Pisatelj pri delu

27. maja 2017 0

Jah, res je pisateljsko delo trdo in zahtevno in vse, nimam kaj tajit, ampak tudi to garanje ima svoje dobre plati. Recimo pogovor z otroki, ki so prebrali moj mladinski roman Iskanje Eve in jim je bil všeč. Slabe kritike še nisem dobil, razen zadnjič na OŠ Dob je nek fant rekel, da če želim, jo lahko pa on prvi poda. Sem mu dovolil, samo prej sem vstal, da je videl, koliko sem večji od njega in potem slabe kritike kakopak ni bilo …

Fotografiji je napravil Iztok Dimc, tista na igrišču se je znašla celo na naslovnici lokalnega časopisa …

Novo vozilo

26. maja 2017 0

Evo, ves ponosen in vesel sem v novomeški reševalni center pripeljal novo reševalno vozilo. Pa saj nimam kaj tajiti, veselje je bilo res pristno, zdaj imamo klimo, električni pomik oken, radio … Dobro, tudi staro vozilo je imelo klimo, poleti sicer večinoma tropsko, radio je tudi delal, če je, največkrat sicer ni, okna so se pa tudi odpirala, čeprav le s pomočjo mišic.

Ampak najbolj pomembno je, da ima naše novo vozilo pogon na vsa štiri kolesa. To bo verjetno znalo pogosto priti prav, saj se ponavadi potikamo po krajih, kjer bo ta funkcija nadvse dobrodošla …

Okej, sem se domov vozil in bil sem vesel in ponosen in sem pomislil, da bi to svoje veselje lahko delil tudi z drugimi. Da bi zadevo torej pofotkal in pokazal razlog veselja še drugim.  Sem na parkingu iz žepa izvlekel telefon in parkrat pritisnil, a najbolj zadovoljen pa nisem bil. Ker vem, da se da boljše napraviti. In sem poklical prijatelja Grdina, ki je povsem slučajno tudi fotograf. Pa ker vem, da je totalno zapacan z delom, sem še posebej poudaril, da mu bo to vse skupaj vzelo le par minut, da naj samo s telefonom pride do kombija, da bo parkrat škljocnil in da bo za moje in naše potrebe to več ko dovolj! Pa še mene slaba vest ne bo pekla, ker ga ne bom za dlje časa od pomembnejšega posla odvračal plus itak mu nisem nameraval plačati in kaj bi ga potem brez veze matral.

In je priskakljal, kakopak, ker je, prvič, moj prijatelj, ker je, drugič, firbčen, kaj smo reševalci dobili, ker, tretjič, izkoristi vsako priliko, da se malo iz (plačanega) dela umakne …

In ker ni prišel samo s telefonom temveč s tavelikim fotičem, sem takojci vedel, da bomo malce zakomplicirali!

Svetloba je bila še premočna. To je takoj iz prve ugotovil. Zame sicer ni bila, sem si celo mislil, bolj je svetlo, bolj se bo naše novo vozilo videlo, a mi ni dal prav. A ta problem sva zlahka rešila, ker sva se itak morala odpeljat do Krke, kjer bi bila fotka najlepša, do takrat bo pa tudi sonce popustilo. Je sonce popustilo, ko sva parkirala ob Krki, a je samo par fotk napravil pa je že vedel, da ne bo okej. So neka drevesa zrasla, kar je nazadnje tam fotkal in povsem uničila kompozicijo. Saj bi morda lahko celo vozilo malce drugače premaknila, da drevesa ne bi bila tako moteča, a so se okoli naju že začeli zbirati vaščani, da kaj je to za ena nesreča, da je vozilo jamarske reševalne službe prišlo in bi itak povsem uničili fotko.

Sva se odpeljala nekam povsem drugam, spet ob Krko, kjer se vanjo Bršljinski potok izliva, je bilo super, a so nama sence nagajale. Kakor koli sva vozilo obračala, nekje nekaj ni bilo prav, Krka je bila pa že pretemna …

Sva izgubila torej urico in pol, ko moj prijatelj ni delal za denar in ko je predlagal, da bi zadevo nadaljevala jutri, ko bo spet sonce in torej prava svetloba, sem kar za ročno potegnil. Da moj proračun enostavno ne prenese, da bi ga za dva dni najel, že tako sem bil malo v minusu, ker sem mu plačal sladoled! In sem razmislil ter našel rešitev. V hribih sonce pa še vedno je, sem bleknil. Torej na Marofu, ki je navišja točka Novega mesta. Travnata in gozdnata.

Se je strinjal, da bi se splačalo poskusiti in sva pičila, pa še dobro, da imamo zdaj štirikolesni pogon, da sva brez težav prigrizla na najvišjo točko. Obsijano s soncem, super v vseh pogledih, le eno napako je imela – trava ni bila pokošena. In so se iz trave le modre lučke videle …

Sva malce še na hitro obujala spomine na rosno mladost, kajti tisti del je znan kot novomeški divan, tja mladina prve ljubezni vodi, ko jim atiti prvič avto dovolijo vzeti, potem sva pa na Kapiteljske njive še zapeljala, kjer je bilo pa vse, kakor mora biti. In je prijatelj vzel fotoaparat in začel fotografirati. Meni je to vselej nadvse zanimivo opazovati. Ker to ni, da človek usmeri objektiv proti vozilu in pritisne, ampak je to cela znanost. Pa še vedno si čas vzame, da mi vse razloži! Itak vse takoj pozabim, polovice pa sploh ne razumem, kaj govori, pa četudi bi vse razumel, dobre fotke ne bi mogel napraviti, ker nimam orodja. S telefonom se takšne fotke pač ne da napraviti. No, se da, vsaj približno, če si Grdin, ampak on napol nič ne dela in sva zatorej fotkala skoraj do mraka in sem kar vedel, da bom moral dodatno plačati še s kakšno kavo!

Ko je bil končno zadovoljen in sva kombi vrnila v garažo pri reševalnem centru in sem mislil, da sva zaključila, me je pa v njegov studio odpeljal. Da bova kar takoj fotke uredila, da drugače ne bo nič. Sem se vesel strinjal, čeprav sem vedel, kaj to pomeni, a kaj je meni štiri ure ob prijatelju sedet in ga opazovati pri delu! Ker to je res poezija. Gledati ga, kako čara!

Pustimo ob strani, da sem fotke potreboval samo kar tako malo, da pokažem še drugim, kakšno vozilo smo dobili, moj prijatelj nič ne dela samo na pol! Ali vse, ali pa nič.

In je bilo potem vse, kar je trajalo toliko časa, da sva komaj še dilerja z najbolj zdravo hitro prehrano odprtega ujela in si čiza privoščila. Plačal sem pa jaz, kakopak, čeprav ne za fotke, te sem plačal že s sladoledom …

Kela

22. maja 2017 0

Ne tista zidarska, ki smo jo reševalci novomeškega centra zadnje čase najbolj uporabljali, ko smo center rihtali, temveč jama s tem imenom. Ki jo raziskujejo Gorenjci in v kateri smo imeli reševalno vajo, za kar je naš komandant menil, da je briljantna zamisel.

Ko smo se v soboto zjutraj iz vse Slovenije reševalci zbrali nekje bogu za hrbtom in je pred jamo vodja akcije, naš komandant torej, na tabli risal in pisal in delil naloge, me vse skupaj kaj dosti ni zanimalo. Sva se s Ticotom namreč javila, da bi z oskrbovalno ekipo dol nesla nosila in niso imeli nič proti. Ni bilo potrebno nobene podkupnine dajati, podkupnina se daje, kadar nočeš proti dnu jame …

A kakor se rado zgodi, sem mimogrede dobil drugo nalogo, ker ljudi pač ni bilo na pretek. Vodil naj bi 2. ekipo. Me je potem stvar seveda začela nemudoma zanimati, ker imaš kot vodja reševalne ekipe pač določene dolžnosti, a ker na začetku nisem pozorno poslušal, se mi je v glavo nekako zapopalo, da sem dobil enostaven odsek malo nad dnom, tam nekaj prek 200 m globoko.

Pa se je zakompliciralo kakopak že na poti navzdol! Ne sneg, prek katerega smo morali iti, pa je že skoraj poletje, ne led na začetku jame in posledično mraz, ne prav po gorenjsko razširjeni deli (torej ozki za popizdit!) v meandru nekje na sredini, nesreča je hotela, da je za mano v jamo rinil Dejan. V funkciji nadzornika in ocenjevalca vaje. Saj najprej sploh opazil nisem, smo rinili dol ko ponavadi, potem se mi je pa enkrat vseeno malce čudno zazdelo, da vsakič, ko sem kaj napravil, je človek ven potegnil beležnico in si kaj zapisal. No, saj to je bilo bolj v primerih, ko česa nisem napravil, pa bi moral …

Nekje proti sredini jame pa ni mogel več zdržati (ali pa je imel že beležko polno) in je kar vprašal, kolikokrat sem se že javil bazi na površje. Se nisem še nobenkrat, čeprav bi se moral na vsakem odseku, zlagati se mu pa tudi nisem mogel, ker je bil ves čas za mano. Pa že nasploh ni po župi priplaval, je že nekaj časa inštruktor in reševalec …

Sem se javil, kaj sem pa hotel, a si je seveda prijatelj spet za pol romana zapisal pripomb. Vedno moraš na površje sporočiti, kje se nahajaš in kaj počneš. Moje javljanje je pa zgledalo takole: Halo, baza, sem nekje v jami, nimam blage veze, kje! Ker si pač nisem celega načrta jame narisal, le svoj odsek! No, tako bi se javil, če bi zveza delovala, pa ni, vsaj na začetku ne, je bila žica nekje precvikana.

Kakor koli, pot je bila torej pestra in adrenalinska, nadzornik je veselo pisal (saj sem mu sproti dajal material, nič ne tajim), spodaj na našem odseku me je pa druga nesreča čakala. Je bil v moji skupini tudi dr. Maksi, ki bo letos za dvajseto obletnico v JRS dobil pozlačeno uro, pa ti potem komandiraj takemu kerlcu!

Odsek, ki smo ga dobili, pa kompliciran do nezavesti, da po dolgem času res nisem vedel, kaj storiti. Katere manevre uporabiti. Smo stikali glave in znanje in izkušnje in po dolgem parlamentiranju le našli dokaj kakovostno rešitev. Ne povsem enostavno, a se je nekako izšla. Sem parkrat sicer kar zacvilil, ko sem spremljal nosila čez ožino in bogega Perota vlekel zdaj levo, zdaj desno, ko sem iskal malce bolj prijazne prehode, neštetokrat pa je kljub temu z vizirjem čelade prav grdo popraskal po skalah …

Ko sem nosila končno predal Erkijevi ekipi, sem si kar oddahnil. Nadzornik Dejan je odšel s poškodovancem ocenjevati spretnosti drugih reševalcev, večina reševalcev pod mano je tudi odhitela višje po jami, ker smo imeli premalo ljudi in so morali pomagati, a kaj, ko je med zadnjimi ostal reševalec Bojan, ki je bil ves vesel, da sva se po dolgem času spet videla in me je potem drkal za vse nazaj pa še malo za naprej. Sem potrpel, kaj sem pa hotel, ker je imel s sabo plinski kuhalnik in lonec za kuhanje! Kar sem jaz zunaj pustil, sem pa imel kavo in skodelico in sladkor in mleko v prahu. Vodo nama je ponudil Jezerjan, in če ne bi bila z okusom, bi kofe skuhala tudi njemu, tako sva ga pa samo še Tanji, ki je imela vodo brez okusa. No, pa Tico je dobesedno lonček pristavil, ampak Ticota imamo itak vsi radi …

Še eno kavo sem uspel spiti tudi pri Erkiju, ki si je ravno vodo za čaj povrel in sem samo piskrček stegnil pa vanj potem umešal kavico. In tako dvakrat ali trikrat. Po toliko kavicah seveda na pipico udari in sem se pametno odločil, da odtočim, preden se zarinemo v ozek meander. Erki je priznal, da se po takšnem razmišljanju prepozna izkušenega reševalca in je še on mašinco ven potegnil, a preden je vodico odprl, je dol priletel kamen, da je počilo ko na soški fronti in mu je pipico v trebuh potegnilo. Je namesto številke ena skoraj napravil številko dve …

Na poti navzgor smo najbolj potrenirali reševalsko tehniko, s katero se jamarski reševalci najbolj pogosto srečamo, torej čmurjenje v kakšnem kotu, ko čakaš, da se smer sprosti. Se je do konca sprostila nekaj po deveti zvečer, sem ven pokukal ravno na prvo rundo Murčkovih specialitet z žara. Je teknilo kot že dolgo ne, pa še radlerček za povrhu in kaj če človek lepšega!?

No, preden smo vse skupaj pospravili, je ura že eno zjutraj odbila, zato sem bil res presenečen, ko si je naš preljubi komandant za likof pa še majhno šalo privoščil. Je namreč vsake toliko v križišču različnih gozdnih poti zaustavil, da sem ven skočil in z vej pobiral trakove, s katerimi smo označili pot, potem je pa, preden sem uspel nazaj sesti, potegnil. Moram priznati, da se mi je vedno znova zdelo res duhovito, bi mu za nagrado tudi kakšen kamen v kombi vrgel, a kaj, ko smo bili z novomeškim …

Tuš tam nekje ob pol štirih zjutraj je pasal, mišice pa razbolele, ko da smo bili v kakšni zahtevni dolenjski jami ….

Fotke sem pa Mateju pajsnil in mu menda že petnajstič v zahvalo pir obljubil. Saj enkrat bom obljubo pa res izpolnil …

Moška bližina

15. maja 2017 0

Danes smo tečajnike peljali v Cink križ. Da se malo razmigajo, malce na izkušnjah pridobijo pa samozavest povečajo. 107 m direktnega brezna je pa le 107 m direktnega brezna! Kakšnega velikega navdušenja ni bilo med nami, to moram kar poudariti, kje so tisti časi, ko mi je že dan prej ritka ploskala, ker sem vedel, da bom šel naslednji dan v Cinka!?

Sem opremil, Črt in Nace sta za mano pičila, pri Niki se je pa malce zabremzalo. Pa ne zaradi nje, kakopak, njen ata je v strahu zanjo bremzal! Je poleg osnovne linije napredovanja vlekel še vzporedno, da jo je lahko ves čas nadzoroval. Sem ga povsem razumel, tudi sam sem že imel sina nad sabo in ni nič kaj prijeten občutek! Ko kar čakaš, da bo nekaj zaštrikal in mimo tebe priletel …

Na dnu prve stopnje smo se malce po riti praskali in ko ostalih še kar ni bilo, sem domneval, da so šli le par stopenj in se obrnili in sem kar gor špricnil. Celo malo hitreje kakor ponavadi, da se malce preznojim in pretegnem, a dolgo nisem rabil matrati se. Nekje na polovici sem ju že srečal, Niko in Mihata, kako se še vedno kar dol odpravljata. Nika je veselo bingljala na pritrdišču, njen ata je pa blizu nje novo pritrdišče zase cmaril. In mi je kar ritka zaploskala od veselja, nič ne tajim. Je bil Miha moj jamarski inštruktor pred leti in ko mi je bilo v steni najtežje, ko sem crkoval od straha in se na pritrdišču skorajda nisem upal premakniti, da dol ne bom čmoknil, je prijatelj od nekod spodal zavpil, če bom seštrikal šal ali jopico! Je sedel v prijetni senci, s travico v ustih in se mi hihital. In itak da me je to naprej pognalo, jeza vedno premaga strah, in ko sem bingljal pod njima, si nisem mogel kaj. Da ga ne bi vprašal, kaj bo seštrikal. Se je takoj spomnil …

Sta se spustila mimo mene in ker je morala Nika čez isto pritrdišče, na katerem sem jaz visel, sem jo pravzaprav oviral, a je šlo brez težav, sta bila hitro globoko pod mano. A še nisem mogel naprej oz gor, ker sem moral počakati še Maja in Tanjo. Jap, kompletno družino smo se odločili na dno prve stopnje Cinka spustiti. Ne vem, če se je to že kdaj prej zgodilo …

Kakor koli, pri Maju pa ni šlo tako gladko čez. Sva bingljala na istem pritrdišču in ko sem se mu poskušal umikati s poti, pa kljub temu vseeno najti dober položaj zame, je mladi mož mirno priznal, da tako blizu moškemu še nikoli ni bil in da to absolutno ni dober občutek.

Hm. Saj sem najprej hotel biti kar malo užaljen, kaj pa vem, čeprav sem ga v bistvu povsem razumel in v bistvu delim njegove občutke, če dobro razmislim. A če si jamarski reševalec in inštruktor, brez tesnih stikov z moškimi ne gre. Tle nimaš kaj, včasih po trije na isti točki visimo. Le s to razliko, da jamarskega tečajnika pač ne moreš zbrcati od sebe kakor lahko poskusiš zbrcati reševalca …

Zunaj je bilo dokaj soparno, enkrat celo vroče, ko so neki pohodniki, ki so mimo prišli, zijali dol v brezno, kljub temu, da sem jim to odločno prepovedoval (v bistvu sem se bal, da bodo koga od kolegov poškodovali, če not čmoknejo!), kaj zelo dolgo pa nisem rabil čakati, da so začeli ven kapljati. Miha in Nika sta bila navdušena, Tanja je spodaj tudi vriskala, Maj je bil pa bolj redkobeseden, ko je ven pogledal in sem ga vprašal, kakšni občutki ga prevevajo. Obžalovanje, je le izustil, da so ga prepričali, da se je dol spustil …

Pa saj sem ga razumel, mladeniča, medtem ko je po nepotrebnem izgubljal čas v jami, bi lahko že milijon zombijev na računalniku potolkel. Recimo …

Najbolj vesel je bil pa potem Črt, ki bo kmalu za jamarja izpit delal in je moral razopremljati. Da se nauči. In je edini ves rdeč v obraz prišel in prekrit s tanko emulzijo znoja po celem telesu …

Pivo smo potem spili v bližnji gostilni (no, nekateri tudi kavo brez piva), pice pojedli, potem se je pa uscalo, ko da je vesoljni potop. In ko sem se domov peljal, sem naredil povsem začetniško in amatersko napako – peljal sem se mimo Reševanega centra NM, ki ga urejamo!

Me je firbec matral, kaj so kolegi, ki so imeli danes tudi akcijo urejanja centra, uspeli narediti. Pa so naredili veliko, a so bili še vedno tam, ko sem mimo prikruzal! Sredi dela. In seveda so me videli in nisem mogel kar domov odpeljati. So vsi delali ko mravljice, jaz sem pa bolj ko ne le kelnarja potem špilal, torej podajal orodje ali kaj in ko sta se Dejan in Andrej že domov odpeljala, ko je noč padla, sva morala pa s Tanjo Biziju kelnarit. Ki je elektriko napeljeval. In če mene vprašate, je on elektriko že napeljal, ko sem jaz prišel, ampak ko je ob desetih zvečer hotel še en kabel za luč zunaj priklopiti, je pa Tanja na srečo znorela. Da ona mora vstat nekaj čez peto zjutraj in bi šla rada domov. Jaz sem pa zatokal ko bik, ko ga v klavnico pripeljejo, ko je Bizi mene potem pogledal, ker sem vedel, da če ostanem in mu pomaga, zagotovo ob petih še ne bom šel v posteljo! Izgovora, da imam službo, pa nisem mogel uporabiti, ker me Bizi pač pozna …

Ampak na srečo je moral Tanjo domov peljati, tako da smo res dokaj kmalu potem, ko je rekel, da je končal, zares tudi končali in sem šel lahko pod tuš že malo pred enajsto zvečer …

Švedska pesem

12. maja 2017 0

Kako dober je bil občutek, ko sem vstal že pred osmo zjutraj in se imel čas stuširati, kofe spiti in časopis preleteti, preden sem se na pot podal z vedenjem, da ne bom pozen oz da ne bom zamudil. Še kuzlico sem iz ritma vrgel, še ob štirih zjutraj me sliši, če v kuhinjo zavijem in priteče repek zavrteti, da bi kaj za pod zob dobila, ob tako zgodnji uri se pa ni dala motiti. Je spala na moji postelji in še ko sem ji pomahal v slovo, ni niti trznila, pa je ponavadi dovolj že, da za kljuko vetrolova primem in je že pri meni …

Jah, ja, jutranje ure so za peke, ne pa zame in mojo kuzlico, to je jasno, a ko sem danes zjutraj sedel v avto praktično sredi noči, je bil občutek res dober. Evo mene na poti, vse sem napravil in ne bom pozen. Oz se mi ne bo mudilo!

Povabljen sem bil v Osnovno šolo Šmartno v Tuhinju. Sem poguglal, preden sem šel v posteljo in mi je napisalo, da bom za pot potreboval dobro urico, praktično ves čas po avtocesti in ko sem se po lepem sončnem dnevu vozil proti cilju skoraj slabi dve urici prezgodaj, sem, moram priznati, kar samega sebe po hrbtu trepljal. Kako odgovoren pa to da sem. Se je moja predraga najbolj bala, da ne budilke ne bom slišal ne njenega zvonjenja in je imela raznorazne revervne načrte pripravljene, kako me bo iz postelje vrgla, jaz ti pa grem in vstanem pred osmo zjutraj! Saj bi celo medaljo zahteval, če bi imel od koga, vam povem!

No, tam nekje pri Domžalah sem navigatorja v telefonu zakurbljal, da bi me vodil še tistih nekaj kilometrov izven avtoceste, a kakor koli sem želel kot destinacijo vtipkati Šmartno v Tuhinju, mi je ponujalo le Šmartne pri Litiji, Celju in bogsigavedi kje še vse. Čisto malo se je panika oglasila, priznam, a ker sem bil zgoden in še kar daleč od cilja, sem na internet pogledal onsnovnošolsko stran, kjer naj bi nastopil in preveril naslov. Je bil isti, kakršnega sem poskušal vriniti v navigatorja, torej je bilo nekaj narobe z mojim navigatorjem! No, tam so bile še nekakšne Laze omenjene in sem kar to vtipkal v navigatorja in začuda me je zapeljalo na pot, za katero sem menil, da je še najbolj podobna tisti, ki se mi je zarezala v spomin, ko sem par ur nazaj brskal po internetu. Časa je bilo dovolj in ko sem parkiral prd Osnovno šolo Janka Kersnika in je bilo časa še več ko dovolj, sem se spet potrepljal po hrbtu, a nekaj mi vseeno ni dalo miru. Sem Tilki, ki naj bi srečanje na šoli vodila, poslal sms, da evo mene tukaj, pred Osnovno šolo Janka Kersnika. In seveda ni minilo dolgo, ko me je zadel njen sms, da sem parkiran pred napačno osnovno šolo.

Ma, me ni zelo presenetilo, moram kar priznati, kakšno leto nazaj sem imel nastop na Osnovni šoli Dolenjske Toplice, mimo katere se praktično vsak teden vozim, ko rinem v Čaganko in je seveda nisem falil, sem pa prišel dan prezgodaj. V svojo obrambo moram povedati, da sem tamkajšnjo knjižničarko celo poskusil prepričati, da bi literarni večer z mano imeli kar dan prej, ko sem že tam, a ni uspelo, sem moral priti še naslednji dan.

So mi, parkiranemu pred napačno šolo, na hitro pojasnili, da moram čez Kamnik in sem tokrat naslov vtipkal kar v Googlovega navigatorja, ki me je pa pripeljal na cilj brez napak. Sicer čez hude hribe in ovinke, da sem pred kakšnim moral celo na rikverc, da sem ga sploh speljal, pa nimam najdaljšega avta v Sloveniji, a me je pripeljal na cilj in to celo minuto pred nastopom!

Sem imel torej dobro anekdoto za otvoritev, potem so pa zadevo kar otroci prevzeli in njihove učiteljice. Sem užival, kot že dolgo ne, ker so se ČUDOVITO pripravili na moj obisk! Imeli so oblečene majice z Evo in napisom Looking for Eve, zaigrali so (prav profesionalno!) prizor iz knjige, prebrali nekaj svojih simpatičnih pesmi o ljubezni … Potem je pa pred tablo prišla deklica s klarinetom, da mi bo zaigrala eno švedsko skladbo, da bom slišal, kakšna švedska skladba sploh je, ko je že ravno literarni junak moje knjige od tam.

In moram priznati, da sem se tega prav razveselil. Prav razmišljal sem, da švedske glasbe pa res še nisem slišal in za hip celo razmišljal, zakaj mi nikoli ni padlo na pamet, da bi jo poiskal na internetu in bil prav hvaležen učencem, ki mi bodo omogočili, da jo spoznam. No, učenki. Je zapihala v klarinet in res sem z zanimanjem poslušal. Je bila pesem kar zanimiva, nimam kaj tajit, po kakšni minuti se mi je pa zazdelo, da jo poznam. Da mi je melodija znana. In sem užival v glasbi in hkrati razmišljal, od kod. Šele malo pred koncem se mi je v možganih zacmarilo tudi besedilo. Ah, ja, Abba …

Urica je krepko prehitro minila, pa druga tudi, ko sem se še z bralnimi značkarji srečal! In ko sem se vozil domov, sem bil prav vesel in hvaležen, da sem k njim prišel pravočasno!

Reševalni center NM

10. maja 2017 0

Reševalni center NM je eden od sedmih centrov Jamarske reševalne službe. Do zdaj nismo imeli svojih prostor, smo se šlepali pri gasilcih, zdaj pa smo jih končno dobili. No, dobili smo eno majhno čumnato s streho za vozilo, a je to več ko dovolj za naše potrebe. Potrebujemo namreč le majhen prostor za skladišče opreme. Je bil pa bogi, zato smo parkrat zavihali rokave in ga malce uredili. In sem šele sedaj spoznal, kako prefrigano naši komandanti izbirajo reševalce. Ja, jamarsko in reševalsko znanje je pomembno, a še bolj pomembno je, kdo zna z elektriko, z malto, kdo zna okna vstaviti, prebeliti … Po teh kriterijih smo namreč izbirali ljudi, ki so prišli pomagati. Okej, mene so povabili poleg, da sem fotografiral …

Še malo, pa bodo prostori, kot se šika, pa še novo intervencijsko vozilo dobimo. Lepo je biti pripadnik novomeškega oddelka JRS, vam povem!

Treningiranje

7. maja 2017 0

V soboto je bil tečaj za nove jamarske reševalce pripravnike in reševalce bliže meni in ni bilo potrebno vstati sredi noči, celo kavo v gostilni sem si lahko z Bernardom in Denom privoščil, preden so pripeketali ostali. Marko Z. je pa najbolj zamudil, ker mu je navigiral Anžič. In se je počutil verjetno ko Tito med 2. svetovno vojno, ko je dal porušiti most čez Neretvo, da je rešil ranjence in ni pustil zaviti čez prvi, pravi most, temveč ga je peljal do drugega, napačnega mostu čez Krko. Kako ga pa potem do nas spraviti, če imaš informacijo “mi smo tle”, je pa presegalo moje znanje in sem prekinil ter se pretvarjal, da ni signala …

Se vidi, da se bližajo izpiti, tečajniki so pridni in delovni, kar pomeni, da tisti, ki izpite že imamo, lahko malo bolj počivamo. No, jaz sem lahko malo bolj počival, da ne bom koga po nepotrebnem v obrate spravil in ko sem že bil brez dela, sem se hotel pa izobraziti vsaj. Mi je Marko Z. pokazal, kako se intervencija s telefona proži in me je sprožil, hkrati pa še komandanta in podkomandanta, ki obvestilo vedno dobita ne glede na vse. Pa je prišlo nazaj obvestilo, da Marko Z. naj mene po ušesih, on jih je pa verjetno potem direktno od šefa dobil, ko je domov prišel …

Smo se potem k delu spravili, v nosila smo spravili pa avstrijskega reševalca, ki je že parkrat prišel k nam pogledat, kako mi stvarem strežemo, da bo še nosilno plat spoznal. In ker je bil na manevru ravno Urbi in ker je moral zadevo čez vozel spraviti, je bogi Benjamin kar nekaj časa v nosilih počival z glavo rahlo navzdol. Rekel ni pa nič, ker itak ne zna slovensko … Vmes smo pavzo udarili, ko sta nam Andrej in njegova boljša polovica frišn štrudl prinesla (to besedo je Benjamin pa poznal!) in vročo kavo, potem pa spet zavihali rokave do pol šestih, ko smo imeli v bližnji gostilni naročeno pozno kosilo. Je teknilo, pa še mlado strežnico so imeli, da nam je Marko Z., ki ga je imel očitno namontiranega ob nogi, lahko pokazal, kako se nogo dvigne brez truda …

Dobro, se sicer tukaj malo hecam, ampak da smo pri JRS zelo resni, se je pa izkazalo, ko je dr. Maksi, namestnik vodje JRS, ki je tudi inštruktor, poslal MMS, da je bil res pri zobozdravniku in je upravičeno manjkal. Malo ga sumim, da pričakuje pozlačeno uro, ker letos mineva 20 let, kar je že pri reševalnih krtih …

Vodovod je, a ne dela

4. maja 2017 0

Prvomajsko Čagankarjenje ni povsem uspelo. Dobro, tečajniki so v soboto bili v Čaganki in so uživali ter tudi po riti za nagrado dobili, zvečer smo pa tudi dobro jedli, kakor se za prvomajski tabor spodobi. Ob ognju smo marsikatero jamarsko razdrli, marsikaj smo se pa tudi novega naučili. So lanski tečajniki recimo novim zaupali način, kako spoznaš, da je ženska godna, recimo, ki ga jaz nisem poznal in ki le potrjuje, da se človek uči, dokler je živ. Med noge ji sežeš in če je občutek tak, ko da konju ovs iz roke daješ jesti, je to to. Enostavno, mi je žal, da že prej tega nisem vedel, pa čeprav ne vem, kakšen je občutek, ko konj iz tvoje dlani zoblje oves …

V nedeljo  ne prezgodaj zjutraj smo se pa Anži, Tico in jaz na dno Čaganke spustili, da po dolgem času tam spet kaj postorimo. Še prej smo seveda pojedli sveže spečene bureke, ki nam jih je gor prinesel Tom, kar je verjetno povzročili, da smo bili malce počasnejši, saj smo do bivaka v Kalahariju na 450 m pod zemeljskim površjem potrebovali skoraj tri ure! Anži in Tico sta se po kavici zapodila v meander kakšnih 30 m niže, jaz sem se pa dolgo načrtovanega vodovoda lotil. Smo že pred časom dol prinesli dve vrtni cevi, obe dolgi po 20 m, ki sem ju nameraval speljati od bivaka do manjšega slapa v sosednji dvorani. Zakaj? Ker spodaj kuhamo in posodo peremo, vodo v kanistru je pa prek ožin in nekaj blatnih preprek zelo težko nositi. Posoda pa potem ostaja napol oprana in ko pridemo naslednjič, je že toliko plesni na njej, da piskri skoraj hodijo!

Kar nekajkrat sem se moral sprehoditi gor in dol, da sem vse spravil, kamor je bilo treba in se zagotovo namučil bolj kot prijatelja malo niže, ko sem pa končno plastično posodo, ki sem jo dol pritrogal z veliko muko, saj se je non stop zatikala, poskusil pod slap umestiti, se je pa zataknilo. Je bilo nevarno po slapu plezati sam in nezavarovan in čeprav sem kar nekajkrat poskusil, sem potem pomislil, da bi me že zvit gleženj na globini 450 m spravil v gromozanske težave in sem raje odnehal. Sem tisto plastiko, za katero sta Tico in Anži stavila, če jo bom sploh dol prinesel ali se bo kam zakotalila ali pa jo bom morda celo sam kam brcnil, nekako na sredini slapu delno fiksiral, a ni najbolje zajemala vode, jo bo res potrebno prestaviti kakšna dva metra više. A sem potem vseeno kar nekaj časa buljil v konec cevi pri bivaku v Kalahariju, če bo kaj priteklo. Pa žal ni. Vodovod zdaj torej je, dela pa ne. Bomo popravili, ko dol dobimo prvega vodovodarja, ki mi bo voljan pomagati!

Sem se potem še do prijateljev spravil pokukati, kaj počneta in moram iskreno povedati, da sem bil spet nadvse impresioniran nad rovom, ki sta ga večinoma izkopala in razbila Klemi in Anži! Sem na delovišču kakšnih 480 m globoko prav navijal, da bi se nam končno odprlo, da bi Klemiju, ki se te dni vrača z nekajmesečne jamarske odprave v Mehiki, lahko veselo povedal, da smo prebili 500 m, njega pa ni bilo, a nam ni uspelo. Je zmanjkalo energije v vrtalniku …

Smo se vrnili v bivak in si za pod zob pripravili blejsko juhico. S Ticotom sva dol sicer nesla spalki, ker sva nameravala spodaj prespati, a sva se potem počutila tako olimpijsko, da smo okoli desetih zvečer vsi trije kar proti površju krenili. Pa je olimpijsko razpoloženje kaj kmalu minilo predvsem mene, saj sem se že v spodnjih delih prav nemarno zatikal, ko da sem prvič dol, Ticotu pa tudi ni šlo kaj bolje. Kdaj sta se onadva ven izstrelila, sem pozabil, sam sem prisvinjal ven šele ob pol štirih zjutraj!

Zunanja ekipa, ki je menda do dveh zjutraj kar na drevesu vadila vrvno tehniko ter se nekajkrat spustila v prvo brezno Čaganke (jap, bil je 1. maj), je medtem seveda že omagala, le Črt me je počakal, da mi je pasulj ponudil in vodo segrel, da sem se lahko pred spanjem malce umil.

Pa kaj dosti nisem spal, saj so nas vse tri jamarske reševalce, ki smo bili na taboru, v ponedeljek, 1. maja, že okoli devetih zjutraj poklicali, naj gremo v neko jamo blizu Vinice pokukati, ker so sumili, da bi lahko pogrešana starejša ženska vanjo padla.

Z akcijo tam smo zaključili ob treh popoldne, ko je poškodovano žensko odpeljal helikopter, a preden smo pospravili vse skupaj ter v bližnji gostilni nekaj pojedli, je že skoraj noč padla. Smo se vrnili k Čaganki po stvari, kjer pa ni bilo več nikogar. Kar me je pa najbolj prijetno presenetilo, VSE so pospravili!

Smo le pobrali svoje stvari, v dnevnik v bivaku zapisali, da je letošnji prvomajski tabor zaključen in odpeketali domov. Ni bil najbolj uspešen, ker do -500 nismo prišli, pa voda tudi ni pritekla, ko sem pipico odvil, a bomo imeli vsaj kaj početi čez leto …

Moja prva

2. maja 2017 0

Kot se za prvomajske praznike spodobi, smo se novomeški jamarji spet zapodili v Čaganko. Tico, Anži in jaz smo se podali na dno v nedeljo zjutraj, ven sem pa jaz kot zadnji pokukal malo pred četrto zjutraj v ponedeljek, torej 1. maja. Sem gor crkoval kot že dolgo ne, prav vsaka ožina me je zagrabila in zabremzala, da sem se ven privlekel povsem zbit. Saj pasulj ob ognju je pomagal, pa en švoh špricar tudi, ampak ko sem se krepko po peti uri zjutraj v posteljo spravil, menda ni bilo mišice v mojem telesu, ki ne bi bolela! Sem z veseljem zaspal, ker vem, da krepčilni spanec pomaga, a ob pol osmih je bil Tico že pokonci. Je navajen menda na šiht tako zgodaj hoditi. Pa ker je bil že ravno pokonci, mu je dolgčas postalo in je še mene in Anžija zbudil, da se je imel s kom pogovarjati o bolečinah, ob pol devetih zjutraj sem pa že prvo kavo žulil ob ognju! Sem imel prefrigan plan, da se bom nazaj v posteljo spravil, takoj ko se prijatelji po jamah razkropijo, ko je telefon zazvonil. Je Tanja sporočala, da tam pri Vinici nekje iščejo pogrešano osebo in da sumijo tudi na padec v jamo ter da policisti že čakajo na najbližje jamarje, ki bi lahko pokukali v podzemlje. Najbližji jamarji smo bili pa mi! Sem pogledal na kup popolnoma blatne in mokre jamarske opreme, ki mi je par ur prej z riti padel in ostal, kakor je pristal in sem kar zastokal. Anži in Tico sta nafehtala (relativno) čisto opremo od drugih, moje velikosti pa nobeden ni bil prisoten. V kombinezonu s hlačnicami do kolen in komolcev seveda nisem hotel v jamo in smo se potem na hitro odločili, da bom pa vodja intervencije. Tisto vas smo kar hitro našli, res ni bilo daleč in policista sta nas odpeljala do jame.

Kot vodja intervencije sem določil Anžija, da se spravi v jamo pokukat in se mi je kar zasmilil, ko je od Čaganke prebolelo telo, ki se je par ur prej še skoraj pol kilometra globoko v jami tenstalo, na štrik spravil in sem kar videl, kako ga vse boli. Počasi nam je izginil spred oči, s Ticotom sva se gor pa po riti praskala in čakala, da se vrne, pove, da ni nič in bomo lahko odšli v najboljšo bistriško gostilno na kavo. Nenadoma pa se iz jame zasliši klic, da ženska je dol in da je živa!

Kako se mi je prijatelj zasmilil, ker sem si prav predstavljal, kakšen je človek, ki pade kakšnih 25 metrov globoko! Kasneje je povedal, da je prav brez skrbi osvetljeval stransko dvorano, saj je bil prepričan, da tja pač že ni padla. Vhodno vertikalno brezno jame z dokaj širokim vhodom je globoko okoli 25 metrov, na dnu pa se jama nadaljuje s strmim meliščem in zaključi z manjšo dvoranico. Je celo osvetlil in nič videl in bil prepričan, da itak nič ne bo, potem je pa vseeno napravil še dva koraka, da je lahko pokukal še na skrajni desni rob dvorane, kamor mrtvo telo itak ne bi moglo pristati, zato si lahko verjetno predstavljate šok, ko se je nedaleč proč od njega osvetljena ženska, ki je ležala na nekih kosovnih odpadkih, dvignila in sedla. Molče! Šele ko jo je nekajkrat ogovoril, se je odzvala. Domnevam, da si bo prijateljta prvi maj za kar nekaj časa zapomnil!

Kakor koli, iskalna akcija se je nemudoma spremenila v reševalno in v jamo sem poslal še edinega reševalca, ki sem ga imel, torej Ticota. S sabo je vzel torbo s prvo pomočjo in izginil v jami, jaz sem pa alarmiral Jamarsko reševalno službo. Potem se je pa začelo čakanje. Prijatelja sta dol najprej očistila del jame, kjer sta pripravila ležišče za poškodovanko, premestila sta jo na transportne vreče, prek katerih je Anži pogrnil svoj kombinezon, da se ženska ne bi še bolj podhladila, on je bil pa v športnem perilu še uro in pol potem dol! Oskrbela sta dve večji rani na njeni glavi, ki sta krvaveli, in imobilizirala zlomljeno roko v zapestju. V jamo smo potem poslali še nekaj odej in to je bilo vse, kar smo lahko storili do prihoda zdravnice Jamarske reševalne službe. Ker pa je ženska vse bolj tožila zaradi bolečin, tudi v prsih, kolku in gležnju, narediti nisem imel pa kaj, sem vprašal zdravnico zdravstvenega doma, ki je čakala, da ponesrečenko spravimo ven, ali bi morda lahko njo spustili v jamo. Kar je bilo grozno, to sem vedel, kajti od človeka, ki ni vajen globin in jam, je kaj takšnega zahtevati pravzaprav nesramno. A druge rešitve nisem videl in zdravnica je seveda reagirala kot vsak normalen človek, priznala je, da se višine boji. Potem sem se obrnil k drugemu medicincu, ali se tudi on boji višine, pa je takoj odvrnil, da ne, a da on ni zdravnik in lahko pomaga le omejeno. V taki situaciji je tudi omejena pomoč profesionalca boljša kot nič in gasilci so ga takoj oblekli, ko je prišel Dejan na akcijo, se je pa po vrvi ob njem spuščal, da je bilo medicincu vsaj malo lažje. Pa je vseeno trpel, to se mu je videlo, znoj je krepko tekel spod čelade. A se je spustil in pomagal.

Anži je lahko prišel ven, na toplo, da smo lahko začeli postavljati manevre, saj so reševalci že začeli prihajati na kraj, Tico je pa prevzel izdelavo manevrov v jami. Kar naenkrat vodenje intervencije ni bilo več mačji kašelj!

V bistvu smo čakali le še zdravnico Vesno, ki se je peljala z Maksom in ekipo. Intervencijski kombi ljubljanskega centra je bil na drugi nalogi, zato so se odpeljali kar z Maksovim osebnim kombijem, za spremstvo je pa poskrbel Bizi, ki je poklical na policijo, objasnil, kakšna je situacija in so dobili policijsko spremtvo z lučkami in sirenami. Menda so leteli ko sneti krampi, celo Frenk, ki rešilca profesionalno vozi, je stiskal ročico nad vrati, da je skoraj voda iz nje pritekla. Za pot so potrebovali le nekaj več ko uro in pol, vmes po prehiteli Kaniča in Roka, ki sta se z osebnim avtom odpeljala več ko uro prej. Sta jim poskusila slediti, pa Rokov bolidek ni bil dovolj zmogljiv …

Zdravnica je v jami naredila, kar pač mora narediti, da se poškodovanka pripravi na transport iz jame, kar traja nekaj časa, vmes je pa iz jame poklical medicinski tehnik, ki smo ga prvega spustili v jamo, če lahko njega potegnemo pred nosili. Seveda sem njegovo prošnjo zavrnil, kajti nosila imajo vedno prednost in mu zagotovil, da ga potegnemo takoj, ko odpnemo nosila. Sem mislil, da se je jame naveličal, a se je izkazalo, da je šofer rešilca, ki je poškodovano odpeljal do helikopterja …

Izvlek nosil se je začel ob 14.23, po sedmih minutah so bila nosila zunaj, vse je potekalo brez zapletov, poškodovanko so prevzeli reševalci nujne medicinske pomoči ZD Črnomelj. Potem smo seveda ven spravili še voznika rešilca, nato pa počasi pospravili. Zadnja je iz jame prišla Tanja, ob 15. uri.

Na intervenciji je sodelovalo 19 jamarskih reševalcev in reševalk iz 4 reševalnih centrov, po koncu akcije nam je komandant odobril zasluženo kosilo, kjer smo pa seveda še malo premleli vse skupaj. Kaj preveč moje vodenje niso kritizirali, so vljudni, le Murček je ugotovil, da vedno ko sem za kakšen praznik v Čaganki, se kaj zgodi, mene pa potem ni. No, tokrat sem bil, pa čutudi samo zunaj. A le malo je manjkalo, pa bi spet manjkal, saj sva s Ticotom najprej načrtovala, da bova na dnu Čaganke prespala in se potem premislila …

Fotke iz jame so dr. Maksijeve, ostale pa Sandijeve in nekaj mojih.

 

 

 

Niphargus chagankae

28. aprila 2017 0

Teo je sporočil, da je njihov strokovni članek o novih živalskih vrstah v Čaganki sprejet, kar pomeni, da se zdaj ime lahko tudi uradno razglasi kjer koli. Tudi na mojem blogu, recimo. Niphargus chagankae, predstavimo zatorej novo vrsto svetovnemu občestvu, ki zaide semkaj. To je povsem nova vrsta jamskega rakca, odkritega v Čaganki, kateri sva ime imela čast izbrati Klemi in jaz.

Čakamo pa še na dokončanje zgodbe o čagankarski glisti. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je starosta speleobiologije, vede o življenju v podzemnih okoljih, Boris Sket, obiskal nekaj jam v sosednji Hrvaški. V eni izmed njih je odkril pijavko, za katero je takoj vedel, da je nekaj posebnega. A raziskav ni mogel narediti, ker jo je nekje vmes izgubil ter naslednjih 40 let na istem mestu iskal še en primerek. Seveda mu to ni uspelo in verjetno je že obupal, dokler zadeve nisva ujela z Grdinom. Snidenje po toliko letih je bilo menda kar ganjlivo …

Torej, Čaganka ima kar dve novi živalski vrsti v svojih nedrjih, nekje na Portugalskem pa brata.

Za prvi maj odhajamo na vsa njena delovišča, morda bodo pa spet kakšna presenečenja …