Zimsko usposabljanje

Ker sem le slabi dve urici spal, ko sem ob pol petih zjutraj spet vstal, sem volan JRS kombija z veseljem prepustil Tanji, sam pa poskusil ujeti še kakšno urico spanja. Kajti vožnja v Bovec in potem na Kanin, kjer smo imeli zimsko usposabljanje, saj je veliko jam tudi v visokogorju in moramo obvladati vsaj osnove varnega gibanja po zasneženih brezpotjih, se vleče kot kurja čreva. In bi v teoriji vsaj tri dodatne urice lahko naštepal, a takšna je le teorija. Tanja, vajena zgodnjega vstajanja, je vozila ko sneta skira, pa reševalce smo spotoma ko splašene kure po vsej poti pobirali. In vsakdo, ki je na novo prisedel, je bil vesel ko televizor, da se spet vidimo in je bilo govorjenja in hehetanja toliko, da sem spanec z žalostjo odmislil.

Najjači je bil pa seveda spet naš zlati Bor, ki živi menda v centru Ljubljane in nas je, otovorjen ko bosansko kljuse z vso opremo, čakal kar na križišču. Ves vesel je stal na robu pločnika in mahal in se mi je kar zasmilil, ko je Tanja mirno zapeljala mimo njega, ne da bi ustavila. Če bi preklinjala, bi verjetno zaklela, da na takšnem mestu, sredi križišča ne bo nobenega pobirala, ker pa ne preklinja, se je le strmulila in ni ustavila. In ko smo počasi drseli mimo našega Borčka, ki je ša kar visoko dvigal ročico, s katero je mahal v pozdrav in ki se je sredi kretnje ustavila, ko je spoznal, da mi se pa ne bomo, sem mu sočustvujoče pomahal nazaj. Kombi, poln jamarskih reševalcev je počasi vozil po ulici, ko je Tanja iskala primerno mesto za ustaviti se, jamarski reševalec Bor pa je, otovorjen ko bosansko kljuse, nerodno tekel za nami. Po pločniku. Ročico je že spustil, jaz pa tudi, ker se mi je, kakor že rečeno, kar malo zasmilil. Me je spomnil na Cankarjevo Francko, ki je v nekem drugem času tako tekala za vozom, polnem smejočih se sovaščanov in se trudila ujeti vprego na vso moč, kar bi ji skorajda uspelo, preden je pritisnila direktnega na gobec! Prav pesti sem za našega Bora držal, da ne bi tudi on na kljun padel, saj veste, je super jamar in super jamarski reševalec in super mladenič na sploh, a, kako bi rekel, nekako ga bolj med tiste nerodne prištevam. Pa nimam blage, zakaj, a sem vseeno kar pesti držal. Da le ne bi na nos pritisnil ko Francka, ki se ji je potem ruta, na katero je bila tako ponosna, odvezala, našemu Boru bi pa zagotovo vsaj reševalsko čepico odbilo, če bi omahnil.

Pa ni, je kar tekel za nami in ni odnehal, vse bolj me je na Francko spominjal, dokler Tico ni pripomnil, da to je pa tako ko v tisti srbski komediji Kdo neki tam poje, ko je nekdo kar sredi kolovoza ustavljal avtobus, pa se šofer ni dal, da on ustavi le na avtobusni postaji, ker drugače mu inšpektor lahko kazen pritisne. In smo potem seveda začeli vsi Tanjo opozarjati, ko je počasi popuščala plin, da bo zaustavila kar na cesti, da tako kar na cesti pa ne sme ustaviti, da kaj če kakšen inšpektor pride in se je zmedla bogica in je res ustavila šele pred rdečim semaforjem. Zlati Bor je skorajda kljuko vrat že zagrabil, ko se je barva na semaforju spremenila iz rdeče v zeleno in čeprav mu je manjkalo le še nekaj centimetrov, je Tanja potegnila v vzopredno ulico in ustavila šele na nekem paririšču. Da nas je zadihani zlati Bor končno ujel in se vkrcal v reševalsko vozilo. Je bil zadihan, jezen pa začuda ne. No, ne začuda, on je pač takšen, brez veze se ne jezi, za razliko od mene, ki bi v kombi že 200 m prej kamen zabrisal, če bi jaz tako šibal za njim …

Na Kaninu sta nas prevzela dva gorska reševalca, ki sta nas naučila zaustavljati se s cepinom, pa s prerezom snežne gmote ugotoviti, kdaj je nevarnost plazov, pa s sondo in žolno poiskati zasutega pod plazom … Kar veliko dela smo imeli in ko smo končali, je že zdavnaj poldne odzvonilo in da bi z Reharjem in še nekaterimo do Skalarjevega brezna, kjer bomo imeli jeseni mednarodno reševalno vajo skoraj iz 1000 m globine, skočil preverit, kakšen je vhod, ni bilo več šans. Ker oni so bili s smučami, jaz pa s krpljami. Pa itak sem vedel, da je vhod pod 10 metri snega in da nima smisla, samo nekateri so se morali prepričai na lastne oči, leni smo pa občutku zaupali!

Sem se držal bolj Marka Z., ki je podoben meni, pejmo po lažji in komfortnejši liniji in res jo je mahnil v dolino. Saj sliše se enostavno, ampak tudi samo v dolino iti s Kanina peš pri tolikšni količini snega ni ravno mačji kašelj. Ker s krpljami se v dolino pač ne da, brez krpelj se pa do riti udiraš …

Tam nekje do C postaje sem crknil in ko sem si prvo čik pavzo privoščil, me je presenetil Erki, ki je prijavil, da on gre od tam dol kar z jajčki. In kakor se rado zgodi, ko človek išče še bolj krepke bližnjice, je še mene poskusil v greh zvabiti. Mu je skoraj uspelo. Da naprej je še trikrat hujša jeba in še še vsaj štirikrat daljša in sem že skoraj popustil, potem sem se pa spomnil, da samo za računalnikom sedim in da me že vse boli od nedela in sem se kar odločil, da grem peš dol. Da sem dan prej pa okoli Čaganke krpljaril po več ko metru snega, ko sem malo za dihalniki oprezal, sem pa kakopak pozabil …

Je krepka četica torej krenila v dolino in je bila s krpljami čista jeba, ko smo pa končno prišli do dela, kjer se je vijugava pot pod kupom snega zaslutila in je bilo malo bolj ravno in bi krplje končno do izraza prišle, se mi je pa Luiggy zasmilil, ki si je ob vsakem koraku malince pohladil in sem jih dal njemu. Ker še nikoli ni krpljal, pa da vidi, kako to sploh gre. Njemu je šlo super, jaz sem pa potem z Danielo in Anžetom udirajoč se do pasu v sneg crkoval skoraj dve uri, dokler se nisem odločil, da je bilo dobrote dovolj in sem krplje zahteval nazaj. Sem jih dobil in je bilo potem tistih par sto metrov do B postaje malo lažjih, tam smo se pa vsi v jajčke usedli in se odpeljali v dolino.

Okoli šestih popoldne smo končno v oštarijo k hrani sedli in ko smo potem polnih želodcev še kofetkali, je pa komandant, prefrigan kot je, povedal, da zdaj imamo pa lahko analizo, če hočemo. Pred hrano bi kakopak še kaj postokali, ker takšni jamarski reševalci pač smo, ko branjevke, dejmo kritizirat, s polnimi želodci se nam pa ni ljubilo in smo si bili vsi enotni, da zimsko usposabljanje je bilo pa res super tokrat in da nima smisla dlake v jajcih iskati.

Ko smo Dolenjci že v kombi sedli, je pa informacija do nas prišla, da sedem naših kolegov pa še vedno v dolino trpeče rine, ker so se predolgo obirali na gori in so sedežnico zamudili. Smo malce razmišljali, če naj ostanemo, če bo potrebno kaj pomagati, potem smo se pa spomnili, da mi smo jamarski reševalci, da za reševanje zunaj jam so pa gorci, in smo se kar brez slabe vesti proti domu odpeljali. In nama je s Tanjo parkirati kombi v RC Novo mesto uspelo, še preden je dan postal naslednji dan …

Srnice

Ko me je v petek malo pred pol deveto zjutraj budilka vrgla iz postelje, kuzlica tudi z repom ni pomigala. Je spala ko top. Sem si skuhal kavo in na hitro uspel še malo časopis prelistati, preden je Klemi prišel pome, vrata sem pa zanalašč malo bolj na trdo zaprl pri izhodu, da bo videla, da mi ni prav. Da spi, ko jaz takorekoč sredi noči odhajam na tlako …

Sva vrgla še mojo opremo v njegovo jamarsko vozilce in se zapodila proti Poljanski gori. Tokrat enkrat za spremembo ne v Čaganko. Si je Klemi dopust vzel in potem si ga moram posledično tudi jaz. Mislim, ne dopusta vzeti, si ga ne morem, ker sem itak ves čas na dopustu. Ko ima moj prijatelj dopust, si jaz pač delovnik pišem! Sva se napotila v Srnice, še ne povsem odprto jamo malce pod Čaganko. Ime je dobila po sedmih srnah, ki so se kakšna tri leta nazaj ob hudem mrazu grele pri toplem izpuhu iz zemeljskih nedr. Tako jo je Srečko tudi našel, a ker ni nikoli našel časa odpreti je, jo je prepustil Grdinu, ki je pa sicer nekaj kopal, a v pomanjkanju časa tudi ni prikopal kaj dosti v globino ali dolžino, dokler Klemi ni pljunil v roke. Šele ko sva prišla do odcepa ceste v gozd, ki pelje proti Srnicam in za katero sem vedel, da ni splužena, sem pomislil, da morda pa ni bilo najbolj pametno, da sem ubogal Klemijev nasvet in nisem vzel gamaš. Ker sva se itak pri avtu že preoblekla v jamarsko opremo in v gumijaste škornje in jih kakor nisva potrebovala. Pa itak se nama je do riti udiralo in itak je sneg tudi v škornje zašel, a kaj dosti bentil nisem. Ker ni bil prijatelj kriv, to mi je bilo povsem jasno, kriv sem bil sam, ker sem ga poslušal …

Klemi se je zapodil v jamo, ker je bilo notri topleje in se dela lotil, jaz sem pa kamenje in blato ven vlačil. Pozicij kaj dosti nisva menjala, oziroma jih sploh nisva, kajti prijatelj je bil v nekaj minutah moker do kože in vsakič, ko je ven prišel, da je na zunanji temperaturi, ki je bila pod lediščem, krepko zeblo. Mene pač malo manj, ker vsaj moker nisem bil, pa še kar krepko sem moral garati, ker je lomil skalo, ko da je plačan in sem zadeve komaj sproti ven vlekel … V jami, ko smo vsi v enakih pogojih, torej enako mokri ali blatni, se pri delu menjavamo, ker se edino z delom lahko ogreješ …

Pozno popoldne, ko je energije v vrtalnikovih baterijah že zmanjkovalo in je oba že res krepko zeblo, plus želodca sta se oglašala, je pa odlomljeno kamenje prvič malce v globino padlo in ga ni bilo več ven potrebno transportirati na površje. Je še malo brazdal, potem sva pa kar zaključila, saj jama nikamor ne bo ušla, plus pravijo, da tudi bog ni v enem dnevu sveta ustvaril.

Nazaj grede sva, usrana, kot sva bila, sneg vse do avta zapacala z blatom, v Črnomlju sva si pa pico privoščila. Domov prišedšega me je pa kuzlica oblajala vsa vesela, je mislila, da bova šla še na sprehod. Pa nisva šla. Saj ji nisem zameril, da je zjutraj še spala, ko sem moral sam na tlako, le energije nobene za dodaten napor nisem imel niti trohice več …

Definicija pridnosti

Menda stari ljudje nočejo k zdravniku. Jih kaj boli, recimo, a ne gredo, ker bogsigavedi kaj bo frdamani dohtar odkril …

In danes sem nekako spoznal ta občutek. Ne nisem šel k zdravniku. Že kakšen teden mi predraga soproga razlaga, da pri Volvu nekaj ropota. Pa saj nisem gluh in čeprav povečini uporabljam jamarsko vozilce, kjer vse ropota in je sumljivo, če kdaj pa nič, se tu in tam tudi v Volva usedem. In seveda sem slišal, da je nekaj začelo ropotati iznenada, a sem ignoriral. Je ceneje, si mislim podzavestno. Čeprav vem, da ni. Kakor pri ljudeh, če se bolezen dovolj zgodaj odkrije in je ozdravljiva, je enako pri avtih. Nekaj zaropota in je škoda lahko majhna, če ignoriraš, se zadeva lahko zakomplicira.

Mislim, tisti ropot sem nekako ignoriraral, predraga soproga pa ne. In mi je prav vsakič, ko se je kam odpeljala, nazaj prišedši razlagala, da nekaj ropota. Kar pomeni, naj nekaj ukrenem. No, ne nekaj, naj zadevo odpeljem k zdravniku, torej k mehaniku.

In se mi nikamor ni mudilo, priznam. Sem raje jamarskega Fiata uporabljal in se tolažil s tem, da ga več uporabljam le zato, ker se na Volvu pač zelo rada naša Mika sonči in je nočem vznemirjati in prestavljati. In se, ko se kam odpeljem, odločim za avto, ki je prost, brez mačke. Kar je samo donekle res, saj ko je zadnjič ležala na Fiatu, sem jo prestavil na Volva, da sem se lahko odpeljal z vozilcem, pri katerem je ropot ceneje popraviti. Mislim, popraviti, Fiata odpelješ na odpad in drugega kupiš, to sem mislil. Je ceneje kakor popravljati …

Danes sem pa Volva vzel in malo po kofetih kruzal in ko sem se mimo prijatelja Stibrota pripeljal, sem kar k njemu zavil. V mehanično delavnico. Namesto pozdrava me je vprašal, kaj potrebujem, menda se je z leti naučil, da sem isti ko njegova soproga, prijazen, ko kaj rabim. Kar ni čisto res, a nikoli ne cepidlačim, jaz ga, ko recimo potrebujem popravilo avta, ne vlečem v zakonsko posteljo!

Torej, smo staro švedsko mašinco dvignili pod strop, da si je mojster lahko zadevo ogledal, jaz sem pa samo strahoma malce oko na podvozje metal od ne preveč blizu. Saj veste, če bom preveč gledal, bom zagotovo kaj zelo pokvarjenega zagledal! Sem se kar za denarnico parkrat zaskrbljeno pošlatal, čeprav denarja v njej itak nimam, pravzaprav sem se tipal po žepu, kjer imam dokumente in plačilno kartico, saj tudi denarnice nimam. Mojster je gledal in preverjal, pa ničesar odkril, kar je samo še povečalo mojo skrb. Če se ne vidi na prvi pogled, potem je ziher kaj zelo kompliciranega in dragega narobe! Sem se približal in še jaz nos k podvozju porinil, čeprav itak nisem dovolj pameten, da bi kaj odkril, a po tisti, da rešitev v sekundi najde tisti z rokami v žepih, ki pride pamet solit, ko pametni že dve uri rešitev iščejo, sem tudi jaz zelo kmalu prst uperil k izpušni cevi. Je bila tam neka žička, ki izpušno cev drži, zlomljena. Sem pokazal dodaten problem, kakopak, ampak se je izkazalo, da je to kar tapravi problem. Izpušna cev ni bila dobro pritrjena in je vsakič, ko sem zapeljal čez kakšno luknjo, udarila ob nek nosilec. Je prijatelj zadevo v sekundi popravil, a ko je zadevo na dvigalki že spuščal, sem mimogrede opazil še puščico na gumi. Ki je kazala v napačno smer. No, saj nisem vedel, da kaže v napačno smer, le čudno se mi je zdelo in sem jo spet s prstom pokazal. Če je to prav. In je prijatelj takojci povedal, da je prav, če večinoma vzvratno vozim in ker me pozna in ve, da tega pač ne počnem, je kar prešravfal.

Pa še malo me je hecal, kakopak, da sploh ni čudno, ker ve, da sem zimske gumu sam namontiral, a sem, še sam ne vem, zakaj, kar nenadoma začutil željo braniti se. In sem priznal, da sta letos gume menjala moja sinova. Prvič samostojno. Da sem zadevo nadzoroval, pa nisem omenil!

Je spet pomodroval, da tudi to ni čudno, moji sinovi so pač moji sinovi in da drugačen rezultat niti ni možen, potem sva pa kakopak še par besed o mladičkih rekla. In sem postokal, da kako super bi bilo, če bi bili tudi moji sinovi pridni ko njegov. Je malo pomolčal, potam pa zavzdihnil, da problem pri pridnosti je pravzaprav definicija. In če je definicija pridnosti ta, da ga ne tepe (sin očeta, kakopak, da ne bo nesporazumov), potem ima pridnega sina …

Sem se odpeljal od njega ves vesel in pomirjen, najprej zato, ker zdaj vem, da imam tudi jaz tri pridne sinove, saj me vsaj ne tepejo, predvsem pa zato, ker je zdaj Volvo spet okej in bo soproga zadovoljna in svet v svojih tirnicah, vse skupaj pa za ceno ene kavice!

In sem, vzhičen in pohvale potreben, nemudoma poklical svojo predrago. A sem napačno začel. Sem ji takoj, ko se je oglasila, sporočil, da včasih imamo pa tudi mi malo sreče. Mislim, otroke imamo pridne in popravilo Volva ni bilo ne komplicirano ne drago! A je, še preden sem lahko pojasnil, kaj in kako, takojci vprašala, če smo na lotu zadeli. In itak da snismo, ker je za kaj takšnega potrebno najmanj listek kupiti, pa potem novica o pridnih otrocih in poceni popravilu ni bila tako udarna, kakor sem upal. Kako naj to dvoje tekmuje z milijonom ali dvema?

No, pa saj je najbolj pomembno, da smo vsi zdravi, pravijo …

Pokrito s snegom

Klemi in Yuri sta se v soboto odpravila v Čaganko. Bi se jima pridružil, pa sem imel obveznosti z jamarsko reševalno, sem pa Klemiju obljubil, da pridem k bivaku v nedeljo (sta namreč prespala v jami) in zakurim v bivaku, da bosta prišla na toplo, pa še kaj skuham, kakopak.

Sem začuda vstal že pred deveto in še pred deseto dopoldne že zaoral po snegu, kajti naprej od Bistrice cesta ni bila sveže splužena. Je kar šlo, sem jamarskega Fiatka tiščal ko bika, da se ne bi kje ustavil, a ko je nasproti pripeljal ogromen plug in sem se mu hotel umakniti, sem kakopak zletel s ceste. Debelo, prvo kolo je zdrsnilo prek oporne kamnite škarpe, sam zadevo zagotovo ne bi uspel ven izvleči. Na srečo sem se človeku s plugom zasmilil in mi je ponudil pomoč. Sem predlagal, da bi vrv kar za Fiatovo kljuko zavezala in bi me človek enostavno ven potegnil, pa se ni strinjal z mano. Da če tako napraviva, da bova zagotovo kolo na Fiatku odtrgala. Se nisem strinjal z njim in sem predlagal, da kar po moje narediva, a človek ni popustil in potem nisem več vztrajal. Ker če bi najedal, bi se pač lahko človek enostavno naprej odpeljal, ne?! Sva morala zadevo najprej odkopati iz snega, potem sem pa začuda spodaj nekje neko ročico opazil, za katero sem zadevo privezal in čeprav sem bil prepričan, da bova nekaj zagotovo odtrgala, se je vse skupaj srečno končalo.

Preden sva se poslovila, me je še vprašal, kam grem in sem mu povedal, da v jamo. Se mu sanjalo ni, da tam gor jame sploh so in da bi mu bolje objasnil, sem rekel, da je to tam, kjer je en avto pod snegom zakopan. Ker sem vedel, da je Klemi, ki je šel na pot že v sneženju, pač parkiral ob cesti. In mu je bilo takoj jasno, kje to je, ker da je že policijo poklical, da je tam nek zapuščen in zasnežen avto, lastnik pa verjetno s kakšnega drevesa za vrat obešen visi. Kaj pa ljudje vedo, da jamarji tudi po snegu po hostal trapljamo …

Se je tudi meni že to zgodilo, da je policija potem mojo predrago, na katero je avto napisan, navsezgodaj zjutraj klicala in ker tega Klemijevi Jeri nisem privoščil, sem poklical še sam na policijo in zadevo pojasnil. So bili sumničavi, kakopak, a na koncu so mi verjeli. In si pri mojem imenu (pa pri Klemijevem verjetno tudi) zapisali opombo, da povsem diht pa verjetno nisva!

Sem pripeljal do odcepa, kjer se loči cesta proti bivaku, ki je ne plužijo in parkiral, malce me je pa skrbelo, ker Klemijevega avta nikjer nisem videl. A sem ga potem zagledal, popolnoma zametanega pod snegom, kot nekoč moja jamarska petica! Pa ni bil Klemijev bolidek, temveč Jerin Golf. Sem ji že hotel fotko poslati, da si bo lahko dovolj zgodaj mesečno karto za vlak kupila, s katerim se bo potem v službo vozila, pa tega potem nisem storil, sem si rekel, da naj se kar Klemi sam matra s pojasnjevanjem.

Sem kar zakoračil v cel sneg, še kar optimističen in dobre volje, saj je bilo še kar zgodaj plus sonček je sijal, a me je dobra volja zelo kmalu minila. Sneg se mi je vdiral do malinic! Pa pri meni niso najbolj nizko nameščene! Saj bi lahko vzel krplje, a sem jih posodil Klemiju, pa lahko bi vzel vsaj gamaše, ki jih nisem posodil nikomur, sem jih pa doma pozabil. In sem imel poslabi uri matranja sneg že do sredine beder pod hlačami! Do bivaka sem potreboval skoraj dve uri, zadnjih 100 metrov sem dobesedno umiral in le še s težavo dvigoval noge!

Ko sem vstopšil v bivak, ki je bil prazen in hladen, kar je pomenilo, da sta prijatelja še pol kilometra pod zemljo, sem najprej sezul gojzarje in slekel hlače ter potem pometel sneg ven, nato sem pa še popolnoma mokre nogavice sezul in zakuril v peči. Pa flis sem tudi slekel, ker je bil povsem premočen. Ne od snega, kakopak, od silnega matra!

Sem se potem v gatah in majici tresel tih ob peči, ki je začela dajati toploto in pristavil še za kofe. A voda ni hotela zavreti in ko sem hotel v peč zabrisati še kakšno poleno, ni bilo nobenega več. Mi je bilo takojci jasno, da bo potrebno skočiti do drvarnice. Saj to ni noben problem, drvarnica je morda 10 m od bivaka, a bil sem bos in v gatah. Sem razmišljal, ali se naj oblečem in obujem, a se mi mokrih in hladnih zadev ni ljubilo nase vleči, zato sem dobil briljantno zamisel. Kakršno ne dobim zelo pogosto. Kaj pa, če bi kar bos in v gatah po drva skočil?

Sem skočil, kaj sem pa hotel, saj par kilometrov daleč naokoli ni bilo nikogar, ki bi mi lahko rektalno izmeril temperaturo, če bi me opazil skoraj golega po snegu skakati, a ko sem skoraj do riti zakopan v sneg iz drvarnice bezal drva, me je mraz ugriznil. Sem nabuhal peč na polno, da je kmalu zažarela in so me nehali podplati boleti, plus kofe sem si scmaril in je bilo takojci boljše.

Potem sem se spravil h kuhanju pasulja in šele ko je že debelo vrel, sem šele opazil, da od mojih nogavic, ki so se na vrvici nad pečjo sušile, kaplja v pisker. Sem jih umaknil, pogledal naokoli, če je kdo videl in ker ni, sem kar nadaljeval s kuhanjem. Saj vročina itak vse pobije, mar ne?!

Okoli treh popoldan, ko je bil pasulj skuhan in moja oblačila dokaj dobro posušena, sta pa prijatelja prišla iz jame. V topel bivak na topel obrok in hladno pivo. Sta bila hvaležna, ju nisem nič z detajli in recepti kuharskimi obremenjeval!

Sta povedala, kaj sta dol počela (kopala v Kalahariju, ker da bi šla povsem na dno je bilo premokro), potem me je pa Yuri pohvalil, da sem dobro vodovod zrihtal. Da iz cevi na polno teče! Da sta se lahko in umila in posodo oprala. Fopgrafirala oz posnela pa nista. Bom moral očitno jaz dol, da bo dokaz …

Smo vse pospravili in še malce sončka na poti domov ujeli, da smo lažje crkovali po snegu, za finiš pa še fitnes z odkopavanjem Klemijevega bolida. Je Klemi odkopaval s svojo lopato, Yuri pa z rokami in šele čez čas sem mu povedal, da imam v avtu tudi jaz lopato, a do jo prinesem le pod pogojem, da jo bo on uporabljal. Se je strinjal in s skupnimi močmi (jaz sem dokumentiral!) nam je po dolgem času zadevo le uspelo spraviti na cesto.

Še pivo in kava v najboljši bistriški gostilni pa je bila že debela noč, ko se ponavadi takšne zgodbe končajo …

Strečing

Jap, kriza je minila, vsi so v službah, pa je težko za v jamo kompanjona najti. Sedim torej večinoma za računalnikom in klofam ali pa rafalno serijke gledam in potem enkrat začutim, da sem ves gnil in zategnjen. In naredim nekaj, kar mislim da še nikoli nisem – strečing!

Se spomnim, da smo se pred leti pozimi enkrat odpravili nekam v gore, Klemi, Švent in jaz, in ko smo se proti večeru pripeljali pod goro, ki so jo obsijavali zadnji sončni žarki, sva se s Klemijem na sneg počila in vsak enega prižgala, da bi uživala v čudovitem razgledu, Šventi je začel pa nekakšen ritual izvajati, da sva se ga najprej malo ustrašila, potem pa crkovala od smeha. Se je raztegoval, je pojasnil in kar malo surlo stegnil, ker sva se midva kmeta iz tega norčevala in je potem v dokaz, kako okej je, če se prej raztegneš, potegnil, kot da je plačan in ni malo manjkalo in bi vsi trije tam v tistem mrazu skoraj crknili od napora. Pa strečing gor ali dol. Itak smo se zaplezali, niti sanjalo se nam ni, kje naj bi bil bivak, v katerem bi malo odpočili, zato sem tam okoli dveh zjutraj plinski gorilnik zakurblal in smo si kuhane kranjske privoščili (po kofetih, kakopak), celo zenf v tubi sem imel poleg, enkrat že po sončnem vzhodu smo se pa končno do avta nazaj prebili. Crknjeni do amena, se spomnim, da Šventi ob zaključku akcije ni nič strečinga delal …

Ampak, kakor koli, sem vstal zadnjič enkrat izza računalnika in malce roke in hrbet premigal, ker sem bil res ves zategnjen, naslednji dan pa rok nisem mogel dvigniti. Sem kar nekaj časa potreboval, da sem povezal telovadbo in muskelfiber!

Sva se zato z Jasno v Čaganko zapodila, da se malo raztegneva in v podzemlju kofe privoščiva, pa sem že dol crkoval, kot že dolgo ne. Za nikamor, vam povem!

Danes sva šla pa z Grdinom opremo oprat, ker bomo šli menda enkrat kmalu spet v jamo. Mojo sem z lahkoto opral, je bilo gor en dan staro blato, Grdin je imel pa težji posel, je pral še lansko svinjarijo!

Ampak bo letos boljše, je obljubil …

Tehnični dan

Danes smo se prvič v letošnjem letu na Igu dobili jamarski reševalci. Na tehničnem dnevu. In sem se letos prvič letos na pot odpravil še v temi, ko ponavadi odhajam spat.

Preanalizirali in predebatirali smo minulo leto, je bilo delovno in pestro, razdelili so nam nekaj nove opreme, podelili smo diplome vsem, ki so naredili izpit za jamarskega reševalca pripravnika, reševalca ter vodjo reševalne ekipe, po dolgem času smo podelili celo dve diplomi za inštruktorja JRS. To je najvišji čin, ki ga pri nas lahko dosežeš šele po nekaj debelih in dolgih letih trdega dela. Erki in reševalec Bojanu sta jo dobila. No, zaslužila. Tudi reševalec Bojan si jo je zaslužil, saj je konec koncev na Igu dal za rundo. Smo si privoščili tri kave iz kofeavtomata. Maffiju, ki smo ga poslali po kofete, je dal za komplet zapitek 2,30 evra, pa še 40 centov je dobil nazaj. Vedo Gorenjci kdaj in kje dati za rundo, ko naredijo najtežji izpit v JRS!

Ko smo vse predebatirali, kar smo imeli za predebatirati, smo se pa še na poligon profesionalnih gasilcev podali, da obnovimo znanje. Letos smo vsi centri dobili nova nosila in smo jih trajbali gor in dol. A ker v navodilih k nosilom piše, da se lahko uporabijo za ljudi od 160 do 190 cm višine, so zapakirali mene, ker imam en centimeter več, da vidimo, če gre. Gre, ampak na knap in ne preveč udobno. Bizi, ki mi je bil fovšen, ko sem tako lepo ležal na sončku in so me gugali gor in dol, je pa protestiral, da on je višji od mene, da naj njega raje zapakirajo za test. Sva se pomerila ramo ob rami, da preveriva, če je res višji, a če ne štejemo las, ki si jih je zjutraj počesal s petardo, da so mu štrleli pokonci ko pri irokezi, je bila višina ista, a so se zaradi kilogramov krepko zbunili reševalci. Bizijevih kilogramov, da ne bo pomote! In sem v nosilih še naprej počival jaz, Bizi je šel pa iz inata še eno kokosovo kockico čvaknit …

Lepo je bilo videti toliko reševalcev na kupu, kako so zagnano delali, a ko sem lovil kadre za par fotk, me je nekaj zmotilo. Vsi so garali, le eden od reševalcev je skakal po nametanih avtomobilskih razbitinah, ki jih gasilci uporabljajo za trening. Sem radovedno preveril, kakšen manever bo scumpral na tistih razbitinah in ker mi ni bilo nič jasno, kaj namerava, sem kar vprašal. In nazaj dobil pošten odgovor, da išče, če je v tistem kupu razbitin tudi kakšen Ford fokus letnik 2003, da potrebuje par delov. Da so dragi k svina. Čeprav je dr. Maksi zatrjeval, da za prijatelja išče, nisem čisto kupil zgodbice. Jap, tudi profesorske plače niso več, kar so včasih bile … No, pa saj nimam kaj pameten biti, tudi pisateljske že dolgo niso, kar so bile. Je nazadnje ta isti reševalec pa zame nabiral rezervne dele, tako da morebiti pa celo ne laže?!

Akustična

Evo, Grdinova mašina je zmlela. Po njegovih navodilih, kakopak, da ne bo kdo mislil, da je računalnik sam delal! Vseh 1600 in nekaj fotografij je program zmlel in jih povezal, prijatelj se je pa potem z virtualno kamero sprehodil po največji dvorani Čaganke. Da jo lahko vidite tudi tisti, ki se ne želite umazati, recimo. Ali utruditi. Torej, fotosken Akustične dvorane s Severnim rovom se nahaja TUKAJ. 

Se je s fotoaparatom prikazal tudi v bivaku, kjer sem ravno kofe kuhal in se nisem hotel umakniti iz kadra, zato boste v 3D tehniki v bivaklu opazili tudi mene. Se nekaj časa nisem smel premikati, bi mi skoraj voda skipela, ampak na srečo je itak plina prej zmanjkalo, zato sva mlačen kofe spila, ko je končal …

Mlačen kofe

Malo pred novim letom se spodobi še enkrat v Čaganko skočit. Še posebej, če Grdin najde prost večer za fotoskeniranje Akustične dvorane. Če ne veste, kaj je fotoskeniranje, težko razložim, bo pa itak kmalu v njegovem videu vse jasno. Ampak najprej mora on narediti kakšnih 1600 fotografskih posnetkov, potem bo pa še njegov računalnik malo švical. Par dni na polno!

Torej, načrt je bil v jamo se spustiti z vso prijateljevo fotografsko opremo najmanj do 15. ure, da bi ven prišli še vsaj približno tako zgodaj, da bi Grdin ujel vsaj par uric spanja pred naslednjim projektom. Pa se seveda nikoli ne izide, kot načrtujemo. Ko smo se še po načrtu iz mesta odpravili, je začelo snežiti ko za stavo in sem bil prepričan, da sploh ne bomo mogli do bivaka, kaj šele v jamo, saj ceste tam gor ne plužijo, vse opreme par kilometrov peš pa definitivno ne bi mogli znositi! A ko smo se prek povsem zasneženih Gorjancev v Belo krajino spustili, je sneg ponehal. Z Jasno sva skočila v trgovino po hrano in kofete in sladkarije za v jamo, Grdin je pa do Črnomlja po 3 pice skočil, da si privoščimo kosilo pred akcijo.

Pa še nismo dobro niti v gozd zavili, ko nas je snežna ujma, ki smo jo prej očitno samo prehiteli, spet ujela in cesta je bila kmalu povsem bela. A smo kar peljali, ker, kakor sem rekel, še zadnjič v Čaganko skočiti v starem letu se enostavno spodobi. Tistih par sto metrov smo opremo peš znosili, ko smo pojedli pice, spili par kofetov  in se pripravili za v jamo, je bila ura pa že skoraj šest popoldne. Klemi nas je telefonsko pohvalil, da tajming imamo kot ponavadi dober, ko smo proti jami gazili po svežem snegu krepko prek gležnjev, smo pa najprej občudovali prelepo naravo, šele pred jamo nas je malce vprašanje ugriznilo, kako bomo z avtomobili domov prišli. Pa čisto zares nas ni skrbelo, ker je Grdin zatrdil, da po napovedi bo prenehalo snežiti in smo se olimpijski kar v jamo spustili. Ni šlo najhitreje, ker opreme je bilo kar nekaj, kar pomeni težke transportke, pa malce smo bili vsi skupaj tudi zakrneli. Jasna je odšla samo do 100 m globine, ker je Sedemdesetmetrca krepko zalivala in se je obrnila, da ima dovolj, midva sva pa nadaljevala.

Na koncu meandra pred stropno rinko sem se vpel v vrv in na robu 40 metrskega brezna mirno čakal, da se prijatelj prepne in osvobodi naslednjo vrv, ko je nekaj zacingljalo. Sem pogledal gor in takoj opazil, da je eno od dve zank pritrdišča popustilo in je zacingljala ploščica, ko je udarila ob skalo. Mi je kar malo vroče postalo, priznam in še enkrat več se je pokazalo, da je dvojno pritrdišče pred vsako veliko spremembo smeri več kot nujno! Sem se previdno potegnil gor in ploščico privijačil v sidro, očitno se je ob frekventnem obisku matica vsakič malo razrahljala, dokler ni povsem popustila. Bo potrebno bolj pozorno preverjati zadeve, sem se opozoril …

Ko sva končno prisvinjala na vrh Akustične dvorane, je Grdin sestavil tisto svoje čudo s fotoaparatom in štirimi bliskavicami, da se dela loti, jaz sem se pa z vso preostalo opremo na dno dvorane spustil, da ga ne motim med delom. No, saj ga ne bi motil, le v kader mu ne bi smel skakati, kar bi bilo težko, če bi stal ob njemu, saj je moral pofotkati kompletno dvorano v vse smeri.

Ko sem se spuščal na zadnji vrvi, sem na skali, na katero ponavadi stopimo, ko se odpnemo z vrvi, opazil mrtvega netopirja. In sem se zagugal malce v desno, da se spustim mimo skale, da ne bi stopil nanj, a ko sem se spustil še pol metra nižje, me je tista skala direktno v trtico pritisnila. Na vso moč! Sem skoraj eno minuto potreboval, da sem toliko do sape prišel, da sem lahko zarulil, potem sem si pa bolečino blažil s kavico in čikom in šele ko sem drug čik pokadil, sem se spomnil, da sem Grdinu obljubil, da ne bom kadil. Da mu ne bom zakadil dvorane, ki jo je vneto fotografiral kakšnih 40 metrov višje!

Ko je bolečina toliko ponehala, da sem lahko nehal vsaj preklinjati, je pa prijatelj zatulil. Se ni udaril, le eno od bliskavic je spet odbil, a jo je uspel ujeti. In sem moral splezati do njega, da sem mu prinesel vrvico in nož, da je nekako zadevo popravil in nadaljeval z delom.

Kakšnih 1000 fotografij in urico in pol kasneje je končno prišel do mene, pofotkal še dno, potem se je lotil pa še Severnega rova. Pa seveda bivak v Severnem rovu, kjer sem ravno za kofe pristavil in enega prižgal, čeprav sem mu obljubil, da ne bom kadil. Pa ko je fotografiral, se mi zaradi boleče riti ni ljubilo premakniti in bom v videu, ki ga bo kompjuter enkrat zmlel, v 3D tehniki posledično tudi jaz namalan.

Sva pojedla vsak svoj sendvič, kavo sva pa mlačno spila, ker je zmanjkalo plina, preden je voda zavrela. Malo je škrtala med zobmi, a je vseeno prijala. Vsaj meni.

Ko sva se okoli 11h zvečer končno odločila proti površju odpraviti, sem pa v vrečko pobral še vse smeti, ki se vedno znova naberejo v bivaku, plus tisto prazno plinsko bombico sem vzel. A sem imel premajhno transportko, da bi šla zadeva noter. Sem pokukal h Grdinu, ki je imel malo večjo transportko in je imel še malo prostora, čeprav je bila zagotovo težja od moje. A kako prepričati prijatelja, da mu boš v že tako težko transportno vrečo vrgel še par kilogramov, ki jih bo moral odnesti kakšnih 250 metrov više na površje?

Nič lažjega, sem že nekaj star in imam izkušnje. Sem mu mirno povedal, da imam premajhno transportko in da bom smeti njemu zatlačil, potem bova pa transportke zamenjala. Da bom jaz nesel njegovo, ki bo posledično težja. In je šlo, kot sem si zamislil. Takoj je kljubovalno stisnil zobe, da ga nimam kaj podcenjevat, da on lahko nese in svojo transportko in smeti in mojo transportko ter po potrebi še mene in da naj kar namečem not, kar imam za nametati, da naj celo še malo po bivaku pobrskam, če je še kaj kje za ven odnest …

Saj gor nama je kar šlo, zaradi dodatne teže pa ni nič stokal, saj ve, da bi o tem takojci na blogu prebral. Enkrat vmes sem še vox priklopil in Jasno poklical, da se pozanimam glede snega. Me je potolažila, da je snežiti nehalo, ko ga nasulo kakšnih 10 cm in da v bivaku veselo kuri, da naj kar prideva.

Okoli enih zjutraj sva ven pokukala, v peklensko vročem bivaku nekaj pojedla in nekaj spila, potem se je Grdin pa kar domov odpravil. Z Jasno pa vsak k svoji knjigi in sva brala do štirih zjutraj, ko me je rit od tistega kamna že tako bolela, da niti sedeti več nisem mogel in sem se v posteljo spravil. Pa je bilo težko zaspati, saj je bilo tako vroče, da se mi je nad ustnico kar znoj nabiral …

Sva potem malo potegnila, kakopak in spala do 11h ter se zbudila v najbolj kičast dan. V povsem zasnežen gozd s prečudovitim soncem. Tudi zgoraj v bivaku je zmanjkalo plina in sem spet mlačen kofe pil, ki je škripal med zobmi, a me ni motilo, je bila pa druga kava taprava, ko se je peč toliko segrela, da sva lahko vodo pristavila.

Sem pred odhodom še malo po dnevniku akcij pobrskal, ko je ravno konec leta in statistiko Čaganke za leto 2017 napravil. Saj ni tako slaba, čeprav bi bila lahko tudi boljša, kaj pa vem. A letos smo imeli res veliko akcij tudi drugod.

Torej, v letu 2017 je bilo v Čaganki 76 obiskov, od tega 13 na dnu (do 500 m globine nismo prišli, sem pa napeljal vodovod v bivaku!), 8 jih je bilo v Južnem rovu, ostalo pa povsod po malo. Nekaj kondiciranj, nekaj firbcov iz drugih klubov in držav, menjavanje vrvi, širjenje proti dnu in podobno.

Kot pravim, saj v bistvu niti ni slabo …

Ticova glista

Prvo pero Dolenjskega lista, torej Igor Vidmar, je uresničil grožnjo in napisal članek o Čaganki, ne glede na to, da nismo prišli do 500 m globine. Članek je super, naslov je pa briljanten. To je pa tako, če imaš prijatelja novinarja …

Domnevam, da Tico že dobiva klice ostarelih Dolenjskih krasotic, ni to kar tako, če v časopisu piše, da tvoja glista še miga …

Zunanji podajalec

Klemi je prek leta preveč pridno delal v službi in si je ur nabral, ki jih mora pred novim letom porabiti. Ker pa je že toliko let v službi, je pozabil, da je besposličarstvo pravpraprav umetnost. In ne zdrži več v gostilni ob kofetkih več ko dve, tri urce skupaj, ko se mi, tapravi mojstri te umetnosti, šele dobro ugrejemo.

Zato sva danes kar proti Čaganki skočila. Ne prezgodaj, kakopak, plus celo kofe pavzo na poti je dovolil. Sicer se nisva odpravila v Čaganko, ker se je na Poljanski gori ravno sneg stopil in je dol poplava, čeprav je bilo zunaj krepko pod ničlo, sva se namenila neko novo jamo tam blizu odpreti, ki nas že kar nekaj časa žgečka.

Sem mislil, da bova šla najprej v bivak, tam zakurila, kakšen kofe spila, kakšno moško razdrla in se šele potem proti tanovi odpravila, a je prijatelj na mojo grozo kar proti tanovi odvil. Bi me kmalu kap! Res je bila že ura krepko čez poldne, ampak, lepo vas prosim, saj ne moreš kar tako, s polnim gasom, kar direkt na akcijo!

A Klemi je zdaj že nekaj let resen človek in je že pozabil, kako se k delu pristopa. Protesti niso delovali in sem kar malo razmišljal, da mu jame blizu ceste ne bi pokazal in bi bila potem prisiljena najprev v bivak, malo zakuriti, kakšen kofe spiti, kakšno moško razdreti … Pa sem mu jo, kakopak, ker prijatelj me pozna, nimam kaj blefirat pri njemu.

Sva stopila iz avta, sem si enega prižgal, da se malo aklimatiziram na okolje, človek je bil medtem pa že preoblečen v jamarski kombinezon! In k delu priganjal. Kaj to služba iz čoveka naredi …

Jama, pravzaprav le vhod v jamo, iz katere močno močno piha, je bila ob najinem prihodu le majhna luknjica, v katero si komaj rit porinil, za nameček je pa še krepko teklo vanjo. A Klemi se je vseeno kar nemudoma k delu spravil. Je teklo direkt po njegovem hrbtu in je bil v hipu moker in čeprav sem tam nad njim stoječ stokal, da so razmere nemogoče in bi se morda kar v bivak pri Čaganki odpravila, le kilometer ali dva proč, me ni hotel slišati. Je začel kar nabijati in kopati in razbijati (celo dva jusufčka je kupil dopoldne, ko sem še spal, enega velikega, drugega majhnega) in mimogrede še mene k delu spravljati. Jaz pa oblečen ko za na JRS parado, v najlepšo tehnično bundo, kako naj umazane kamne in skale mu pomagam iz jame spravljati?!

Pa sem mu jih moral, saj prijatelju, ki je bil premočen do kože, pač ne moreš reči, da se nočeš umazati. Ja, res je, lahko bi se spravil v kombinezon, a je bilo zunaj krepko pod ničlo in bi me zeblo, v jami, v kateri je delal popolnoma premočen prijatelj, je bilo vsaj 10 stopinj topleje. Čeprav je sedel v luži …

Sem se potem malo žrtvoval in se malo umazal, kaj sem pa hotel. Klemi je luknjo razbijal, da je bilo veselje, jaz sem mu pa od zunaj pomagal, če nisem ravno ognja ene dve uri poskušal prižigati ali fotke pošiljati prijateljem, ki so se matrali v toplih službah …

Ko je sonce zašlo, je Klemi ven privalil zadnjo skalo in povedal, da zdaj bom šel pa jaz noter. Sem zastokal ko na smrt ranjen konj, da jaz bi prej kaj pojedel in je Klemi, ki ga je zunaj mokrega veterček malo obliznil, se začuda strinjal z mano. Da greva v bivak pri Čaganki, spečeva čevape, ki sva jih kupila, otem se pa vrneva. Jaz v jamo, on bo pa od zunaj pomagal …

Sva spekla in pojedla, še par kofetov sem uspel v rito vreči, potem sem pa debatiral ko raztrgan dohtar, če bi morebiti prijatelj pozabil, da se morava v luknjo vrniti. Pa ni pozabil, seveda ni. Sem spet stokal ko na smrt ranjen konj in se ven vlekel, a me je kar iz bivaka rinil, ko sva se končno oba ven zrinila, je pa ponovno razmislil. Ker znotraj sem zakuril ko v savni in sva skoraj samo v gatah večerjala, zunaj je pa zima grizla. Krepko. In se je spomnil, da jaz bom sicer v blatu, a na toplem, on bo moral pa zunaj asistirati. Pa to bi verjetno še strpel, ker ga poznam, ampak je na srečo tudi debela noč že padla, v debeli noči pa medvedje hodijo in druge beštije!

Saj tega ne bo priznal, ga poznam, je naredil tako, da sva odnehala zaradi mene. Meni je bilo pa prav, sem takoj podpisal, da se v sredo spet vrneva …