Jama na Č in pijavka

27. novembra 2016 3 komentarji

V soboto in nedeljo naj bi šli v Čehe 2, najglobljo slovensko jamo in 7. najglobljo jamo na svetu. Globoka je 1502 m in dolga 5291 m. Straži se je namreč odločil, da je napočil čas, da se to brezno spet začne raziskovati, saj zgodba s Čehi 2 še zdaleč ni zaključena in je začel jamo po stopnjah počasi opremljati. Tokrat naj bi jo opremili nekje do globine 400 m ter tam postavili bivak, a se je akcija zaradi slabega vremena prestavila. In ker sem si čas že rezerviral za jamo, sem nekam pač moral iti. Čehi in Čaganka imata prvi črki enaki in se mi je zdelo, da kaj dosti ne bom zafrknil, če grem vsaj v Čaganko in sem poklical Grdina, če ga kaj Južni rov v Čaganki srbi. Ga je in ko mu je še predraga dovolila, da se popraska, sva v soboto nekaj čez deseto zvečer sedla v moj jamarski Fiat in pičila proti bivaku. Zakaj že v soboto ponoči? Da bova lahko malce dlje spala in kljub temu šla v jamo še dovolj zgodaj …
Gor sva najprej zakurila, nato sva povečerjala, nato sva se menila, ko da se že sto let nisva videla, okoli pol dveh zjutraj se je pa prijatelj na pograd zavlekel in v hipu zaspal. Jaz sem še malo čital, okoli treh zjutraj pa v peč vrgel še eno poleno in tudi sam legel. Na spodnjo posteljo. A komaj sem zaspal, je že prijatelj začel rogoviliti, ropotati in vpiti. Da je tako hudičevo vroče, da je mislil, da je v peklu! Je vstal, spil liter hladne vode, napravil par počepov pred bivakom, potem pa slabo uro luftal. Medtem tudi sam nisem spal, kakopak, ko je pa končno spet legel, tokrat tudi on na drugo spodnjo posteljo, je pa še meni vroče ratalo. In sem zaspal, ko se je že danilo. Budilko sem imel nastavljeno na pol deveto, čeprav je zvečer prijatelj insistiral na sedmi zjutraj in ko sem se zbudil v lep sončni dan ter pogledal na telefon, je bilo še tri minute do alarma. Ker sem bil zbujen, sem alarm izklopil in že skoraj vstal, da pristavim za kofe, ko sem se spomnil, da imam še tri minute. Sem zatorej na hitro zaprl oči, ko sem jih odprl, je bilo pa nekaj čez deseto uro zjutraj! Sem hitro vstal, si poščetkal zobe, pristavil za kofe, potem začel pa prijatelja iz postelje bezati. Ki se pa seveda ni dal! Se je obnašal ko jaz pred 30 leti, ko me je mama za šolo budila. Pokonci je skočil šele, ko sem mu povedal, koliko je zares ura in da četudi takoj vstane, v jamo zelo zgodaj zjutraj pač ne bova šla …
Načrt je bil sicer malce kondicirati, da ne bi samo brez veze dol in gor rinila, sva se odločila pa še v Južni rov pokukati za kakšnim obetavnim nadaljevanjem. A sva že na poti dol spremenila načrte. Da kaj bi se hodila matrat v Južni rov, kamor riniti je res naporno, da je že kavica v bivaku v Severnem rovu čisto zadovoljiv dosežek glede na najino kondicijo. In sva brez kakšne slabe vesti v Akustični dvorani na 200 m globine zavila na desno proti bivaku, tam spila kofe (no, dva, ker prvo Grdinovo kavo sem ponesreči prevrnil, ko sem svojo prazno skodelico odlagal), potem se je pa vseeno malce slaba vest oglasila in sva se odločila vsaj vodo iz Game overja prinesti v bivak, da bo za naslednje kavice. Sem si plastično posodo privezal za pas in sva se spustila kakšnih 50 m niže, da bo vsaj kakšna korist od najinega jamarjenja. Na dnu Game overja, kjer vedno krepko teče, imamo pod curkom postavljeno plastično posodo, v katero lovimo vodo in se na poti gor lahko tudi odžejamo. Iz nje sem ujeto vodo pretočil v plastično posodo, a ker sem bil prehiter in Grdin zadeve ni uspel fotografsko ovekovečiti, sem moral zadevo ponoviti kar s prazno posodo. Se pravi se pretvarjati, da pretakam vodo. Za dobro fotografijo vedno rad potrpim ali zaigram in sem se kljub dobesednemu nalivu torej pretvarjal, da pretakam vodo, prijatelj je pa kader lovil in ostril. In ko sem tako glumil, mi je v oko padlo nekaj na robu plastične posode. Sem najprej pomislil, da je kakšna smet, a ko sem jo hotel odstraniti, se je izkazalo, da gre za živo bitje. Kar verjeti nisem mogel, saj mi je bilo v hipu jasno, da smo jo končno dobili! Pijavko. Ko smo v Čaganki prebili globino 400 m, jo je Tico iz čistega dolgčasa fotografiral, saj sta bila z Anžijem kar nekaj časa na istem mestu, ko sta širila. Potem sta seveda prebila magično mejo 400 globinskih metrov in na beštijo enostavno pozabila, ko sem doma fotografije pretakal na računalnik, pa s fotografijami čudne jamske gliste nisem vedel kaj početi in sem jih poslal Teu. Ki je med drugim tudi jamski biolog. Se mi je zdelo, da on bi pa vedel, kaj naj se z njimi naredi. In se je dvignil pravi vihar, saj se je izkazalo, da zadeva v Sloveniji še nikoli ni bila videna, pa tudi drugje dokumentirana ni še nikjer. Zgodba o tem je opisana na naši strani v dveh člankih, TUKAJ in TUKAJ.
Potem smo seveda imeli kar nekaj akcij in kar nekaj speleobiologov se je v našo blatno krasotico odpravilo le z enim namenom, torej ujeti to našo čagankarsko glisto. Ki je pa seveda nismo več videli, kaj šele ujeli! Kar niti ni čudno, če vemo, da ima Čaganka že krepko čez 2,5 km dolžine!
Tokrat sva jo pa z Grdinom povsem nehote našla in seveda je nisva samo fotografirala! Prijatelj je iz ene od svojih dveh čutaric izlil vodo in sva jamsko živalco lepo preselila v začasni dom, v bivaku malo više še en kofe spila, potem pa se ven odpravila. In sem mu kar nekajkrat med potjo zabičal, da naj pazi, iz katere čutarice bo pil, da ponesreči edine ujete jamske pijavke na svetu, ki sploh še nima imena, ne pogoltne. Je pazil …
Zunaj sem veselo novico sporočil Teu, ki seveda kar verjeti ni mogel, proti večeru je pa z mojo sestro, ki se je slučajno na kofe v Novo mesto pripeljala, že v Ljubljano romala. Še prej me je pa še v prst ugriznila, ko sem jo iz Grdinove čutarice v plastično posodico prestavljal. Tega posnetka na srečo ni, saj moram priznati, da sploh nisem vedel, da se lahko oglasim s tako visokim glasom! Pa čisto blizu infarkta sem bil, saj ko sem z roko mahal, na kateri sem imel trenutno EDINO živo pijavko na svetu prilimano, je čisto malo manjkalo, da ni odletela v lijak in v odtok!
Zvečer me je navdušen Teo poklical in čestital še enkrat. Da dokler je v roke ni dobil, ni verjel, sodeč po fotografiji, ki sem mu jo poslal, je menil, da sva ujagala navadno glisto …
Torej, še eno zgodbo iz Čaganke smo pripeljali do srečnega konca, kaj več bodo o naši čagankarski glisti pa povedali strokovnjaki, ki jo bodo seveda pregledali po dolgem in počez …
Aja, najprej sva uspeh s švoh špricarjem zalila v najboljši bistriški gostilni, da dobrih novic kar ni hotelo biti konec, je pa spet Grdin poskrbel, ki mi je mimogrede še Fiata popravil. Mi je že par dni pri sprednjem desnem kolesu nekaj grozljivo ropotalo in sem bil že prepričan, da ga avtobritof kliče, a ker je bilo prijatelja strah voziti se s tako neizpravnim vozilom, ki je ječalo in ropotalo, se je sklonil in neko plastiko od spodaj odtrgal. Zdaj vozilce spet dela ko švicarska ura!

O avtorju

19. novembra 2016 0

Vsake toliko dobim kakšen mail od kakšnega osnovnošolca, ki ga v šoli z mano matrajo, če lahko hitr intervjujček narediva. Pa narediva, kaj pa naj, naj otrok zaradi mene cvek faše?! Saj niso težka vprašanja, to pa moram poudarit, ker drugače bi se bolj branil! Se mi je sicer čudno zdelo, koliko otrok ima intervju s pisateljem za narediti, ampak spraševal kaj dosti nisem, danes pa Katja misterij razreši. Da so ji otroci v šoli potarnali zaradi domačega branja in ko jih je vprašala, kaj je tako groznega, so ji povedali, da berejo mojo knjigo in me morajo predstaviti. Evo, priznam, se mi je kar malo zafržmagalo, saj tako grozen pa spet nisem, da morajo tako stokati, ampak baje vsi ti kilometri teksta, ki jih imam na blogu, otrokom pri domačem branju kaj dosti ne pomagajo. To je verjetno bolj za kakšnega psihiatra zanimivo, kaj pa vem, nikoli čisto zares nisem kaj dosti o tem razmišljal …

In itak da jih je povabila v svoj kabinet in jim vse povedala o meni. Se je kakopak morala pohvaliti, da se poznava, čeprav sem prepričan, da bi imel jaz njihovo veliko večjo pozornost, če bi jim kakšno zgodbico o njej povedal!

Je potem morala v razredu, kjer je na tabli pisalo moje ime, tudi sedeti in nadzorovati, pa ker so otroci pač vse vedeli, je malo po knjigi spet pobrskala. Povsem slučajno je odprla knjigo tam, kjer se očeta najbolj mahata in lasata in bo imela zdaj malo rešpekta do mene. Saj veste, pisatelj, nasilje, zihr je tudi kaj iz realnega življenja vzel …

Kakor koli, Marko Z. mi je poslal dve fotki, ki ju je naredil v Splitu, kjer smo imeli srečanje evropskih jamarskih reševalcev. Ena je, kakršnega se tudi jaz vidim, pravi možak kofetka v vetru in mrazu in ledenem dežju na robu prepada.

Druga je pa po moje bolj realna, a v svojo obrambo moram povedati, da je prijatelj fotografiral zelo zelo zgodaj zjutraj, ko še ne obratujem z vsemi bati …

Spitsko jamarjenje

14. novembra 2016 0

Evropska zveza jamarskih reševalcev je letos organizirala srečanje v Splitu. Sem se kar veselil srečanja, vidiš stare prijatelje, plus na morju bomo, sem si mislil. Pa nismo bili na morju, kakopak, čeprav je pa res, da morje in Split smo pa videli. Ker smo bili na hribu nad Splitom … Na hrvaški cestninski postaji nam je uslužbenec čestital, ker se ukvarjamo z reševanjem in nam zaželel vse dobro (ampak računal nam je pa vseeno, kaj čmo), na bencinski črpalki, kjer smo že globoko v noč iskali bankomat, nam je pa drug uslužbenec z obžalovanjem povedal, da tam ga ni, nam je pa iskreno in veselo čestital za prvo damo Amerike. In smo se tja visoko nad Split pripeljali prav židane volje! V postelje v planinskem domu smo se spravili že krepko proti jutru, saj ko preporedko srečaš kolege iz vse Evrope, si imaš veliko za povedati! Erki je naredil povsem začetniško napako in se je spat spravil med Anžiča in Maksa, da ga je ponoči kljub čepkom v ušesih ves čas treslo, ker prijatelja nista žagala usklajeno in sta se večkrat v resonanco spravila, jaz sem pa mislil, da sem pametno izbral, ko sem se na pograd nad zlatega Marka Z. skobacal, čeprav se je že kmalu izkazalo, da pač nisem. Prvič sem ves munjen vstal že ob štirih zjutraj, ko me je z nogami privzdignil povsem pod strop in sem mislil, da je že čas za predavanja, a ko sem stal potem tam ob postelji v popolnem mraku, Marko Z. je pa še spal in mi nič ni bilo jasno, je le zamomljal, da sem smrčal in izkoristil priložnost, ko pač nisem, da je v hipu zaspal. In sva to vajo potem ponovila še nekajkrat, ni mi jasno, kako se mu je ljubilo! Ko sem imel teh igric končno dovolj, malo pred sedmo zjutraj potem nisem več splezal nazaj na posteljo in sem tako ropotal, da je vstal še Marko Z. in ker nisva vedela kaj početi, sva se pa na sprehod podala na bližnji hrib. Sem imel še dva Petrolova kofeta in sva se ju odločila spiti na razgledni točki. Ko sva prišla nazaj in so bili tudi drugi že pokonci, so nas pa predvsem gostitelji spraševali, če sva na sprehodu kakšen film posnela, ko naju toliko časa ni bilo. So tam na Kozjeku menda pred leti nek pornič posneli, midva ignoranta sva pa morje občudovala, namesto da bi lokacije fotografirala in jih poznavalcem pošiljala ponosno!

Po zajtrku so se začela predavanja, prezentacije raziskovanj in razno raznih testov jamarske opreme, je bilo nadvse zanimivo, plus kavo so kuhali non stop! Kosilo je kar prehitro prišlo, po kosilu smo pa spet za mize sedli, pa še med pavzami smo se o jamarskih zadevah pogovarjali, da je čas kar letel. Po večerji so nam poljski in madžarski jamarji predstavili še njihovo odpravo v Voronjo, najglobljo jamo na svetu, v kateri so preživeli kar devet dni, poleg globine pa prav vsi jamarji na svetu poznamo tudi sifon v njej, na globini nekaj čez 1400 metrov, katerega moraš preplavati na dah! In smo itak potem jih vsi okupirali za še dodatne detajle in pojasnila, dokler hrvaški gostitelji niso začeli z video koncertom iz računalnika. Je bila glasba tako glasna, da nam je kri iz ušes tekla, a to še ne bilo nič takšnega, če ne bi spuščali zlatih hitov iz osemdesetih let. Sem gledal tiste posnetke Boney M, Euritmics, Willage People, Abba in podobnih, ki so se mi zdeli kakor iz nekega drugega sveta, ampak najbolj grozljivo sem se pa počutil, ko sem ugotovil, da še vedno poznam vsa besedila in da sem v bistvu gor rastel, ko so bile tiste pesmi še nove! Mi je bilo malo hecno, ko sem mladino gledal, ki je skakala in norela na tiste pesmi, potem sem pa naše slovenske jamarske reševalce zagledal, ki so v divjih diskoritmih poskakovali s srbskimi jamarskimi reševalci in sem takojci telefon zagrabil, da bi zadevo ovekovečil. Pa so naši jamarski reševalci, moji prijatelji, izkušeni in so takojci prenehali s svojim nemoralnim početjem, ko so opazili, da sem po telefonu posegel, druge mi je bilo pa res nerodno snemati. Se je tudi diskonoč zavlekla proti jutru, a me vsaj v soboto Marko Z. ni nič nadlegoval, saj je eno pivo spil in malo viskija povohal in je spal ko dojenček, jaz pa posledično tudi. Pa tudi najin tradicionalni pohod na Kozjek je zamudil, ki se ga potem tudi jaz nisem udeležil. Sem raje na terasi kofetkal in kofetkal in kofetkal in ko je mimo prineslo vso prepoteno in zadihano mlado in fit hrvaško zdravnico, ki je vsa vesela končala z jutranjim stokilometrskim tekom, ni razumela mojega začudenja. Sem jo namreč zaskrbljeno vprašal, če jo je kdo lovil in ko je povedala, da ne, je bilo naslednje logično vprašanje, zakaj je potem tekla …

Smo po zajtrku spet sestankovali in debatirali do kosila, potem smo se v Split zapeljali malo v civilizacijo in toplejši zrak, da so srbski kolegi lahko preverili, če je morje res slano in mokro, potem smo pa po večerji še malo sestankovali, potem se je pa spet diskožur začel. A smo se premaknili v pozna osemdeseta, čeprav so imeli glasbeniki še vedno prav neverjetne obleke in frizure! Mi je nekdo neko madžarsko arcnijo pod nos pomolil in sem jo kar nagibal, me je prav na sirup proti kašlju spominjala, ko sem zgrožen ugotovil, da so tudi mene pete zasrbele in sem se skoraj že pridružil ostalim jamarskim reševalcem pri nemoralnem početju in tudi sam dvignil ročice, sem si pa dejal, da je vrag šalo odnesel in sem se v spalnico napotil. Kjer sta bila le Erki in turški reševalec vsak s svojim Kindlom, pa sem še jaz svojega vzel in se zavalil v svojo posteljo. In je bilo prav simpatično, dokler okoli dveh zjutraj hrup v spalnico ni pregnal Anžiča, ki je imel plesa dovolj in se je odloči spat se spraviti. In se je res spravil v posteljo in me zelo kmalu zajahal, da on bi rad spal, če lahko luč ugasnem. Seveda ga nisem poslušal, ker bralnika brez luči ne bi mogel brati, a ko me je kar jahal in jahal, sem pač obupal in luč ugasnil. In potem, ko mi niti na kraj pameti ni prišlo, da bi tako zgodaj zaspal in sem se ležeč na postelji smilil samemi sebe, po pol ure pa res že skoraj od vsega hudega skoraj zaspal. A pravim skoraj, ker je v spalnico prišla tudi naša zdravnica Tina in se je možakar pa v hipu razbudil in se z njo zapletel v neko hudo debato, a sta bila vsaj toliko uvidevna, da sta vsaj poskušala biti tiha, dokler se jima ni pridružil še Maks, ki je imel tudi veliko zanimivega za povedati in so mimogrede pozabili, da so se spat pravzaprav odpravili …

A sem vseeno nekako zaspal in to celo prej, preden je Marko Z. v posteljo prišel, je bil menda med najbolj nostalgičnimi v disku!

V nedeljo po zajtrku se seveda še nobenemu ni domov mudilo, ker smo si vendar imeli za povedati še toliko stvari, ko smo se enkrat proti poldnevu pa končno uspeli od vseh posloviti, sedli v kombi in se odpeljali, pa tudi nismo zelo daleč prišli. Se je Anžič na srečo že po nekaj minutah spomnil, da je jakno pozabil in smo se morali vrniti, nazaj grede smo pa v njihovem službenem vozilu srbske reševalce srečali. Ki so se na vsa usta režali, saj so vedeli, da smo pač nekaj pozabili …

Je Anžič našel jakno, smo se še enkrat poslovili in odpeljali, po kakšne pol ure vožnje so nam pa nasproti pripeljali srbski reševalci. Tokrat smo se mi smejali njim …

In ko v kombiju na zadnjih sedežih sedijo trije dohtarji, je pot nadvse kratkočasna ter zanimiva. A ker so ravno dohtarji, ne bom povedal, kateri od njih me je vprašal, če je to naša Krka, ko smo se peljali mimo reke Krke!

Žičnice

5. novembra 2016 0

Danes sem se že navsezgodaj, pravzaprav še pred sončnim vzhodom, odpeljal proti Krvavcu. Ne na smučanje, kakopak, jamarska reševalna je imela vaje reševanja na žičnici ujetih smučarjev. Za celo Slovenijo je bil za danes napovedan oranžen alarm, da bo padalo ko iz škafa, ampak naših šefov to itak ni motilo! Saj menda nismo tam neki softiči, ki bi zaradi malo vodice kar vajo odpovedali, kaj pa, ko bo šlo zares, a takrat bomo pa sonce naročili?! Tako nekako razmišljajo, a me dež pravzaprav ni skrbel, saj ko se je na avtocesti nekaj pred sedmo zjutraj pokazalo sonce, se je napravil prav kičast dan. In lahko bi užival v njem, saj sem vedel, da ne bo trajalo, a kaj, ko sem imel druge probleme. Namreč, ura na armaturni plošči je kazala še poletni čas in vsakič, ko sem pogledal nanjo, sem se zgrozil, koliko zamujam in sem se že kmalu po prihodu na avtocesto lotil zadevo prestaviti na zimski čas. Torej uro nazaj. Lahka naloga za jamarskega reševalca, boste morda pomislili, a se boste seveda motili! Ker ko sem tisto palčko porinil proti armaturi in jo malce obrnil, se nekaj časa ni zgodilo nič, potem je pa ura popizdila in v trenutku za kar nekaj ur pohitela naprej. In nikakor nisem uspel ujeti sedmice, še manj minut! Po celi cesti me je bilo dovolj, a ko sem čez hrib zapeljal proti Grosupljemu, v meglo, ki bi jo lahko z nožem rezal in dež, je bilo že prepozno. Mislim, ura še vedno ni kazala prav, od sončnega dneva pa tudi ni več nič ostalo.
Sem pobral Ticota in ko sva se na prvem Petrolu zalagala s kofeti, sendviči, vodami in čokoladkami, sem na hitro končno še tisto frdamano uro urihtal, potem sva pa pohitela proti Krvavcu, da sva ujela gorenjsko kolonico. Ne veste, kaj je gorenjska kolonica? Malo pred vrhom Krvavca je zapornica in ko so se zbrali vsi reševalski kombiji, smo tesno drug za drugim zapeljali na drugo stran, ko se je ta enkrat dvignila, da smo samo en kovanec v režo vrgli. Pa saj je logično, slovenska jamarska reševalna služba nima sedeža v Dubaju, da bi za vsak avto posebej plačali, kam bi pa prišli, lepo vas prosim!? Pa to, da je naš komandant Gorenjec, s tem tudi nima nič, prisežem!
Kaj dosti časa na cilju nismo izgubljali, saj je že začelo padati, smo se kar hitro v opremo spravili in k delu. Smo vadili reševanje z različnih naprav in na različne načine in nam je kar šlo, edina dobra plat vremena je bila pa ta, da nihče od nas ni bil žejen. Skupina, v kateri sem bil tudi jaz, je bila sestavljena iz izkušenih jamarjev in ko smo menili, da smo že dovolj mokri in da smo že vse povadili, čeprav nismo, smo počakali, da je šef odšel v kontrolo k drugi skupini, šele nato smo opremo na hitro pospravili in se pod streho spravili. In ker smo bili izkušeni, smo vedeli, da se moramo predvsem šefa izogibati, saj kljub izkušenosti pod streho stoječi ne bi mogli zblefirati, da garamo ko indijanski konji. In smo se malo skrivali tam med stenami, da nas šef ni mogel videti, ko smo pa mislili, da smo iz tahudega že ven, saj je bilo do kosila le še nekaj več ko eno uro in nam je pozornost posledično malce popustila, je pa hudiča mimo prineslo. Mislim, ne hudiča, hudič je mimo šefa prinesel. Premočen je bil ko cucek, torej kot mi vsi, a edini prešerne volje. In ko je videl, da nič ne delamo in ko mu na vprašanje, če smo jajčka že probali, direktno se zlagati pa le nismo upali, nas je ko ovčke zgnal proti jajčku. Da to je pa super, da to moramo probati, da bi bilo škoda, če ne bi! In smo mu sledili, jasno, polni navdušenja, ki se zaradi dežja in megle sicer ni videlo, pa tudi sledili mu nismo čisto zares, ker naš šef je izkušen in je vedel, da mora zadnji hoditi, drugače mu bodo ovčke mimogrede vsaka po svoje zbezljale!
Na srečo so pred nami h gondoli že Tolminci prišli, ki so bolj disciplinirani od nas (mislim, komandant jih je nagnal na jajčka in so ubogali in res šli tja!) in so se že kar dela lotili, mi, izkušeni jamarji, smo pa poleg stali in se delali, da jim pomagamo do amena. So se Tolminci končno v jajčka spravili, naša naloga bi jih bila potem pa rešiti, a je začelo še krepko bolj deževati, pa ura kosila se je že povsem približala in smo se komandantu končno zasmilili, da je Tolmincem, ki so v jajčku začeli malicati, prek radijske zveze sporočil, da mi gremo na kosilo, da oni naj se pa sami rešijo.
In smo se mi odpravili na kosilo, Tolminci so pa v miru pomalicali in se šele nato reševanja lotili, po koncu reševanja pa sporočili, da so končali. Kakor se spodobi, kakopak.
Šef, jajček je prazen! Sprejem.
Nisem hotel niti pomisliti, kaj naj bi sprejeli, sem bil preveč v joti z žganci in klobaso, ko sem pa ven na čik skočil, sem pa eno najbolj redkih zadev pri JRS zamudil! Komandant me je pohvalil …
Domov grede sva se s Ticotom še v nekem kafiču na kavici ustavila in ko je mlada natakarica prišla po naročilo, se je takoj opazilo, da Tico je še mlad. Je opazil, da je deklica le v majčki brez rokavov in jo je takojci pobaral, če je ona tako vroča ali noter tako kurijo. Je deklica med sprejemanjem naročila postokala, da noter tako kurijo, jaz sem jo pa medtem povsem v informativne namene malo po roki gor in dol potipal, da sem preveril, če res. In je bila res vroča, ti izkoriščevalski lastniki kafičev nimajo nobenega srca. Ko sem jaz končal z otipavanjem, je pa roko stegnila proti Ticotu in potem smo tam sedela in je stala ko boleki. Da kaj bi rada, jo je vprašal Tico in ko mu je povedala, da če hoče še on malo pošlatati, je zagrabil, kakopak. Pa tudi plačat je šel potem zapitek on kar not, da je deklici povedal, da imamo jamarji reševalci večkrat vaje v tistem koncu in da bo še kdaj prišel …

Kaki

4. novembra 2016 0

Predraga soproga pravi, da znam biti občasno res neumen. In se povsem strinjam z njo. Še zdaj se občasno kregava, ali je leta 1998, ko sem pojedel poln pekač čokoladnega peciva, ki ga je spekla, naročila, da naj malo peciva jem ali naj vsega pojem! Dobro, priznam, se mi je čudno zdelo, ko sem zvečer spod tuša prišel in se zadovoljen zvrnil v naslanjač v dnevni sobi, ona pa je odšla takrat še majhnega sina v posteljo spravit, kot mimogrede pa naročila, naj pecivo pojem. Pekač je bil pa skorajda še povsem poln! Pa nisem kaj dosti razmišljal, ker ženo se uboga, pa prej je že večkrat znala potožiti, da samo še za smetnjak peče, da nikoli ne pojemo, kolikor ustvari. In sem se, v mojih očeh kakopak, žrtvoval. Še danes se spomnim občutka, da bom eksplodiral, ko sem v samih gatah sveže stuširan ves prešvican ležal v naslanjaču in komaj dihal, hkrati me je pa preveval občutek zadovoljstva, da sem ženo ubogal. Ji takorekoč ljubezen izkazal, ko sem ves pekač zmazal, da se ne bo stran metal! Ko je pa ona dol prišla spet in opazila prazen pekač, jo je pa skoraj kap in itak da so takoj očitki začeli padat, da kakšen sem, da sem kar vse požrl, ona pa niti poskusila še ni! In sem bil užaljen, kakopak, saj sem pričakoval pohvalo, ne graje. In se še dandanes občasno spomniva na to, ali je rekla da naj pecivo jem ali naj ga pojem … Od tedaj mi vedno naroči, naj ga MALO jem …

No, včeraj pa peciva ni bilo nobenega in ko sem ob treh zjutraj stal sredi kuhinje, ker mi je sedečemu za računalnikom nekaj manjkalo in s pogledom iskal, s čim bi tisti občutek praznine zapolnil, mi ni nič v oko padlo. Peciva nobenega, nutele tudi ne, čokolada pri nas itak zdrži le 3,4 minute … Sem prav po cankarjansko razmišljal, ali bi si še en kofe pritisnil, pa sem vedel, da mi kaj dolgega občutka zadovoljstva ne bo dal, celo o rezini kruha sem razmišljal in salami, pa sem bil preveč len, da bi si zadevo pripravil, ko sem se pa vdan v usodo že nazaj proti kabinetu napotil, mi je pa kaki padel v oko. Tak lep, oranžen. Sem ga potipal in je bil trd. Sem takojci ugotovil, da gre za nekakšnega križanca, kakor recimo gladka breskev, ki jo edino lahko jem, pri kosmati se mi tako koža naježi, da ne morem niti grižljaja po grlu spraviti! Pameten kot sem, sem v kaki kar ugriznil, saj pri teh križancih lahko tudi olupek poješ, a mi je bilo v hipu žal. Je bila zadeva tako grenka, da mi je kar gate v rito potegnilo! A ker je bila zadeva zdaj že ugriznjena, je nisem hotel kar nazaj odložiti, temveč sem vzel nož in sadež v kabinetu lepo olupil. Potem sem si pa prvo rezino odrezal in je bilo vse skupaj še bolj grenko in trpko, da so se mi kar oči zasolzile. A nisem odnehal, sem kar jedel in jedel, čeprav sem moral film večkrat na pavzo dati, da ne bi kaj pomembnega zamudil, ko mi je obraz pačilo!

In, ja, moram povedati, da mi kaki ni dal tistega zadoščenja, ki mi je prej manjkalo, sem si vseeno še en kofe skuhal, ki pa tudi ni preveč prijal, je bil prav tako trpek in grenak, kljub dodatnemu sladkorju …

Sem se enkrat proti jutru spravil v posteljo in zaspal, potem sem se pa morda že čez uro ali dve zbudil. Najprej nisem vedel, zakaj, potem sem pa v grlu občutil nekakšen tujek. Prav nekakšna krasta se mi je na nebu naredila, da sem se že ustrašil, da je končno prišel čas, ko bo treba kaditi nehat! No, v naslednjem trenutku me je pa že trebuh zabolel, ko da bi me kdo vanj brcal in sem takojci vedel, da se tista pizdarija nezrela v mojem želodcu bori z želodčnimi sokovi. In itak sem v tistem smiljenju samemu sebi še predrago mi soprogo zbudil, da sem ji lahko očital, zakaj nezrelo sadje pušča na dosegu otrok in moža, pa se kaj dosti sekirala ni. Da itak vsakdo ve, da se kaki je, ko je mehak! Ampak kaj pa jaz vem, da vsakdo to ve, sem mislil, da je pri križancih kaj drugače …

kaki

Priprave na zimo

2. novembra 2016 Komentiranje onemogočeno

Pozimi, ko je voda zaklenjena v obliki snega na površju, je najlaže raziskovati jame. Ker so suhe. To še posebej velja za Čaganko, kjer le poleti ujamemo par dni, ko v kaminu Game over recimo ne teče. Ampak pozimi raziskovati ima pa druge čare, recimo mraz. In ker ceste do bivaka pri Čaganki ne plužijo, moramo par kilometrov peš, ko pridemo iz jame, pa najpogosteje kar gor prespimo. In če v bivaku zakurimo, je vse skupaj prav znosno, celo idilično. Za kar pa seveda potrebujemo drva. Okej, saj v gozdu vsaj glede tega ne bi smel biti problem, ampak pozimi je les, ki ga lahko nabiramo, pod snegom, moker. Letos pa nam je lastnik gozda, kjer leži Čaganka, podrl eno drevo in ga privlekel do bivaka, zato smo v ponedeljek organizirali predzimsko pripravljalno akcijo. Da se vsaj enkrat pripravimo na zimo kot se šika, ne da nas ko cestarje vsakič znova preseneti bela odeja … Klemi, Suki, Grdin in jaz smo gor odpeketali že v nedeljo in smo malo roštiljali in malo modrovali ob ognju, v spalke smo se pa že krepko čez polnoč odpravili. In sem spet sam ostal, s časopisi za mizo, zato sem se nadvse razveselil, ko se je začel Grdin iz postelje ven kobacati. Kljub veselju nad družbo sem najprej crknil od smeha, saj si je prijatelj s sabo prinesel svetlo modro flanelasto pižamico, v kateri je bil videti prav retro, potem me je pa smeh minil, ko sem opazil, kakšen revež je. Mu je bilo slabo in je ven tekel na zrak. Sem mislil, da smo preveč zakurili, pa se je izkazalo, da se je le orehov preveč najedel. Ki jih je Suki v šnopc namočil lani …

Zjutraj so prišli še Zdravko s sinom, pa Tom s psom in Jasna ter Tico. Tom je s prikolico od Lenke pripeljal dober kup suhih drv (jap, dobesedno je drva v hosto pripeljal!), ker suha bolje gorijo, potem so pa motorke zapele. Je prav simpatično opazovati prave možake, kako s prižganimi motorkami skačejo okoli in žagajo, potem so še sekire zapele, potem smo se pa še na pot spravili in kamne, ki so najbolj ven štrleli in avtomobile od spodaj praskali, razbili. Vmes so pa že mesnine nad žerjavico švicnile, za katere je skrbela Jasna (no, za Toma je švicnila zelenjava, kaj čmo) in smo med jedjo lahko občudovali polno drvarnico. Potem je pa sonce šlo počasi dol, a preden se je Tom s prikolico odpeljal, smo vanjo nametali vse odvečne stvari, ki so se tam gor nabrale v treh letih, kar stoji bivak. In se je izkazalo, da jih je kar nekaj, smo prikolico povsem napolnili, medtem ko je Tom malical in je potem ob pogledu na kosovne odpadke prav zastokal, da kaj naj z njimi. Mu nismo vedeli pomagati, itak ni bila naša prikolica …

So vsi zgarani in zadovoljni odpeketali domov, Tico, Jasna in jaz smo pa še gor ostali, ker smo se v torek v bivak v Severnem rovu na dobrih 200 m globine odpravili. Malo kondicirati in križ ravnati. Je kava prijala, pot proti površju pa ne toliko. Sem mislil, da bomo šli lepo počasi, ker Tico že dolgo ni bil v jami, a se mu kolesarjenje pozna, ima kondicijo kot konj. In sem prav švical, ko sem sopihal za njim!

Evo, zdaj smo na zimo pripravljeni, lahko pride!

Prava jamarska juha

23. oktobra 2016 1 mnenje

Ker smo Čaganko kar predolgo zanemarjali in ker je akcija v Bosni zaradi slabega vremena odpadla, smo se odločili pokukati v Južni rov. In spet vsaj toliko pobrkljati, da se začne, da spet steče! Se nam v soboto nikamor ni mudilo, v jamo smo se spustili šele nekaj po 13. uri. Cvelbar, Črt in jaz. Sem bil vesel, da se nama je pridružil še Črt, smo si lahko vsaj robo razdelili, smo jo imeli res ogromno in s težkimi, veliki transportkami se je bilo prav težko prebijati proti koncu Južnega rova, kjer iščemo nadaljevanje. Je namreč ozko in nizko, a ker smo si pomagali, smo nekako prilezli do zadnje dvorane, kjer se spet pojavi voda, posledično pa tudi blato. Ogromno blata! Saj za našo dolenjsko krasotico velja, da je blatna jama, ampak konec Južnega rova je pa res blaten. Blaten za popizdit! Smo prišli do zadnje dvorane, opremili še eno stopnjo, potem se pa v luknje zapodili. Poiskati nadaljevanje. Saj Tom je povedal, kam se mora iti, kje je prepih, kje se dela, a kaj, ko pri mojih letih človek rado pozabi. Smo stali v veliki dvorani, lepo okrašeni s kapniškim nakitom, po nas je špricala voda, jaz sem pa razmišljal, kaj mi je prijatelj povedal. Da naj gremo dol, ne gor? Luknja je bila in dol in gor … Da naj gremo na levo ali desno? Luknje so bile in levo in desno in naprej in nazaj … Sem sedel, si enega prižgal, mladca pripravniška zagnana pa v izvidnico poslal. In sta se vsak v svojo luknjo zapodila, le tu in tam sem slišal kakšno kletvico, kako je ozko, potem sta pa utihnila. Cvelbar, ki se je zapodil dol desno, je potem ven prilezel nekje zgoraj levo, Črt, ki se je zarinil zgoraj desno, je pa ven prišel za mojih hrbtom še višje! A jima nisem pustil odnehati, sta se še tolikokrat zapodila v labirint, da sta našla delovišče, ki ga je omenjal Tom. Sem splezal gor, si ogledal zadevo, nato pa se vrnil k našim nabitim transportkam, iz katerih smo zložili vso robo in se pripravili na delo. Na koncu sem vzel vrtalnik, vstavil baterijo, preden sem vstavil še sveder, sem pa na gumb pritisnil. Le toliko, da malo zavrti motor. A se seveda ni zgodilo nič. Vrtalnik ni delal! Smo si ga pulili iz rok, iztikali in vtikali baterijo, pihali po stikih, potresali gor in dol, zgodilo se ni pa nič! In smo po skoraj triurnem matru lahko le ugotovili, da smo dol prišli le na uro pogledat. V bistvu smo imeli prav lep razlog za slabo voljo, a smo se odločili, da se ne damo, da bomo akcijo pač med kondiciranje vpisali, navili muziko na telefonu in za kofe pristavili. Je bilo prav nadrealistično, glasen rock’n’roll v kapniški dvorani, nekje v ozadju je bučal ne preglasen slap, mi smo pa v divjem ritmu po blatu skakali in se tako greli, dokler nisem ugotovil, da če bi kdo videl, kako z dvema fantoma plešem, bi šel zihr v zapor. In sem se raje kavi posvetil. Ki nas je malce ogrela, da smo se lažje spet v ožine Južnega rova zapodili. Nazaj grede je bila pa res muka. Namreč, če smo na poti dol relativno čiste tranportne vreče v ožinah še lahko pred sabo rinili, so bile zdaj tako z blatom zapacane, da so se dobesedno prilepile na tla. In je bil vsak premik prav težaven. Smo si seveda spet pomagali med sabo, pot je pa dobesedno tekel spod čelad. Je to prav hecno videti, ko si kje zagozden in imaš čas in opazuješ, kako kaplja iz notranjosti čelade … Ko smo prišli do Akustične dvorane, kjer bi se morali podati na štrik in proti površju, sem bolj ko ne v hecu predlagal, če stopimo še do bivaka v Severnem rovu, da ju povabim na juhico. In sta bila prijatelja takojci za, se nam nikamor ni mudilo. V bidonu v bivaku je bila še ena blejska juha in sem nemudoma vodo na plinski gorilnik pristavil, a sem šele kasneje, ko je bilo že prepozno, opazil, da sem prej skupaj z vodo zajel še slepo postranico, majhnega jamskega rakca. Ki sem ga skuhal, še preden sem juho stresel v krop. In smo tako prvič jedli pravo jamsko juho, čeprav na to dejstvo kakopak kaj zelo ponosen nisem bil, pa tisti rakec je res tako majhen, da verjetno k okusu tudi ni kaj dosti pripomogel. Ampak juha nam je vseeno teknila, pa tudi potrebno energijo nam je dala, da smo se na štrike zapodili. Pa nam kaj dosti olimpijsko ni šlo od rok. Transportke so bile res težke, vsi skupaj smo bili verjetno pa vsak najmanj še z desetimi dodatnimi kilogrami blata obteženi! Tri brezna pred vrhom sem počakal prijatelja, Cvelbarja spustil naprej, Črtu pa pomagal čez ožino. In ga, ko sem ga videl vsega prepotenega, vprašal, če mu lahko kaj iz transportke vzamem, da mu bo lažje. In se je mladenič zahvalil in mi kar celo transportko porinil. Da ga nekaj zapestje boli. Ker je bilo do površja le še dobrih 60 metrov, sem si pripel še dodatno transportko in potegnil, a sem zastokal, kakopak. Dodatna teža je pas zarezala v boke in sem bil nadvse vesel, ko sem v svežo noč pokukal. Ura je bila že skoraj dve zjutraj, ko smo se malce očedili, preoblekli, zakurili v bivaku, klobase skuhali in jih v rito vrgli, je bila pa že čez štiri. Preden sem zaspal, sem še uspel zagroziti, da bom komu uhlje potrgal, če bo ob sedmih ali osmih že norel, a ni bilo sile. Malo pred deseto sem bil jaz prvi pokonci in sem že debelo kofetkal, ko se je Cvelbarjeva klobasa odločila pogledati, kakšno je kaj vreme zunaj …
Lepo nedeljsko popoldne je pa pranje opreme v potoku olajšalo, čeprav se mi zdi, da sem pri tem opravilu bolj trpel ko v jami. Zdaj sem spet čist, ampak v Južni rov v nadaljevanje se mi zdi da bomo pa kar Tomu pustili, da prvi pokuka …

Elektrifikacija

18. oktobra 2016 Komentiranje onemogočeno

Danes sva se s Klemijem k bivaku odpravila, že zelo zgodaj. Je bil Klemi prepričan, da sem mu tako zgodaj sporočilo poslal, da sem buden zato, da sem se malo považil, potem pa nazaj zaspal. Pa nisem, sem bil še na JRS času z vaje v Pološki. In ker me tudi gleženj še boli, je moral na drevo plezati Klemi, kar mu ni najbolj dišalo, a se je žrtvoval. Sva namreč obesila sončni panel. Takšen bolj poceni in švoh, a za jamarske potrebe povsem zadosten. Potrebujemo nekaj luči, ker v jami vso potrošimo in potrebujemo nekaj soka za telefone, ker v jami poslušamo glasbo in baterije izpraznimo … In to je to! A zakaj poudarjam, da je sončna celica švoh in poceni? Da ne bi komu prišlo na misel, da bi jo ukradel. Bo imel več potnih stroškov, kakor je vse skupaj vredno, če dela in matra sploh ne omenjam, saj sva ga obesila dokaj visoko. Je Klemi pred kratkim bral, da je neka zvezdnica na FB objavila, koliko nakita ima in v katerem hotelu spi in so ji ga ukradli. Pa ima škode za več ko 2 milijona evrčkov, če sem prav razumel! Zato mi je zabičal, da novice o elektrifikaciji ne smem dati na svoj blog, da ne bi kdo dobil kakšne ideje … A ker me pozna, je potem še dodal, da če pa bom pisal o tem in zadevo ukradejo, bom stroške za novo celico kril sam. In sem bil v dilemi, priznam. Težko držim jezik za zobmi, še težje bi kupil novo celico, če bi vedel, da jo je nekdo ukradel, potem ko je o tem bral na mojem blogu. A po tehtnem premisleku sem se odločil za tveganje. Ker to konec koncev vseeno ni nakit za 2 milijona evrov, ker sva se namatrala, da sva zadevo obesila, ker mojega bloga zagotovo ne bere toliko ljudi, kolikor jih na FB spremlja tisto zvezdnico, pa ker je to, da smo novomeški jamarji pri Čaganki končno vstopili v dobo elektrike, kljub vsemu novica, na katero sem vsaj malo ponosen.

In moram, res moram, dodati še stavek ali dva. Žico sva nameravala vtakniti v plastično cevko, da bi jo zaščitila pred vremenskimi vplivi, a sva nekako kupila premajhno, ker se je nekomu od naju zdela bolj seksi. In sva največ časa porabila za to, da sva našla način, kako poriniti tisto debelo frdamano rdečo žico v tisto pretanko frdamano črno cevko. Sva ga našla – 11 metrsko cev sva narezala na 20 cm koščke, v katere sva žico pa lahko porinila dovolj globoko in potem tiste koščke povezala z lepilnim trakom. Saj od daleč vseeno dobro zgleda, res. Pa jug sva tudi našla s pomočjo kompasa na telefonu, ampak celica potem, ko je bila namontirana, ni bila obrnjena prav proti jugu, kakor bi morala biti, a sva naknadno ugotovila, da je tako še boljše, ker proti jugu so najbolj gosta drevesa in bi zagotovo soncu preprečevala svetiti na naš novi panel! Pa še kaj bi se lahko našlo, zagotovo, a je bilo veselje ob prvih pridelanih watih (al kar koli zdaj tam pač pridelujemo!) preveliko, da bi naju malenkosti motile. Elektriko torej zdaj imamo, zdaj bomo šli lahko spet kaj v Čaganko …

Neizkušenost

16. oktobra 2016 Komentiranje onemogočeno

Kljub letom v križu in v JRS, ugotavljam, da sem še vedno zelo zelo neizkušen! V petek sem v Novem mestu počakal na srbske jamarske reševalce, nato smo skupaj skočili v Ljubljano po Ticota, v Tolminu že ponoči pomagali Katarini in Marku Z. pojesti tortico v kafiču, vsi skupaj pa smo počakali še na bosanske jamarske reševalce in nato odpeketali na planino Polog, kjer se je imela v soboto zgoditi mednarodna jamarska reševalna vaja. In je bilo super, v ogrevanem šotoru smo se zabavali (še posebej, ker je dež šefom podrl še bolj ogrevan šotor in so imeli postelje v vodi!) in smejali dolgo v noč, lepo je bilo po dolgem času spet srečati prijatelje, kakšen radler preveč (pa itak je bil samo en) je pa potem verjetno tisto mojo neizkušenost poudaril, da sem vodji akcije in vodji operative malo pred polnočjo predlagal, da naj mene in Srbe vržeta v prvo ekipo. Ki bo šla najgloblje v jamo po ponesrečenca! Nikoli me ne bo izučilo! Da moraš biti lepo tiho in neopazen in boš morda lepo čez prišel …
Sem že zadnjič, ko smo telefonski kabel vlekli za vajo v Pološki, komandantu rekel, da je to to, da me na vaji pa ne bo videl, ker dvakrat crknit v isti jami se mi pa res ne ljubi, a ko je minilo ravno dovolj časa, da zlata ribica pozabi in ker je bilo itak rečeno, da pregloboko v jamo ne bomo šli, ker je itak preozko, sem pa vseeno prišel …
Ko sem se že krepko v soboto spravil v Volvota spat in je rahlo deževalo, sem se pohvalil. Kako pameten in iznajdljiv sem, da bom spal na suhem, toplem, pa še nikogar s smrčanjem ne bom motil. Sem podrl zadnje sedeže in je bilo ravno prav za mojo dolžino, če sem se ulegel po diagonali. Sem doma že sprobal! Skratka, pameten ko televizor sem udobno legel po diagonali, zaprl trudne oči, ko sem že skoraj zaspal, me je pa nekaj zmotilo. Nisem točno vedel, kaj, a ko sem oči odprl, so blinkali vsi štirje žmigavci! Hm, Volvo ima nekakšen alarm, ker ima v kabini tudi senzor za premikanje, ki me nikoli ni zanimal, saj itak nikoli nisem bil dolgo v zaklenjenem avtomobilu! Zakaj je bil avto zaklenjen? Ker se po določenem času itak sam zaklene, ko pa ugotovi, da je ključ v avtu, se spet odklene in to napravi parkrat zapored, potem začne pa blinkati. Tudi tisto glasno zaklepanje in odklepanje me je motilo, itak da ja, mežikanje še bolj, a nisem vedel, kaj narediti. Potem sem se spomnil in s kapo pokriv senzor, ki preverja gibanje v avtu, če je ta zaklenjen, pa ni pomagalo, čeprav sem že mislil, da sem zadevo ukanil, le malo dlje je trajalo, da so se žmigavci prižgali … Dobro, da ne razlagam predolgo, kaj vse sem poskusil, naj samo povem, da sem malo pred sončnim vzhodom ključe zavil v polivinilasto vrečko in jih zabrisal v bližnji jarek. Je pomagalo, ni več nič blinkalo in se zaklepalo in odklepalo, da sem pa malce postrani parkiral in me je ves čas valilo na stran, da nisem mogel spati v diagonali in je bil avto potem prekratek, je pa že tretja zgodba. Komaj sem dobro zaprl trudne oči, je že komandant ropotal po avtu, ko sem si zobe krtačil, je pa mimo Katarino prineslo, ki je povedala, da me je hotela lepše zbuditi, a ji niso pustili. Sem jo potolažil, da ob pol sedmih me nihče, celo niti ona ne, ne more lepo zbuditi …
Ko pa še niti tretjega kofeta nisem pil, je pa že ata Fratnik začel priganjati. Jaz se sicer nisem dal, srbski prijatelji so bili pa kulturni in so skočili, posledično sem moral pa potem še jaz. In že ko smo v hrib sopihali in sem zakuhal ko parna lokomotiva, se mi je začelo dozdevati, da nisem najbolj pametno se v prvo skupino vpisal, po uri in pol crkovanja po jami sem se pa ko razvajen otrok usedel in povedal, da ne morem več v tempu mladcev (dobro, saj Fratnik je mojih let, samo on tega ne ve in šiba, ko da jih ima ene 30 manj!) in da rabim pavzo! So me razumeli, celo enega sem si lahko prižgal. In je življenje takoj postalo za rahel odtenek lepše, v naslednjem hipu pa še za sto odtenkov grše! Sem namreč po prasici pobrskal za Petrolovim kofetom, ki bi spet nekaj moči v moje crkovanje vliv, a ko sem izvlekel tisto papirnato tubo, sem menda kar glasno zastokal. Ker sem jo namreč predrl! Sem že prej po jami spraševal, če še kdo kofe voha, a ker sem ga samo jaz, sem mislil, da se mi od vseh požrtih kofetov itak samo dozdeva in sem se potem ob tisti predrti papirnati tubi počutil ko Gorenjec, ki je s šnopcem v nahrbtniku padel in začutil nekaj toplega po hrbtu ter upal, da je kri … Priznam, sem hotel zadevo kar malo oblizati in posesati, da vsaj kapljico ali dve dobim, a ko so me vsi zvedavo opazovali, mi je nerodno postalo in smo spet crknili naprej. In bolj smo rininili naprej, bolj sem se spominjal, zakaj sem rekel, da me na vajo ne bo! Ker je bilo vse isto, le da tokrat nismo šli od zgoraj dol temveč od spodaj proti gor. Kar je še težje. In tudi kratko ni bilo (3 km smo menda rinili) in ko sem se enkrat vmes spet strmal, da kam mi to rinemo, da do torka zvečer nosil ne bomo ven dobili, me je ata Fratnik pomiril, da naj ne skrbim, da bo ven kar letelo. In smo hodili in hodili in sem spet crkoval in crkoval, ko smo končno sedli pri nosilih (skoraj pri zgornjem izhodu!), da malo pomalicamo in si oddahnemo, preden z izvlekom začnemo, me je pa še drugi šok. Sem si vzel sendvič, ki mi ga je preljuba soproga že doma pripravila, da končno še nekaj konkretnega v rit vržem, ne samo kofete, pa sem ugotovil, da je kruh vso kavo popil. Morda si mislite (kakor sem si jaz na začetku!), da je to okej, da sem tako vsaj še do kofeta prišel, a temu ni bilo ravno tako! Ker sta med kobacanjem po tistih ožinah in še večjih ožinah tako kruh kakor salama povsem razpadla v nekakšno kašo in je bilo vse skupaj prav neužitno. Sem se sicer nekaj trudil, preden sem odnehal, potem sem pa raje en taprav kofe skuhal, da smo se malo pogreli, nato smo Nejca v nosila zapakirali, vmes je pa tudi že druga ekipa do nas prišla. In smo pičili proti ven. Je bilo naporno, to moram kar priznati, a je bilo res, kakor je rekel Fratnik, ven je letelo. Vsakdo od nas je vedel, kaj mora početi in ker smo vsi zagrabili, je šlo, kar je celo Dejan, ki je imel vlogo inšpektorja, priznal in nas pohvalil. Znoj je dobesedno lil spod čelad, a po slabih dveh urah smo prišli do odseka, ki ga je imela za narediti druga ekipa. Jaz sem sicer predlagal, da jim le predamo nosila in pičimo ven, čeprav so nam oni na kompletnem našem odseku pomagali in nam brez njih sploh ne bi šlo, a so seveda vedeli, da se samo hecam. Okej, smejali so se, kakor da sem se hecal …
Vmes enkrat sem si tudi pivo zaslužil, ko smo čakali, da se nosila spustijo do nas in so sprožila par kamnov in sem se prav po jamarsko vrgel vstran ter pristal na Igorju, predsedniku Jamarske zveze Slovenije, on je pa mislil, da sem s svojim telesom predsednika zaščitil! Nisem povedal, da piva na pijem, sem kar takoj začel v mislih računati, za koliko kav ga bom zamenjal …
Sanja se mi ne, koliko časa smo potrebovali, da smo prišli do konca odseka, ki ga je imela za oddelati druga ekipa, a ko sem zagledal luči tretje ekipe, ki nas je že čakala (v njej je bil tudi dr. Staut in njegov prvi stavek, ko me je zagledal, je bil, pejt stran, sem glih prdnil!) in je prišla komanda, da naj prva ekipa pobere višek robe in zapusti jamo, sem si oddahnil. In šele tedaj začutil, kako zbit sem! Sem si še enega prižgal ter opazoval našo zdravnico, ki je pregledovala ponesrečenca ter zbranim reševalcem razlagala, kaj vse se človeku lahko vbrizga, če je zares poškodovan in sem kar željo dobil, da bi do nje stopil in jo poprosil, naj kakšen koktajlček za energijo meni v rit zapiči …
Ampak, ker smo naše delo končali in so zagrabili drugi reševalci, je prišla dodatna energija in sem se kljub novim, dodatnim transportnim vrečam s prijatelji reševalci iz Srbije kar nekako lahkotno odpravil proti ven. In smo nekaj časa lepo šli, potem pa čedalje težje in težje, jama se kar ni in ni hotela končati. Proti koncu jame, ko smo prišli do zadnje ekipe, kjer je s stropa v meandru visel štrik, smo bili že tako zbiti, da nismo vedeli, ali naprej ali gor. Sem vprašal, ali gremo naprej po rovu ali moramo splezati do njih in itak se je oglasil Boris, da gremo lahko tudi naravnost, da gre. Smo pičili naprej in se zataknili, zaradi utrujenosti se res nisem spomnil, da ima človek samo 30 kg s posteljo vred in da kamor on gre, vsakdo pač ne more in ko smo nekaj časa vseeno poskušali, preden smo ugotovili, da ne bo šlo in se vrnili, mi je zavrelo. Da sem jim potem zagnojil, kakor da sem bil edini v jami in kakor da tudi oni niso tam zmrzovali že nekaj dolgih ur in jih je glavno delo pravzaprav šele čakalo … Sem se kasneje opravičil, takrat sem pa samo sanjal o koncu jame. Po enajstih urah priti na sončno svetlobo je svojevrsten užitek, tam pa potem čista fovšija. Ker izhodni del je dobil Reševalni center Novo mesto, katerega član sem tudi jaz. Zakaj so oni dobili izhodni del? Ker je naš šef rekel, da sem jaz zadnjič, ko smo telefonsko žico vlekli, že dovolj trpel pa da sem nekaj tudi že star in da naj bomo zatorej tokrat Novomeščani kar lepo zunaj pri izhodu …
Sestop v bazo seveda tudi čisti safer, navpično dol po brezpotju, tam so pa taborniki pravkar mesne in zelenjavne dobrote na žaru spekli in je bilo ko na ohceti. Pa še par kofetkov, nato čista ter suha obleka in je življenje spet postalo lepo! Ko so po debeli temi in v rahlem dežju prišli še zadnji reševalci s ponesrečencem, smo napravili še analizo, v kateri smo ugotovili, da nam je šlo odlično, preverili, kako bi bili morda lahko še boljši, potem je bilo pa že pivo dovoljeno in so debate postale bolj tekoče. Smo krepko čez polnoč zbirali vtise, ko sem se v svojega Šveda spravil crknit, sem bil med prvimi. Pa tokrat sem se že naučil, ključ sem takoj v jarek zabrisal, nogo sem pa nekam v neko luknjo vtaknil, da me ni svaljkalo po celem prtljažniku. Evo, sem si mislil, saj se tudi jaz učim, čeprav na svojih napakah! Sem padel v nezavest, v nedeljo zjutraj, ko sem se iz avta kobacal, sem pa še po tleh zabrisal. Ne, nisem se spotaknil, le celo noč sem imel nogo nekam zahalano in sem si gleženj krepko poškodoval. Tako da pri pospravljanju tabora nisem aktivno sodeloval (edino morda bi lahko namesto Anžiča jaz Tjašo dvignil in držal, da je šotor odhaklala, pa mu nisem želel zadovoljstva jemati!), sem pa toliko časa tam čakal, da je vsaj Tico lahko pomagal. Potem sva se proti domu odpravila in sva se seveda že pred Tolminom izgubila in v slepi ulici pred gostilno parkirala, kjer sva si še dva kofeta privoščila, potem, ko sva končno na pravo cesto prišla in v Tolminu prijatelje v gostilni na sončni terasi opazila, se jim pa nisva pridružila, se nama je pa res že domov mudilo. Rane zalizati …

Fotke sem pa našim reševalcem pljunil, avtorji dobijo za kofe, ker jih ne navajam!

Poceni ni vedno slabo

13. oktobra 2016 Komentiranje onemogočeno

Angleški pregovor pravi, da nihče ni tako bogat, da bi lahko kupoval poceni, kar naj bi verjetno pomenilo, da so poceni stvari pravzaprav slabo narejene in je bolje kupiti dražjo, ki bo dlje časa služila svojemu namenu. Kar je morda res, morda pa tudi ne. Pred časom sem naročil usnjeno prevleko za prestavno ročico za mojega Šveda, ker sem jo ravno poceni našel in je prišla, ko sem bil v Franciji. Moram priznati, da sem bil sicer v dilemi, ali naj naročim originalni nadomestni del, ki je bil skoraj trikrat dražji ali tapocenskega, pa sem potem stisnil zobe in kliknil na tapocensko zamenjavo. In sem z nestrpnostjo raztrgal kuverto, da vidim, ali sem se nasmolil. Pa se v bistvu nisem, saj kaj pa lahko zafrknejo s koščkom usnja, ne?! Sem na Tubi poiskal posnetek, na katerem nekdo to prevleko zamenja, torej nekakšna navodila v sliki. Sem si jih že pred naročilom ogledal in je enostavno. No, ogledal sem si začetek, kako zadevo razmontirati, zdaj sem si pa komplet film ogledal in ni tako enostavno. Itak da ni, sem se začel kar smejati. Ampak, ker sem zadevo že kupil in ker težko odneham, sem skočil do Volvota in odšravfal prestavno ročico (kar čisto enostavno tudi ni bilo), snel tisto prevleko in jo odnesel v hišo, da jo zamenjam. Dobro, vem, brez veze, kaj mi bo nova usnjena prevleka v starem vozilu, si verjetno mislite, ampak to so tiste majhne stvari, ki mi dajejo veselje. Ne nov avto, nova prevlekica … Pa občutek zadovoljstva, ko nekaj sam narediš, popraviš, obnoviš … Sem hotel tisto staro prevleko kar razrezati dot, da se ne bi zafrkaval s kompliciranim snemanjem, a ker sem se z leti tudi malce modrosti nalezel, sem jo snel previdno, kljub temu, da je že vsa obdrsana. Pa še dobro, da sem jo, kajti nova seveda ni pasala. In me je pogrelo do neba. Sem prodajalcu takojci napisal mail, da so mi poslali napačen izdelek, ki da je sicer podoben tistemu, ki ga jaz potrebujem, a veliko manjši. In nisem dolgo čakal na odgovor, so se takojci opravičili, povedali, da bodo nemudoma poslali novega, le da naj jim povem letnik svojega vozila in fotko poslane prevlekice naj jim pošljem. Sem zadevo pofotkal, pogledal, kateri letnik je moja starina, še isti dan pa dobil tudi mail od njih, da sem naročil prevlekico za Volvota sicer pravega tipa, ampak za novejšega, ki ima nekolikanj drugačno. Da naj jim napačno pošljem nazaj, oni da mi bodo pa novo poslali, jaz plačam samo poštnino …

Sem izračunal, kakopak. Če jim napačno vrnem po pošti in plačam in za novo spet poštnino plačam, sem že plačal več, kot bi stal originalen del. In sem prevlekico zabrisal v smeti in se bomo še naprej s staro vozili, bohpomagi, denar pa res ne nameravam metati skozi okno …

Ko sem bil pa v trgovini danes, me je žena poslala z listkom želja, sem se pa spomnil, da tudi tekoče milo potrebujem. V Franciji ga nisem imel in je bilo kar nekaj nejevolje zaradi tega. Sem namreč enkrat zjutraj samega presvetlega šefa zbudil (si predstavljate, pred njim sem vstal!), da bi mi žajfo posodil, pa ko mi je iz postelje razlagal, kje naj brskam, sva celo sobo zbudila, da je Marko Z. popizdil in mi svojo žajfo posodil, ki jo je imel pod posteljo, le da je lahko naprej spal. Takšne neprijetnosti se mi vtisnejo v spomin in se jim kasneje poskušam izogniti, zato sem se v trgovini zapodil proti milom. Tam pa milijon različnih. Sem iskal kakšno majhno stekleničko, potovalno, a so bili v njih samo šamponi, ko sem pa ene deset minut že zijala pasel pred tisto stalažo in se mi je že trgovka bližala, da pomaga, sem pa kar prvega v paniki zagrabil in na blagajno odhitel. Sem ga doma povohal, kar okej diši, samo sem ga v litrski embalaži vzel. Pa to v nahrbtniku ne mislim prenašati, ponavadi se pri jamarjenju samo enkrat splaknem malo na hitro, moram zdaj poiskati majhno plastično stekleničko, ki se dobro zapre. No, morda jo na internetu prodajajo, bom poiskal, če le ne bo preveč poštnine …