Damijan Šinigoj

Markec naš predragi večkrat preseneti. Predvsem s fotkami in zgodbicami z raznih žurov, ker se kot študent drži maksime, da študent ga mora žgat do nezavesti, da je diplomiral, pa enkrat kar mimogrede navrže, recimo, fotke pa nobene ne pokaže. Ker to je itak brez veze … Je povedal sicer pred časom, da se s prijatelji ukvarja z nekim projektom za fotografe, s svetlomerom, a nisem bil zelo pozoren, ker kako naj jih pa človek resno jemlje, če dobiva fotke recimo Staša, ki stoji na glavi, gravitacija se igra z njegovimi malinami, on pa nekaj kukr resno dela na pametnem telefonu. Saj razumete, o čem govorim, ne?! Večino fotk, ki jih dobim, itak takoj zbrišem, da jih ne bi kdo videl, ker v nekaterih državah se gre lahko zaradi tega tudi v zapor.

OK, malce pretiravam (ne glede fotk in študentskega nažiganja čez vse mere, glede mojega nezanimanja!), sem spremljal in bil ponosen, danes je pa končno napočil čas, ko so z zadevo zaštartali. Na kickstarterju. In presegli vsa pričakovanja, saj so zastavljeno želeno vsoto 20000$ dosegli v šestih urah. Kar je carsko, pa ne samo za takšno skupino študentov, ki jim je glavni job žurka do podna, posel pa zabava! Če pogledate fotko ekipe spodaj, je prvi vtis ta, da jim ne bi dal niti ovc za čuvat, ker bogvedi kaj bi bogicam naredili (dekle je seveda izzvzeto!), potem pa dobijo takšno idejo in jo uspešno realizirajo!

Kakor koli! Pošten svetlometer košta in ga mora imeti vsak pošten fotograf, ki kaj da nase, oni pa so naredili app za pameten telefon, ki ga ima danes skorajda vsakdo in mu dodali še senzor, ki ga enostavno vtakneš v avdio jack. Plus vse skupaj vrhunsko zdizajnirali do amena! In uspeh je zdaj tu. Malo prej me je naš predragi Markec še poklical, že naklan do boga, saj so začeli praznovati že kmalu potem, ko so začeli kapljati (zaenkrat še) virtualni cekini, kako bo, ko bo cekinov več, bom pa seveda poročal. Kaj dosti drugače kot do zdaj upam da ne, ker zaenkrat sem še vedno močnejši od njega plus vem, kje živi, se pa zna zgoditi, da bo morda kdaj kakšen kofe za spremembo s sabo prinesel …

Vse o njihovem izdelku je zbrano TUKAJ, dodam samo še, da sem ponosen, ko da bi bil del ekipe! Aja, od kod ime njiheva izdelka? Nisem povsem prepričan, ampak domnevam, da je kratica za light meter LM, ker so pa bolj ali manj pristni Dolenjci, ki nam vsem na U vleče …

Jap, lepo vreme je končno prišlo in kmetje so zagrabili, saj so prvo košnjo povečini izgubili. Na vsakem drugem traktorju z obračalnikom sena je sedela ženska, moški so povečinoma kosili. Kar se mi je zdelo čudno. Saj morda ni, kaj pa vem, a nekako se mi je zdelo, da bi morale ženske bolj malico nositi ali kaj podobnega, ker so pač nežni spol, šofirajo naj pa dedci. Pa nisem šovinist, vsaj da bi vedel, ne, le čudno se mi je zdelo. In sem to tudi glasno izrekel, očitno, ker je prijatelj mirno pojasnil, da tako to je, al bo delala al bo pa šla, da sam za kavsat lahko tud ovco vzame možak …

Dobro, nima veze, to je bila le opazka za nekaj smeha, ko smo se vozili po čudoviti pokrajini in iskali zborno mesto. Nesreča je namreč zmatrana, ker nikoli ne počiva in ker ne počiva in se nesreče dogajajo, moramo biti reševalci pripravljeni. In za reševanje iz jam smo pripravljeni, za reševanje iz sotesk pa ne tako zelo. Vsaj ne vsi. In se moramo torej pripravljati, da ko nesreča pride, da smo pripravljeni. Logično, ne? Večina sotesk je sicer za turizem zaprta, a ker češki turisti pridejo povsod (še en stereotip, kaj pa čem), ponavadi v opankah, moramo res biti pripravljeni za akcijo v tudi najbolj zahtevnih.

V soboto smo se pripravljali kar v dveh soteskah (v štirih skupinah) in vsaj zame je bila izkušnja čudovita. Še nikoli se nisem igral kanjoninga in vse, kar je novo, je zanimivo. Sprehajali smo se po soteski in se učili premagovati slapove in brzice in se pri tem ne preveč poškodovati (ne preveč se zabavati pa ni bilo zapovedano). Na začetku seveda stiska rito do nezavesti, ko moraš prvič po vrvi po slapu in te deroča voda buta ob skale in ti drsi, pa nič se ne sliši in nič ne vidiš zaradi pršenja, potem se pa navadiš in začneš uživati. Če se je le dalo, smo se spuščali kar po ritih kot po toboganih ali skakali tudi z dokaj visokih slapov, a to je vedno odvisno od tega, kako globoka voda je spodaj. Pa ne glede na vse pred skokom vedno stiska, ko skočiš in ti nič ni, bi pa ponovil vajo. V moji skupini je bil tudi Ciril, njegovega skoka nikoli nisi preslišal, ker je najbolj pljusnilo, čeprav je potem na analizi rekel, da širim zlonamerne govorice in da temu ni tako. A to so res nepomembni detajli, čeprav je res, da je on najbolj užival in čofotal in skakal in rinil v slapove, kar se mi je čudno zdelo, ker dohtarji so po mojem mnenju bolj resni in zadržani. Lahko da gre spet za predsodek ali pa za pravilo, ki potrjuje izjemo, kaj pa vem, mi je pa všeč, Ciril namreč, ker kot jaz vedno šnofa, kje bo kakšno kavo staknil …

Prvo sotesko smo relativno hitro dol vrgli, bolj počasi smo potem gor cepetali do kombijev, ker je bilo vroče za popizdit, nato smo se pa v drugo odpeljali, ki je lepša in bolj zahtevna. Lepša in bolj adrenalinska je bila res, bolj zahtevna pa predvsem zato, ker smo zgrešili vstopno mesto in smo se sprehajali po soteski kar nekaj kilometrov, preden smo prišli do točke, pri kateri bi morali vstopiti. Mi smo uživali malo dlje torej, ostali pa ne, ker so že skoraj hoteli reševalce poslati za nami …

Na koncu smo se morali še po slapu spustiti, ki je turistična znamenitost in je bilo spodaj ogromno turistov, ki so nas fotografirali in nas občudovali, da sem se skoraj že kot opica v živalskem vrtu počutil. Sem nekaj bentil, da naj nam samo še kikirikije začnejo metat in bo isto, potem sem se pa nenadoma spomnil, da že skoraj šest ur nisem kadil in sem se po vrvi zelo hitro dol spustil, še malo bolj bučno čofnil v vodo, kot bi sicer, pa še lučko sem prižgal na čeladi, da bodo imeli turisti boljše fotke, pa parkrat sem potavhal, ko sem plaval proti njim. Zaploskali niso, a ko sem jih potem začel nadlegovati, če imajo morda kakšen čik, je bilo večini malo nerodno, ker sem očitno na same zdrave nekadilske tujce naletel. Mi je bilo kar prav, da jim je bilo nerodno, ko sem se pa tako trudil, veseli naj bodo, da nisem zahteval, da fotke zbrišejo!

Na koncu seveda pa še dobrote z žara, da smo energijo izgubljeno povrnili, s Cirilom sva pa še v bližnji kafič na dvojno kavo skočila in je bilo malo zadrege, ker je obema natočil samo enojno. Sva mu razložila, kaj potrebujeva in je obe kavici prelil v eno večjo skodelico zame, za Cirila je pa novo dvojno scmaril, ko sva malo k sebi prišla, sva si naročila še dve dvojni in se ni več zmotil. Le ko sva naročila še dve dvojni, ki sva jih hotela odnesti na piknik plac, je pa že msilil, da ga zajebavava. A jih je vseeno smaril in so ful lepo pasale k žar dobrotam …

Ko doktorja pelješ v jamo, je vse drugače. Itak, ker drugače biti sploh ne more, pa čeprav je doktor član JRS.  S Kacotom sva ga počakala v najboljši gostilni v Bistrici in ko je tudi on dobil Lenčkino kavo, se sploh ni mogel odlimati. In smo se kar zasedeli, sonček po dolgem času pa to, v ozadju pa blejajoče ovčke, ki čakajo na vročo žerjavico (pa še frišno postrižene) in je bilo že krepko čez poldne, ko smo se končno v hlad Čaganke spustili. Dol je šlo bolj počasi, ker na doktorja pač paziš, še posebej, če že dol, ko gravitacija večino dela opravi, jamarski kombinezon od znotraj na ven premoči, pa tudi v bivaku se nam potem kar ni mudilo, še posebej, ker je bil še plin, kava, voda, sladkor … Dobro, je bila tudi še srbska rakija, ampak to smo samo na hitro kljunili, kavico smo si pa privoščili z guštom. Gor nam je kar šlo, čeprav, to že moram povedati, da je bil Kaco prvi, ki je vprašal, če je to prav, da mu prižeme nič ne prijemajo. Sem mu po pravici povedal, da načeloma ni prav, razen če si v Čaganki in je potem malce bentil, dokler oprema ni zagrabila, Ciril pa kaj dosti ni bentil, le kombinezon je od znotraj na ven močil. Uspešno. In nam je šlo prav dobro od rok, sploh nismo bili počasni, kot sem se bal, da bomo, le enkrat vmes me je malce stisnilo, ko je mirno povedal, da mu je spodrsnilo, da se je udaril v komolec in da bo zihr hematom. In me je kar zmrazilo. Slišalo se je nevarno, zato sem si takoj predstavljal, kakšne bom poslušal na naslednji vaji jamarske reševalne, da sem jim edinega doktorja spridil in da če nimam kaj bolj pametnega za početi, recimo z glavo brez čelade v zid butati ali kaj, kar bi bilo za reševalno zagotovo boljše. Plus malo sem se tudi usral, ker zdaj sem že skorajda reševalec, da bom moral doktorjevo živo težo gor vleči in reševati, če se bo hematom kaj poslabšal in se to zagotovo ne bi dobro končalo, ker bi ali crknil ali bi pa štrik pod sabo prerezal. V vsakem primeru bi moral potem pa na kakšen zagovor, sem prepričan! Zato sva malce zamenjala vlogi in sem jaz doktorja spraševal, ali lahko premika komolec in če gre za hud hematom in podobno, sem se sam sebi kar strokoven zdel, pa malo sem se lotil pregleda, samo hematoma nisem videl nobenega, samo mahjna modrica je bila. No, niti modrica ne, bolj rdečica od udarca. Sem ga potolažil, da bo vse ok, da bo samo modrica in sva pičila za Kacotom, da smo ven pokukali še po debelem soncu. Smo potem radlerje spili, da smo nazdravili uspešno končani odpravi, doktor je pa še par pirčkov spil, zaradi dehidracije, kakopak, da je lažje počakal na čevape in klobase. In je bila papica spet okusna do boga, da smo se spet zasedeli in se zaradi pozne ure potem nismo pri Lenčki na kavici ustavili (v taboru sem v đezvi že zavrel in sladkal vodo, samo potem, o, groza, nisem našel nobene kave!) in smo kar do Kanižarice pičili, tam pa komaj našli gostilno, v kateri je stregla kelnarica po njunem okusu. Mislim, sem resno protestiral, da naj kar v prvi birtiji ročno potegnejo, da nam ne bodo kofeavtomatov pomili in kofeta ne bomo dobili, pa sta se zbunila, da je kofe stokrat boljši, če je kelnarca dobra (zato se iz najboljše gostilne v Bistrici Ciril ni hotel odlimati!). Smo potem pri eni zabremzali in naročili tiste kofete, samo je bila kelnarca po moje stara še zapornajst let, da se je nisem upal niti pogledati, ona pa nas ne, ker smo bili še vedno usrani do boga, ampak kava je bila res dobra, da sem jih kar več spil. Pol so pa itak zaprli gostilno in smo morali domov. Zadovoljni, ker Čaganka je bila spet čudovita …

Moj zlati srednji je imel danes valeto. Priznam, da sem parkrat zajel sapo, če naj mi bo nerodno, pa je bilo na koncu vse ok. Namreč, v predstavitvenem filmčku, v katerem so se predstavili vsi učenci posamič, naj bi na koncu nekaj eksplodiralo in vsi naj bi se spogledali, nato pa v en glas vzkliknili: Gašper! Ja, saj pravim … A so naredili drugo varianto in ni bilo hudega. Sem malo po mapah pobrskal, da bi našel kolumno z opisom njegovega prvega osnovnošolskega dne, pa je tega preveč, v šestnajstih letih, kar pišem kolumno, se je nabralo materiala, da bi moral par ur pregledovati. Zato spodaj limam eno iz leta 2007, ki je imela še najbolj obetajoč naslov …

Zadnjič sem sedel s prijateljico Barico ob kavici in sva nekaj modrovala o otrocih. Sam imam tri nedorasle sinove, ona že dva vnučka. In lahko popravlja napake, ki jih je storila pri vzgoji hčerke. Ne, šalim se, seveda. Govorila sva o trenutkih, ki se ti najbolj vtisnejo v spomin, ki jih obujaš še, ko so otroci že starejši, že tudi sami starši. Seveda so na prvem mestu kakšne hude bolezni in poškodbe, torej zadeve, ki so ti povzročile strah. Ko si tvoj otrok zlomi nogo, recimo. Ali ko grdo pade. Ali ko mora na operacijo. Sam sem jih imel kar nekaj na zalogi (Maks je bil operiran za kilo, ko je imel morda tri mesece!), a bi lahko rekel, da je spomin še svež, od pripetljajev Baričine hčerke, ko je bila še otrok, pa je minilo že kar nekaj let, a so še vedno zelo živi. Marsikaj se ji je pripetilo, kot drugim staršem in otrokom, jasno, a menda je jokala le enkrat – ko jo je prvič peljala v šolo. Jasno. Prva večja življenjska prelomnica. Saj mladi starši jih imamo kar nekaj, a vse so nekako ne tako pomembne, prelomne – prva beseda, prvi koraki (po možnosti se kaj takšnega zgodi, ko staršev ni poleg in se pazijo pri dedkih in babicah), prenehanje uporabljanja plenic … Dobro, prenehanje uporabljanje plenic je pomembno, ker bi bilo malce čudno, če bi jih uporabljal še pri osmih letih, a saj veste, kaj mislim! Dvomim, da si kateri od staršev zapomni, kdaj je otrok prvič pokvaril kakšno igračo, pojedel preveč čokolade, prvič gledal televizijo ali sedel za računalnikom, si pa zagotovo zapomni odhod v šolo. Ali v vrtec, recimo. Lenart je star tri leta in pol in je šel letošnjega septembra prvič v vrtec. Z Moniko sva si že kakšnega pol leta prej začela očitati, zakaj ga nisva vpisala prej, kajti zdelo se nama je, da mu manjka socializacije. No, saj se je družil, a se je družil z bratoma, Maksom in Gašperjem, občasno še s sestrino Zalo in Blažem, a to je približno tako, kakor da bi dal krta za čuvaja sadovnjaka. Napredoval je že, napredoval, a ne v smer, ki si jo lahko starši želimo. Kletvice je znal uporabljati včasih celo na pravih mestih (to ima seveda po mami, ne od bratov in mene!), zatrmariti se je tudi dobro naučil, spati pa je hodil skoraj že kot jaz, ko se je mati še vsa zaspana skorajda že odpravljala v službo. Narobe svet, res. Pa še vsem, ki ga niso poznali in ki so imeli par minut časa, je zadnjega pol leta nenehno razlagal, kako je bilo v vrtcu, kaj so tam jedli za kosilo, s kom se je igral in kakšno učiteljico ima. Bil je celo tako prepričljiv, da me je po telefonu poklical oče, ki ga vidi vsaj enkrat tedensko, in me vprašal, ali je bil mali res že v vrtcu! Evo, tako prepričljiv je bil, da bi ga mimogrede lahko vpisal v kakšen podmladek politične stranke ali kakšne nove religije.
No, to vse so bile stvari, zaradi katerih sva bila prepričana, da sva z vpisom v vrtec malce zamudila. Med počitnicami smo odštevali dneve do odhoda v vrtec, se pogovarjali, kako bo tam, ko bo enkrat šel in se večkrat sprehodili mimo zgradbe. Lenart je bil ves navdušen in na koncu sem bil že povsem prepričan, da bo šla ta prelomnica mimo nas skorajda neopažena. Bolj se je namreč bližalo konec poletja, bolj smo se starši majhnih otrok pogovarjali o težavah, ki nas čakajo pri vpisu. Čeprav mi je kot očetovskemu veteranu popolnoma jasno, da so vse tovrstne težave kratke sape in zanemarljive, ko na njih zreš s časovno distanco, mi je bilo vseeno jasno, da kakšen teden ti pa vseeno žrejo živce in kratijo spanec. Naj še tako razmišljam, kako je bilo pri Maksu ali Gašperju, ki sta že v sedmem in četrtem razredu, se pri najboljši volji ne morem spomniti. Vem, da je Gašper zelo zelo dolgo spal pri nama v spalnici, na svoji postelji sicer, a zdelo se mi je, da se nikoli ne bo odtrgal od mamice in menda je bilo tudi pri odhodu v vrtec zelo hudo, a se tega ne spomnim več. Monika pravi, da je vsak dan jokal ko dež, ko ga je oddala in se odpravila naprej v službo, da se ji je vsakič znova trgalo srce, zato sem ga začel v vrtec voziti jaz. Jok je nemudoma izginil (le kaj to pove o meni, trdosrčnem očetu!?), je pa bilo tisto leto zelo stresno zame, ker hodim spat, ko drugi vstajajo in sem bil kot z Lune, s povsem zmešanim bioritmom. No, bolj se spomnim, ko sem v bolnišnico hodil obiskovati Maksa, ki je bil ogromnokrat hospitaliziran in kot danes se spomnim, kaj vse je počel, da ga le ne bi zapustil. In je bilo treba odhajati »na silo«, za sabo pa ves čas poslušati srce parajoč jok … Vem, da mi je bilo takrat hudo, a ko mine, mimogrede pozabiš. Da je le vse v redu …
No, pri Lenartu se je seveda zalomilo na koncu. Jasno. Zadnji vikend, ko sva jih z Moniko vse tri počasi začenjala privajati na drugačen ritem, je bilo povsem jasno, da se bosta Maks in Gašper upirala z vsemi štirimi, ko jima bova vzela televizijo in ju silila v posteljo ob nemogočih zgodnjih urah, a sta se vdala, Lenart pa seveda ne. OK, seveda se je, saj mu kaj drugega ni ostalo, a zadnje tri dni je kot pokvarjena plošča (stara prispodoba, saj pravzaprav nihče več ne ve, kaj naj bi to pomenilo, cedeji namreč ne preskakujejo!) ponavljal, da on v vrtec pa že ne bo šel. Monika je za vsak primer vzela dva dneva dopusta (nekatere moje prijateljice še več!). Zjutraj je bil seveda jok, a ko je v vrtcu razmišljala, kako se mu bo »izmaknila«, ga že ni bilo več, je bil že v igralnici. Se ji je kar malo za malo zdelo! Tako je bilo tudi naslednjih nekaj dni. Zjutraj jok in boj, potem pa vse OK. Menda je bilo nekaj joka še, ko so ga silili spati po kosilu, a se je tudi tega navadil. Ker zdaj vstaja zgodaj in potrebuje lepotni spanec tudi vmes.
Meni pa se, zdaj ko je v vrtcu, občasno kar milo stori. Ker to pomeni, da je začel odraščati, počasi odhajati proti robu gnezda, ki ga bo še vse prehitro zapustil. Čeprav bi se morda moral bati, da ga nikoli ne bo zapustil (tega se je menda bal moj oče), a to je že druga zgodba …

Ko je Matjaž iz DZRJ Luka Čeč ob četrti obletnici odkritja povezave Bojanova jama – Predjamski sistem povabil na piknik in spust skozi Bojanovo jamo v Predjamo, me je firbec skupaj s Kacotom in Matjažem premamil proti Postojni. Sem hotel videti, kakšen je videti, ko ni jamarsko reševalni inštruktor s pokerskim obrazom. In mi ni žal, ker ni tako grozen, kadar ni oficialen … Kljub temu, da je bila obljubljena hrana zastonj, se nas niso trume frilovderjev nabrale, kar me zelo čudi. Sem bil malo zmeden in sem najprej pomislil, da smo na Gorenjskem in da ljudje povabilu niso verjeli, da so morda mislili, da je zastonj hrana kakšen trik, pa so me potolažili, da oni so skoraj Primorci. Skoraj menda zato, ker oni bi k njim, samo jih Primorci menda nočejo … Ampak, saj te geografsko zemljepisne podrobnosti niso pomembne, nas jamarje zanimajo predvsem jame in smo kar po eni nogi skakali, da so nas odpeljali v luknjo. Marjan se je postavil na čelo četice in nas odpeljal do Predjamskega gradu, kjer je vzel en takšen starinski ključ in odklenil vrata v podzemlje. Prav simpatično. In potem smo hodili in hodili in hodili in hodili in še kar hodili. Par kilometrov. Fascinantno. Ponekod je bilo blato spolzko, da smo trpeli pri hoji kot mučeniki, ponekod so bile globoke luže. Ko sem po kakšni uri prvič zajel vodo v škorenj in zaklel, so me potolažili, naj se nič ne sekiram, da bo še huje, a sem seveda mislil, da se hecajo. Kakor so se hecali z ožinami, ki jih ni bilo nikjer videti, saj bi po tistih dvoranah z lahkoto speljal železniško progo! A se niso. Nekje na dveh tretjinah smo prišli do jezerca, ki ga ni bilo mogoče premagati drugače kakor peš. Je Marjan od spredaj vpil, da naj pripravimo jajčka na šok in sem se bebavo hihital, ker sem bil prepričan, da bo potem pokazal kakšen obhod ali kaj, a ko je zagazil do pasu, sem spoznal, da je vrag šalo vzel. Smo zabrazdali za njim in visoko vriskali, jaz niti ne tako zelo, ker sem se pripravil na šok in malince skril globoko v trebuh. Voda v škornjih je zelo moteča pri hoji, pa še zelo težko jo je spraviti ven, ker se nekakšen podtlak ustvari in jih ne moreš sezuti. Sem se matral in matral, potem pa opazil, da bolj izkušeni jamarji enostavno skrčijo nogo proti riti in voda odteče pri kolenu in sem se kar malo neumno počutil. Jap, človek se vsak dan česa novega nauči. Sem potem z veseljem brazdal po vodi in škornje praznil z nanovo naučeno veščino z velikim veseljem … Mokri kombinezoni niso bili preveč moteči, ker se pri hoji hitro segreješ, ko sem že mislil, da smo pri koncu rova, so se pa ožine začele. Jih imam rad, mi delajo, bolj je ozko, bolj mi je v izziv, a postojnske so se mi malo zamerile. Smo malo pred ciljem namreč prišli do velike in globoke luže, v eni steni je bil pa majhen prehod razbit. Tako na oko sem precenil, da je dosti premajhen zame, da fizično pač ne bo šlo, a so me prepričevali, da so še močnejši od mene pririnili skozi in sem poskusil. Pa ni šlo, itak da ne! Ko mi je hladna voda stekla za vrat in ko sem bil popolnoma v vodi in so se ramena zataknila v prehodu, sem se kar malo ujezil sam nase, kaj se sploh grem, da če ne gre, pač ne gre in da z glavo riniti skozi zid pač nima smisla. Kaco me je spodbujal in dajal navodila, kje je še kaj prostora, jaz sem rinil, ker moker sem itak že bil ves, pa kar ni in ni šlo. Sem se potem zrinil še globlje v vodo, da mi je ledenica ohladila še podpazduhe, kar je najbolj neprijeten občutek, potem sem nekako zdrsnil skozi. In smo spet hodili in hodili, da nas niti zebsti ni utegnilo, pa še čez par ožin smo se potenstali, da je postalo kar toplo. Je pa res, da so njihove ožine, če glih niso pod vodo, kar prijetne, saj po blatu lažje zdrsiš skozi …

Nazaj je šlo hitreje, saj smo vedeli, kaj nas čaka plus nismo se več sekirali, da nam bo voda v škornje prišla, čeprav me je proti koncu poti že kar malo hladilo. Kar sem ugotovil seveda šele, ko smo še po soncu ven pokukali. Marjan je zaklenil in nas odpeljal do potoka, kjer smo brazdali toliko časa, da smo se za silo oprali, potem pa mimo Predjamskega gradu (kjer so imeli glih fotosešn ene poroke, sem nevesto v belem vprašal, če me hoče poleg za kontrast, pa ni bla za hece!) v strm strm hrib proti taboru. Sem mislil, da mi bodo noge odpadle, zadnjih nekaj deset metrov sem samo še s pomočjo vonja dobrot z žara naprej se vlekel!

Potem pa kot v vseh pravljicah, smo jedli in jedli in ob ognju modrovali in debatirali, dokler ni čas za domov odpraviti se napočil. Sem se vsem za prijetno doživetje zahvalil, predvsem pa Marjanu, ki je drugače vodič v Postojnski jami in nas je na svoj prost dan v jamo odpeljal. Si mislim, da se je počutil ko ginekolog, ko ga po napornem dnevu domov prišedšega pričaka soproga v seksi perilu, ko je nas zjutraj zagledal.

Na poti proti domu smo se pa še na tankšteli na kofetu ustavili in bi zagotovo prej domov prišli, če ne bi ravno avtobus Romunov na Petrol uletel in so eden za drugim iz zaprte police pločevinke piva jemali. Pa smo potem uživali v predstavi, ko so jim prodajalci poskušali razložiti, da alkohola se ponoči pri nas ne prodaja. V vseh jezikih, ki so jih znali, (romunskega žal ne), a kaj, ko so Romuni znali le romunsko, zaradi žeje je bilo pa puljenje pločevink piva iz njihovih močnih rok ko puljenje igrač iz ročic razvajenih otročkov! Vpitje je bilo tudi podobno …

Mi je enkrat rekel en mehanik, da mu odštevanje nikoli ni šlo, pri seštevanju in množenju je bil pa dober. Plus o decimalkah da se mu tudi ne sanja in podobno, je bil pa pristaš pregovora, da čas je zlato in je računu vedno prištel še datum. Recimo. Pa saj to mogoče ni čisto res, ampak sem mu pa malo podoben. Ne pri računanju, saj nimam komu kaj računati, a danes, ko preljube mi soproge ni bilo doma zvečer in smo bili takorekoč prepuščeni sami sebi in smo pozabili v trgovino po kruh in ker nam zdrava prehrana od burekov, hamburgerjev in kebabov čez ušesa gleda, naj pic niti ne omenjam, sem prišel na briljantno idejo. Če bi morda palačinke spekli, Ker to pa znam. In itak se mi je kar malo zamalo zdelo, ko so že na začetku podvomili, da ne bo šlo, da itak mase na znam narediti, a sem se zasmejal, ker to je res, imam pa telefon in brezžično povezavo v hiši, striček Google pa itak vse ve. In so se jim obrazi razjasnili in smo skočili kot eden, celo brez komande. Mi je bilo všeč, da tako skupaj delamo, pa čeprav samo palačinke, predvsem zato, da bomo kasneje preljubi soprogi lahko povedali, da znamo tudi sami preživeti. Mali je mleko meril, taveliki ja dva jajca ubil in pecilni prašek poiskal in noter stresel, jaz sem pa moko stehtal in vrgel v pisker za miksanje. Mali je celo vedel, kje mamica mikser skriva in ga je sam sestavil in premešal, jaz sem se pa delal, da tavelikega zaradi hrupa ne slišim, ko je nekaj protestiral, da je mamica rekla, da je tudi pomembno, kako sestavine noter mečeš in s kakšno hitrostjo potem maso mešaš in da mora masa pol ure stati, da nabrekne … Ja, saj sem v receptih na internetu prebral neka modrovanja, da daš noter še radensko, da je bolj rahlo in ene miljon trikov, ampak prave možake takšne brezvezarije ne smejo zanimati, mi moramo biti zadovoljni z osnovnim! In sem še malo posolil, malo je pa še tamali, ko nisem gledal, zato sem malo sladkorja dodal, vmes je pa že taveliki tarnal, da mamičina masa ni tako mehurjasta in tekoča in kaj jaz vem kaj še vse, sem kar zajel eno orng zajemalko za bolj debelo palačinko, da bom prej porabil maso, ker tenke se ful dolgo peče, sem zadevo ulil v vročo ponev in potem … Potem smo vsi debelo gledali, ker nekaj ni bilo prav, je bilo, kot bi hotel mleko speči, Povsem tekoče, da je skoraj zavrelo namesto speklo se. Sem na hitro še enkrat pokukal v Googla in dodal še malo vode, če je to morda tisti trik, pa kaj dosti drugače ni bilo, plus smo še eno jajce ubili, ker jajca pokati je bogovsko, tistih nekaj koščkov lupin pa itak nima veze, če malo med zobmi zahrustljajo, pa malo mi je jajce špricnilo pa ploščicah, čeprav se mi niti sanja ne, kako se je to zgodilo … Smo spet premešali (mali je vmes sicer že pospravil mikser), pa še vedno ni bilo dobro in sem malo logično razmislil. Ker da mora pol ure stati, kakor je najstarejši nabijal, že ne more biti takšna razlika. No, ko je tista prva palačinka, ki je vrela in ne pekla, že toliko prismrdela, da sem jo poskusil obrniti, kar se seveda ni dalo in sem jo samo razmazal po ponvi, po mojem strokovnem mnenju bila že toliko ne več surova, da sem jo postrgal na krožnik, so se vsi nekaj zmrdovali, da to ni nič, ampak ko sem tisti šmrkelj na debelo s sladkorjem posipal in poskusil, sploh ni bilo slabo, da sta še otroka probala in smo jo v hipu zmazali (s ful sladkorja, kakopak!), je pa res, da smo se odločili, da takšne nočemo jesti v bistvu. No, kakor sem rekel, sem malo pomislil in dojel, da če nočem, da je tekoče, edino moka lahko verjetno pomaga in sem malo glasno razmišljal, da se mi zdi tist recept pokvarjen, da je res bilo čist ščepec moke in da 20 g na pol litra mleka ni takorekoč nič, kar se moj tastarejši začne režati (kar je redko, da se atetu smeji, še posebej, ko se na njegove ocene spomnim in mu jih naprej vržem!), da je zihr 200g. In sem še enkrat pogledal in je bilo res toliko, zato smo potem kar na oko dodali in po občutku, ker tega pa imamo in potem je nekaj ratalo. Mislim, ne tako kot od preljube mi soproge, plus malo bolj debele sem delal, da so bile samo tri, ker tasrednji je bil na nekem šolskem pikniku, ampak so bile užitne. S ful sladkorja seveda. Saj z nutelo bi bile še boljše, samo smo mislili, da je nimamo več (kasneje je preljuba mi soproga povedala, da je še, samo v kleti, kamor se ni nihče spomnil pogledati), jaz sem pa še kozarec neke dobre marmelade zmazal. In ko smo potem opazovali do amena zasrano kuhinjo, sem predlagal, da bi še eno rundo spekli, ko že glih imamo vse zunaj in smo se naučili, pa se tavelikemu ni ljubilo, tamali se je nekaj zgovarjal, da ga trebuh kakor boli, samo zame se mi pa ni ljubilo in sem raje na tasrednjega potem surlal, ker s piknika ni nič domov prinesel …

Na srečo mi je potem itak čikov zmanjkalo in sem iz najbolj moške trgovine na tankšteli potem prinesel vse, kar tapravi možakarji rabimo od junkfooda, da nas je potem pa res trebuh bolel. Sem dokazal, da soproge tapravi možak pravzaprav sploh ne potrebuje, če se le malo znajde, jutri grem pa spet v eno luknjico, kjer mi obljubljajo debela vedra znoja in bom preveč požrtih kalorij z lahkoto pokuril …

Ko sem se pripeljal k avtomehaniku, ker mi je v sprednjem desnem kolesu nekaj rožljalo, sem nehote slišal njegov pogovor prek telefona, saj je bil možakar zelo glasen. Nekomu, najverjetneje službi za naročnike, je zelo čustveno razlagal, da so bili štirideset let naročniki Dnevnika, ko pa so dobili novega dostavljalca, ki jim je časopis ne glede na vreme vrgel kar na dvorišče in se kljub večkratni pritožbi dostavljanje ni spremenilo, so časopis odpovedali. In ga, to je še bolj glasno in poudarjeno povedal, ne nameravajo spet naročiti. Uslužbenka na drugi strani telefonske zveze se je očitno hlastno opravičevala, saj sem slišal nerazločno hitro govorjenje iz slušalke, kljub temu, da jo je mehanik držal ob ušesu in kljub temu, da sem bil kar nekaj metrov proč, a mehanika to kaj dosti ni ganilo. Še nekajkrat je ponovil, da kar so naredili, so naredili in da popravnega izpita ni, ker je takoj naslednji dan naročil Delo in da si ne namerava premisliti. Potem se je vljudno poslovil in prekinil zvezo, čeprav je oseba na drugi strani še govorila. Pospravil je telefon v žep in se končno obrnil proti meni.
»Ma, jih bom že naučil reda,« je rekel z nekoliko tršim glasom, »časopis mi je včasih kar v lužo vrgel, da ni bil niti za brat niti kasneje za podkurit! Veste, še kar na drva kurimo, je najceneje v teh težkih časih. Imamo na srečo kombinirano peč …«
Sem mu razumevajoče in sočustvujoče pokimal, pa čustvo niti ni bilo zaigrano, ker bi morda upal, da bo zaradi tega potem račun za opravljeno storitev kaj manjši, res sem se strinjal z njim. Še malo se je hudoval, potem sva se pa mojemu problemu posvetila in ko mi je povedal predviden znesek za popravilo, se mi je kar stemnilo pred očmi. Madona, saj to je skoraj toliko kakor nov avto! Sem mu rekel, da bom še malo razmislil in se mu potem oglasil, nato pa sem se odpeljal domov. Kar malce jezen, še bolj pa nejevoljen. Danes se stvari delajo samo še za par let, potem pa crknejo, pa saj to ne pelje nikamor! Dobro, saj voz je bil res star že kar nekaj let, a sem ga redno vzdrževal in bil je garažiran! Tudi zdaj, ko sem se pripeljal na domače dvorišče, sem ga zapeljal v garažo. Saj to me nič ne stane …
Skozi garažo sem odšel v dnevno sobo in pri vratih malce postal. S pogledom zaobjel prostor. Pravzaprav nisem vedel, kaj naj storim. Povsod, ampak res povsod so bile revije – po tleh, na mizici, stolih, jedilnem pultu … Kamor koli si pogledal, so bili kupi revij! Tudi jaz sem časopisni naročnik že slabih štirideset let in vseh dvajset let, kar revija Delo in dom kot priloga izhaja pri časopisu, jo vestno hranim. Spomnim se, ko se je nekajkrat zgodilo, da se je priloga pri tlačenju v nabiralnik strgala, sem šel in kupil nov časopis v trafiki! Ja, takšen sem, pedanten. A ne brez razloga. Ker notri je pametnih in dobrih nasvetov kolikor hočeš in sem vedel, da mi bo vse skupaj prišlo še kako prav. Dobro, saj določene rešitve iz revij sem že kdaj uporabil, to že, ampak zdaj, zdaj bi pa uporabil vse! Spet sem s pogledom zaobjel prostor in brezštevilne revije. Na kuhinjski mizi je bil največji kup in iz vsake revije je molel kakšen listek. V eni je bila po mojem mnenju najboljša ureditev vrta, v drugi čudovita rešitev za veličastno in nadvse funkcionalno kuhinjo, v tretji se mi je spet najbolj dopadla kopalnica, pa otroška soba, strešna kritina, ogrevalni sistem … Brskal sem po revijah kar nekaj dni in iz različnih rešitev in predlogov sestavljal najlepšo in najbolj funkcionalno hišo. Na stroške se nisem oziral, hotel sem le najboljše in najbolj uporabno! Koliko ur sem zapravil, da sem recimo izmed desetih kuhinj, ki so prišle v končni izbor, izbral tisto, ki se je skladala z izbrano dnevno sobo … Pa koliko neskončno sladkih ur sem sestavljal idealno kopalnico! Nešteto revij sem prelistal in si pozorno ogledal različne rešitve, ni mi bilo težko. Ker kopalnica je ogledalo hiše, gostje recimo si med sedenjem na školjki ustvarijo vtis o gostitelju, ki ga le stežka spremenijo, če jih kopalnica razočara!
Jap, milijon revij sem pozorno prelistal in dolge ure sestavljal idealno funkcionalno hišo, ki bi mi jo vsi zavidali! Zamislil sem si celo, da bi, ko bi hišo s čudovitim vrtom končal, poklical na časopis in jih povabil na obisk. Ter jim pokazal pravzaprav njihovo stvaritev. Zagotovo bi vse poslikali in o tem naredili reportažo, saj to je priznanje tudi za njih …
Eh! Težko sem zavzdihnil in vzel telefon. Številko sem vedel že na pamet, čeprav je nisem imel shranjene v imeniku. Poslušal sem zvonjenje in zadrževal dih, čeprav sem nekako vedel, kakšen bo odgovor. Oglasila se je ženska in ko sem se predstavil, sem že po njenem glasu spoznal, da z zidavo sanjske hiše ne bo nič. Prevezala me je in moški, ki se je oglasil, je sanje dokončno razblinil. Brez vrtenja okoli vrele kaše, kar direktno na gobec je udaril! »Ja, gospod Novak,« je rekel, »smo na skupščini pretresli vaš primer, kakor sem obljubil, a žal mimo pravil ne gre! Pravica do izplačila zastara v roku 67 dni od posameznega datuma žrebanja, navedenega na potrdilu o vplačilu in …«
Kar prekinil sem. Nisem ga mogel več poslušati. Kar čutil sem, kako me prevzema jeza. Le zakaj sem šel preverjat rezultate lota, ko sem v nekih svojih hlačah našel listek?! Zakaj nisem prej preveril, koliko časa velja?! Eh, posrana sreča! Kombinacija je bila zmagovalna, a z zahtevkom bi moral priti k njim vsaj emajst dni prej. Zakaj nisem prej našel listka?! Sem seveda vseeno poskusil in čeprav so mi takoj povedali, da ne bo nič, so zaradi mojega sitnarjenja obljubili, da bodo moj problem obravnavali na naslednji skupščini. Da bom odgovor dobil v desetih dneh. Saj sem vedel, kakšen bo odgovor, a zakaj sem potem šel in sestavljal idealno hišo?! Z dobitkom bi lahko kupil štiri idealne, a sem šel in jo sestavljal sam. Ker takšno sem hotel. Deset dni sem jo sestavljal z rešitvami in predlogi iz raznih revij, saj človekov dom mora biti takšen, kakršnega si želiš, mora biti po tvojem okusu! Zdaj pa takšen rezultat …
Spet sem se zagledal v kupe revij in nekaj časa razmišljal, ali naj vse skupaj odpeljem v zbiralnik za papir, nato pa sem jih počasi zložil in pospravil na polico v garaži, od koder sem jih tudi vzel. Pa saj bodo morda revije še kdaj prišle prav, saj loto bom še igral …

Trije dnevi so bili ubijalski. V soboto je bilo vse rdeče pred Hudo luknjo pri Velenju od radibibli jamarski reševalci in rumeno od inštruktorjev. Od sedmih zjutraj pa skoraj do osmih zvečer smo bingljali, vlekli, zategovali, švicali, postavljali manevre, reševali … Vse pod budnimi očmi inštruktorjev, ki so vedno, če že napake niso našli (kar je bilo redko), vsaj kaj dodobra izboljšali. Edina točka, h kateri sem šel popolnoma brez strahu, je bil pregled osebne opreme pri Alešu. Da te pregleda, preden greš na štrik. Ponavadi se je vsi bojimo ko hudič križa, ker Aleš tam stoji skoraj z nožem v roki, in bi kar vse (kar ni po regelcih in varno ali preveč zimprovizirano) porezal, tokrat sem kar sam do njega priskakljal. Brez strahu in z nasmeškom na ustih, ker me je itak on uredil že enkrat prej na začetku tečaja za jamarskega reševalca, ko so mu skoraj lasje šli pokonci, ko me je zagledal. In sem bil zdaj suveren in pogumen in samozavesten, ampak itak ni bilo dobro, ker sem nekaj vmes po svoje napravil in je popravil. Kakopak, ampak prva ocena na ocenjevalnem listu je bila vseeno dobra. Potem se je pa začelo zares in smo morali pokazati vse, kar znamo, še bolj napeto je bilo, ko smo pokazali, česa ne znamo. Saj znali smo vse, a so nekateri manevri res zapleteni in če jih ne treniraš dovolj, se pri kakšni malenkosti mimogrede zaplete in ker je zahtevanih manevrov ogromno, vsaj jaz vseh nisem uspel natrenirati enako dobro. Plus še psiha, ko veš, da te ocenjujejo, ko pa pristopi še sam vodja JRS, da bi malo pokukal, kaj počneš, pa itak že več ne veš, kaj bi v roke vzel. Vsaj pri meni je bilo tako. Sem pa imel malo tudi sreče in ko sem visel na vrhu štrika kot regulator, sem lahko pod saboo opazoval, kako se nosila v zraku spravijo iz horizontalnega položaja v vertikalnega ter nazaj, kar nisem obvladal najbolje. Sem torej opazoval sotrpine in zaznaval njihove napake in nerodnosti ter kako so jih potem reševali in ko sem prišel na vrsto, sem nosila prekucnil in spravil nazaj kot največji profesionalec. Sem bil res ponosen sam nase, kako mi je ratalo iz prve in brez matra in sploh in oh, dokler se Mur v nosilih ni oglasil, da sem vponko vpel v napačno vponko. Moral bi jo v nižjo, jaz sem jo v višjo. Razlika par centimetrov, a ko sem hotel popraviti, sem v sekundi spoznal, zakaj mora biti vpeta pravilno. Ker ni šlo, vsaj ne zlahka! A ker sem bil zadnji na tem manevru, mi je dovolil, naj kar pustim tako, saj nevarno ni in da gremo kar dol. Sem nosila potem do tal spremljal tako, da Uroš, ki me je ocenjeval (in hkrati na srečo spremljal tudi druge sotrpine na sosednjih manevrih) ne bi opazil, kako sem jih vpel in ker me ni gledal tudi ni videl, ko sem nosila zelo hitro in zavzeto na tleh potem razkopal. Me je poklical k sebi in pokazal na svoj ocenjevalni list. V katerem je bila ocena 3,5 prečrtana in zapisana štirica, ki je najvišja ocena za pripravnika. Mi je povedal, da mi je kar vnaprej dal oceno 3,5 , ker me itak pozna in ve, kako delam, a da sem bil potem res tako dober, da je bil celo on presenečen in mi je pošteno pritisnil štirico. Mi je ritka zaploskala, a ne za dolgo, ker je potem štirico prečrtal in mi udaril trojko. Ker sem napačno vpel vponko. Je videl, seveda, čeprav sem bil prepričan, da ni. A mi to ni vzelo veselja, trojka je bogovska zame in počasi sem nabral vse podpise in ocene, zvečer smo pa še test pisali. Grozno, kot v šoli, samo težje, a smo tudi tega vsi naredili, celo jaz. Brez prevelikih napak. Ko je bil počasi že čas za v posteljo, smo morali pa še načrt za nedeljski izvlek nosil iz jame narediti. Ko je poveljnik vprašal, če ima kdo predlog za vodje skupin, smo vsi umolknili in v tla gledali, skoraj mučno tišino, po kateri smo vedeli, da bodo nekateri pač izbrani za te odgovorne naloge, pa je na srečo prekinil naš zlati car Bor, ki  je glasno najprej izrekel vso čast samemu sebi (zaradi testov in izpita v steni pred jamo) in se kar sam predlagal za vodjo celotne akcije. V pomanjkanju boljših predlogov kakopak! Je v smehu in krohotu potem zadeva nekako stekla in ko bi morali skoraj že vstati, smo tečajniki še kar načrte delali in poskušali izračunati, koliko opreme in katero bomo potrebovali glede na del jame, ki smo ga “zadolžili” …

Mislim, da niti dve uri nisem spal, ko je začelo tako močno deževati, da sem se zbudil, zbudil se je pa tudi Tico v sosednjem šotorčku in oznanil, da plava. Je odšel kadit pod nadstrešek jamarskega doma, jaz sem pa za urico in pol še zaspal, ker moj šotorček je boljši. Vsaj tako sem mislil, a so me potem ob sedmih zjutraj vrgli iz spanca prav tako poplavljenega …

Odhod v jamo ni bil tako vesel kakor ponavadi. Običajno pri obisku nove podzemne krasotice uživaš, tokrat smo vsi samo probleme videvali ter hkrati iskali možne rešitve. Problemov pa kolikor hočeš! Skozi jamo teče glasen potok in nosila je potrebno speljati nad njim, zaradi njega pa tudi komunikacija ni bila možna. Vsaj ne verbalna! Razdelili smo se po skupinah vsaka v svoj odsek jame, skupine pa potem na različne manevre. Meni je pripadel pravzaprav dokaj enostaven manever, ki sem ga zunaj že neštetokrat varno ponovil, a ko sem ga tokrat pacal, sem vedel, da bodo na tem potovala nosila z živo osebo in če bi kaj zašuštral, bi vse skupaj zgrmelo v globok tolmun, ki ga je pod mano ustvarjal bučen slap. A potem vse skupaj postaviš, preveriš, preveriš še enkrat, se sprehodiš do drugih, malo poklepetaš in se pošališ in kar nekako pozabiš. Se sprostiš. Je bilo kar zabavno in zanimivo, kakor ponavadi je v jami, ko je na kupu toliko tebi podobnih ljudi, potem je pa nenadoma končno prišlo obvestilo, da je zadeva postavljena po vsej jami in da se bo kmalu začel izvlek. In zašibaš na svoje mesto in ko v medli svetlobi sam bingljaš v steni in čakaš ter opazuješ luči kolegov, razporejenih po vsej jami, podvomiš. Če si vse prav napravil in če boš, ko bodo nosila za hip tvoja odgovornost, vse naredil, da bo prav in da bo varno. Ter začneš mrzlično opazovati vsak posamezen svedrovec, zabit v steno, stotič preverjaš, ali je neskončna zanka pravilno obrnjena in bo zdržala težo nosil in poškodovanke, potem se nenadoma spomniš, da ko bodo nosila prišla čez slap do tebe prek žičnice, ki jo potem popustiš, da gredo nosila na tla in jih lahko zagrabijo čakajoči reševalci, da jih po neravnem in nadvse spolzkem terenu odnesejo do naslednje žičnice, da boš moral ta nosila dodatno varovati z zavoro, ki si jo že milijonkrat vpel, a podvomiš. Močno podvomiš, podvomiš celo tako zelo, da zavoro razdreš in jo vpelješ napačno, samo da se prepričaš, da je bila prej pravilno vpeta in si za hip pomirjen. Potem nekje od spodaj Edo, s katerim sva še deset minut nazaj sproščeno pokala vice, podvomi, ali je poligon zares dovolj varen in ko se dvom naseli še vame, se odločiva zabiti še en svedrovec (ki ga običajno zabijaš 15 minut, saj nismo več vajeni na roke zabijati) za dodatno varovalno vrv. Edo je nabijal, da se je slišalo po vsej jami kljub šumenju vode, v tistem trenutku pa se je v luknji nad slapom svetloba močno povečala. Kar je pomenilo samo eno – nosila s ponesrečenko prihajajo. Prej sem videl samo dve lučki (Mojčino, ki je bila šefica naše skupine in Ticotovo, bila sta na dokaj zahtevnem manevru nad slapom), ko so nosila prišla do njiju, se je votlina razsvetlila ko izložbeno okno. Ker so jih spremljali še drugi reševalci z lučmi na najmočnejši stopnji plus od spodaj smo vsi gor gledali v isto točko. In me je pas, ki me je zaradi skoraj enournega bingljanja prej neznosno žulil in pekel, nenadoma nehal žuliti, bedra niso bila več mravljinčasta, kolena, s katerimi sem se upiral ob steno, niso več pekla. Je pa začelo stiskati v želodcu, vse močneje in močneje, bolj ko so se nosila približevala. Edo je pa še vedno tolkel, a sem tisto razbijanje kar nekako preslišal, pozabil sem, da napeljuje dodatno varovalno vrv, ki mu jo je celo uspelo zvezati še pravi čas (pravzaprav rakorden čas), samo nosila sem opazoval, da sporočim, kdaj morajo nehati spuščati. Nekaj centimetrov pred pritrdiščem odločni svetlobni signali z lučko na čeladi, naj zaustavijo. Potem moj zvezdniški trenutek, ko sem zadevo varno spustil na tla, na rob nad tolmunom, kjer so čakali reševalci, da zagrabijo in me ni nič bolelo in stiskalo in ni bilo strahu in treme in dvomov ali kar koli, reševalci so potem zagrabili in sem varoval s popuščanjem zavore, preden so izginili za vogalom me je pa mimogrede še vodja JRS na hitro opral, ker nekaj nisem najbolj optimalno speljal in že jih ni bilo več. Še komanda, naj pospravim in potem pohitim za nosili, če bo potrebno še kaj poprijeti in sva z Edom ostala sama. Najprej sva si s tresočo roko pripalila cigareti, potem sva pet minut občudovala njegov ekspresno zabiti svedrovec (res ga je dobro in hitro prišvasal), potem pa pospravila vso opremo in pohitela za nosili. No, pred odhodom sva še malo na hitro občudovala mesto v steni, kamor je zabil svedrovec, Edo se kar ni mogel odlimati od tam! Res je vrhunski, pravzaprav celo najbolj optimalen prostor na celi steni izbral! A sva morala naprej, da smo končno zaključili z izvlekom. Zunaj pa še malo sonca in Mur je kavo skuhal in je bilo že skoraj kičasto!

Potem pozno kosilo ter kočno kompleten zbor, da analiziramo akcijo in izvemo, kdo je napravil izpit in kdo ne. Polnih trebuhov smo bili kar samozavestni, dokler Tico, ki je okoli šnofal za kofetom, ni pritresel novice, da je inštruktorje slišal pogovarjati se, da vsi nismo naredili, da nekatere čaka popravni izpit. In je šlo veselje k vragu, vsak je pri sebi iskal napake, ki jih je napravil in razmišljal, ali so dovolj velike, da ne bi bil sprejet med reševalce. In itak smo jih vsi našli, jaz sam zase še zelo veliko, le naš zlati car Bor je bil samozavesten. In celo prvi je bil na vrsti, da poda analizo akcije. Najprej je izrekel pohvalo samemu sebi, da je bil dober pred jamo, na testih in potem tudi na izvleku nosil, ki so varno prišla ven tudi zaradi njega (kar je seveda res), potem je pohvalil še ostale sotrpine in inštruktorje, nato smo pa še ostali drug za drugim povedali svoje mnenje, ki pa ni bilo tako samozavestno. Na koncu so nas inštruktorji in vodja vseeno dokaj pohvalili in skoraj vsi smo bili sprejeti v njihovo druščino, vključno z mano, verjeli ali ne, le nekaj kolegov se bo moralo na naslednji preizkušnji dodatno izkazati. Če je naš zlati car Bor med njimi pa ne bom povedal …

Pred izpitom za jamarskega reševalca se človek uči, mar ne? Jap, to je logičen zaključek, a ker si dr. Krevs gnezdo olepšuje, sem mu danes posodil dve pridni roki. Načrt je bil zlahka uresničljiv, iz zgornje sobe bi morali preseliti pohištvo ajncvajdraj v spodnjo sobo, kamor se bo tekel skrit, ko ga bo jezna Mojčka lovila, izpraznjeno sobo, ki bo otroška soba, pa prebeliti. Ampak danes bi itak samo pohištvo preselili, ker eni imamo čez vikend izpit in se moramo še malo teorije naučiti, zato smo brez prevelikega razglabljanja pljunili v roke. Pa je omara vseeno zgrmela na tla, ker jo je nekdo pozabil izprazniti, saj smo zagrabili za manjšo težo. Malo se je opraskala, a nič takšnega, kar se z rjavim flomastrom ne bi dalo prekriti, če mene vprašate, potem smo pa pokončne še začeli seliti, so bile malo težje in višje, kar za močne pobe ni problem, problem je, če je strop v spodnji sobi nižji. Kar sicer je, samo mi tega nismo vedeli in smo omaro pokonci rinili, da je še strop poškodovala. Ampak, pri tako iznajdljivih pobih noben problem pravzaprav, dr. Krevs je imel že meter v roki, jaz sem pa kar od oka označil, kje bi požagali in smo se potem malo prerivali. Najbolj enostavno bi bilo posekati spodaj, dr. Krevs pa je hotel komplicirati zgoraj, kar se je na koncu izkazalo za pravilno. Sem že žago iskal, ker sem človek akcije, pa me je presenetil dr. Krevs, ki ni dovolil žagati in krajšati, da bo to profesionalcem zapeljal, ker omaro itak tudi požagano ne bi mogli pokonci postaviti. V čemer sem se strinjal, zato smo raje eno uro gledali en blesav film, ker tv je pa že priklopil v svojem novem kujavniku!

Potem sem pa domov odskakljal, da si opremo pripravim in znanje obnovim (no, koga lažem, naberem!), dopoldne pa proti jami, da se v nedeljo lahko vrnem z novim jamarsko reševalnim činom. Kar se pa zelo zelo verjetno ne bom (Tico je rekel, da od njega ne bom plonkal, da moram tudi jaz kaj znati, če bo njemu zaškripalo), ampak menda lahko čez eno leto potem popravljam …

naše stare mačke (mi jo že ene štirinajst let kličemo Mika, kako ji je pa zares ime, pa nihče ne ve) se najraje grejejo na soncu. Ko zapiha gre pa v hišo. Če pa ne piha in ni mrzlo, pa gre v hišo, ko gre Lenart v posteljo. Ker gre z njim …