Lupilec

25. aprila 2017 0

Reševalni center Novo mesto bo dobil novo reševalno vozilo. No, ne novo, novejše. In ker smo skromna služba, bomo s starega pobrali stvari, ki so še dobre in jih premontirali na novo vozilo. Bi jih morali že v soboto, ko smo imeli reševalno vajo in smo Biziju naročili, naj na vajo pride z opremo, ampak on je prišel z jamarsko opremo, ne štromarsko. No, ni prišel, tam okoli enajstih zvečer je klical, če bomo v bivaku še kakšno urico pokonci, da zdaj bi pa lahko šel od doma, da olupi vozilo. Da nima več ko par uric dela. Da se ne sili, ampak ker ve, da hodim pozno spat … A ker sem že v soboto vstal zgodaj za tečaj jamarskih reševalcev in bi moral tudi v nedeljo, ko smo imeli pa tečaj za jamarje pripravnike, sem se vljudno pretvarjal, da je slab signal in prekinil, za vsak slučaj pa še telefon izklopil. Saj sem vedel, da našega Bizija takšne malenkosti ne iztirijo in bi z lahkoto vseeno prišel, če se je že tako odločil, a se mi je zdelo, da se tudi njemu ni najbolj ljubilo in sem šel spat z mislijo, da obstaja vsaj 50 % možnost, da se bom naspal …

In sem se. Bizi potem ni prišel, je pa danes prišla komanda našega komandanta, da se mora staro vozilo olupiti, da se lahko novo opremi in da naj se s kombijem do Bizija odpeljem, kjer koli on pač že je. In kakopak je bil le kakšen slab kilometer zračne linije od Čaganke, se namreč ženi v tiste lepe kraje. Sem ga torej našel z lahkoto in kar takojci sva se dela lotila. Sem bil prepričan, da pol ure nimava kaj početi, le radijsko postajo bi morala ven vzeti in komande za sireno in lučke, da bi pa lučke dol potegnila, za kar je Bizi navijal, sem se pa z vsemi štirimi upiral.

A ko Bizi začne lupiti, potem lupi do konca in ko je že vse tapete s stropa dol potegnil in kljuke odmontiral in senčnike, sem jaz potem še tiste lučke odvijačil, kaj sem pa hotel. Nama je šlo delo kar dobro od rok, ki so bile čedalje bolj umazane, morda bi malenkost hitreje končala, če jaz ne bi bil tako firbčen. Ko je recimo prijatelj zahteval izvijač PH 2, sem mu jaz ignorant recimo dal izvijač BZ3. In ko se je zbunil, da mu nisem dal tapravega in sem mu nazaj zabrusil, da križni izvijač je križni izvijač in da kaj komplicira, je NEMUDOMA vse izpustil iz rok, poiskal oba izvijača in dva vijaka in mi potem vse o vsem razložil. Še poskusiti sem moral, da sem občutil razliko! Saj potem sem se z njim strinjal, da razlika je, a kaj, ko sem mu še vedno porinil pod nos izvijač BZ2, ko je on zahteval recimo PH3. Ker starega psa na hitro novih trikov pač ne moreš naučiti, čeprav sem ob vsaki napaki bil deležen ponovnega predavanja …

Prijateljevo koncentracijo je le občasno zmotil seks, ki se je odvijal nedaleč od naju, njihov petelin je namreč veselo skakal po kokoših. In Bizi ga je vsakič znova pohvalil, ko je kakšna kura pa brezveze kaj zakokodakala, ji je pa takojci zagrozil, da bo šla v juho in je bil precej mir.

Sonce je že zahajalo, ko sva končala, potem je pa nekaj brez veze talno oblogo umaknil in sem bil prepričan, da bom moral kar domov poklicati, da me še dva dneva ne bo! Je namreč z silvertejpom debele svežnje žic ob tla prilepljene odkril! Takojci je ugotovil, da so to verjetno še ostanki od komandnega centra še prejšnjega lastnika, ko je vozilo uporabljala nemška (ali je bila morda avstrijska?!) policija in da je povsem brez veze, da so tiste žice noter in jih je hotel kar ven potegniti. Kar bi pomenilo, da bi morala komplet ves poden od kombija odstraniti, pa še kakšen sedež verejetno pa bogsigavedi kaj še vse!

Sem z vsemi štirimi ročno potegnil, da enostavno res nimam časa še za tisto in je potem prijatelj s težkim srcem najdebelejši šop žic prerezal s posebno močnimi škarjami, ki so bile kos nalogi kot za šalo. Sem naredil napako in zadevo iskreno in glasno občudoval in je Bizi še magisterij na škarjah napravil, pa še jaz sem moral zadevo potem parkrat prerezati. Da se je iz žic vsakič iskrilo, da je bilo veselje, da je smrdelo in se kadilo, ga pa ni motilo …

No, ko sva vse pospravila v prvotno stanje in sem strahoma obrnil ključ in je vozilo kresnilo in je vse delalo in sem si oddahnil in se želel domov odpeljati, saj je bila zunaj že debela tema, je pa Bizijeva izbranka prišla. Da sem pač v Beli krajini in da domov brez malice pač ne bom šel. Sem se branil z vsemi štirimi, pa ni šlo in smo potem mesnin za eno manjšo ohcet pojedli, zapovrh pa še torto. Ne, nihče ni imel rojstnega dne, le Bizijeva izbranka jo je za sosedo spekla, pa je najprej eno spekla za trening, ker se je bolj kompliciranega recepta lotila, odnesla ji je pa drugo. Prvo sva pa z Bizijem pojedla, kakopak!

Jap, prijatelj ve, kam se mora ženiti.

Torej, sem se najedel, napil in posladkal, avto je bil olupljen, zatorej sem vstal, da se poslovim. Pa seveda ni šlo tako zlahka! Pri Biziju nikoli ne gre tako zlahka! Je izbranko svojo v njen avto posedel in ji dal v roke ročno radijsko postajo, midva sva pa iz kombija vzeto postajo priključila na akumulator in smo zadevo sprobali, če dela. Je delala, kakopak, prav lepo smo se slišali, čeprav je bogico sredi noči skoraj na Hrvaško poslal, da preveri signal! In zakaj ne bi delala? Ker se mu je zdelo, da je bil stik pri anteni, ki smo jo odmontirala s strehe kombija, malce šibak in ga je dodatno polotal …

Kombi je zdaj olupljen in iskreno upam, da če bo že deževalo, da ne bo premočno, ker je za vsako lučko in za anteno na strehi ostal kup lukenj! Sem jih sicer po možakarsko popravil z lepilnim trakom, Bizi ima nekega prav posebno strupenega za prave možakarske mojstre, a kljub temu …

Vikend tečaj

23. aprila 2017 0

Z Markom Z. sva imela prefrigan načrt, da greva v bivak že v petek in preživiva romantičen petkov večer v prijetni moški družbi, kar sva sicer udejanila, a nekje vmes se nama je Anžič uštulil. V najboljši bistriški gostilni smo pitstop udarili in borovničke spili za razpoloženje, a ker nam je Lenka dolila, je pogum zrasel in smo se očitno malce čez mero šalili, za kar bom pokoro delal, sem dobil obljubljeno.
V bivaku nisem preveč zakuril, da se kdo ne bi začel slačiti, sem raje zunaj par rebrc in nekaj vratovine na žerjavico vrgel.
Polnih želodčkov se je prijateljev seveda kmalu spanec polotil, saj garača zgodaj vstajata in sta se v posteljo spravila kmalu po polnoči, a tokrat sem se pripravil. Sem najprej malo knjigo bral za mizo, potem sem si pa v postelji na telefonu film pogledal, sem si ga pred odhodom pretočil, ker sem vedel, da bom na koncu ostal sam s sabo. Sem ga najprej gledal brez slušalk, saj Anžičevo smrčanje enkrat za spremembo začuda sploh ni bilo moteče, prav tako nekako nežno je dreto vlekel in melodično, da sem si prav naročil, da ga moram zjutraj pohvaliti in vprašati, kaj uporablja, da je prišlo do tako drastične razlike. Nekje na sredini filma sem si v ušesa vdel slušalke, ko je streljanje postalo preglasno, da prijateljev ne bi preveč motil, ko sem jih ob koncu filma iz ušes iztaknil, me je pa presenečenje čakalo. Prej sem poslušal Marka Z. smrčanje, Anžič se je koncertu pridružil očitno kasneje in posledično na vso moč, da nadoknadi ali kaj. In ko sem se trudil zaspati, sem si prav naročil, da ga zjutraj vprašam, kaj uporablja, da se je njegovo žaganje tako ojačalo …
Malce pred deveto zjutraj, ko smo že debelo kofetkali na prijetnem sončku, so pa reševalci in tečajniki reševalci iz vse Slovenije začeli kapljati. Ko da so kavice zavohali. Še celo Walter jo je spil, ampak verjetno samo zato, ker sem mu jo natočil v skodelico srbske jamarske reševalne …
Potem smo se pa kakopak k delu spravili in jih je bilo prav lepo gledati pri garanju. Anžič si je oblekel rumen kombinezon, podobnega tistim, kakršnega imajo inštruktorji, si je verjetno mislil, da bodo inštruktorji pozabili, da bo moral letos izpit za reševalca narediti in torej pokazati vse, kar mora reševalec znati. In tega je ogromno, ampak res ogromno in inštruktorja se sploh nista rabila dosti truditi s kakšnimi kompliciranimi manevri, da se je mojemu dragemu prijatelju zarisal velik vprašaj nad čelado! Saj je poskušal s podkupninami, seveda je, da bo kavice nosil in pive in podobno, a se Erki in Jereb nista dala. Jereb je celo zarobantil, da so generaciji reševalcev, kateri tudi jaz pripadam, zadnji čez prste gledali in da zdaj bo povsem drugače, s čimer sem se nadvse veselo strinjal, kajti prijatelj Jereb je pozabil, da bo letos tudi on delal izpit. Sicer za inštruktorja, ampak kar je rekel, je rekel, čez prste ne bomo nobenemu več gledali. Je zato tudi on krepko potreniral, je legel v nosila in reševalci so ga po sončku vozili gor in dol, le tu in tam si je dal kakšno kavo prinesti, ker ko se dela, se pač dela …
Kamor koli sem pogledal, vsem se je iz ušes kadilo, res so bili vsi pridni, celo Murček je bil dobre volje, pa se to ponavadi zgodi le na prestopna leta!
Krepko po peti uri popoldne, ko je sonček le še z zadnjimi močmi grel, smo pa zaključili in k bivaku na golaž odšli, ki ga je Jasna skuhala. Je bil dober kot že dolgo ne in Marko Z., Katja in Zdenka so ugotavljali, da verjetno zato, ker so oni trije olupili in narezali pet kilogramov čebule. Da kakšen mukotrpen posel je bil to in šele takrat sem se spomnil, da sem od doma prinesel tudi rezalnik za čebulo, a sem jim ga pozabil dati. Niso bili preveč jezni …
Malce pred analizo je pa predsednik našega jamarskega kluba prišel, je prinesel lestve, pa psa je s sabo pripeljal, kakopak. In kot se med vodstvenim kadrom rado zgodi, je mimogrede do ravsa prišlo. Ne, ne, nista si komandant jamarske reševalne in predsednik našega kluba v lase skočila, njuna psa sta si. Natančneje, ogromna Walterjeva psica in majcen Zdravkov pes. Okej, pa moram biti pošten, komandantova je grozljivo renčala in za predsednikovim hodila, kot da sta namagnetena, predsednikov je pa le z repčkom migal in okolico nonšalantno raziskoval. Ko da je ni, da je na koncu komandantova obupala in legla k ognju. Sem kakopak predsednikovega možačka pohvalil, kakšen car je, da je zadevo tako hladnokrvno ohranil, pa je naš predsednik nemudoma situacijo pojasnil – da je njegov že malo starejši in gluh ko top …
Že v krepki noči so se vsi poslovili, le Jasna, Tico in jaz smo ostali, kajti v nedeljo nas je čakal pa še jamarski tečaj našega kluba za jamarje pripravnike. In smo bili spet že pri kavi, ko so začeli prvi k bivaku kapljati, še med pitjem kave pa je začelo nenadoma snežiti!
Prav debele snežinke so padale, pa mraz je pritisnil, sem prav razmišljal, ali ne bi tečaja celo odpovedali. A je še pravočasno sonček posijal, pa tudi ogrelo se je malo, da smo tudi nadebudne bodoče jamarje lahko malce po vrveh sprehajali. Saj njih ni zeblo, jim je vroče postalo, že ko so na rob 30 metrskega brezna stopili, inštruktorji, ki so jih budno nadzirali, so pa bolj trpeli.
Spet smo končali pri bivaku pri kosilu, ki ga je spet Jasna pripravila, tokrat le malo prej, da smo še na soncu uživali.
Potem pa pospravili in počasi proti domu, z obveznim postankom v najboljši bistriški gostilni, kakopak …

Reševalka

21. aprila 2017 0

Če imate kakšen pasji briket v žepu, zagotovo pride!

Ko ne upaš

19. aprila 2017 0

V sklopu 22. Slovenskih dnevov knjige smo danes Nataša, Seku, Maja in jaz nastopili v lokalu Pritličje v Ljubljani. Brali smo bolj ali manj sami sebi, ampak, jebajga, tako to je. Smo se vseeno zabavali!

Kasneje sem pa izkoristil priložnost, ko sem bil ravno blizu in Marka P. povabil na kavo. Načeloma jo pijeva v tistem kafiču, kjer je dražja od zlata (pa itak mora biti, če jo vlečejo opicam iz riti), kar si seveda lahko privoščiva, saj se ne srečujeva tako zelo pogosto. A danes sva se tistemu lokalčku izognila, ker še nimajo poletne terase, kar je glede na skorajda zimske temperature kar logično. Sva sedla v kafič nasproti SAZUja, a še nisva vseh tem obdelala, ko se je pred kafičem kar naenkrat zbralo milijon ljudi. Sem najprej za hip pomislil, da so to zamudniki, ki niso uspeli priti na moje branje, a ko sem zagledal še dva policista, ki sta zadevo spremljala, sem si vse skupaj malce bolj pozorno ogledal. In opazil transparente, ki jih je nosila večina. Hm, nekakšen protest. Milijon protestnikov, pa le dva policista?! Potem sem se spomnil, da sem bral nekaj o protestu znanstvenikov in sem si protestnike bolj podrobno ogledal in je bilo takoj jasno, da so znanstveniki. Taki bolj krmežljavi so bili večinoma, z zakrnelimi mišicami, ker verjetno bolj možgane trenirajo. Zato tudi le dva policista, sem pomislil. Potem me je pa gromozanska želja zagrabila, da bi vstal in jih nahrulil, da naj kar nič ne protestirajo, saj tako in tako le nam delavcem denar odžirajo in na naših žuljih živijo ali kaj podobnega, pa nisem upal. Čeprav so res bili videti miroljubni in telesno bolj zakrneli. Ampak jih je bilo pa veliko … Pa pustimo ob strani, da tudi jaz nisem nek zagrižen delavec pa to in imam žulje le od jamarjenja!

Saj takoj nisem obupal, sem nekaj časa še Marka P. kibiciral, da bi on glasno protestiral proti protestu, a se je zgleda tudi on že toliko zresnil, da sva le mirno kofeta požrla in odšla.

Ampak domov grede mi je bilo pa kar malo žal, da nisem upal, moram priznati …

Malisnica

18. aprila 2017 0

Danes smo imeli v Malisnici prvi praktični del jamarskega tečaja. Malisnica je pri Mirni peči. Kjer je pa okoli 7000 motoristov ravno danes kakopak žegnalo svoje motorje.  Dobro, kolikor sem kasneje lahko videl, so žegnali bolj želodce, ampak kaj bi se spuščali v detajle. Mi smo se po par obvoznicah potem v gozd zapeljali in čeprav nas je bilo samo 23, je bilo prav tako zabavno in adrenalinsko kakor pri žegnajočih se motoristih. Le manj alkohola je bilo pri nas …

Ja, ko je toliko tečajnikov na kupu, še Urbi je pripeljal hordico svojih, smo morali kar krepko paziti, da je šlo vse, kakor je moralo iti. Le pri šefovem bratu Urbijevega kluba smo morali malo vstran občasno pogledati, ker šefu se pač ne smeš zameriti. No, pa saj mu je šlo dobro, ne smem biti krivičen, vsekakor pa zagotovo bolje kakor sinu našega šefa, ki smo ga terali, da je za tri delal. Res je, da šefa ni bilo poleg, ampak bi ga vseeno, nas itak potem zatoži …

Z vremenom smo imeli srečo, nadzornikom je bilo ravno prav toplo, tečajnikom bi bilo pa seveda tudi ob najhujšem mrazu zagotovo tudi vroče. Tako je to, ko se prvič na vrv pripneš! Še malo muzike sem jim iz telefona spustil, da so lahko po ritmu se matrali in prepričan sem, da so premarsikaterega pirha ali šunkico izšvicali iz sebe, zaključili smo pa dovolj zgodaj, da so lahko na popoldansko pojedino domov prišli …

Črne klobase

14. aprila 2017 0

Dejan je včeraj poklical, da bi šel svoje novo koleno sprobat, če gremo v Cinka. Pa ker za jamo sem vedno, čeprav je to Cink, ki smo ga splezali že milijonkrat, smo se danes okoli šestih popoldne dobili pri Bučarju na kofetu. Dejan, Jasna, Grdin, Pero in jaz. Vsi olimpijski do boga. Še preden smo dobili kavice, se je uscalo ko za stavo in Grdin je spet takojci ven privlekel telefonček in nas začel vse prepričevati, da v takšnem nima smisla rinit v stometrsko brezno, v katerega bo direktno zlivalo. Še radarsko sliko je poiskal in nam animacijo kazal, da najbolj rdeče bo ravno nad Cinkom. Sem se mu suvereno zlagal, da se iz radarske slike zelo dobro vidi, da bodo plohe področje, kjer je brezno, falile najmanj za pol kilometra in si je potem malo na skrivaj zadevo ogledoval, potem smo se pa v Kočevski rog odpeljali.

In gor res ni nič padalo, zato nam ni preostalo drugega, kakor v opremo se spraviti.

Opremljal sem jaz in ko je od zgoraj enkrat Dejko zavpil, da on bo še malo zunaj počakal, da me ne bo čakal na štriku, sem bil kar malo užaljen. Da naj gre kar takoj za mano, da ne bo rabil nič čakati, da hitro opremljam. Je šel res za mano in res ni rabil nikjer čakati, ker sem hitreje opremljal, kakor se je on po vrvi spuščal! Nad njim je pa Pero vpil, da kaj sem bil pameten in rekel, da se ne bo čakalo, da on pa ves čas nekaj čaka. Sem vpil nazaj, da zaradi mene ne čaka, da jaz sem že krepko nižje, a se zaradi razdalje nisva najbolj razumela, sem pa potem enkrat nehal vpiti in raje opremljal smer, da me res ne bi ujela.

Sem na dnu prve stopnje, okoli 107 m pod zemeljskim površjem, enega prižgal, preden se je Dejan spustil do mene in moram priznati, da sem bil kar malo šokiran. Je rekel, da zunaj ful dežuje in res je bil pod čelado popolnoma premočen, ampak sem si potem ogledal še njegov kombinezon, ki je bil suh in takojci ugotovil, da je le Bučarjevo malo pivo skozi njegov obraz ven prišlo pogledat, kaj dogaja.

Ko je kmalu za njim prisopihal še Pero, sem se kar takojci vpel v vrv in špricnil proti površju, da se morebiti ne bi premislil, ker se je zgoraj javil, da bo on razopremljal. Na začetku, ko je še bilo nekaj moči, sem kar dobro šibal, proti vrhu se je pa peč razgrela in sem posledično bolj počasi crkoval ven. 18 minut sem potreboval. Se vidi, da nisem več 50 let star!

Ogenj je veselo gorel, saj sta se Grdin in Jasna zaradi poškodovanih ram spustila le par pritrdišč, vmes se nam je pridružil še predsednik Zdravko, da je na ogenj nalagal. Nismo imeli nič proti, saj itak mesa ne je, kruha smo imeli pa dovolj!

Sem nad žerjavico vrgel klobase, ki jih že sto let nismo pekli, saj smo se jih ravno pri Cinku preobjedli, a ker sem potem moral Grdinu pozirati, ki je fotografiral brez bliskavice in se nisem smel premikati, sem jih zapalil. Itak!

Ampak če z nožem postrgaš tisti ogljik in malce več gorčice na kruh namažeš, so vseeno odlične. Kaj odlične, dobre!

Tako Dejan kot Pero sta ven vsa premočena pokukala ravno pravi čas, potem pa še radlerček in malce debate in je šla noč ko v starih časih počasi v maloro …

Fotke je pa Grdin napravil, kakopak, tokrat s telefonom!

Uka želja

8. aprila 2017 0

V petek smo imeli najprej jamarski tečaj v klubu, je prišlo nekaj mladičkov, ki bi se radi naučili pod zemljo laziti, v soboto smo začeli pa še s tečajem za nove jamarske reševalce pripravnike. Sem prepričan, da bom kdaj od novih tečajnikov za jamarja pripravnika zahteval kakšen kompliciran manever, da bodo črtico v hlače potegnili, reševalcem bom pa kakšen osnoven vozel kazal ali kaj podobnega, da bodo mislili, da se mi je skisalo …

Ampak, ker smo oba tečaja šele začeli, do pomot še ni prišlo. Do pomote je prišlo na Bledu, ker sem nekje narobe zavil in smo potem, namesto da bi pod steno v Gorjah prišli, spoznavali lepote Gorenjske. In ko sem pomislil, da smo že povsem zgubljeni, sem ob cesti zagledal reševalnega landroverja, ki ga je šofiral Bernard. Na vprašanje, ali zna priti do stene, je suvereno izustil “vešda!”, kmalu potem smo bili pa tako izgubljeni, da smo morali tam spred neke zadnje gorenjske hiše malo bred božjim hrbtom v hud hrib na riverc voziti, ker obrniti seveda nismo imeli kje. Pa pustimo ob strani, da smo vrlim Gorenjcem, stanujočim v tisti hiši na koncu sveta, verjetno nevajenih obiskov, sploh pa ne kar dveh naenkrat, s plavimi lučkami na strehah, krepko pošibali kri po žilah …

Smo se potem našli in hitro spravili v opremo, jaz še posebej, ko sem ugotovil, da imam v desnem škornju polno vode še od zadnjega pranja opreme in je bil občutek kar zoprn, dokler se zadeva ni segrela na delovno temperaturo. Kar je bilo pa hitro, saj so tečajniki postavili poligon, jaz sem se pa čezenj sprehodil, da sem pokazal, kako se stvarem streže. Pa ker se že nekaj časa ukvarjamo z jamarstvom, znamo zadevo tudi tako zakomplicirati, da jih je kar nekaj obviselo na pritrdišču ko salame v shrambi, da dolgo ni šlo ne naprej, ne nazaj in smo morali med merjenjem časov različnih kandidatov za jamarja reševalca pripravnika tudi vmesne čase pritiskati …

Je bilo lepo pogledati v steno in pod njo, kjer je vse mrgolelo od pridnih in delovnih jamarjev, malo manj lepo je bilo pa v bližnji gozdiček pokukati, kjer so si delovišče izbrali jamarji, ki so prišli le malce znanje osvežiti pod budnim očesom Marka Z.. Mislim, saj je bilo tudi njih pogledati lepo, le zavist je udarila mimogrede, ker če Marko Z. kaj res zna, zna izbrati prijeten, ne preveč vroč in ne preveč hladen kotiček za henganje. Za nameček se je dal pa še v nosila poležati, ko se mu ni več ljubilo stoje hengati, da so ga levo in desno trajbali …

Garali smo od osmih zjutraj do petih popoldne, s kratkim oddihom za joto, ki jo je pripeljal Walter, za nameček je pa, ker smo bili res pridni, od nekod pričaral še potico. Ki je bila res dobra, je teknila ko najboljša potica na svetu … Kaj svetu, celi Sloveniji!

Straži je poskrbel, da se je akcija že med dogajanjem sproti limala na internete, da so lahko jamarji po vsem svetu že kar v realnem času zadeve všečkali, pri analizi ob koncu smo pa komandanta Walterja malo na laž postavili, ko je mojega bogega prijatelja Anžiča, ki bo letos izpit za reševalca delal, rahlo pokritiziral, da ni dovolj švical pri manevrih prek vozla. Smo s skupno močjo kmalu ugotovili, da je bil na mnogij področjih prvi in celo najbolj zagnan! Prvi je prišel na joto in bil hkrati kljub trem doložitvam še vedno zlata ptička, pa ko je prišlo dovoljenje, da si slečemo opremo, je bil tudi prvi preoblečen … Marko E. je bil pa tudi vsestranski, povsod je pomagal in bil priden, vmes je uspel pa še na Bled skočiti in na reševalskem kombiju gume zamenjati. Da je po razvipih kremnih rezinah pridišal nazaj so pa le nesramna klevetanja!

Nekaj fotk sem Marku Z. splel, nekaj pa Bernardu. Sam sem bolj malo fotkal, ker ležati v topli travi in nadzorovati, da vse teče, kakor mora, je pa le toliko odgovorno delo, da ni časa za druge zafrkancije …

Drekpumparji

3. aprila 2017 0

Soboto in nedeljo smo si novomeški jamarji rezervirali za najljubše opravilo – čiščenje jame. Prav ko sem si opremo oprtal na rame in je kuzlica veselo skakljala po stopnicah ob meni, misleč, da gre tudi ona na izlet, se je pa telefon oglasil. No, saj to ne bi bilo nič takšnega, telefon se mi večkrat oglasi, a ko se oglasi z mešanico različnih policijskih in gasilskih siren, to ne pomeni nič dobrega. Ko so se torej na ves glas oglasile sirene in je v naslednji sekundi še kuzlica začela zavijati, sem se usral, nič ne tajim in nekaj sekund sploh nisem vedel, kaj se dogaja. Potem sem pogledal sporočilo in si oddahnil – komandant Jamarske reševalne službe je samo nekaj testiral in je že takoj na začetku sporočila napisal, da naj ne paničarim, da testira. A dokler ne prebereš, se sekiraš, ne?!

Kakor koli, sem se odpeljal proti Kočevju še skorajda sredi noči in čeprav se zelo zelo poredko zgodi, smo bili Jasna, Tico in jaz tam prvi. In smo skočili še v ne preveč oddaljeno gostilno na kofe. So jo ravno odprli in kofeavtomat še ni bil zalavfan in smo tako zanič brozgo dobili, da je po ne vem kako dolgem času nisem mogel spiti! Posledično sem se torej v jamo Mullerloch spustil brez jutranjega kofeta. Direkt v akcijo, torej kopanje po dreku. Jama, ki se nahaja povsem ob cesti in človek niti zaustaviti ne rabi, da vanjo vrže odpadke, je bila do vrha napolnjena z raznorazno kramo. Smo tavelike, kosovne odpadke že lani ven potegnili, tokrat smo se morali dela lotiti pa z motikami in krampačicami. In vsakič, ko sem udaril po kupu starih že kompostiranih odpadkov, polnih plastike in že skoraj predelanega železa, je zasmrdelo do neba! Prav smilil sem se samemu sebi, ko sem miljonkrat skoraj bruhnil v usta, dokler nisem ugotovil, da se Tico ob vsakem mojem takšnem safru zahihita ko stara devica. Sem potem zamenjal kompanjona, s katerim sem kopal in kar nenadoma ni bilo več metana med starimi odpadki …

Kakšni dve uri smo na polno delali ko mravljice, z nesnago polnili velike vreče, ki jih je dvigalo dvignilo iz jame, da so jih pretresli v zabojnike, potem je pa prišlo obvestilo, da zunaj je kava skuhana. Motike so nam padle iz rok ko da kače držimo in v hipu smo bili vsi v kibli dvigala. S katero nas je strojnik dvignil iz jame ko rudarje, predsednik kluba je pa norel, da se to ne počne, da to je nevarno in neodgovorno. Da je pa ves čas stal na robu jame na majavih kamnih in kukal v globino, da je videl, kdo zabušava, od varovanja je imel pa samo eno roko okoli majhnega krmežljavega drevesca, je pa pozabil …

Zunaj se je ravno dobro sonce pokazalo in smo polegli po gozdu s kavicami in bi kar tako ležali, če ne bi imeli tako hudega predsednika, ki nas je na delo spet nateral. Smo šli dol spet z dvigalom, čeprav je predsednik negodoval, a čez drugi vhod je bilo tako ozko, da se nobenemu čisto zares ni ljubilo matrati …

Vmes enkrat sta pa celo Grdin in Bukovec prišla, oba Tomaža. In oba vsak s svojim fotoaparatom in si moral prav paziti, da si vedno za kakšno orodje držal, ker sta ves čas škljocala! Pa Grdin se mi je prav smilil, je hotel priti že zjutraj kakor vsi ostali, pa je dan prej šel na neko fotografsko razstavo, kje so si ga malce tudi popili, domov grede so ga pa prijazni strički v modrem povabili v njihov hotel, da je lahko na mirnem prespal in so ga ven spustili šele po dvanajstih urah. Najprej sem bil na njega prav jezen, da kaj se gre, kaj ni mene poklical, bi ga zagotovo prišel iskat, potem sem pa že okrog vseh drekpumparjev začel hoditi, če ne bi morda za stroške policijskega hotela skupaj zbrali, da ne bi prijatelj vse sam nosil. Dokler se me nekdo od garačev ni usmilil in pojasnil, da smo pač prvega aprila, da pa tudi drugače ni vse zlato, kar zapusti usta našega dragega fotografa!

Ven so nas spet spustili šele okoli pol treh, da smo kosilo pojedli, ki ga je kar tam v gozdu Jasna skuhala, nazaj naterati nas je pa predsednik še težje potem uspel, ko smo polnih trebuhov ležali okoli kotla in kar nismo hoteli slišati njegovih prigovarjanj …

Dan smo zaključili šele po sedmi zvečer, ko je sonce že zahajalo. 24 jamarjem je v 12 urah s pomočjo strojnika iz jame uspelo dvigniti okoli 60 kubičnih metrov odpadkov! Se je že krepko poznalo, da smo pridno delali, a ker je bilo smeti še kar nekaj, smo se v jamo spet spravili v nedeljo, ob prav tako nekrščanski uri. Smo se pa naučili lekcije in smo kofe spili, preden smo se spustili na tlako! Smo bili spet pridni in smo očistili še preostalih 20 kubičnih metrov svinjarije. Končali smo že okoli dvanajstih in so nas poklicali h kosilu a se ven nismo odpravili kakor rudarji, torej z dvigalom, temveč ko jamarji, čez ožine in po blatu. Zakaj? Ker smo med odpadki našli tudi dve stari bombi in je predsednik o tem obvestil policijo, ki je seveda prišla do jame in smo se potem morali obnašati ko profesionalci. Moram pa priznati, da me je kar stisnilo, ko sem pokukal ven in se splazil direktno pod noge policista. Sem hotel kar avtomatično dvigniti roke in vse priznati …

No, pa tudi če ne bi bilo policistov, se z dvigalom verjetno ne bi več ven vozili, ker sta bila med nami tudi Mihec in njegova Tanja in ko smo se tam v tistem dvigalu stiskali ko sardine in rinili v njegovo drago, je prav grdo gledal. Pa če še veste, da človek trenira kung fu, je prav vseeno, da ima samo 33 kg …

Smo pojedli kosilo in si potem lahko že tudi pivo ali radler privoščili in se nam sploh ni več domov mudilo. Je dober občutek, to moram pa tudi priznati, ko veš, da smo naredili prostor, kamor bodo ljudje spet lahko kaj vrgli …

Fotke so tokrat za spremembo vrhunske, sta jih prispevala oba Tomaža, Bukovec in Grdin!

Ženski dan

31. marca 2017 0

Najprej sem ne prezgodaj dopoldne v mestu kofetkal z Lenko. Jap, občasno se mora tudi ona spustiti v veliko mesto, v civilizacijo in ko je že v mestu, je edino prav, da me na kofe povabi. A že ko sem hodil proti kafiču, kjer sva bila dogovorjena, me je zaustavila prijateljica Mirjam, ki je že kar nekaj časa nisem videl. Se je kar razveselila srečanja in takojci kofe predlagala, a sem ga moral skenslati in obljubil, da jo kmalu pokličem, saj me je nedaleč stran Lenka že sumnjičavo opazovala. Če bom popustil. In ko sem prisedel, me je pohvalila, ker nisem, čeprav je bila tista prijateljica mlajša od nje. V to sicer nisem najbolj prepričan, sem pa skoraj prepričan, da je ona kot lastnica najboljše bistriške gostilne premožnejša in izbira torej ni bila pretežka …

Po nekaj kofetkih sva se poslovila in ko sem še v trgovino skočil, me je pa tretja zaustavila. Z imenom in priimkom. Glasno. Da me že sto let ni videla. Sem ko en pepe stal sredi trgovine in razmišljal, kam bi jo dal, potem mi je pa kapnilo. Psihologinja na osnovni šoli. In je bil tudi misterij, zakaj se toliko časa nisva videla, v hipu rešen! Ker je moj srednji zlati sin, zaradi katerega sem jo pred leti imel v hitrem imeniku, že nekaj časa v srednji šoli. In po pogostih srečanih ni več potrebe. Moj zlati najmlajši sin, ki je še v tisti osnovni šoli, pa ni problematičen. Verjetno se bom posledično čez nekaj let spoprijateljil s psihologinjo s kakšne srednje šole …

Pri hoji proti parkiranemu avtu me je pa prav tako glasno kot tretja zaustavila četrta. Mojih let. Če sem to res jaz. Sem priznal, da sem, kam bi pa žensko dal, se mi je pa še manj sanjalo. Mi je malo pomagala, pa ni kaj dosti pomagalo, le zadrega je večja postajala, ki se je malce zmanjšala, ko je povedala, da me je nazadnje videla, ko sem imel še dolge lase! Hm … No, saj sva potem nekako prišla do točke, ko je omenila, da sva bila v gimnaziji sošolca, a čisto zares se mi ni zjasnilo in sem ponujeni kofe spet odklonil, češ da se mi mudi, ker se mi čisto zares ni ljubilo sprehajati po poti spominov. Sem se pa potem že med vožnjo domov spomnil, da sva bila nekaj časa celo par in da je bila ona prva punca, ki me je na večerjo povabila, ko je bila sama doma. Zakaj sem si to zapomnil?! Ker sem malo zamudil, ona je pa za večerjo v fritezi pripravila ocvrt krompir. Ki bi bil verjetno tudi hladen še kar okusen, saj človek v letih, ko raste, ni preveč izbirčen, ampak ona se je bala, da mrzel krompir ne bo dober ali kaj in ga je kar v vročem olju pustila, dokler nisem prišel! In se mi je tista gnusoba, ki sem jo seveda moral pojesti, do danes vtisnila v spomin. Kako je olje špricalo iz mehkega krompirja, ko sem ga pregriznil … Pojedel sem pa ga, kakopak, in verjetno sem se tudi zlagal, da je dober, ker seveda k njej nisem prišel samo na večerjo in če bi kritiziral njene kuharske sposobnosti, domov potem zagotovo ne bi šel samo z dolgim nosom!

No, ko sem se to spomnil, mi je bilo pa potem kar malo žal, da nisem šel z njo na kavo, bi jo zagotovo vprašal, če so se njene kuharske sposobnosti kaj izboljšale …

Po kosilu sem imel še sestanek z mnogo mlajšo žensko, ki ima mnogo manj let kot ima recimo številko noge številko modrca pa večjo od številke, ki jo pokaže tehtnica, ko stopi nanjo, in mi je bilo všeč, ko je nekaj znancev v gostilni nevoščljivo kukalo proti meni in se verjetno spraševalo, kako za vraga sem uspel bogico prepričati, da se v javnosti prikaže z mano, pozno popoldne sem imel pa še srečanje z meni najljubšima ženskama. Sva z Lio namreč Moniko na daljši sprehod odpeljala …

 

Vaja z eksperimentom

26. marca 2017 Komentiranje onemogočeno

Ko sem sedel v kombi in po nekaj minutah Tanjo, ki je že vsa budna in aktivna šofirala, vprašal, zakaj je luna tako rdeča danes, je takojci ugotovila, da sem spanec  verjetno štel bolj v minutah kakor urah. Ker vsak bumbar menda sončni vzhod pozna. Pa še ko sem prostodušno priznal, da sem raztrgane kavbojke oblekel samo zato, ker zjutraj sploh nisem vedel, kaj natikam nase in na rdeče reševalske hlače niti pomislil nisem, me je tam do Ljubljane pustila kar na miru.

Do Lipice in starega kamnoloma smo se pripeljali na minuto natančno, a če bi bil že povsem buden in bi zavili šele naslednji odcep, bi morda lahko prišli celo nekaj minut prezgodaj! V obrambo ekipe v našem kombiju moram pa seveda poudariti, da sta nam na napačno pot sledili še dve reševalski vozili, torej nismo bili edini zaspanci!

Danes sem bil vodja vaje JRS v steni jaz. Kaj to pomeni? Da te nekaj več kot 50 ljudi že navsezgodaj z rokami v žepih zdolgočaseno opazuje, kaj jim boš dal delati, naš komandant je pa zadovoljen in nasmejan in sproščen, ker enkrat za spremembo ne jahamo vsi njega. In to je čisto prevelika odgovornost zame za tako rano uro, vam povem! Saj sem imel načrt, to že, a so me vsi prepričevali, da se bo sfižil. Pa sem kljub temu vztrajal pri njem. Vodje reševalnih ekip sem poslal v blago senčko pod drevo, kjer so imeli kar nekaj tem za predebatirati, inštruktorje še malo bolj stran v ne tako blago senčko, saj so tudi imeli kar nekaj kosti za obglodati, reševalcem sem pa naročil, naj si sami delo najdejo, dokler inštruktorji ne pridejo. Da itak vedo, kaj imamo za potrenirati in da nismo otroci, ki jim je potrebno s prstom vse pokazati.

Potem sem sedel med inštruktorje in smo imeli konstruktivno debato, le tu in tam je pripomba padla, da so reševalci v leru, kar da ni dobro. In res se je zgodilo, kakor so stari mački predvidevali. Nekaj še ne dovolj izkušenih reševalcev se je res dela lotilo in so smeri opremljali, tisti izkušenejši, ki vedo, kako se stvarem streže, so si pa mehko travo poiskali in legli! Saj veste, med reševanjem v jami se zelo veliko časa čaka in reševalci morajo znati hraniti energijo …

Ko smo končno prišli vsi skupaj, so lepo spočiti prvi skočili pokonci in najbolj glasno zahtevali, da se jim da kaj za delati! In kot se za vajo z eksperimentom spodobi, smo jim dali na voljo inštruktorje in material za manevre, kaj bodo počeli, naj bi se pa sami odločili. Predvideval sem, da bodo želeli trenirati tisto, kar so najmanj znali. Saj neka logika je v tem, a lahko bi že iz lastnih izkušenj vedel, saj sem bil v njihovi koži še ne tako daleč nazaj, da logika pri nas vedno ne zmaga. In se je večina seveda lotila napenjanje žičnice. Zahteven manever, kjer eden dela, deset jih pa opazuje, kako se vrv počasi napenja …

Ampak, na srečo potem premaga dolgčas, pa razum tudi počasi prevlada in so se vsi razkropili po različnih deloviščih, da jih je bilo prav lepo gledati. Dobro, najbolj je verjetno pomagalo sonce, ki je zgoraj peklo, ko da je poletje, stena je bila pa še v senci, pa so se hodili hladit, kaj pa vem. Ampak tako jim pa absolutno ni bilo dolgčas, da bi kdo šel na manever tovariške pomoči k dr. Stavtu in Erkiju! Čeprav je tovariška pomoč najbolj osnoven manever, ko moraš poškodovanega jamarja spraviti z vrvi, da mu potem sploh lahko pomagaš! Ja, saj to itak vsi znamo, že jamarji se tega učijo za izpit, ampak ker smo reševalci in znamo tudi malo zakomplicirati (še posebej dr. Staut in Erki v kvartetu!), so tudi najmanj izkušeni reševalci že toliko izkušeni, da vedo, čemu se morajo pa čisto zares z vsemi štirimi izogibati. Še celo dr. Staut in Erki sta najprej malo na skrivaj potrenirala in ponovila, preden sta mi prišla potožit, da njiju pa nihče ne mara.

Sta potem naredila demonstracijski prikaz nekaj načinov in smo se počasi znebili strahu, tako da je tudi njuno delovišče oživelo in sta lahko tudi onadva zašvicala.

Potem smo skakali gor in dol in levo in desno in vadili, ko se je sonce začelo počasi spuščati, je pa komandant Walter na kosilo poklical. Na pasulj s klobaso. Ker če nisi vodja vaje, jih imaš pa čas vsaj nafutrati. In seveda ni pozabil poudariti, da je on skuhal, da torej proti koncu ne bo nihče v pasulj vode dotakal, da bo dovolj za vse, kakor da se je to meni že stokrat zgodilo! Dvakrat ali trikrat sem se uštel, da so zadnji malo bolj vodeno jedli, pa mi še zdaj vsi pod nos mečejo ob vsaki priložnosti …

Po kosilu je prišel na račun pa še Marko Z. ki je imel pomembno predavanje o bazi, štabu, komunikaciji, zvezah …, pa so reševalci rade volje kar brez prisile posedli okoli njega. Se je videlo, da potrebujejo nekaj minut za mirno prebavo!

Sonce je še vedno peklo, ko smo se spet spravili pod steno, saj nam je kvartet dr. Staut in Erki pripravil še poslastico – tovariška pomoč z rezanjem vrvi! Namreč, za poškodovanega jamarja, ki obvisi na vrvi, je vsakršno reševanje travmatično, še najmanj pa prav način z rezanjem vrvi. Ki ga reševalci ne treniramo prav pogosto iz dveh razlogov. Prvi je ta, da je rezanje vrvi, na kateri visiš, nekaj podobnega kakor žaganje veje, na kateri sediš in če ne veš, kaj počneš, greš dol! Drugi razlog je pa seveda naš gospodar Mur. Ko sem priskakljal do njega in mu povedal, da potrebujemo štrik za rezanje, je 50 m naokoli vse otrpnilo! Sem najprej mislil, da me bo po ušesih, ampak je potem na srečo od nekod izvlekel staro vrv. No, on je rekel, da mi da staro vrv, ampak tisto, kar sem dobil, je bila še bolj stara vrv. Ker staro vrv dobimo za vaje, ker itak vse zdrsamo in uničimo in …

Smo se potem rezali ko za stavo (dr. Staut in Erki sta tudi ta manever najprej na skrivaj sprobala in ponovila!), da je pokalo ko na fronti, na koncu se je dala dol celo Zdenka. Ker jo je dol dajal Tičar, ki ga lahko deloma še štejemo med mlade možake, ko sem ponudil, da jo skinem jaz, ni hotela niti slišati …

Kakor se rado zgodi, da gajžlja na koncu poči, se je pa tudi naš komandant zbudil, ko je sonce že skoraj zahajalo in nam za finale naložil manever, za katerega še nihče ni slišal. So me celo nekateri inštruktorji prepričevali, da se me je komandant že za 1. april privoščil, ko sem jih ko kure lovil po delovišču. A je bil resen in smo na koncu pa res zašvicali, še najbolj pa dr. Staut, ki je bil v nosilih in se je parkrat preventivno kar pokrižal, preden smo ga izvlekli ven … Pa to je človek, ki se je na vajo jamarske reševalne službe iz Kopra v Lipico pripeljal s kolesom 30 km daleč in se torej ne ustraši kar tako!

Kakor koli, kljub bolj počasnemu začetku je vaja potem stekla in smo se nagarali, kot že dolgo ne, zmagovalka je pa itak Katja, ki zaradi bolezni ni skakala po štrikih, se je poškodovala kar na tleh. Fotografijo modre noge in menda še bolj modre leve ritnice pa ni hotela poslati … Maksijeve fotke v roza jaknici z vijoličastim štrikcem okoli vratu namesto kravate tudi nimam, je človek izkušen in je bežal od mene, Remškarjevo v steni, kako na manevru po priročniku brska za pravilno rešitvijo pa ne smem objaviti.