Jojkinovac

29. maj 2016 0

Ponir, jamarski klub iz Banjaluke, je organiziral kar devetdnevni tabor na Grmeču in prav greh bi bil, če ne bi skočili do njih. Pogledat, kaj delajo pri sosedih, še posebej, ker je bila glavnina napora namenjena Jojkinovcu, jami, ki so jo leta 1983 odkrili in raziskali prav člani novomeškega jamarskega kluba. Smo se v četrtek Tom in jaz z vso opremo vkrcala v Grdinovega švedskega bolida in na srečo je bilo že bolj pozno, ker mu klima ne dela in ni bilo prevroče. Na meji smo izvedeli, da bosanski kmetje štrajkajo in so cesto s traktorji zaprli, zato smo naredili švoh dvestokilometrski obvoz in na cilj v tabor v debeli hosti prišli malce kasneje kot načrtovano. Pa še dobro, se je zabava ravno dobro začela, smo se ji malce sramežljivo priključili še Slovenci, okoli enih zjutraj smo pa 200 metrov jamarske vrvi že zamenjali za bosansko deklico. Oni jih imajo dovolj, deklic namreč, mi pa štrika. Samo je bil bolj švoh biznis, smo kmalu ugotovili, ker so nam bolj žurerko uturili, tisto pridno, ki je kofete kuhala in hrano pripravljala, so pa ljubosumno skrivali!
Spanec je bil bolj kratek, a smo se vseeno z veseljem spustili v zdaj že domače brezno, moram pa priznati, da me je veselje kaj kmalu minilo. Smo se namreč odločili, da bomo vse skupaj še 3d poskenirali, a ker je bilo v jami mokro, smo morali globoka brezna, ki smo jih nameravali samo na hitro popikati, meriti bolj na kratko in je kar trajalo in trajalo, preden smo prišli na globino 300 metrov, kjer so postavili bivak. Sem vedel, da se bližamo bivaku, saj sem kavo zavohal, so namreč garači, ki so bili v jami že od srede, ravno dobro vstali. Sem jim za dobro jutro cel pisker kofeta požrl, da so morali novega skuhati, pa malo smo poklepetali in nekaj pojedli, potem se je pa slovenski trio naprej v globine podal, da pomerimo, kar je bilo še za pomeriti, štirje domačini so se pa odločili, da se bodo počasi oblekli in proti površju odpravili. Od bivaka naprej se je začel blaten in ozek meander s fosilnim blatom, ki se je nagravžno lepil na opremo in telo, da me je vse skupaj prav na dolenjske jame že spominjalo, dokler seveda nad zadnjim breznom nad dnom nismo zabingljali, ki je celo večji kakor v Čaganki. Smo pristali ob jezeru in občudovali fascinanten slap, potem pa raziskali in poskenirali še vodoravni meander, po katerem odteka voda, ki vijuga v dolžini skoraj 300 m in je čudovito okrašen. Dobesedno odprtih ust smo trapljali po tistem rovu in včasih celo dihati pozabili, Grdin je pa parkrat zavzdihnil, da kako super bi bilo, če bi imel s sabo fotoaparat. Tukaj se z njim globoko nisem strinjal, saj bi potem ven prišli šele enkrat naslednji teden. In če vrvi ne bi zamenjali za bosansko deklico, bi morda celo do dna jame lahko prišli, ki se nahaja skoraj 500 m pod zemljo, tako pa je bilo vrvi dovolj ravno do 5 m nad dnom. In smo obrnili, kakopak, ko smo bili že kakšnih 70 metrov nad jezerom, je pa do nas pa Miha pribrzel, da bi nas kmalu kap. Ker nismo vedeli, da pride, njemu je pa tudi šele zjutraj šef povedal, da ne bo treba v službo in je za nami prišibal. Nas je prepričeval, ali bi šli še enkrat z njim dol, da ne bi sam po jami hotel, a ker se nobenemu od nas ni ljubilo, je tudi on kar obrnil. V bivaku na 300 metrov smo malce pomalicali, potem smo jo pa kar pospešeno ven potegnili in v noč pokukali nekaj čez polnoč, torej po dobrih 4 urah plezanja. Gor pa spet žurka, kakopak, samo naše deklice pa nismo prepoznali, ker je bila trezna in se je kmalu v posteljo spravila, tako da nam je spet druga stregla … Ko smo se proti jutru končno v šotore spravili, sta Tom in Grdin zaspala pred mano, jaz sem bil pa še kar nekaj časa buden, ker sem razmišljal, zakaj Grdin tako stoka. Možnosti sta bili dve – ali je podoživljal spust v jamo, ali sta se pa v majhnem šotoru prijatelja vžgala. Vprašal ju pa zjutraj nisem, mi je bilo malce nerodno …
Domov smo se v soboto odpravili pa ob uri, ko je sonce ravno dobro začelo pržiti, da smo lahko obujali čase iz naše mladosti, ko v avtomobilih še ni bilo klime. Smo enkrat vmes ustavili na bencinski, da sem po kofete skočil in je bilo noter tako prijetno klimatizirano, da sploh ven nisem hotel priti!
Sem se uspel vsaj malce ohladiti šele proti večeru, ko sem pri očetu na vrtu v mrzlem potoku opremo pral. Sem jo pral dlje časa, pa ne zato, ker bi mi hladna voda pasala, temveč zato, ker je blato iz Jojkinovca še bolj lepljivo kakor naše. Ja, vem, to je skoraj nemogoče, ampak je res. In, ja, itak da bomo kmalu spet šli … In, ne, deklice, ki smo jo dobili v zameno za vrv, pa nismo pripeljali v Slovenijo, res nismo izbrali taprave …

Ograjeno

24. maj 2016 0

Vrag pasji se je že toliko udomačil, da so njeni izleti postajali daljši in daljši. Na začetku smo jo še lahko priklicali z žvenketanjem posodice z njenimi briketi, pa verjetno si že misli, da njeno ime ni Lia temveč Na, ker edino še na na je priletela. A ker je recimo takoj po njenem kosilu stekla k sosedi pojest še mačjo hrano, potem je pa še malo po njenem hladilniku stikala, sem že prejšnji teden na tisto stran vrta postavil ograjo. In je bil kar šok za pasje seme, moram priznati. Saj še ni povsem obupala, poskuša malce pod ograjo, pa glavo tudi porine vmes in s težavo potem nazaj, pa zelo velikokrat tudi sedi na robu in žalostno gleda k sosedovim ter verjetno razmišlja o minulih zlatih časih, še največkrat jo je pa mahnila na drugo stran, še ne ograjeno. Malce hrano nabirati, malce pse sosedove dražiti, predvsem pa očitno raziskovati. Dokler na cesto ni prišla, da sem moral ročno potegniti. In sem spet odromal v Merkur po novo ograjo in količke. Je bila ena manjša prodajalka, pravzaprav zelo majhna, sem zvitek ograje s police moral kar jaz vzeti, je dovolila, je bilo hitreje, kot če bi lestve poiskala, kakor je nameravala. Potem sva odmerila 13 metrov in jo je začela s kleščami rezati, pa ji ni šlo. Je imela tako drobcene ročice, da je lahko z obema rokama stiskala tiste drobne klešče za žico, pa vseeno ni šlo. Sem ji ponudil pomoč, ker je bilo ali orodje skrhano ali pa njene roke slabotne, pa me je zavrnila. Da orodje je, kakršno pač je, da njene roke so pa sicer močne, le da je bila zjutraj v fitnesu. Da je prav na rokah delala. Saj v bistvu ne vem, kaj to pomeni, a na moje začudenje, da potem bi pa morala z lahkoto tisto žičko pregrizniti, pojasnila, da so takoj po fitnesu mišice utrujene, da potrebujejo nekaj časa za regeneracijo, potem po postanejo močnejše. Sem imel že na koncu jezika, da potem bi pa morda morala na fitnes po in ne pred šihtom, a sem sem ugriznil v jezik. Kaj me pa to pravzaprav briga. Sem še enkrat ponudil, da s svojimi močnimi jamarskimi rokami tisto ograjo kar pretrgam, ker cel dan tudi jaz, ki se načeloma samo po riti praskam, nimam, a ji je potem nekako uspelo tisto preščipniti in sem lahko šel kuzlo vznemirit. Sva z najmlajšim ograjo postavila in seveda sem narobe zmeril, je bilo tiste žičnate pizdarije 2 m premalo, kar je kuzlica takojci ugotovila in je že ni bilo. Zato sem še po dodatek skočil in zadevo popravil kar med dežjem, da je potem užaljena ležala pod kavčem in ni hotela ven.

Zvečer sem pa srednjega zlatega sina poklical, da mora Lia na sprehod in kje za vraga je. Da vesla domov, je odvrnil, da bo kmalu na vratih. Sem mislil, da je to kakšen nov sleng, veslati domov in nisem kaj dosti spraševal, ko sem ga pa potem, ko je prišel domov, vprašal, kje je bil, je pa povedal, da je punco domov peljal. In me je seveda zanimalo, kako jo je peljal, ker izpita za avto še nima, moped je bil v garaži, bicikla se pa boji ko hudič križa. In je mirno odvrnil, da s čolnom. Res. Kraljevsko! Sta kofetkala v kafiču ob Krki, kjer tudi čolne sposojajo in sta odveslala. Sem potem malce razmišljal, ali bi tudi jaz bil sposoben kaj takšnega izvesti v svojih mlajših letih. Če sem sam do sebe povsem iskren, potem si moram priznati, da pa morda bi bil sposoben. A le, če bi punca res znala veslati …

Nadzemno

22. maj 2016 0

Ker nesreča nikoli ne počiva (zato je pa tako zmatrana) in se lahko zgodi v kateri koli jami, sem bil sprva vesel, ko smo se odločili reševalno vajo Jamarske reševalne službe narediti v Čaganki, a bolj se je datum vaje bližal, bolj sem bil živčen. Vsakič, ko smo šli v jamo, sem razmišljal, kako bi se rešil kakšen problem, saj čeprav je jama do globine 250 m pravzaprav dokaj enostavna, le bolj ali manj globoka brezna, je imelo vsako brezno vsaj en kompliciran detajl. Ali več, kakopak …
Zato sem imel malce mešane občutke, ko so šefi določili, da bom vajo prečmuril na površju, kot pomočnik Marku Z. Ne veste, kaj so mešani občutki? To je tisto, ko se tašča ubije z vašim povsem novim mercedezom! Zelo rad bi bil v jami, po drugi strani sem bil pa že zunaj dovolj živčen …
Z živčnostjo se je začelo že v petek. Pa tudi že prej, ko sem non stop nadlegoval našega poglavarja z vprašanji, v petek popoldne, ko sem ga iz trgovine klical, koliko pločevink piva je v platoju, sem mu pa dokončno dojadil. Mi je bilo naročeno, da kupim tri platoje, tam so imeli pa samo six packe in kako naj potem pretvorim eno enoto v drugo, če ne pijem piva?! Plus na domačem terenu nisem vedel, da je cesta zaprta v Črmošnjicah, da bi moral po obvozu čez Uršna sela in je kolonica veselo vozila za mano do zapore, komandantsko vozilo je šlo pa precej po obvozu in so imeli veliko prednost. Da oni bodo čez 3 minute v najboljši bistriški gostilni in kaj se to pravi, da mi domačini pa zamujamo, da kdaj bomo pa jedli, če bom šele ob enajstih zvečer zakuril in podobno jih je skrbelo, da me je res že krepko vest pekla. Sem še bolj na plin pritisnil, tam nekje pri Semiču (daleč daleč ob najboljše bistriške gostilne!) je pa direktno iz debele hoste na glavno cesto skoraj tik pred mano komandantsko vozilo zapeljalo, da smo se skoraj zaleteli! So imeli na srečo v kombiju Anžiča, ki je povsem sigurno točno stoprocentno vedel, kje morajo tri minute pred najboljšo bistriško gostilno z asfaltirane ceste v gozd zaviti, da se po gozdnih cestah odpeljejo 30 km nazaj proti Novemu mestu …
Tudi ogenj z žerjavico je bil pripravljen, ko so komandantsko vozilo končno uspeli iz blata izvleči (na srečo je eno izmed naših službenih vozil tudi landrover), smo na hitro vratovino popekli, pojedli in se v postelje spravili, ker so čez par uric reševalci še prehitro začeli prihajati …
Nekaj čez osmo zjutraj so se prvi že odpravili proti bivaku v Severnem rovu, ostale ekipe pa so jim sledile v časovnih presledkih, kakor so pač nabirali opremo. Vsi so bili zaposleni ko mravljice, le moje roke so bile brezposelne. In ker vsi dobro vemo, da so brezposelne roke hudičevo orodje, sem se na to že prej pripravil. Da bom skuhal golaž za vse, sem se odločil. Lenka, ki sem jo za par nasvetov že prej zaprosil, mi je med krohotom že vnaprej čestitala, da to pa je samozavest, prvič golaž kuhati za skoraj 40 ljudi, potem mi pa vseeno povedala, koliko česa kupiti in kako pripraviti. 10 kg čebule se mora ne pretanko narezati, vendar ne s paličnim rezalnikom, kakor sem sprva mislil bližnjico poiskati, mi je naročila. Pred bivakom malo pred deseto dopoldne ni bilo več veliko ljudi, ko sem se spravil kup čebule lupiti, a na srečo sta bili letošnji tečajnici zadolženi za izvlek iz vrhnjih dveh brezen in torej še na površju. In ko sta videli, kako sem se zadeve lotil, sta me kar odrešili z dolžnosti in oni dve narezali skoraj cel kup. A ne vsega, ker je prej komanda prišla, da morajo v jamo še preostali. Z Markom Z. sva v dnevnik zapisala vse, ki so se javljali prek jamskega telefona in ko so se reševalci pod zemljo končno k delu spravljali, se je pa na površju začela pravcata drama. Dobro, saj sva najprej v miru na sončku spila kofeta, potem se pa lotila še preostalo čebulo do konca narezati, ko sem pa zadevo potem v lonec stresel, bi me pa kmalu kap. Lonec je bil do vrha poln! Kam bom dal pa meso, sem ves zmeden zastokal, a me je Marko Z., ki občasno poleg jezika zna vrteti tudi kuhalnico, pomiril, da bo čebula padla. In je res. Sva čmurila tam na sončku, zapisovala javljanja iz podzemlja, kaj svetovala in podobno, pa čebulo mešala, kakopak. Lenka je rekla, da mora skoraj razpasti, toliko časa jo moram cmariti in je res razpadla. Še celo prijatelj Marko Z. je priznavalno pokimal, da se res lepo povsem razpustila in postala pravilno zlatasto kremno popražena, kakor mora biti. Ko sem čez čas šel v bivak po nov kofe, sem še česen zagledal in se spomnil, da je Lenka rekla, da moramo tudi ful česna v golaž dati in sva se jebala potem še s tistim in bi nama kar šlo, če naju reševalci iz jame ne bi ves čas motili z javljanjem, pa koren sem v kombiju zagledal, ko sem šel po čike, za katerega je Lenka naročila, da ne sme manjkati in sva še tistega potem na drobne kolobarčke secirala, ko je bila čebula že povsem kašasta in so okoli dveh popoldne nosila začela pot proti površju, sva se odločila pa še meso čebuli dodati. In je bilo res stresno, ko sem skoraj celo kravino nogo, nasekljano na drobne koščke, stresel v lonec in ni šlo vse noter, celo kupček se je naredil. Da bi kaj mešal, sploh misliti ni bilo! Pa teža je bila kar velika že in bi tisto ročico, na kateri je nad ognjem pisker stal, zagotovo zlomilo, če je s polenom ne bi podložila, a kaj, ko poleno tik ob ognju ne zdrži dolgo. Zgori! Šele pri tretjem, ko bi nama že tretjič poln pisker skoraj v ogenj zgrmel, sva se spomnila, da sva začela podporno poleno z vodo malce zalivati! Res prava drama in živčnost, vmes so naju pa pri delu kakopak ves čas reševalci motili, ki so nosila z Urbijem ven trogali! Ni blo za nikamor, vam povem! Na srečo se je meso toliko skrčilo, da sem lahko začel mešati. Še sreča, saj so nosila prišla že pod Sedemdesetmetrco, pa so bili koščki mesa na vrhu še povsem rožasti. Ko se je Urbi pripeljal v tretje brezno od zgoraj šteto, sva dodala še začimbe za golaž iz vrečke in vrečke potem skurila, razen ene. Da sva se naučila, katere vse začimbe so noter, da sva potem lahko lagala, da sva sama začinila. A je dober? Hja, tisti ravno pravi ščepec majarona je res pomemben, pa mleta kumina v pravi količini tudi pomaga …
Ko so bila nosila v zadnjem šahtu v rokah jamarskih reševalcev pripravnikov, je bilo meso ravno prav mehko, le glavo sva si še belila, kako zadevo zaliti, a prostora v piskru ni bilo niti za dva decilitra vode, zato sva pač na koncu lačnim postregla meso z golažem in ne golaž z mesom.
Malo pred osmo so začeli ne preveč blatni in ne preveč utrujeni garači hoditi v tabor in v roke sva vsakemu porinila zvrhano zvrhan krožnik golaža, ker sem se bal, da sem ga skuhal odločno preveč in so ga pojedli in ga pohvalili (jap, lakota je najboljši kuhar!), ko je v trdni temi kot zadnji prišel pa še komandant, sem pa zgrožen s kuhalnico komaj še nastrgal za njegovo porcijo!
Vaja je bila uspešna, z ne preveč reševalci smo »ponesrečenca« z 200 m globine spravili na vroč večerni zrak v nekaj manj ko petih urah. Po Urbijevih zagotovilih je bilo potovanje mirno in ne preveč naporno, le v tistem prvem delu, kjer je sam pribil trojno sidrišče, preden so ga v nosila spravili, ga je bilo malo strah …
Jaz sem pa ugotovil, da na površju sodelovati na vaji je dokaj stresno, bom šel naslednjič kar lepo pod zemljo!

Nasvet

20. maj 2016 0

Danes sem imel nastop na domžalski gimnaziji. Malce starejši mladeniči in mladenke in smo se lahko tudi pohecali. Učiteljicam pa ni bilo preveč všeč, domnevam, ko sem dijakom svetoval, da ko končajo šolo, s spričevalom ne bodo rabili daleč hodit za službo, saj je čisto blizu gimnazije gradbišče. Zagotovo bodo potrebovali delavce tudi v prihodnje, zdaj ko je krize konec …

Prosti konec tedna

16. maj 2016 0

Prvi prost vikend po ne vem koliko časa bi skoraj preživel doma. Sicer sem imel v koledarju zapisano, da se bo letošnje tečajnike peljalo v Cinka, a ker je bila napoved (skladno s hudo zimo, ki še vlada v naših krajih) vesoljni potop z dežjem, smo se odločili, da se v Cinka ne gre, saj bi nas zalivalo vseh 107 metrov dol in vseh še daljših 107 metrov gor! In bi skoraj doma ostal, če Grdin ne bi poklical, da mora nujno malo hrbet pretegnit in kam gremo. Da je dobil dovoljenje, da gre v lahko v soboto, če bo v nedeljo potem posesal po hiši in je malce tehtal in cincal, potem je pa jama prevagala. Sva se odločila za 3D skeniranje novih delov Južnega rova, odkritih po prvem maju, da ne hodiva dol samo turistično, ko je klicala Jasna, da njihov družinsko prijateljski piknik zaradi slabega vremena odpade in kam gremo, smo pa načrte mimogrede dodelali. Jasna in Grdin naj bi nove dele skenirala, jaz sem pa še dva letošnja tečajnika poklical, Aleša in Črta, bi pa žico za jamski telefon potegnili v Južni rov, ker zdaj se bo tudi tam veliko delalo in je zveza s površjem zaželena. Aleš je takoj rekel ja, ker alternativa je bila delo v vinogradu kljub dežju, Črt je pa od ateta jamarja komando dobil, naj gre, da samo doma ležat in v Ljubljani žurirat pač ne gre. V soboto se je v Čaganko prva odpravila merilna ekipa, kakšne pol ure za njima sem pa Črta in Aleša poslal. Jaz sem si pa v bivaku na površju še eno mirno kavo privoščil, ker tečajniki kljub mladosti niso hitri kot jaz, a bi se mi kmalu zaletela v grlu skupaj s čikom, ko sem čez švoh pol ure zaslišal, da nekdo v jamarski opremi teče proti bivaku. Še preden bi me lahko kap udarila, je zadihan Črt jel pojasnjevati, da je Alešu svetilka na čeladi crknila, če imam morda rezervne baterijske vložke. Jih imam, a ne takšnih, kot jih je on potreboval, zato sem ga kar spet v jamo poslal, naj Aleš nadaljuje spust kar z rezervno svetilko, ki jo mora imeti vsak jamar pri sebi, da mu bom pa potem jaz mojo rezervno rezervno svetilko dal, če se bo kaj sfižilo. Sem si potem še dodatno dodatno pomirjevalno kavo privoščil in tečajnika nekje na sredini ujel, v Akustični, kjer se ločita Južni in Severni rov, smo pa žice za telefon zvezali in jo začeli napeljevati proti novim delom. Nam je kar šlo, saj so dvorane prostorne, ko se je pa prvič zožalo, smo pa ugotovili, da je žica povsem zavozlana. In je prav zanimivo pod zemljo v blatu klobčič žice razvozlavati! Smo se zadnjič enkrat pogovarjali, da po določenih opravilih lahko ugotoviš, koliko je približno kdo star. Ličkanje koruze in petje ljudskih pesmih pa to, to si že čist blizu groba, nekdo je pa pritresel navijanje volne v klobčič. In smo vsi kimali, da so nas mame silile volno v stegnjenih rokah držati, da so jo v klobčiče namotavale in da tega pa danes res nihče več ne počne. No, naša tečajnika sta tam na 200 m pod zemljo vsaj približek dobila tega opravila! Čez ozke dele se je potem malo zakompliciralo, ker smo bili kar obremenjeni in otovorjeni, plus žico smo napeljevali in sem se kar malo bal, kako bodo ožine delovale na jamarja, tovrstnega početja nevajena. Sem oba že na začetku opozarjal, da na koncu bo ozko in naj se kar pripravita psihično, pa sta parkrat že na začetku zastokala, da je grozno in kako šele bo, a ko smo končno prišli do preboja, kjer grem jaz čez res dobesedno na centimeter, sta se pobeca uspela celo obrniti! Nam je na koncu prve nove dvorane zmanjkalo žice in smo se odločili do Grdina in Jasne skočiti, da vidimo, kako jima gre in smo ju še skoraj nekje na sredini novodkritih rovov in dvoran dobili. Jima je šlo bolj počasi, ker Grdin je malenkosten in vse poskenira, da bo načrt res v piko. Smo se kar kmalu ločili in se vrnili do tam, kjer smo pustili opremo. Aleš se je zarinil v rov s 15 metrsko vrvjo v roki, na sredini katere je bila privezana transportna vreča, v katero je nalagal kamenje, ki smo ga pri širjenju lahko le ob strani rova odlagali, da smo ga vlekli v dvorano in stresli. Namreč, odkopan in razbit rov je dolg 40 metrov in je skoraj po vsej dolžini visok le malo več ko jamarska čelada, da se moraš plaziti po trebuhu, ob straneh pa je založen s kamni, da imaš skoraj ves čas občutek, da se plaziš po ne preveč veliki kanalizacijski ceni! Sta bila pripravnika pridna ko mravljici, moram res pohvaliti in smo tiste kamne ven trogali, dokler vrv ni postala prekratka. Potem smo si vsak svojo malico privoščili (celo en majhen kolobarček domače klobase sem od Aleša dobil in čeprav sem rekel, naj mi kar centimetrskega odreže, je njegova mera malo manjša od moje, to pa moram poudariti), pa liter kofeta sem skuhal, da smo se malo pogreli.
Vmes sta do nas prišla Grdin in Jasna, Grdin z rahlo dodelanim načrtom – je s sabo še fotoaparat in stativ prinesel, da bo še par fotk napravil. Sem kar malo zastokal, ker ura je bila že pozna in bi koga znalo zaskrbeti, a se prijatelj ni vdal. Da stativa, ki se je zatikal povsod, ampak res povsod, in fotoaparata, ki ga je za ozke okrogle rove spravil v veliko trdo kvadratno škatlo, ni za brez veze dol vlačil in da bo napravil par fotk, pa če v nedeljo ven pridemo! Ura je bila pa že čez osem zvečer! Ampak Grdina ne premakneš niti z viličarjem, ko se za nekaj odloči, zato smo se domenili, da jaz ven špricnem, sporočim vsem zaskrbljenim, naj ne skrbijo, da smo vsi okej pa še skuham naj kaj, ker bodo ven lačni prišli, oni bodo pa še malo pofotkali. Sem potegnil, kaj sem pa hotel, celo nobenega čika si nisem med potjo ven privoščil, še posebej hiter sem bil pa v 70metrci, saj je v njej zlivalo ko za stavo, kar je pomenilo, da zunaj krepko ščije. In me je že tam zagrabil strah, kako bom sploh od vhoda v jamo do bivaka prišel! Ko sem bil v zadnjem breznu, me je pa že tako napsihiralo vse skupaj, da sem si prav želel, da je bilo koga tako strah za nas, da bo prišel k jami pogledat. Pa itak nobenega ni bilo in malo pred deseto ponoči sem med hojo proti bivaku potil hujši pot kot med plezanjem iz jame! Sem pel in kričal in ropotal, da dež in veter preglasim in medvede opozorim, da prihajam in očitno je zaleglo, saj nisem nobenega srečal. Sem prižgal telefon, sporočil, da smo okej, potem sem se pa preoblekel in zakuril. Med pacanjem prebranca vsaj na medvede nisem mislil (ali se pa zdajle samo malo lažem, presodite sami), ko je bila ura nekaj pred polnočjo, me je pa skrb zagrabila. Na polno. Iz jame še nobenega ni bilo, kar je pomenilo, da bom moral stopiti do vhoda v jamo in pogledati, kaj dogaja! Zunaj pa tema, naliv in močan veter! Sem si dal čas do polnoči, da če jih do takrat ne bo, grem pa res pogledat, samo potem sem še en kofe bolj počasi spil in dva pricinil in je bilo dvajset minut čez polnoč, ko sem si nadel kapo, vzel svetilko in stopil v temo. S telečjimi nogicami, si mislim, a še preden sem se oddaljil od bivaka, sem parkrat zažvižgal, vmes je pa žvižg nazaj prišel. Je Jasna ravno iz luknje pogledala. In mi je kamen od srca padel (da nisem rabil hodit do jame, kakopak), da je tresk še Grdin slišal pod zemljo!
Prebranac so pohvalili, pivo tudi, ob dveh zjutraj je pa večina domov odpeketala. Razen naju s sestro, ki sva kar gor prespala. Če imam družbo, strah pred medvedi nekam izgine …

Aja, pa Aleševa rezerva svetilka je seveda crknila na poti ven, moja rezervna rezervna je šla pa z mano na površje, tako da si je moral sposoditi Jasnino. In potem je Jasna ven rinila brez obveznega dodatnega svetlobnega vira, ampak takšna je ta naša jamarska …

Nominacija

10. maj 2016 0

Danes so v Pionirski v Ljubljani razglasili deset nominirancev za desetnico, najboljše delo otroške in mladinske književnosti, ki jo vsako leto podeljuje Društvo slovenskih pisateljev. V nadvse eminentni družbi sem se znašel tudi jaz z Evo, vsakdo je nekaj na kratko povedal o knjigi in nekaj malega prebral, vmes je pa neka gospa s čudovitim glasom zapela par slovenskih zimzelenih. Mi je bilo enkrat vmes malce nerodno, ker nisem razumel šale, ki jo je razdrla, ko je prvič stopila k mikrofonu. Sem se počutil ko kakšna blondinka, ko so se ostali hehetali, jaz sem pa smisel vica iskal ko bumbar in ničesar razumel! Se je namreč zazrla po dvorani in vprašala, kje smo vsi. Da nobenega ne vidi. Sem tako, na skrivaj, pogledal okoli sebe in je bilo vse polno, šele kasneje sem izvedel, da je pevka slepa …

Na koncu so še otroci prišli po avtogram in sem se na par listkov podpisal, ob pogledu na dokaj dolgo kolonico me je pa kar roka zabolela, zato sem jih vljudno napotil proti Svetlani Makarovič, da njen podpis se pa res splača dobiti. In so me ubogali in se zgrnili okoli vrhunske ustvarjalce za otroke in mladino, za katero je itak znano, da ima nadvse rada otroke …

Kamnolom

8. maj 2016 0

Tečajniki za jamarje reševalce pripravnike in kandidati za jamarske reševalce so se danes zapodili v kamnolom Lipica. V Vrhniki sem mimogrede pobral še Jokla in Katarino in verjetno je tudi zaradi lokacije, kamor smo bili namenjeni, beseda nanesla na konje. Jokl kavboj se je spet vrgel v jahanje, nekega žrebca maltretira po tanovem in čeprav je bilo še zelo zgodaj, smo dobili toliko insajderskih informacij, kako se žrebca ukroti, da je primeren za jahanje, da sem se jaz recimo šokiran povsem razbudil, kar prej ni uspelo trem Petrolovim kofetom, Katarina se je pa nekje vmes presedla v zadnjo klop … Ker moj blog ni opremljen s tremi iksi in ga posledično lahko berejo tudi mladoletne osebe, seveda v detajle ne smem (pa tudi malce nerodno mi je, kaj bi tajil), le to naj povem, da mora imeti pravi kavboj, ki hoče ukrotiti žrebca, s seboj robček, ki ga podrgne s sokom narajcane kobile … Ampak, moram tukaj citirati Džordžeta Balaševića, ki je pel, da če so lagali mene …

Kakor koli, v kamnolomu smo žrebca Jokla (in ostale kandidate za reševalce) takojci napotili v opremljanje smeri, da je malce energije pokuril (žlobudrati pa kakopak ni prenehal!), tečajniki so se pa najprej spopadli s teorijo. Posledično smo bili mi spodaj v senci podhlajeni, tečajniki na sončku gor pa opečeni od sonca. Cilj teh usposabljanj je, da se tečajniki usposobijo predvsem v manevrih, ki jim ne gredo najbolje od rok, zato smo v steni viseli skoraj do sedmih zvečer! In predelali milijon različnih manevrov. Še sreča, da je tu pa tam v senco zaneslo tudi Marka Z., da smo se lahko malo nasmejali, ker reševalec Bojan je imel tisti teden v mesecu, ko ni bil za hece …

Na poti do zasluženih pic smo v krožišču naredili po več krogov, ker nihče od nas, ki smo prvi vozili v koloni, ni vedel, kam sploh gremo, šele skupina Sežančićev nas je napotila v pravo smer. Ne veste, kdo so to? Sežanci so staroselci Sežan, Sežančani so malo bolj frišni priseljenci, kakšnih 20 let šele v teh krajih, Sežančići so pa malo bolj temni in najbolj frišni. Ampak so nas napotili v pravo smer, kot sem omenil, pice so bile pa tudi zelo dobre. Ali pa smo bili zelo lačni, kar je pa v bistvu isto. Pa samo Ticotu smo v krožnik gledali in kalorije šteli, verjetno zato, ker je nosila zlomil. Namesto da bi ležal v njih, je napol sedel kakor v naslanjaču …

Utrujeni pa nismo bili, vsaj jaz ne, saj sem lahko na poti proti Novemu mestu celo malo zakinkal. Čeprav sem bil sam v avtu …

Deloven praznik dela

3. maj 2016 0

Je že tako, da če ne delaš, ko vsi ostali delajo, delaš, ko vsi ostali praznujejo. Dobro, saj ni čisto tako, prvomajski tabor pri Čaganki ni delo, a ker smo imeli v soboto tudi klubske izpite za jamarje pripravnike, lahko ta tabor, če čisto malo pretiravam, štejem tudi med šiht. Nekaj nas je gor odšlo že v petek, da pripravimo vse skupaj za večje število ljudi, pa da prvo trojico v jamo pospremimo. Kranjsko primorska ekipa se je namreč odločila popraviti vtis prvega obiska, ko jih je bogece Čaganka skoraj utopila, in so se na dno v Kalahari odpravili že v petek, da bi celo soboto delali, na površje pa se vrnili v nedeljo. So se pri meni doma ustavili, da so robo prevzeli, Dejan pa je bil tako olimpijsko pripravljen na tlako, da je prišofiral kar samo v dolgih gatah, da tam gor pri bivaku ne bi izgubljal časa po nepotrebnem. Posledično so bili vsi blokovski sosedi na oknih in posledično je bila primopredaja robe tudi zelo hitra. S Klemijem sva se potem v trgovino zapodila po košto za vse za štiri dni, pa še v najboljši bistriški gostilni sva tečajnike potem lovila in jih pivo silila piti, a ko smo ob zadnjih sončnih žarkih prišli pred bivak, je bila kranjsko primorska naveza še vedno zunaj. Olimpijski Dejan se je pri avtu oblačil v opremo, Vasja in Toni vsak s svojim pivom v roki sta pa mene prepričevala, naj Dejana prepričam, da nima smisla že v petek v jamo riniti, da bo v soboto zjutraj ravno tako dobro. Sem Dejanu samo tako na hitro potem omenil, kakšna revolucija se kuha in je hitro hitro odbrzel proti bivaku, v naslednjih treh minutah so bili pa že vsi oblečeni in so izginili v Čaganko. Klemi je potem za tečajnike udaril predavanje o prvi pomoči pri nezgodah v jamah, da smo lahko po Ančki skakali in ji prsni koš masirali, okoli enajstih zvečer sem pa v že bolj sproščenem ozračju ob ognju in pivih še jaz na hitro odpredaval o nevarnostih pri jamarstvu (to mi gre, razlagati o tem, saj sem skoraj vse tiste najbolj hecne vsaj deloma na svoji riti preskusil), potem smo pa klobase na žar vrgli in je kar prehitro jutro prišlo!

V soboto smo potem izpite udarili in skupaj s tečajniki garali skoraj do petih popoldne, dve ekipi sta se pa zapodili ena v Južni rov, druga pa na trenutno dno. Ko smo se vrnili v tabor na pasulj s klobaso, so pa dobre novice, ki so prišle prej jamskega telefona,  začele deževati – Tičar, Tom, Andrej in Tomažek so se prebili v gromozanske nove dvorane v Južnem rovu, Klemi in Anži sta meander na dnu podaljšala in poglobila (pa še bolj bi ga, če Klemiju macola ne bi padla v globino in spa potem skalo razbijala z glavami), gorenjsko primorska naveza je pa tudi podaljšala fosilni sifon v Kalahariju, ki tudi obljublja, da bo še šel!

Smo pojedli in malo pokofetkali, pive in vino so pa tečajniki lahko samo gledali ko kozel Kajfeževo zelje čez plot, zaradi česar je potem po senci s šibo dobil, saj jih je za nagrado, ker so bili na izpitih res pridni, čakal še spust v Dvojno katedralo. Torej direktnih 60 metrov šusa. So se eden za drugim navdušeno spuščali v globino, ven pa malo manj navdušeno rinili in je bila že globoka noč, ko sem zbral četico prvih petih in smo se vrnili v bivak. Ostale naj bi Grdin pripeljal, saj pot pozna ko lastni žep. In itak je že ekipa iz Južnega rova ven prišla, ko Grdina in ekipe še kar ni bilo, jih je po dolgem trapljanju po gozdu pozno srečala pamet, da so garmina vklopili, ki jih je do piv pripeljal! In so skupaj z nami poslušali novico o gromozanskih novih dvoranah in rovih Južnega rova, ki jih kar ni hotelo biti konec, le ekipa ni imela vrvi, da bi 20 metrsko brezno premagala. Smo podelili diplome, našeškali vse, ki so izpit naredili (vsi so ga naredili, saj so bili res pridni!), okoli pol dveh zjutraj smo se pa v postelje odpravili, saj nas je v nedeljo s tečajniki še nagradni spust v Čaganko čakal. In menda sem najbolj tečen človek na svetu, ker sem okoli treh veseli druščini ob ognju zabičal, da jih bo vsako dodatno pivo v jami dodatno jebalo, z njimi vred pa tudi mene, ki bom klobasal z njimi. Pa ni kaj dosti pomagalo, so praznovali praznik dela naprej, jaz sem pa tudi nekako zaspal. Ko sem bil ob osmih zjutraj prvi pokonci in začel ropotati, je pa Klemi ugotovil, da to je pa konec sveta, če moram jaz ljudi iz postelje metati. Je pa prvi s podstrešja prišel, saj ni vedel, da z njimi spi tudi Jernejeva kuzlica Živa, ki se je ponoči parkrat intenzivno praskala in kasneje še malo oblizovala in je kot vojak, ki je svašta že doživel, seveda pomislil, da sta se dva tečajnika vžgala in je komaj čakal na svetlobo, da je lahko pobegnil na varno!

Po prvih in drugih in tretjih kavah smo ob vse hujšem dežju malce spremenili načrte, sta se Tico in Jasna javila, da bosta tečajnike peljala na kavo v bivak v Severnem rovu, Tičar, Urbi in jaz smo se pa okoli desetih v Južni rov zapodili, da bomo izmerili nove dvorane in opremljeni z vrvjo in kovačijo pokukali še v neosvojene dele. Pot je bila dolga in ozka, packe so se zatikale, kjer so se lahko in kjer ne in ko smo končno prišli do delov, kjer še nihče ni bil, smo si vzeli majhen premor in krepko pomalicali. Se potem spustili v grozljivo blatno ter ogromno brezno in iskali nadaljevanje, ki ga pa kar nismo našli. Je bilo namreč ogromno lukenj in vse so obetale, šele ko smo skoraj obupali, je Tičar spet posvetil v temo tako ogromne dvorane, da je njegova svetilka ni mogla vse osvetliti. Jaz imam sicer boljšo svetilko, a sem s sabo vzel prazne baterije in je samo še malo brlela. Ja, kot resen in izkušen jamar vem, da moram imeti vedno dva neodvisna vira svetlobe in rezervne baterije in vse to sem seveda imel. Kakšni dve uri proč v Akustični dvorani, kjer sem pustil vse, česar nisem nujno potreboval, da bi šel v ožine čim bolj lahek!

Kakor koli, smo se v tisto dvorano lahko spustili prosto, brez vrvi (ki je itak nismo več imeli) in jo začeli raziskovati, nekje na koncu smo proti stropu pa odkrili prehod v novo dvorano. Na trebuhih smo ležali na nekakšni blatni polici in zrli v kakšnih 15 m globoko brezno pod nami in skoraj pozabili dihati. Toliko kapniškega okrasje na kupu ne vidiš pogosto, nekje pri strani pa je v globino hrumel pravcati slap. Smo že razmišljali, če bi vrv, po kateri smo se spustili, odrezali, če bi je bilo dovolj, ko je Urbi na desno odkril majceno luknjico in se zbasal vanjo, ko je začel vriskati, sva se mu pa še z Juretom pridružila. In smo obnemeli pred zagotovo najlepšo dvorano v vsej Čaganki! Strop je bil popolnoma raven, saj se je pred kdo ve koliko milijoni let z njega utrgal ogromen kos, ki je zdaj predstavljal popolnoma ravna tla tiste dvorane in hkrati strop spodnje kičaste dvorane. V stropu sta dve poki, iz katerih mezi voda in so po vsej dožini ko vojaki v vrsti ovešeni kapniki, s strani bruha voda, ki je ustvarila dve kičasti sigasti kopi, po tleh so posušene blatne potičke, ki tvorijo nekakšen vzorec človeškega prstnega odtisa, na koncu pa milijon najrazličnejših kapnikov vseh oblik in velikosti. Smo kar obsedeli tam in malce konteplirali, potem pa energijo zbirali, če bi šli štrik odrezati in se spustili tudi v naslednje brezno, a je na koncu nismo uspeli zbrati. Ko smo se namreč proti vrvi odpravili, smo čedalje teže hodili, saj se nam je na noge in telo prilepilo ogromno blata. In če smo prej zgoraj v lepi dvorani razmišljali o lepoteh jamarstva, smo med plezanjem po tistem štriku lahko razmišljali samo še o tem, ali bo jamarska oprema sploh zdržala vse skupaj …

Ko smo se napotili nazaj, smo pot začeli s stokom, otovorjeni ko bosanski konjički, povsod smo se zatikali in preklinjali in drug drugega drkali (to dokazano pomaga!)  in če smo nekje na sredini poti iz Južnega rova proti Akustični dvorani, kjer smo se spet zapodili na vrvi, še razmišljali, da bomo zunaj morda ob osmih zvečer, smo, ko se je na štrik prvi podal Urbi, revidirali načrt in predviden prihod na površje pomaknili proti deseti uri zvečer. Smo se zmotili samo za eno uro, v dež smo pokukali ob enajstih ponoči!

Tabor so že vsi zapustili, le Tomažek in Jani sta ostala, ki sta kurila v bivaku, da smo prišli na toplo in Jasnin makaronflajš sta pogrela, da smo malo k sebi priši in prvi dve pivi sta nam pomagala v rito zlit, da je prišla tudi energija, da smo lahko potem do pol treh zjutraj z odprtimi vrati v deževno noč leseno gajbico toliko ohladili, da smo sploh lahko zaspali …

S Tičarjem sva se potem najprej ustavila pred Dolenjskimi toplicami, da sva poročala predsedniku o odkritjih in kofe na njegov račun spila, potem sta se v Novo mesto pripeljala Tom in Anže, da sva lahko poročala tudi njima in na njun račun spila kofe in kokto, vmes je pa še Grdin se na hitro v gostilno pripeljal, da nama vzame merilno napravo in pogleda, koliko metrov smo pridelali. In ko sva s Tičarjem med zasrano opremo iskala distota, so naju gostje v gostilni zgroženo opazovali, saj je bilo parkirišče v hipu blatno, pa le nekaj kosov opreme vsa morala premetati! Novih rovov v Južnem rovu je za skorajda 300 metrov (nekatere dvorane so višje od 30 metrov!) in sva za nagrado takojci še en kofe dobila, potem sem pa končno lahko odpeketal domov k družini, ki je par dni nisem videl. Sem pojedel kosilo, vmes sem po telefonu pol ure razlagal Ticotu, kaj in kako, ko sem se končno hotel pod tuš odpraviti, je pa seveda Klemi priskakljal, da sva drug drugega informirala, potem se je pa že Anži pripeljal, da smo lahko skočili v Klevevž na najboljši del jamarstva – pranje opreme. In potem še na kofe v bližnji kafič, da smo se pomenili še o tistem, o čemer se še nismo, da sem domov prišel okoli devetih zvečer, a pod tuš seveda nisem mogel, ker je jutri šola in služba in so prej prišli na vrsto vsi trije zlati sinovi, ko sem za hip na telefon skočil, ko sem bil na vrsti za prho, je pa predraga mi soproga izkoristila prazno kopalnico. Sicer imamo dve, ampak komu se pa ljubi hoditi po stopnicah v nadstropje, da bi se malo opral, vas prašam!

Male nočne drame

29. april 2016 Komentiranje onemogočeno

Ker ima Klemijevega bolida na uporabi Tico, da ni stal brez veze parkiran med Klemijevo odsotnostjo in ker ga Tico še ni nazaj pripeljal, Klemi pa pride ponoči domov, mi je poslal SMS, da naj ključe v mojem Fiatu pustim. Da mora zjutraj po Ančko, s katero bo najbolj priden na Čagankarjenju lahko spal, pa da me ne budi. In sem seveda ključe takojci v vozilce odnesel, da ne pozabim. Saj ura je tam nekje dve zjutraj, a ni sile, ker tako zgodaj itak še nikoli ne spim. Sem šel čisto potiho pred hišo, odklenil Fiatka, vrgel noter ključe in se vrnil v hišo. No, hotel sem se. Sem ponesreči za sabo vrata zaprl! Lahko bi recimo predragi soprogi telefoniral in samo njo zbudil, a nisem imel telefona, saj nisem nameraval na dopust, samo v avto sem skočil. Lahko bi tudi pozvonil, a bi spet vse zbudil. Sem malo tako pred hišo kontepliral in iskal pametne rešitve, pa nobena na misel ni prišla. Dobro, če ne bi bilo tako jebeno mrzlo, bi lahko počakal do šestih zjutraj, da se predraga moja soproga zbudi, a sem bil v kratkih rokavih in to ni prišlo v poštev. Zato sem kar na spalnično okno diskretno potrkal, da samo njo zbudim. Pa še malo sem se hotel pohecati, ko bi vprašala, kdo je, bi jo vprašal, če je njen mož doma … Ja, takšne duhovite mi padejo tudi ponoči na pamet, ampak se je načrt itak sfižil, ker je v spalnici spala tudi naša kuzlica, ki sem jo zbudil še pred soprogo in je alarm udarila. Menda misli, da je pes čuvaj ali kaj, se je drla, ko da nas indijanci napadajo in sem moral prav vpiti, da sem jo preglasil, ko sem napol zbujeni soprogi ob dveh zjutraj razlagal, kdo sem in zakaj sem zunaj, da mi je sploh odprla!

Sem se pa v kabinet vrnil, me je pa na Googlovih hangoutsih že čakal Grdinov smeh. Sem najprej mislil, da ima kakšen satelit pred mojo hišo namontiran in da je videl, kaj se je ravnokar zgodilo, a je samo na moj prejšnji zapis na blogu reagiral. In itak me je začudilo, zakaj še ne spi. Je spal, samo pri njemu je pa hčerkica zajokala, je potrebovala hrano. Ki jo dobi pri mamici in bi prijatelj v teoriji lahko sicer spal naprej, a ker je teorija vedno le teorija, ki se razlikuje od prakse, se je povsem razbudil. Zakaj? Ker je njihov trinogi maček istočasno bruhal in je bila velika intervencija. Tako mi je napisal. Da je bila velika intervencija. Zdaj pa ne vem, ali je pucal sredi noči za trinogim mačkom ali je mačka po hiši lovil, da bi ga ven vrgel. Ali pa oboje … Kakor koli, ko je končal z veliko intervencijo, se je pa tako razbudil, da je še moj prejšnji post prebral …

Vem, ja, kaj vas zanima. Trinogi maček? Ma to je že predolga zgodba za te rane nočne ure, resno. Ker v bistvu je štirinožni maček, ki ga je avto enkrat v daljni preteklosti povozil in mu skoraj nogo odbil, a mu je veterinar ni odrezal, le pod kožo mu jo je všil. Na zunaj je torej njihov trinogi maček res maček na treh nogah, a ko ga počohaš na pravem mestu, da ga začne srbeti, zakurbla tudi četrto nogo, ki jo ima všito pod kožo. Prav hecno je to opazovati, ampak ne bomo zdaj  tem, je res že pozno …

Priprave

28. april 2016 Komentiranje onemogočeno

Kakopak! Večdnevna akcija v Čaganki, drugače sploh ne more biti, kakor da Slovenijo vmes zasneži! Tokrat bomo med večdnevnim Čagankarjanjem še klubske jamarske izpite izvedli in sem si rekel, da moram biti lep, zato sem ves raztrgan jamarski kombinezon do krojačka Anžija odpeljal, da mi ga malce pokrpa. Ker ima industrijski šivalni stroj. Je nekaj stokal, da bi ga lahko vsaj opral prej, a je vseeno pošil, kar je bilo za pošiti, in ker je vse skupaj napravil za en zelen čaj, nisem preveč bogal, ker šivi niso lepo simetrični in enako dolgi. Fant je mlad, se še uči, takšne malenkosti se mu pač morajo spregledati …

Potem sva pa še z Grdinom k bivaku skočila in šotor postavila, v katerem bo imel iz tujine vrnjen Klemi jutri predavanje iz prve pomoči. Če bo slučajno dež padal, da bomo na suhem. Najbolj priden bo potem lahko v istem šotoru s tisto Ančko spal, na kateri se trenira masaža srca in umetno dihanje, najbolj porednega bomo pa na elektrode mašine za oživljanje čez noč priklopili …

Šotor je tokrat  zelo kvalitetno postavljen, saj se ga je Grdin med služenjem vojaškega roka zelo dobro naučil postavljati. Je vojska za ljubljanski maraton postavila in razstavila kakšnih 80 m teh šotorov in obvlada.

Čagankarjenje se torej lahko začne! Ne glede na vreme, saj nismo iz cukra …