Vaja z eksperimentom

26. marca 2017 0

Ko sem sedel v kombi in po nekaj minutah Tanjo, ki je že vsa budna in aktivna šofirala, vprašal, zakaj je luna tako rdeča danes, je takojci ugotovila, da sem spanec  verjetno štel bolj v minutah kakor urah. Ker vsak bumbar menda sončni vzhod pozna. Pa še ko sem prostodušno priznal, da sem raztrgane kavbojke oblekel samo zato, ker zjutraj sploh nisem vedel, kaj natikam nase in na rdeče reševalske hlače niti pomislil nisem, me je tam do Ljubljane pustila kar na miru.

Do Lipice in starega kamnoloma smo se pripeljali na minuto natančno, a če bi bil že povsem buden in bi zavili šele naslednji odcep, bi morda lahko prišli celo nekaj minut prezgodaj! V obrambo ekipe v našem kombiju moram pa seveda poudariti, da sta nam na napačno pot sledili še dve reševalski vozili, torej nismo bili edini zaspanci!

Danes sem bil vodja vaje JRS v steni jaz. Kaj to pomeni? Da te nekaj več kot 50 ljudi že navsezgodaj z rokami v žepih zdolgočaseno opazuje, kaj jim boš dal delati, naš komandant je pa zadovoljen in nasmejan in sproščen, ker enkrat za spremembo ne jahamo vsi njega. In to je čisto prevelika odgovornost zame za tako rano uro, vam povem! Saj sem imel načrt, to že, a so me vsi prepričevali, da se bo sfižil. Pa sem kljub temu vztrajal pri njem. Vodje reševalnih ekip sem poslal v blago senčko pod drevo, kjer so imeli kar nekaj tem za predebatirati, inštruktorje še malo bolj stran v ne tako blago senčko, saj so tudi imeli kar nekaj kosti za obglodati, reševalcem sem pa naročil, naj si sami delo najdejo, dokler inštruktorji ne pridejo. Da itak vedo, kaj imamo za potrenirati in da nismo otroci, ki jim je potrebno s prstom vse pokazati.

Potem sem sedel med inštruktorje in smo imeli konstruktivno debato, le tu in tam je pripomba padla, da so reševalci v leru, kar da ni dobro. In res se je zgodilo, kakor so stari mački predvidevali. Nekaj še ne dovolj izkušenih reševalcev se je res dela lotilo in so smeri opremljali, tisti izkušenejši, ki vedo, kako se stvarem streže, so si pa mehko travo poiskali in legli! Saj veste, med reševanjem v jami se zelo veliko časa čaka in reševalci morajo znati hraniti energijo …

Ko smo končno prišli vsi skupaj, so lepo spočiti prvi skočili pokonci in najbolj glasno zahtevali, da se jim da kaj za delati! In kot se za vajo z eksperimentom spodobi, smo jim dali na voljo inštruktorje in material za manevre, kaj bodo počeli, naj bi se pa sami odločili. Predvideval sem, da bodo želeli trenirati tisto, kar so najmanj znali. Saj neka logika je v tem, a lahko bi že iz lastnih izkušenj vedel, saj sem bil v njihovi koži še ne tako daleč nazaj, da logika pri nas vedno ne zmaga. In se je večina seveda lotila napenjanje žičnice. Zahteven manever, kjer eden dela, deset jih pa opazuje, kako se vrv počasi napenja …

Ampak, na srečo potem premaga dolgčas, pa razum tudi počasi prevlada in so se vsi razkropili po različnih deloviščih, da jih je bilo prav lepo gledati. Dobro, najbolj je verjetno pomagalo sonce, ki je zgoraj peklo, ko da je poletje, stena je bila pa še v senci, pa so se hodili hladit, kaj pa vem. Ampak tako jim pa absolutno ni bilo dolgčas, da bi kdo šel na manever tovariške pomoči k dr. Stavtu in Erkiju! Čeprav je tovariška pomoč najbolj osnoven manever, ko moraš poškodovanega jamarja spraviti z vrvi, da mu potem sploh lahko pomagaš! Ja, saj to itak vsi znamo, že jamarji se tega učijo za izpit, ampak ker smo reševalci in znamo tudi malo zakomplicirati (še posebej dr. Staut in Erki v kvartetu!), so tudi najmanj izkušeni reševalci že toliko izkušeni, da vedo, čemu se morajo pa čisto zares z vsemi štirimi izogibati. Še celo dr. Staut in Erki sta najprej malo na skrivaj potrenirala in ponovila, preden sta mi prišla potožit, da njiju pa nihče ne mara.

Sta potem naredila demonstracijski prikaz nekaj načinov in smo se počasi znebili strahu, tako da je tudi njuno delovišče oživelo in sta lahko tudi onadva zašvicala.

Potem smo skakali gor in dol in levo in desno in vadili, ko se je sonce začelo počasi spuščati, je pa komandant Walter na kosilo poklical. Na pasulj s klobaso. Ker če nisi vodja vaje, jih imaš pa čas vsaj nafutrati. In seveda ni pozabil poudariti, da je on skuhal, da torej proti koncu ne bo nihče v pasulj vode dotakal, da bo dovolj za vse, kakor da se je to meni že stokrat zgodilo! Dvakrat ali trikrat sem se uštel, da so zadnji malo bolj vodeno jedli, pa mi še zdaj vsi pod nos mečejo ob vsaki priložnosti …

Po kosilu je prišel na račun pa še Marko Z. ki je imel pomembno predavanje o bazi, štabu, komunikaciji, zvezah …, pa so reševalci rade volje kar brez prisile posedli okoli njega. Se je videlo, da potrebujejo nekaj minut za mirno prebavo!

Sonce je še vedno peklo, ko smo se spet spravili pod steno, saj nam je kvartet dr. Staut in Erki pripravil še poslastico – tovariška pomoč z rezanjem vrvi! Namreč, za poškodovanega jamarja, ki obvisi na vrvi, je vsakršno reševanje travmatično, še najmanj pa prav način z rezanjem vrvi. Ki ga reševalci ne treniramo prav pogosto iz dveh razlogov. Prvi je ta, da je rezanje vrvi, na kateri visiš, nekaj podobnega kakor žaganje veje, na kateri sediš in če ne veš, kaj počneš, greš dol! Drugi razlog je pa seveda naš gospodar Mur. Ko sem priskakljal do njega in mu povedal, da potrebujemo štrik za rezanje, je 50 m naokoli vse otrpnilo! Sem najprej mislil, da me bo po ušesih, ampak je potem na srečo od nekod izvlekel staro vrv. No, on je rekel, da mi da staro vrv, ampak tisto, kar sem dobil, je bila še bolj stara vrv. Ker staro vrv dobimo za vaje, ker itak vse zdrsamo in uničimo in …

Smo se potem rezali ko za stavo (dr. Staut in Erki sta tudi ta manever najprej na skrivaj sprobala in ponovila!), da je pokalo ko na fronti, na koncu se je dala dol celo Zdenka. Ker jo je dol dajal Tičar, ki ga lahko deloma še štejemo med mlade možake, ko sem ponudil, da jo skinem jaz, ni hotela niti slišati …

Kakor se rado zgodi, da gajžlja na koncu poči, se je pa tudi naš komandant zbudil, ko je sonce že skoraj zahajalo in nam za finale naložil manever, za katerega še nihče ni slišal. So me celo nekateri inštruktorji prepričevali, da se me je komandant že za 1. april privoščil, ko sem jih ko kure lovil po delovišču. A je bil resen in smo na koncu pa res zašvicali, še najbolj pa dr. Staut, ki je bil v nosilih in se je parkrat preventivno kar pokrižal, preden smo ga izvlekli ven … Pa to je človek, ki se je na vajo jamarske reševalne službe iz Kopra v Lipico pripeljal s kolesom 30 km daleč in se torej ne ustraši kar tako!

Kakor koli, kljub bolj počasnemu začetku je vaja potem stekla in smo se nagarali, kot že dolgo ne, zmagovalka je pa itak Katja, ki zaradi bolezni ni skakala po štrikih, se je poškodovala kar na tleh. Fotografijo modre noge in menda še bolj modre leve ritnice pa ni hotela poslati … Maksijeve fotke v roza jaknici z vijoličastim štrikcem okoli vratu namesto kravate tudi nimam, je človek izkušen in je bežal od mene, Remškarjevo v steni, kako na manevru po priročniku brska za pravilno rešitvijo pa ne smem objaviti.

Jamarski raziskovalci

19. marca 2017 0

Bosanski jamarski reševalec Aco si res res želi priti v Čaganko, in ko so ga srbski reševalci poklicali, če lahko pridejo kondicirati v Jojkinovac, v katerem on vodi raziskovanja, jih je prepričal, naj se raje zapeljejo do Čaganke, sproti pa še njega poberejo. In smo se res mimogrede dogovorili, da pridejo vsi in da se razdelimo v dve ekipi, ena v Južni rov, druga na dno Čaganke, a ko sva s sestro v petek ponoči v bivaku golaž odstavila z ognja in v Kanižarico skočila po goste, Acota med njimi seveda ni bilo. Je zbolel. So pa vsaj Srbi prišli – Riki, Igi, Bili, Kure in Rade, Muki in Miki sta pa tudi odpovedala.

Po golažu smo seveda kar zunaj ob ognju sedeli, saj so temperature že povsem pomladanske in dolgo v jutro delili jamrarske prigode, vstali smo pa potem v soboto vseeno dokaj zgodaj. A kakor se rado zgodi, smo po prvi kavici spili drugo, po drugi tretjo, po tretji četrto in peto in verjetno še kakšno in smo se v jamo odpravili šele malo pred dvanajsto! Jasna je nekje na sredini obrnila, saj jo je zunaj čakal Golobov roman, mi smo pa seveda najprej v Severni rov zavili v bivak. Uganili ste, na kavo!

Evo, tukaj moram priznati, da kljub temu, da imam kavo zelo rad in ne izpustim nobene priložnosti, da bi jo v rito zlil, bi se tej zlahka odpovedal, da bi le naprej krenili. A kar se mora, se pač mora. Sem nekaj časa sedel v akustični dvorani in čakal Rikija, ki je trenutno še bolj gorski reševalec kakor jamarski, ko se je spustil nekako do sredine, sem mu pa zavpil, da naj, ko pride do dna, zavije na levo in ob levi steni hodi in bo do bivaka prišel, jaz sem se pa kar odpravil za vonjem po kavi. In smo sedeli potem v bivaku kakor v kafiču in kavice v rite zlivali, in menda šele po tretji ugotovili, da Rikija pa še vedno ni. Je hotel Kure kakor pravi jamarski reševalec in vodja odprave takojci se v iskalno akcijo zapoditi, a sem ga pomiril, da je človek zagotovo v Južnem rovu, da je pač v drugo levo zavil in da se mu nima kaj zgoditi. Se je Kure takojci pomiril in smo še en kofe spili, potem pa počasi proti Južnemu rovu krenili. Riki nas je seveda čakal že v prvi dvorani (še sreča, da edini od Srbov ne pije kave!) in se nas je razveselil ko sirota belega kruha. V kolonici smo se potem zapodili v prve ožine in bolj je bilo ozko, bolj so me prijatelji Srbi drkali v glavo, kdaj bo ozko postalo, da se mi je kar malo zamalo zdelo! Saj parkrat so vmes seveda tudi utihnili in sem vedel, da jih je stisnilo, a če sem jih privoščljivo povprašal, kako je, so se režali na vsa usta in zatrjevali, da komaj čakajo ožin. Da vsaj Kuretu ni tako enostavno, kakor me je prepričeval, sem pa vedel po tem, kako je vetrove spuščal. Ko smo bili v Srbiji na reševalni vaji v podobnih ožinah, je prav takšne spuščal in se izgovarjal, da verjetno mulj smrdi. V Južnem rovu ga pa ni …

Smo končno prišli v predzadnjo dvorano, kjer se spet voda pojavi ter posledično blato, na katerega se kar prilepiš in noge le s težavo dviguješ. Tam se moraš spustiti po vrvi, meni pa se enostavno ni ljubilo nadeti pasu. Ker sem vedel, da bo potem pas le še kepa blata, vse plezalne naprave pa prav tako. Zadnji dve dvorani sta se povsem zaprli in kjerkoli smo rili, se je zaprlo, le še v podor, kamor slap pada, nismo pogledali, ker je bilo vedno preveč vode. To je bil načrt tokratne akcije, ker že nekaj časa ni deževalo in len, kot sem bil, sem se prepričal, da bodo prijatelji tudi sami lahko pokukali med skalne bloke. Res so se sami zapodili v raziskovanje in jih je bilo prav luštno poslušati, ko so garali nekje pod mano in med tistimi bloki iskali prehod, meni je vmes pa dolgčas postalo. Na srečo ne toliko, da bi si pas nadel in se do njih spustil, sem raje splezal na drugi konec dvorane in začel stikati med tam naloženimi skalnimi bloki, ki so padli s stropa. Nekateri so veliki tudi kot avto in le čudež jih menda drži nametane tako skupaj enega na drugem, da sem se prav neprijetno počutil, a ko sem čez čas odkril dokaj varen prehod med njimi, je strah nadomestilo razburjenje. Bolj ko sem rinil med skalami in iskal prehode, bolj se je dvigal raziskovalni adrenalin. Če je bil kakšen prehod ozek ali nizek ali kako drugače kompliciran, sem v blato puščico zarisal, da se bom znal vrniti (ker toliko sem pa že pameten, da vem, da jamariš nikoli ne sam z razlogom!) in čeprav sem si dopovedoval, da je bolje, če se vrnem in pokličem še koga, da mi pomaga, je tista raziskovalna žilica vedno znova premagala. Po kakšnih dvajsetih minutah, ko se mi res že niti sanjalo več ni, kje sem in ko je minilo ravno toliko minut, kar sem bil nazadnje pokonci, sem na oznojenem obrazu začutil prepih! To je vedno obetaven znak, to pomeni, da jama gre! Sem se še malo pomatral pod veliko skalo in se ležeč na trebuhu skozi majhno luknjico zazrl v malo večji prostor, kakšne štiri metre pod mano. Sem opazoval tisto zemljo tam dol ko Kajfežev kozel zelje čez plot in mi je bilo jasno, da dol se bom brez vrvi in opreme sicer lahko spustil, gor pa ne bom več prišel. In sem ležal tam in mi je razum dopovedoval, naj se vrnem po pomoč in opremo, firbec me je pa prepričeval, naj se kar spustim, da gor bom pa potem prišel tako, da bom na kup zložil kamenje in se povzpel po njem. In itak sem poslušal firbec in se nekako zrinil v tisto luknjo. Srce je bilo ko noro, ko sem z nogami bingljajoč po zraku iskal oporo in z ritjo poskusil toliko trenja ustvariti, da bi čmoknil počasi, ko sem pa končno spet bil na tleh, sem se po kolenih kar nemudoma napotil za prepihom. In nenadoma obstal pred ogromno dvorano! Kamor koli sem posvetil, povsod mi je le tema odgovorila, pa imam dobro luč, Milharčičevo!

Srce je bilo kot noro. Južni rov gre, GRE! Prva želja je bila, da bi kar naprej raziskoval, a je končno premagal razum. Jap, tudi pri meni se to včasih zgodi. Sem se odločil vrniti in poklicati prijatelje, da sem našel novo dvorano, naj pridejo pomagat, da raziščemo. Že med plazenjem nazaj sem želel kričati in vpiti in klicati, a sem se bal, da če bi bil preglasen, bi tiste gromozanske bloke zrušil. Sem tako napredoval ob steni, kjer se mi je zdelo še najbolj varno in komaj čakal, da pridem do prijateljev, hkrati se je pa celo že malo nejevolja pojavila. Do tistih, ki so tam raziskovali. Sem se prav opomnil, da jih bom moral okarat, kako so tam med tistimi bloki pogledali, da tega niso našli in smo imeli kar nekaj nepotrebnih akcij potem v naslednji dvorani, kjer se je zaprlo …

Končno sem se nekako prebil do tam, kjer sem pustil opremo in začel vpiti, naj pridejo gor, da sem odkril nadaljevanje. Oni so pa od spodaj vpili, da so oni tudi našli nadaljevanje in da naj se jebem. In smo tako malo dol in gor vpili in sem si končno izprosil vsaj enega Srba, ki bi prišel gor pomagat raziskovat. Kure je bil že globoko dol pod slapom, Rade prav tako, ostali so bili pa v končni dvorani. Sem čakal Bilija, da prisopiha nazaj, vmes pa navdušen kadil in se komaj zadrževal, da nisem spet nazaj kar sam šibal.

Ko sem spodaj zagledal luči, me je pa nenadoma zadelo. Prav nekakšna slutnja me je obšla, kot bi me kdo polil z mrzlo vodo! Kaj pa, če …?

Sem počasi vstal in po globokem blatu odracal proti izhodu iz jame, torej tja, od koder smo prišli. Kaj pa, če sem odkril dvorano, iz katere smo prišli, me je namreč naenkrat zadelo. Pa sploh ne vem, zakaj.

Sem se spravil na trebuh in se po relativno kratkem prehodu priplazil do dvorane. Sem počasi dvignil glavo in jo osvetlil. Ne, ni ista! Skoraj slišno sem si oddahnil. V tisti »moji« dvorani je bil en ogromen ozek kamnit blok poševno položen skoraj od stropa do tal. Ampak dvom je pa še kar vrtal. Sem se splazil še malo naprej in pogledal še bolj desno. In je bil tam. Tisti blok. Kar nerodno mi je postalo. Pa zaklel sem verjetno tudi!

Sem se počasi obrnil in vrnil v dvorano, kjer so Srbi še kar delali in verjetno z malce sramu zavpil dol, da naj kar delajo, da sem na novo odkril samo Ameriko!

In so delali, kakopak, kar nekaj ur, kakšnih 13 metrov so se prebili v globino do aktivnega meandra, po katerem voda kakor po izprani soteski vijuga proti zadnji dvorani, v kateri izgineva pa druga voda. Nekaj akcij bo potrebnih in malo sreče, pa se bo Južni rov verjetno spet nadaljeval …

Do amena usrani smo se vrnili v bivak v Severnem rovu in, uganili ste, spili vsak dve ali tri kave ter nekaj pojedli. Dobro, Riki je pil čaj, sem ga že zgoraj opozoril, da če hoče piti čaj, si mora vrečko vzeti s sabo in jo je res, ampak spil je samo enega, ker se nam je za čaj zdelo škoda vroče vode za nekaj, kar ni kava.

Kure me je kuril, da bi še na dno skočili, a se mi čisto zares ni ljubilo. Pa še sreča, ker bi ven menda prišli šele v ponedeljek … Tako sva ven pokukala še pred polnočjo v toplo noč in vroč Jasnin prebranac (in kavo, kakopak!), Grdin, ki je firbec gor prinesel, je napravil par fotk, ostali srbski gorski reševalci, nevajeni blata, so pa malo dlje hodili ven. A so prišli še pred zoro! Bili, Igi in Rade so seveda veselico potem z nami ob ognju udarili, Riki je pa zaspal za mizo, že ko je prebranac jedel.

V nedeljo smo spet zgodaj vstali, da smo tisto blato skupaj zmetali in pospravili, potem pa seveda v najboljši bistriški gostilni zabremzali na kofetek. Ko le Lenka videla, da na njihovem kombiju nekaj v cirilici piše, je takoj povedala, da ima v Beogradu sorodnico. Da bi ji kakšne domače klobase in podobne dobrote poslala po njih, če lahko. In je Kure takoj skočil, da lahko, da itak da lahko, da je celo nujno, da jih pošlje prek njih, da on bo to rad odnesel do njene sorodnice.

Ampak jaz vem, da bo tam v daljnem belem mestu nekdo zdelo presenečen. Ker Lenka je rekla, da je njena sorodnica letnik 28, Kure je pa razumel, da ima toliko let …

V rito

16. marca 2017 0

S Klemijem sva se v njegovem bolidu peljala na ferajn na sestanek in blebetala ko stare babe, kakopak. Ko sva stala pred rdečo lučjo na semaforju in debatirala, se je pa vozilce streslo in malce je zaropotalo. Sem najprej mislil, da se mu je zadaj kaj podrlo, ker čeprav je v zadnjih letih postal bolj urejen in organiziran človek, v svojem bolidku, ki ima cel morda 2,5 kubika prostora pod streho, še vedno vozi za kakšne 3 kubike materiala. Pa naju nisem vštel v to računico. Dobro, urejen je toliko, da recimo celo poletje ne vozi s sabo turne smuči skupaj s kolesom, kar je še pred leti počel, a ga malo sumim, da tega ne počne več le zato, ker ima zdaj manjši avto. V karavanu pač lahko voziš s sabo vse, kar imaš, v kinderjajčku pa le tisto, kar gre v rumeno lupinico. Torej, v svojem majhnem vozilcu ima še vedno boga in pol nametanega (pa vse nujno potrebuje na dnevni bazi, kakopak!) in ko je malce poropotalo in streslo, sem najprej pomislil, da se mu je zadaj kaj prevrnilo. Ampak ker je zadaj v njegovem majhnem avtomobilčku čisto blizu in sem le za par centimetrov obrnil glavo, da sem videl, da se zadaj ni nič prevrnilo, sem hkrati že tudi avto, ki se nama je v rito pribil opazil. Vozila ga je starejša ženska, kakopak, ki sploh ni opazila, da naju je v rito, temveč je mirno zavila v stransko ulico in odbrzela. Glasno sem se začel krohotati, Klemi pa seveda tudi. Baba naju je v rit, je osupel ugotovil skoraj nejeverno. Moja prva reakcija je bila, da bi ji seveda sledila in jo soočila z dejanjem, a se je na semaforju prižgala zelena luč in je Klemi kar proti ferajnu odpeljal. Da se mu starih bab ne ljubi loviti.

Dobro, za tiste, ki mislite, kako kul je Klemi, moram povedati, da je za vozilce odštel manj kakor za telefon, ki mu tudi na dnevni bazi še vedno pada iz žepa na tla, a vseeno. Sem ga kar malo občudoval. Ko sva parkirala pred sedežem jamarskega kluba, sva pa seveda oba skupaj bliskovito stekla proti zadku avtomobila (no, saj to sta dva koraka!), da vidiva, kaj nama je ženska storila. Pa ni bilo hudega. Telefon ima recimo bolj obtolčen še vedno …

Potem sva pa v klubu opremo jamarsko pobrala, ki sva jo naročila in je domov malo bolj previdno peljal, ker se je vrednost vozila početverila, verjetno. Jaz sem si nabavil novo Petzlovo vrvno zavoro. Že tretjo v dveh letih. Jih kurim ko da so iz masla, a tu nimam kaj. Ko v koleščku nastane luknja, je čas, da se zadeva zamenja, ker lahko drugače štrik natrga!

Sem jih že kar nekaj kupil, a moram priznati, da me nova vedno znava in še vedno prav razneži. Dokler je ne zamažem s prvo jamo, jo imam kar na mizi ob tipkovnici, da jo vsake toliko časa pobožam s pogledom.

Jap, čudne so jamarske, vem, ampak saj že v soboto ne bo več nova in bo nato kar lepo z drugo opremo v garaži čakala, kdaj bo šla spet v jamo …

Po zimskem spanju

11. marca 2017 0

Prvo letošnjo reševalsko vajo smo imeli v Hinjah. Reševalna centra Novo mesto in Ljubljana. Itak da smo morali zabremzati pri Andreju na sveže pečen še topel štrudl (jabolčni zavitek za Koroške Slovence), potico in kavo in je bilo potem preoblačenje v opremo še toliko težje. Da niti ne govorim, s kakšnim veseljem smo se v luknjo spravili! Vsem se pozna zimsko spanje, energije je bilo morda za dva crknjena konja pri vseh skupaj. Ampak, ja, sta šefa malo pobentila, pa sonček je prišel in smo se razmigali. Povadili večino manevrov brez prevelikih napak, manjše bomo pa odpravili, saj zato so vaje. Se mi je pa videlo, da sem malo zarjavel, saj so me vsi opazili, če sem sedel in enega pricinil, ko se bom malce spet vpeljal v zadeve, bom zabušaval tako, da tega nihče od šefov ne bo opazil!

Tudi Alešu se je videlo, da je malce iz vaje, je, ko je ležal v nosilih, svojo predrago Irenco ob eni manjših napak kar krepko oblajal in sem takojci že iz aviona lahko videl, kdo bo nocoj na kavču spal, če mu bo kaj oteklo bognedaj, bo moral pa pod mrzlo vodo nesti …

Zdravnici sta nas seznanili z zajemalnimi nosili, to smo lahko po sončku potrenirali, ko smo se v jamo vrnili, sem pa klasično napako naredil. Je Aleš svoje teral preplezati 50 metrov s podajanjem vrvi in čeprav absolutno dobro vem, da 50 m preplezati pač ni enako kot viseti kje na pritrdišču in se pretvarjati, da delaš ko stomater, v čemer sem mojster, me je hudič pognal na tisto vrv in sem seveda zakuhal. Edinkrat na vaji … Ampak, ja, saj tu in tam malo se premigati ni nič narobe …

Naredili smo dva izvleka z nosili, pa en del smo dvakrat tudi opremili, saj je po prvem izvleku Bor zadeve kar pospravil. Je mislil, da bomo prvo vajo po zimskem spanju tako zlahka čez dali!

Enkrat vmes je še Andrej z ženo prišel k nam, s polnim pladnjem domačih sladic in kofeti in prvič sem videl postrežbo na sidrišču. Smo namreč vsi planili po dobrotah, le Tico je visel pod stropom ko klobasa in ni mogel do njih, a ker je tako milo gledal, se je Andrejeva žena malo stegnila in je lahko tudi on lahko zagrabil. Kar tri naenkrat, da se je pomatrala samo enkrat …

Anži je prišel nas samo pofotkat, je kukr malo bolan, pa Dejan z mladičkoma nas je tudi prišel pozdravit.

Pospravili smo malo preden je sonce zašlo, potem pa do bližnje gostilne potegnili, kjer smo si privoščili pečenko s praženim krompirjem. A kakor se na vasi spodobi, je bilo vsega preveč in smo po jedi kar obsedeli in prepolnih trebuhov stokali še bolj kakor na manevrih.

Naslednjič bo zagotovo že lažje, saj zima počasi mineva!

Spet v svoji postelji

10. marca 2017 0

Ko je zadnjič Fiat crknil pri Čaganki in sem ga bil prisiljen pustiti pri najboljši bistriški gostilni, se mi tudi sanjalo ni, koliko težav lahko to povzroči. No, saj Fiat ni crknil, je vajen vsega hudega, pravcato jamarsko vozilce je že postal, le cevko za gorivo sem odtrgal. In ko je bil tako prisilno parkiran tam pred gostilno noč in dan, so začeli ljudje dvigati obrvi. Saj veste, gostilničarka samska, lepa, mlada, mična, kaj ma to tam nek star jamar za prenočevat pri njej?! Pa ker me večinoma že poznajo in vedo, da dopoldne rad spim, niso preverjali samo zjutraj, kdaj se bom na kofe primajal iz zgornjih prostorov, so še popoldne prišli preveriti … Pa celo par nevoščljivih je bilo, da kaj sem se tako tam zakampiral, da naj tisto vozilce kakšen kilometer do te ali one vdove porinem, saj je navzdol!

Kakor koli, preveč obveznosti in opravkov je bilo, da bi lahko vozilce prej rešil, danes je pa Klemi prej iz službe pripeketal in sva se odpravila na reševalno akcijo. Pa še dobro, da sva se prej pri dr. Stibrotu zaustavila, da nama je dal potrebne materiale in še bolj potrebne nasvete, saj sem imel s sabo le silver tejp, Saj veste tisto možakarsko, če je polomljeno ali pušča, silver tejp, če se ne obrača ili škriplje, pa wd 40!

Dobra stran mladega prijatelja je ta, da vsako takšno stvar še vedno kot izziv sprejme. Me ni le zapeljal do Fiata, še popraviti je želel, ampak ker je bil takmašno napravljen, ni hotel leči pod avto. Ampak jaz sem star in izkušen, vem kako se kolesje v glavah premika in sem iz avta šotorsko krilo potegnil! Potem sem pa samo še roke v žep porinil in občudoval prijatelja pri delu!

No, ne, evo, malo sem tudi delal. Klemi ni povsem zaupal Fiatovi dvigalki in je zahteval, da pod avto za vsak slučaj podstaviva les. Ki sem ga moral iti iskat v Lenkino drvarnico. In sem moral narediti par korakov po travniku, kjer so se pasle Lenkine bele volnene bejbe, ki so seveda takoj pritekle pogledat, kaj dogaja. Kar nenadoma jih je bilo milijon okoli mene. Se to še nikoli ni zgodilo in sem se kar raznežil, še pobožati sem hotel eno, ki je najbližje prišla.

Kar je seveda pri prijatelju vzbudilo določene sume. Da kam sem se hodil past, ko sem imel Fiata tam parkiranega …

Kakor koli, sva porihtala, natočila gorivo in za preizkus do bivaka zapeljala, kjer sem zadnjič itak par stvari pozabil, ki jih bom potreboval za jutrišnjo reševalno vajo. Fiat je preizkus opravil, cevka drži, gorivo nikjer več ne izteka, vse je, kakor mora biti. Do naslednjič, seveda. Ko se bo pokvaril pri kakšni drugi hiši …

 

 

Kofe na 300 m

6. marca 2017 0

Aleš je iz Domžal pripeljal 11 jamarjev in jamark, ki so se zaželeli umazati v Čaganki. Vsoboto ob devetih dopoldne smo v najboljši bistriški gostilni spili kofete, potem smo pa kar takojci proti jami odpeketali, ker se je napravljal tako lep sončen dan, da smo ga želeli čim prej uničiti v jami. Šest se jih je odločilo, da bi radi pokukali vsaj do 300 m globine, da vidijo (in občutijo), kako Čaganka stisne in ti so odšli z mano, Aleš je pa s Katarino in Jasno odšel v Južni rov (ker Katarina v Čaganki še edino tam ni bila), pridružil pa se jim je še Borut s hčerko Vito, ki ima 13 let! Za njenimi leti sem postavil klicaj, upam da ste opazili!

Ko se tako številna četica spravi v jamo, gre počasi, pa če si še tako želiš, da bi šlo hitreje. Smo v bivak v Severnem rovu na 200 m globine prišli šele po dveh dobrih urah in čeprav so bili moji soplezalci navdušeni tako nad jamo kakor nad tempom, sem sam na hitro malce čez palec računal, koliko še bomo potrebovali za dodatnih 100 m globine, ko jama postane bolj zahtevna in se mi čisto zares ni ljubilo naprej. Sem nadaljevanje narisal z najbolj črnimi barvicami, kar sem jih lahko in jim za alternativo raje ponudil par kofetov kar tam v bivaku, a so se hudiči jamarski kljub široko razprtim očem odločili za črno nadaljevanje! Sem zavdihnil, kaj sem pa hotel in četico pognal proti Game overju, kjer zadeve postanejo športno zanimive in kjer nas je tudi že dobro opralo. A niso niti zastokali! Ko smo se zapodili v meander, kjer se začne oprema hudičevo zatikati in švic krepko špricne izpod čelad, sem še malo upal, da jih bo minilo, ker da naprej da bo še dosti huje, a se niso dali. Da bi šli vsaj na 300, da vidijo, kakšno je dol. In smo šli. Počasi in previdno, eden za drugim, vmes sem jim pa še malo razlagal, koliko časa se je kje Čaganka upirala, preden je spustila naprej. Smo povsem premočeni in blatni končno prišli na 300 m, v majhno dvoranico, kjer smo utrujeni za trenutek posedli in sem že želel oznaniti, da smo cilj dosegli, z mislimi že pri srkanju Petrolovega kofeta, ki sem ga imel s sabo, ko sem se spomnil, da si jamarji vse delimo. Jaz sem imel pa samo en kofe s sabo! In je tu dilema. Aleksander Veliki je, ko so mu v puščavi prinesli kozarec vode, to zlil v pesek z besedami, da za vse je premalo, za enega je pa preveč, ampak jaz pač nisem Alekdander Veliki. Zame en Petrolov kofe ni preveč, je pa res, da za vse bi ga bilo pa premalo. In sem potem kljub temu, da sem počutil kot Šini Mali, zbrane sotrudnike, mokre, blatne, zbite in utrujene, ki so molče sedeli ob meni in počivali, vprašal, kdo si zares želi na 300 m. So kakopak vsi takojci dvignili roke. In sem mirno pokazal v luknjico, ki je vodila v brezno, kakšnih 30 metrov globoko, da se morajo samo še tjale spustiti in bodo dosegli cilj. V brezno se je sicer zlival pravi slap, a so se drug za drugim zrinili na štrik in dol, jaz sem pa medtem muziko na telefonu prižgal, si enega prižgal in kofe iz bidona potegnil. A sem bil za hip prehiter, kar sem takoj obžaloval, saj Janez še ni izginil v brezno in je tako milo tist kofe pogledal, da sem mu privoščil en požirek, preden se je pridružil ostalim. Potem sem pa, končno sam, na globini 300 m ob spremljavi nekega starega rokenrola, ki je zadonel iz telefona, kofe v miru in z guštom požrl. Ni ga bilo preveč, povsem brez sramu priznam!

Med vsemi, ki so šli na 300 m in potem nežele dosegli  globino 330 m, je bil še najbolj navdušen Silvo. Da to je čudovito, da tako globoko je bil nazadnje leta 86. To pomeni leta 86 v prejšnjem stoletju, da ne bo pomote! In da ne bo pomote, kakšnega starčka sem dol peljal, človek je mlajši od mene! Je bil ves navdušen, še posebej pa nad tem, da ožine sploh niso tako grozne, ker so na srečo blatne in kar zdrkneš skoznje! Sem njegovo navdušenje skazil, da dol gre z gravitacijo vedno lažje, da gor bo pa zato toliko bolj zahtevno, a niti on niti kdo drug ni niti trznil z očesom. Sem četico pognal proti površju in, evo, priznam, grozen človek sem, prav z užitkom pričakoval prve kletvice in stoke, a mi packi tega veselja enostavno niso privoščili. So se rinili skozi meandre in plezali v blatne vertikalne ožine, kjer noge zaradi blata niti enega dobrega oprimka niso našle, a nihče ni niti zastokal. Le Damijan je nekje od zgoraj navdušen vpil, da tale Čaganka je pa res en pravi rock’n’roll!

Mene je že pa v prvi vertikali udarila moja kofetarska škrtost in nesramnost. Sem se hotel z vrvi potegniti v ožino, ko je nekaj pri opremi počilo. Me je za hip kar krepko stisnilo, nič ne tajim in s strahom sem najprej pogledal ročni žimar. Je bil varno pripet na vrvi. Sem pogledal še prsni žimar. Ki je bil prav tako okej. Sem potem pogledal še popkovino, ki je tudi bila, kako mora biti, zato sem se potegnil naprej, v naslednjem hipu pa že zgrmel kakšen meter niže! Se mi je strgal trak na zgornjem pasu, ki drži prsni žimar. In je bilo potem plezanje iz ozkih delov Čaganke tudi zame pravi rock’n’roll!

V bivaku v Severnem rovu sem zakurbljal gorilnik in vodo zavrel ter potem kofete rinil v hvaležne roke, kakor so prihajale in kakor so se stegovale. In le iz navade sem vsakega vprašal, ali bo kavo ali čaj in ko sta Anže in Silvo izrazilo željo po čaju, sta dobila cedevito v vreli vodi. Sploh nisem vedel, da spodaj v bivaku nimamo čaja, ga nikoli nisem pogrešal, če sem iskren. Ampak, okej, tudi vrela cedevita je obema teknila in pogrela telesno sredico …

Potem smo se odpravili v Akustično dvarano, kjer smo pa Katarino in Aleša ujeli, ki sta prišla iz Južnega rova. Aleš je bingljal na prvem pritrdišču in zahteval, naj spodaj vrv odvežem, ker da mora vozel narediti, saj je Katarina strgala plašč vrvi. Se je Katarina malo višje gor takoj opravičila, pa sem ji zagotovil, naj se nikar ne sekira, da bo že njen izbranec Matjaž to oddelal s kakšno akcijo pri nas. Ali dvema. No, morda petimi …

Sta povedala, da do konca Južnega rova nista šla, ker v tretji dvorani nista našla prehoda v nadaljevanje, da sta se pa čez najožji del prebila tudi Borut in Vita. Se je sicer oče hotel obrniti že pred prvo ožino, torej v Gorenjskem nadaljevanju (naprej je pa še krepko bolj ozko!), a ker je hčerka že šla čez, si je rekel, da za noben denar ne bo ostal za njo, ker bi jo potem moral doma poslušati do nezavesti. Vita je pa potem zunaj povedala, da je povsem res, kakor sem napovedal, da je očetu spod čelade kar voda tekla!

Ker se je za ven spet kolona zbrala, je plezanje trajalo dlje ko ponavadi in smo na topel zrak pokukali že v temi. Da ni bilo kakšnih posebnih obžalovanj zaradi zamujenega sončnega dneva pa to … Pa ko so ven prišli, so vsi zbrali še toliko moči, da so se za fotografijo bledo nasmehnili, je pa res, da si vesel, ko prideš iz Čaganke. Ker si prišel ven …

V bivaku nas je pa Jasna pričakala s prebrancem in klobaso. Je oboje kuhala ločeno, ker je Nina vegetarijanka in ni jedla klobase, Jaka je pa mesojedec in je jedel samo klobaso, pasulja pa ne. Silvo, ki je zadnji iz jame prišel, si ja pa tudi zaželel pasulj brez klobase, ampak je Jasna oboje že zmešala in ji je bilo ful nerodno. Dokler jaz Silvu nisem pojasnil, da je cena enaka za pasulj s klobaso ali brez in ga je potem kar s klobaso pojedel …

Potem smo pa seveda še kofetkali globoko v noč in delili vtise o jami, dokler ni parkrat krepko zagrmelo in začelo deževati, da so vsi razen naju z Jasno pohiteli v avtomobile in domov. Midva s sestro sva pa vse pospravila in je bila že nedelja in sva potem kar gor v bivaku prespala. Sem si pred spanjem še en kofe privoščil in ob tistem me pa nič vest ni pekla …

Prisilni parking

25. februarja 2017 0

Kdaj se s sestro odpraviva v jamo kondicirat? V petek zvečer, ko po JV Sloveniji divja snežna nevihta, kakopak! Že ko sva se peljala če prehod prek Gorjancev in je pred nama cestar po cesti plužil sneg, mi je bilo malo sumljivo, od najboljše bistriške gostilne naprej sva pa deviški sneg orala s Fiatom! Pa se zaradi višine snežne odeje na cesti nisem preveč sekiral, deset cm Fiat šiba ko Lada Niva, bolj so me skrbele od teže snega povsem na cesto upognjene veje! Ampak Fiat je plužil, kaj je pa hotel in sva se skoraj do bivaka pripeljala. Zakurila, nekaj pojedla, malo debatirala, malo brala, sneg je pa padal. In sem bil prepričan, da bo tudi Fiat ko R5 kakšen mesec ostal gor, ko sva se v čudovito sončno jutro (no, dopoldan) prebudila, je bilo pa že jasno, da bo sneg kmalu šel. In sva se v Čaganko na kavico odpravila, kakor se za jamarje spodobi, v temno in mokro jamo uničit čudovit sončen dan. Ampak kavica je pasala, prav tako malo pretegniti mišice …

Sva si zgodaj popoldne, ko sva ven pokukala in je bil še vedno res lep sončen dan, šnicle privoščila in par kofetov, potem pa pospravila in proti domu pičila. Pa ni šlo tako zlahka, kakopak, saj nikoli ne gre. Snega je nekaj že pobralo in sem nekako vzvratno rinil na glavno gozdno cesto, gume so dobre in so grizle, ampak kamnov pa nisem videl in je škrtalo po podnu Fiata ko sto vragov! Me je seka zaskrbljeno vprašala, če to vozilcu nič ne škodi in sem ji samozavestno odgovoril, da ne, da to je zajebano jamarsko vozilo, a ko sem končno na glavno gozdno cesto prikrpal, je krepko zasmrdelo po bencinu. Sem mislil, da sem kaj sklopko kuril ali kaj, kaj pa jaz vem, kako sklopka smrdi, a ko je tudi še med vožnjo naprej kar smrdelo in smrdelo, sem le ustavil in pokukal pod avto. Sem bil prepričan, da videti itak ne bom imel kaj, saj je s podna kapljal stopljen sneg, a ko sem se premaknil na desno stran, brizgajočega goriva iz pretrgane cevke seveda nisem mogel spregledati! Seka je vpila iz notranjosti, naj vsaj čik iz ust stran vržem, pa ga nisem, sem raje nemudoma sedel v vozilce in plin pohodil. Sem imel načrt vsaj do najboljše bistriške gostilne se pripeljati, preden vse gorivo iz rezervoarja ven steče in da bi mi uspelo, sem moral krepko pritisniti na plin. Sem divjal, ko da za mano stoji kdo s prižgano vžigalico v roki, da naredi ognjeni rep! Sestra je ročico nad vrati tako krepko stiskala, da je voda ven pritekla, jaz sem pa tiščal plin ko neumen, saj se je kazalec za gorivo prav vidno premikal proti praznemu. Je bilo kar hektično, tiščati vozilce ko bika po zasneženi ovinkasti gozdni cesti, priznam, a nama je na koncu uspelo. Prav pri krajevni tabli Bistrica je začel pokašljevati ko astmatik, ko mu zmanjka zraka in ko sem parkiral, sem pred najboljšo bistriško gostilno v tla zlil le še par deci bencina.

Potem sva si na toplem privoščila kavico ali dve, potem je pa že Grdin pridivjal in smo samo stvari preložili v njegovega bolida in pičili proti domu. Fiat je pa parkiran nekje skorajda v divjini, ampak čisto v divjini pa na srečo ne in bo lepo počakal na reševalno akcijo. Zdaj pa ne vem, ali naj me boli, ker sem skoraj polno tankal in je šlo toliko bencina v nič (no, ne v nič, naravo mi je uspelo konkretno zasvinjati!) ali naj bom vesel, da sem polno tankal, da sem vsaj do Bistrice se pripeljal?! Se še odločam …

V povprečju vsak trikrat

21. februarja 2017 Komentiranje onemogočeno

Razmišljam, da bom moral nehati stokati. Vsaj glasno. Sem poleti cvilil na blogu, da je žena odpeketala na morje in da bi lahko po jamah se podil še več ko običajno, le da nobenega kompanjona nimam, pa se me je Erki usmilil. In v njegovo zajebano ozko in polno ostrih rožičkov povabil, da sem ven crknil skoraj nag, ker sem kombinezon popolnoma uničil. Zadnjič sem pa nekaj Klemiju stokal, da nihče več nima časa po jamah trapljati in je danes poklical. No, sporočilo je poslal, če greva v Cinka. V Cinku sva začela, še preden sva jamarja postala, v sto in nekaj metrsko brezno smo se kar po alpinistično spustili. Me še danes zmrazi, ko se spomnim! Sem držal telefon in samega sebe preklinjal, kaj imam Klemiju za stokat, da zdaj pa imam in sem najprej razmišljal, če bi sporočilo kar ignoriral, a kaj, ko prijatelj ve, kje stanujem. In sem zastokal, da lahko, kaj mi je pa drugega preostalo. Je še vprašal, če štrike in pritrdišča in vse imam in ko sem pritrdil, je kar uro določil, kdaj pride pome in sva končala debato. Moram kar priznati, da zelo olimpijski nisem bil in mi spust v Cinka prav nobenega zadovoljstva ni povzročal, zato sem bil pravzaprav kar vesel, ko sem se spomnil, da sem sto metrov štrika zadnjič z Grdinom kar v Čaganki pustil. Ker naloge nisva dokončala in se bova morala spet spustiti in sem bil pameten pa zadevo kar tam pustil, da dvakrat ne nosim. Sem zelo žalosten to sporočil Klemiju in si oddahnil, da se ne bom rabil matrati, a kaj, ko hudič ne popusti, ko enkrat zagrabi! Si je štrik sposodil od jamarjev, ki živijo ob poti proti Cinku in sva samo nekaj ovinkov morala narediti in bila pri jami, v kateri sem bil včasih več ko doma, še podnevi. Se mi z oblačenjem nikamor ni mudilo, dokler me Klemi ni brcnil in povedal, da opremljam jaz, on pa razopremlja. Mi ni nič dišalo, a sem opremil, kaj sem pa hotel. Saj konec koncev kondiciranje je lahko samo koristno, ne?!

Klemi je imel v transportki deset kilogramov vode, kakor se za kondiciranje spodobi, jaz pa seveda tudi nisem prazen hodil, saj kakšno kondiciranje bi pa to bilo!? Sem imel s sabo telefon, da mi je muzika špilala, dve Petrolovi kavi in čike! Štriki in vponke, ki sem jih imel s sabo, pač ne štejejo, ker sem jih samo dol nesel. No, okej, če sem iskren, tudi kavic potem gor nisem nesel, pa tudi čikov precej manj!

Klemi je že prej povedal, da bo šel večkrat gor in dol, najmanj trikrat, jaz sem se pa odločil, da bo zame dvakrat več ko dovolj. Zato je prijatelj prvi ven špricnil, jaz sem pa v miru kofetek spil, jih par v miru pricinil in muziko sem poslušal pa malo sem se starih časov spominjal, kolikokrat sem bil tam dol, potem sem požrl še drugi kofe in še enega ali dva prižgal, potem sem se pa končno na štrik podal. A še nisem niti dveh raztežajev proti ven splezal, ko je Klemi že dol brzel. Do vrha je potreboval le dvanajst minut! Sem ga počakal na pritrdišču, da se je spustil mimo mene, potem sem pa počasi gor plezal, ko mi je začel hudič v rit skakati. In sem ga na naslednjem pritrdišču spet počakal, da je šel mimo mene, tokrat gor, potem pa počasi nadaljeval. A me je že čakal na vrnjem pritrdišču, da sem prisopihal do njega, ker je že spet dol rinil. In sem moral pohiteti, ker na enem štriku je načeloma lahko samo en jamar naenkrat.

Sem splezal ven in si rekel, da jaz tega ne rabim, plus bremena nobenega nisem imel več, ker kofete sem popil, čikov sem ful skadil, da bi pa samo s telefonom dol rinil, bi bilo pa brez veze. In sem se lepo preoblekel in počakal prijatelja, da je ven pokukal, a se je živalo še enkrat dol spustil. Se je v 107 metrsko brezno torej spustil petkrat, prav tolikokrat je pa tudi ven prilezel!

Dobro, vse skupaj nama je vzelo švoh dve uri in če pomislim, da sva v povprečju vsak trikrat se dol spustila, sem pravzaprav kar zadovoljen. Nisem še za v staro šaro …

Nepravilno povezovanje

20. februarja 2017 Komentiranje onemogočeno

Danes smo imeli razširjeno družinsko kosilo in mi nečakinja v smehu pove, da je imela njena sošolka referat o oslih in powerpoint prezentacijo, ki da je v bistvu ni dosti zanimala, a ko je videla fotko, ki jo je izbrala za boljšo ilustracijo, jo je pa zadeva pa začela zanimati. Pa do solz jo je nasmejala, hkrati je pa še strica zatajila! Je sošolka namreč izbrala spodnjo fotko, se ji je verjetno zdela smešna, kaj pa vem, ko se je Zala začela krohotati, jo je pa učiteljica vprašala, če pozna osebo na oslu. In me je zatajila, kar me je najprej kar malo zabolelo, nič ne tajim, potem sem ji bil pa kar malo hvaležen. Saj verjetno je čisto okej, če učenci ne vedo, da je to pisatelj, katerega knjigo imajo za domače branje, mar ne?!

Plus malo sem se kasneje zvečer zasekiral in vprašal, kaj vse sem že objavil na tem bogem blogu, dasiravno se jahanja Tajči seveda še dobro spomnim! Mi je pa povsem nejasno (ampak res), kako lahko stric Google na poizvedovanje o oslu mojo fotko ven vrže!? Mislim, halooo?!

Helikoptersko usposabljanje

18. februarja 2017 Komentiranje onemogočeno

Nadvse ljubim tovrstne aktivnosti, ko moram od doma že zgodaj zgodaj zjutraj. Sem se pripravil in fizično in psihično. Na Petrolu sem že dan prej kupil 6 kofetov in vodo in čokolado in sendvič, a sem potem s sabo vzel samo kofete, vodo in hrano pa pozabil doma. In že ob prihodu na Brnik malo pred osmo zjutraj sem bil povsem dehidriran, da sem ko en pepe hodil od reševalca do reševalca in menjal en kofe za eno vodo in se me je šele gospodar Mur usmilil. Kaj sem počel od šestih zjutraj, ko sem šel od doma in do osmih, ko do Brnika ni tako daleč, se morda vprašate? Jah, reševalce sem ko splašene kure lovil po celi Sloveniji in gre cajt v maloro …

Na vojaškem delu Brnika smo na hitro ponovili teorijo, potem so pa zakurblali kravo od helikopterja, nas je bilo namreč toliko, da so uporabili kar Cougarja, v katerega naenkrat lahko strpaš 10 ljudi! Nevarnosti pri vstopu v helikopter je več, najbolj očitna je rotor, ki te mimogrede skrajša za glavo, kar vsi itak vemo, potem so nas pa opozorili še na izpuh, ki tudi ni koristen, pa na radar v nosu plovila, kateremu tudi ni dobro biti preveč izpostavljen. A ker je bilo mrzlo k svina, preden se je pokazalo sonce, sem se postavil tako, da so topli izpušni plini pihali direkt vame, sem posledično pač enega manj prižgal pa se je zglihalo, bolj zanimiv je bil Diba, ki še nima otrok in je malince direkt na radar pritisnil, ko je od zunaj kukal v notranjost plovila … Kje so gasilni aparati za primer požara sem kar preslišal, še bolj pa, kje se nahaja sekira, s katero helikopter sesuješ v prafaktorje, če slučajno strmoglavi in ne moreš ven!

Potem so nas v skupinah po 10 odleteli na Krvavec, kjer smo imeli pa še zimsko usposabljanje. Veliko jam je namreč v visokogorju, ki se pozimi še posebej intenzivno raziskujejo, ko je voda ujeta v trdem agregatnem stanju in se ti ne zliva ves čas za vrat, zatorej se moramo znati reševalci znati gibati tudi po snegu.

Malo smo bili slabe volje, ker nas je pilot odložil nekam bogu za hrbtom in ne recimo direkt pred gostilno, kjer smo imeli potem čez nekaj ur kosilo, Walter ga je pa zagovarjal, da je to okej, da se bomo malo sprehodili, da itak ne bi mogli par ur sedeti v birtiji. Tukaj se z njim globoko nisem strinjal, jaz s tem ne bi imel prav nobenih težav, večje sem imel, ko nas je nagnal v hrib najprej do antene, ko smo pricrknili do nje in je videl, da je še nekaj časa ostalo, pa še na vrh Krvavca, ko je videl, da imamo še čas, pa še na tretji, najvišji vrh! Sem se pametno držal dr. Maksija, ki je bil kakor jaz rdeč v obraz in sem vedel, da bo odskakljal v dolino brez tretjega osvojenega vrha in sem kakor on namesto v hrib zavil v dolino, pa še nekaj pametnih se nam je pridružilo.

Aja, pa seveda moram omeniti tudi usposabljanje, še posebej, ker je Marko Z. vložil uraden protest na moje pisanje. Da sem zadnjič in Erkija omenjal, ki nas je v spanje porinil, pa dr. Stauta, ki nas tudi ni mogel zbuditi, njega, Marka Z., ki je ves čas motil predavanja s šalami in neslanimi pripombami, pa niti z besedico nisem omenil. Pa tako se je trudil! Zato tukaj takojci popravljam nenamerno napako! Ko nas je vodja povprašal, koliko poznamo žolno (to je elektronska pripravica, ki z zvokom pomaga najti zakopanega pod snežnim plazom), je on najprej dvignil roko in povedal, da njegov stric pije kot žolna …

Ne smem pozabiti pohvaliti niti prve skupine z reševalcem Bojanom, ki je pokvarila drsna vrata v helikopterju, da se potem niso dala povsem zapreti in smo lahko občutili tudi, kakšne temperature je zrak v višavah …

Kakor koli, najbolj izkušeni smo se torej osvojitvi tretjega vrha odpovedali (še bolj izkušeni smo pa poslali Urbija vprašat žičničarja, če gremo lahko dol s sedežnico, kar pa ni uspelo!) in odpeketali proti brunarici, kjer nas je čakalo kosilo in smo že krepko pojedli, ko so začeli kapljati prvi osvajalci treh vrhov! Bilo nas je toliko, da smo zasedli celo brunarico, celo otroški kotiček! Pa saj itak ni bilo nobenega otroka, bil je pa predsednik Jamarske zveze Slovenije, ki je tudi bolj mojih let in je zakuhal ob podvigu in se je potem v otroškem kotičku, kjer je bil še edino prostor, slekel do švicmajce. Da se malo ohladi. Oblečeno je imel pa najbolj seksi mrežasto črno majico, čez katere so štrlele dlake in niplni in sem celo vzel telefon in kader izbral, v katerem sta bila napis otroški kotiček in naš erotično opravljeni komandant prav lepa, a moram skesano priznati, da nisem imel poguma pritisniti.

Ker sem že zdavnaj pojedel, sem kofetkal in še čas sem imel komandanta Walterja drkati z birokratom, saj je neke papirje urejal, da je povsem znorel, tiste papirje porinil meni in ukazal, naj jaz zberem podpise reševalcev za ministrstvo. In sem že drugič v istem dnevu reševalce lovil ko splašene kure po celem prostoru. Sploh ne veste, kako so ti hudiči izmuzljivi. Kot da jih silim podpisati oporoko, v kateri meni vse zapustijo! Evo, to je bil pa skoraj največji mater akcije …

Aja, ne, največ slabe volje je povzročil plakat, ki je vabil na izbor miss Krvavca. In smo ga opazili par ur po končanem dogodku! Mi smo bili tam blizu, a nas je komandant, ki je vedel za dogodek, raje trajbal tam po nekih vrhovih brezveznih, namesto da bi se udeležili tistega vrhunskega kulturnega dogodka in poskrbeli še malo za dušno hrano, ne le za fizično kondicijo! Ti komandanti nimajo nobenega razumevanja za prioritete, vam povem …