Razstava

10. decembra 2017 0

Arne Hodalič je imel v Novem mestu odprtje svoje fotografske razstave in spodobi se, da se gre prijatelja vsaj pozdraviti, če je že tako blizu in pokukati, kaj je počel. A kaj, ko mi je že pri vhodu, takoj ko me je zagledal, zabičal, da na blogu ne bom kej afen guncal na njegov račun! Pa saj tega itak nikoli ne bi napravil, Arne je čisti car, njegove fotke so pa čisto zares totalni zakon!

No, ja, zdaj sem se spomnil, da malo sem se pa enkrat res čisto malo pohecal z njim (pa drugimi jamskimi potapljači), ko smo bili skupaj na vaji, ampak to samo zato, ker jih imam rad. Potapljače na splošno, jamske pa še sploh, ker to so čisto posebna sorta ljudi, še bolj ubrisani ko “navadni” jamarji!

Sem pa izkoristil priložnost, ko sem po dolgem času na razstavi tudi Bacota srečal, da mi je na hitro eno dobro fotko spet naredil, ko je imel ravno fotič s sabo …

Je bil pa tam tudi Igor V., prvo pero Dolenjskega lista in sem mu predlagal, da stopi bliže Arnejeve fotke, nad katero se je blago slinil, saj je prikazovala mlado dekle z golim oprsjem. Je že skorajda stopil korak bliže in sem imel telefon že pripravljen, a me tudi on že preveč dobro pozna. Me je raje na pir povabil, četudi mu nisem fotke napravil. Ali pa morda prav zato …

Dobro v slabem

29. novembra 2017 0

Dekalcinacijo sem moral narediti na kofe aparatu. To pomeni, da sem moral vodni kamen iz drobnih cevk očistiti. Ja, okej, saj sem jamar, si morda mislite in kapnike stolčt menda znam, kar je v bistvu res. Pa to niti ni tako zahtevna reč. Kofeavtomat pri nas dela nadure (edino pralni stroj ga prekaša po pridnosti in delavnosti)  in zatorej dekalcinacijo kar pogosto izvajam. Zdaj sem se že tako zverziral, da vem, da bo potrebna, še preden zasveti lučka. Ker kava skozi okamenele cevčice pač bolj počasi teče …

Torej, kapnike v aparatu stolči ni noben problem. V vodo le tabletko raztopiš in potem vsakih deset minut malo vode spustiš. Ko sem to prvič delal, sem seveda pozabil, da moram to narediti na 10 minut in ko sem si šel po švoh uri nov kofe pritisnit, je tisti raztopljeni kamen v cevčicah zadevo povsem zamašil in je bilo popravilo dražje od vrednosti mojega jamarskega Fiata. In sem se naučil.

Zdaj tabletko raztopim in si alarm nastavim, da me vsakih deset minut opozarja, kaj moram storiti. Pa še se mi zgodi, da po desetih minutah, ko se telefon oglasi, razmišljam, kaj ta frdamana reč pravzaprav hoče od mene …

Ampak, včeraj sem dekalcinacijo uspešno opravil, prva kava je bila čudovita, sem si takojci še drugo pritisnil. Ko je Klemi na kofe prišel, sem pa seveda pritisnil še eno, kakor se spodobi, najprej zase. In je aparat zaropotal, kakor da je vojna.  V takšnih primerih je kakršen koli aparat najbolje takoj izklopiti, a kaj, ko sem jaz pameten vedno za nazaj. Sem pritisnil še kofe za prijatelja, ko je krepko počilo, kave pa ni bilo.

Sem Klemiju turško skuhal, jo imam v jamarskem bidonu. Sem najprej še plinski gorilnik mislil prinesti iz jamarske torbe, pa sem se še pravočasno spomnil, da imamo doma tudi pravi štedilnik.

Sva tista kofeta požrla, par moških razdrla, potem sem se pa takojci k popravilu spravil, ko sem sam ostal. Napako sem takojci odkril. Sem ga lani že nekaj popravljal, kar pomeni, da sem na Tubi videe gledal, kako se to dela in sem se naučil. A tokrat je bila napaka znatnejša. Tisti najbolj pomemben del aparata, v katerega pade zmleta kavica, skozi katero potem vroča voda pod pritiskom steče, sprešan zoc se pa izvrže, ni šel ven. Pa ga večkrat ven vzamem, da ga sperem, saj veste, kuha ko zmešan, res, tokrat pa ni šel. Je ostal v napačnem položaju. Sem poskušal na vse možne dokaj nežne načine, pa ni šlo. Se je nekaj zataknilo.

Sem sedel za mizo in na kratko razmislil o opcijah. Ja, vem, najcenejša bi bila odpeljati ga na servis v Ljubljano, kjer bi mi spet vzeli par 100 evrov in bi zadeva nekaj časa spet lavfala, a ta mi ni najbolj dišala. Ne zaradi denarja, le brez kofeavtomata bi bil kar nekaj časa, kolikor poznam njihovo hitrost! Plus aparat je že nekaj star in morda bi bil pa že čas za novega?!

Vidite, takole razmišljam, ko se odločim, da bom zadevo sam popravil in se absolutno zavedam, da bo potem skoraj zagotovo le še za v smeti. Torej, ali jo vržem stran, ali pa jo poskusim popraviti in jo potem vržem stran …

Najprej sem se zadeve lotil z orodjem, ki ga imam kot pravi možak v kabinetu vedno pri roki. Torej z nekaj izvijači. Pa ni šlo. Sem zatorej skočil v garažo po kladivo in manjši pajserček (da ga beš, se zdajle ne morem spomniti, kakšno slovensko ime ima to čudo, jaz ga najraje kličem jusuf, ker je tako jusful, vse živo lahko zlomiš z njim), pa še vedno ni šlo. Tudi na hard core silo ne! Evo, tudi jusufčki imajo svoj limit očitno!

Sem uradno obupal in zadevo postavil nazaj na pult ter mizo pospravil, ko je predraga iz službe prišla. Da naj ji en kofe pritisnem, preden greva s kuzlico na sprehod. In je bilo kar malo panike v njenih očeh, ko sem ji povedal, da je kofeavtomat dušico izpustil. Sem ji scmaril nekakšen neckofe, pa še zase enega, a nama ni najbolje sedel. Takorekoč v grlu se nama je zatikal.

Je predraga predlagala, da kar v trgovino po novega skočiva, da brez kofeavtomata pač ne moreva, a je na srečo kuzla dobila napad laježa in skakanja, kakor vsakič, preden gremo na sprehod, tako da po nov kofeavtomat nisva skočila, naj bi danes. A zakaj na srečo? Ker ko sva domov prišla, sem iz čistega obupa zadevo še enkrat na elektriko priklopil in seveda ni delovala, je še vedno nekakšen rdeč klicaj blinkal mi v faco, a je naredila napako in v tistem prišvasanem delu, kjer se vse dogaja, nekaj poskusila narediti. In sem potem avtomat prižigal in ugašal, dokler se tista zadeva milimeter po milimeter ni toliko premaknila, da sem jo lahko ven vzel. Sem jo očistil in takojci napako opazil, nekakšen vzvod se je iztaknil. Še vedno je veljalo, da bomo itak novega kupili, ker ta del, kjer je bilo tisto staknjeno, je itak srce naprave in potemtakem najdražji, kar pomeni, da ga lahko poskusim popraviti, ker izgubiti itak nimam kaj. Saj bomo itak nov aparat kupili, ne, še bolj pokvariti, kakor je že, pa ne morem!

Sem se kar nekaj časa hecal z zadevo, preden sem jo spravil v pravo stanje, ko sem jo potem pa nazaj v kofeavtomat vtikal, sem pa opazil, da sem v procesu popravljanja nek plastičen delček odlomil. Naj sem še tako iskal, nikjer nisem opazil nič manjkajočega. Sem zatorej s kar nekakšnim upanjem vse skupaj sestavil in zadevo prižgal, zgodilo se pa kakopak ni nič. Pa ko sem na gumb za vklop pritisnil, sva s predrago mojo mi soprogo stala tam ob tistem pultu ko v cerkvi pred oltarjem in zadrževala dih, čakajoč na čudež. Ki ga ni bilo.

Moja predraga je uradno obupala in odšla v dnevno sobo, jaz pa zelo zelo težko vržem puško v koruzo. No, saj verjetno to ni povsem res, le pri stvareh, ki jih popravljam, sem bolj vztrajen in poskušam, dokler res do konca ne pokvarim! Pri kofeavtomatu pa sem skoraj vse popravil, razen tiste neke majhne plastične odlomljene zadeve, ki ni pasala nikamor in to mi ni dalo miru. Sem nabijal po kofeavtomatu in ga prižigal in ugašal, pa nič, tisti rdeč klicaj je kar svetil, potem sem pa iz čiste navade še gumb za penjenje mleka obrnil. In je zadeva proradila.

Nimam blage veze, zakaj, niti, kaj je bilo narobe, a sem si hitro še en kofe pritisnil in odšel v dnevno sobo po pohvalo k predragi mi soprogi. In sem jo dobil, me je pohvalila, mimogrede pa še vprašala, če greva naslednji dan vseeno po nov aparat. Itak da ne, sem skorajda vzrojil, saj sem tastarega popravil. Kaj bi metali denar skozi okno … Ni nič nasprotovala, le vprašala me je, koliko časa bo delal. Česar pa nisem vedel, a s tem se bom ukvarjal, ko pride čas.

Zvečer sva pa s Klemijem še en kofe po jamarskem sestanku udarila in sem mu povedal, da sem aparat popravil. Je bil kar malo iskreno presenečen, sem videl na njegovem obrazu. In potem je tudi iskreno vprašal, če sem razočaran. Ker kolikor me pozna, je rekel, bi, če ga ne bi uspel popraviti, lahko vsaj tri ali štiri poste na blogu napisal pa še kaj za početi pametnega bi imel par dni …

Ekstra priden

26. novembra 2017 0

Sem si že parkrat rekel, da bom dragega prijatelja Anžiča iz telefona izbrisal, a nekako vedno pozabim. In se potem vedno osmolim, ko se mu javim.

Kaj delaš v soboto, je njegovo najbolj smrtonosno vprašanje. No, morda je hujše samo še vprašanje, kaj počnem v petek, ker potem sem gotov za čez cel vikend! In ko je klical sredi tedna, da gre v soboto spet tavhat v Kostanjeviško, sem bil enkrat za spremembo zaposlen in se mu nisem javil. Pa je kakopak takojci priletelo sporočilo, da pri njem te fore ne palijo in da grem v jamo, pa če se mu javim ali ne!

Sem bil v soboto dopoldne na srečo še zaposlen in sem ga poklical nazaj, da mu to povem, z obžalovanjem, kakopak, pa je hudič takojci načrte spremenil!

Da oni bodo šli z vso opremo za potop not dopoldne, jaz naj pridem pa popoldne za njimi, da jim bom pomagal opremo ven nosit.

Čisto zares se mi ni ljubilo, a ko sem kofetkal na vrtu s časopisi pred nosom, me je kar malo vest ugriznila. Prijatelji se matrajo, jaz se pa po riti praskam. Ja, vem, človek v mojih letih bi se že moral naučiti, da takšno slabo vest z lahkoto ignorira in morda bi mi to celo uspelo, dokler nisem pomislil, da v jamo iti pa morda ne bi bilo napačno …

Saj sem si to misel takoj izbil iz glave, ker potapljaško opremo čez celo neturistično Kostanjeviško trogat je huuudiiičeeevooo težko delo, a mi misel vseeno ni dala miru. Kaj pa, če bi ven šel zadnji, zadnji samo podaja torbe z opremo, ker čez ožine jih itak ne moreš nesti in potem greš praktično čez vse ožine brez matra, ker si jih sproti podajajo, ti pa zadaj žvižgaš in občasno postokaš, da ne opazijo, da se nič ne matraš in te v sredino pošljejo!

Ko se mi je enkrat ta misel zavlekla v glavo, pa ni bilo več dolgo, ko sem že sedel v avtu. Med potjo sem še predrago poklical, da naj kosilo tudi zame skuhajo, a da ga bom pojedel šele zvečer, okoli pol dveh popoldne sva se pa z Matjažem že v podzemlje podala.

Vso pot čez ožine, ko nama je že neobteženima pot kapljal s čelade, sva razmišljala, kako lepo bi bilo, če bi prijatelji že zaključili z akcijo in bi se srečali še pred končnim sifonom, a ko sva prišla do šmrka, v katerem se moraš uleči na trebuh in se po najbolj nagravžno zdrizastem redkem blatu splaziti na drugo stran, da si moker do kože, jih še ni bilo. Sta bili pa dve transportki s potapljaškima flašama, kar je pomenilo, da so najtežje že čez šmrk prinesli in nato odšli nazaj do sifona še po lažjo robo.

Sem tam še enega prižgal, nikakor se nama ni dalo na trebuh uleči na zdrizasto blato, v upanju, da jih kmalu zaslišiva, a jih ni in ni bilo. Potem sva bila pa pred oslovsko dilemo – ali greva čez šmrk in se popolnova zmočiva, v upanju, da bova ven nosila lažjo robo, ali pa zagrabiva vsak po eno flašo in kar ven pičiva. Sva nekaj časa cincala, kakor osel pred dvema enakima kupoma sena, potem sva se pa za potapljaške flaše odločila. Saj se nama je tedaj, ko sva tisto blato opazovala, v katerega bi se morala potopiti, odločitev zdela pametnejša, a že ko sem si prasico s flašo zadegal na hrbet, sem v pravilnost odločitve nemudoma podvomil. Sem stopil na prvo klamfo, po katerih kot po lestvah preplezaš kakšnih 10 m visoko steno, ko sem hotel stopiti na drugo, pa že ni šlo. Sem parkrat poskusil, pa se nisem mogel odlepiti od tal, sem celo pogledal, če se je transportka kam zapela!

Pa se ni, le tako težka je bila! Sva nekako splezala po tistih klamfah in se opotekla čez par dvoran, potem sva se pa v ožine spustila. Tam so se mi pa odprli vsi ventili! In ker sva bila samo dva, oba s flašama, blefiranja ni bilo! Sploh vam niti opisati ne morem, kako troganje tako težke transportke sploh ni mačji kašelj v ožinah, ko je komaj dovolj prostora za telo, da se povleče naprej in kako težko je ležeč na boku v ozki kamniti cevi dvigati in vleči takšno težo! Sem dobesedno crkoval, čeprav mi je Matjaž pomagal, v najožjih in najbolj kompliciranih delih sva si zadevi seveda podajala, ker drugače ni šlo. In kar pogosto sem zahteval pavze, saj veste, sem že človek v letih pa to!

Sem parkrat resno celo pomislil, da bi tisto fukovno kar tam pustil, ker človek lahko naredi le toliko, kolikor pač lahko, a me je spodbujala misel, kako bodo prijatelji veseli, da sva jim najtežje breme prihranila. In sem stisnil zobe in nekako sva okoli pol petih popoldne le crknila na površje!

Kakšen užitek je bil, ko sem tisto tonažo z ramen zabrisal v travo pred jamarskim domom in si enega v miru prižgal!

Vse me je bolelo, vsako mišico posebej sem čutil, ko sem v potoku pral opremo, a kljub temu sem bil zadovoljen. Sem kar videl zlatega prijatelja Anžiča, kako bo ven prišel in mi možato stisnil roko v zahvalo, pa za kakšen kofe bo dal, pa tudi drugi bodo hvaležno prikimavali. Jebajga, najtežji del posla sva jim z Matjažem naredila …

No, so kmalu za nama prišli iz jame. Sem čakal na tisti hvaležen prijateljski stisk roke in povabilo na kofe, na potrditev kako zelo priden in požrtvovalen sem bil, nič ne tajim.

Flaše sta ven odnesla, še preden smo naredili potop, me je dragi prijatelj Anžič direkt na gobec! Kave tudi ni omenjal …

Se je izkazalo, da so spremenili načrt, ker je bil šmrk prenagravžen in s previsoko vodo in so šli raje v drug del jame plezat kamin, tavh bi pa v nedeljo opravili, če jim flaš ne bi ven odnesla! Saj so pustili papir tam s puščico narisano, kam so šli, in Matjaž ga je celo opazil, a sem ga pomiril, da tisti papir je tam že tri leta in naj se ne briga zanj. Ja, papir je tam res tri leta, ampak puščica je bila pa frišna …

Torej, akcija je uspela. Vsaj zame. Sem si jo vpisal pod kondiciranje. Ker druge koristi od nje ni bilo. Pa vem, da mi je tudi prijatelj Anžič skrivoma tudi malo hvaležen! Mu ne bo treba pod vodo.

Edino vprašanje, na katerega pa nimam odgovora, je, zakaj smo pravzaprav potapljaške flaše danes v Kostanjeviško jamo trogali …

 

JRS gre na morje

20. novembra 2017 0

Na vsaki dve leti imajo (izbrani) italijanski jamarski reševalci skoraj enotedensko usposabljanje iz vodenja jamarskih intervencij ob nesrečah, tokrat so prvič povabili tudi Slovence. Kar nas je malce začudilo, kajti njihova tehnika reševanja se povsem razlikuje od naše in smo pravzaprav nekompatibilni. Seveda imamo vse jamarske reševalne službe vaje z mednarodno udeležbo, saj ob nesreči v kakšni globoki in zahtevni jami nobena nacionalna služba ne zmore sama, kakor se je recimo še enkrat več izkazalo pri reševanju iz jame v Nemčiji, iz katere je reševanje trajalo 11 dni. Italijani sicer vsako leto pridejo k nam na kakšno od vaj, pa tudi mi k njim, a sodelujemo tako, da jim »odkažemo« del jame, v katerem potem rešujejo na svoj način, mi pa pri njih prav tako.

Smo bili zatorej upravičeno malce v dvomih, ali bi se vabilu k sodelovanju na usposabljanju sploh odzvali, a je na koncu verjetno zmagala radovednost in smo potrdili udeležbo. Usposabljanje je bilo osredotočeno na upravljanje reševalnih ekip, na vajah in intervencijah, zunaj in v jami, predvsem seveda s poudarkom na italijanski tehniki. Jih je pa zanimal tudi slovenski pristop. Kako vodimo vaje, s kakšnimi težavami se soočamo, kako jih rešujemo. Čeprav njihova organizacija ni povsem primerljiva z našo, saj imajo konec koncev prek 800 aktivnih reševalcev (desetkrat več kot mi), smo glede na analize preteklih vaj in intervencij enih in drugih ugotovili, da smo povsem primerljivi z Italijani, v nekaterih pogledih celo boljši.

Prvi dan smo se še malce »postrani« gledali in kar nekakšno nezdravo tekmovalnost je bilo čutiti v zraku. Ko smo se recimo pripeljali do jame, v kateri smo imeli vajo, so se ponosno pohvalili, da je globoka 1300 m in dolga več ko 60 km in seveda smo jim takoj vrgli pod nos, da naša najgloblja jama ima pa skoraj 1600 m, v Postojnski jami pa vlak vozi (v njihovi moraš pa peš hoditi!) …

Pa opremo smo recimo skrivoma opazovali, ko smo se za v jamo napravljali, kakšno imajo oni in kakšno imamo mi. A tukaj moram poudariti, da v jamarstvu lepše začuda ni tudi boljše. Bolj si raztrgan in umazan, bolj te s spoštovanjem gledajo, ker to pomeni, da se veliko po podzemlju klatiš! No, v tem delu so bili oni boljši, so bili bolj razcapani od nas in smo potem Slovenci s prizdvignjenimi nosovi modrovali, da če bi vedeli, da bomo tudi v tem tekmovali, bi pač prinesli s sabo »rezervno« opremo, ki je sicer že odslužena, a je jamarji nikoli ne vržemo proč. Za vsak primer. Dobro, moram biti iskren, če bi hotel iti v Italijo s svojo »rezervno« opremo, ki jo tu in tam še vedno uporabim, me verjetno niti čez mejo ne bi spustili, čeprav živimo v Evropi brez meja …
Usposabljanje je potekalo v Toskani, 7 km od morja, nastanjeni pa smo bili v nekakšni prenovljeni starodavni graščini. Lepo, da je bilo že kar kičasto! Pa toplo in sončno, kakiji so ravno dobro dozoreli in smo morali Erkija ves čas opozarjati, da rabutati v tuji državi ni najbolj pametno, ker ne veš, ali lastnik pridelka morebiti s puško ne čuva. Do zadnjega dne ga je žgalo, vsak dan je prišel z novim načrtom. Zmagovalen je bil tisti, da bi sedel na streho našega kombija, mi bi pa počasi mimo ograje peljali, kjer so kakiji rasli in bi si jih nekaj utrgal. Morebiti bi ta načrt celo deloval, a ga nihče ni hotel peljati na strehi …

Kakor koli, od toplega primorskega podnebja kaj veliko nismo imeli, saj smo se že po osmi uri zjutraj zgrnili v učilnice, kjer smo modrovali in modrovali, potem pa v jamo, kjer smo garali in garali, ponoči smo imeli v graščini še kakšno delavnico ali dve, da smo vsak dan krepko po polnoči hvaležno popadali v postelje.

Drugi dan sem moral zbranim predstaviti našo reševalno službo in da so bolje razumeli, sem jim pojasnil, da je Slovenija veliko približno kot Trst (ki je naš, sem samo v mislih vzkliknil), v drugem stavku pa že povedal, da imamo mi pa osem jam, globljih od 1000 metrov, oni pa samo dve. A sem nekaj zabrkal ali narobe slišal, ko smo se prej o tem pogovarjali, kaj pa vem, oni imajo samo dve tisočmetrce na Kaninu, vseh skupaj pa seveda več ko mi. In mi je v besedo skočil zlati Marko Z., ki jim je pojasnil, da naj me ne jemljejo resno, da sem samo malo neumen in ignorantski, meni je pa med zobmi zasikal, naj se neham hecat, da zaradi takšnih zadev se vojne začenjajo in da če hočem v zgodovinske knjige priti!

Sem malo švicnil, kaj sem pa hotel, potem sem se pa bolj iz sebe norca delal, je bolj zdravo, ko so po debelih treh urah prvo triminutno pavzo dovolili, sem pa po stopnicah tekel ko nor, da vsaj pol čika pojem. In potem olajšan ugotovil, da italijanskih tri minute pavze pomeni, da greš lahko v deset minut hoje oddaljen kafič v center na kofe (ali dva bolj hitra) in te noben postrani ne gleda. Sem to potem izkoriščal, nič ne tajim, me je že drugi dan kelnarca tam po imenu klicala …

Pozdraviti nas je prišel tudi njihov vodja, s katerim smo se čisto po prijateljsko hecali ko z našim komandantom, za nazaj je pa predvsem meni malce nerodno postalo, ko so povedali, da ima pod sabo več reševalcev ko Pahor Slovencev. Njihova jamarska reševalna spada namreč pod gorsko reševalno …

Vsak dan smo imeli super predavanja in debate, pa tudi njihove analize so vrhunske. Le pri tistem grafu, kjer sta bili skupaj narisani hitrosti iznosa nosil italijanske in slovenske službe, se nismo kaj dosti zadrževali. Slovenska nosila povprečno iz jame potujejo s hitrostjo med 20 in 25 m na uro, italijanska pa med 14 in 16 m na uro!

Seveda so protestirali, da imamo mi več ljudi naenkrat v jami, da nam gre zato hitreje, a je lahko to zelo nevarno, če recimo v jamo zaradi nevihte na površju vdre voda. Da kaj naredimo pa takrat?!

Tukaj mi je na pomoč spet priskočil zlati Marko Z., ki je povedal, da to za nas ni problem, da če grozi nevihta, damo italijanske reševalce pod nas, torej globlje v jamo in imajo oni problem, ne mi …
Že drugi dan so nas nagnali v jamo na vajo, za katero sem že zgoraj omenil, da so ponosni nanjo, da je dolga prek 60 km (nima pa vlakca!) in smo tam trenirali njihovo novo tehniko. Ker svojo tehniko namreč ves čas izboljšujejo. Zdaj imajo tehniko dveh vrvi (mi uporabljamo tehniko ene vrvi!), v jami smo pa preskušali tehniko brez vrvi! Oni so bili sicer prepričani, da trenirajo tehniko ene vrvi z živimi pritrdišči, a ker to tehniko pač poznam, saj jo pri nas ves čas trajbamo, sem na trenutke videl le tehniko kamikaze! In me je bilo pogosto kar precej strah!

Iz jame smo prišli navdušeni, saj je res fascinantna, takšnih formacij še nikoli nisem videl, najbolj od vseh je bil navdušen pa Rehar. Da koliko je to denarja, skoraj 3 km ograje iz inoksa in 3 km aluminijastih plošč na tleh. Mu je bilo pa povsem jasno, da je inoks težak, da bi bilo kar naporno to vse ven znositi, zato je razmišljal, da bi na bolho dal oglas, da prodaja tri km inoks ograje, ampak na lokaciji!

Ko smo prišli spet v graščino, sem se lahko le jaz stuširal, saj smo imeli že čez 5 min večerjo, tako je bilo vsak dan. A zakaj sem se lahko le jaz tuširal? Ker drugi si v 5 minutah ne morejo las posušiti …

Po večerji so bile analize, ki so se ponavadi zavlekle pozno v noč, najbolj nevaren manever na italijanskem usposabljanju je imel pa vedno Rehar. Ki je moral v spalnico Erkija hodit budit, ko je bil ta na vrsti za kakšno prezentacijo. Ker Erkiju spanec kratiti ni mačji kašelj, vam povem. So mu ponoči, ko je bil pod prisilo buden, dlake na bradi kar vodoravno stale …

Ko smo šli naslednjič na vajo v isto jamo, le da globlje, je bil pa turističen del jame Erki nekaj sumljivo tiho. In šele ko smo se na štrik spravili, je zadihal. 498, je dahnil. Kaj 498? Sem bil začuden. 498 šteng majo … Evo, če hočete kdaj, da Erki utihne, mu dajte štenge za štet …

Smo se potem spustili na 450 m globine in vmes zapisovali in risali posebnosti jame. Ker so nam že zjutraj povedali, da bomo zvečer imeli pa vajo iznosa nosil. Saj jaz si kaj dosti nisem zapisoval, ker sem beležko pozabil, sem pa s toliko večjim veseljem Erkiju kazal, kaj naj nariše ali napiše, pa Dejan je tudi kmalu ugotovil, da je brez veze, če vsi rišemo in pišemo …

Rehar in Marko Z., ki sta bila drugje v jami, in bi si tudi morala zapisovati in risati kakor mi, sta bila pa pametnejša – pri vhodu sta naknadno fotografirala načrt! Z glavo sem butal ob skalo, kako se tudi jaz nisem tega spomnil. Še dobro, da sem imel čelado …

Moram priznati, da smo se na usposabljanju vsi neizmerno zabavali. Dobro, saj naučili smo se tudi kaj, to že, ampak jamar je jamar, pa če je Italijan ali Slovenec. So imeli italijanski reševalci dobro vino vedno pri roki in če si bil pameten, kar Slovenci smo, si le vsake toliko vzkliknil Viva Italija, pa je teklo, da je Trst naš, se pa itak vsem žvižga.

Zadnji dan so se ga nekateri malo napili, kakor se seveda spodobi, pridni Slovenčki smo se pa že kmalu po polnoči v postelje spravili, ker nas je čakala dolga pot. In sta v svojih posteljah ostala le dva Italijana, ki sta spala v naši sobi, vsi ostali so bili s spalkami vred na travi pred graščino.  A zakaj tudi »naša« Italijana niso odnesli ven?! Saj so poskusili, to že, ampak vi verjetno ne poznate Erkija, kakšen je, če mu spanec pravičnega kratiš, če to sprašujete! Je tako znorel, ko so prišli po naša dva, da sem še celo jaz hotel kar sam iti s spalko na travo pred gradič!
Zadnji dan smo še vse skupaj analizirali, jim pošteno povedali, da smo se imeli fajn, da so čudoviti ljudje in da res iskreno upamo, da se še kdaj dobimo, da pa če smo k njim prišli z mislijo, da italijanske reševalne tehnike ne štekamo, zdaj to pač vemo, ne le mislimo.
Na koncu smo pa ko boleki morali še na mojre, itak, če smo bili pa tako blizu in smo ga ves čas gledali iz hribov! Res je, da smo bili na peščeni plaži edini v gojzarjih in v bundah, kar nas pa absolutno ni motilo. Morje je pač morje. Smo vtaknili prst v vodo, nikar ne mislite, da nismo. Vsi!

Viva Italija, res!

Aja, talepe fotke so iz Marka Z. ifona telefona …

Nasvet

14. novembra 2017 Komentiranje onemogočeno

Odhajamo na vajo v Italijo z italijanskimi jamarskimi reševalci. Predvsem bomo tehnike primerjali in po potrebi kaj spremenili ali dodelali, da bomo bolj kompatibilni. Saj načeloma ni težav. Če je skupna vaja ali intervencija, se skupine formirajo tako, da so kompatibilni skupaj, a vseeno. Dobro je vedeti, kako in kaj počnejo sosedje. Pa če mene vprašate, je itak največji problem jezik. Vsi znajo angleško, Italijani pa tega ne potrebujejo, jih je dovolj, da se imajo s kom v italijanščini pogovarjati …

Ampak, kakor se rado zgodi, ko sem dopoldne vstal in se po prvih nekaj kofetih odločil, da opremo skupaj vržem, ker časa pač ni bilo več veliko, sem v ustih začutil oteklino. Saj sem jo poskusil ignorirati, kaj mi je pa drugega preostalo, potem sem se pa spomnil, da bom en teden v italijanski divjini, kjer zobozdravnik ne bo ravno za ovinkom! No, saj tudi pri nas ni, zato sem kar takoj svojega poklical, da mu pokažem, kaj imam to v ustih in da mi pove, da grem lahko na vajo. A, kot rečeno, ko gre vse na kup, gre tudi zobozdravnik. Na dopust!

Sem se odpeljal v zdravstveni dom in začuda me je nek mlad zobozdravnik sprejel. Kar nisem mogel verjeti. Očitno je res še mlad in se še ni naučil, kako se v Sloveniji streže tem stvarem. Je pogledal tisto mojo bulo, povedal, da se mi je zagnojil nekakšen žep ob zobu globoko na nebu in zadevo kar prerezal. Ter v luknjo potem nabil nekakšno nitko za drenažo.

Ko sem vstal s stola, mi je pa naročil, naj čez dva dneva pridem tisto nitko zamenjat. In me je zabremzalo. Da me ne bo, tam pa zobozdravnika tudi ne bo, sem domneval. In je potem malo razmislil, ter našel rešitev.

Da naj tisto nitko po treh dneh ven potegnem kar sam, potem pa z zobotrebcem občasno v luknjo pobezam, da bo tisti žep odprt in se bo lahko dreniral. Hm. Evo, nisem zdravnik, ampak to bom pa znal.

Itak mi je nitka takoj ven padla, že ko sem naslednjo kavo pil, bom pa vsaj tistii nasvet z zobotrebcem upošteval. Če bo šlo pa kaj narobe, pa ni vrag, da tam med italijanskimi reševalci ne bi kakšnega dohtarja zame našli …

Razlika

6. novembra 2017 Komentiranje onemogočeno

Ker sva se zadnjič z Anžijem že skoraj na 500 m globine v Čaganki prebila, le meter ali dva pred zavojem v meandru sva prenehala z delom, ki je obljubljal v nadaljevanje pokukati in za katerim je mogočno bobnelo, je Igor, prvo in najbolj ostro pero Dolenjskega lista, oznanil, da bo v časopisu rezerviral prostor za takšen zgodovinski preboj, mi imamo pa do ponedeljka čas, da zadevo končno res prebijemo!

In kakopak večje motivacije ni. Klemi, ki je bil prejšnji teden še bolan in ni mogel z nama na dno, je lahko le surlo zvil ob misli, da ga ob takšnem epohalnem dogodku na fotki v časopisu ne bo, nama z Anžijem je bila pa to skorajda edina motivacija. Saj za kaj drugega pa smo prijatelji, kakor da si nagajamo?!

Zgodba ima konec, kakršnega ima. Z Anžijem sva garala do 7h zjutraj, ko da sva plačana, potem sva se pa komaj do bivaka privlekla, predvsem jaz, čeprav je tudi Anži med crkovanjem proti bivaku za mano večkrat zaspal na poti!

Klemi, vesel, ker se mu je ponudila še ena priložnost, naju je okaral s popolnima amaterjema, predvsem mene in še prav je imel. Da kako se lahko spraviva k tako naporni tlaki tako globoko v tako zahtevni jami brez hrane, prve pomoči (Anži si je prst poškodoval, prvo pomoč sva imela pa v bivaku, skupaj s hrano in vsem!) in s premalo vode!?

Jaz sem se še malo na starost izgovarjal, ki da me je končno ujela pa na pomanjkanje kondicije, a kljub vsemu sem lahko le sklonil glavo in priznal amaterizem …

V petek zvečer je imel Klemi (končno!) predavanje o svojem skoraj mesec in pol dolgem jamarjenju v Mehiki, kjer je številni publiki razlagal, kako so res živalsko garali in dva tedna sploh ni šel iz jame (sem na srečo sedel poleg njegove izvoljenke in sem jo malo zakuril, da kako je lahko v Mehiki tako priden, doma se mu pa še žarnice ne ljubi zamenjati ali smeti ven nesti in morda se bo kaj prijelo, bom poročal), potem pa so se s Tičarjem in Jasno odpravili v bivak pri Čaganki. Jaz sem se z Dejanom in Jasninim sinom Blažem gor pripeljal v soboto dopoldne, ko sta bila Klemi in Tičar že na poti proti dnu Čaganke in zgodovinski fotografiji v Dolenjskem listu.

Moram priznati, da bi šel raje z njima na dno (in v zgodovinski zapis v Dolenjski list) kakor samo do konca Sedemdesetmetrce s sestro, nečakom in Dejanom, čeprav sem tudi pri samo turističnem obisku Čaganke kar užival. Nam je kar dobro šlo, kljub temu, da ima mali šele dobrih 14 let in njegov ata še malo več preveč kilogramov kakor mali let, pa za na dno res še nisem bil psihično pripravljen po zadnjem amaterskem fiasku …

Ven smo prišli še podnevi, nekaj spekli na žaru, potem so oni odpeketali domov, jaz sem se pa v bivaku h knjigi spravil. Polna luna mi je nabijala v faco, da bi lahko skorajda brez luči bral, zunaj je veter šumel skozi drevesne krošnje, v peči so prasketala drva, v omari sem našel nutelo ter pobrskal še za žlico in ko je bilo vse že čisto kičasto, se je oglasil vox. Jamski telefon, torej. Ki ga nisem pričakoval vsaj še nekaj ur ne. Ponavadi odstopanje od načrtov v jami ne pomeni nič dobrega, a tokrat sem pričakoval novico o prebitju polkilometrske globinske meje in sem skočil k telefonu ko tiger. Kar malo sem bil verjetno celo fovšen v prvih trenutkih, kaj pa vem, a me je fovšija v hipu minila, ko sem doumel, kaj mi Klemi razlaga.

Da dol se je meander spremenil v ozek in nizek rov (kar sem sicer vedel) in ker sta delala v neprepihanem okolju, sta se zastrupila z ogljikovim monoksidom! In se komaj komaj, z zadnjimi močmi, privlekla do meandra v Kalahariju! Ko mi je opisoval simptome, slabost, zadihanost, zaspanost, pomanjkanje moči, glavobol …, sem kar sebe in Anžija zagledal teden dni prej na istem mestu!

Itak da me je zaskrbelo, a me je pomiril, da sta iz tahudega ven, da CO potrebuje kakšnih 8 ur, da zapusti telo, da bosta nekaj pojedla, v bivaku eno odspala, zjutraj pa odšla po opremo, ki sta jo pustila dol in se napotila proti površju.

Pa ko je tožil o glavobolu, sem mu predlagal, naj kakšno tableto poje, takrat je pa malo pomolčal. Kar me je začudilo. Potem je pa priznal, da je nima. Kar me je še bolj začudilo! Klemi, napol dohtar, pa brez tablete proti bolečinam?!

Se je izkazalo, da jih sicer ima, a je vse skupaj na dnu pustil, ko sta ven iz meandra v skrbi za življenje bežala! Kar ni nič drugače kot pri nama z Anžijem, ki si je teden dni prej poškodoval prst in sva imela prvo pomoč v bivaku. No, krajevno je drugače, vsebinsko pa sva bila tako midva kakor Klemi in Tičar brez prve pomoči!

Seveda mu nisem očital amaterizma (to sem mu šele potem, ko je prisopihal ven!), le čez kakšno uro sem mu prek voxa za bolj miren spanec spustil en nežen komad iz telefona. Je povedal, da ga je slišal in ni preveč pizdakal, da sem ga motil, kar je v moji knjigi pri Klemiju že uspeh!

Spala sta boljše kakor jaz, ki sem zgoraj spet preveč zakuril in sem bil non stop zunaj, da sem se hladil, okoli desetih dopoldne pa sta sporočila, da sta šla po opremo dol in da gresta počasi ven.

Sem čmuril na sončku, malo bral in malo kuril, potem sem se pa golaž spravil pripravljati, da ju pričakam, kakor se spodobi, če že v Dolenjski list ne bosta prišla.

Okoli treh popoldne sta priblatarila ven in moj prvi preblisk je bil, da bi zakurblal svojega jamarskega Fiata in ju dal malo pod izpušno cev sedeti, da šok s svežim zrakom ne bi bil prehud. Pa sem si premislil, kakopak.

Domov grede smo seveda premlevali o nevarni situaciji in o simptomih, ki opozarjajo nanjo (pustimo ob strani, da je Klemi ravnokar končal z urejanjem priročnika za prvo pomoč v jamarstvu, kjer je o zastrupitvi s CO vse zaobjeto, pa da sem jaz pred časom prevedel priročnik o nevarnostih v jamarstvu, kjer je nevarnost z zastrupitvijo s CO tudi detajlno opisana!) pa kako se bomo dela v bodoče lotili, ker misel o fotki v Dolenjskem listu nas namreč ni zapustila.

Malo pred prihodom v Novo mesto je pa prijatelj povedal, da svoji predragi ne bo povedal, kaj se je zgodilo oziroma kaj bi se kmalu zgodilo. Da je ne bi naknadno skrbelo! In sem moral kar malo pomolčati. Ker sem očitno povsem drugačen od svojega prijatelja. Jaz sem svojo predrago soprogo namreč kar takoj, ko sem izvedel, kaj se jima je zgodilo, poklical. In ji povedal, da tisto, ko sem ji par dni nazaj razlagal, da sem star in brez kondicije, da sem se komaj iz jame privlekel, ne drži. Da sem skoraj crknil le zato, ker sem se s CO zastrupil, da sem bil samo zato brez moči. Naj se ve!

Ura več

31. oktobra 2017 Komentiranje onemogočeno

Sem Anžiju, ki ima rojstni dan en dan pred mano, poslal čestitko in mu iskreno priznal, da sem mu hotel za darilo dati Čaganko, poglobljeno na 500 m (še kakšnih 10 m manjka!), a da se mi potem ni dalo garati v jami, pa mi je že naslednji dan poslal sporočilo, da je tudi on meni želi dati enako darilo in da je najbolje, da greva med prvonovembrskimi prostimi dnevi kar skupaj dol in se obdarujeva. Pa saj se nama čisto zares ni dalo, a ker je Klemi, ki na dnu najbolj zagriženo gara, še vedno bolan, se je obema zdelo, da bi bila pa super fora, če magično globinsko mejo prebijeva, ko njega ne bo. Enako se je zgodilo za 300 m, ko je tudi garal in garal, ob preboju ga pa ni bilo, posledično je zatorej manjkal tudi na fotki v časopisu, enako je bilo za 400 m. Kaj bi bilo boljšega, če mu to udariva še za pol kilometra?!

Itak se nama res ni dalo, a ker je Klemi stegnil surlo ob novici, da greva na preboj brez njega, sva potem pač morala iti. Že zaradi fore!

V soboto sva se toliko obirala, da sva v jamo vstopila šele okoli 8h zvečer, zato sva dol kar potegnila in se parkirala v Kalahariju, kjer imamo na globini 450 m bivak, že po dobrih dveh urah. Sva si skuhala makarone z mesnim ragujem, ker za garanje človek potrebuje energijo, a ker sva uporabila premajhen lonček, sva jih seveda zažgala. In posledično tudi zelo malo jedla!

Na trenutno dno sva prisvinjala okoli polnoči in ko sva se spravljala k delu, sem nama za ritem prek telefona najprej spustil živahno glasbo. Anžija je zaskrbelo, če imam dovolj polno baterijo, ker nekaj energije da mora ostati še za fotko v Dolenjskem listu, ko bova prebila magično mejo, drugače drkanje Klemija ne bo imela smisla, a sem ga nemudoma pomiril. Pa če za fotko ne bi bilo več dovolj moči v bateriji, bi uporabil pa kakšno staro fotko s kakšne od prejšnjih akcij, saj kdo bo pa vedel. No, Klemi bi vedel, samo pisma bralcev pa tudi ne bi pisal v protest …

Ob nekem starem rokenrolu se je Anži torej k delu spravil in začel skalo v ozkem in blatnem meandru razbijati, jaz sem si pa kot asistent že veliko vrečo za smeti pripravljal, da jo oblečem, da me ne bo preveč zeblo, ko je zavpil. Ko v jami kdo od bolečine zavpije, še posebej, če je to zelo globoko, je to vedno znamenje za skrb. In je tudi mene kar zmrazilo, nič ne tajim. Je prijatelj zavpil, da mu je odlomljen kamen stisnil prst in se je z muko privlekel do mene, da je resno, sem pa vedel, še preden je slekel rokavico. Ker mu je bilo od bolečin slabo in se je le s težavo zadrževal, da ni bruhal.

Ker sva oba jamarska reševalca in odgovorna jamarja, imava vedno s sabo prvo pomoč. Na srečo sva jo imela tudi tokrat, a ker sva jo pustila v bivaku v Kalahariju, ki je dobro uro matra skozi grozljive ožine oddaljen od tam, kjer sva se namenila delati, sva mu prst, ko ga je končno izvlekel iz rokavice in je bil že otečen ko hrenovka, s počenim nohtom in groznim hematomom, lahko le v papirnat robček zavila! Tega sva pa imela s sabo …

Sem bil prepričan, da sva z akcijo zaključila, a sem seveda delal račune brez Anžija. Da če se meni ljubi razbijati, mi bo on pa podajal orodje. Tako velika želja je bila po fotki v Dolenjskem listu brez Klemija, kaj naj rečem.

Sem pljunil v roke, kaj sem pa hotel, čeprav je bil že pred odhodom na akcijo moj namen pljuvati v mlajše prijateljeve roke in potem tiste vreče za smeti za ohranjanje toplote sploh nisem potreboval. Mi je bilo itak ves čas vroče za popizdit!

Anži je res asistiral ko profesionalec, vmes tudi večkrat zakinkal, kamen se je lomil, prebijala sva se naprej, firbec je vlekel in vlekel, potem sem pa enkrat vmes čikpavzo udaril in na uro pogledal. Ki je kazala pet zjutraj. Jaz pa popolnoma brez energije, ker si za dol niti hrane nisva prinesla, saj sva šla »samo malo« nižje od bivaka …

Sem povedal, da sem nekaj utrujen in da ne morem več, Anži je pa medtem toliko k sebi prišel, da je kar on prevzel. Da kakšno urico še lahko. In sva res še kakšno urico nabijala z mojo asistenco, a sva pozabila, da se je vmes enkrat ura na zimski čas prestavila in sva dol v nemogočih razmerah torej na polno garala skoraj sedem ur! Torej vsaj uro več, kakor sva nameravala.

Saj morda si mislite, da urica gor ali dol, in morda sem si tudi jaz tako mislil, a ko sva se končno spravila nazaj proti bivaku, je prišel hladen tuš. Sem se zvlekel skozi prvo ožino in crknil od utrujenosti. Počival par minut in se zvlekel skozi drugo ožino in tudi po njej počival par minut. In tako vse do bivaka, pa vedeti morate, da je do Kalaharija vse skupaj ena sama ožina, kjer se človek niti na kolena največkrat ne more spraviti, kaj šele da bi se vzravnal! Me je Anži pred odhodom opozoril, da bom moral transportko z vrtalnikom, baterijami in vsemi potrebščinami jaz nositi, pa je na koncu izpadlo, da je moral in torbo trogati in meni pomagati! Milijonkrat mi je moral koleno podstaviti, da sem sploh oprijem dobil za poriniti se naprej, če je kaj stokal zaradi bolečin v prstu, pa ne vem, ker sem sam preveč stokal. V zadnji ožini pred bivakom, ki je najhujša od vseh, je pa naredil napako in mi povedal, da jo je Erki razširil po svoji meri in čeprav Erkija ni bilo poleg, se mu vseeno opravičujem za vse grde besede, ki sem jih kakšnih 15 minut na njegov račun trosil, ko sem se trudil premagati morda 4 m! Celo tako daleč sem prišel, da sem Anžiju predlagal, da 15 m od bivaka, ko nisem in nisem mogel gor, on spleza mimo mene in mi dol samo astrofolijo vrže in gre spat, da jaz bom pa kar tam zakinkal, pa na srečo ni obupal in sva se potem nekako le oba prebila do šotorčka!

Sem bil vesel, ko da sem že ven prišel, čeprav je bilo nad nama še 450 m zemlje in sem si takoj pogrel liter vode, od katere sem en del za kofe porabil, v preostanek pa magnezijevo tableto raztopil. Ko mi je Anži ponudil zažgane makarone z ragujem, sem pa skoraj bruhnil že ob misli, da bi tisto moral spraviti v želodec!

Sva se okoli devete ure v nedeljo zjutraj spravila v bivak in spalni vreči in menda v hipu zaspala. Še prej pa sva se malo kregala, ko je prijatelj zahteval, da budilko nastavim. Itak se mi je zdelo, da budilka ni potrebna in da bova spala, kolikor bova potrebovala spanca, pa mi ni dal prav. Da ko sta se s Klemijem v Črni gori brez budilke spravila v spalke, sta se prebudila šele čez 12 ur, da v jami menda čas drugače teče. Mene misel na 12 ur spanca ni povsem nič vznemirjala, a sem potem vseeno zaradi miru v hiši (no, bivaku) nastavil budilko, še prej pa sva se malo kregala, koliko spanca potrebujeva za regeneracijo. Kompromis je bil 6 ur, nad to prijatelj ni hotel iti.

Sem se strinjal, da 6 ur le ni tako malo in nastavil budilko, a seveda nisem računal na tisti liter vode z magnezijem, ki je na vsaki švoh dve urici na pipico pritisnil in sem traplal po jami ko zombi!

Ko naju je budilka iz spalk vrgla, sva najprej nekaj pojedla (jaz s težavo suho klobaso, Anži pa z užitkom makarone z ragujem!), potem sem si kavico privoščil, ko sva že pospravljala, je pa Jasna iz zgornjega bivaka prek jamarskega telefona poklicala. Je ravno prišla. Sva ji povedala, da bova ven verjetno crkovala in da večerje, ki nama jo je ponudila skuhati, ne potrebujeva, ker da bo zagotovo že spala, ko bova ven pokukala. Pred odhodom na površje sva se, ker sva imela prvo pomoč, posvetila še prijateljevemu prstu. Ki ga raje sploh gledal nisem, da ne bi bruhnil! Povoj ni prišel v poštev, ker potem ne bi mogel natakniti rokavice, zato si ga je ovil s tenko sterilno gazo, katero sem zaščitil z izolirnim trakom. Pa ker nisem doktor, sem zadevo itak preveč zategnil, da je prijatelj malo zacvilil in malo mu je slabo vmes postalo …

Ven sva se, otovorjena ko bosanska konjička, odpravila v nedeljo okoli šestih popoldne. V spodnjih delih mi je šlo bolj počasi, nič ne tajim, čeprav sem si kljub za odtakanje vode z magnezijem prekinjenem spancem očitno nabral dovolj energije, da sva v bivak na 250 m prišla v treh urah. Sem si itak takoj scmaril kavico, a še preden sem napravil prvi požirek, sem plastično skodelico preveč stisnil in se je vrela tekočina zlila po moji roki, da me je potem kljub blatu in mrazu grelo do vrha, del sem pa po Anžiju polil, čeprav kave ne pije!

Sem si novo skuhal, ker človek kavo pač potrebuje, Anži je pa kar ven potegnil. In je on ven prišel še v nedeljo, jaz pa že v ponedeljek, kakšno uro za njim.

V zakurjen bivak, toplota je prijala, pa večerja tudi, ki jo je Jasna vseeno naredila. Ja, ne boste verjeli, Makarone z mesnim ragujem!

So teknili, moram priznati, pa toplota tudi, pa kavica tudi in voda z magnezijevo tableto, pa čaj z limono …

Anži se je domov odpeljal z mojim avtom, s sestro sva se pa kar v postelji spravila. Kofetek in čaj in voda so me na vsaki dve uri iz bivaka preganjali, peklenska vročina pa prav tako na dve uri na mrzel zrak, da sem malo do sape prišel, ampak oboje ni bilo zelo skoordinirano in sem bil več zunaj ko noter!

Vmes sem še Grdinu poslal sporočilo, da ni šans, da grem še kdaj v Čaganko, vsekakor pa ne že v torek, kakor sva načrtovala, da greva v kamin pogledat, kaj dogaja.

Čaganke imam dovolj za vsaj en mesec, sem si razlagal, a ko je zjutraj prišel naš predsednik Zdravko, da gresta z Jasno malo kondicirati do bivaka na 250 m, sem šel pač z njima, kaj sem pa hotel. Če gre seniorska sekcija novomeških jamarjev v jamo, jaz pač ne morem manjkati!

Ven sem malo hitreje potegnil, očitno mi vso energijo še ni pobralo, zunaj je pa medtem Klemi elektriko v bivaku porihtal in mesnine na žaru spekel. In je bilo s kavico in radlerjem na soncu življenje spet lepo, ampak proti večeru smo se pa vseeno domov odpravili, energije za kamin z Grdinom namreč ni bilo!

Domov sem prišel že v mraku, tako da sem že na daleč videl, da luč v mojem jamarskem vozilcu, s katerim se je odpeljal Anži, gori. Se mi je maščeval za zaviranje v jami, vem. No, ko malo k močem pridem, bo na porivaj vžgal, se ne sekiram …

Ja, do 500 m globine (še) nismo prišli, sva pa z Anžijem vsaj kakšnih 25 m naprej potegnila po meandru, če ne več in bo slej ko prej tudi to prišlo!

Skoraj ujeto

25. oktobra 2017 Komentiranje onemogočeno

Ko sem se vozil z mojim jamarskim Fiatkom, sem že kakšen mesec nazaj opazil, da bo kmalu naklepal 200 000 kilometrov. Saj ne, da me kaj dosti zanima število prevoženih kilometrov na jamarskem vozilcu, ker servisa itak ne delam na njem (no, saj ga tudi na Švedu ne, ga odpeljem k mehaniku), le opazil sem pač. Potem sem se pa nenadoma spomnil, da mi je pred časom Grdin pokazal posnetek na svojem telefonu, ko so se številke na števcu njegovega Saabka obrnile na neko veliko okroglo cifro in je vse skupaj uspel posneti. Še celo dnevni števec kilometrov je prej enkrat sinhroniziral z generalnim števcem, da se je potem vse skupaj naenkrat obrnilo na same ničle!

Me je kar fasciniralo to, moram priznati. Mislim, razmišljati moraš o tem, če drugega nič, da v pravem trenutku števec dnevnih kilometrov ob pravem trenutku pritisneš in sinhroniziraš. Pa še pozoren moraš potem biti, da vse skupaj ujameš s telefonom!

No, sem torej pred kakšnim mesecem opazil, da se bo števek na Fiatku premaknil na 200 000 km in sem se opozoril, da moram to posneti. Brez veze, kar tako, da recimo Grdinu pokažem, da znam biti tudi jaz pozoren in ujeti pravi trenutek.

Saj potem o števcu ali Fiatu kaj dosti nisem razmišljal, ko me je pa zadnjič Klemi prosil, če ga v trgovino peljem, da nabaviva nekaj stvari za v jamo, sem pa kar samega sebe pohvalil, ko sem brisalce za avto opazil na polici. Pa nisva bila v trgovini z avtodeli! Cene so bile hecno nizke, sem vedno mislil, da so brisalci dražji in sem zastokal, kakopak. Bi jih namreč kupil, ker me že kar nekaj časa motijo, ko ropotajo po steklu, saj sem enkrat pozimi ponesreči strgal gumico (so bili primrznjeni na steklo, pa se mi ni ljubilo počakati, da jih gretje odtali), a nisem vedel, kakšne dolžine morajo biti. Če bi šel domov, da bi zadevo zmeril, pa se zagotovo ne bi vrnil v trgovino, toliko se pa že poznam.

Je Klemi vprašal, čemu takšen stok in ko sem mu razložil, da bi brisalce kupil, pa ne vem dolžine metlic, je kot pravi možak vzel telefon in na internet skočil. Ker na internetu je pač vse. Pa saj to sem vedel, nisem pa vedel, kateri model Fiata imam in kateri letnik. Na srečo je to vsaj približno vedel Klemi in mi v hipu povedal, katere dolžine moram nabaviti. Pa natančno takšnih dolžin na polici seveda niso imeli, sem oba kupil centimeter daljša. Sta bila res tako poceni, da se mi ne bi zdelo skoda stran ju zabrisati, če ne bi odgovarjala. No, saj ju ne bi stran zabrisal, kolikor se poznam, bi ju poskušal skrajšati in bi ju enkrat vmes popolnoma uničil, vmes bi pa stara seveda že tudi polomil in v smeti zabrisal in bi potem moral kupiti originalne brisalce, kar pa zagotovo ne bi bilo več tako poceni …

No, brisalca sta okej, že delata. Eden je sicer malo predolg in briše tudi malo po zraku, ne samo prednje steklo, a me ne moti. Glavno, da ne ropota. Plus kar enostavno ju je bilo namestiti, sem samo en plastičen delček odlomil pri montiranju.

Zdaj moram najti še pokrovček za tekočino za pranje vetrobranskega stekla, sem ga zadnjič enkrat odlomil in zgubil in zdaj vsa voda ven odšprica, ko se po makadamu proti Čaganki vozim. Sem začasno zadevo rešil s srebrnim lepilnim trakom in dela.

Aja, filmčka, kako se števec prevoženih kilometrov na 200 000 obrne, pa ne boste videli. Sem bil res res zelo pozoren, da bom zadevo ujel in sem skoraj jo, pa me je potem med vožnjo nekaj zmotilo in ko sem naslednjič pogledal, je že bilo, kolikor je bilo. Saj mi je bilo malo nerodno, priznam, a sem vseeno vzel telefon in pritisnil. Da pokažem Grdinu, da znam tudi jaz. No, da skoraj znam …

Dobrodošlica

20. oktobra 2017 Komentiranje onemogočeno

Ponavadi se ko kokoši razbežimo, ko nas šefica sili v urejanje našega novomeškega reševalskega centra, tokrat smo pa skoraj vsi prišli. Ker je bilo res samo še nekaj malega detajlov za postoriti za likof in je Tanja delavce izbirala tako, da je nasrkal tisti, ki je imel obe roki v žepih in ne samo eno. Plus še inventuro smo naredili, ker se itak bliža konec leta. Veliko stvari nam ne manjka, torej smo po vajah dobro pospravljali opremo iz jam, en kos vrvi imamo pa celo viška. A ga bomo kar na majhne koščke razrezali, ker niti za konja privezati ni več dober, tako smo ga pokonzumirali!

Ko smo končali, nas je pa še Grdin obiskal, da je napravil eno gasilsko s pripadniki novomeškega jamarsko reševalnega centra. In smo se s kombijem zapeljali par sto metrov od centra, da smo imeli v ozadju Krko. Ko nas je razvrščal za dober kader, se je pa ravno med njim in nami avto zaustavil in je starejša Novomeščanka izstopila in nam zaželela dobrodošlico na Dolenjskem. Res, si ne izmišljujem. Dobrodošlico na Dolenjskem je izrekla jamarskim reševalcem iz novomeškega reševalnega centra.

Sem si rekel, no, evo, lepo je biti reševalec, pa četudi samo jamarski, ljudje nas opazijo, cenijo, celo dobrodošlice nam izrekajo. A se je zelo hitro izkazalo, da jo je bolj ko ne firbec zaustavil. Jo je zanimalo, če je kakšna nesreča in je oprezala za naše hrbte ko jastreb, da bo kaj ujela.

Smo ji pojasnili, da ni nobene nesreče, da se bomo le fotografirali. In je pokimala in še kar sumničavo pogledovala okoli, kje je kakšen v jamo zasut, ko se pa kar ni hotela umakniti iz kadra, saj je bila res med nami in Grdinom, smo jo morali zaprositi, če se lahko malo umakne. Ker nama uniforme pa to …

Je razumela, se je umaknila, pa še enkrat nam je dobrodošlico zaželela mimogrede. Ma, kaj bi tajil, sem bil vesel, lepo je biti dobrodošel, pa četudi samo doma …

Napačna izbira

17. oktobra 2017 Komentiranje onemogočeno

Zadnjič enkrat sta Tico in Bizi neki kilograme telesne teže primerjala, kdo je več dol snel pa to in seveda sem slišal, sem moral slišati, ko je Bizi kot mimogrede navrgel, da jih še ene pet dol vrže, potem gre pa v Čaganko. In sem ga zagrabil, kakopak, take stvari vedno slišim. Ker bo pa tistih pet kilogramov verjetno še dolgo dol dajal, sem mu predlagal, da lahko kadar koli pred zimo pride k bivaku pred Čaganko z motorko, da moramo drva za zimo pripraviti. Potem je pa on zagrabil, kakopak, ker kadar koli mu motorko omeniš, pa on ne presliši.

In mi je v nedeljo že popoldne naročil, naj grem zgodaj spat, ker bova v ponedeljek zjutraj zgodaj začela drva žagat pri bivaku. Sem mu po pravici povedal, da lahko vse obljubim, tudi da bom šel v nedeljo zgodaj spat, da bom v ponedeljek zgodaj vstal, ampak da rezultat bo pa enak, kot če mu ne obljubim – v ponedeljek zjutraj me ne bo videl. Pa iskrenost pri mojem prijatelju, ki kadar zagrabi, zagrabi ko pitbul, ne zaleže. Me je zajahal ko kavboj konja, kadar ga lovi sto indijancev, brez najmanjšega namena, da razjaha, da sem mu res obljubil, da bom poskusil čim bolj zgodaj vstati. Pa saj sem res imel namen, prisežem, ker drva v bivaku potrebujemo, kakor pravijo pri Igri prestolov, zima prihaja, a se potem na telefon, ko me je Bizi klicaril, enostavno nisem več oglašal. Sem mu napisal, da ko vstanem, pokličem, da bom res poskusil čim bolj zgodaj, a da sape naj ne zadržuje.

In sem, verjetno malce zaradi nezavedne nervoze, oko res odprl že ob devetih zjutraj, po slabih štirih urah spanca. Pa kakopak ni bilo dovolj zgodaj za Bizija, me je v še bolj zgodnem sporočilu že obveščal, da je buden in da zadržuje dih. Sem vdan v usodo vzdihnil in skočil pod tuš, ko sem šel potem pa h kofeavtomatu, sem pa že dva njegova klica zgrešil. A si jutranje rutine nisem dovolil uničiti, sem si skuhal kofe in potem na vrtu še časopisa malce prelistal, ker brati ju nisem utegnil, je telefon zvonil. Sem dragemu prijatelju napisal, da se mu ne oglasim, dokler druge kave ne spijem in se poskusil osredotočiti na dnevne novice, kljub temu, da je telefon kar cingljal in cingljal. Je prijatelj sporočal, da tudi on kofe pije, samo da ga pije s težavo, ker hkrati zadržuje dih. Sem ga ignoriral, a ko sem z Dnevnika na Delo presedlal, me je že spraševal, če kofe uvažam, da tako dolgo traja in sem obupal. Sporočil, da skočim po klobase in sem v eni uri gor.

V trgovini je bilo malce gneče, zato sem v Bistrico, kjer naj bi se dobila, ker do bivaka ne zna priti, je bil šele ene desetkrat tam, prišel pet minut kasneje, kakor sva bila dogovorjena, njega pa seveda še ne bilo. Sem počakal deset minut, potem pa poklical. In je bil kakopak še doma! Dobre pol ure proč!

Sem se kar k bivaku odpeljal, vmes me je pa njegovo sporočilo ujelo, da oni trije bodo takojci gor. Moram priznati, da nisem hotel trzniti, čeprav sem imel samo dve klobasi in dva sira. Je potem sam dodal, da pripelje še njegovo zverino Nerota in sebe in štilarco. In da za psa ima on hrano …

Pri bivaku ni telefonskega signala, kako mu je uspelo priklicati me in sporočiti, da se je v hosti povsem zgubil, se mi tudi sanja ne! Ker potem za navigiranje je pa signal spet izginil. So mu pa na srečo tam neki gozdarji pomagali, oni vedo, kje je jamarski bivak!

Zgodaj zjutraj okoli dvanajstih so se vsi trije res prikazali pri bivaku, potem sva kakšno uro kofetkala, je bilo res lepo sonce, potem sva pol ure psa iskala, ki je nekam izginil, potem sva se pa končno v drva zagledala, zaradi katerih sva se pravzaprav sploh dobila. Smo bili jamarji pridni in smo po hosti malce debelejše veje pobrali, ki so ostale od podiranja dreves, le narezati jih je bilo potrebno. Kar je za Bizija ajncvajdraj, da če imamo samo to, se je čudil, da on bo to v roku od takoj zradiral!

Pa ni, kakopak, ker je vmes ugotovil, da tako pač ne more delati, če so veje kar nametane na kup, da morava kozo narediti. In sva jo, kaj pa je to eno kozo narediti v uri in pol, vas prašam!? Saj bi jo še dlje delala, ampak sem mu zagotovil, da naj jo naredi le tako dobro, da bo par let zdržala, da potem bomo pa drugo naredili. Če bi jo delal za deset let, bi bila namreč še danes gor!

No, kozo sva postavila k vejam, sem mu jih par eno za drugo naložil gor, da jih je posekal, potem je pa ugotovil, da prepočasi podajam in je veje na ognju prijaznejšo dolžino narezal kar direktno na kupu. Brez koze, kakopak!

Potem sva pol ure spet psa iskala, nato sem kofe skuhal in kosilo, potem sva pojedla, potem mu je pa na sončku dolgčas postalo. Da greva še druga drva iskat, za katere sem mu povedal, da so pri vhodu v Čaganko. Sem na hitro še en kofe skuhal, ker kdo bi tako garal v lepem sončnem dnevu in ko sem si nataknil delavsko gumirano rokavico, da vročo džezvo z ognja vzamem, je skočil pokonci, velel, naj se ne premikam, skočil do avta in se vrnil s svojo rokavico. Da gumirane rokavice niso dobre za vroče zadeve (kar sem sicer vedel), ker se plastika stopi in ti popeče prste, preden jo uspeš sneti. Da naj poskusim z njegovo rokavico, profesionalno gasilsko. Sem poskusil in je res delala, nič me ni peklo! Je ves ponosen razložil, da kevlar in usnje sta res zakon in da naj še malo polena na ognju razmečem v lepši kup. Sem se bal, da bom rokavico poškodoval, pa mi je zatrdil, da on je že na kepe žerjavice premetal z njo in da naj se kar ojunačim. In sem se, priznam, me je malo firbec matral! Sem najprej previdno zagrabil nekaj tanjših žarečih vej in jih bolj v sredino ognja položil in ker je rokavica delala, sem še eno debelo žareče poleno zagrabil, da mu lokacijo popravim. In me je vmes zagrabilo, kakopak. Vročina. Je udarila čez profesionalno rokavico, da sem jo komajda uspel sneti, preden sem mehurje dobil! Ko sem si prste hladil v mrzli vodi, je pa strokovno ugotovil, moj dragi prijatelj reševalski, da morda je pa rokavica res že popustila, ker jo že par let v avtu vozi in neumnosti z njo počne …

Sva pokofetkala in se spravila še k Čaganki po veje, kakšnih sto metrov proč. Je takojci ugotovil, da tako nikamor ne bova prišla, če bova po dve in dve nosila in je zahteval, da grem gor s samokolnico. Bolj sem mu razlagal, da je pokvarjena, bolj je silil. Dokler je res nisem gor odpeljal in je vanjo nametal za tovornjak vej. Ko je nisem mogel premakniti, je ugotovil, da je pokvarjena, saj je kibla, v kateri so bile veje naložene, direktno na kolo pritisnila in zavirala na polno. Ga ni motilo, jaz sem vlekel, on je rinil, vmes sva ene petnajstkrat vse skupaj prevrnila, a ni obupal. Potem sva pol ure psa iskala, jaz sem za kofe pristavil spet, prijatelj je pa motorko vzel in tiste veje kar tam nažagal na manjše kose. In potem zahteval, da spet pridem gor s samokolnico. Upirati se mu nima smila, zato sva naložila na polno spet, jaz sem vozil, on je pa za mano pobiral, kar sem stresal. Stresal pa sem, stresal, ko da imam kiper!

Potem sva pol ure psa iskala, potem je samokolnico popravil, potem sva vse skupaj zvozila do drvarnice v nekaj vožnjah, potem sem kofe pristavil, da likof udariva, ker sonce je tudi že zašlo, a ko sva kofe spila, sva drva še v drvarnico zmetala. Pa čeprav sem ga prepričeval, da bom to naslednjič.

Ne, ko Bizi zagrabi, zagrabi na polno! Si moram zapomniti, da za naslednjo zimo naročim drugega žagarja, takšnega, ki ne bo tako k delu silil! No, saj potem, ko je trda tema na zemljo padla, se je pa za hip umiril ob ognju, s pivom v rokah, a ko ga je spil in psa našel, se je že oziral okoli, kaj bi še lahko poštimala. In sem ga kar domov nagnal, ker kar je preveč, je pa preveč. Pa še med vožnjo me je poklical, da gor je še en kup vej videl, da tisto bova pa naslednjič. Da je drvarnica do strehe polna, ga pač ne zanima …

Ko sem se malce bolj domu približal in do dobrega telefonskega signala prišel, me je pa Grdinov mail ujel, če koga v Mariboru poznam. Sem ga kar poklical in mu povedal, da poznam. Pa je mirno odvrnil, da je že prepozno za to informacijo, da je samo še 15 km od Maribora. Me je kakopak zanimalo, kaj je kupil, da mora še danes dobiti, pa je odvrnil, da enkrat za spremembo nič ni kupil, da mora le na pošto odnesti priporočeno pismo, ki mora imeti današnji datum, ko rok za neko pritožbo poteče. In ker je to pozabil narediti, ko so pošte odprte, zdaj divja v Maribor, kjer je edina pošta v Sloveniji, odprta do polnoči.

In me je bolelo, res me je bolelo, ko sem mu moral zastaviti vprašanje, zakaj tega ni naredil na novomeškem Petrolu, ki je tudi odprt celo noč …