali in gleda na to, koliko smo nameravali še peš prehoditi do bivaka …

Malce pred odcepom proti Čaganki, ko je bilo snega na cesti nespluženega že res veliko, jamarski Fiat je pa še kar grizel, se je pa zgodilo. Naša avantura se je malček predčasno začela. Nas je v ovinku, morda dva ovinka pred ciljem, kjer bi parkirali in pot pod krplje vzeli, s ceste zabrisalo. Saj hudega ni bilo, je na obeh straneh ceste napluženega snega za dve nadstropji in je cesta kakor bob steza, a kar tam vozila seveda nismo mogli pustiti. Ker nobeno vozilo ne bi moglo mimo, kaj šele mojster, ki pluži, ki me že itak postrani gleda, ker mora zaradi mene in novomeških jamarjev prav počasi plužiti, saj nikoli ne ve, kdaj bo kateri izmed nas v ovinek pred njega prižgal …

Ker sem imel edini šoferski izpit, sta pač maladva poskusila riniti, pa ni šlo. Je bilo vozilce preveč v sneg zabito. Saj smo parkrat poskusilo, to že, celo zadnji konec sem za kljuko uspel malce bolj na cesto povleči, a ni bilo dovolj. Maladva sta imela že kar malo bolj široko odprte oči, saj je vmes še snežiti začelo, mraz je bil pa itak že od prej in sta celo predlagala, da bi kar končali. Sem se strinjal z njima, da zaradi mene lahko končamo, samo prej moramo vozilo rešiti. Bi sicer lahko s flašencukom poskusil, sem ga imel v avtu, pa enkrat za spremembo vrv tudi, a tokrat, ko sem imel s sabo otroke, sem se pa res pripravil. Sem v Fiatka snežne verige vrgel!

Sem jih svečano ven vzel, a preden sem se pohvalno po hrbtu potrepljal ali považil pred otrokoma, mi je bilo jasno, da moram najprej preveriti, ali so verige sploh prave. Ker nimam blage veze, kdaj sem jih kupil in za kateri avto!

Desno kolo, ki je bilo na cesti, mi je začuda kmalu uspelo obleči v verigo, kakopak z obilno pomočjo obeh mladih mož, levo kolo smo morali pa najprej odkopati. Ko sta odkopavala kolo, sem na hitro še navodila, kako se frdamano reč montira, preštudiral, potem pa še na levo kolo nataknil zadevo. Sem dvakrat poskusil speljati in obakrat je veriga dol padla, zato sem se tretjič bolj potrudil. In je šlo. Ker sta zadaj še maladva malo pomagala. A ker sem štartal ravno v ovinek in v hrib, sem jima skozi odprto okno zavpil, da je parking le 100 m proč in naj gresta počasi za mano, da ne morem oz ne smem ustaviti. Sem pritisnil na plin in začuda prisopihal do odpluženega prostora za jamarska vozila, maladva sta pa tudi kmalu za mano prisopihala. Nista upoštevala navodila, naj gresta počasi, pa verjetno mi tudi povsem zaupala nista, da ju bom res počakal …

Kakor koli, krpljati smo začeli dobro ogreti in čeprav naj bi nam svetila polna luna, kaj dosti od nje nismo imeli, saj je kar krepko snežilo. Ker pa je kolonico vodil gospoda Graha sin, smo do bivaka prišli res presenetljivo presenetljivo hitro!

-16 stopinj je kazal termometer, preden smo zakurili in potem spili vroč čaj, da smo malo k sebi prišli, nato smo si dobro večerjo spekli, za dobro vago pa še družabno igro udarili. Nekaj podobnega Človeku ne jezi se, le da smo imeli še opravka z denarjem. In čeprav je v peči gorelo na polno, se toplota okoli nje še ni širila, a mi je bilo vseeno toplo, ker sta tamaladva ves čas kakor iz heca poskušala goljufati in sem moral biti ves čas pozoren, da mi nista vsega denarja pobrala!

Malo pred eno zjutraj sem ju v posteljo nagnal in se knjigi posvetil, malo čez drugo uro je pa Vid, ki si je izbral zgornje ležišče, zastokal, da bo crknil. Je peč končno začela delovati oz je prostor končno odmrznila in je bilo pod stropom vroče ko v peklu. Je zastokal, da obraz k mrzli šipi pritiska, a da nič ne pomaga …

Ker smo bili tam sami, ker torej ni bilo njegove mamice, sem mu predlagal, naj kar v spodnjem perilu malce pred bivak stopi, da se ohladi in me je res ubogal. Saj prvih par minut mi je bilo hecno opazovati fanta, kako na -16 ob treh zjutraj samo v spodnjem perilu hvaležno hlasta za svežim zrakom, potem sem se pa spomnil, da je že toliko velik, da bo znal tudi doma povedati, kaj je počel in sem ga začel nazaj v bivak siliti. Ni šlo zlahka. Šele ko sem obljubil, da bom vhodna vrata zaprl šele čez nekaj minut, se je vdal in spet nazaj v posteljo zlezel. Sem počakal par minut, da se je tudi pod stropom toliko ohladilo, da je zaspal, potem sem pa nadaljne pol ure ob peči stal in bral, da sem se segrel!

Že ko sta se v posteljo spravljala, sem jima zabičal, da če kdo pred deseto vstane, jih bo fasal in sta me ubogala, jaz sem vstal pol ure za njima. Ker sem namreč ponoči na uro in pol vstajal in v peč nalagal …

Po zajtrku in kavici smo se pa k dihalnikom podali. Pa seveda nobenega trakca v bivaku nisem našel, le kot vezalko tanko belo vrvico. In mi je bilo malo smešno, ko me je doseglo Grdinovo sporočilo, naj različne vozle delam pri različnih dihalnikih, da se bo že na fotografiji videlo, kateri je kateri. Nisem imel kaj čarati s tako tenko vrvico, na fotografijah se je že pol metra proč niti ne vidi. Sem zato maldva postavljal k dihalnikom in fotkal, bomo videli, če bo to kaj zaleglo …

V bivaku smo potem le stvari pobrali in jo v dolino mahnili, do avta je šlo brez težav. In ker je imel Fiat še vedno obute snežne verige, smo se tudi do najboljše bistriške gostilne zlahka prebili, kjer smo si privoščili bogovsko kosilo.

Med vožnjo sem pa Vidu, ki ima za bralno značko za prebrati mojo Evo in je še ni prebral do konca ter me je prosil, naj mu obnovo povem, da bo napisal nalogo, zaupal, da na koncu oba glavna junaka umreta. Pa res upam, da bo knjigo vseeno prebral in potem napisal, kakor v knjigi piše, ker sem se pravkar spomnil, da njegova mama ve, kje stanujem …