JRS gre na morje

20. novembra 2017 0

Na vsaki dve leti imajo (izbrani) italijanski jamarski reševalci skoraj enotedensko usposabljanje iz vodenja jamarskih intervencij ob nesrečah, tokrat so prvič povabili tudi Slovence. Kar nas je malce začudilo, kajti njihova tehnika reševanja se povsem razlikuje od naše in smo pravzaprav nekompatibilni. Seveda imamo vse jamarske reševalne službe vaje z mednarodno udeležbo, saj ob nesreči v kakšni globoki in zahtevni jami nobena nacionalna služba ne zmore sama, kakor se je recimo še enkrat več izkazalo pri reševanju iz jame v Nemčiji, iz katere je reševanje trajalo 11 dni. Italijani sicer vsako leto pridejo k nam na kakšno od vaj, pa tudi mi k njim, a sodelujemo tako, da jim »odkažemo« del jame, v katerem potem rešujejo na svoj način, mi pa pri njih prav tako.

Smo bili zatorej upravičeno malce v dvomih, ali bi se vabilu k sodelovanju na usposabljanju sploh odzvali, a je na koncu verjetno zmagala radovednost in smo potrdili udeležbo. Usposabljanje je bilo osredotočeno na upravljanje reševalnih ekip, na vajah in intervencijah, zunaj in v jami, predvsem seveda s poudarkom na italijanski tehniki. Jih je pa zanimal tudi slovenski pristop. Kako vodimo vaje, s kakšnimi težavami se soočamo, kako jih rešujemo. Čeprav njihova organizacija ni povsem primerljiva z našo, saj imajo konec koncev prek 800 aktivnih reševalcev (desetkrat več kot mi), smo glede na analize preteklih vaj in intervencij enih in drugih ugotovili, da smo povsem primerljivi z Italijani, v nekaterih pogledih celo boljši.

Prvi dan smo se še malce »postrani« gledali in kar nekakšno nezdravo tekmovalnost je bilo čutiti v zraku. Ko smo se recimo pripeljali do jame, v kateri smo imeli vajo, so se ponosno pohvalili, da je globoka 1300 m in dolga več ko 60 km in seveda smo jim takoj vrgli pod nos, da naša najgloblja jama ima pa skoraj 1600 m, v Postojnski jami pa vlak vozi (v njihovi moraš pa peš hoditi!) …

Pa opremo smo recimo skrivoma opazovali, ko smo se za v jamo napravljali, kakšno imajo oni in kakšno imamo mi. A tukaj moram poudariti, da v jamarstvu lepše začuda ni tudi boljše. Bolj si raztrgan in umazan, bolj te s spoštovanjem gledajo, ker to pomeni, da se veliko po podzemlju klatiš! No, v tem delu so bili oni boljši, so bili bolj razcapani od nas in smo potem Slovenci s prizdvignjenimi nosovi modrovali, da če bi vedeli, da bomo tudi v tem tekmovali, bi pač prinesli s sabo »rezervno« opremo, ki je sicer že odslužena, a je jamarji nikoli ne vržemo proč. Za vsak primer. Dobro, moram biti iskren, če bi hotel iti v Italijo s svojo »rezervno« opremo, ki jo tu in tam še vedno uporabim, me verjetno niti čez mejo ne bi spustili, čeprav živimo v Evropi brez meja …
Usposabljanje je potekalo v Toskani, 7 km od morja, nastanjeni pa smo bili v nekakšni prenovljeni starodavni graščini. Lepo, da je bilo že kar kičasto! Pa toplo in sončno, kakiji so ravno dobro dozoreli in smo morali Erkija ves čas opozarjati, da rabutati v tuji državi ni najbolj pametno, ker ne veš, ali lastnik pridelka morebiti s puško ne čuva. Do zadnjega dne ga je žgalo, vsak dan je prišel z novim načrtom. Zmagovalen je bil tisti, da bi sedel na streho našega kombija, mi bi pa počasi mimo ograje peljali, kjer so kakiji rasli in bi si jih nekaj utrgal. Morebiti bi ta načrt celo deloval, a ga nihče ni hotel peljati na strehi …

Kakor koli, od toplega primorskega podnebja kaj veliko nismo imeli, saj smo se že po osmi uri zjutraj zgrnili v učilnice, kjer smo modrovali in modrovali, potem pa v jamo, kjer smo garali in garali, ponoči smo imeli v graščini še kakšno delavnico ali dve, da smo vsak dan krepko po polnoči hvaležno popadali v postelje.

Drugi dan sem moral zbranim predstaviti našo reševalno službo in da so bolje razumeli, sem jim pojasnil, da je Slovenija veliko približno kot Trst (ki je naš, sem samo v mislih vzkliknil), v drugem stavku pa že povedal, da imamo mi pa osem jam, globljih od 1000 metrov, oni pa samo dve. A sem nekaj zabrkal ali narobe slišal, ko smo se prej o tem pogovarjali, kaj pa vem, oni imajo samo dve tisočmetrce na Kaninu, vseh skupaj pa seveda več ko mi. In mi je v besedo skočil zlati Marko Z., ki jim je pojasnil, da naj me ne jemljejo resno, da sem samo malo neumen in ignorantski, meni je pa med zobmi zasikal, naj se neham hecat, da zaradi takšnih zadev se vojne začenjajo in da če hočem v zgodovinske knjige priti!

Sem malo švicnil, kaj sem pa hotel, potem sem se pa bolj iz sebe norca delal, je bolj zdravo, ko so po debelih treh urah prvo triminutno pavzo dovolili, sem pa po stopnicah tekel ko nor, da vsaj pol čika pojem. In potem olajšan ugotovil, da italijanskih tri minute pavze pomeni, da greš lahko v deset minut hoje oddaljen kafič v center na kofe (ali dva bolj hitra) in te noben postrani ne gleda. Sem to potem izkoriščal, nič ne tajim, me je že drugi dan kelnarca tam po imenu klicala …

Pozdraviti nas je prišel tudi njihov vodja, s katerim smo se čisto po prijateljsko hecali ko z našim komandantom, za nazaj je pa predvsem meni malce nerodno postalo, ko so povedali, da ima pod sabo več reševalcev ko Pahor Slovencev. Njihova jamarska reševalna spada namreč pod gorsko reševalno …

Vsak dan smo imeli super predavanja in debate, pa tudi njihove analize so vrhunske. Le pri tistem grafu, kjer sta bili skupaj narisani hitrosti iznosa nosil italijanske in slovenske službe, se nismo kaj dosti zadrževali. Slovenska nosila povprečno iz jame potujejo s hitrostjo med 20 in 25 m na uro, italijanska pa med 14 in 16 m na uro!

Seveda so protestirali, da imamo mi več ljudi naenkrat v jami, da nam gre zato hitreje, a je lahko to zelo nevarno, če recimo v jamo zaradi nevihte na površju vdre voda. Da kaj naredimo pa takrat?!

Tukaj mi je na pomoč spet priskočil zlati Marko Z., ki je povedal, da to za nas ni problem, da če grozi nevihta, damo italijanske reševalce pod nas, torej globlje v jamo in imajo oni problem, ne mi …
Že drugi dan so nas nagnali v jamo na vajo, za katero sem že zgoraj omenil, da so ponosni nanjo, da je dolga prek 60 km (nima pa vlakca!) in smo tam trenirali njihovo novo tehniko. Ker svojo tehniko namreč ves čas izboljšujejo. Zdaj imajo tehniko dveh vrvi (mi uporabljamo tehniko ene vrvi!), v jami smo pa preskušali tehniko brez vrvi! Oni so bili sicer prepričani, da trenirajo tehniko ene vrvi z živimi pritrdišči, a ker to tehniko pač poznam, saj jo pri nas ves čas trajbamo, sem na trenutke videl le tehniko kamikaze! In me je bilo pogosto kar precej strah!

Iz jame smo prišli navdušeni, saj je res fascinantna, takšnih formacij še nikoli nisem videl, najbolj od vseh je bil navdušen pa Rehar. Da koliko je to denarja, skoraj 3 km ograje iz inoksa in 3 km aluminijastih plošč na tleh. Mu je bilo pa povsem jasno, da je inoks težak, da bi bilo kar naporno to vse ven znositi, zato je razmišljal, da bi na bolho dal oglas, da prodaja tri km inoks ograje, ampak na lokaciji!

Ko smo prišli spet v graščino, sem se lahko le jaz stuširal, saj smo imeli že čez 5 min večerjo, tako je bilo vsak dan. A zakaj sem se lahko le jaz tuširal? Ker drugi si v 5 minutah ne morejo las posušiti …

Po večerji so bile analize, ki so se ponavadi zavlekle pozno v noč, najbolj nevaren manever na italijanskem usposabljanju je imel pa vedno Rehar. Ki je moral v spalnico Erkija hodit budit, ko je bil ta na vrsti za kakšno prezentacijo. Ker Erkiju spanec kratiti ni mačji kašelj, vam povem. So mu ponoči, ko je bil pod prisilo buden, dlake na bradi kar vodoravno stale …

Ko smo šli naslednjič na vajo v isto jamo, le da globlje, je bil pa turističen del jame Erki nekaj sumljivo tiho. In šele ko smo se na štrik spravili, je zadihal. 498, je dahnil. Kaj 498? Sem bil začuden. 498 šteng majo … Evo, če hočete kdaj, da Erki utihne, mu dajte štenge za štet …

Smo se potem spustili na 450 m globine in vmes zapisovali in risali posebnosti jame. Ker so nam že zjutraj povedali, da bomo zvečer imeli pa vajo iznosa nosil. Saj jaz si kaj dosti nisem zapisoval, ker sem beležko pozabil, sem pa s toliko večjim veseljem Erkiju kazal, kaj naj nariše ali napiše, pa Dejan je tudi kmalu ugotovil, da je brez veze, če vsi rišemo in pišemo …

Rehar in Marko Z., ki sta bila drugje v jami, in bi si tudi morala zapisovati in risati kakor mi, sta bila pa pametnejša – pri vhodu sta naknadno fotografirala načrt! Z glavo sem butal ob skalo, kako se tudi jaz nisem tega spomnil. Še dobro, da sem imel čelado …

Moram priznati, da smo se na usposabljanju vsi neizmerno zabavali. Dobro, saj naučili smo se tudi kaj, to že, ampak jamar je jamar, pa če je Italijan ali Slovenec. So imeli italijanski reševalci dobro vino vedno pri roki in če si bil pameten, kar Slovenci smo, si le vsake toliko vzkliknil Viva Italija, pa je teklo, da je Trst naš, se pa itak vsem žvižga.

Zadnji dan so se ga nekateri malo napili, kakor se seveda spodobi, pridni Slovenčki smo se pa že kmalu po polnoči v postelje spravili, ker nas je čakala dolga pot. In sta v svojih posteljah ostala le dva Italijana, ki sta spala v naši sobi, vsi ostali so bili s spalkami vred na travi pred graščino.  A zakaj tudi »naša« Italijana niso odnesli ven?! Saj so poskusili, to že, ampak vi verjetno ne poznate Erkija, kakšen je, če mu spanec pravičnega kratiš, če to sprašujete! Je tako znorel, ko so prišli po naša dva, da sem še celo jaz hotel kar sam iti s spalko na travo pred gradič!
Zadnji dan smo še vse skupaj analizirali, jim pošteno povedali, da smo se imeli fajn, da so čudoviti ljudje in da res iskreno upamo, da se še kdaj dobimo, da pa če smo k njim prišli z mislijo, da italijanske reševalne tehnike ne štekamo, zdaj to pač vemo, ne le mislimo.
Na koncu smo pa ko boleki morali še na mojre, itak, če smo bili pa tako blizu in smo ga ves čas gledali iz hribov! Res je, da smo bili na peščeni plaži edini v gojzarjih in v bundah, kar nas pa absolutno ni motilo. Morje je pač morje. Smo vtaknili prst v vodo, nikar ne mislite, da nismo. Vsi!

Viva Italija, res!

Aja, talepe fotke so iz Marka Z. ifona telefona …

Nasvet

14. novembra 2017 0

Odhajamo na vajo v Italijo z italijanskimi jamarskimi reševalci. Predvsem bomo tehnike primerjali in po potrebi kaj spremenili ali dodelali, da bomo bolj kompatibilni. Saj načeloma ni težav. Če je skupna vaja ali intervencija, se skupine formirajo tako, da so kompatibilni skupaj, a vseeno. Dobro je vedeti, kako in kaj počnejo sosedje. Pa če mene vprašate, je itak največji problem jezik. Vsi znajo angleško, Italijani pa tega ne potrebujejo, jih je dovolj, da se imajo s kom v italijanščini pogovarjati …

Ampak, kakor se rado zgodi, ko sem dopoldne vstal in se po prvih nekaj kofetih odločil, da opremo skupaj vržem, ker časa pač ni bilo več veliko, sem v ustih začutil oteklino. Saj sem jo poskusil ignorirati, kaj mi je pa drugega preostalo, potem sem se pa spomnil, da bom en teden v italijanski divjini, kjer zobozdravnik ne bo ravno za ovinkom! No, saj tudi pri nas ni, zato sem kar takoj svojega poklical, da mu pokažem, kaj imam to v ustih in da mi pove, da grem lahko na vajo. A, kot rečeno, ko gre vse na kup, gre tudi zobozdravnik. Na dopust!

Sem se odpeljal v zdravstveni dom in začuda me je nek mlad zobozdravnik sprejel. Kar nisem mogel verjeti. Očitno je res še mlad in se še ni naučil, kako se v Sloveniji streže tem stvarem. Je pogledal tisto mojo bulo, povedal, da se mi je zagnojil nekakšen žep ob zobu globoko na nebu in zadevo kar prerezal. Ter v luknjo potem nabil nekakšno nitko za drenažo.

Ko sem vstal s stola, mi je pa naročil, naj čez dva dneva pridem tisto nitko zamenjat. In me je zabremzalo. Da me ne bo, tam pa zobozdravnika tudi ne bo, sem domneval. In je potem malo razmislil, ter našel rešitev.

Da naj tisto nitko po treh dneh ven potegnem kar sam, potem pa z zobotrebcem občasno v luknjo pobezam, da bo tisti žep odprt in se bo lahko dreniral. Hm. Evo, nisem zdravnik, ampak to bom pa znal.

Itak mi je nitka takoj ven padla, že ko sem naslednjo kavo pil, bom pa vsaj tistii nasvet z zobotrebcem upošteval. Če bo šlo pa kaj narobe, pa ni vrag, da tam med italijanskimi reševalci ne bi kakšnega dohtarja zame našli …

Razlika

6. novembra 2017 0

Ker sva se zadnjič z Anžijem že skoraj na 500 m globine v Čaganki prebila, le meter ali dva pred zavojem v meandru sva prenehala z delom, ki je obljubljal v nadaljevanje pokukati in za katerim je mogočno bobnelo, je Igor, prvo in najbolj ostro pero Dolenjskega lista, oznanil, da bo v časopisu rezerviral prostor za takšen zgodovinski preboj, mi imamo pa do ponedeljka čas, da zadevo končno res prebijemo!

In kakopak večje motivacije ni. Klemi, ki je bil prejšnji teden še bolan in ni mogel z nama na dno, je lahko le surlo zvil ob misli, da ga ob takšnem epohalnem dogodku na fotki v časopisu ne bo, nama z Anžijem je bila pa to skorajda edina motivacija. Saj za kaj drugega pa smo prijatelji, kakor da si nagajamo?!

Zgodba ima konec, kakršnega ima. Z Anžijem sva garala do 7h zjutraj, ko da sva plačana, potem sva se pa komaj do bivaka privlekla, predvsem jaz, čeprav je tudi Anži med crkovanjem proti bivaku za mano večkrat zaspal na poti!

Klemi, vesel, ker se mu je ponudila še ena priložnost, naju je okaral s popolnima amaterjema, predvsem mene in še prav je imel. Da kako se lahko spraviva k tako naporni tlaki tako globoko v tako zahtevni jami brez hrane, prve pomoči (Anži si je prst poškodoval, prvo pomoč sva imela pa v bivaku, skupaj s hrano in vsem!) in s premalo vode!?

Jaz sem se še malo na starost izgovarjal, ki da me je končno ujela pa na pomanjkanje kondicije, a kljub vsemu sem lahko le sklonil glavo in priznal amaterizem …

V petek zvečer je imel Klemi (končno!) predavanje o svojem skoraj mesec in pol dolgem jamarjenju v Mehiki, kjer je številni publiki razlagal, kako so res živalsko garali in dva tedna sploh ni šel iz jame (sem na srečo sedel poleg njegove izvoljenke in sem jo malo zakuril, da kako je lahko v Mehiki tako priden, doma se mu pa še žarnice ne ljubi zamenjati ali smeti ven nesti in morda se bo kaj prijelo, bom poročal), potem pa so se s Tičarjem in Jasno odpravili v bivak pri Čaganki. Jaz sem se z Dejanom in Jasninim sinom Blažem gor pripeljal v soboto dopoldne, ko sta bila Klemi in Tičar že na poti proti dnu Čaganke in zgodovinski fotografiji v Dolenjskem listu.

Moram priznati, da bi šel raje z njima na dno (in v zgodovinski zapis v Dolenjski list) kakor samo do konca Sedemdesetmetrce s sestro, nečakom in Dejanom, čeprav sem tudi pri samo turističnem obisku Čaganke kar užival. Nam je kar dobro šlo, kljub temu, da ima mali šele dobrih 14 let in njegov ata še malo več preveč kilogramov kakor mali let, pa za na dno res še nisem bil psihično pripravljen po zadnjem amaterskem fiasku …

Ven smo prišli še podnevi, nekaj spekli na žaru, potem so oni odpeketali domov, jaz sem se pa v bivaku h knjigi spravil. Polna luna mi je nabijala v faco, da bi lahko skorajda brez luči bral, zunaj je veter šumel skozi drevesne krošnje, v peči so prasketala drva, v omari sem našel nutelo ter pobrskal še za žlico in ko je bilo vse že čisto kičasto, se je oglasil vox. Jamski telefon, torej. Ki ga nisem pričakoval vsaj še nekaj ur ne. Ponavadi odstopanje od načrtov v jami ne pomeni nič dobrega, a tokrat sem pričakoval novico o prebitju polkilometrske globinske meje in sem skočil k telefonu ko tiger. Kar malo sem bil verjetno celo fovšen v prvih trenutkih, kaj pa vem, a me je fovšija v hipu minila, ko sem doumel, kaj mi Klemi razlaga.

Da dol se je meander spremenil v ozek in nizek rov (kar sem sicer vedel) in ker sta delala v neprepihanem okolju, sta se zastrupila z ogljikovim monoksidom! In se komaj komaj, z zadnjimi močmi, privlekla do meandra v Kalahariju! Ko mi je opisoval simptome, slabost, zadihanost, zaspanost, pomanjkanje moči, glavobol …, sem kar sebe in Anžija zagledal teden dni prej na istem mestu!

Itak da me je zaskrbelo, a me je pomiril, da sta iz tahudega ven, da CO potrebuje kakšnih 8 ur, da zapusti telo, da bosta nekaj pojedla, v bivaku eno odspala, zjutraj pa odšla po opremo, ki sta jo pustila dol in se napotila proti površju.

Pa ko je tožil o glavobolu, sem mu predlagal, naj kakšno tableto poje, takrat je pa malo pomolčal. Kar me je začudilo. Potem je pa priznal, da je nima. Kar me je še bolj začudilo! Klemi, napol dohtar, pa brez tablete proti bolečinam?!

Se je izkazalo, da jih sicer ima, a je vse skupaj na dnu pustil, ko sta ven iz meandra v skrbi za življenje bežala! Kar ni nič drugače kot pri nama z Anžijem, ki si je teden dni prej poškodoval prst in sva imela prvo pomoč v bivaku. No, krajevno je drugače, vsebinsko pa sva bila tako midva kakor Klemi in Tičar brez prve pomoči!

Seveda mu nisem očital amaterizma (to sem mu šele potem, ko je prisopihal ven!), le čez kakšno uro sem mu prek voxa za bolj miren spanec spustil en nežen komad iz telefona. Je povedal, da ga je slišal in ni preveč pizdakal, da sem ga motil, kar je v moji knjigi pri Klemiju že uspeh!

Spala sta boljše kakor jaz, ki sem zgoraj spet preveč zakuril in sem bil non stop zunaj, da sem se hladil, okoli desetih dopoldne pa sta sporočila, da sta šla po opremo dol in da gresta počasi ven.

Sem čmuril na sončku, malo bral in malo kuril, potem sem se pa golaž spravil pripravljati, da ju pričakam, kakor se spodobi, če že v Dolenjski list ne bosta prišla.

Okoli treh popoldne sta priblatarila ven in moj prvi preblisk je bil, da bi zakurblal svojega jamarskega Fiata in ju dal malo pod izpušno cev sedeti, da šok s svežim zrakom ne bi bil prehud. Pa sem si premislil, kakopak.

Domov grede smo seveda premlevali o nevarni situaciji in o simptomih, ki opozarjajo nanjo (pustimo ob strani, da je Klemi ravnokar končal z urejanjem priročnika za prvo pomoč v jamarstvu, kjer je o zastrupitvi s CO vse zaobjeto, pa da sem jaz pred časom prevedel priročnik o nevarnostih v jamarstvu, kjer je nevarnost z zastrupitvijo s CO tudi detajlno opisana!) pa kako se bomo dela v bodoče lotili, ker misel o fotki v Dolenjskem listu nas namreč ni zapustila.

Malo pred prihodom v Novo mesto je pa prijatelj povedal, da svoji predragi ne bo povedal, kaj se je zgodilo oziroma kaj bi se kmalu zgodilo. Da je ne bi naknadno skrbelo! In sem moral kar malo pomolčati. Ker sem očitno povsem drugačen od svojega prijatelja. Jaz sem svojo predrago soprogo namreč kar takoj, ko sem izvedel, kaj se jima je zgodilo, poklical. In ji povedal, da tisto, ko sem ji par dni nazaj razlagal, da sem star in brez kondicije, da sem se komaj iz jame privlekel, ne drži. Da sem skoraj crknil le zato, ker sem se s CO zastrupil, da sem bil samo zato brez moči. Naj se ve!

Ura več

31. oktobra 2017 0

Sem Anžiju, ki ima rojstni dan en dan pred mano, poslal čestitko in mu iskreno priznal, da sem mu hotel za darilo dati Čaganko, poglobljeno na 500 m (še kakšnih 10 m manjka!), a da se mi potem ni dalo garati v jami, pa mi je že naslednji dan poslal sporočilo, da je tudi on meni želi dati enako darilo in da je najbolje, da greva med prvonovembrskimi prostimi dnevi kar skupaj dol in se obdarujeva. Pa saj se nama čisto zares ni dalo, a ker je Klemi, ki na dnu najbolj zagriženo gara, še vedno bolan, se je obema zdelo, da bi bila pa super fora, če magično globinsko mejo prebijeva, ko njega ne bo. Enako se je zgodilo za 300 m, ko je tudi garal in garal, ob preboju ga pa ni bilo, posledično je zatorej manjkal tudi na fotki v časopisu, enako je bilo za 400 m. Kaj bi bilo boljšega, če mu to udariva še za pol kilometra?!

Itak se nama res ni dalo, a ker je Klemi stegnil surlo ob novici, da greva na preboj brez njega, sva potem pač morala iti. Že zaradi fore!

V soboto sva se toliko obirala, da sva v jamo vstopila šele okoli 8h zvečer, zato sva dol kar potegnila in se parkirala v Kalahariju, kjer imamo na globini 450 m bivak, že po dobrih dveh urah. Sva si skuhala makarone z mesnim ragujem, ker za garanje človek potrebuje energijo, a ker sva uporabila premajhen lonček, sva jih seveda zažgala. In posledično tudi zelo malo jedla!

Na trenutno dno sva prisvinjala okoli polnoči in ko sva se spravljala k delu, sem nama za ritem prek telefona najprej spustil živahno glasbo. Anžija je zaskrbelo, če imam dovolj polno baterijo, ker nekaj energije da mora ostati še za fotko v Dolenjskem listu, ko bova prebila magično mejo, drugače drkanje Klemija ne bo imela smisla, a sem ga nemudoma pomiril. Pa če za fotko ne bi bilo več dovolj moči v bateriji, bi uporabil pa kakšno staro fotko s kakšne od prejšnjih akcij, saj kdo bo pa vedel. No, Klemi bi vedel, samo pisma bralcev pa tudi ne bi pisal v protest …

Ob nekem starem rokenrolu se je Anži torej k delu spravil in začel skalo v ozkem in blatnem meandru razbijati, jaz sem si pa kot asistent že veliko vrečo za smeti pripravljal, da jo oblečem, da me ne bo preveč zeblo, ko je zavpil. Ko v jami kdo od bolečine zavpije, še posebej, če je to zelo globoko, je to vedno znamenje za skrb. In je tudi mene kar zmrazilo, nič ne tajim. Je prijatelj zavpil, da mu je odlomljen kamen stisnil prst in se je z muko privlekel do mene, da je resno, sem pa vedel, še preden je slekel rokavico. Ker mu je bilo od bolečin slabo in se je le s težavo zadrževal, da ni bruhal.

Ker sva oba jamarska reševalca in odgovorna jamarja, imava vedno s sabo prvo pomoč. Na srečo sva jo imela tudi tokrat, a ker sva jo pustila v bivaku v Kalahariju, ki je dobro uro matra skozi grozljive ožine oddaljen od tam, kjer sva se namenila delati, sva mu prst, ko ga je končno izvlekel iz rokavice in je bil že otečen ko hrenovka, s počenim nohtom in groznim hematomom, lahko le v papirnat robček zavila! Tega sva pa imela s sabo …

Sem bil prepričan, da sva z akcijo zaključila, a sem seveda delal račune brez Anžija. Da če se meni ljubi razbijati, mi bo on pa podajal orodje. Tako velika želja je bila po fotki v Dolenjskem listu brez Klemija, kaj naj rečem.

Sem pljunil v roke, kaj sem pa hotel, čeprav je bil že pred odhodom na akcijo moj namen pljuvati v mlajše prijateljeve roke in potem tiste vreče za smeti za ohranjanje toplote sploh nisem potreboval. Mi je bilo itak ves čas vroče za popizdit!

Anži je res asistiral ko profesionalec, vmes tudi večkrat zakinkal, kamen se je lomil, prebijala sva se naprej, firbec je vlekel in vlekel, potem sem pa enkrat vmes čikpavzo udaril in na uro pogledal. Ki je kazala pet zjutraj. Jaz pa popolnoma brez energije, ker si za dol niti hrane nisva prinesla, saj sva šla »samo malo« nižje od bivaka …

Sem povedal, da sem nekaj utrujen in da ne morem več, Anži je pa medtem toliko k sebi prišel, da je kar on prevzel. Da kakšno urico še lahko. In sva res še kakšno urico nabijala z mojo asistenco, a sva pozabila, da se je vmes enkrat ura na zimski čas prestavila in sva dol v nemogočih razmerah torej na polno garala skoraj sedem ur! Torej vsaj uro več, kakor sva nameravala.

Saj morda si mislite, da urica gor ali dol, in morda sem si tudi jaz tako mislil, a ko sva se končno spravila nazaj proti bivaku, je prišel hladen tuš. Sem se zvlekel skozi prvo ožino in crknil od utrujenosti. Počival par minut in se zvlekel skozi drugo ožino in tudi po njej počival par minut. In tako vse do bivaka, pa vedeti morate, da je do Kalaharija vse skupaj ena sama ožina, kjer se človek niti na kolena največkrat ne more spraviti, kaj šele da bi se vzravnal! Me je Anži pred odhodom opozoril, da bom moral transportko z vrtalnikom, baterijami in vsemi potrebščinami jaz nositi, pa je na koncu izpadlo, da je moral in torbo trogati in meni pomagati! Milijonkrat mi je moral koleno podstaviti, da sem sploh oprijem dobil za poriniti se naprej, če je kaj stokal zaradi bolečin v prstu, pa ne vem, ker sem sam preveč stokal. V zadnji ožini pred bivakom, ki je najhujša od vseh, je pa naredil napako in mi povedal, da jo je Erki razširil po svoji meri in čeprav Erkija ni bilo poleg, se mu vseeno opravičujem za vse grde besede, ki sem jih kakšnih 15 minut na njegov račun trosil, ko sem se trudil premagati morda 4 m! Celo tako daleč sem prišel, da sem Anžiju predlagal, da 15 m od bivaka, ko nisem in nisem mogel gor, on spleza mimo mene in mi dol samo astrofolijo vrže in gre spat, da jaz bom pa kar tam zakinkal, pa na srečo ni obupal in sva se potem nekako le oba prebila do šotorčka!

Sem bil vesel, ko da sem že ven prišel, čeprav je bilo nad nama še 450 m zemlje in sem si takoj pogrel liter vode, od katere sem en del za kofe porabil, v preostanek pa magnezijevo tableto raztopil. Ko mi je Anži ponudil zažgane makarone z ragujem, sem pa skoraj bruhnil že ob misli, da bi tisto moral spraviti v želodec!

Sva se okoli devete ure v nedeljo zjutraj spravila v bivak in spalni vreči in menda v hipu zaspala. Še prej pa sva se malo kregala, ko je prijatelj zahteval, da budilko nastavim. Itak se mi je zdelo, da budilka ni potrebna in da bova spala, kolikor bova potrebovala spanca, pa mi ni dal prav. Da ko sta se s Klemijem v Črni gori brez budilke spravila v spalke, sta se prebudila šele čez 12 ur, da v jami menda čas drugače teče. Mene misel na 12 ur spanca ni povsem nič vznemirjala, a sem potem vseeno zaradi miru v hiši (no, bivaku) nastavil budilko, še prej pa sva se malo kregala, koliko spanca potrebujeva za regeneracijo. Kompromis je bil 6 ur, nad to prijatelj ni hotel iti.

Sem se strinjal, da 6 ur le ni tako malo in nastavil budilko, a seveda nisem računal na tisti liter vode z magnezijem, ki je na vsaki švoh dve urici na pipico pritisnil in sem traplal po jami ko zombi!

Ko naju je budilka iz spalk vrgla, sva najprej nekaj pojedla (jaz s težavo suho klobaso, Anži pa z užitkom makarone z ragujem!), potem sem si kavico privoščil, ko sva že pospravljala, je pa Jasna iz zgornjega bivaka prek jamarskega telefona poklicala. Je ravno prišla. Sva ji povedala, da bova ven verjetno crkovala in da večerje, ki nama jo je ponudila skuhati, ne potrebujeva, ker da bo zagotovo že spala, ko bova ven pokukala. Pred odhodom na površje sva se, ker sva imela prvo pomoč, posvetila še prijateljevemu prstu. Ki ga raje sploh gledal nisem, da ne bi bruhnil! Povoj ni prišel v poštev, ker potem ne bi mogel natakniti rokavice, zato si ga je ovil s tenko sterilno gazo, katero sem zaščitil z izolirnim trakom. Pa ker nisem doktor, sem zadevo itak preveč zategnil, da je prijatelj malo zacvilil in malo mu je slabo vmes postalo …

Ven sva se, otovorjena ko bosanska konjička, odpravila v nedeljo okoli šestih popoldne. V spodnjih delih mi je šlo bolj počasi, nič ne tajim, čeprav sem si kljub za odtakanje vode z magnezijem prekinjenem spancem očitno nabral dovolj energije, da sva v bivak na 250 m prišla v treh urah. Sem si itak takoj scmaril kavico, a še preden sem napravil prvi požirek, sem plastično skodelico preveč stisnil in se je vrela tekočina zlila po moji roki, da me je potem kljub blatu in mrazu grelo do vrha, del sem pa po Anžiju polil, čeprav kave ne pije!

Sem si novo skuhal, ker človek kavo pač potrebuje, Anži je pa kar ven potegnil. In je on ven prišel še v nedeljo, jaz pa že v ponedeljek, kakšno uro za njim.

V zakurjen bivak, toplota je prijala, pa večerja tudi, ki jo je Jasna vseeno naredila. Ja, ne boste verjeli, Makarone z mesnim ragujem!

So teknili, moram priznati, pa toplota tudi, pa kavica tudi in voda z magnezijevo tableto, pa čaj z limono …

Anži se je domov odpeljal z mojim avtom, s sestro sva se pa kar v postelji spravila. Kofetek in čaj in voda so me na vsaki dve uri iz bivaka preganjali, peklenska vročina pa prav tako na dve uri na mrzel zrak, da sem malo do sape prišel, ampak oboje ni bilo zelo skoordinirano in sem bil več zunaj ko noter!

Vmes sem še Grdinu poslal sporočilo, da ni šans, da grem še kdaj v Čaganko, vsekakor pa ne že v torek, kakor sva načrtovala, da greva v kamin pogledat, kaj dogaja.

Čaganke imam dovolj za vsaj en mesec, sem si razlagal, a ko je zjutraj prišel naš predsednik Zdravko, da gresta z Jasno malo kondicirati do bivaka na 250 m, sem šel pač z njima, kaj sem pa hotel. Če gre seniorska sekcija novomeških jamarjev v jamo, jaz pač ne morem manjkati!

Ven sem malo hitreje potegnil, očitno mi vso energijo še ni pobralo, zunaj je pa medtem Klemi elektriko v bivaku porihtal in mesnine na žaru spekel. In je bilo s kavico in radlerjem na soncu življenje spet lepo, ampak proti večeru smo se pa vseeno domov odpravili, energije za kamin z Grdinom namreč ni bilo!

Domov sem prišel že v mraku, tako da sem že na daleč videl, da luč v mojem jamarskem vozilcu, s katerim se je odpeljal Anži, gori. Se mi je maščeval za zaviranje v jami, vem. No, ko malo k močem pridem, bo na porivaj vžgal, se ne sekiram …

Ja, do 500 m globine (še) nismo prišli, sva pa z Anžijem vsaj kakšnih 25 m naprej potegnila po meandru, če ne več in bo slej ko prej tudi to prišlo!

Skoraj ujeto

25. oktobra 2017 0

Ko sem se vozil z mojim jamarskim Fiatkom, sem že kakšen mesec nazaj opazil, da bo kmalu naklepal 200 000 kilometrov. Saj ne, da me kaj dosti zanima število prevoženih kilometrov na jamarskem vozilcu, ker servisa itak ne delam na njem (no, saj ga tudi na Švedu ne, ga odpeljem k mehaniku), le opazil sem pač. Potem sem se pa nenadoma spomnil, da mi je pred časom Grdin pokazal posnetek na svojem telefonu, ko so se številke na števcu njegovega Saabka obrnile na neko veliko okroglo cifro in je vse skupaj uspel posneti. Še celo dnevni števec kilometrov je prej enkrat sinhroniziral z generalnim števcem, da se je potem vse skupaj naenkrat obrnilo na same ničle!

Me je kar fasciniralo to, moram priznati. Mislim, razmišljati moraš o tem, če drugega nič, da v pravem trenutku števec dnevnih kilometrov ob pravem trenutku pritisneš in sinhroniziraš. Pa še pozoren moraš potem biti, da vse skupaj ujameš s telefonom!

No, sem torej pred kakšnim mesecem opazil, da se bo števek na Fiatku premaknil na 200 000 km in sem se opozoril, da moram to posneti. Brez veze, kar tako, da recimo Grdinu pokažem, da znam biti tudi jaz pozoren in ujeti pravi trenutek.

Saj potem o števcu ali Fiatu kaj dosti nisem razmišljal, ko me je pa zadnjič Klemi prosil, če ga v trgovino peljem, da nabaviva nekaj stvari za v jamo, sem pa kar samega sebe pohvalil, ko sem brisalce za avto opazil na polici. Pa nisva bila v trgovini z avtodeli! Cene so bile hecno nizke, sem vedno mislil, da so brisalci dražji in sem zastokal, kakopak. Bi jih namreč kupil, ker me že kar nekaj časa motijo, ko ropotajo po steklu, saj sem enkrat pozimi ponesreči strgal gumico (so bili primrznjeni na steklo, pa se mi ni ljubilo počakati, da jih gretje odtali), a nisem vedel, kakšne dolžine morajo biti. Če bi šel domov, da bi zadevo zmeril, pa se zagotovo ne bi vrnil v trgovino, toliko se pa že poznam.

Je Klemi vprašal, čemu takšen stok in ko sem mu razložil, da bi brisalce kupil, pa ne vem dolžine metlic, je kot pravi možak vzel telefon in na internet skočil. Ker na internetu je pač vse. Pa saj to sem vedel, nisem pa vedel, kateri model Fiata imam in kateri letnik. Na srečo je to vsaj približno vedel Klemi in mi v hipu povedal, katere dolžine moram nabaviti. Pa natančno takšnih dolžin na polici seveda niso imeli, sem oba kupil centimeter daljša. Sta bila res tako poceni, da se mi ne bi zdelo skoda stran ju zabrisati, če ne bi odgovarjala. No, saj ju ne bi stran zabrisal, kolikor se poznam, bi ju poskušal skrajšati in bi ju enkrat vmes popolnoma uničil, vmes bi pa stara seveda že tudi polomil in v smeti zabrisal in bi potem moral kupiti originalne brisalce, kar pa zagotovo ne bi bilo več tako poceni …

No, brisalca sta okej, že delata. Eden je sicer malo predolg in briše tudi malo po zraku, ne samo prednje steklo, a me ne moti. Glavno, da ne ropota. Plus kar enostavno ju je bilo namestiti, sem samo en plastičen delček odlomil pri montiranju.

Zdaj moram najti še pokrovček za tekočino za pranje vetrobranskega stekla, sem ga zadnjič enkrat odlomil in zgubil in zdaj vsa voda ven odšprica, ko se po makadamu proti Čaganki vozim. Sem začasno zadevo rešil s srebrnim lepilnim trakom in dela.

Aja, filmčka, kako se števec prevoženih kilometrov na 200 000 obrne, pa ne boste videli. Sem bil res res zelo pozoren, da bom zadevo ujel in sem skoraj jo, pa me je potem med vožnjo nekaj zmotilo in ko sem naslednjič pogledal, je že bilo, kolikor je bilo. Saj mi je bilo malo nerodno, priznam, a sem vseeno vzel telefon in pritisnil. Da pokažem Grdinu, da znam tudi jaz. No, da skoraj znam …

Dobrodošlica

20. oktobra 2017 Komentiranje onemogočeno

Ponavadi se ko kokoši razbežimo, ko nas šefica sili v urejanje našega novomeškega reševalskega centra, tokrat smo pa skoraj vsi prišli. Ker je bilo res samo še nekaj malega detajlov za postoriti za likof in je Tanja delavce izbirala tako, da je nasrkal tisti, ki je imel obe roki v žepih in ne samo eno. Plus še inventuro smo naredili, ker se itak bliža konec leta. Veliko stvari nam ne manjka, torej smo po vajah dobro pospravljali opremo iz jam, en kos vrvi imamo pa celo viška. A ga bomo kar na majhne koščke razrezali, ker niti za konja privezati ni več dober, tako smo ga pokonzumirali!

Ko smo končali, nas je pa še Grdin obiskal, da je napravil eno gasilsko s pripadniki novomeškega jamarsko reševalnega centra. In smo se s kombijem zapeljali par sto metrov od centra, da smo imeli v ozadju Krko. Ko nas je razvrščal za dober kader, se je pa ravno med njim in nami avto zaustavil in je starejša Novomeščanka izstopila in nam zaželela dobrodošlico na Dolenjskem. Res, si ne izmišljujem. Dobrodošlico na Dolenjskem je izrekla jamarskim reševalcem iz novomeškega reševalnega centra.

Sem si rekel, no, evo, lepo je biti reševalec, pa četudi samo jamarski, ljudje nas opazijo, cenijo, celo dobrodošlice nam izrekajo. A se je zelo hitro izkazalo, da jo je bolj ko ne firbec zaustavil. Jo je zanimalo, če je kakšna nesreča in je oprezala za naše hrbte ko jastreb, da bo kaj ujela.

Smo ji pojasnili, da ni nobene nesreče, da se bomo le fotografirali. In je pokimala in še kar sumničavo pogledovala okoli, kje je kakšen v jamo zasut, ko se pa kar ni hotela umakniti iz kadra, saj je bila res med nami in Grdinom, smo jo morali zaprositi, če se lahko malo umakne. Ker nama uniforme pa to …

Je razumela, se je umaknila, pa še enkrat nam je dobrodošlico zaželela mimogrede. Ma, kaj bi tajil, sem bil vesel, lepo je biti dobrodošel, pa četudi samo doma …

Napačna izbira

17. oktobra 2017 Komentiranje onemogočeno

Zadnjič enkrat sta Tico in Bizi neki kilograme telesne teže primerjala, kdo je več dol snel pa to in seveda sem slišal, sem moral slišati, ko je Bizi kot mimogrede navrgel, da jih še ene pet dol vrže, potem gre pa v Čaganko. In sem ga zagrabil, kakopak, take stvari vedno slišim. Ker bo pa tistih pet kilogramov verjetno še dolgo dol dajal, sem mu predlagal, da lahko kadar koli pred zimo pride k bivaku pred Čaganko z motorko, da moramo drva za zimo pripraviti. Potem je pa on zagrabil, kakopak, ker kadar koli mu motorko omeniš, pa on ne presliši.

In mi je v nedeljo že popoldne naročil, naj grem zgodaj spat, ker bova v ponedeljek zjutraj zgodaj začela drva žagat pri bivaku. Sem mu po pravici povedal, da lahko vse obljubim, tudi da bom šel v nedeljo zgodaj spat, da bom v ponedeljek zgodaj vstal, ampak da rezultat bo pa enak, kot če mu ne obljubim – v ponedeljek zjutraj me ne bo videl. Pa iskrenost pri mojem prijatelju, ki kadar zagrabi, zagrabi ko pitbul, ne zaleže. Me je zajahal ko kavboj konja, kadar ga lovi sto indijancev, brez najmanjšega namena, da razjaha, da sem mu res obljubil, da bom poskusil čim bolj zgodaj vstati. Pa saj sem res imel namen, prisežem, ker drva v bivaku potrebujemo, kakor pravijo pri Igri prestolov, zima prihaja, a se potem na telefon, ko me je Bizi klicaril, enostavno nisem več oglašal. Sem mu napisal, da ko vstanem, pokličem, da bom res poskusil čim bolj zgodaj, a da sape naj ne zadržuje.

In sem, verjetno malce zaradi nezavedne nervoze, oko res odprl že ob devetih zjutraj, po slabih štirih urah spanca. Pa kakopak ni bilo dovolj zgodaj za Bizija, me je v še bolj zgodnem sporočilu že obveščal, da je buden in da zadržuje dih. Sem vdan v usodo vzdihnil in skočil pod tuš, ko sem šel potem pa h kofeavtomatu, sem pa že dva njegova klica zgrešil. A si jutranje rutine nisem dovolil uničiti, sem si skuhal kofe in potem na vrtu še časopisa malce prelistal, ker brati ju nisem utegnil, je telefon zvonil. Sem dragemu prijatelju napisal, da se mu ne oglasim, dokler druge kave ne spijem in se poskusil osredotočiti na dnevne novice, kljub temu, da je telefon kar cingljal in cingljal. Je prijatelj sporočal, da tudi on kofe pije, samo da ga pije s težavo, ker hkrati zadržuje dih. Sem ga ignoriral, a ko sem z Dnevnika na Delo presedlal, me je že spraševal, če kofe uvažam, da tako dolgo traja in sem obupal. Sporočil, da skočim po klobase in sem v eni uri gor.

V trgovini je bilo malce gneče, zato sem v Bistrico, kjer naj bi se dobila, ker do bivaka ne zna priti, je bil šele ene desetkrat tam, prišel pet minut kasneje, kakor sva bila dogovorjena, njega pa seveda še ne bilo. Sem počakal deset minut, potem pa poklical. In je bil kakopak še doma! Dobre pol ure proč!

Sem se kar k bivaku odpeljal, vmes me je pa njegovo sporočilo ujelo, da oni trije bodo takojci gor. Moram priznati, da nisem hotel trzniti, čeprav sem imel samo dve klobasi in dva sira. Je potem sam dodal, da pripelje še njegovo zverino Nerota in sebe in štilarco. In da za psa ima on hrano …

Pri bivaku ni telefonskega signala, kako mu je uspelo priklicati me in sporočiti, da se je v hosti povsem zgubil, se mi tudi sanja ne! Ker potem za navigiranje je pa signal spet izginil. So mu pa na srečo tam neki gozdarji pomagali, oni vedo, kje je jamarski bivak!

Zgodaj zjutraj okoli dvanajstih so se vsi trije res prikazali pri bivaku, potem sva kakšno uro kofetkala, je bilo res lepo sonce, potem sva pol ure psa iskala, ki je nekam izginil, potem sva se pa končno v drva zagledala, zaradi katerih sva se pravzaprav sploh dobila. Smo bili jamarji pridni in smo po hosti malce debelejše veje pobrali, ki so ostale od podiranja dreves, le narezati jih je bilo potrebno. Kar je za Bizija ajncvajdraj, da če imamo samo to, se je čudil, da on bo to v roku od takoj zradiral!

Pa ni, kakopak, ker je vmes ugotovil, da tako pač ne more delati, če so veje kar nametane na kup, da morava kozo narediti. In sva jo, kaj pa je to eno kozo narediti v uri in pol, vas prašam!? Saj bi jo še dlje delala, ampak sem mu zagotovil, da naj jo naredi le tako dobro, da bo par let zdržala, da potem bomo pa drugo naredili. Če bi jo delal za deset let, bi bila namreč še danes gor!

No, kozo sva postavila k vejam, sem mu jih par eno za drugo naložil gor, da jih je posekal, potem je pa ugotovil, da prepočasi podajam in je veje na ognju prijaznejšo dolžino narezal kar direktno na kupu. Brez koze, kakopak!

Potem sva pol ure spet psa iskala, nato sem kofe skuhal in kosilo, potem sva pojedla, potem mu je pa na sončku dolgčas postalo. Da greva še druga drva iskat, za katere sem mu povedal, da so pri vhodu v Čaganko. Sem na hitro še en kofe skuhal, ker kdo bi tako garal v lepem sončnem dnevu in ko sem si nataknil delavsko gumirano rokavico, da vročo džezvo z ognja vzamem, je skočil pokonci, velel, naj se ne premikam, skočil do avta in se vrnil s svojo rokavico. Da gumirane rokavice niso dobre za vroče zadeve (kar sem sicer vedel), ker se plastika stopi in ti popeče prste, preden jo uspeš sneti. Da naj poskusim z njegovo rokavico, profesionalno gasilsko. Sem poskusil in je res delala, nič me ni peklo! Je ves ponosen razložil, da kevlar in usnje sta res zakon in da naj še malo polena na ognju razmečem v lepši kup. Sem se bal, da bom rokavico poškodoval, pa mi je zatrdil, da on je že na kepe žerjavice premetal z njo in da naj se kar ojunačim. In sem se, priznam, me je malo firbec matral! Sem najprej previdno zagrabil nekaj tanjših žarečih vej in jih bolj v sredino ognja položil in ker je rokavica delala, sem še eno debelo žareče poleno zagrabil, da mu lokacijo popravim. In me je vmes zagrabilo, kakopak. Vročina. Je udarila čez profesionalno rokavico, da sem jo komajda uspel sneti, preden sem mehurje dobil! Ko sem si prste hladil v mrzli vodi, je pa strokovno ugotovil, moj dragi prijatelj reševalski, da morda je pa rokavica res že popustila, ker jo že par let v avtu vozi in neumnosti z njo počne …

Sva pokofetkala in se spravila še k Čaganki po veje, kakšnih sto metrov proč. Je takojci ugotovil, da tako nikamor ne bova prišla, če bova po dve in dve nosila in je zahteval, da grem gor s samokolnico. Bolj sem mu razlagal, da je pokvarjena, bolj je silil. Dokler je res nisem gor odpeljal in je vanjo nametal za tovornjak vej. Ko je nisem mogel premakniti, je ugotovil, da je pokvarjena, saj je kibla, v kateri so bile veje naložene, direktno na kolo pritisnila in zavirala na polno. Ga ni motilo, jaz sem vlekel, on je rinil, vmes sva ene petnajstkrat vse skupaj prevrnila, a ni obupal. Potem sva pol ure psa iskala, jaz sem za kofe pristavil spet, prijatelj je pa motorko vzel in tiste veje kar tam nažagal na manjše kose. In potem zahteval, da spet pridem gor s samokolnico. Upirati se mu nima smila, zato sva naložila na polno spet, jaz sem vozil, on je pa za mano pobiral, kar sem stresal. Stresal pa sem, stresal, ko da imam kiper!

Potem sva pol ure psa iskala, potem je samokolnico popravil, potem sva vse skupaj zvozila do drvarnice v nekaj vožnjah, potem sem kofe pristavil, da likof udariva, ker sonce je tudi že zašlo, a ko sva kofe spila, sva drva še v drvarnico zmetala. Pa čeprav sem ga prepričeval, da bom to naslednjič.

Ne, ko Bizi zagrabi, zagrabi na polno! Si moram zapomniti, da za naslednjo zimo naročim drugega žagarja, takšnega, ki ne bo tako k delu silil! No, saj potem, ko je trda tema na zemljo padla, se je pa za hip umiril ob ognju, s pivom v rokah, a ko ga je spil in psa našel, se je že oziral okoli, kaj bi še lahko poštimala. In sem ga kar domov nagnal, ker kar je preveč, je pa preveč. Pa še med vožnjo me je poklical, da gor je še en kup vej videl, da tisto bova pa naslednjič. Da je drvarnica do strehe polna, ga pač ne zanima …

Ko sem se malce bolj domu približal in do dobrega telefonskega signala prišel, me je pa Grdinov mail ujel, če koga v Mariboru poznam. Sem ga kar poklical in mu povedal, da poznam. Pa je mirno odvrnil, da je že prepozno za to informacijo, da je samo še 15 km od Maribora. Me je kakopak zanimalo, kaj je kupil, da mora še danes dobiti, pa je odvrnil, da enkrat za spremembo nič ni kupil, da mora le na pošto odnesti priporočeno pismo, ki mora imeti današnji datum, ko rok za neko pritožbo poteče. In ker je to pozabil narediti, ko so pošte odprte, zdaj divja v Maribor, kjer je edina pošta v Sloveniji, odprta do polnoči.

In me je bolelo, res me je bolelo, ko sem mu moral zastaviti vprašanje, zakaj tega ni naredil na novomeškem Petrolu, ki je tudi odprt celo noč …

Spet

15. oktobra 2017 Komentiranje onemogočeno

Pravijo, da gre osel enkrat na led. Kar pomeni, da jaz nisem osel. Se mi zdi. Me je v petek popoldne poklical Anžič in vprašal, kaj počnem v soboto. Sem itak vedel, kaj bo, zato sem kar takojci po pravici povedal, da grem v jamo. In takoj dobil nazaj pod nos, da grem res, a ne v tisto, v katero sem nameraval iti. Da grem v Kostanjeviško, da mora še en tavh narediti in opremo, ki je ostala v sifonu, ven spraviti.

Sem začel stokati, itak, spravljati potapljaško opremo čez komplet Kostanjeviško jamo ni mačji kašelj, da ne grem, da me Čaganka že prav obupano kliče in da sem se z Damjanom zmenil, da greva v Južni rov. In se je moj dragi obilni prijatelj Anžič izkazal kot pravi jezični dohtar: da to je skor isto, ožine za popizdit, le da v Kostanjeviški bo boljša družba, da naj pa še Damjana pripeljem, čeprav nas bo itak ful, pravzaprav preveč, da dobro urco not nimamo kaj delat, urco se bo še potapljal, pa urco dobro za nazaj, da v bistvu bom že za kosilo lahko doma … No, tukaj je hitro uvidel napako in se je popravil, da bi bil za kosilo lahko doma, če bi zgodaj zjutraj noter rinili, kar ne bomo, da bomo šli šele okrog devetih dopoldne, ko sem pa tudi ob tej uri postokal, je pa na deseto premaknil. Kar bi mi že lahko dalo misliti, da nekaj ne štima, če akcijo samo zaradi mene prestavlja na deseto uro, ki me v bistvu potrebuje samo za družbo, da bom malo garače zabaval …

Pa mi ni dalo misliti, staram se, očitno! Sem Damjanu poslal sporočilo, da sicer greva v jamo, a Kostanjeviško in mu je bilo prav, v njej še ni bil. In ko sva v soboto ob pol desetih še kofetkala v Qlandiji in je malce nemiren postal, sem ga potolažil, da naj se po meni zgleduje, izkušenemu jamarju, ki nisem še nič nemiren. Da če bova malce zamudila, bo ravno prav, bo tisti bataljon jamarjev že opremo potapljaško težko začel v jamo nositi, midva bova šla pa lepo na izi za njimi, vsak s svojo vodo, kavico in sendvičem! Je bil zadovoljen z mojim prefriganim načrtom, celo malce me je občudoval, se mi zdi, mojo izkušenost in prefriganost, a ko sva petnajst minut čez deseto parkirala pred Kostanjeviško, sva bila prva! Sem dragemu prijatelju Anžiču že zjutraj pred odhodom poslal sms z vprašanjem, če je akcija in če vse štima in je le suvereno odgovoril, da seveda. Zdaj pa takole. Itak so mi zazvonili vsi alarmni zvonci, a da bi pobegnila, nisva mogla, kajti prav v tistem trenutku, ko sem pomislil na to, se je pripeljal Anžič. Z Urbijem. Namesto dober dan sem ga kar napadel, kje so tisti bataljoni nosačev, pa je pokazal na Urbija in na naju, ko se mi je iz ušes kadilo, me je pa potolažil, da še pridejo. Se je pripeljal še Robi z njegovo Majo, in ko sem jaz še kar čakal na avtobus, ki bo pripeljal ostale, so se začeli počasi oblačiti. (Jap, Kato jr se je izkazal za pametnejšega od mene, on je Anžičev klic enostavno ignoriral!) In mi je bilo vse jasno. Sem se počutil ko tisti vaški pretepač, ki je v bolnišnici razlagal dohtarju, da ko je prvo na gobec dobil, je že vedel, da bo tepen!

Imeli smo pet velikih in težkih prasic s potapljaškimi flašami in opremo (jap, moj prijatelj je velik in je tudi oprema 3krat XXL!) in bilo nas je pet, če ne štejem Maje. Za katero se je izkazalo, da še prav nikoli ni bila v jami! Sem najprej mislil, da se hoče Robi babe losati pa ni vedel, kako ji povedati in se je odločil kar v Kostanjeviško odpeljati, a se je izkazalo, da temu ni tako. Da se ji hoče le maščevati, ker ga ona pa non stop po hribih vlači …

Smo šli torej četica otovorjenih in nesrečnih (no, vsaj jaz sem bil) kar v jamo in v tistih ožinah sem mislil, da bom kar crknil. Ponavadi nas je več (in jaz lahko le blefiram, da delam!) in sem moral tudi jaz zagrabiti. Sem hodil zadnji, da sem lahko vsaj z nasveti pomagal Maji, ki je nevajena gibanja po podzemlju, pa izkazalo se je, da so ji jame prav všeč. Njenemu Robiju pa ideja, da jo vzame s sabo, ni bila več tako všeč. Ker je imel samo avdio, brez videa. Ti malo potegn, jaz bom pa malo porinil … Okej, zdaj dej pa noge malo bolj narazen in porini … Ej, sploh nisem vedela, da obstaja toliko možnih položajev, kam lahko noge postaviš …

Do reke smo potrebovali dve uri. Kar je menda dober čas, je ugotavljal moj prijatelj Anžič ves vesel, čeprav je zunaj v zvoniku zagotovo že odbilo kosilo in se tudi pri najboljši volji do kosila ne bi mogli vrniti! Za kazen je on zagnjuril v ledeno vodo, mi smo pa po kofetkih in sendvičih udarili, ko je iz sifona prišel, smo bili pa približno enako premraženi. A smo se dokaj kmalu pod težo vse njegove opreme spet ogreli, čeprav sem iz vseh flaš spustil zrak. Kar je pomenilo par kilogramov po vsaki flaši, a se vse skupaj kaj dosti ni poznalo, ker smo vsaj dvakrat toliko pa blata nametali gor …

Najhuje je bilo pri šmrku, kjer je bilo blato še posebej zdrizasto in smo se morali uleči na trebuh in se zadričati po njem kakšne tri metre, da se je zavleklo v vsako poro podkombinezonov! Jaz sem se na srečo zadrsal skozi ožino za Anžičem, ki je bil mesec dni na bosanski in srbski hrani in je zaoral po tisti brozgi ko ledolomilec, a sem bil vseeno v hipu moker do kože.

Smo iz jame prišli še dovolj zgodaj, da smo še nekaj svetlobe ujeli, da smo lahko v potoku oprali opremo, ko sem se zvečer v posteljo spravil, so me bolele pa tudi mišice, za katere sploh vedel nisem, da jih imam. In v bistvu sem spal dobro, le vsakič, ko sem spremenil položaj, sem se zbudil. Najprej nisem vedel, zakaj, potem sem se pa spomnil, da me ob vsakem premiku nekdo s kladivom po mišicah tepe …

Zdaj moram pa počasi na internetih pobrskati, kako se človeka iz telefona zradira, ne da bi to on vedel. Ker moj prijatelj dragi že ves vesel snuje akcijo s kar štirimi potapljači …

Blizu

12. oktobra 2017 Komentiranje onemogočeno

Pred leti mi je prijatelj razlagal, da je pri nekomu popravljal vodovod. Še ni bilo mobilnih telefonov. Ni imel vseh potrebnih delov in je le delno opravil delo, zmenila pa sta se, da ga pokliče, ko dobi material in se dogovorita, kdaj bo nadaljeval delo. Je zatorej moj prijatelj človeka zaprosil, da mu zaupa telefonsko številko in ta mu jo je seveda brez razmišljanja zdrdral. Prijatelj si jo je zapisal in ko je čez nekaj dni dobil ves material, je zavrtel (zavrteti številko, heh, mlajši od 30 let sploh ne vedo, kaj to pomeni!) številko in poklical človeka, kateremu je popravljal vodovod. Ta pa se mu ni javil. Ga je poskušal poklicati še v naslednjih dnevih, ker pa se človek nikoli ni oglasil, se je kar do njega zapeljal. Je bil doma, a še preden ga je uspel napizditi, zakaj ne dviguje telefona, je že ta napizdil njega, kod hodi toliko časa. Prijatelj je seveda takojci skočil v obrambno pozicijo in pojasnil, da sta bila zmenjena, da pokliče, da se dogovorita za čas. In da se nihče ni javil, da se dogovorijo, ko je klicaril. Človek je bil pa užaljen, da je bil ves čas doma in da ga vodovodar zagotovo ni poklical.

Sta malo vlekla in malo porivala, potem pa ugotovila, da moj prijatelj ni imel pravilne telefonske številke. Ne, ni si jo narobe zapisal in, ne, človek mu ni pomotoma dal napačne številke. Si jo je namreč kar izmislil! Ja, vem, kaj si mislite, da si izmišljam! Pa si ne. Tudi sam sem to očital mojemu prijatelju, da si je zgodbico izmislil, pa mi je svečano zatrdil, da si je ni! Da mu je človek kasneje priznal, da telefonske ni vedel na pamet in ker se je malce zmedel zaradi tega, mu je kar nekaj zdrdral! Res ne vem, kaj si je mislil. No, vem. Nič!

Na tole sem se danes spomnil, ko sem se z reševalskim kombijem peljal v Domžale, da montirajo montano na streho. Jo potrebujemo, da po vaji (ali intervenciji) vanjo zmečemo umazano opremo, da ne umažemo novega kombija. Sem človeka zaprosil, naj mi pove naslov, kam naj se pripeljem in naslov enostavno vnesel v telefonski navigator, potem pa sledil navodilom. Izi, ne?! Super je, če človek tako zaupa elektronskim igračkam, pa čeprav sem se že stokrat nasmodil. Tam, ko bi moral zaviti v Domžale, me je navigiral naravnost, a sem vsaj toliko podvomil, da sem vseeno v Domžale zavil, potem me je pa elektronska pizdarija z nadvse nadležnim ženskim glasom vztrajno vračala proti izhodu iz mesta, da sem enostavno podlegel pametnejšemu in obrnil. In sledil navodilom do konca! Kar je pomenilo, da sem nekje sredi Doba prispel na cilj! Vsaj tako mi je babura zagotovila in čeprav sem debelo gledal levo in desno, počasi vozeč po glavni ulici, delavnice za strešne kovčke seveda nisem opazil. Sem na prvem avtobusnem postajališču ustavil in ponovno vtipkal naslov, ki sem ga dobil, pa mi je babura spet nemudoma povedala, da sem na cilju. Vtipkal sem Ljubljansko cesto v Domžalah, parkiran sem bil pa na Dobu ob Čopovi ulici! Se mi je kadilo iz ušes, priznam, in če bi imel več na bančnem računu, kakor imam, bi telefon zagotovo zabrisal skozi okno ob prvi zid!

Tako sem pa seveda ubral tisto srbsko “kartu čitaj, seljaka pitaj” in poklical mojstra. Da sem sledil navigatorju in … In te je zajebal, ne, je takojci uganil. Sem priznal, kaj sem pa hotel in potem obrnil ter sledil enostavnim navodilom. In ko so na streho montirali montano, sem z velikim, velikim, VELIKIM zadoščenjem tisto pizdarijo navigacijsko iz mojega telefona izbrisal. Ni vredna piškavega oreha, četudi je bila zastonj, ker če te v mestu pripelje skoraj do cilja, to ni skoraj v redu, to ni nič. Si bom nasnel dugo, se poznam, čeprav vem, da bo tudi tista druga slej ko prej povzročila, da se mi bo kadilo iz ušes …

Izgubljeno s prevodom

2. oktobra 2017 Komentiranje onemogočeno

Mlad maček je vprašal starega mačka, kam hodijo vsak večer. Kavsat, je bi kratek star maček in mlademu mačku dovolil, da gre naslednjo noč z njimi. So sedeli na strehi neke hiše in mijavkali in mijavkali, veter pa je pihal plus deževati je začelo. In potem enkrat mlad maček, ves premražen in moker, ni mogel več zdržati: Fantje, jaz bom samo še pet minut kavsal, potem grem pa domov …
Tako sem tudi jaz na mednarodni reševalni vaji, nekje v globoki italijanski jami, po petih urah in pol, ko smo čakali, da nosila pridejo na naš odsek, dobil željo, da bi rekel, da bom samo še pet minut reševal, potem bi šel pa počasi proti ven. Pa nisem, kakopak, ker nobenemu tam dol po tolikih urah zmrzovanja ni bilo do smeha …
Sem se prijavil na vajo, ker mi je sam naš presvetli šef zagotovil, da me bo pustil bolj proti površju, ker me mišica v levi roki še vedno boli, da pa moram v jamo, ker jama itak vse ven potegne. In smo se potem v petek popoldne odpeljali na italijansko stran Kanina, saj kaj pa je ena takale mednarodno mešana vaja, vas prašam. Gor je bil še sneg, no, je že sneg, ampak v jedilnici je bilo toplo in mi kaj hudega ni bilo. Nastanili smo se v stari stavbi žičnice, ki je ogromna in z Borom sva si poljsko posteljo postavila v manjšo sobico, ki je menda edina imela tudi stranišče, ostali so bili razmetani dobesedno po vseh kotičkih ogromne bajte, ki jo je zob časa, kar je ne uporabljajo več za smučarske potrebe, že krepko načel. Pihalo je z vseh koncev in krajev, a se nismo sekirali, ker so nas na to že prej opozorili in smo prinesli tahude spalke. Med večerjo sem bil tudi še dobre volje, saj so v prvo skupino, ki naj bi se v jamo odpravila že okoli desetih ponoči v petek in delala do sobote dopoldne, izbrali Reharja, Božota, Mrška in Roka. Tudi ko smo jih v temi pospremili del poti proti jami nekam še višje višje gor (sva jih z Borom spremljala le del poti, ker kaj bi se človek po nepotrebnem matral), se kaj dosti nisem sekiral, pa tudi potem, ko so vsi viseli pred načrtom jame, sem mirno in zadovoljno kavice žulil. Ker mi je komandant obljubil, da me bo zaradi roke bolj proti površju pustil, plus do jame naj bi nas helikopter razvozil. Ko sem se okoli dveh zjutraj v spalko zavijal in me je mrzel veter, ki je uspel najti pot v notranjost stavbe, malce po golem hrbtu obliznil, so se mi prijatelji, ki so bili že v jami, rahlo in na hitro priplazili v misli, a potem je spalka začela delovati in sem mirno zaspal.
Zjutraj pa kakopak šok! Še dobro, da sem vsaj tri kofete prej spil! Mi je Bor povedal, da gremo do jame peš, da helikopterja ne bo, pa ko sva bila ravno na terasi, mi je še s prstom pokazal, kje jama sploh je. Sva gor opazila par jamarskih reševalcev, ki pa so bili manjši od bucikine glavice! Potem sva se pa še do načrta jame premaknila, ki me dan prej ni zanimal, da mi je potem tam pojasnil, da kolegi celo noč vlečejo nosila iz 600 metrov globine na 400 m globine, da tam pa mi prevzamemo. Sem bil pameten, da jaz bom v skupini, ki ne bo tako globoko, pa me je zavrnil, da takšne skupine ni! Evo, priznam, se mi je četrti kofe kar malo zatikal v grlu potem, ko je štorijo potrdil še naš komandant.
Do grebena, kjer je bil bazni tabor, sem kakopak crknil, malce me je v dobro voljo spravil le italijanski vodja, ki me je določil, da bom spremljal našo zdravnico Tino. Nisem imel blage veze, kaj naj bi to sploh pomenilo, a sem nemudoma samo pokimal in se strinjal, pa Tini sem povedal, da sem njen spremljevalec. Sem lahko enkrat ugriznil v paradižnik, ki ga je ravno glodala, ko sem bil ravno njen spremljevalec, potem smo se Slovenci pa kar v luknjo spravili. Walter, Matej, Anži in Bor prvi, Mateja, jaz in Tina pa par minut za njimi. So mi že prej povedali, da je jama ozka za popizdit, a takšne imam v bistvu rad, pozabili so pa povedati (ali sem pa preslišal), da je takšna do začetka našega odseka na 400 m globine, da šele potem se pa malo odpre! Za popizdit, vam povem! Smo se guzili v takšne nenormalne rovčke, da sem prav zavriskal, ko smo prišli do prvega štrika, a smo se po tem spustili le kakšnih 40 metrov, mnogo manj, kakor smo prej naredili po ozkih stopnjah brez vrvi! Pa tudi stopnja z vrvjo je bila ozka, da sem parkrat prav zastokal, ko smo se po naslednjih ožinah pa končno do devetdesetmetrce prebili in sem si hotel že oddahniti, ker po vrvi dol je lažje ko po trebuhu (do tam sem se morda štirikrat lahko zravnal!), je pa nov šok prišel. Pa saj so povedali, jih ne morem kriviti, da so se lagali, le poslušal nisem, ker sem mislil, da bom bolj pri vrhu! Devetdesetmetrsko brezno je bilo res devetdesetmetrsko, a ne brezno, bolj zemeljska prelomnica, dolga, kolikor si videl levo in desno, široka pa največ en meter, ponekod so se pa stene skoraj stikale. In da bi bila zadeva še bolj zanimiva, je ravno v tem spustu najbolj zalivali, voda je dobesedno tekla po stenah in po tisti poki, kjer smo se spuščali! Sem imel s sabo veliko plastično vrečo za smeti, v katero sem naredil luknje za glavo in roke, da je bil vsaj hrbet suh, vse ostalo se je zmočilo pa do kože!
Ko sva s Tino prisvinjala pod to devetdesetmetrco in se umaknila z dežja, sem se kar smejal, kam mi to rinemo. Naš odsek je bil do tam, do vznožja, ker po tisti vodi nosil itak ne bi mogli, plus krepko preozko je bilo. Sva se potem v ozkih rovih, skozi katera sem mestoma uspel priti le z najhujšimi kletvicami, malce posušila, vse do naših sem potem pa samo zmajeval z glavo. Da kako bomo nosila s ponesrečenko sploh trogali tam! Tudi Tina, ki naj bi bila ta ponesrečenka, je utihnila, pa ona poredko utihne! Evo, še jaz kot njen spremljevalec nisem bil več duhovit!
Sva torej prišla do naših, ki so bili v majhni dvoranici, kakih deset metrov stran od petnajstih Italijanov, ki so bili tudi naša skupina ter dveh Madžarov, Tino so takoj pobasali naprej, da bo zaigrala ponesrečenko, jaz sem pa plinski gorilnik ven potegnil in smo malo kofetkali, malo čajčkali ter malo juhali. No, Walter je imel s sabo hitro juho, ki jo samo s kropom poliješ, kaj pa vem, kako se reče konzumiranju te zadeve … Pa bili smo zaviti v folije in je bilo kar znosno, čeprav nas je dobro treslo zaradi mraza, saj smo bili namreč v visokogorski jami, kjer temperature ne gre čez dve ali tri stopinje nad ničlo. In ker smo na nosila čakali pet ur in pol (!!!!), sem potem dobil tisto misel, da bi reševal samo še pet minut, potem pa šel domov …
Italijanski reševalci imajo malce drugačno tehniko reševanja iz jam kakor mi in ostala Evropa. Oni v jamo pošljejo par zelo dobrih reševalcev z zelo malo opreme in potem delajo, kakor vedo in znajo. Pa vsi imajo res zelo zelo malo opreme! Sem jih imel priložnost pet ur opazovati, ko so čakali blizu nas in so se mi kar smilili. Folij, v katere bi se zavili, niso imeli, plinskih kuhalnikov tudi ne, namesto domačih klobas in sira in juh so jedli neke frutabelice, tisti, ki je imel v majhni transportki (s kakršno se odpraviš zvečer v mesto) bundo, potem ni imel vode ali pa obratno …
Sem opazoval Madžarskega reševalca, popolnoma premočenega, kako ga je zaradi mraza butalo ob steno in ko je opazil, da ga opazujem, me je vprašal, če morda vem, kdaj pridejo nosila. Sem mu po pravici povedal, da nimam blage veze in da me je to nehalo zanimati že kakšni dve uri nazaj in je nadaljeval s tresenjem, še bolj vdan v usodo. Vmes so enkrat naši mimo prišli, ki so bili v jami že od petka od desetih zvečer (srečali smo se pa v soboto okoli petih popoldne še 400 m pod zemljo!!!), Mršek je hvaležno eno kavico spil, ene dvakrat sem uspel pa Anžija videti, ki so ga dodelili med opremljevalce, ampak se je bolj ko ne le po jami sprehajal in malo kamenje prelagal, če ga je preveč zeblo.
Ekipa Italijanov ni znala angleško, mi pa ne Italijansko, zato nihče od nas Slovencev ni vedel, kaj in kdaj in kako, A ko sem po petih urah in pol čepenja v jami zaslišal Tinco, sem vedel, da zdaj se bo pa končno premaknilo. Pa malo me je stisnilo, ker sem bil njen spremljevalec, pa že več ko pet ur pravzaprav nisem vedel, kje je, po njenem glasu sem pa vedel, da snidenje ne bo najbolj prijetno. In res, so jo najprej tiste debele ure, ko je ni bilo, kar v pasu dvigovali, ker je bilo za nosila preozko, potem so jo pa v nosila spravili, da se je končno malo ogrela, a preden je prišla do mojih rok, kakšnih 15 m oddaljenih, se je njeno razpoloženje od rahlo jezne, naveličane in podhlajene mlade zdravnice spremenilo v totalno razpizdeno podhlajeno in obtolčeno mlado zdravnico. Na srečo je imela full face čelado, da se njeno bentenje ni dobro ven slišalo, a ko je končno prišla do nas in sem ji vizir dvignil, se je usulo. Seveda so Italijani vedeli, da nekaj ni v redu, čeprav slovensko nobeden ni razumel, a ko sem jim potem prevajal, kaj je narobe in kako bo šlo naprej, sem prevod krepko krepko omilil. Ko je Tinca hotela protestirati, da nisem dobro prevedel, sem pa vizir zaprl in ji obljubil, da jo bomo čez naslednji problem Slovenci spravili. So jo namreč prej v nosilih nesli z glavo navzdol, kar je nadvse neprijetno, za dobro vago so jo pa še po vzdolžni osi obrnili, da je potovala tako, da je gledala dol, ne gor! Dobro, v obrambo kolegom moram spet poudariti, da smo imeli res res zajeban odsek, ko res nisi vedel, kaj bi naredil!
Smo jo naslednjih nekaj etap bolj kulturno trogali plus da je imela koga, s katerim se je lahko pogovarjala, je tudi pomagalo, da se je malo pomirila, ko je pa potem Bor vodji naše narodnostno mešane skupine povedal, da tam čez eno ožino pa verjetno ne bo šlo, on nas je pa suvereno miril, da bo šlo, da si je zadevo ogledal že dol grede, se je njen glas pa spet dvignil v višave. In še višje, ko so jo res začeli riniti v neko zavito luknjico, kamor še prazna nosila niso mogla!
Je zahtevala, da jo spravijo iz nosil in smo spet imeli kratko pavzo in posvet, vmes je pa Mateja Walterju povedala, da bo počasi zaključila, ker da ima v nedeljo zjutraj obveznosti. Walter je pogledal na uro in prikimal, sta bila že prej dogovorjenas, da bo tako, hkrati pa ji je predlagal, da naj še koga s sabo vzame. Ker sam po takšni jami pač ni najbolj pametno trapljati. Verjetno je imel v mislih tistega premraženega Madžara, kaj pa vem, a ko sem dojel, da se mi je prikazala vstopnica za izhod, sem kar hitro pospravil stvari in se prostovoljno javil, da se jaz žrtvujem za njenega spremljevalca. Ko sva se spravila v ozek rovček, končanju drame naproti, me je že v hrbet zadel Tinin protest, da kakšen sem, da psihotravmatizirano, podhlajeno in pretepeno mlado zdravnico mimogrede zamenjam z mlado blondinko (z dobro ritjo ni dodala), a sem se delal, da ne slišim. Samo ven, ven …
Kar se pa lažje sliši kot udejani. Čez tiste ozke jebe do devetdesetmetrce je še nekako šlo, v devetdesetmetrci sem crkoval, ko je teklo po nama, plus pri plezanju se moraš ves čas obračati in iskati dovolj široke prehode, najbolj luštno je postalo naprej. V neki res ozki stopnji sem se krepko matral, da sem se s pomočjo trenja v ožini spravil kakšne tri metre višje, tam bi se moral pa spraviti v vodoraven položaj za kakšen dolžinski horizontalen meter, morda le par centimetrov širšega prehoda kakor je moje telo. Sem vedel, da bo jeba, toliko izkušenj že imam, še najbolj sem se sekiral zaradi velike transportke, ki je navezana bingljala pod mano. Bi se zagotovo zataknila, če bi jo vlekel za sabo, zato sem jo po neskončnih mukaj dvignil in jo zarinil v vodoraven prehodek. Ko mi je končno uspelo nekako se uležati se nanjo, je bilo pa vse skupaj preozko. Po neskončnem matru sem se nekako zvlekel malo naprej, potem se je pa vrv, na katero je bila privezana torba, napela in ni več pustila niti centimetra. Ozko pa tako, da vrvi seveda nisem dosegel! Sem se začel kar smejati, kako bodo reševalci pod mano pobuljili, ko ne bodo mogli ven, saj sem prehod popolnoma zaprl, kako bi me rešili, se mi pa tudi sanjalo ni, zato sem zbral vse moči in se na blatnih spolzkih oprimkih poskusil potegniti naprej z golo silo. Je šlo, po milimetrih, enkrat vmes sem pa celo pomislil, da bi Matejo, ki je bila malo višje, na pomoč poklical, a je nisem, ker mi enostavno ne bi mogla pomagati. Pa od napora sem ene dvakrat prdnil in je tako nagravžno zasmrdelo, da bi mi bilo nerodno, če bi tisto dobila v nos. Sem razmišljal, če takšen smrad pride od neskončnega matra ali kaj, potem sem se pa spomnil, da mi je nek Italijan pred odhodom ponudil en majhne kanapejček s surovo ribo in olivo. Pa tako veselo me je gledal, ko sem tisto premetaval po ustih, da si nisem upal izpljuniti …
Kakor koli, da ne nabijam brez veze, ven sva prišla nekaj čez enajst ponoči, jaz crknjen, Mateja pa malo manj. Z Italijanom v šotoru v bazi pri jami se nismo mogli sporazumeti, ko sem mu razlagal, da sem povsem moker in premražen in da bi v tistem mrazu na snegu in vetru rad spil vroč čaj, me ni razumel. Mi je ponujal zmrznjeno vodo v plastenki, ki bi jo teoretično s šklepetajočimi zobmi sicer lahko zgrizel, a je nisem, sva se raje kar dol odpravila. Nekaj čez polnoč sem končno zabrisal jamarsko svinjarijo s sebe, Mateja se je pa v dolino odpravila in domu naproti, da bo šla lahko s svojimi otroki na obljubljen izlet. Po par vročih kofetih sem se okoli pol treh končno spravil v posteljo, zbudil sem se pa okoli pol petih zjutraj, ko je prišel Anži. Je preklinjal naporno jamo, povedal, da so naši vsi zunaj, potem me je pa spet zmanjkalo, njega pa kmalu tudi …
Pred osmo me je zbudil Walter, ki si je privoščil cele dve uri spanca, ves vesel in zadovoljen, ter povedal, da pakiramo. Pa vprašal me je, kje je Bor. Sem mu povedal, da sem se enkrat vmes zbudil in opazil, da je njegova spalka izginila in da se je zaradi mojega smrčanja verjetno preselil kam drugam in mi je bilo prav nerodno, potem sem pa vse skupaj pospravil in se preselil na sonce. Kjer so bili tudi že ostali naši, smo kar takojci začeli premlevati izkušnje poti iz jame. Mi je Matej povedal, da sta se na poti gor s Tinco spomnila name in da sem se jima prav smilil, ko sta si predstavljala, kako sem se tam jebal, ampak sem potem kmalu ugotovil, da sta se s tem le vzpodbujala. Namreč, ko jima ni šlo, sta se name spomnila in se bodrila, da če sem jaz čez prišel, da bosta pa tudi onadva …
Potem so nas poklicali na analizo vaje, ki je pa skoraj ne bi imeli, ker ko smo končno bili vsi Slovenci na kupu in se izprašali, če je kdo zjutraj zares Bora videl (in ne le kot jaz domneval, da se je zaradi smrčanja pač nekam preselil!), smo ugotovili, da ne. In nas je malo panika in smo ga iskali po vseh prostorih s posteljami in blazinami (pa teh je res veliko), a ga nikjer ni bilo. In ravno ko smo začeli razmišljati, če bi morda pa namesto vaje v jami (ali na poti iz jame) iskalno intervencijo naredili, je nek Italijan sporočil, da so ga našli. V strojnici!
Ves moker in blaten ni imel nič toplega za spati in ker je imel mraza dovolj, se je enostavno v kurilnico preselil. Kjer je sicer neznosno po nafti smrdelo, ropotalo do boga, a je bilo vsaj toplo. Ko smo ga klicali po telefonu in po sobah, pa ni slišal, ker je imel čepke v ušesih! Pa kakopak je protestiral, kaj smo ga tako zgodaj zbudili …
Ja, vaja uspela, nihče si ni nič naredil, že v Italiji smo v gostilni par kofetkov na soncu spili za boljše razpoloženje, v Sloveniji smo nekaj pojedli, v Ljubljani smo pa z Anžijem za las Dechatlon odprt ujela, da sem si kupil puhovko, ki je ni škoda za v jamo. No, puhovko kupiti za v jamo je bil osnovni namen obiska trgovine, a ko sem s polno vrečko raznoraznih dobrot kartico potegnil, me je cifra kar malo zabolela. Jap, tudi tam puhovke niso več tako poceni, če poleg kupiš še milijon drugih stvari, ki jih boš morda potreboval v mrzli in mokri jami, kljub temu, da vse to že imaš …
Ampak, kakor koli, jaz sem zdaj še bolj pripravljen za novo vajo, magari z Italijani. Ampak ne še takoj, kakopak. Naj mine leto, ali dve ali pet …

Talepe fotke so seveda Matejine.