Zadnja pot

27. julij 2016 0

Pametni se učimo od pametnih. Izkušenih. Smo tavhali v Kostanjeviški jami par dni, spali pa v šotorih na travniku. Vsi smo šotore postavili čim bližje hiši, kjer smo jedli, pili in počivali, le Uroš ga je pritisnil na povsem drug, oddaljen konec travnika. Sem malce mislil, da je asocialen ali da ima rad mir ponoči ali že kaj, a ko sem se zgodaj zgodaj zjutraj prebudil povsem prepoten in skoraj dobesedno zbežal iz šotora v senco ob hiši, se je Uroš  primajal šele čez kakšno uro, lepo ohlajen in nasmejan. Da pametni zvečer pogledajo, kje je vzhod in šotor postavijo tako, da je zjutraj čim dlje v senci … Sem to vzel na znanje, čeprav mi vzhod in zahod delata težave in ponavadi potem kar v skupino šotor pritisnem, ker mislim, da večina že ve, največkrat sem pa seveda opazoval, kam ga je Uroš pritisnil in se mu prislinil. Pred Hudo luknjo, kjer smo večkrat taborili in sem dobro vedel, kam najprej sonce posije, sem ga premeteno postavil tako, da bom čim dlje spal v senci, čeprav ga je Uroš postavil daleč stran, kamor sonce najprej posije. Sem se, ko sem odhajal spat, v sebi hihital, da se tudi najboljši zmotijo in zjutraj komaj čakal, da sem mu to pod nos nesel. Pa se ni kaj dosti sekiral, le vprašal me je, kako sem spal. Sem moral priznati, da slabo, ker je v šotoru poleg mojega Anžič tako žagal, da nisem očesa niti zatisnil in je med smehom pojasnil, da pametni pogledajo tudi, kdo ima šotor poleg, ne le sončne lege … Sem se potem spomnil, da je Anžič v Kostanjevici spal v avtu kakšnih 30 m od mojega šotora kar v avtu in se mi je čudno zdelo, da spi v prižganem vozilu, a sem mislil, da ima gretje prižgano ali kaj, da tako močno smrči se mi pa niti sanjalo ni … Sem se naučil torej tudi tega in v bodoče skupaj z Urošem šotor postavljal čim dlje od Anžičevega, čeprav ga imam rad, a ko smo enkrat prav tako pred Hudo luknjo šotore postavili proč od Anžičevega, je malo pred spanjem Uroš svojega prestavil, meni se pa ni ljubilo. In itak nisem nič spal, ker je poleg naju šotor postavil Maksi, ki je zjutraj ponosno priznal, da je Anžič zanj amater, ki žaga le pri vdihih, Maksi pa zaropota tudi pri izdihu. Uroš se je pa spet smejal. Da moraš biti ves čas čuječ in opazovati, kje so smrčači …

Dobro, saj je tudi njega kdaj shabilo, se očitno zgodi tudi najboljšim. Nekje na vaji v Bosni, ko smo vsi že postavljali šotore, je Anžič hodil od enega do drugega, kdo bi ga sprejel, brezdomca, ki je pozabil šotor, prvi ga je pa nagnal proč prav Uroš. Da ga ima sicer rad, a toliko pa spet ne in da naj gre Bosancem težit, ki ga še ne poznajo! Sam je šotor postavil pa tik ob šotor Marka Z., ki edini ne smrči, še od mene se je distanciral, da sem preglasen. A ker je bilo Anžiču nerodno težiti Bosancem za prenočišče, je ponoči, ko smo iz jame prišli, najprej priskakljal do mene, ki sem mu z velikim veseljem pokazal, da je v mojem alpinističnem miniaturcu prostora dovolj ravno samo zame, Tico ga je prav tako argumentirano odpravil, se ga je pa na koncu usmilil Marko Z. In sta imela potem Uroš in Anžič glavi oddaljeni eden od drugega morda le 20 cm!

Danes smo Uroša spremili na zadnjo pot. Pa se ga seveda ne bom spominjal samo po takšnih dogodivščinah! Vsakič, ko bom šel v jamo, ga bom hote ali nehote priklical v spomin – ker je bil odličen učitelj in mentor in ni bilo vprašanja ali zagate, da bi on ne imel odgovora!

Kruh! Zelenjava! Sir!

24. julij 2016 0

E-pošto s takšnim naslovom sem dobil od Petra (no, nekaj več klicajev je bilo, a ne bodimo malenkostni) zadnjič enkrat, ko sem čmuril pri Čaganki in mi ni bilo nič jasno. Sem najprej mislil, da je slab signal kriv za nerazumevanje, da sem kaj spregledal oziroma se ni naložilo, potem mi je pa končno potegnilo. Človek mi je poslal svoj jedilnik. Smo se s sogarači pri občinskem glasilu dogovorili, da en takšen day off udarimo in ker kakopak drugačnega kakor v jami ne poznam, sem jim to predlagal in so začuda zagrabili. Pa ker sem že nekaj star in posledično tudi malce izkušen, sem povprašal Saro, če so vsi vsejedci ali ima kdo kakšne pomisleke proti mesu, švicnjenem na žaru. Da se mi ne bi zgodilo kakor ministrici za obrambo, ki nam je, jamarskim reševalcem, lani predala novo reševalno vozilo, v zahvalo smo ji pa reševalno vajo na steni pokazali in Drago je čudovit golaž skuhal. Ga je začel cmariti že ob pol sedmih zjutraj, ko smo se ob dveh popoldne pa končno pred krožnike usedli, je pa nekdo pritekel do njega, da je v ministričini ekipi tudi en vegetarijanec, kaj ima pripravljeno zanj. Je bil malček v zadregi, se mu je prav videlo, mu je košata bela brada nekaj trenutkov poskakovala gor in dol, potem je pa zagrabil štruco kruha in jo s stoičnim jebajga izročil sprašujočemu. Če je ta potem tisto štruco odnesel k nemesojedcu, pa ne vem več …

No, jaz sem se pripravil, sem torej že prej prašal in dobil odgovor, da je takšen med nami samo Peter. Potem mi je pa Peter še jedilnik poslal in me rešil muk, ker poleg nagvircanih mesnin znam v Mercatorju seveda kupiti tudi kruh, paradižnik in papriko in sir, samo danes ga potem itak ni bilo, je imel neke druge obveznosti. Sara, Meta in Urban so bili pa olimpijski, šele par sekund pred spustom v prvo brezno v Čaganki sem izvedel, da se Meta boji višine, Urban je pa klavstrofobičen (no, ni točno vedel, le tak občutek je imel). In mi je še malo bolj vroče ratalo kot sicer, a potem ni bilo sile, Meti je srčni utrip narastel le toliko, kolikor ji običajno naraste v fitnesu, je zavpila iz globine. Urban je pa tudi preživel, saj prvo brezno je prostorno, prostora za klavstrofobijo torej več ko dovolj. Sara je bila pa Sara, smo že bili skupaj v jami, ona bi dolgrede lahko še nogavice spletla, če bi plesti znala …

Smo se spustili še v drugo brezno in so bili prav navdušeni, ko sem jim povedal, da smo že krepko čez 50 metrov pod površjem, malo so bili razočarani le nad jezerom, ker so videli le neko majhno “lužo”, pričakovali pa verjetno zadevo z italijansko gondolo na površini. Pa da se bomo še v tretje brezno zarinili, verjetno tudi niso pričakovali, saj so imeli vsi oblečene nedeljske trenirke in talepe gojzarje in mi je bilo kar malo hudo, ko so se prvič fino zamazali. Še posebej se mi je srce trgalo pri Sari, ki je šla pred obiskom podzemlja k frizerju in ko se je zarinila v blatno luknjico, sem ji hotel kar prijeti dolge lase, da se ne bi umazale, a sem imel preveč usrane rokavice za kaj takšnega! Smo s turističnim obiskom potem končali, ker za globlje nisem imel več štrika pripravljenega, pa malo jih je tudi že mraz grizel v rokice, mene pa kmalu ne več, ker sem moral splezati eno stopnjo višje in potegniti najprej Urbana gor, ki bi mi pomagal potem še s puncami. Saj načrt je bil kar premeten, a sem manever izvajal v ozkem dimniku, kjer prostora za manevriranje kaj dosti ni bilo in sem mislil, da me bo vročinski udar. Potem naj bi z Urbanom skupaj potegnila gor Meto, ki je dosti lažja, a je bil izhod iz brezna tako zoprn, da sem še njo potegnil ven s protitežo in kljub njeni drobni teži spet krepko švicnil. S Saro je bilo potem lažje, ker smo bili že trije. Sem splezal še prvo brezno, da jih potegnem ven, a sem malce spremenil načrt. Sem se odločil, da najprej potegnem ven Saro, ki je najlažja, potem mi ona pomaga z Meto, ki je tudi lahka, potem pa vsi trije ven potegnemo še Urbana. In načrt je bil dober, to moram povedati, ampak sem že pri Sari tako štrikal plus zunaj je bilo vroče, da ni bilo za nikamor, oba skupaj sva zaradi zoprnega izhoda komaj izvlekla še drugo žensko članico ekspedicije, vsi trije skupaj smo pa potem crknili, preden je na sonce prišel Urban. Iz nas se je kadilo ko iz indijanskih konjev po večurnem kavbojskem pregonu, Urban je pa v tropski vročini še kar nekaj časa vztrajal oblečen, da ga je podhladitev minila …

Potem pa seveda pivo ali dve pa mesnine nad žerjavico (pa skoraj bi se tragedija zgodila, ker Meta kar nekaj časa ni opazila, da se dim vali v njeno najlepšo torbico za v fitnes in jo je malo pozno umaknila ter zdaj ne ve, ali je morda pri naslednjem obisku zaradi vonja ne bodo postrani oziroma čudno gledali!) potem pa še zabremzanje v najboljši bistriški gostilni. Kjer smo si naročili dvojčke, torej kavo s špricarčki, za dobro vago smo dobili pa še sveže spečeno pecivo, ki je bilo dobro za prste polizat! Doma smo bili šele proti večeru, a temperatura še ni padla pod 30, tako da je bilo verjetno kar okej, da smo bili na hladnem dalj časa …

Nikoli preveč

14. julij 2016 0

Predraga soproga je prišla z morja in razveselili smo jo z miljon žehtami, ki jih je morala oprat, da se ji je kar pralni stroj zasmilil. Še dobro, da je bilo vroče in je dobro in sproti in hitro sušilo. In ker je vročina kar trajala, smo končno tudi bazen postavili in kakopak so danes že prišle nevihte. Vmes je pa še poštar prišel, sva zadnjič z Grdinom po Decathlonu šnjofala in kupovala stvari, ki jih sicer ne potrebujeva življenjsko, je pa kul, če jih imaš. Mi je tam tudi šotor, ki ga ekspresno postaviš, v oko padel, sploh ni bil drag, a šotorov imam že kar nekaj, in ga potem nisem kupil. Doma sem pa potem zadevo na njihovi strani še malo strokovno pregledal, na Tubi preveril, če se res tako z lahkoto postavi, kot reklamirajo in ga potem kar naročil. Saj šotorov nikoli ni preveč, če mene prašate … Dobro, ker je bilo zaradi dovolj visoke cene že brez poštnine, sem še par drugih stvari v košarico zabrisal, kar tako, da jih imam, mogoče jih bom kdaj potreboval, saj v garaži imam dovolj prostora, plus žena zelo poredko zaide tja! Pa še eni gojzarji so mi v oko padli, znižani, in se predraga moja ni preveč pritoževala, je pa vsekakor omenila, da jih imam že kar nekaj. Pa ni bilo mišljeno kot kritika, saj jo poznam, le ugotovila je. Pa hecno se ji je zdelo, da nosim samo sandale ali pa gojzarje. Kar sicer absolutno ni res. Res pa je, da vsakič, ko me na razprodajo pelje, da mi čevlje kupi, spotoma pograbim še ene gojzarje. Ker so tudi poceni. Tokrat sva šla pa v trgovino po sandale, so mi stare dobesedno razpadle. Pa ful so mi bile všeč! Sem nekaj godrnjal, da lih so mi k srcu prirasle in so že crknile, mnogo prehitro, pa sem potem po starih fotografijah preveril njeno trditev, da jih imam že najmanj deset let. In sem jih res imel toliko časa. Saj če so okej in so udobni, ni treba menjat, dokler ne razpadejo ne?! No, smo kupili podobne, ker povsem enakih niso imeli, čeprav sem sitnaril, pa še na razprodaji so bili. Dokaj ugodno sem jih fasal, čeprav jih še ne nosim rad, bom potreboval kakšno leto ali dve, da se navadim, plus malo se morajo umazati in izrabiti, da bojo tapravi. Gojzarjev pa potem nisem vzel, čeprav imam v garaži res dovolj prostora, a tisti edini, nad katerimi sem se res zaslinil, niso še bili na razprodaji. Sem rekel, da zdaj sem se že nažaril in jih bom kar vzel, pa mi prodajalka ni dovolila, da naj pridem čez 14 dni, ko bodo za polovično ceno, da je neumno ne počakati. Sem kar malo trmulil, da bi jih pa vseeno vzel, če sem bil pa že tam, a ko sem na vprašanje, če bom šel v hribe v naslednjih dveh tednih, skoraj prepričano odgovoril, da ne, je kar zaključila debato. Da se vidiva čez 14 dni. Kam gre ta svet, vam povem, če ti še prodajalec zadeve noče prodat!

Sem pa zavil še v knjigarno, ko sem šel ravno mimo, sem nekomu posodil Prosti pad in mi je ni vrnil in sem si hotel nov izvod kupiti. Ki ga seveda niso imeli, so ga pa naročili, da naj se oglasim naslednji teden. Sem pa dve drugi knjigi kupil, sta bili tudi na razprodaji, bom lažje počakal …

Torej, nov šotor imam, se komu lušta taborjenje? Samo mora priti s svojim šotorom, kakopak, v novem bom prvič spal sam …

Vijugava pot

11. julij 2016 3 comments

V soboto smo neko jamo čistili v Dolenjskih Toplicah in se je med delavce dal zapisati tudi eden naših letošnjih mlajših jamarskih pripravnikov. Ker potrebuje kilometrino, pa čeprav samo iz manjše onesnažene jame. A čeprav je volja močna, je meso šibko, če so ate na dopustu nekje daleč proč in čeprav je morda dan prej iskreno mislil kilometrino nabirati v jamici, je ponoči na neki žurki očitno prišel do točke, ko je kozarček po grlu dvignil plovček v želodčku v stanje “bolimebrigazacelsvet” in je natočil krepko čez žejo. In potem ni nabiral jamarske kilometrine, temveč cestno. So ga v času, ko so se ostali že proti jamici vozili in je bil že kar krepak, vroč dan, opazili, kako je vijugave kilometre peš nabiral v smeri doma. Saj pot načeloma niti ne bi bila tako dolga, če si jo z opotekavim korakom ne bi podaljšal za dvakrat, trikrat, ko je sproti še širino ceste meril … Ja, osamljena je takšna hoja ponavadi, in dolga …

Danes ponoči sva pa z Grdinom na zagrebško letališče po Klemija skočila in njegovo Jerico, sta se s potepuškega dopusta po Ameriki vrnila. Pobrala sva ju srečno in pravočasno, ravno ko je Klemi razlagal, kako je hotel v nekem parku manjšega medveda s poprovim sprejem nagnati, a je njegova Jerica zbežala in ji je moral slediti, tako da se ni mogel možakarsko dokazati, je pa Grdin utihnil. Ne zaradi drame v Ameriki s Klemijem in izbranko njegovo, saj ta se je očitno srečno končala, če sta domov prišla, le z avtoceste smo med skorajda neosvetljene predmestne zagrebške ulice zapeljali. Se je Grdinu rahlo rahlo risal vprašaj nad glavo in je v prvem križišču celo malo omahoval, a ko sem vprašal, če ve, kam vozi in ali naj GPS na telefonu zalavfam, je njegovih 20% postalo 100% in je zabrundal, da točno ve, kje smo in odločno zavil v levo. Pa v naslednjem križišču in naslednjem in še naslednjem je bil tudi še zelo suveren, ko smo pa že med nekimi neosvetljeimi skladišči vozili in je bilo Klemija še bolj strah kakor v ameriških hostah, sem pa GPS zalavfal. Ki ga pa Grdin absolutno ni potreboval in ga celo zanalašč ni hotel poslušati, le slučajno je v križiščih zavijal v tisto smer, v katero nas je vodil striček iz telefona! Smo domov prišli torej malce kasneje kot bi sicer, ampak saj je tudi predmestje Zagreba ponoči tu in tam potrebno videti …

Pa prepozni tudi nismo bili, saj smo kljub temu, da je lokalni trgovec z zdravo prehrano že zaprl svojo štacuno, vseeno dobili burek …

ovinkci

Laži malo bolj

9. julij 2016 0

Danes sem tam nekje pri snežniškem gradu vodil literarno delavnico. Super pokrajina, a kaj, ko sem moral že sredi noči na pot! No, večinoma ženske so bile čudovite poslušalke, tako da je skrb, kako bom vse skupaj izpeljal, kmalu izpuhtela. Če bi pa Grdina poslušal, pa razloga za skrb sploh naj ne bi bilo. Ko sem mu povedal, da bom vodil delavnico o pravljicah, je le zamahnil z roko. Izibizi, le malo bolj ko običajno laži, pa bo …

Voda bo

4. julij 2016 0

Žejni ne bomo, voda nam teče v grlo, je pred časom dejal Vitomil Z., mi pa tudi ne, saj si je danes Dare vzel čas in prišel k bivaku poštimat žlebove, da bomo vodo stregli v cisterno. Saj smo jo tudi zdaj, ampak samo s polovice strehe. No, če sem pošten, s četrtine. Za pol strehe je žleb sploh manjkal, za eno četrtino je bil pa v napačno smer nagnjen … Je Dare med delom povedal, da mojih blogovskih špehov sploh ne more brati, da prebere le vsako tretjo vrstico, Lenka, ki me je danes poleg kavice spravila še v dodatno dobro voljo, saj je pridodala sladkor z voščilom za novo leto in božič, je pa še bolj skromna, prebere samo vsako peto, zato moram biti kratek. Torej, žleb, s katerim vodo v cisterno lovimo, sem namontiral jaz in sem bil kar ponosen, saj je bil to sploh prvi žleb, ki sem ga od blizu videl (spredaj nad vhodom ga je pa bolj profesionalno namontiral Srečko, samo s tem samo preprečujemo, da nam ne zaliva vratov, ko iz bivaka stopimo) in šele ko je Dare začel komplicirati s svojim vesoljskim orodjem in natančnostjo, sem doumel, kako zelo slabo sem žleb pravzaprav postavil. Ma, ne bom lagal, sem bil vseeno kar ponosen, saj nekaj vode je kljub temu ulovil, plus tako dobro sem ga skupaj zbil, da ga je Dare komaj narazen dobil! Ampak, ja, mojstra pri delu je pa vseeno bilo lepo gledati, kako je vse rezal in tolkel in žagal in kovičil, jaz sem pa samo nos radovedno poleg tiščal, saj je Dare za pomoč s sabo pametno pripeljal prijatelja. No, pa mesnine sem na žar vrgel, to pa znam, so teknile, ja, pa za gorivo sem skrbel. Ker če pa tega ne bi bilo, se pa mojstrov motor takojci zaustavi, ko agregat, ko zmanjka bencina! Testa z vodo za likof nismo napravili, saj je Dare zatrdil, da je padec ravno pravšnji (2 mm na 1 meter!), na moje neumno vprašanje, zakaj pa večji padec ne sme biti, mi je pa skoraj vročino izmeril. Da kako bi bilo pa to videti, postrani žleb, da bi mu špindlersko licenco nazaj vzeli!

Pa enga rdečga smo pri Lenki še dobili, brez tega ne bi šlo, zdaj pa naj dež kar pride, mi smo pripravljeni!

Razcapani leopard

2. julij 2016 0

Če imaš dolg jezik, te zagotovo ob prvi priložnosti kdo potegne zanj! Sem na blogu stokal, da sem zdolgočaseni samohranilec, kar je predraga soproga na morje odpeketala in se je Marko E. nemudoma, iz čiste dobrote, odločil, da to mojo težavo reši. Mi je poslal mail, da me vabi v Paradano. Porabiti mora lanski dopust in da ne bi šel čisto v nič, torej s sedenjem pred televizijo in čohanjem po riti, v Paradani rije ko jaz v Čaganki. Malo sem ga imel na sumu, da se mu v jamo pravzaprav ne da čisto zares, saj je bil dol dva dni prej z Božičem in v treh dneh dvakrat na takšno akcijo riniti ni čisto mačji kašelj, a si je verjetno rekel, da bo poskusil, pa kar bo, pač bo. Prodajal mi je akcijo pa čisto tako, kakor da jo sploh noče prodati in verjetno me je to potem premamilo. Ene 500 metrov globoko je delovišče. Prav, sem odvrnil. Pa jama je ful mrzla, kakšni 2 stopinji ima, dobro se obleči. Prav, sem odvrnil, saj malo hladu bo itak pasalo, ko je pa zunaj tako vroče. Ozko je za popizdit, skor ko Čaganka. Prav, sem odvrnil, saj ožine imam rad, mi pomenijo izziv. Kakšnih 12 ur bova not, dela je veliko. Prav, sem odvrnil, saj sem bil v kakšni jami tudi po več dni, buhpomagi. Pa velik opreme je za nosit, si bova breme malo razdelila … Okej, tukaj sem pa prvič potem malo trznil. Sem razmišljal, ali naj se pretvarjam, da je slab signal in da nisem dobro slišal in kar prekinem, pa klinc gleda vse skupaj, ampak saj malo treninga in kondiciranja pa res ne more škoditi tu pa tam. Prav, sem odvrnil. Blata ni pa nič, je dodal na plus stran. Evo, tukaj je pa moj dragi prijatelj pa v temo brcnil. Blato imam rad in ta podatek me je pa skoraj odvrnil od akcije, a sem si rekel, da človek pač vsega ne more imeti na eni akciji in sem spet pritrdil, da pridem. Je potem tudi prijatelj zavzdihnil, da torej bo očitno res spet moral v jamo in da sva se dogovorila, ko je pa kot mimogrede omenil, naj bom ob 8h zjutraj pri njem, sem pa akcijo skoraj skenslal! A je potem nisem, zakaj bi človeku dopust uničil zaradi takšne malenkosti!?
Po dobrih dveh urah spanja sem bil že v avtu in nekaj čez osmo zjutraj pred Markovo hišo v Logatcu. Tam pa klasično mama preverjanje. Vodo imaš? Imam, liter. Uf, premalo bo, dehidriral boš. In mi je ruknil še eno plastenko, ki sem jo pa požrl še pred jamo, da ne bom preveč nosil. Kakšno kavo piješ? Petrolovo, sem mu pokazal, že tretjo, a ga je zanimalo, kakšno mi nalije v termovko. Sem se kar stopil, priznam. Malo mleka in malo sladkorja, če lahko izbiram in je malo pomlekcal in malo posladkal in v termovko nalil. Čist preveč prijazno, čeprav sem termovko potem moral jaz nosit, a kaj bi cepidlačili! Za jest imaš? Hm, sem si kupil kilo kruha in narezano salamo, samo se mi je to zdelo preveč za v transportko in sva se potem ustavila v pekariji, da sem nabavil neke sirovke, ki so bolj prijazne za transport. In napravil klasično napako, ker sem eno hotel pojesti kar med vožnjo v njegovem avtu. Sem pozabil na prvo pravilo, da pri njem se ne svinja in ne drobi. Mu je malce pritisk dvignilo, kot da bi dve močni kavi spil, verjetno, potem sem pa celo pot do Paradane (skoraj eno uro vožnje po hosti) razmišljal, ali naj mu pritisk dvignem čez vse mere in ga vprašam, ali lahko v njegovem avtu enega prižgem. Nisem imel jajc, ne tajim …
Nekaj čez deseto sva se zarinila v jamo. V kateri so včasih sekali led in je res ledenica. V Paradani sem bil že pred leti, na JRS vaji, in mi je ostala v lepem spominu. Brezna do 900 metrov globine, samo pičiš. A sva zavila v drugo smer, na delovišče, ki so ga odkrili lani. In sem dobil čisti deja vu občutek, ko takrat, ko so me spravili v Feranovo bužo. Sem mislil, da se bom po štriku spustil v 300 m globoko jamo, pa sem v bistvu 300 m globoko prepešačil čez nemogoče ožine! Paradana je ista, le s to razliko, da imajo ožine v meandrih ostre kamnite špice, ki so mi kombinezon že takoj na začetku povsem raztrgale! Če se ni zataknila jamarska oprema za vrvno tehniko ali pas (kar se je, vedno!), se je pa kombinezon. In ko sem potegnil, je samo rrrrsssskk naredilo. Na koncu mi je ven gledala cela rit in prav bal sem se, da bom ven prišel brez ene hlačnice! Sem prav videl gospodarja JRS Murčka, kako me bo prvič, ko me bo videl v takšnem kombinezonu, v rit brcnil, da kaj počnem z opremo, saj že zdaj ni bil zadovoljen, ko je bila oprema vsaj približno dobra! Ampak sem kmalu nehal razmišljati o opremi, ker so bili meandri kar zahtevni. Kljub temu, da mi je Marko E. pomagal s prasico in nasveti, je šlo težko, nič ne tajim. In jama sploh ni bila več mrzla, prav vroče mi je bilo! Nekje na polovici poti sem izboril čik pavzo, plus kofe sem si natočil, ko sva končno na delovišče prišla, sem pa še preostanek od pol kile kave požrl, ker vode itak nisem imel več! Pa hlad je tudi udaril, tako da sem se kar pogosto zapodil na delovišče prijatelju pomagat, da sem se vsaj malo ogrel. Plus en svedrovec sem zabil, ker se je zadnja vrv malo drgnila ob skalo, a sem ga zabil tako, da bi na izpitu zihr padel, če bi zabil takšnega! Tolažil sem se s tem, da je jama tako zajebana, da se čez tisti svedrovec zihr ne bo veliko ljudi peljalo …
Po kakšnih petih urah sva z delom zaključila, saj je v baterijah zmanjkalo energije. Malo sva razširila in podaljšalo rov, še morda dve akciji in se bo že lahko pokukalo v kakšno dvajsetmetrsko brezno, za katerega vemo, da je zadaj. Kamenje lepo pada dol …
Ven je šlo pa počasi. Na srečo sem vedno vedel, kje v meandru je najbolj zajebano, ker so na kamnitih rožičkih viseli deli mojega kombinezona in sem zadevo bolj previdno vzel in je nekako šlo.
Ene dve ali tri čikpavze do gor sva udarila in Marko E. ni premočno nergal, dvakratni obisk jame v treh dneh pusti sledove tudi na najboljših. A je vseeno pomagal z mojo transportko in se čez ožine vračal prijazno ko Lesi. Ker se ven ne dvigaš po štriku temveč se prebijaš in plezaš po ozkih meandrih, se mi niti sanjalo ni, kako visoko sva že in sem mu verjetno šel krepko na živce, ko sem ga vsakih 10 minut vprašal, koliko imava še do ven. Je enkrat vmes izjavil, da sva že skoraj na polovici in sem se začel smejati, ker sem mislil, da se heca, saj sem bil crknjen, ko da sem dvakrat Paradano ven splezal. A se ni! Sem potem zahteval, da se naslednjič, ko ga prašam, enostavno zlaže, ker drugače se bom zjokal. Je sicer poskusil parkrat, a ni najbolj prepričljiv lažnivec!
Ko sva se zguzila čez zadnji dokaj zajeban menader, ki so ga poimenovali Glista, sem se povsem z zakuhano mašino spet zaustavil s čikpavzo in ob pogledu nazaj v meander nekaj pizdakal, da to ni glista ampak ženski spolni organ. Po obliki mu je čist podoben, majkemi, le veliko bolj ozek je! Za dokaz bi lahko priložil kakšno fotografijo, a sem bil preveč mrtev, da bi poiskal fotoaparat …
Nekako je šlo tam nekje do zadnje stopnje, ko je potrebno kakšnih 50 m splezati po vrvi in moram priznati, da se mi 50 m še nikoli ni zdelo taaaaakoooo dolgih. Še krči so se pojavili v rokah in seveda sem takoj dobil pod nos, da to je pa zato, ker sem premalo pil in da naslednjič naj si še magnezijeve tabletke omislim. Da pametni jamarji to pač vedo in nimajo krčev v rokah …
Okoli enih zjutraj sva se pri avtu končno lahko slekla in moram reči, da sva bila ko leoparda. Oba sva imela po telesu milijon modric in odrgnin in bila crknjena, da roke nisva mogla dvigniti, a ko sva se potem peljala mimo neke gostilne in morala upočasniti, ker je bilo ob cesti kakšnih dvajset pribitkov, ki so se zibali v ritmu nekega terasa benda, sva bila začudena. Da kaj to folk počne v petek zvečer! Normalni gremo v petek v jamo in potem v soboto zjutraj crknjeni od utrujenosti počasi proti domu …
Nekje vmes, okoli pol dveh zjutraj, naju je pa na cesti še Drago zaustavil, ki se je pripeljal kakšnih 60 km od doma, pogledat, zakaj še nisva doma. Evo, tako se petkov večer preživi, v skrbi za prijatelje jamarje!
Ob 2h zjutraj sem končno sedel v svoj avto in pičil proti Novemu mestu. Gretja nisem navil, da ne bi zaspal, a v bistvu ni bilo te bojazni, saj je bila cesta polna tujcev, ki so spali za volanom in vozili po sredini po črti, ko sem jih prehitel, jih je bilo pa po obeh pasovih dovolj. Kar adrenalinsko, bolj ko jama!
Nekaj čez tri sem opremo zmetal v garažo, skočil pod tuš in proti postelji, vmes pa naredil klasično napako. Sem pogledal v lonec, kaj so imeli za kosilo in potem neke špagete jedel in iz navade še časopis prebral, ko sem že časopis bral, sem si pa še kofe pritisnil, tako da sem se crknjen v posteljo zvrnil šele nekaj čez četrto. Vmes se je pa kuzla povsem razbudila in se je hotela malo igrat, a ko sem se zravnal v postelji in zaprl oči, sem tako zastokal, da jo je razigranost v hipu minila. Vedo živali, kdaj je človek mrtev …

Skrite rezerve

29. junij 2016 0

Tudi letos ob odhodu na dopust ni šlo brez težav. Preljuba mi soproga je samo na hitro enkrat probala, če morda bi pa letos jame zamenjal za morje spet (sem odkimal, da bi mi glavo skoraj odvijačilo, kakopak), potem so se pa dopoldne dlje od kuzle poslavljali kot od mene, preden so sedli v avto in odpičili. A še dobro druge kave nisem spil, ko je že priletelo sporočilo, naj v njeni beli torbici v črni denarnici poiščem njeno vozniško, ga poskeniram in pošljem na mail. Itak da sem skočil ko tiger, da naredim zahtevano, sem si kar predstavljal, kako jo bogico tam na meji maltretirajo in samo name čaka, da jo rešim. Torbico sem našel (jo je dobro opisala), denarnico tudi (jo je tudi dobro opisala), naprej se je pa že zakompliciralo. Saj me vedno fascinirajo ženske denarnice in njihova vsebina, kaj vse uspejo stlačiti v tisti košček usnja, a če nisi ženska, potem seveda iskanega ne najdeš. Naj sem še tako pretikal po ženini denarnici, vozniške nisem našel. Milijon kartic, to ja, večinoma neke za članstvo v trgovinah in popuste in kaj ti jaz vem kaj še vse (tiste pomembne je itak imela s sabo), za en kamion računov in garancij in potrdil, vozniške pa nikjer. In sem poklical, ker sem jo bogico že videl, kako čaka v kakšni pisarni na meji, a se je oglasil zlati najmlajši sin. Ker mami je šofirala. Je niso zaustavili na meji, le spomnila se je, da je vozniško pozabila in se je v izogib morebitnim prihodnjim težavam želela pripraviti. Je mali povedal, v katerem predalčku ima vozniško in sem pogledal in je res bilo, poleg je bilo pa še kar nekaj denarja. In sem zastokal, da je tudi denar za na morje pozabila, pa oba sva morala na bankomatu dvigniti, ker je višina dviga na eno kartico pač omejena. Je bilo nekaj časa v telefonu tiho, potem je pa mali počasi povedal, da mami ni pozabila denarja. Da ga ima s sabo. Sem gledal tisti kupček in vztrajal, da ga je pozabila in je bilo spet malo tiho, potem je pa mali še bolj tiho povedal, da to je skrita rezerva. Itak da sem bruhnil v smeh, ker jaz recimo nisem tako skrben, nobene skrite rezerve nimam, moja predraga skrbna soproga pa zdaj tudi ne več. Kar sem itak povedal malemu, ki je prenesel mamici. Da skrita ni več. Pa rezerva tudi ne več, ker če bo zmanjkalo za sladoled, pico, čokolado ali pa kaj tretjega, vsaj dokler se ne vrne z dopusta, vem kam skočiti …

No, na morje so potem srečno prišli, jaz pa danes še uživam v radostih velike postelje samo z eno osebo (kuzla je še majhna in ne šteje, čeprav se raztegne in razkomoti ko velika!), potem me pa tudi ne bo. V jamah je bolj prijetno, majkemi! Samo še družbo moram najti, vsi se nekaj na službe izgovarjajo, celo turistična vodička, ki se je dve leti po riti praskala, je spet začela pot potiti tudi nad zemljo …

Seks na stara leta

28. junij 2016 0

Seks na stara leta je ena takšna fama, o kateri nimam povsem razjasnjenih pojmov, a se bojim, da mi bo itak kmalu vse jasno, saj nisem več zelo daleč od tega, da izvem vse o vsem iz prve roke. Namreč, če mlade vprašaš, to starci itak ne počnejo, starci pa seveda zatrjujejo, da skačejo še ko zajci … Pa saj mi to spanca ne krati, a tu in tam pride tema tudi na to, če se le dovolj dolgo pogovarjaš oziroma sediš v pravi družbi. Zadnjič smo v najboljši bistriški gostilni sedeli za bogato obloženo mizo, smo ravno vso mrvo pospravili in potem tisti dober občutek nad opravljenim delom še potenciraš z dobro hrano in mrzlo kapljico. In če je mrzle kapljice preveč, se hitro izve tudi kaj, česar recimo niti nisem hotel izvedeti. Je starejši možak (ki je sicer garal, ko da je 40 let mlajši!) enkrat vmes precenil, da je bilo vsega dovolj in se je tako po možakarsko zagledal v svojo ženo ter povedal, da bosta zaključila, odšla domov. Da je bilo dela na vročem soncu več ko dovolj, energije povrnjene s hrano takisto, hladne kapljice krepko čez žejo pa tudi. Da tuš in postelja kličeta. Itak smo vsi glasno nasprotovali, da tako prijetne družbe ne gre razbijati in kaj bi domov silil, če je na mizi še vsega dovolj in preveč, pa šal in anekdot iz preteklosti tudi še ni zmanjkalo, pa itak prva lastovka, ki vstane od mize, za sabo potegne še druge, a se možak ni dal. Da gresta domov, da je bilo vsega dovolj in še preveč, da ne more niti grižljaja več vase spraviti in niti požirka ne po grlu, da tuš in postelja pač kličeta. Saj smo ga razumeli in smo vztrajali le zaradi lepšega, a ko ga je nekaj let mlajša soproga (pa še vedno krepko v zrelih letih!) verjetno opogumljena s kakšno stekleničko piva preveč, veselo vprašala, če bosta seksala, ko domov prideta, se je možakarjeva odločenost v hipu razblinila ko milni mehurček na soncu. Je resignirano zavzdihnil, k sebi spet povlekel pred minutami odrinjen krožnik, nanj naložil še nekaj hladnega krompirja s čebulo in en šnicel, pa nov špricar si je dovolil natočiti, da je grižljaje v očitno še ne prepoln želodec pomagal poplahniti.

Jah, smeha na ta račun je bilo dovolj, kakopak, koliko je bilo vprašanje resno, pa ne vem. Glede na to, kako je potem gospa še malce si popivala, bi lahko šlo tudi za preračunan blef. Se ji še ni šlo domov, to je bilo evidentno, ampak če bi pa že morala iti, je verjetno pa potrebovala dober razlog. Kaj pa vem. Lahko da bi jo pa potem doma nenadoma začela boleti glava, bogsigavedi …

Je prišel striček k zdravniku, da bi rad modre tabletke, da vsi njegovi prijatelji po parkrat na teden še skočijo, on pa zmore največ enkrat na mesec. A mu zdravnik modrih tabletk ni predpisal, le svetoval mu je, naj še on kot njegovi parkrattedensko naskakujoči prijatelji enostavno laže …

parcek

Kura v puhalniku

26. junij 2016 Komentiranje onemogočeno

Če si porezal, pridi pa še pospravit, je rekla Lenka in sem šel, kaj sem pa hotel. Ker mrve v puhalnik pa res še nikoli nisem metal in stvari, ki jih še nikoli nisem počel, vedno vzamem kot izziv. Sem v petek okoli tretje torej zagrabil vile in v puhalnik začela nametavati mrvo, ki sem jo dva dni prej pokosil. No, pokosil sem travo, s pomočjo sonca je pa mrva nastala. Ki jo je potrebno na senik zmetat, da bo krma za ovce za pozimi. Sem si mislil, da to je izi bizi, saj mrva je lahka, a ko v vročini, ki je asfalt topila, v puhalnik zmečeš eno nakladalko, to ni več izi bizi. Začneš čutiti mišice. Saj priznam, mi je bilo zanimivo, ko sem metal po malo mrve, pa po veliko mrve, pa zbito mrvo … v puhalnik in opazoval, kako izginja nekam proti zgornjemu nadstropju s pomočjo zraka, a ko sva z Miletom nakladalko končno vso v puhalnik zmetala in je nastopil nekakšen občutek zadovoljstva zaradi končanega dela, je Boštjan že drugo nakladalko pripeljal in jo stresel poleg puhalnika. Pa ajdi jovo na novo. In tako še parkrat, enkrat vmes sva morala pa gor na senik Lenki dodat eno cev na konec puhalnika, ker sva že preveč mrve spihala gor. In če sem prej mislil, da bo vsa voda iz mene iztekla, je potem gor na seniku še dodatna voda, za katero sploh nisem vedel, da jo imam v sebi, ven spuhtela …
Tam okoli devetih zvečer je vročina končno popustila, da sva lažje v puhalnik metala (mi že nekaj časa ni bilo več zanimivo opazovati, kako se krotoviči po cevi!), končali smo pa šele okoli desetih. Kakšnih deset nakladalk smo spihali na senik, verjetno bi jih manj, če bi bolj visoko kosil in ne tako blizu gozda. A sem moral, je Lenka rekla, da če ne odkosim, se bo travnik zarasel in čez par let ne bo več nič kositi …
Smo spet bogato pomalicali ko na ohceti (jap, na kmetih je tako vsak dan), potem smo pa še malo hidrirali in je bila mimogrede pol dveh zjutraj! Mene je pa v soboto zjutraj Čaganka čakala! Sem odhitel v bivak in čeprav je bilo v bivaku še vedno ko v peči, zunaj pa prijetno hladno in velika luna, vetrič ter zvezdnato nebo, sem kar stisnil zobe in se zaprl v gajbico. Saj ni nihče zunaj ropotal, ampak to mi je bilo še bolj sumljivo in sem se neštetokrat zbudil in špičil ušesa, če kakšen kosmat z dolgimi nohti okoli domačije hodi! Sem bil že pred osmo pokonci, ker v jamo se hodi zjutraj, preden pritisne vročina, a sem še par kofetov spil, preden so priskakljali Grdin, Črt in Jasna. Z Grdinom sva želela malo pokondicirati in končno kamin v Game Overju 3D premeriti, Črt in Jasna sta mislila pa samo kondicirati do bivaka v Severnem rovu, a ko sem se med kofetkanjem malo mišic na rokah dotaknil, so se te spomnile, koliko tisočkrat so dan prej vile s senom dvignile in zabolele ko tristo hudičev. Sem premeril Črtovo pripravniško rit in precenil, da bo za merjenje z laserjem prav tako dobra ko moja in kar njega z Grdinom poslal, z Jasno sva jima pa malce kasneje sledila. Jaz z Grdinovo čelado, saj je on vzel mojo zaradi boljše luči. In mi je že med spuščanjem v jamo zaradi stiroporja, ki ga moja nima, vse ventile odprlo, da sem že dol švical ko led na soncu! Dol sva pokofetkala in pomalicala, pobrala vse smeti, splašila polha in ven pičila, Grdin in Črt sta pa kamin merila. Gor grede ni bilo tako hudo, sem se bal, da bodo mišice bolj trpele, a pri jamarjenju očitno delajo druge kakor pri operiranju z vilami! Sva s sestro zunaj vse pospravila, kavo skuhala, čebulo prepražila in klobaso, dodala še prebranac, ta je pa prijatelja ven primamil, da smo pozno kosilo skupaj pojedli, spili še radlerček in pičili v najboljšo bistriško gostilno na kofe. Tam smo pa seveda malce debatirali o metanju mrve v puhalnik in Grdin je zastavil najboljše vprašanje tedna, če že ne meseca – A si že kdaj vrgel kuro v puhalnik?! Itak da je nisem, saj sem dan prej komaj prvič mrvo v puhalnik metal, ampak ko je razlagal, kako kura prileti zgoraj ven iz cevi in ji ni nič jasno (saj po moje ji itak že sploh ni nič jasno, ne samo, ko prileti iz puhalnika!), mi je bilo prav žal, da se tega nisem sam spomnil. Okej, res je tudi, da pri Lenki še nikoli nisem nobene kure nisem videl postopati po dvorišču (ona je kakopak izvzeta!) in bi težko eksperiment udaril, kar pa ne pomeni, da je recimo prihodnjič ene ne bi s sabo prinesel …
Domov grede se je pa tako uscalo in tako so švigale strele, da je Grdin v jamarskem Fiatku sedel na sedežu ko kokoš na prečki, da se ja ne bi česa kovinskega dotikal, če naju strela udari. Jaz sem bil pa kljub temu, da sem vozil 5 km na uro, vesel, ker avtomobiček je opran, kot že dolgo ne!
Sken kamina pa, ko mi ga prijatelj pošlje …