Ne tako težko

V eni manj znanih slovenskih turističnih jam smo imeli reševalno vajo. Z bolj kompliciranim scenarijem, ki je zahteval angažiranje skoraj 160 reševalcev!

Stavim, da sploh niste vedeli, da jih Slovenija premore toliko!

Jamarskih reševalcev ni bilo zelo veliko, nekaj čez 25 se nas je nabralo, ko smo pridrveli pred jamo, je bilo tam že vse rumeno in rdeče in modro. Še celo občinski redarji so sodelovali, še dobro, da smo pravilno parkirali, ker čeprav po navadi ob tako pozni uri ne pišejo kazni,  nikoli ne veš …

V jami so bile že ekipe nujne medicinske pomoči in gasilci, ogromno paničnih, en mrtev in ene sedem resno poškodovanih, ki jih je bilo potrebno ven prinesti, požar pogašen, dim razkajen, knapi so nam dali zeleno luč. Štab pa sendviče, jabolka in vodo.

In smo v jamo poslali našo telefonsko ekipo, ki je začela vleči kabel za jamski telefon (jap, to je v jami še vedno najbolj zanesljiva oblika komunikacije!), kmalu za njo pa smo se z nosili v temo podali še nosači. Saj kaj zelo komplicirano ni bilo, kaj pa je tri in pol kilometre hoditi po ozkotirni železnici. Edini, ki čisto zares ni imel težav, je bil Potrpin, ker moj prijatelj ima bolj kratke noge in je edini padel v pravilni ritem preskakovanja pragov. Da nas bo vlak povozil, se nismo bali, ker so nam zagotovili, da ne vozijo tako pozno ponoči, enako pa so menda zagotovili tudi našim telefonistom, ki so žico vlekli in so jo parkrat kar čez železniške tire potegnili.

Zato smo bili kar malo presenečeni, ko smo po dobre pol ure vandranja po podzemlju zavili v ovinek in je proti nam vlak pridrvel!

No, saj ni bil vlak, smo hitro ugotovili, le knapi so v nekakšen tovorni voziček tri poškodovance zapakirali in porinili proti izhodu, ko da so na dirki po Franciji!

Smo prišli do mesta, kjer so reševalne službe že razporedile poškodovance in jim nudile prvo pomoč, tam je pa moj prijateljček Remih dobil blago erekcijo, se prelevil v dohtarja in dva nam dodeljena poškodovanca tako strokovno bolničarsko obdelal, da sta bogeca statista na koncu še sama verjela, da sta res skoraj na koncu in se življenja oklepata le še stanko tanko nitko!

Smo ju nameravali zapakirati v nosila in odnesti ven, da dobimo časovnico, koliko je potrebno, da na žgance poškodovanca ven prinesemo, pa so gasilci na tire že porinili drug tovorni voziček, da kaj bi se matrali in dobro peš hodili, ko se lahko slabo peljemo. In smo, nič ne tajim, sklonili glave ter potem kar tri poškodovance naložili, pa še tri nepoškodovane smo za vagonček privezali (saj veste, da nam splašeni kam ne odtavajo!), pa še gorsko reševalko bolničarko smo dobili za spremstvo in vodičko s pšeničnimi lasmi. To omenjam samo zato, blondno vodičko, ker so jo nam knapi, s katerimi smo se na pol poti srečali, ko so se s praznim vozičkom v šprintu vračali po nove žrtve, speljali, ko smo naše poškodovance preložili v njihov prazen voziček, da smo lahko nadaljevali pot proti izhodu, oni pa z našim praznim nazaj v jamo. Sem šele čez par minut ugotovil, da nas je od srečanja naprej kar nenadoma spremljal vodič in ne več blondna vodička, so knapi mimogrede naredili zamenjavo!

Poškodovance smo oddali v zunanjo oskrbo, potem smo se pa nazaj v jamo podali, ker poškodovancev je bilo noter še nekaj, a smo na poti proti not spet srečali knape s štirimi pokodovanci v vozičku proti ven, tako da za nas kaj dosti več ni ostalo kot pobrati kabel za telefon, vmes se je pa še vlakec pripeljal in smo pametni gor skočili ter se ko gospodje odpeljali proti izhodu. Je bilo na vagončkih že polno gasilcev, so pametni, pa ne preveč požrešni, za vožnjo so nam zaračunali le 3 evre 40 po glavi …

Še pred polnočjo smo vse rešili in jamo spraznili, vaja je totalno uspela! Gasilci so zahtevali še gasilsko fotko, pa civilni zaščitnik je med razporejanjem na bolj primeren prostor za gasilsko fotko vse opozoril, da ne bo kdo domov odšel, ker imajo pripravljene toliko hrane za na prste, da do treh zjutraj ne bomo pojedli.

Kar me je razveselilo, malo manj pa potem zahteva, naj jamarske reševalce poiščem, da bodo tudi oni na fotki. Ker naše je težko iskati, ko ne želijo biti najdeni. Sem se napotil proti našim kombijem, da jih steram pred fotografski objektiv, a nisem prišel do naših kombijev, ker so bili vsi za velikim gasilskim kombijem.

Na krmišču!

So odkrili narezek, pršut pa siri pa šalotka in kisle kumarice in podobne dobrote, ki ga 160 reševalcev do treh zjutraj ne bi sfrezalo, pa še dobro, da sem jih našel, ker so se že v tretji pladenj od štirih zažrli! Pri kruhu kaj dosti škode niso delali, ker pri tako veliki izbiri moraš biti selektiven.

Sem jih s polnimi usti in še bolj polnimi žepi poteral na gasilsko fotko in ko je četrtič škljocnilo in se gasilci in ostali še niti dobro niso zavedli, da so pofotkani, so se na peti fotki zagotovo videli samo še zablurani jamarski reševalci, ker smo seveda kot prvi pohiteli nazaj na krmišče!

Ker mi jamarji smo pri jelu kot pri delu, vedno pridni!

Kakor koli, smo bili prepričani, da bo bolj naporno, a če se znajdeš (in včasih tudi nas prisilijo, da se), je lažje …

Konec

Ne bom trdil, da sem neustrašen človek, razen medvedov mi zelo veliko stvari ne požene krvi hitreje po žilah, a sinoči sem bil kar blizu temu.

Tam okoli polnoči sem si šel pritisnit še eno kavo, a preden sem v kuhinjo zavil, sem še v kopalnico stopil. Odtočit. Ponavadi me ne zanima, kaj izločim, a ko sem pritisnil gumb na kotličku, se mi je zazdelo, da je bila voda v školjki temna. Ampak preveriti čisto zares nisem mogel, ker je zadevo že odplaknilo. Sem malo razmislil, včasih to tudi počnem, a mi srce ni podivjalo. Prvič, lahko je predraga soproga kaj v stranišče zlila pa nisem opazil, ker kot rečeno, ponavadi ne buljim v školjko, lahko pa da je bilo odtočeno res temnejše kot bi moralo biti, kar bi pa pomenilo, da sem dehidriran.

Ja, ne, nisem zdravnik, ampak sem kot jamarski reševalec napravil tečaj za bolničarja in čeprav bolničar samega sebe naj ne bi zdravil, še posebej pa jaz ne in zelo verjetno tudi drugih ne, če je le kakšen pameten v bližini, sem bi skoraj prepričan, da je znamenje za dehidracijo temnejši urin. Ker v jami pri naporih lahko pride do dehidracije, če premalo piješ …

Če tole bere kakšen (od pametnih) bolničarjev in ta trditev ne drži, me ne rabite popravljati, ker mi bo to zbilo še tisto malo dohtarske samozavesti kar jo imam, pa četudi ni res, kar si mislim, da je res, zdravilo za dehidracijo nobenemu ne more škoditi. Mislim, ponuditi dehidriranemu človeku topel čaj …

Okej, zdajle sem pomislil, da mogoče bi pa ta simptom vseeno moral za prmej poznati, ker če temen urin ni sindrom za dehidracijo temveč za kaj bolj resnega, jaz bi pa človeka s čajem zdravil …

Pa na srečo na to nisem pomislil, ko sem se s kavo (in kozarcem vode proti dehidraciji!) vračal v kabinet, sem lahko vsaj v miru pogledal film ali dva. Brez skrbi ali strahov …

Ko sem okoli pol petih zjutraj spet stopil v kopalnico, da si oščetkam zobe in pred spanjem še enkrat odtočim, temen urin ni bil več niti bled spomin. Saj veste, leta pa to. In spet nisem opazoval, kaj dogaja, pa četudi nisem, popolnoma rdečega urina v beli školjki seveda nisem mogel spregledati!

In, priznam, sem se ustrašil! Bolj kot medvedov!

Saj sem res že nekaj star, a če me kaj boli, vedno vem, od katere jame me boli, kaj drugega pa nikoli še ni bilo narobe.

Okej, moram biti pošten, par let nazaj, ko sem na terasi knjigo bral, sem mislil, da se me loteva srčni infarkt, ker kar nenadoma nisem mogel več dihati oziroma sem dihal s težavo, pa v prsnem košu me je tiščalo. Takrat še nisem bil bolničar, a sem vedel, da nekaj je hudo narobe in me je malo strah, nič ne tajim, sem razmišljal, ali bi se moral kar v bolnišnico odpeljat ali kaj, potem sem si pa rekel, ah, še en kofe spijem, potem bomo pa videli, kako in kaj. In ko sem šel s prazno kavno skodelico proti kuhinji, me je s kavča v dnevni sobi, kjer je pa moja predraga knjigo brala, zadelo: Če še eno kavo spiješ, te bo zahotovo infarkt!

Smo po skoraj mesecu dni s popravila dobili kofeavtomat in sploh nisem opazil, da sem šel zgodaj popoldne že osemkrat v kuhinjo do njega. In so bili simptomi infarkta hitro pojasnjeni …

No, tokrat me je bilo pa spet kar strah, nisem vedel, kaj naj naredim, celo malo sem se razjezil na vse skupaj. Ker sem se že videl, kako bom trapljal po bolnišnični sobi in se smilil sam sebi …

Sem stopil iz kopalnice in se na stopnicah skoraj zaletel v predrago soprogo, ki jo je pa njen mehur prezgodaj iz postelje dvignil. Saj načeloma je nisem hotel moriti z mojimi težavami, potencialno neozdravljivo boleznijo želodca ali mehurja, ampak je verjetno na moji faci videla, da nekaj ni prav. In sem ji pač priznal, da nekaj res ni prav, da sem čisto rdeče odtočil.

Saj je ne bi moril sredi noči s takšnimi zadevami, a ko je že ravno vprašala …

To je še vedno boljše kot moj prijatelj, ki je tolkel ostanke nekega betona pred hišo in ko se je sklonil, se je direktno med noge napičil v armirno palico. Itak je takoj stekel v kopalnico, da preveri, če je vse na mestu in je na srečo bilo, nobene dodatne luknje, ko je bil že na stranišču, se je odločil pa še odtočiti, a iz pipice ni urin pritekel temveč kri in se je od šoka (in bolečine) seveda malo onesvestil, kar je slišala njegova predraga in prišla pogledat, kaj dogaja, potem se je pa še ona malo onesvestila, ko je videla moža na tleh, belo kopalnico pa vso od krvi pošpricano …

No, jaz sem bil bolj obziren, sem samo povedal, da sem rdeče lulal, videlo se nikjer ni.

Se ni kaj dosti sekirala, je nadaljevala mimo mene v kopalnico in kakor mimogrede navrgla samo: rdeča pesa.

Ja, rdeče ko rdeča pesa, sem se malo zmedel. Saj rdeče ko rdeča pesa je rdeče kot kri, nisem vedel, kaj me sprašuje.

Cel kozarec rdeče pese si pojedel, je pojasnila izza že zaprtih vrat.

No, potem mi je potegnilo. Itak, saj to se verjetno mora poznati na barvi!

Sem še v posteljo pomirjen, zjutraj sem pa enkrat za spremembo vseeno pogledal, kaj odtakam. Je bilo rdeče, ampak manj.

Sem torej na poti ozdravljenja.

Pa ni me bilo čisto zares strah, saj veste, pesniška svoboda in pisateljsko pretiravanje pa to …

Izdajalski škrip

Končno smo spet imeli vajo, ne intervencijo. Okej, to je sicer pomenilo, da sem vstal sredi noči, a sem se vso pot proti Primorski tolažil, da grem proti toplim krajem, ne proti Menini planini, kjer je ponoči nametalo novih 30 cm snega in kjer so imeli vajo Kranjčani in Velenjčani.

Dobro, že po poti je scalo, kot da je nekdo tam gor plačan, da zliva vodo po nas in posledično je tudi temperatura padla, a da le ni sneg …

Ma, kaj bi tajil, tudi po dežju vaditi ni najlepše, se je videlo po zagnanosti, ker smo vsi bolj ko ne v spodmol rinili, čeprav je bila dobra volja, to pa, da se spet srečamo in vsaj malo premikamo pa to.

Pa res smo se ves čas tolažili, okej, ščije, ampak vsaj na snegu nismo, dokler prvih fotk od kolegov iz zgornjih koncev Slovenije nismo dobili, potem je pa malo fovšija udarila, ker pokrajina frišno zasnežena je bila res bogovska. Pa ne za dolgo, smo se potem tolažili, da lepo sicer je, ampak jih zebe bolj ko nas, pa ko iz jame bridejo vsi usrani, bodo pa tudi sneg usrali in ne bo več tako lepo!

Ja, človek mora najti majhna zadovoljstva, da ga fovšija ne požre …

Potem smo šli pa na kosilo, kar je po navadi najlepši del vaje. Pa še eno bolj nobel gostilno so izbrali, se mi zdi, da šefi ne bodo najbolj veseli, ko bo račun prišel, a takrat se nismo ravno s tem ukvarjali. Smo navalili na ocvrte kalamare (frišno nalovljene, verjetno, saj morje je dokaj blizu), ko da že štiri dni nismo nič jedli in ko da smo res kaj delali, a zmagovalec je bil spet naš mladi Žan. Je pojedel svojo porcijo morskih beštij, potem švoh polovico moje, ker sem mislil, da bom počil, s čimer se je očitno šele dobro ogrel, ker je pojedel še pol Pintarjeve, ki je tudi bolj droben možak in ne more pojesti kalamarov svoje teže, na koncu se ga je pa še malo Jokl usmilil in mu nekaj mesnin s svoje plošče mešanih mesnin na žaru odstopil.

Mi smo bili vsi začudeni, kako lahko tako mlad in suh človek toliko pofreza, Joklu je bilo pa vse jasno – divja masturbacija pač pobere energijo …

Tudi Žan se je smejal, kaj pa on ve, kaj pomeni ta beseda …

Ker se je sladko nasmejal, so se verjetno tiste ogromne količine hrane v njegovem želodcu malo posedle in je naročil še sladico, ki je bila videti res bogovska in smo tudi vsi ostali, s trebuhi pred eksplozijo in lačnih oči začeli razmišljati v tisto smer, pa nas je rešil Potrpin, ki je stekel do natakarja in pod nujno zahteval račun …

Na poti domov se je dež malo unesel in ko smo odložili Erkija pred njegovo novo hišo, nas je povabil na hiter ogled. Kaj vse je že postoril pa to, ker nazadnje smo jo videli še v bolj grobi fazi. Seveda smo po hiši hodili s široko odprtimi očmi in občudovali zadeve, ki jih je povečini Erki sam inštaliral in vgradil ter ga hvalili do nezavesti, dokler seveda Remih ni povsem pokvaril razpoloženja.

Ne našega, Erkijevega.

Je na hodniku stopil na eno deščico laminata, ki je pod njegovo težo zaškripala in tega seveda nihče razen Erkija ni opazil (no, slišal) in ker nihče drug tega ni opazil, je stopil korak nazaj in še ene štirikrat stopil na isto ploščico. Erki nam je takrat ravno nekaj razlagal in tistega škripanja nihče od nas ni slišal, razen seveda njega in je enkrat pač nehal razlagati, kar je razlagal in priznal, da pri tisti deščici je pa res nekaj zafrknil in da škriplje. In da bo moral enkrat to popraviti …

Remiha je to pojasnilo zadovoljilo in je nehal skakati po točno določenem kvadratnem centimetru, ki je pod težo žaskripal, ker pa mi nismo slišali tega, smo seveda potem tam okoli skakali ko otroci in iskali tisti majhen prostor, ki je zaškripal.

Bogemu Erkiju je pa vsak škrip verjetno zvenel ko eksplozija, prepričan sem, kolikor ga poznam, da je tudi v najtrši temi, ko ga je mehur nepredvideno iz postelje pregnal na stranišče, točno vedel, kam ne sme stopiti …

Je obljubil, da bo popravil, čeprav nihče od nas tega ni zahteval.

Ampak, ja, verjetno je lepo imeti takšne prijatelje, ki te opozorijo na tvojo napako.

Srečen človek

Včeraj zvečer sem se spomnil, da moram registrirati svoje prastaro jamarsko vozilce. No, saj spomnil sem se že kak dan prej, ko me je poklicala zavarovalniška agentka. Da je prišel tisti dan v letu pa to …

Sem ji odgovoril, da moram najprej tehničnega narediti, potem se pa pri njej oglasim. Mi je jela zatrjevati, da to ni potrebno, da zavarovanje lahko naredi že pred tehničnim, ker me očitno ni razumela. In sem ji pojasnil, kakopak. Da pri tako starih jamarskih vozilih ni tako samoumevno, da bodo naredila tehničnega, in če ga ne naredijo, gredo na odpad, pred garažo pa pride novo prastaro jamarsko vozilce. Da je tako ceneje. Vedno, ko mi prijatelj dr. Stibro, avtomehanik, pove, da vozilce ne bo naredilo tehničnega, ker so recimo gume preslabe in da moram nove gume recimo kupiti, se spravim računati. Nove gume za prastari avto so toliko in toliko, nov prastari avto, ki je tehnično izpraven, je pa le malenkost dražji. In je izi računica, stari gre na odpad, novi pa pride namesto njega …

Okej, če si Tomaž Grdin, je račun drugačen, bolj kompliciran, tam pridejo fakultete pa koreni in integrali v enačbo, kar zna samo on izračunati in poišče na avtonetu vozilo, ki mu je že od nekdaj všeč, pa ga v Evropi recimo niso prodajali in je zdaj, ko ga kot starega že lahko uvozijo, drago ko žafran, in potem med tistimi redkimi vozili izbere najcenejšega, jaz ga prepričujem, da poišče sumljivo najcenejšega med enakimi, pa se ne da, potem pa vanj zmeče trikrat več denarja, kot bi ga plačal za najdražjo varianto, ki je tehnično vsaj približno izpravna, ko pa še kar ne dela in se kaj stočetrtega pokvari, pa zadevo odpelje na odpad, ker denarja za brezupne projekte pa on ne bo metal stran!

Zmagovalna je njegova ugotovitev, ko je kupil popolnoma izpraven avto, da je popolnoma izpraven samo zato, ker je model, ki mu ga je prodal, žarničke v armaturi, ki zasvetijo, ko je kaj narobe, ven odšravfal. Ko je prijatelj nabavil nove žarničke in avto kresnil, so se pa prižgale še nove žarničke, ki ponavadi ugasnejo, ko se avto prižge!

Zdaj ima novo vozilo, je kupil spet najcenejšo varianto, ampak od poštenega kupca, ki mu je povedal, da je vozilo cenejše zato, ker mora zamenjati jermen in sklopko, kar stane toliko in toliko in ko je plačal za ta servis več kot je dal za avto (pa še vedno manj, kot je bil naslednji v oglasu, je ponosno povedal!) in se ponosno odpeljal naproti kavi z mano, je v najbolj cestno obremenjeni uri v glavnem križišču Novega mesta, čez katerega hrume ljudi iz šihta hiti proti domovom, zadevo zaprl. Kolona je bila do Dolenjskih toplic …

Popravilo pa ne več tako drago (reklamacije ni bilo, ker ne nov jermen ne nova sklopka nista crknila temveč nekaj petega), ampak ravno prav, da bi lahko kupil malo dražjega z oglasa, ki je bil verjetno bolj izpraven.

To je že res, bi potem dejal moj prijatelj, samo to vozilo ne bi imelo novega jermena in nove sklopke!

Kar je verjetno res, zato jaz za jamarsko vozilo kupim tehnično izpravno vozilo, ki je dobro vsaj za eno leto in če se strga jermen, kar je približno 400 evrov, gre na odpad!

Torej, sem tako razložil svoji zavarovalniški agentki in je razumela, zvečer, ko sem se spomnil, da imam registracijo in da moram vozilce do dr. Stibrota odpeljat, sem pa predrago soprogo zaprosil, da se z mano zapelje do delavnice. Avto vedno odpeljem že zvečer, ker ko moj prijatelj začne delati, jaz spat odhajam …

Ko sem prisedel v družinsko vozilce, da me predraga soproga domov odpelje, me je pa presenetilo, ko je kakor mimogrede povedala, da ni šans, da Škoda tehničnega naredi. Sem jo pogledal začudeno, nič ne tajim, potem pa še Škodo, sem mislil, da ji je kolo odpadlo ali kaj, potem je pojasnila, da so jo oči pekle, ko je za mano vozila, da tako smrdi.

Jaz še vedno ne voham in ne vem, ali se je hecala ali ne, kaj pa ima moje izpušne pline za vohati, ampak ko me je danes dopoldne prijatelj poklical, naj pridem po vozilo, sem ga vseeno malo v strahu vprašal, ali se bom od njega napotil proti odpadu ali zavarovalniški agentki.

In je mirno odgovoril, da ni bilo tako hudo, da za eno leto bo še, ko sem do njega prišel, je imel pa ravno eno stranko. Sem mirno čakal, da se z njo zmeni, a me je poklical k sebi in potem tistemu človeku jel razlagati, da to je pa najbolj srečen človek na tem svetu.

In pri tem pokazal name.

Sem bil kar malo presenečen in sem nehote čez rame za sabo pogledal, če kdo ne stoji za mano.

Prijatelj je pa potem tistemu človeku mirno pojasnil, da sem najbolj srečen človek na svetu, da se za nič ne sekiram, da nimam brige na tem svetu, v službo ne hodim, prešvical menda tudi še nisem (me še ni videl v jami!), pa najboljšo ženo na svetu imam in neverjetno srečo, ker imam njega za prijatelja.

In sem lahko le potrdil, kaj sem pa hotel, ker je bilo vse izrečeno res.

Ko je dodal, da je edina oseba na tem svetu, ki mi lahko konkurira pa njegova žena, sem mu lahko pa samo še enkrat pritrdil.

Ker kar je res, je res.

Edino malo sem zdaj vseeno v stresu, ker bom moral jutri zgodaj vstati, imamo že navsezgodaj reševalno vajo …

Napačna luknja

Ja, vem kaj si vi mislite ob takšnem naslovu, a to se le vaše pokvarjene misli igrajo z vami. Napačnih lukenj namreč ni …

No, so, včasih so. Recimo v gradbeništvu. Saj ne, da kaj vem o gradbeništvu, ampak danes me je Klemi povabil, da mu nekaj pri hiši pomagam, da bom imel vsaj o čem pisati. Sicer vedno imam o čem pisati, mislil je bolj, da bom imel o čem pametnem pisati …

Me je prepričal s pojasnilom, da ne bo nič težkega, da bova le par žic potegnila s foršplunkom, da ne more sam. In sem prišel, kaj sem pa hotel, da bom imel o čem pisati.

Pa res ni bilo nič težkega. V vkopano cev je porinil foršpan (to zdaj vem, da je foršpan neke vrste trda žica, ki jo porineš skozi vkopano cev, ko na drugi strani ven pokuka, pa na njen konec prilepiš žico, ki jo hočeš imeti v vkopani cevi in na drugi strani foršpan potegneš in tako žico dobiš skozi cev, foršplung je pa nekaj lesenega pod streho, se mi zdi, jebemti te strokovne gradbeniške izraze, sem moral pol ure guglat!), ki je pokukal na drugi strani vrta, na konec je pa zalepil dva UTP kabla za internet in daljinska dvoriščna vrata ter enega debelejšega za elektriko. Jaz sem vlekel, on je rinil in ajncvajdraj je bilo konec. Sem bil kar malo ponosen sam nase, sem si rekel, bom še kosilo doma ujel, pa niti rokavic si nisem rabil natakniti, a ker sem bil že ravno tam in ker pri novi hiši nikoli ni samo en foršplung bova malo u eno cev zarinila, je Klemi pokazal eno drugo cev v jašku, da naj pa tisti foršprung porinem tja, da morajo iti žice še naprej do vrat. Njemu je pa ravno električar prišel, se je moral nekaj pomeniti, ker električarji in podobni mojstri so pri novi hiši najbolj pomembne stranke!

Ampak mene samega pri delu pustiti tudi ni najbolj pametno, a kaj bi to prijatelju razlagal, me itak pozna, zaupa mi le dela, pri katerem res res in res ne morem nenadzorovan česa pokvariti. Ker pri delih, kjer obstaja možnost, da kaj pokvarim, to so pa skoraj vsa, raje kar sam naredi, ker jaz tudi pod nadzorom lahko kaj narobe …

Torej, Klemi se je pogovarjal z električarjem, jaz sem pa porinil. Pa res ni bilo težko, mi je kar dobro šlo, le na koncu se je zaustavilo. Ker vedno se zaustavi na koncu. In sem vlekel in rinil, mi je bilo jasno, da proti koncu, ko mora cev ven iz zemlje pokukati, se malo ukrivi in je tisti foršpang čez oster ovinek težko poriniti in sem rinil in vlekel in rinil, pa ni šlo. Potem sem si pa rekel, de mene tam neka žica ne bo zafrkavala in sem si rokavice nataknil, porinil in je – počilo!

Saj ni krepko počilo, le sredi zabetonirane plošče, iz katere so tri cevi kukale, je eni cevi pokrov odbilo! In sem ves vesel prijatelja poklical in mu pokazal tisto žico, ki je sredi betonske plošče kukala iz cevi, on je pa le mirno odvrnil, da nisem prave luknje zadel!

Sem najprej mislil, da poskuša biti kaj duhovit ali kaj, dokler ni pojasnil, da mora žica priti do vhodnih vrat in ne sredi plošče. Kar mi je bilo potem, ko je pojasnil, kar nekako logično.

Sem tisti foršprung ven potegnil in ga vtaknil v eno od treh cevi (je Klemi še izrecno poudaril, da je vseeno, katero izberem, to res moram poudariti!), ki so pod zemljo šle v pravo smer in rinil, ko da sem plačan, a ni in ni šlo. In sem odnehal, preden kakšno škodo naredim ter se postavil na drugo stran cevi, torej tja, kjer pri vratih iz zemlje pokuka, Klemi je pa rinil. In rinil in rinil in rinil. Pa ni šlo.

Sem predlagal, da morda tisto žico poskusiva poriniti z moje strani in ker boljših predlogov ne blizu ne daleč ni bilo, je sprejel predlog, izvlekel komplet foršpan iz cevi in prišel do mene. Tam pa takoj našel razlog neuspehu – dve cevi sta imeli pokrov, ena pa ne. In očitno sem vtaknil žico v eno od dveh cevi s pokrovom, kaj pa jaz vem, katera je dobra, če rečeš, da je vseeno! Res pa je, da si v cev brez pokrova nisem upal kaj preveč kukati, če je žica že kaj blizu (slišal sem seveda jo), ker toliko pa že vem, da imam samo dva očesa in bi oba tudi rad zadržal!

Sva odpra obe cevi in potem je Klemi spet s svoje smeri porinil in je foršpan mimogrede ven pokukal z lahkoto, potem sva se pa v trgovino odpeljala po pravo električno žico, ker je prej očitno kupil napačno in ko sva žico začela vlači, sva končala, še preden je ven pokukala, ker jo je kupil en meter premalo!

To povem zato, ker vi kot jaz mislite, da je Klemi zdaj že par let čisti car, a mu vseeno občasno še vedno spodrsne, konec koncev je samo človek …

Sva torej tiste žice nekako speljala in potegnila (namesto prekratke sva potegnila tisto prvo kupljeno, ki je bila kar naenkrat še kar dobra!) in sem si mislil, juhej, zdaj greva pa že skoraj lahko nekaj spit, ko sva tako garala, a je Klemi štiri kupe zemlje pogledal, frišno pripeljane, da se vrt malo izravna in sva potem še tisto malo vozila gor in dol.

Mislim, vozil sem jaz, on je pa v karjole metal. Ima dve, tako da še za čikpavzo ne bi bilo časa, če bi še kadil, ker človek ima kondicijo, je metal hitreje kakor sem jaz lahko razvažal …

Domov sva se seveda odpeljala že po trdi temi, ker če hočeš dobiti kaj pametnega za na blog napisat, ne moreš končati podnevi!

Pa tudi če ne bi šla na koncu na pivo, ne bi končala podnevi, res ne!

Poseben dan

Dan Civilne zaščite je poseben dan za vse vrste reševalcev. Toliko gasilcev v paradnih uniformah ne vidiš nikjer drugje. Pa gasilk v krilih! Sem kar videl našega šefa, kako razmišlja, da bi tudi v JRS uvedli uniforme s krili za ženski del ekipe …

Je lepo videti ljudi, ki prejemajo priznanja za svoje večinoma prostovoljno požrtvovalno delo, a ker smo pri JRS izkušeni reševalci, smo takoj, ko je moderator pozval vse nagrajence na oder za skupinsko fotko, stekli v predverje. K obloženim mizam …

Ko smo se basali z dobrotami, je pa k nam pristopil v res lepo uniformo oblečen mlad moški. Sem se že malo ustrašil, da je preštel kremšnite, ki sem si jih sicer samo po dve na krožnik dajal, a sem večkrat zaokrožil okoli mize s sladicami in da nas bo kaj pokritiziral.

Pa nas ni.

Je samo povedal, da je z mojimi knjigami začel, ko je prvega otroka dobil. Je prebral Očkov kotiček, od takrat pa bere vse moje, celo blog.

In sem bil, s polnimi usti kremšnit, seveda počaščen, a sem seveda moral vprašati, ko je tako hvalil mojo knjigo, če je kakšen od njegovih treh otrok v zaporu ali kaj podobnega. In ko je odgovoril, da ne, da so vsi pridni, sem potem ugotovil, da mogoče pa ta moja knjiga o biti oče res ni napačna …

Se je nasmejal, saj če me redno bere, potem itak ve, kakšen sem …