Prisilni parking

25. februarja 2017 0

Kdaj se s sestro odpraviva v jamo kondicirat? V petek zvečer, ko po JV Sloveniji divja snežna nevihta, kakopak! Že ko sva se peljala če prehod prek Gorjancev in je pred nama cestar po cesti plužil sneg, mi je bilo malo sumljivo, od najboljše bistriške gostilne naprej sva pa deviški sneg orala s Fiatom! Pa se zaradi višine snežne odeje na cesti nisem preveč sekiral, deset cm Fiat šiba ko Lada Niva, bolj so me skrbele od teže snega povsem na cesto upognjene veje! Ampak Fiat je plužil, kaj je pa hotel in sva se skoraj do bivaka pripeljala. Zakurila, nekaj pojedla, malo debatirala, malo brala, sneg je pa padal. In sem bil prepričan, da bo tudi Fiat ko R5 kakšen mesec ostal gor, ko sva se v čudovito sončno jutro (no, dopoldan) prebudila, je bilo pa že jasno, da bo sneg kmalu šel. In sva se v Čaganko na kavico odpravila, kakor se za jamarje spodobi, v temno in mokro jamo uničit čudovit sončen dan. Ampak kavica je pasala, prav tako malo pretegniti mišice …

Sva si zgodaj popoldne, ko sva ven pokukala in je bil še vedno res lep sončen dan, šnicle privoščila in par kofetov, potem pa pospravila in proti domu pičila. Pa ni šlo tako zlahka, kakopak, saj nikoli ne gre. Snega je nekaj že pobralo in sem nekako vzvratno rinil na glavno gozdno cesto, gume so dobre in so grizle, ampak kamnov pa nisem videl in je škrtalo po podnu Fiata ko sto vragov! Me je seka zaskrbljeno vprašala, če to vozilcu nič ne škodi in sem ji samozavestno odgovoril, da ne, da to je zajebano jamarsko vozilo, a ko sem končno na glavno gozdno cesto prikrpal, je krepko zasmrdelo po bencinu. Sem mislil, da sem kaj sklopko kuril ali kaj, kaj pa jaz vem, kako sklopka smrdi, a ko je tudi še med vožnjo naprej kar smrdelo in smrdelo, sem le ustavil in pokukal pod avto. Sem bil prepričan, da videti itak ne bom imel kaj, saj je s podna kapljal stopljen sneg, a ko sem se premaknil na desno stran, brizgajočega goriva iz pretrgane cevke seveda nisem mogel spregledati! Seka je vpila iz notranjosti, naj vsaj čik iz ust stran vržem, pa ga nisem, sem raje nemudoma sedel v vozilce in plin pohodil. Sem imel načrt vsaj do najboljše bistriške gostilne se pripeljati, preden vse gorivo iz rezervoarja ven steče in da bi mi uspelo, sem moral krepko pritisniti na plin. Sem divjal, ko da za mano stoji kdo s prižgano vžigalico v roki, da naredi ognjeni rep! Sestra je ročico nad vrati tako krepko stiskala, da je voda ven pritekla, jaz sem pa tiščal plin ko neumen, saj se je kazalec za gorivo prav vidno premikal proti praznemu. Je bilo kar hektično, tiščati vozilce ko bika po zasneženi ovinkasti gozdni cesti, priznam, a nama je na koncu uspelo. Prav pri krajevni tabli Bistrica je začel pokašljevati ko astmatik, ko mu zmanjka zraka in ko sem parkiral, sem pred najboljšo bistriško gostilno v tla zlil le še par deci bencina.

Potem sva si na toplem privoščila kavico ali dve, potem je pa že Grdin pridivjal in smo samo stvari preložili v njegovega bolida in pičili proti domu. Fiat je pa parkiran nekje skorajda v divjini, ampak čisto v divjini pa na srečo ne in bo lepo počakal na reševalno akcijo. Zdaj pa ne vem, ali naj me boli, ker sem skoraj polno tankal in je šlo toliko bencina v nič (no, ne v nič, naravo mi je uspelo konkretno zasvinjati!) ali naj bom vesel, da sem polno tankal, da sem vsaj do Bistrice se pripeljal?! Se še odločam …

V povprečju vsak trikrat

21. februarja 2017 0

Razmišljam, da bom moral nehati stokati. Vsaj glasno. Sem poleti cvilil na blogu, da je žena odpeketala na morje in da bi lahko po jamah se podil še več ko običajno, le da nobenega kompanjona nimam, pa se me je Erki usmilil. In v njegovo zajebano ozko in polno ostrih rožičkov povabil, da sem ven crknil skoraj nag, ker sem kombinezon popolnoma uničil. Zadnjič sem pa nekaj Klemiju stokal, da nihče več nima časa po jamah trapljati in je danes poklical. No, sporočilo je poslal, če greva v Cinka. V Cinku sva začela, še preden sva jamarja postala, v sto in nekaj metrsko brezno smo se kar po alpinistično spustili. Me še danes zmrazi, ko se spomnim! Sem držal telefon in samega sebe preklinjal, kaj imam Klemiju za stokat, da zdaj pa imam in sem najprej razmišljal, če bi sporočilo kar ignoriral, a kaj, ko prijatelj ve, kje stanujem. In sem zastokal, da lahko, kaj mi je pa drugega preostalo. Je še vprašal, če štrike in pritrdišča in vse imam in ko sem pritrdil, je kar uro določil, kdaj pride pome in sva končala debato. Moram kar priznati, da zelo olimpijski nisem bil in mi spust v Cinka prav nobenega zadovoljstva ni povzročal, zato sem bil pravzaprav kar vesel, ko sem se spomnil, da sem sto metrov štrika zadnjič z Grdinom kar v Čaganki pustil. Ker naloge nisva dokončala in se bova morala spet spustiti in sem bil pameten pa zadevo kar tam pustil, da dvakrat ne nosim. Sem zelo žalosten to sporočil Klemiju in si oddahnil, da se ne bom rabil matrati, a kaj, ko hudič ne popusti, ko enkrat zagrabi! Si je štrik sposodil od jamarjev, ki živijo ob poti proti Cinku in sva samo nekaj ovinkov morala narediti in bila pri jami, v kateri sem bil včasih več ko doma, še podnevi. Se mi z oblačenjem nikamor ni mudilo, dokler me Klemi ni brcnil in povedal, da opremljam jaz, on pa razopremlja. Mi ni nič dišalo, a sem opremil, kaj sem pa hotel. Saj konec koncev kondiciranje je lahko samo koristno, ne?!

Klemi je imel v transportki deset kilogramov vode, kakor se za kondiciranje spodobi, jaz pa seveda tudi nisem prazen hodil, saj kakšno kondiciranje bi pa to bilo!? Sem imel s sabo telefon, da mi je muzika špilala, dve Petrolovi kavi in čike! Štriki in vponke, ki sem jih imel s sabo, pač ne štejejo, ker sem jih samo dol nesel. No, okej, če sem iskren, tudi kavic potem gor nisem nesel, pa tudi čikov precej manj!

Klemi je že prej povedal, da bo šel večkrat gor in dol, najmanj trikrat, jaz sem se pa odločil, da bo zame dvakrat več ko dovolj. Zato je prijatelj prvi ven špricnil, jaz sem pa v miru kofetek spil, jih par v miru pricinil in muziko sem poslušal pa malo sem se starih časov spominjal, kolikokrat sem bil tam dol, potem sem požrl še drugi kofe in še enega ali dva prižgal, potem sem se pa končno na štrik podal. A še nisem niti dveh raztežajev proti ven splezal, ko je Klemi že dol brzel. Do vrha je potreboval le dvanajst minut! Sem ga počakal na pritrdišču, da se je spustil mimo mene, potem sem pa počasi gor plezal, ko mi je začel hudič v rit skakati. In sem ga na naslednjem pritrdišču spet počakal, da je šel mimo mene, tokrat gor, potem pa počasi nadaljeval. A me je že čakal na vrnjem pritrdišču, da sem prisopihal do njega, ker je že spet dol rinil. In sem moral pohiteti, ker na enem štriku je načeloma lahko samo en jamar naenkrat.

Sem splezal ven in si rekel, da jaz tega ne rabim, plus bremena nobenega nisem imel več, ker kofete sem popil, čikov sem ful skadil, da bi pa samo s telefonom dol rinil, bi bilo pa brez veze. In sem se lepo preoblekel in počakal prijatelja, da je ven pokukal, a se je živalo še enkrat dol spustil. Se je v 107 metrsko brezno torej spustil petkrat, prav tolikokrat je pa tudi ven prilezel!

Dobro, vse skupaj nama je vzelo švoh dve uri in če pomislim, da sva v povprečju vsak trikrat se dol spustila, sem pravzaprav kar zadovoljen. Nisem še za v staro šaro …

Nepravilno povezovanje

20. februarja 2017 0

Danes smo imeli razširjeno družinsko kosilo in mi nečakinja v smehu pove, da je imela njena sošolka referat o oslih in powerpoint prezentacijo, ki da je v bistvu ni dosti zanimala, a ko je videla fotko, ki jo je izbrala za boljšo ilustracijo, jo je pa zadeva pa začela zanimati. Pa do solz jo je nasmejala, hkrati je pa še strica zatajila! Je sošolka namreč izbrala spodnjo fotko, se ji je verjetno zdela smešna, kaj pa vem, ko se je Zala začela krohotati, jo je pa učiteljica vprašala, če pozna osebo na oslu. In me je zatajila, kar me je najprej kar malo zabolelo, nič ne tajim, potem sem ji bil pa kar malo hvaležen. Saj verjetno je čisto okej, če učenci ne vedo, da je to pisatelj, katerega knjigo imajo za domače branje, mar ne?!

Plus malo sem se kasneje zvečer zasekiral in vprašal, kaj vse sem že objavil na tem bogem blogu, dasiravno se jahanja Tajči seveda še dobro spomnim! Mi je pa povsem nejasno (ampak res), kako lahko stric Google na poizvedovanje o oslu mojo fotko ven vrže!? Mislim, halooo?!

Helikoptersko usposabljanje

18. februarja 2017 0

Nadvse ljubim tovrstne aktivnosti, ko moram od doma že zgodaj zgodaj zjutraj. Sem se pripravil in fizično in psihično. Na Petrolu sem že dan prej kupil 6 kofetov in vodo in čokolado in sendvič, a sem potem s sabo vzel samo kofete, vodo in hrano pa pozabil doma. In že ob prihodu na Brnik malo pred osmo zjutraj sem bil povsem dehidriran, da sem ko en pepe hodil od reševalca do reševalca in menjal en kofe za eno vodo in se me je šele gospodar Mur usmilil. Kaj sem počel od šestih zjutraj, ko sem šel od doma in do osmih, ko do Brnika ni tako daleč, se morda vprašate? Jah, reševalce sem ko splašene kure lovil po celi Sloveniji in gre cajt v maloro …

Na vojaškem delu Brnika smo na hitro ponovili teorijo, potem so pa zakurblali kravo od helikopterja, nas je bilo namreč toliko, da so uporabili kar Cougarja, v katerega naenkrat lahko strpaš 10 ljudi! Nevarnosti pri vstopu v helikopter je več, najbolj očitna je rotor, ki te mimogrede skrajša za glavo, kar vsi itak vemo, potem so nas pa opozorili še na izpuh, ki tudi ni koristen, pa na radar v nosu plovila, kateremu tudi ni dobro biti preveč izpostavljen. A ker je bilo mrzlo k svina, preden se je pokazalo sonce, sem se postavil tako, da so topli izpušni plini pihali direkt vame, sem posledično pač enega manj prižgal pa se je zglihalo, bolj zanimiv je bil Diba, ki še nima otrok in je malince direkt na radar pritisnil, ko je od zunaj kukal v notranjost plovila … Kje so gasilni aparati za primer požara sem kar preslišal, še bolj pa, kje se nahaja sekira, s katero helikopter sesuješ v prafaktorje, če slučajno strmoglavi in ne moreš ven!

Potem so nas v skupinah po 10 odleteli na Krvavec, kjer smo imeli pa še zimsko usposabljanje. Veliko jam je namreč v visokogorju, ki se pozimi še posebej intenzivno raziskujejo, ko je voda ujeta v trdem agregatnem stanju in se ti ne zliva ves čas za vrat, zatorej se moramo znati reševalci znati gibati tudi po snegu.

Malo smo bili slabe volje, ker nas je pilot odložil nekam bogu za hrbtom in ne recimo direkt pred gostilno, kjer smo imeli potem čez nekaj ur kosilo, Walter ga je pa zagovarjal, da je to okej, da se bomo malo sprehodili, da itak ne bi mogli par ur sedeti v birtiji. Tukaj se z njim globoko nisem strinjal, jaz s tem ne bi imel prav nobenih težav, večje sem imel, ko nas je nagnal v hrib najprej do antene, ko smo pricrknili do nje in je videl, da je še nekaj časa ostalo, pa še na vrh Krvavca, ko je videl, da imamo še čas, pa še na tretji, najvišji vrh! Sem se pametno držal dr. Maksija, ki je bil kakor jaz rdeč v obraz in sem vedel, da bo odskakljal v dolino brez tretjega osvojenega vrha in sem kakor on namesto v hrib zavil v dolino, pa še nekaj pametnih se nam je pridružilo.

Aja, pa seveda moram omeniti tudi usposabljanje, še posebej, ker je Marko Z. vložil uraden protest na moje pisanje. Da sem zadnjič in Erkija omenjal, ki nas je v spanje porinil, pa dr. Stauta, ki nas tudi ni mogel zbuditi, njega, Marka Z., ki je ves čas motil predavanja s šalami in neslanimi pripombami, pa niti z besedico nisem omenil. Pa tako se je trudil! Zato tukaj takojci popravljam nenamerno napako! Ko nas je vodja povprašal, koliko poznamo žolno (to je elektronska pripravica, ki z zvokom pomaga najti zakopanega pod snežnim plazom), je on najprej dvignil roko in povedal, da njegov stric pije kot žolna …

Ne smem pozabiti pohvaliti niti prve skupine z reševalcem Bojanom, ki je pokvarila drsna vrata v helikopterju, da se potem niso dala povsem zapreti in smo lahko občutili tudi, kakšne temperature je zrak v višavah …

Kakor koli, najbolj izkušeni smo se torej osvojitvi tretjega vrha odpovedali (še bolj izkušeni smo pa poslali Urbija vprašat žičničarja, če gremo lahko dol s sedežnico, kar pa ni uspelo!) in odpeketali proti brunarici, kjer nas je čakalo kosilo in smo že krepko pojedli, ko so začeli kapljati prvi osvajalci treh vrhov! Bilo nas je toliko, da smo zasedli celo brunarico, celo otroški kotiček! Pa saj itak ni bilo nobenega otroka, bil je pa predsednik Jamarske zveze Slovenije, ki je tudi bolj mojih let in je zakuhal ob podvigu in se je potem v otroškem kotičku, kjer je bil še edino prostor, slekel do švicmajce. Da se malo ohladi. Oblečeno je imel pa najbolj seksi mrežasto črno majico, čez katere so štrlele dlake in niplni in sem celo vzel telefon in kader izbral, v katerem sta bila napis otroški kotiček in naš erotično opravljeni komandant prav lepa, a moram skesano priznati, da nisem imel poguma pritisniti.

Ker sem že zdavnaj pojedel, sem kofetkal in še čas sem imel komandanta Walterja drkati z birokratom, saj je neke papirje urejal, da je povsem znorel, tiste papirje porinil meni in ukazal, naj jaz zberem podpise reševalcev za ministrstvo. In sem že drugič v istem dnevu reševalce lovil ko splašene kure po celem prostoru. Sploh ne veste, kako so ti hudiči izmuzljivi. Kot da jih silim podpisati oporoko, v kateri meni vse zapustijo! Evo, to je bil pa skoraj največji mater akcije …

Aja, ne, največ slabe volje je povzročil plakat, ki je vabil na izbor miss Krvavca. In smo ga opazili par ur po končanem dogodku! Mi smo bili tam blizu, a nas je komandant, ki je vedel za dogodek, raje trajbal tam po nekih vrhovih brezveznih, namesto da bi se udeležili tistega vrhunskega kulturnega dogodka in poskrbeli še malo za dušno hrano, ne le za fizično kondicijo! Ti komandanti nimajo nobenega razumevanja za prioritete, vam povem …

Dve operaciji zapored

17. februarja 2017 0

Je Grdin kot mimogrede omenil, da če bi jaz kaj s tem blogom služil, bi mu moral dati procente. Kar je res, ker ko grem z njim v akcijo, se zadeva kar sama piše! Sva se zmenila, da greva končno spet v jamo, preden sploh pozabiva, kako se temu streže ali povsem zakrniva za računalniki, a o tem se itak vsak dan meniva od novega leta naprej. Pa je človek preveč zaposlen, da bi našel čas za podzemlje, šele ko sem mu zagrozil, da si bom pa kakšnega nezaposlenega jamarja našel za družbo namesto njega, je v koledarju zbrskal četrtek. Da pa res klinc gleda vse skupaj, da bo delo že počakalo. No, na srečo ga delo ni počakalo in sva od doma krenila šele krepko po šesti popoldan, kajti edino za četrtek mi je žena naložila, da moram biti doma, ker smo dali mačko sterilizirati. Ne, nisem doma pospravljal ali kaj, da bo okej za operirano mačko, le iskat sem jo moral iti k veterinarju.  Česar sem se otepal z vsemi štirimi, ker nočem, da bi me malo bitje krivilo za to, kar se ji je zgodilo. A sem jo šel iskat, kaj sem pa hotel, pa še čas sem imel, ker je imel Grdin, preden si je lahko malo frej vzel, še milijon stvari za narediti! Sem pa bil v jami že od jutra vsaj v mislih očitno, ker ko sem domov operiranko pripeljal in so me vprašali, kdaj ji lahko jesti damo, nisem imel blage veze. Pa o ničemer drugem tudi ne, čeprav mi je veterinarka vse povedala, vsaj tega sem se spomnil. Sem jo poklical, priznal, da sem že starejši gospod s pešajočim spominom in če mi lahko še enkrat vse o vsem pove. Je bila malo začudena, kako lahko tako hitro kdo pozabi, saj sem od nje odšel šele pred nekaj minutami, pa še sreča, da sem jo dal na zvočnik, da je poslušala tudi žena, ker se potem spet nisem nič spomnil, kaj je naročila! Sem res komaj čakal Grdina, da je priskakljal do mene!

Vozila sva bolj počasi, sem mislil, da mu kaj avto nagaja, a je le veliko telefonaril, ko ga pa enkrat dolgo časa ni bilo za mano in sem obrnil, prepričan, da se mu je kaj zgodilo, sem ga našel pa parkiranega na parkingu, s telefonom prilimanil za uho. Je povedal, da je bil tam res dober signal in da je zato kar ustavil, ker se je imel še veliko za zmeniti. Poslovno, kakopak. Se pozna, da mora svobodnopodjetniški človek res več delati, če si hoče vzeti vsaj noč zase …

Ampak k Čaganki sva vseeno prišla še podnevi in bi šla lahko v jamo tudi še po svetlem, ampak tam se je pa začela zgodba kar sama pisati, zaradi česar bi moral Grdinu res dajati procente, če bi z blogom kaj služil!

Najprej je ugotovil, da nima škornjev, da jih je pozabil doma. Sem pogledal njegovo trenutno obutev in ugotovil, da ima obute gojzarje, ki da bodo za v jamo čisto dovolj dobri, pa je znorel, da to so gojzarji, ki jih on uporablja za na sestanke in podobno. Sem ga spomnil, da sem bil poleg, ko jih je kupil in da vem, da so koštali manj ko 50 evrov in da si bo pač nove kupil, potem sva pa pol ure zgubila, ko sva računala, ali se mu splača domov po škornje zapeljati ali gojzarje usrati in nove kupiti. Koliko bi bilo s tem stroškov in podobno. Pa potem stroški niso prevagali, le čas naju je basal! Sem mu predlagal, da vzame moje škornje in grem jaz v svojih gojzarjih, ki jih imam sicer tudi samo za na lepše (torej za v trgovino in gostilno, pa tudi kakšen jamarski sestanek!), a je ugotovil, da moji so bili pa mnogo dražji in da že ima rešitev. Da bomo vsi zadovoljni! No, tukaj se je blog začel pa potem kar sam pisati! Si je čez gojzar nataknil plastično vrečko za odpadke in jo potem dobro ovil s silvertejpom. Ves ponosen nad rešitvijo je začel ovijati tudi drugo vrečko za smeti, pa mu je seveda že po nekaj centimetrih silvertejpa zmanjkalo! Crkoval sem od smeha, že prej, ker ne moreš s polivinilom na podplatih po jami hodit, a sem vseeno našel še navaden selotejp, da je zadevo zaščitil še na drugi nogi. Potem sva iskala rezervne baterije za fleše, ki jih ni uspel napolniti, saj je imel dopoldne delo, pa pozabil je ovitek za fotoaparat, ki bi vsaj deloma zaščitil zadevo, ki je več vredna ko oba moja avtomobila skupaj, na koncu sva pa še vrvice rezala, da je zadevo zavaroval okoli vratu, ker je tudi trak pozabil. Jaz sem medtem brskal po mojem jamarskem lodlu in iskal rezervno vrvno zavoro, po kateri bi ga spuščal  v sedemdesetmetrco, da jo bo fotoskeniral in je bila prva povsem uničena, druga, na katero sem polagal največ upov, pa malo manj, a je imela na koleščku luknjo, kar jo naredi zelo nevarno. Sem malo klel, kar je prijatelja zaskrbelo, saj konec koncev naj bi bingljal v mojih rokah in na mojem jamarskem orodju, ki naj bi bilo varno, pa sem ga potolažil, naj ne skrbi, da ga bom pa svojo na zavoro, ki jo trenutno uporabljam za jamarjenje, spuščal. Se je potolažil, a le do trenutka, ko sem si ogledal še mojo aktualno zavoro in utihnil. Je precej vedel, da je nekaj narobe in čeprav sem tajil, si je zadevo hotel ogledati. In luknje na koleščku seveda ni mogel spregledati! Je znorel, da ga s takšnim orodjem ne bom varoval, da bo štrik prerezalo, a sem ga potem potolažil, da sem jamarski reševalec in da vem, kdaj so zadeve nevarne. Nisem mu pa povedal, da zame, ki bom sedel tam, nevarne pač ne bodo, četudi povsem razpadejo …

Sva šele okoli devetih zvečer odskakljala proti jami in ga je bilo zelo zanimivo opazovati, kako je v polivinilu prek čevljev hodil po povsem zamrzjenem snegu! Toliko o tem, kje leži nevarnost!

Dol nama je šlo okej, čeprav sva bila oba zakrknjena in čeprav sva bila obtežena, kakor da greva v podzemlje za par dni. Nad sedemdesetmetrskim breznom mi je bilo krepko vroče, ko sem se razkoračen stegoval na blatnih in krhkih stopih ter delal trojno pritrdišče, da bo varno, pa sem se na koncu zadovoljil z dvojnim. Je prijatelj spet protestiral, da se igram z njegovim življenjem in da on na dvojno ne gre dol, pa sem ga kot reševalec podučil, da če je kot vrvi manjši od 25 stopinj, da potem sta lahko samo dva. In sva potem še malo časa zgubila, da sva ugotovila, ali je kot večji ali manjši …

Kakor koli, je človek zabinjgljal nad ogromnim breznom in začel fotkati, jaz sem ga pa občasno za par metrov spustil in se potem spet posvetil čikom in kofetom. Me je zeblo ko psa, to moram povedati, le enkrat mi je postalo malo vroče, ko sem žerjavico s čika otresel, da ga pokajenega varno spravim v transportko in je žerjavica direktno na štrik, s katerim sem prijatelja spuščal, padla …

Ure so tekle in nisva še niti prve tretjine brezna obdelala, tako ogromno je in še kar nekaj ur dela naju je čakalo, pa je na srečo potem prijatelj eno bliskavico odbil, da je zgrmela v globino in je bilo akcije konec. Pa začuda se kaj dosti sekiral ni, čeprav je bliskavica veliko dražja recimo od njegovih gojzarjev! Je priplezal do mene in mi podal fotoaparat, medtem ko ga je pospravljal, sem si pa njegovo zaščito gojzarjev ogledal. Ki je seveda ni bilo več, je povsem razpadla. Ampak gležnje mu je pa zaščitila, to pa, tako da kombinezon malo nad gojzarji je bil pa zagotovo čist!

Sva hotela kar gor odpičiti, ko sem tako malo na glas razmišljal, če ne bi morda pa po razbit fleš skočil. Pa sem si že v isti sekundi premislil, dodaten mater mi ni dišal, je pa Grdin zagrabil, da morda dodatno kondiciranje mu pa ne bi škodilo. In se je odločil, da bo res šel dol, a se je potem premislil in ponudil meni dodatno kondiciranje. Jaz bi sicer šel, a sem bil mnenja, da on bolj potrebuje vajo kot jaz, s čimer se on seveda ni strinjal in sva vlekla in porivala, dokler mu na koncu nisem priznal, da se mi res ne ljubi krepko čez polnoč po razbit fleš, ki je, konec koncev, njegov in ga je on dol vrgel. Dobro, ta je bila pod pasom, priznam in bi zaradi te pripombe in slabe vesti celo šel jaz dol, a prijatelj tega trenutka moje slabosti ni prepoznal in se je on spustil …

V bivak sva prisvinjala okoli dveh zjutraj, je bil še topel, se preoblekla, za silo očedila, potem pa k večerji sedla. Sem pripravil cordon blue za vsakega in francosko štručko. Ne, nisem tam zadeve cmaril, sem že prej v interšparjevi menzi kupil. Tudi mrzel je kar teknil. Potem pa še kofetek (Grdin je sicer pil čaj, a sem mu ga natočil v šalco od kave, ki se mi je nazadnje ko sem bil gor ni ljubilo oprati, tako da je dobil poleg teina in kofeina še nekaj plemenite plesni). Malo pred tretjo zjutraj je odšibal domov, ker je imel zgodaj zjutraj že sestanek, jaz sem si pa Golobov roman vzel, da malo pokukam. Mi ga je dopoldne prvoperesnik Dolenjskega lista Igor prinesel (gospod Grah si je prišel sposodit flašencuk in sta se pri meni zvohala, kakor vedno!) in sem bil potem kar dokaj slabe volje, saj sem tako noter padel, da sem bral do pol sedmih zjutraj! Pa saj sonce me pri spanju absolutno ne moti, le toliko se je segrelo, da je začel polzeti sneg s strehe in me je vsakič kap udarila, ker sem seveda kar videl, kako medvedje bivak oblegajo …

Kakor koli, fotoskeniranje sedemdesetmetrce bova z Grdinom kmalu ponovila in dokončala, mačka je pa bila, ko sem domov prišel, tudi že povsem zdrava. Sem jo našel v pralnem stroju …

Streha nad glavo

11. februarja 2017 0

No, v bistvu nad kombijem. Do zdaj smo imeli novomeški kombi JRS parkiran pri gasilcih, zdaj pa smo dobili parking pod streho in prostor poleg za opremo. So prišli vsi šefi pogledat, kako je narejeno in ali gre kombi noter, zdaj se je pa pojavilo še cel kup še bolj pomembnih vprašanj – kdo od reševalcev je električar, kdo zidar, malar … Bo treba namreč še par stvari malo porihtati, da bo vse, kakor mora biti …

Pametnejša

7. februarja 2017 0

Sem vedel, ko so kuzlico k hiši pripeljali, da bodo težave. Pa sprehod je v bistvu še najmanjša, grem malo noge pretegnit z živalco, pa me še telefon pohvali, da sem bil priden, da sem napravil toliko in toliko korakov! Saj na to kaj zelo ponosen nisem, le enostavno ne vem, kje se ta funkcija izklopi … Tisti sprehod je v bistvu koristen, četudi ga z njo jaz naredim, problem je, ko gre kuzlica na vrt in tam malo koplje po zemlji (ali blatu, zdaj, ko je dež) in potem direkt na posteljo v spalnici. Dobro, na srečo imamo nov pralni stroj in če vsak dan rjuhe peremo in prevleke, tudi ni prevelike škode …

Ampak potem so otroci od nekod še mlado mačko privlekli. Od tedaj je pa v hiši cel hudič. Ker kuzlici lahko še kaj dopoveš, mački pa nič! Ne vem, ali je to kaj z inteligenco povezano ali trmo ali karakterjem, ampak mačka absolutno ne odneha!

Na začetku, ko smo prvič opazili, da zna 300 gramska mačka odpreti velika in težka drsna vrata v shrambo, se nam je še zanimivo zdelo in ko smo slišali, da se vrata odpirajo, smo vsi dol tekli in opazovali malčico pri tem početju ter se navduševali.

Zadnjič enkrat pa klofam po računalniku in najprej slišim, kako se vrata v shrambo odprejo, nato pa še neko čudno rožljanje. A se nisem dal kaj dosti motiti, sem mislil, da se mačka morebiti s kakšno vrečko igra ali kaj, a ko je kar trajalo in trajalo, me je začelo motiti in sem vstal ter stopil pogledat, kaj dogaja. Pa na začetku sploh dojel nisem, kaj vidim in kaj ropota. Žena je za kosilo za naslednji dan pripravila nekakšno zloženko ali kako se takšnim jedem reče, ko v steklen pekač namečeš meso, zelenjavo, sir in še milijon stvari ter vse skupaj pokrila z alu folijo in postavila na hladno v shrambo. Mačka je pa skočila na skrinjo, pridvignila alu folijo in skoraj cela zlezla v pekač. Ter papala, kakopak. Pri tem je pa folija ropotala, to je bilo tisto, kar me je zmotilo.

Seveda sem zavpil in je pokukala iz sklede, a se kaj dosti sekirala ni. Ni imela nobenega namena zbežati ali kaj, sploh se ni zavedala, da kaj narobe počne. Saj je samo malicala.

Ena dobro odmerjena okoli ušes je razjasnila stvari in je odkrpala ven, a ko se je na vrhu stopnic ustavila in me začudeno opazovala, sem takojci spoznal, da ji stvari niso povsem jasne. Kaj se sme in kaj ne.

Ženo, ki je bila že v postelji, je pa seveda zanimalo, kaj je to za eno dretje po hiši. Ker ženske so takšne, radovedne, saj veste. Sem ji pojasnil, da smo kosilo za naslednji dan pojedli in me je kar malo očitajoče pogledala, ko da sem ga jaz pojedel! Sem ji pojasnil, kaj in kako in je sledilo najbolj logično vprašanje. Če sem videl, na katerem koncu je jedla. Da bi samo tisti del stran vrgli! Itak da nisem videl, saj je bila cela zakopana pod alu folijo, pa četudi bi, najbolj higienično in apetitlih to že ni, da bi pa ostanek pa mi jedli …

Sem ji videl na obrazu, da malo je bila pa kljub jezi pa vseeno na malo mačko ponosna, kako se znajde, a ko sva v naslednjem trenutku zaslišala, da se vrata v shrambo spet odpirajo, sva kar oba dol stekla. In je bila mačka spet pri piskru z našim naslednjednevnim kosilom in spet ni kazala nobene želje po begu. Tudi ženino vpitje kaj dosti ni zaleglo, šele ena po kepi je povzročila, da se ji je pokadilo izpod malih šapic!

Dobro, zdaj bo morda kakšen še posebej vesten ljubitelj živali že skakal pod strop, da živali se ne tepe in podobno in moram v svojo obrambo poudariti, da to ni bil udarec, ki bi jo poškodoval ali kaj, saj se je na vrhu stopnic spet ustavila in naju začudeno opazovala. Pa tudi kaj dosti zaleglo ni, saj je bila čez pol ure spet v shrambi! Tokrat ni uspela skočiti na skrinjo do piskra, ker sem iz kabineta že prej jaz prirjovel in zdaj je že vedela, da bodo batine in je odvihrala ven, preden sem jo dosegel. A je čez pol ure spet poskusila, le da sem imel tokrat na ušesih slušalke in nisem niti slišal tega, le kuzlica, ki je spala na stolu v mojem kabinetu, je preventivno zbežala ven. Ona se je prej naučila, da bo vpitje, ko se vrata odprejo. Sem snel slušalke, da jo prašam, kaj je narobe, hkrati sem pa že zaslišal šelestenje alu folije! In itak da mi je tokrat spet ušla, preden sem jo dosegel, se mačke očitno kljub vsemu hitro učijo …

Ampak odnehala pa ni. Je ponoči še vsaj štirikrat odprla vrata, a je vsakič zbežala, še preden sem jaz tistih par metrov naredil. Sploh ni šla v shrambo, le vrata je odprla in zbežala. Prav kakor da bi mene dresirala! Sem se vsakič prav neumno počutil, ko sem prišibal v shrambo in gledal, kje je, živalca me je pa z vrha stopnic opazovala. Šele kasneje sem pomislil, da morda pa ni drkala mene, le da si je vrata prišla odpret z mislijo, da jih za njo ne bom zaprl in je potem naslednjič ne bi slišal, ko bi šla na malico! Je že tako daleč prišlo, da sem stal pred shrambo, ko sem slišal, da prihaja iz otroške sobe v nadstropju, a se je vedno ustavila na vrhu stopnic in me le opazovala. Niti na misel ji ni prišlo, da bi vrata odprla, ko sem bil jaz tam, je počakala, da sem rit za vogal odnesel …

Zdaj razmišljam, da bom vrata nekako blokiral, že imam idejo, a bo največji problem, kako potem ostale družinske člane navaditi, da je na vratih ovira. Ker so vsi navajeni, da le privihrajo dol, odsunejo vrata in vzamejo kaj iz shrambe, če jih bom zaklenil, bo še kakšna nesreča!

No, bom še malo razmišljal, vmes pa seveda stražim. A je to brez veze, ker mačka je pametnejša. Ko sem v kabinetu, niti poskusi ne več vstopiti v shrambo, raje počaka, da grem spat. Ko grem proti spalnici, pa enostavno vstane in se že na stopnicah srečava, ko gre ona pa dol. Da je bila v shrambi pa vem, ker vrata pusti odprta. Sledi za sabo torej ne zakriva, se ji enostavno žvižga. Saj, kaj ji pa morem …

Potrjevanje statusov

5. februarja 2017 0

Čeprav jamarski reševalci vsakič, ko se srečamo, kritizirajo, da so jamarski inštruktorji zapečkarji, ki ne hodijo več po jamah in se samo na staro slavo šlepajo ter po ritih praskajo, temu ni povsem tako. Ker ni dovolj, da so enkrat pokazali, kaj znajo in zdaj lahko do neskončnosti maltretirajo boge reševalce, temveč morajo najmanj dvakrat na leto svoje znanje osvežiti, obnoviti, prenoviti, hkrati pa to velja tudi za vodje reševalnih ekip, ki so za čin nižje na hierarhični lestvici. Permanentno izobraževanje, bi lahko rekli temu, ker stvari se spreminjajo, kakor povsod. No, saj to velja tudi za reševalce, ki se morajo usposabljati čez vse leto, a njim nič ne brani, da ko nekaj naredijo narobe, krivdo zvalijo na inštruktorje. Da so prejšnjič pa drugače učili … Ko v vsaki šoli, pravzaprav!

Torej, najprej smo polovico res lepega sončnega dopoldneva zabili v predavalnici, z zagrnjenimi žaluzijami. Ne, ne zato, ker bi se kot jamarji bali sonca, le projektor smo imeli in do nezavesti debatirali o detajlih reševanja. Prav zanima me, koliko časa bi na takšnem predavanju zdržal človek, ki se mu o jamarstvu niti sanja ne.

Ampak, moram biti pošten, nekaj sonca smo pa vseeno ujeli. Je Rehar, ki je predstavil italijanski način reševanja, ki se rahlo razlikuje od našega in francoskega, pripravil v svojem, analognem PowerPointu. Kakšen je to? Ni razlagal s pomočjo računalnika, temveč je s sabo pripeljal dve veliki deski (jap, ima nov, velik avto!) ter  dokaj veliko pločevino, na katero je prilepil velik list papirja z narisano jamo. Zakaj deski? Da je nanju naslonil pločevino, ki sama ni mogla stati pokonci. Zakaj je pa potem potreboval pločevino, zakaj načrt ni nalepil kar na deski, se boste morebiti vprašali? Ker je prav vse reševalce, ki so sodelovali na reševalni vaji, ki so jo naredili na italijanski način, naprintal (portretno) in nalepil na majhne magnetke, ki jih je potem premikal gor in dol po načrtu jame. Da smo si tam zbrani inštruktorji in vodje reševalnih ekip bolj plastično predstavljali, kako poteka reševanje na italijanski način … No, Rehar je za svojo prezentacijo potreboval svetlobo in smo se naužili nekaj sonca, težave je imel pa potem dr. Staut, ki je moral pojasniti nekaj dodatnih detajlov iz te vaje in je nesrečnež tiste magnetke z nalimanimi reševalci ves čas poskušal premikati z miško …

Potem smo žaluzije spet zagrnili, ker je besedo prevzel Erki, ki je bolj sodoben in je imel prezentacijo na računalniku. On je predstavljal detajle, ki jih bomo pri reševanju spremenili. Saj jih ni veliko, a ko besedo prevzame Erki, zna trajati. Le enkrat je predavanje drastično skrajšal, ko sem jaz kot poslušalec v prvi vrsti zaradi predhodnega celodnevnega pojanja po jamah enostavno zaspal in je znorel, da če je tako dolgočasen, da nekateri zaspijo, da bo pa kar zaključil. Takrat si je prislužil se mi zdi najbolj dolg in iskren aplavz ever, jaz sem pa tudi kar nekaj kav dobil zastonj od drugih reševalcev …

No, tokrat si nisem več drznil zaspati, ker me Erki od tedaj med predavanji opazuje kot sokol, me je verjetno vzel za lakmusov papir, posledično so pa iz gostilne trikrat klicali, če pridemo na kosilo ali na. Da so joto že trikrat morali pogreti …

Po kosilu je pa sonce kakopak izginilo, ko smo se v hangar spravili, zadeve še v praksi preveriti, pa deževati je začelo. Dr. Staut je prinesel nekaj dinamometrov, da smo merili obremenitve vrvi in opreme med različnimi manevri. Ker vrv namreč zdrži le določeno silo in smo želeli preveriti, kje smo blizu nesreči. Pri napenjanju prečnice smo recimo ugotovili, da Bizija in Maksija, ki sta jo napenjala, ne smemo provocirati. Vrv normalen reševalec napne tam nekje do 400 kg, kar je že dokaj na meji. Ko smo vsi bulili v računalnik in spremljali sile, ki so nastajale med njunim napenjanjem in sta zadevo napela že na 450 kg, smo se jima pa zlagali, da sta prišla šele do 300 kg. In sta potegnila, kakopak in vlekla, da sta šla že prek vseh varnostnih norm in sta odnehala šele, ko so sile presegle mejne sile njunih zlatih žil …

Ja, je bilo kar poučno in zabavno, le dinamometri, ki lahko merijo sile tam nekje do ene tone, so se občasno pregrevali, ko smo na manevre poslali našo najtežjo mehanizacijo, ko smo hotel izmeriti skrajne sile. Se pozna, da je zima dolga in hladna, smo si kar nekaj dodatnih oblog nabrali …

 

Najboljš je prec

23. januarja 2017 Komentiranje onemogočeno

Kakor vsakemu pravemu skrbnemu gospodarju mi je drv za ogrevanje hiše zmanjkalo sredi najhujše zime. Pa saj to je logično, ne?! No, če sem iskren, jih ni zmanjkalo meni, temveč človeku, od katerega jih kupujem že nekaj debelih let. Na traktorsko prikolico jih lahko naenkrat le 5 metrov nameče in to mi povsem odgovarja, da imam v garaži še prostor za jamarsko opremo in ostalo kramo. Samo letos je mojstra pa shabilo, posledično pa tudi mene, kakopak. Ko začne drv zmanjkovati oziroma jih je le še za kakšen teden ali dva, moja soproga začne stokati in ko to takojci ne zaleže, se loti drugih ukrepov. Mi recimo ne dovoli v jamo za dva dni, da družina pač ne bo zmrzovala in če hočem iti, moram najprej drva urihtati. Pa potem pokličem, mojster pripelje, družina je na toplem, jaz pa lahko odpeketam. Letos pa temu ni bilo tako, kot rečeno, kajti mojster mi mirno odgovori, da mu je drv zmanjkalo. Kera neodgovornost, se strinjate?!

Sem šel po liniji najmanjše odpornosti in poklical v Merkur. Pa saj sem vedel, da ne bo nič, ampak moram probati, še vedno sem. Drva na paleti me zanimajo, sem povedal prodajalcu, ki se je oglasil na telefon. A tavelka al tamala paleta, je zahteval dodatno pojasnilo. V bistvu tamala, sem povedal, dve ali tri paleti bi vzel. Ja, ni problema, je zatrdil, jih imamo na zalogi. Potem sem pa malo pomolčal, ker sem itak vedel, kaj bo sledilo in sem le užitek podaljševal, le da bo mojster tako iskren, pa nisem računal. A pa so suha, sem vprašal. Je človek malo pomolčal, potem pa dobesedno takole odgovoril: Hja, pa saj veste, da teh drv ne morete kurit … Crknil sem od smeha, a sem smeh zadržal, sem se še malo hotel hecati. Ja, kako niso za kurit, če pa na vaši spletni strani piše drva na paleti za kurjavo?! Mu je bilo malo nerodno, se je videlo, a je bil še naprej pošten. Hm, hja, veste, 40% vlage imajo, če jih boste v peč vrgli, bodo sicer gorela, a ne bodo nič dala od sebe …

Sem vedel, itak da sem vedel, sem se modelu zahvalil za iskrenost in potem po bolhi poiskal najbližjega ponudnika in ga poklical. Če še ima drva in če so suha. Jih je imel, so suha, potem pa pride naslednje logično vprašanje – kdaj da jih potrebujem. Evo, priznam, mi je bilo malo nerodno popolnemu neznancu priznati, da sem garažo spraznil in da za kakšen dan ali dva še imam, ampak nekako sem računal, da konec tedna bi jih pa lahko že pripeljal, hkrati pa razmišljal, koliko briketov bom moral v Merkurju vzeti. Pa me je človek rešil muk, ko se je zasmejal. Pa kaj sploh sprašujem, najboljš je prec, ne?!

Sem se strinjal z njim, le toliko sem bil fleksibilen, da bi jih lahko tudi recimo jutri pripeljal, a je človek rekel, da jih bo kar danes. In jih je res. Pa še zares so bila suha!

Vmes je pa Klemi klical, če mu lahko za par dni Fiata posodim, ki je ravno s popravila prišel in sem mu rekel, da rade volje, samo prej mi bo moral drva v garažo pomagati zložiti. In mi jih je res. Pa še žena je bila vesela, je imela aerobiko danes brezplačno, v bajti pa je zdaj spet prijetnih 25 stopinj. Moram namreč priznati, da zadnje dni sem začel malo šparati in smo znižali na 23 stopinj …

Pa ko sem že ravno pri besedi, pa drva pa peč in kurjenje, ne morem, da ne bi. Sem sicer zaprmej obljubil, da ne bom, a ne morem iz svoje kože! A če ne napišem imena, je isto, ko da ne bi, ne?!

Smo zadnjič čmurili v jamarskem bivaku pri Čaganki, zunaj je bilo mrzlo k svina, noter pa ko v peklu, saj smo krepko nalagali. In je eden od prisotnih novo poleno bolj od daleč v peč vrgel, kar se mi je zdelo malo hecno, pa je pojasnil, da je zadnjič v zidanici, kjer sta s punco preživljala nagajivi vikend, kar nag skočil iz postelje ter vrgel še par polen v peč, da bo zjutraj toplo in si mašinco opekel. Pa dlake malce depiliral, ampak to itak štejem v plus. Mislim, smrad po popaljenih dlakah ne, kakopak! No, na srečo je bila njegova punca še malo napaljena in je zadevo malo popihala in ohladila in je bilo na koncu vse okej, polena pa zdaj tudi oblečen malce bolj previdno v peč meče …

Kar me je spomnilo na pripetljaj iz antične zgodovine, ko sem enkrat direktno spod tuša prišedši vzel iz predala sveže perilo in potem z bokom predal zaprl, pa zdaj tega tudi nikoli več ne počnem niti oblečen! Ja, človek je previden, ko se enkrat opeče ali pripre …

Prestrašitev

15. januarja 2017 Komentiranje onemogočeno

Pred leti, ko sem začel po jamah se potepati in nikoli nisem prišel domov, kakor sem rekel, da bom, me je predraga soproga opozorila, naj ji kakšno telefonsko dam. Da bo vedela, koga poklicati, če me ne bo. In sem jo potolažil, naj se nikar ne sekira, da vedno kakšnemu jamarju ali reševalcu povem, kam grem in za koliko časa in da bodo, če bo kaj narobe, drugi obvestili njo …

Danes je pa ob 7h zjutraj telefon zazvonil. Stacionaren, ne mobilen! Je razmišljala, ali naj se sploh oglasi, prepričana, da jo kakšen zavarovalni agent spet nadleguje (čeprav, roko na srce, celo oni ne kličejo ob nedeljah tako zgodaj!), potem je pa vseeno firbec premagal in se je oglasila. Na drugi strani pa policist. Če je ona lastnica Volvota z registrsko številko to pa to. Ko je potrdila, da je, ji je še povedal, da so vozilo našli zapuščeno v gozdu, sredi ceste. In jo je zvilo, kakopak. Je pomislila na najhuje! Potem pa kmalu ugotovila, da ni tako grozno, kakor je slišati, ko ji je prijazen policist pojasnil, da je nek lovec prijavil, da je njeno vozilo celo noč v gozdu, šoferja pa nikjer. Je pojasnila, da to je normalno, da sem pač jamar, ki traplja po jamah in da tako večkrat naredim, da naj ne skrbijo, da bom do 2h zagotovo doma, ker bom lačen na kosilo prišel. Pa se ni dal, seveda ne, ker ko dobijo prijavo, morajo postopek speljati do konca …

Kje sem bil? Klemi in Anži sta v soboto zjutraj odšla na tlako na dno Čaganke, jaz sem se pa za njima malo kasneje odpeljal, da bi jima gospodinjil, torej zakuril v bivaku in kaj za pod zob pripravil. Ker sem že toliko gripo prebolel, da se lahko tudi malo po svežem zraku premikam, če že za v jamo nisem! In ker je gor sneg, je treba zadnjih nekaj kilometrov peš, avto se pa pusti ob glavni cesti, ki je splužena.

Prijatelja sta iz jame prišla v vroč bivak nekaj čez deseto ponoči, ravno na prebranac s klobaso, pa par piv in špricarčkov smo spili, da proslavimo otvoritev delovne sezone v Čaganki v novem letu. Vstali smo pa okoli pol osmih zjutraj in smo že kofetkali, ko smo dobili obvestilo o drami v dolini. Sem seveda takoj poklical na policijo, a sem dobil ljubljansko, tam so me potem zvezali z novomeško, ti so pa prijazno obljubili, da bodo sporočili v Črnomelj, da je z nami vse okej. Da smo sicer bumbarji, ki ponoči trapljajo po zasneženi hosti in mrzlih jamah, a smo vsaj živi in zdravi. In smo tako prihranili policistom parkilometrsko hojo po snegu, so se ravno do zaledenelega Volvota pripeljali.

Aja, če mi jamarski Fiat ne bi crknil, pa drame ne bi bilo, ker tistega pa vsi lovci tam gor že dobro poznajo …