Poln vikend

V petek sem moral že pred šesto zjutraj odpeljati sestro na letališče v Zagreb. Me je zadnjič enkrat ona odpeljala na Brnik, ko sem odhajal na vajo v Nemčijo, pa tudi iskat me je prišla in domov odpeljala in sem se ji, ker se tako spodobi in ker je takšen red, zahvalil z besedami, da ji nikoli ne bom mogel povrniti dobrote. Pa je takoj ustrelila, da to sploh ne bo problem, da bo ta nikoli prišel prej, kot si mislim, saj da odhaja v Avstralijo in potrebuje prevoz, ker ne želi pustiti avta tam na parkingu, bi bilo predrago.

In sem takorekoč sredi noči, po dobri urici spanja, sonce je ravno dobro pokukalo prek obzorja, sedel v avto in jo zapeljal proti letališču v sosednji državi. No, dobro, bodimo pošteni, ona je vozila, me pozna, moji refleksi so bili kljub dvema Petrolovima kofetoma ko pri crknjenemu konju! Sem bil prepričan, da je pot do letališča dobro označena in verjetno tudi je, a ker sva imela vključena vsak svoj GPS navigator, ki sta, kako prikladno, kazala vsak v svojo smer, sem se malce pred letališčem dodobra prebudil. Njen navigator je kazal desno na križišču, moj sicer tudi, a par kilometrov več do cilja, tabla nad cesto je pa naravnost kazala. In sem začel vpiti, da jebeš tehniko, da table glejva, da Hrvati pa menda ja vedo, kje je njihovo letališče in se je sestra bogica zmedla ter sledila kažipotu. Oba najina navigatorja sta pa popizdila in preračunavala in zahtevala, da na najbolj primernem kraju obrneva, moj je silil potem nekam na jug, njen na vzhod, table pa na jugovzhod, bolj sva se oddaljevala od letališča, bolj je pa tudi moja sestra norela. Da odhaja na drug konec sveta, tle pa do letališča ne more priti pravočasno …

No, sva prišla še dovolj zgodaj in je odšla čekirat karto, jaz pa parking poiskat. In sem se vmes seveda dvakrat izgubil, na srečo so krožišča in sem le po par dodatnih krogov naredil, potem sva pa tisti nasvidenje kofe zelo na hitro spila. Se ji je že mudilo …

Doma sem še Grdina na kofe povabil, ker me bolj poredko tako zgodaj vidi (če nismo ravno na vaji, treningu ali v jami!), še par opravkov opravil in časopise prebral, potem smo pa z letošnjimi jamarskimi tečajniki že proti Cink križu leteli. Tečajniki so bili vsi veseli, da bodo globinski rekord presegli, saj je Cinkovo prvo brezno 106 m globoko, in ko smo se oblačili v jamarsko opravo, mi je Mitja ves navdušen pod nos pomolil malo stekleničko. Da se spodobi, da je domače. Sem se branil, kakopak, alkohola nekako ne konzumiram, absolutno pa ga ne odobravam pred spustom v jamo. A je kar silil, da naj samo jezik namočim, tako, zaradi lepšega, da takšen je red, da se od tega nihče še ni napil in sem potem res tisto miniaturno frdamano reč nagnil, da je le par kapljic prišlo v usta, saj sem z jezikom zamašil odprtino, a je bilo to več ko dovolj. Zapeklo je ko stomater, ustnice so mi otrpnile, očala povsem zarosila pa dobesedno rigati sem začel, ko da bom zdaj zdaj bruhnil. Itak se mi sanjalo ni, kaj se dogaja, dokler nisem zagledal njihovih režečih obrazov. Mi je bilo v hipu jasno, da so mi nekaj posmodili, le kaj, tega pa nisem vedel. Je Mitja potem ponosno povedal, da je v šnopc nek njegov doma vzgojeni čili namočil, ki da je močan ko dinamit, v jamo smo šli pa malo kasneje, ko sem malo k sebi prišel.

Opremljal sem hitro, ker Cinka še vedno poznam ko svoj žep, tečajniki so pa bolj počasi kapljali za mano. Pred zadnjim pritrdiščem je Laura recimo kar zakampirala, ker se je spustila prenizko in ni mogla odpeti prnse prižeme, da sem hotel kar gor splezati in pomagati, Grdin kakšnih 30 m nad njo je bil pa vznemirjen ko lovski pes s srno v nosu. Da bo on kot pripravnik reševalec to rešil. Saj verjetno bi, a sta bila vmes še dva jamarja …

Je pa vseeno potreniral, je šel dvakrat dol in razopremil, da so se vmes klobase spekle. Potem smo pa kar sedeli, da je že skoraj sobota prišla in sem bil po dolgem času jaz tisti, ki je domov priganjal, ker da imam v soboto vajo JRS.

Sem se stuširal, opremo pripravil, še malo časopise preletel, a očesa še dobro zaprl nisem, ko me je predraga soproga že iz postelje suvala, da moram iti. Po par urah spanca mi itak nič ni bilo jasno, še manj je bilo jasni naši kuzlici. Da kaj se dogaja, je spraševal njen zmeden pogled, da svet ni tako narejen, da bi jaz vstajal tako zgodaj …

Saj ima prav in sem ji obljubil, da bova že naslednji dan spala, kot se spodobi in pičil v Roje, kjer smo morali pripraviti opremo za vajo v Avstriji. Certifikacijsko, za enoto CSAR, torej Cave Search and Rescue, ki bo po evropskih luknjah tudi reševala. Opreme za nekaj tovornjakov, kombijev in helikopter, prav težko se je bilo izogibati pogledom komandantov, če se ti ravno ni ljubilo delati. A se najde način, itak da se, če imaš dovolj let in izkušenj! In kavo se tudi zvoha, saj jo Murček kuha ne glede na lokacijo …

Ko so nas informirali o poteku dogodkov in namenu vaje ter opominjali na obnašanje na helikopterju, s katerim bomo v Avstrijo poleteli, me je pa reševalec Bojan dregnil, da naj vprašam, če imajo kadilske sedeže na zrakoplovu. Da on bi kadil med letom. In sem bil ravno prav zaspan, da sem že roko dvignil, a mi je dovolj zgodaj prišlo, da sem jo tudi še pravočasno spustil, preden je kateri od komandantov opazil …

Ja, naslednji teden bo menda peklenski, vhod v jamo je na 1800 m, jama dolga skoraj 40 km, temperatura v njej nekaj stopinj nad lediščem, ker pa bo “reševanje” trajalo tri dni, bomo v njej tudi spali.

Sem v soboto legel malo bolj zgodaj, da se končno naspim, čeprav je bila že kar nekaj ur nedelja, domačim (po mailu, kakopak, saj so že spali) zabičal, da me pred kosilom ne budijo, kuzlici obljubil, da zdaj bova pa spala ko ponavadi in z najlepšim namenom padel v nezavest, pozabil pa utišati telefon. Ki je zazvonil, kakopak, že zgodaj v nedeljo, se je prijateljica iz Srbije, ki je nisem videl že to let, vračala iz Italije. In sem skočil z njo na kofe, se spodobi, čeprav me je kuzla užaljeno gledala. Moja kuzla, tista, ki sem ji obljubil, da bova spala, kot se spodobi …

Še dobro, da je vikend minil in pridejo delovniki!

 

Nov obrazec

Tokrat smo se s kandidati za jamarja reševalca pripravnika dobili v petek zgodaj popoldne na Pokljuki. Iz prijetnih skoraj 25 stopinj smo se dvignili na manj prijetnih 12. Jap, v hribih je hladno, sneg se še ni umaknil! Nastanili smo se v vojaškem objektu, kar je pomenilo skupno spalnico, skupno kopalnico, skupno jedilnico, učilnico … No, za to zadnjo je itak logično, sva jih s Klemijem v njej morila krepko čez 11. uro ponoči. Klemi s prvo pomočjo in pakiranjem nosil, jaz z vsem ostalim. Zmagovalec je bil Tomaž (pa ne Grdin), ki si je vestno natisnil vseh 100 in nekaj strani poslanega gradiva! Naučil se ga sicer ni, a ne bodimo malenkostni …

Kakor vedno, ko spremenim lokacijo, sem bil pokonci prvi. No, skoraj, Simon me je prehitel, ki je že pred šesto zjutraj pred vojašnico avto pospravljal (!), da sem ga lahko za 30 centov nafehtal in si kofe iz kofeavtomata privoščil, ko je sonce pokukalo izza gora, sem pa storil nekaj, kar že dooooolgooo časa nisem! Sem odšel v spalnico in zaspance metal iz postelje! Ponavadi je obratno, ampak niti predstavljati si ne morete mojega užitka, ko sem bezal Klemija (ki je sicer že bil buden) in Ticota (ki se pa ni hotel zbuditi, pustimo ob strani, da sta s Klemijem iz Ljubljane prikolesarila!), pri Grdinu sem pa kar blago erekcijo dobil. Ne zaradi njegove možate postave, kakopak, ampak užitek je bil res neizmeren, ko sem ob postelji njegovi stal in mu resno razlagal, da naj se neha hecat, da mora na zajtrk, ker potem bomo šli v steno, čakali se pa ne bomo!

Pred sedmo smo bili že vsi na hladnem zraku, natančno ob sedmih sem pa četico pognal proti jedilnici. So kar ubogali, kar me je presenetilo, v jedilnico vstopili pa niso, kar me je pa spet presenetilo. A je bil misterij v hipu razrešen – bili smo v vojašnici in ker na vratih piše, da je zajtrk od 7:15 naprej, so se vrata jedilnice odprla točno takrat in nič prej …

Že pred osmo zjutraj smo pičili proti plezališču Gorje, kjer so nas nekateri inštruktorji JRS že čakali, potem se je pa akcija začela. Izpit se bliža, znanja potrebnega je ogromno in bilo jih je kar veselje gledati, kako so se podili gor in dol in dol in gor, v želji čimvečkrat vse veščine ponoviti. Celo Erika sem enkrat videl delati, ko so ga v nosila zapakirali in po terenu nosili! Je vsaj enkrat prešvican pil, ker so ga po soncu menda trajbali …

Ko sem videl, da že dovolj znajo, sem se tudi sam dal zapakirati v nosila, kajti junakov, ki bi se pustili prenašati, vedno manjka. Pa ne zato, ker bi bilo nevarno. A ko te enkrat zapakirajo, ne prideš več kmalu ven! Vsi želijo sprobati kakšen reševalni manever z nosili, ki jih je kar nekaj in če je tečajnikov za pripravnika 12, se urice kmalu obrnejo. Ponavadi nosil sploh na tla ne spustijo, da se človek ne bi kar sam odpakiral in ušel in se pripravniki samo menjajo na vrvi ob nosilih, ki bingljajo nad tlemi, človeka iz nosil pa spustijo šele, ko čez par ur zagrozi, da se bo v hlače (in posledično v nosila) uscal!

Meni ni bilo hudega, sonce je bilo ravno prav prijetno in morebiti bi celo zaspal, če komandant ne bi milijon kofetov prinesel pod steno, kar me je pa v hipu zbudilo. In je potem človek užival ko jaz ob Grdinu, ko sem ga iz postelje brcal! Sem trgal tista nosila, da bi ven prišel in si kofetek priboril, pa ni šlo. In se je spet izkazal Tomaž (spet ne Grdin), ki je s skodelico kave vestno stal ob meni, ki sem bingljal meter nad tlemi in mi jo podal vsakič, ko me je tečajnik prevrnil v vertikalo. Ja, to je tudi reševalni manever, pa še dokaj zahteven. Poškodovanega človeka namreč transportiramo iz jame v horizontali, če se le da, ker je to najbolj udoben položaj, a včasih so zadeve preozke in morajo nosila ven vertikalno, torej pokonci. Takrat jih mora pa reševalec prevrniti na vrvi in to so trenirali z mano, ravno ko so kofetki prišli. In, ja, sem poskusil piti tudi ležeč v horizontali, da ne bi izgubljal čas, pa ni šlo. Zato si je Tomaž pridobil plus točke, ker je kofetek podajal, ko sem bil v vertikali. Aja, pa pravkar sem se spomnil, da sem tečajnika Erika še enkrat videl delati – naju je fotografiral pri tem početju …

Okej, saj delali so vsi, še najbolj pa kakopak pa Erki, ki vse vidi in vse ve, pa čeprav je 20 m proč. Sem si malo prej ogledal Simonov filmček, ki ga je posnel na Pokljuki, sploh nisem vedel, da je imel kamero s sabo. In je postokal, da Erki je pa vedel, da ga je iz prve protiteže, kjer je nadzoroval zadeve, na tretjo, kjer je bil Simon regulator (torej vodja manevra), okurcal, da naj se bolj z reševalnimi manevri ukvarja kakor s snemanjem le teh …

A na koncu je tudi on priznal, da je letošnja ekipa kar dobra. Ne ravno s temi besedami, le napak njihovih ni preveč našteval, kar je že tudi veliko! Sem Klemija enkrat fotografiral, ko je svedrovec nabijal v steno in se je prav zdrznil, je mislil, da ga Erki fotografira. Ker to pomeni, da nekaj počneš narobe, ker Erki pač ne fotografira za svoj užitek …

Smo garali do mraka, potem smo v vojaškem objektu večerjo ujeli, si privoščili še tuš, potem pa seveda še garanje v učilnici. Je Maks obujal spomine na svoje brezštevilne intervencije v svoji dolgi reševalski karieri, kar je vedno zanimivo poslušati, ko jim je ob 11 h zvečer dovolil, da imajo pa še kaj časa zase, jih je večina pa kakor pokošena v postelje popadala.

Ja, res ni mačji kašelj 12 ur skupaj in več  učiti se in trenirati jamarsko reševanje!

Nekaj čez polnoč smo se v spalnico odpravili še zadnji in moram priznati, da čeprav imam Maksija nadvse rad, nisem bil prav nič vesel, ko se je zvrnil v posteljo ob moji. Maksi je namreč profesionalni smrčač. Ja, vem, vi ste mislili, da je to naš Anžič, a ste se zmotili. Anžič je kakor jaz čisto navaden amater v primerjavi z Maksom, mi amaterji ropotamo le, ko noter zrak vlečemo, pravi profiji pa ropotajo, ko vlečejo zrak v pljuča in še bolj, ko ga izdihujejo. Najbolj izkušeni, med katere kakopak spada tudi naš Maks, pa se celo na položaj telesa ne ozirajo in smrčijo tudi na trebuhu …

No, na srečo ni takoj zaspal, je še po kompu klofal, doktorji namreč nikoli ne nehajo delati, jaz sem pa sobotno bral. Okoli dveh zjutraj sem pa nenadoma pomislil, da morda bi bilo pa dobro zaspati pred njim in sem časopis zadegal pod posteljo, da si malo prednosti pred prijateljem naberem. Pa si je nisem, kajti čez par minut je tudi on komp ugasnil, da zapre trudne oči. Sem se silil hitro zaspati, pa kakopak ni šlo, v tej veščini res nisem dober (razen dopoldne, ko je večina v službi, takrat sem pa super, takrat pa lahko spim, da bi rekorde podiral!) in ko je začel malce globlje dihati, še niti blizu temu, da bi se izklopil, nisem bil. A ni bilo grozno in sem za hip celo pomislil, da so vse te štorije o njegovem smrčanju iz trte zvite, da gre za urbano legendo ali kaj takšnega in tudi ko je malce pojačal volumen, sem bil še kar optimist. Da bo. Mislim, da bo spanec zame.

Pa je moj prijatelj ko največji potniški avion – ogromne motorje počasi zakurbla, ne more kar direkt na poln gas, traja nekaj časa, da se vse skupaj ogreje. Je najprej globoko dihal, potem je malce hrčati začel, samo pri vdihih, ni bilo še nič groznega, a je pojačaval, kakor inženirji letalski zahtevajo, počasi a vztrajno. Ko pri meni spanca še niti blizu ni bilo, je pa on motorje navil že do konca. No, tako sem vsaj najprej pomislil, ko je bogo Katjo, ki je spala na pogradu nad njim, verjetno že krepko treslo od vibracij. Pa je šlo še na huje, letalo je bilo še na tleh, najbolj začne ropotati, ko se spusti po pisti in še pojača! Malo prej sem izbrskal čepke in si jih nabil do možganov, zato o jakosti ne morem čisto zares soditi, s kakšnim gasom se je zapodil po vzletni stezi, pa tudi Katarinco, ki je spala na drugi strani sobe, nisem opazil zapustiti prizorišča. Menda je okoli treh zjutraj spoznala, da ne bo šlo tako naprej, da ona potrebuje počitek, saj je cel dan vadila reševalske manevre pa še en naporen dan je bil pred njo in se je odpravila na hodnik na trdo klop počivat. Naj bo trdo, da je le tiše …

Je bilo pa menda zanimivo v sosednji spalnici, kjer so se tudi konkurenčni junaki v smrčanju preskušali med sabo. Ko je zarulil Maksi, so tudi tam kar potihnili. Saj veste, ko pride v gozd nov glavni medved in malo povpraša, če obstaja kakšen močnejši od njega, tisti manjši pezdetki, ki so se prej glasno širokoustili, kakšni carji da so, potihnejo in se poskrijejo …

Kakor koli, je pa na srečo vstal že okoli petih zjutraj, a ne zato, da bi si tečajniki vsaj za eno uro lahko moči pospešeno s spancem nabrali, le delati je moral nekaj na računalniku. Ob zajtrku je pa potem, ko so se prestrašeni novinci pogovarjali o nočnem dogajanju, kar blestel od ponosa. Pa ugotovil, da morda bi pa v JRS uvedli nov obrazec, z le enim vprašanjem: Ali želiš spati z Maksijem v isti sobi? Obkrožili bi lahko le “da” ali “ne”, samo potem nismo dodelali do konca zadeve, kaj bi bilo, če bi obkrožili “ne”. Med tečajniki se je pa hitro razširila pobuda, da bi dobili še tretjo opcijo – ali bi sploh spali z Maksijem v isti hiši …

Evo, če si car, si car, a tudi naši novi bodoči reševalci niso od muh! Po celodnevnem garanju v steni so še celo nedeljo garali in trenirali, je pa res, da se bliža izpit. Sem pa dokaj prepričan, da bodo med obvezno jamarsko reševalno opremo odslej prištevali tudi ušesne čepke …

 

 

Skoraj certificirano

Ja, seveda, nismo še tam, da bi bila mednarodna enota za jamarsko reševanje, SI CSAR, certificirana, še eno pravo vajo v Avstrijski jami bomo morali udariti, a smo že bliže temu. Sva bila z Erkijem danes še posebej pridna, sva delala, da se nama je iz ušes kadilo, a ker nekateri v štabu (po Erkijevem mnenju kakopak) niso, so dobili, kar so iskali. Klasičnega Erkija! In skorajšen mednarodni incident za dobro vago poleg tega, kakopak …

Ampak, prehitevam. Danes smo se res zabavali med delom. Spoznali smo se že dodobra in je vse lažje. Na začetku so me recimo Nemci postrani gledali, ko so poskušali fotografirati kakšen načrt pa sem jih s komolcem dregal, da so bile fotke meglene in neuporabne, čeprav sem se jim vedno vljudno opravičil, danes so pa že oni od enega do drugega skakali in jih rukali ter se jim vljudno opravičevali. Ma, se očitno lahko naučijo in sprostijo, če se hočejo. Drugače so pa še vedno najbolj zanesljiv vir. Če kaj ne veš, Nemce vprašaj, če recimo celo stric Google ne ve. Sem moral recimo v dnevno poročilo štabu napisati, da sem dal intervju o našem delu neki novinarki in me je trener opozoril, da moram zapisati vse, kaj so me vprašali, kaj sem odgovoril, kateri časopis, katera novinarka … Se mi sanjalo ni, priznam, sem tisti intervju bolj ko ne izkoristil zato, da sem zunaj enega lahko prižgal, a sem samo do Nemcev skočil in sem imel vse, celo telefonsko številko novinarke! Res so super, pa sploh jih ni motilo, da sem skoz pri njih visel in jih nekaj spraševal, so radi pomagali, ker so vedno nov vic od mene izvedeli. No, ja, evo, nič ni povsem zastonj …

Zmagovalka je bila danes članica belgijske ekipe za purifikacijo vode, ki jo pošljejo na poplavljena območja, da ljudem zagotovijo pitno vodo. Je od evropskega štaba poleg dodatne hrane in goriva za njihove čistilne stroje zahtevala tudi pitno vodo za ekipo …

Ampak, Erki, mednarodni incident. V bistvu sem jaz kriv, k sem ga za kratek čas pustil brez nadzora in potem itak veste, kako je to, če je Erki sam. Tukistan je namreč danes prizadel nov potres z dodatno škodo v severnem delu in nekaj članov naše misije se je moralo s helikopterji odpeljati tja, da oceni škodo. Sem odšel jaz, Erki je pa v bazi ostal, da uredi obsežno papirologijo za slovensko ekipo, ki naj bi zaradi nove naravne katastrofe v prizadeti državi ostala še dodatnih 10 dni. Ko sva se menila, kaj bo on in kaj moram jaz, sem pa nenadoma zvok bližajočega helikopterja zaslišal. Sem kar na rit padel od začudenja. Pa ti Nemci so res carji, sem si mislil, celo za štabno vajo zares helikopter priskrbijo! Sem stopil ven in helikopterja ni bilo, le zvok. Ki je prihajal iz zunanjega zvočnika modrega kombija njihove Civilne zaščite. Pa tudi šoferja sta imela pilotski čeladi in preden smo se vkrcali v kombije, smo celo spet pregled potnih listov opravili! Pa čez mesto smo se tudi peljali z vključenimi zunanjimi zvočniki z zvokom helikopterja in ko smo v centru stali pred rdečo lučjo in so nas vsi debelo gledali, mi je kar nerodno postalo …

No, ko sem nazaj v bazo prišel, je bil pa mednarodni incident že v teku. Erki je bil predolgo sam! Je naš glavni komandant, ki ga ponavadi samo po televiziji gledamo, poslal malce manjšega komandanta do naju, da preveri, kaj se dogaja in da nama naroči, naj malo razmisliva o tem, kako bova razmišljala! Naj se zamisliva, kako bova mislila takorekoč …

Nič mi ni bilo jasno, dokler seveda Erkijevega maila, ki ga je poslal v glavni štab operacij ZN, nisem prebral. V lepi in pravilni angleščini je uvodoma napisal, da jim bo razjasnil par stvari, da bodo popolnoma jasne, potem jim je pa razjasnil, da je bilo jasno. Da naša slovenska vlada nerada dela popoldne in če mu ne bodo do 14:00 sporočili, ali zaradi novega potresa slovenske reševalce potrebujejo še dodatnih 10 dni , da on lahko zaprosi vlado za podaljšanje mandata, bo našo ekipo odpeljal domov. V Slovenijo. In mi je bilo potem za nazaj jasno, zakaj sem me trenerji in ocenjevalci spraševali, če danes odhajam domov, ko nas je “helikopter” vrnil v bazo …

Kakor koli, smo uredili in zgladili, pa pomagalo je očitno vseeno, ker sva potem dobila vse informacije potrebne, ampak komandant je pa podkomandanta vseeno še parkrat do naju poslal. A sva vsakič imela pojasnilo. Ko je recimo vprašal, kje je najino dnevno poročilo, sva mu samo na uro pokazala, ki je kazala 4 minute do 16. ure. Po njihovih navodilih naj bi pa v štab dnevno poročilo poslala do 16h. In sva imela ravno še dovolj časa, da sva skopirala od zlatih Nemcev in je potem tudi Google prevajalnik lahko v miru zmlel. Sva enkrat skopirala tudi od Čehov, a ni bilo najboljše, smo kasneje ugotovili, da so oni pa že enkreat prej skopirali od nas Slovencev.

Pravilo torej je, da če že kdo, naj Nemci delajo namesto tebe.

Ne vem pa, ali je v redu, da naju zdaj komandant, ki ga bolj ko ne na tv gledava, osebno pozna. Z imenom in priimkom. Ma, je v redu, ssm prepričan, sva danes namreč ob z Erkijem dobila diplomo! Verjemite, sva bila bolj začudena od vas, res …

 

 

 

 

 

Visok obisk

Danes je bil dober dan. No, vsekakor boljši kot včerajšnji, najmanj to. Že zjutraj smo združili moči s češko in slovaško ekipo, ki imata približno enako polje delovanja kot mi in smo si malce razdelili delo ter zadolžitve. Saj bi to recimo lahko naredili že včeraj, pa nismo, vsak smo za svojim kompom ždeli in se brigali vsak zase. Razen Nemcev, seveda! Vsi Nemci, ki jih je na vaji kot Rusov, so že takoj na začetku potegnili mize skupaj in si razdelili delo in delali ko švicarska ura. Ma, ja, zato so Nemci kjer so, mi smo pa tam, kjer pač smo …

Dobro, saj bi lahko iskal detajle, da mi smo se pa bolj zabavali in več dopusta privoščili in boljše blefirali, da delamo ko Nemci, a to na takšnih vajah ni pomembno. Štejejo le rezultati. Teh pa včeraj nekako ni bilo, kaj bi tajil.

No, danes smo pa skupaj potegnili in je bilo lažje, plus naše reševalne ekipe so končno prispele v Tukistan in je bilo jasno, da se bo začelo zares. Erkija je končno srečala dobra volja, ko so slovenski ekipi, specializirani za reševanje iz jam, sporočili, da bomo reševali zasute in ujete turiste iz svetovno znanega podzemnega mesta in je kar žvižgal, ko je načrt akcije delal za ekipo. Da bi nam še več mrtvih in ranjenih in zasutih lahko dali, da kaj pa je to za nas čez ozke prezračevalne tunele samo 30 otrok potegnit!

Ampak, ja, seveda ni šlo povsem brez zapletov, saj so se nam naloge množile iz ure v uro. Ko sem že mislil, da sem iz tahudega ven in sem kukal proti dvorišču, kdaj bodo lokalni branjevci prišli s kofeti in sladkarijami, saj mi je Erki, ki je bil dobre volje, enkrat kar tako 100 tukastanskih smirijev stisnil, kot nekakšno žepnino, kaj pa vem, je pa iz slovenskega štaba prišlo sporočilo, da naj pripravimo program, ker nas pride pogledat namestnik generalnega direktorja Uprave, omenjen z imenom in priimkom. Sem ga nemudoma poguglal in bentivraga, je bil kar tapravi. To pa niso več heci. Sem poslal nazaj dodatna vprašanja (medtem ko sem jih sestavljal, mi je pa branjevka s kofetom ušla, ti lokalci se vedno le za par minut prikažejo nenapovedano in potem vsi skačemo za njimi) in kar kmalu dobil vse detajle in kontaktno osebo na Upravi, s katero naj bi zadeve skoordiniral.

Sem zagrabil telefon, vtipkal številko in počakal, da se mi je javil mlad ženski glas, potem sem pa zasijal v vsej svoji igralski veličini. Sem hotel biti končno enkrat pohvaljen za trud.

Dober dan, D. Šinigoj, SI CSAR enota, kličem, ker moram z vami skoordinirati jutrišnji obisk namestnika direktorja Uprave tukaj pri nas v Tukistanu. Gospodična na drugi strani se je prav zmedla, sem takojci opazil in je na začetku tudi ona prav v duhu vaje super igrala nevednico. Sem še enkrat ponovil, da gospod namestnik direktorja jutri pride na obisk k nam v Tukistan in da morava midva malo skoordinirat vse skupaj in sem bil prav ponosen sam nase, ker sem bil bolj profesionalno suveren od nje. Kaaaam to gre jutri?! Jaz nič ne vem o tem?! Ja, k nam v Tukistan pride, obiskal bo slovensko enoto, ki rešuje zasute iz podzemnega mesta, sem bil miren ko pravi profi, gospodična na drugi je pa kar malo zastokala. Da ni več v službi, da že domov hodi in da ne ve točno, če bi šla morda nazaj …? Sem si prav rekel, evo, to je prava profesionalka, igra do konca, ampak potem se mi je pa vseeno malo zasmilila, kaj jo bom jaz nazaj v službo silil, ko še sebe ne znam in sem jo kar pomiril, da bomo menda tudi brez nje zmogli, da kar naj gre domov. Pa najprej ni hotla, da tako pač ne gre, da itak da bo pomagala in če ji še enkrat lahko povem, za kaj gre. Sem ponovil, da jo kličem iz Tukistana, kjer imamo vajo, in ji je bilo vse v hipu jasno.

Matjažu v štabu pa tudi, mi je zihr namenoma podturil pravo številko in se je verjetno zabaval, ko je dva v obrate spravil. A sem mu vrnil. Ko je kasneje klical, da o visokem obisku nismo obvestili veleposlaništva Nemčije, ki v Tukistanu zastopa tudi interese R Slovenije, ki tam nima ambasade, sem se mu mirno zlagal, da smo jo. Je umolknil za hip in preveril in spet okrcal, da tega nismo storili. Pa sem kar zatrjeval, da smo pa smo, on pa, da nismo, ker nobenega maila ne vidi. In sem se začudil, kako bi on lahko ta mail sploh videl, ker sem ga poslal na pravo ambasado. Da mi je dal njen naslov nemški kolega. Ker me Matjaž zdaj pa že malo pozna in že ve, da sem sposoben marsičesa, je  za nekaj časa kar utihnil. Verjetno je štel do sto, preden je zahteval, naj mu ta mail posredujem …

Tudi trenerji in ocenjevalci so bili danes z nami bolj zadovoljni, kar seveda še vedno ne pomeni, da smo pa že dobri. Oz da vemo, kaj delamo. So nam po večerji slovenski komandanti toplo položili na srce, kar njim polagajo na srce še višji komandanti, da naj greva v hotel in malo razmišljava o vsem skupaj. Pa sva šla, kaj nama je pa z Erkijem drugega preostalo, jutri bo menda res huda akcija …

Sem razmišljal, če bi napisal, koliko piv je Matjaž zvečer spil, da mu malo vrnem hec, saj tele moje zapise občasno bere tudi njegov komandant Jani, ampak nima smisla, so bila itak brezalkoholna! 🙂

 

 

 

Skopuh

Z Erkijem sva odšla v Nemčijo, na mednarodno vajo. Nič posebnega, morda porečete, a ni ravno tako! Smo namreč ravno sredi certificiranja slovenske enote za jamarsko reševanje, CSAR, ki bo delovala tudi v tujini in ker smo v EU prvi, postavljamo standarde in smo še posebej pod drobnogledom vseh!  Ja, evo, o tem govorim, jaz in Erki! Lih midva …

Na letalo sva se odpravila ob nemogoči jutranji uri in v Frankfurt prispela še skoraj  v temi, potem pa na letališču čakala debele ure, da so prišli vsi sodelujoči iz vseh koncev Evrope. Erki je vsaki dve uri zagrozil, da če še ne bomo šli, bo šel spet na stranišče lulat in je potem res odtakal ko da je plačan in preden so nas odpeljali, je res še enkrat skočil za vsak slučaj.

Na prvem brifingu sem udaril preverjeno taktiko, če mi kaj ni bilo jasno, sem prašal Erkija, on pa potem glasno predavatelje, sej zato pa so tam, da razlagajo, ne?! V desetih minutah so tako že vsi vedeli, kdo je najbolj radoveden med nami …

V hotelu so mene spravili v četrti štuk, Erkija pa v prvega, kar se je takoj izkazalo kot težava. Zame, kakopak! Erki hodi peš v sobo, zdravo živi pa to, jaz bom pa kmalu tudi, ker dvigala lih ne štekam. Pa ne da sem neumen, tudi francoski doktor, s katerim sva skupaj vstopila, je bil bogec. Sva vse živo pritiskala, pa se nikamor nisva premaknila par minut. Je receptorka potem pojasnila, da morava s kartico, ki jo imamo namesto ključa, mahati pred nekakšnim senzorjem, pa nama vseeno ni šlo, naju je premaknil šele neki črnec, ki je slučajno vstopil. Pa tudi za dol imam probleme, ko hočem v prvi štuk k Erkiju, ker ogromno delava ponoči pri njem, se odpeljem do recepcije in potem po stopnicah nazaj gor. Se mi zdi, da v prvem štuku za dol nima vprogramiranega postanka. Oz ga ima, sem se zdaj spomnil, ko se zjutraj dol vozim in sotrudnica z vaje ravno takrat pokliče, jaz vedno ves zaspan kar tam potem izstopim, ona me pa nazaj vleče. Se je že naučila, da sem zjutraj bogec, pa še dvigalo se je zarotilo prot meni …

Zjutraj dan začnem z Erkijevim sms jem, da kje sem, da me vsi čakajo, potem nadaljujem s kavo in opazovanjem Erkija, kako pedantno lupi ravno prav srednje mehko v trdo skuhan jajček in ga še bolj pedantno potem z majhno žličko izbeza ven, potem se pa akcija začne. Po scenariju smo v Tukastanu, izmišljeni državi nekje v Aziji, danes smo kot predhodnice svojih ekip pristali pri njih in opravili carinske postopke. Je bilo tako realistično, da me je bilo na trenutke kar strah, tako zelo so se igralci vživeli v svoje vloge! Ko so me recimo na carini spraševali, ali imam kaj prepovedanega, sem seveda takoj odgovoril, da ne, carinik se je pa v škarje zapičil, ki so bile v kovčku s pisarniško opremo. In pokazal na zid, kjer so bile na plakatu narisane škarje, na deblo prečrtane z rdečo. Je ponudil, da jih lahko prinesem v državo, če plačam kazen 50 eur, a sem mu odvrnil, da tako zelo jih pa ne potrebujem in jih je zaplenil. Pa v temnem prostoru, zadušljivem, me je obravnaval kot vohuna. Ko si navajen na Schengen, je to kar stresna izkušnja, pa čeprav gre za vajo! Šele ko sem mu pokazal zaprosilo za pomoč njegovega predsednika in potrdilo moje vlade, da sem usposobljen pomagati, so me spustili v državo. Kjer sem se dobil s tudi dodobra izmučenim Erkijem in skupaj sva odšla po prve informacije h kolegom iz EU, ki so prišli malo pred nami. Povedali so nam, kar so vedeli in predlagli, da zamenjava (monopoli) evre v lokalno valuto, tukastanske simrije. Sva v menjalnici zamenjala 500 eur, ki nama jih je za na pot dala najina vlada in tukaj se je pa moj prijatelj izkazal kot zelo trd pogajalec. Je cenkal za par centov gor in dol in ga sploh ni zanimalo, ko mu je človek razlagal, da ne more bolj popustit, da ima 12 otrok, ki jih mora nahranit! Sva se potem z lokalno valuto odpravila na tržnico, kjer dobiš tudi ogromno zanimivih informacij od lokalcev, ki najbolj poznajo situacijo, a midva jih nisva dobila. Sva hotela kupit sim kartico za telefon in dva zemljevida, a nama ni šlo. Erki ima poseben sistem za barantanje. Ko je prodajalka zahtevala 400 simrijev, ji jih je Erki ponudil 11! Tudi ko je prodajalka, na robu živčnega zloma, po pol ure spustila na 300 simrijev, ker ima tudi kup otrok za nahranit in nižje pač ne gre, je Erki prišel šele na 12! Da tista zemljevida itak nista vredna več ko pol evra, da sim kartico bova pa poplačala, ko jo bova uporabljala! Itak nama je taksi do štaba ušel, ko je barantal, da bi pa moje škarjice odkupila, ki so se začuda tudi tam znašle, ni hotel pa niti slišati! Da bova tudi brez njih zmogla …

V štabu, kjer sva končno prišla do kompjuterja in začela z delom, me je pa totalno fasciniral, ko je ocenjevalcem vaje, trenerjem in certifikatorici zaupal, da je virtualni operativni center, v katerega vsi vnašajo informacije na vseh misijah po svetu, en navaden drek in da bi on samo s par popravki vse supaj lahko izboljšal do nezavesti. Se je en ocenjevalec iz Danske celo strinjal z njim in mu predlagal, naj piše Združenim narodom, Erki ga je pa mirno vprašal, če ima morda kakšen mail, kamor mora pisati. Jap, očitno pomaga, če za zajtrk jajčka u trdo kuhana lupiš …

Ampak najbolj me je pa presenetil, ko je v času kosila, ko so nam želodci že krepko krulili in sta se pojavila dva “lokalna” prodajalca sendvičkov, pijače in kave in sem prvi sendviček, ki je bil velik ko luknja v mojem zobu, v hipu pojedel, kar dolgo razmišljal, ali mi kupi še drugega ali ne. Ker tiste monopoli papirčke lokalne valute je imel samo on kot vodja ekipe!

Okej, za drugo kavo, ki sem si jo privoščil, ni pa nič nergal, ker ve, da brez nje pač ne morem, pa potem, ko je odšel na brifing, mi je tudi stisnil 100 simrijev, če bo kofetar kaj mimo hodil, a mi je vsaj desetkrat zabičal, da moram dobiti njegov podpis …

Najhuje od vsega je pa to, da je sicer glavna certifikatorica za našo novo enoto sicer slišala, da sem jaz slavni pisatelj, kar je lahko samo plus, saj se ji očitno niti sanja ne, kaj to pri nas v naši žepni državici sploh zares pomeni, torej nič, ampak to, da so med ocenjevalci tudi slovenski strokovnjaki. Njih pa itak ne moreš zblefirat! Enega od njih videvamo po televiziji, pa ne med kroniko, da ne bo pomote, drugi je podpisan na vseh dokumentih, kadakoli operiramo v tujini, dva pa vse živo, kar se v Sloveniji in tujini ukvarja z reševanjem, uči in usposablja, kako naj to počnejo. Tle nimaš potem res nič za okrog prenašat, kar Erki sicer ni storil, se je pa drugače izkazal. Nezadovoljen z informacijami, ki so nam jih posredovale lokalne oblasti (v skladu s scenarijem, kakopak, ki je po mnenju poznavalcev dokaj realen), je kar vsem povedal, da na takšen način se pa ne da delat in da bomo naši nastajajoči enoti naročili, naj kar doma ostane. Evo, priznam, še celo meni se je malo zaletelo, pa potem sem se nekaj časa izmikal trenerjem in inštruktorjem, predvsem slovenskim!

Sva potem seveda zvečer v Erkijevi sobi malce bolj garala, da popraviva vtis, ker jutri bo šlo pa zares, jutri po scenariju naša enota pride in bo rokenrol. A sem prepričan, da brez napakic ne bo šlo, nisva vsega obdelala, me je prej iz sobe vrgel. Sem se igral z njegovo hotelsko kartico in nekaj pokvaril, tega pa moj prijatelj ne tolerira …

 

 

497 m! #$%*!&#!

Jamarji se prvomajskih praznikov veselimo. Saj večinoma je potem razočaranje, ker mora večina namesto v jamo potem z ženo na morje ali v toplice, nekaterim pa vseeno rata na kakšen tabor odpraviti se in se potem umazani, utrujeni in v podpludbah ob ognju razumevajoče hihitamo sporočilom kolegov, ki z morja sporočajo, da se imajo kar okej na plaži …

Jasna, Klemen, letošnji jamarski tečajnik Tomaž in jaz smo se k Čaganki odpravili že v četrtek zvečer, da vse pripravimo. Letošnji tabor je obetal biti zelo slabo obiskan, vreme je namreč že zelo poletno, a nas to ni motilo. Imamo razumevajoče može ali žene. Večina se jih je res opravičila, da morajo z družino na morje, ker če gredo na tabor, bodo domov prišedši imeli pred vhodnimi vrati spakirane vrečke (ne za na morje), pa jim nismo dosti zamerili.

V petek zjutraj se je pri bivaku nabrala cela truma jamarjev reševalcev pripravnikov, ki so pod budnim očesom inštruktorja Erkija v Stropnici vadili reševalne tehnike. Celih 12 ur! Z vmesnim enournim odmorom za kosilo, ki ga je pripravila Jasna. Pasulj v kotlu. Je bil dober, pustimo ob strani, kako zelo je bil potem ponoči bivak napihnjen!

Užival sem, kako zagreto so trenirali in kar niso hoteli končati, zmagovalka je bila pa Matjaževa Katarinca, ki je pri razopremljanju jame ven prinesla tudi vse matice iz fiksov. Ki morajo načeloma ostati v steni, ker drugače naslednjič smeri pač ne moreš opremiti …

Saj je hotela kar takoj nazaj dol, da bi popravila, a ker je bila že pozna ura in je bilo na kurišču že dovolj žerjavice, smo se dogovorili, da bo popravljala naslednji dan. Pa itak ni bila ona kriva, je le upoštevala navodilo inštruktorja JRS Erkija, ki je nekomu drugemu naročil, da naj ven pobere tudi matice. Erki se namreč enostavno ne zaveda, da njegovega sofisticiranega humorja ne razumejo vsi …

Nad žerjavico so mesnine zašvicale šele krepko po deseti uri zvečer, malo pred polnočjo, ko smo si glavno lakoto že potešili in sem na rešetko vrgel zadnjo rundo čevapčičev za desert, se je pa iz bližnje jase oglasil jelen. Kakšnih 16 utrujenih jamarjev nas je sedelo ob ognju in seveda smo tistega jelena takoj začeli provocirati, beštija se je pa brez strahu bližala in glasno rukala, medtem ko so pod njenimi parklji pokale debele suhe veje. Ma nas ni bilo strah, nas je bilo preveč in smo tisto beštijo prav navdušeno kibicirali, ko se je pa približala že na dobrih 20 metrov in še kar rulila, se je pa vseh 16 svetilk na glavah prižgalo na največjo moč in posvetilo v isto smer. Jaz sem tiste čevape nad žerjavico še vahtal in je bilo nekaj adrenalina, priznam, strahu pa v bistvu ne, bi zver morala priti mimo veliko ljudi, preden bi me dosegla, a ko sem s kotičkom očesa opazil Matjaža, kako bodri svojo Katarinco, da ni nič hudega (pri tem je pa kakopak pazil, da je bila njegova izvoljenka med njim in beštijo!), stala pa sta najbližje bivaku (jaz sem bil pa tam pri ognju najbolj oddaljen od relativno varnega zavetja), mu ta očitno ni povsem verjela in je malce trznila, stopila bližje stopnicam, ki vodijo v barako. Pri tem je seveda za sabo malce potegnila še Matjaža, ki se je skrival za njo, kakor da jo bodri, to je bil pa za moje možgane signal, da je čas za akcijo! In sem skočil čez tiste čevape in se med vsemi tam stoječimi prvi prebil do vrat. Še celo Klemi ni bil tako hiter kot jaz, kar sem si štel za znamenje, da sem pa res softič, če sem pobegnil pred njim, a Klemi je zdaj vojak in ni zbežal. Je pa res, da je edini imel v rokah sekiro in je potem junaško pojasnjeval, da je bil njegov operativni načrt akcije enostaven – medved bi skočil med nas, trgal enega ali dva ali tri jamarje, Klemi bi pa takrat dobil dovolj časa, da bi zamahnil s sekiro. Po kom bi v tisti gneči udrihal, se sicer ne ve, ampak načrt je bil drugače povsem brezhiben!

Naš letošnji jamarski tečajnik Tomaž, ki je v jami najbolj švical in kombinezon premočil od znjotraj navzven, je v temo stopil, da bo zver prepodil, ko so nanj s hrbta skočili trije Krkaši, Leopold, Jani in Žan, je pa menda tudi on krepko črtico potegnil v spodnjice! V zahvalo so dobili vsak svoje pivo, malce prismojenih čevapov pa ne, ker se je enkrat vmes proti domu odpravil Grdin,  so naslednji dan odhajali na morje, in so ga zaparkirali. Je trobil tam s ceste ko pobesnel, mi smo pa razmišljali, če ga je kakšen jelen ali kaj napadel, ravno ko smo jamarskim kolegom za trud hoteli čevape postreči, je pa eden izmed njih ugotovil, da so ga verjetno zaparkirali.  In so se odpravili. Mi pa tudi, nasednji dan je bil tudi poln jam namreč …

Že navsezgodaj sta se Cvelbi in Čuk odpravila v prvi bivak v Čaganko, da ga na novo oskrbita s plinom, kavicami in čaji, Citrar in Rok sta zdrknila na dno v Kalahari (ker sta edina dovolj suha, da tam garata), Matjaž in Katarina sta odšla privijačit tiste matice in nato v Dojno katedralo, Klemi, Jasna, Tomaž in jaz smo se pa v Srnice odpravili, kjer nama je s Klemijem zadnjič vrvi za zadnje brezno zmanjkalo. Tomaža je najbolj zanimalo, ali bo on sploh lahko šel v jamo, ko je še pripravnik in če morda zanj ne bo preozko, a sva ga s Klemijem tolažila, da sva razširila za tovornjak. Ko smo se noter guzilo, sva se pa s Klemijem samo spogledala, sva imela oba očitno napačno v spominu, da sva bila s širjenjem bolj pridna! A mu je šlo, čeprav je krepko pipo v telesu odprl in je teklo iz njega, ko da je narejen samo iz vode! Smo se spustili v zadnje brezno, ki je na globini 68 m jamo zaprlo, smo pa potem odkrili nadaljevanje kakšnih 20 m više. In čeprav je meander prepihan do nezavesti, je tako ozko, da sem se komaj prebil do prbega ovinka pokukati, kjer je potem pa samo še ožje naprej, a Klemi je do tam vseeno pustil opremljeno, bomo še tlakovali tam …

Ker čas v jami drugače teče, ko se človek zabava, smo le par kofetov v najboljši bistriški gostilni spili in se vrnili k bivaku, da smo nekaj pojedli, prvi so pa že začeli iz Čaganke hodit. Zadnja sta ven pokukala Citrar in Rok, z novico, da Kalahari gre, a da je ozek za popizdit. In če to rečeta dva takšna telesno razbacana junaka, potem to res pomeni, kar pomeni – ozko je za popizdit! Brez glasovanja smo soglasno sprejeli sklep, da bosta tja hodila delat le onadva, potem smo pa seveda pozno v jutro modrovali ob ognju. Ljudje so se pa menjavali. Eni so odhajali na morje, drugi so prihajali z morja, eni so pa prek sporočil z morja spraševali, kaj počnemo, kaj smo naredili in da se imajo tam kjer so super …

V nedeljo zjutraj sta se na dno odpravila Klemi in Anži, Miha je z Niko odpiral novo, nadvse prepihano jamo, Jasna, Dejan, Tomaž, Tanja in jaz smo se pa v Čaganko malo telesne obloge odločili zmanjšati. Tam nekam do 100 m globine. Tomaž, ves navdušen, bi šel še kar naprej, a smo ga bolj izkušeni jamarji zabrzdali, ker vemo, da dol gre u izi, je pa potrebno potem še ven priti. In je spet pipico odprl, ko je Anžičeve rekorde prihajanja iz Čaganke podiral a je bil, ko je na večerni sonček pokukal, še vedno navdušen. Smo končno lahko še hladilnik uredili (majhna jamica pri bivaku, kjer je temperature ves čas prijetnih 7 stopinj) in je mrak padel. Ko je ugotovil, da ga tudi mišice, za katere sploh ni vedel, da jih ima, bolijo …

Zveze z globino nismo imeli, se je namreč vox, torej jamski telefon pri spodnjem bivaku, pokvaril, a nas ni skrbelo, Anži in Klemi sta nadvse izkušena jamarja. Nameravala sta delati celo soboto, prespati v bivaku, potem pa v nedeljo počasi ven in smo šele v nedeljo dopoldne malce živčni postali. Pa ne zaradi skrbi, da se jima ni kaj zgodilo, bolj zaradi firbca, ali smo končno prebili magično mejo 500 m globine!

Je nismo! Merilnik je na točki, ko rov do stropa zalije voda, pokazal 497 m! In je bilo takojci jasno, zakaj smo se zadnjič skoraj zastrupili (no, ne skoraj, smo se!). Sta vse pospravila, kar je bilo za pospraviti in se odpravila v Kalahari, kakšnih 50 m višje, kjer je drugo nadvse prepihano in obetajoče nadaljevanje in tam garala. Pa ne v Citrarjevem rovu, sta našla malce bolj prijazno možnost, ki zaenkrat obeta, da nam dela še ne bo zmanjkalo!

Je pa Grdin, ko sem mu na morje sporočil, da se je Čaganka zaprla, takoj poslal nazaj vprašanje, ali smo na delovišče poslali Klemija in Anžija, ki sta zaprla tako Južni rov kakor kamin Game over in ko sem mu potrdil, je sporočil, da bo že kar tam nekje v toplih krajih začel nemudoma trenirati, da greva dol midva. Sem tudi jaz nemudoma začel s treningom. Bom za začetek en maraton najprej prehodil. Saj mi kar gre, priznam, moj trenutni rekord je približno mesec in pol. Če računam, da na sprehodu s kuzlico naredim kakšen kilometer in pol v švoh urici …

Kakor koli, je packa Čaganka zobe pokazala in ni dala, a bomo vztrajali. In, ja, lahko bi zapisali, da je globoka 500 m, saj kdo bo pa šel preverjat, a iz inata ne bomo!

Odnehanje

Ko v deželo pride toplo vreme, se tudi pri naši hiši začne obdobje dela ko na kakšni srednjeveliki kmetiji. Pa saj se zdajle čisto zares ne spomnim vseh opravil, ki padejo name, mi boste morali verjeti na besedo, da res obstajajo. Ampak eno pa lahko naštejem, zadnje, ki mi je kratilo spanec – čiščenje terase. Vsako leto jo moram pred zimo oprat in namazat z oljem, enak postopek me potem čaka naslednjo pomlad. Pa saj to nek velik mater niti ni, priznam, oziroma naj ne bi bil, a sem par let nazaj (po ženinih očitkih, čeprav sem skoraj prepričan, da niso utemeljeni!) deske premazal z napačnim oljem. No, ne napačnim, saj znam kupiti pravo olje, tako zelo neopravilen pa le nisem, le pokvarilo se je menda. Spet, po ženinih neupravičenih očitkih, je nekdo pravo olje sicer kupil, a se ni takoj lotil dela in se je potem tisto olje menda kar dolgo na soncu cmarilo in postalo žoltavo (ali kakršen je pač pravilni termin).

Dobro, čisto možno je, da se je tisto olje res pokvarilo, ker je predolgo stalo na soncu, a sem skorajda prepričan, da se dela pač nisem lotil takoj, ker sem pač delal kaj drugega, še bolj pomembnega, olje bi pa lahko tudi moja predraga pospravila v senco, ne?! Je pa res, da je bila pa moja napaka, da sem les s tistim oljem potem kompletno premazal, čeprav je smrdelo, da ni za povedati. Sem pač ko pravi možak stisnil zobe in potrpel, kaj sem pa hotel. Jaz ne odneham ob prvih težavah!

Dobro, pa to niti niso bile težave, na srečo je terasa zunaj in sem kljub smradu vseeno tu in tam kakšen svež vdih zraka uspel uloviti, da nisem konec storil, težava se je pokazala potem, ko sem čez par ur poskusil odvečno olje, ki ga les ni vpil, obrisati. Se ga ni dalo. Ali sem pa prehitro odnehal, kakor trdi moja predraga soproga, čeprav tukaj so mnenja deljena. Jaz sem skoraj prepričan, da se ga ni dalo in se je potem na tisto olje, ki ga nisem dobro obrisal (po soproginem prepričanju) prijela vsakovrstna umazanija. Ma, okej, saj umazanije okoli naše hiše ni pravzaprav, ampak v enem letu je že cvetni prah dovolj, če vprašate mene. In so bile deske potem res kar umazane, ampak dobra plat vsega skupaj je pa bila, da smo to bolj ko ne kakšno leto sami gledali, saj so se obiski zmanjšali za 9 desetin, malce sumim na smrad tistih desk, če že moram s prstom na vzrok direktno pokazati. Prepričan pa povsem nisem, kakopak.

No, po kakšnem letu je smrad minil, umazanija se je pa na deske prijela kar dobro, verjetno je moje vsakoletno premazovanje vsega skupaj malce pomagalo, da je zadeva postala permanentna.

Ja, me je malo motilo, ne morem tajit, predvsem bolj ko ne občasno drkanje preljube soproge, da kakšno mamo in sem že lani poskusil, pa obupal. Visokotlačni čistilec ni pomagal, drgnjenje z drateno gobico je bilo pa preveč mukotrpno in zamudno, plus tudi ni dalo nekih rezultatov, da bi vztrajal.

In je letos lepo vreme prišlo in čas, da se uredi terasa in v bistvu sem se že pri prvih pomladanskih kavicah na terasi odločil, da se kaj dosti s čiščenjem terase nima smisla ubadati, ker itak ne bo nobenega vidnega rezultata in bi pri tem ostalo, če ne bi napravil totalno začetniške napake. Za katero še danes ne vem vzroka, kako je pri vsej moji izkušenosti in letih in modrosti sploh lahko prišlo!

Namreč, me je predraga poprosila, če bi jo lahko odpeljal nekam tja proti Celju, kjer je bila njena prijateljica v termah, da se ji za en teden pridruži pri razvajanju, ker nerada vozi na dolge relacije, jaz pa, namesto da bi nemudoma avto zakurblal in s prižganim motorjem čakal, da pride iz hiše, sem ji mrtvo hladno prevoze org predlagal. Pa bumbar še kar vztrajal, da ti prevozi org so super, par evrčkov stisneš in te peljejo, kamor želiš, čeprav je imela bogica moja žena vse lase že pokonci in vso barvo z obraza je izgubila!

In, ja, ko kaj takšnega ušpičiš, se moraš oddolžiti. Ker sem itak prav kronološko dobil pod nos, kdaj sem ob treh zjutraj skočil po tistega prijatelja, ki mu je bencin zmanjkal pri Zagrebu in kdaj po tistega v Benetke, ko je njegovo letalo pristalo ob štirih zjutraj!

Nič, terasa se bo leto očistila u nulo, sem se odločil. In ko se nekaj odločim, to tudi udejanim. Dobro, pravilneje bi bilo reči, da to tudi začnem udejanjati, a kaj bi cepidlačili. Sem od očeta privlekel parni čistilec, ker para je pa za maščobe zakon in olje je kakopak maščoba. Sem zadevo zakurblal in itak ni delala in preden sem očeta poklical, da kaj mi pokvarjene stroje posoja, sem ga na hitro še celega razstavil in šele ko je bila zadeva že v prafaktorjih, še glavno stikalo za izklop opazil. Na srečo sem zadevo sestavil prav in je potem delovala in ko je iz cevke prva para prisikala, je bila sicer že debela tema, a me to ni ustavilo. Sem zdrgnil dve deski u nulo, sibirski macesen, ki je bil prej črn, je spet zasijal v svoji živo oranžni barvi. Prav stopil sem se od navdušenja, vam povem. Sem se lotil tretje deske, ko me je od zadaj zadel sinov privoščljiv glas: Mami pravi, da boš odnehal pred koncem!

Se mi je prav zafržmagalo, priznam, in sem skočil pokonci in odvihral v dnevno sobo. Da kaj mi to moralo zbija, ko jaz pa (skoraj) nikoli ne odneham! A me je samo mirno vprašala, koliko desk sem očistil v treh urah. In sem ponosno priznal, da dve in pol. Da nista več črni temveč lepo oranžni ko prvega dne!

In je kot zmagoviti konec argumenta le dodala, da desk je pa 37, od tega polovica za pol daljših od teh dveh in pol, ki sem jih že očistil.

Sem samo prhnil čez nos in se spet lotil čiščenja, iz inata še bolj zagreto ko prej, čeprav me je hrbet bolel, da ni za povedat, med drgnjenjem sem pa potem vseeno začel malce računati. Pa mi ni vzelo veselja, zanalašč ne, sem potem par dni drgnil, ko da sem plačan, a ko sem prišel do polovice, sem hodil sključen, ko da imam res toliko let, kolikor jih imam!

In sem, priznam, zadnjo tretjino bolj na hitro počistil. Saj bi se bolj potrudil, res bi se, pa imamo tečaj za jamarja reševalca pripravnika in v klubu tečaj za navadnega jamarja pripravnika, al nimam časa se tam z eno teraso ukvarjat! Pa trava, ki sem jo pred par dnevi prvič s takšnim veseljem pokosil in sem kar dva kofeta enega za drugim spil sredi vrta, da sem jo lahko, sveže pokošeno bolj neposredno občudoval, je, nesnaga nesnažna, že zrasla, da bo spet potrebno kositi!

Sem torej dopoldne, ko ni bilo nobenega doma, zadevo še z visokotlačnim čistilcem do konca zdrgnil, kolikor sem lahko, še malo s paro podrkljal ter potem komplet z oljem namazal. Ki sem ga šel tisti dan kupit in je v hladilniku čakalo, da pride na vrsto!

Po eni uri sem nato zadevo krepko zdrgnil ter obrisal in je ko noč in dan naša terasa, prav ponosem sem bil na opravljeno delo. Še celo moja predraga je pozabila na tisti jebeni prevozi org, le tamali, ki nima prav nobenega spoštovanja do starejših, je s prstom pokazal nekaj ne povsem oranžnih delov in dodal, da je imela mami torej prav. Da bom odnehal.

Saj bi mu eno vzgojno okoli ušes, čeprav tega ne počnem, a ko sem zaštartal, mi je malo drselo, ker očitno nisem povsem dobro obrisal in mi je ušel …

 

Zakaj?

Danes sva se s Klemijem spet zapodila v Srnice. Kljub pomladanskemu sončku sem bil malo vseeno v strahu, ko sva dobrih 10 dni nazaj s sestro trapljala tam okoli, je bilo na cesti še vedno 20 cm snega.

A tokrat o snegu ni bilo ne duha ne sluha. Itak, saj je zunaj ne pomlad, poletje, se mi je že začelo kolcati po mrazu! Jamo sva z lahkoto našla, saj je pred njo že za mali kamnolom nametanega kamenja. Ko sva se preoblačila in sem opazoval tisto kamenje, ki sva ga ven že zvlekla (preden se je jama toliko odprla, da sva ga lahko metala v notranje brezno, ki je dovolj prostorno), me je prešinilo, kaj neki si o nas jamarjih mislijo lovci, ali gozdarji. Klemi je takoj ustrelil, da si ne mislijo, ampak vedo, da smo ubrisani, jaz sem pa prepričan, da jim takšen kup kamenja vsaj kakšen dan ne da spati, ko ga zagledajo. So zagotovo prepričani, da mora biti pod zemljo kakšno zlato ali vsaj zaklad, ker zakaj bi drugače nomralen človek garal ko črna živina?! Če bi kakšnega Kelemendija najel, da ti v takšnih pogojih pred hišo kaj takšnega naredi, bi ti račun zasolil, da bi te peklo do neskončnosti. Pa še kakšno društvo proti mučenju živali bi se v hipu oglasilo, da kaj mu bogecu delamo!

No, Klemi ni kaj dosti razmišljal o tem, se je takojci v luknjo zapodil, saj mu je bilo že zadnjič jasno, da tokrat bova prišla v brezno. Res ni kaj dosti razbijal, ko je že začel vpiti, naj prinesem vrv in opremljevalno torbico. Sem ubogal, a ko sem si ogledal vhod v brezno, plus že na poti do tam sem ves prešvical, ves ubog in okrogel po zimskem spanju, sem ga prosil, naj malo bolj razširi vse skupaj. Se mu ni ljubilo, se je videlo, a ker smo tudi v letos v klub dobili nekaj novih tećajnikov za jamarje pripravnike, sem zaigral na to karto. Da jih bomo tudi v to jamo morda peljali, da vidijo, kako se nove jame delajo in bo za nove jamarje pa to morda res le preozko?!

In je potem tolkel še malo, zaradi mene verjetno ne bi. Plus vrv sva tudi po pravilih napeljala, za vsak slučaj, če bodo šli tečajniki not. Ponavadi samo okoli kakšne skale ali kapnika in dol, ko firbec vleče naprej, tokrat sva naredila pritrdišče že pred breznom, da se človek lahko varno prebije do vertikale, tam pri spremembi smeri je pa celo dva zacmaril, kakor pravila velevajo! Se je počasi spuščal kakšnih švoh 30 m v globino in sproti čistil brezno, torej s sten metal dol razrahljano kamenje ali razbijal nevarne luske, da je pokalo ko na solunski fronti. Ko je pristal na dnu brezna, mi je nekaj vpil, a nisem razumel, šele ko sem se spustil dol, sem poštekal, kaj mi je sporočal – vrv je bila malenkostno prekratka! Pa kaj bi to pri novi jami, ne moreš kar končati 2 metra nad tlemi brezna, v dvoranici v prelomnici, ki izginja nekam za ovinek in priti naslednjič z več vrvi! Sem se nekako tudi jaz izpel kar v steni in se prebil na tla (za gor je bila pa potem pa druga pesem, a kdo bi že takrat mislil na vrnitev!), Klemi je za ovinkom že razbijal proti novi vertikali. Kamenje je veselo in bobneče padalo kakšnih 15 ali 20 m nižje, dvakrat sem se celo sam podal na ozko delovišče. Saj se mi čisto zares ni ljubilo, a je prijatelj vztrajal, takšna so pravila. V jami je ponavadi mrzlo, plus moker in blaten si in te edino delo ogreje, zato se moraš na kladivu in špici ali vrtalniku menjati, a tokrat mi je bilo čisto okej. Prav prijetno mi je bilo kaditi in poslušati nerganje prijatelja, da je on že pred leti nehal kaditi, ker to ni zdravo, ko pa z mano po jamah hodi, pa kadi. Samo je nehal nergati, ko sem rekel, da mu bo par čikov pa zaračunal …

Sva prehod v novo brezno razširila, da se človek lahko spusti dol, a ker nisva imela vrvi, sva pač odsvinjala ven. Na sonček. Pa ura je bila že pet popoldne, v želodcih nama je krepko krulilo. In, ne, nisva delala dveh šihtov, le kakor je Klemi že med potjo proti jami ugotovil, sva klasično jamarsko akcijo udarila, kadar sem jaz poleg – ob 12h sva šla šele v jamo …

Ker sva bila blizu čagankarskega bivaka, sva si še ene čevape tam privoščila, potem pa domov. Klemi že razmišlja, kdaj si bo dopust vzel za pokukati v nadaljevanje, jaz si pa dopusta na nesrečo ne morem vzeti in bom moral z njim …

Proteus 2018

Jap, leto je naokoli, spet so prišli novi tečajniki za jamarske reševalce pripravnike. Kar 12 jih je letos. Letos smo začeli z novim načinom, nič več se ne dobivamo ob sobotah, temveč začnemo že v petek proti večeru in končamo v nedeljo zvečer, kar pomeni matranje od jutra do pozno v noč. Je bilo kar naporno, predvsem za tečajnike, a tudi inštruktorjem ni bilo prav enostavno. Jih je Erki v petek zvečer recimo na vse možne načine poskušal uspavati s predavanjem, pa mu ni uspelo. Letos sta na tečaj prišla pa tudi moja prijatelja, Klemi in Grdin, in seveda tudi meni ni bilo zelo enostavno. Ko sem tečajnikom recimo meril čas, ki ga potrebujejo za premaganje srednje zahtevnega poligona in se je vanj zapodil Grdin, sem bil z njegovo spretnostjo in hitrostjo kar zadovoljen. Pa saj konec koncev sva kar nekaj debelih ur v Čaganki skupaj zapravila! Sem spodaj debatiral z inštruktorjema in sploh nisem na štoparico gledal, šele ko sem nad sabo zaslišal sopenje in globoko dihanje, sem poškilil, kaj počne prijatelj. Je nekaj zaštrikal in kar zakampiral na napeti prečnici, meni je pa nerodno postalo. Je zadevo potem nekako rešil še v kulturnem, ne pa v rekordnem času in mi kasneje pojasnil, da če bi se nazaj spustil pol metra, bi lahko zadevo popravil v treh sekundah, samo da mu je bilo nerodno, da bi hodil in nazaj, da kaj bi si pa inštruktorji mislili …

Mu pa ni bilo nerodno enega tihomirja spustiti v delovni skupinici pri sistemu dvojnega škripčevja, ki jo je vodil sam komandant Walter. Ko so vsi hlastali za zrakom, ga je komandant kar stran poslal, in je šel, kaj je pa hotel, ga je itak narava urgentno poklicala, samo je potem, ko je nazaj prišel, povedal, da se mu delovanje jamarske službe sploh ne zdi logično – njega, ki ga spohal, so za kazen poslali na svež zrak, ostali so pa za nagrado v smradu ostali …

Moram priznati, da sem bil kar živčen, ko sem tanove od spodaj opazoval, kako so se spoprijemali z novimi manevri, kar sploh ni mačji kašelj. Še posebej, če veste, da sta najmanj dve življenji odvisni od njihe spretnosti in skoncentriranosti! Saj je bil pri vsaki skupini inštruktor, to itak, a vseeno, nad novimi veščinami navdušeni so šibali gor in dol, da jih je bilo prav veselje gledati …

Klemi mi jo je zakuhal pa gor v gozdičku, kjer smo trenirali tirolko in vpenjanje nosil na napeto vrv in ker nismo bili v steni in ker se je lih vrnil s smučanja, je kar čelado dol dal, mu je bilo bolj vroče od ostalih. Je seveda izstopal ko Kitajec med Japonci in sem diskretno pristopil do njega, ker je lih moj prijatelj in ker sva v istem klubu, da ne dela sramote in ga na to opozoril. A kaj, ko sva že predolgo skupaj in sem malo pozabil, kako moram z njim, ker kaj imam jaz njemu za govorit. Sva enkrat v Čaganki opremljala novo smer in je zabijal fiks v skalo, jaz sem se pa poleg njega po popku praskal. Sem opazil, da ga je že skorajda pregloboko zabil, da ne bo prostora še za rinko našravfati in sem ga na to opozoril. Da bo dovolj. In se mu je na obrazu pojavil nek trmast izraz, da kaj bom jaz njemu govoril in je še dvakrat iz inata udaril po fiksu in seveda je šel pregloboko. Ker pa v vrtalniku ni bilo več energije, firbec je pa bil, kaj je naprej, sva rinko privijačila gor le za pol milimetra in je držala le zaradi najinih pobožnih želj. Sva se spustila in dol in gor in je držala, samo najbolj hecno pri vsem skupaj je pa bilo, da smo se potem po tisti s pobožnimi željami pritrjeni rinki spuščali še dve leti, dokler nekdo od pametnih ni opazil in zavrtal novo pritrdišče. Dobro, saj jaz sem to stokrat opazil, ko sva s Klemijem dol hodila in mu to vedno tudi pod nos popopral, ampak popravil pa nisem …

Torej, sem ga opozoril, naj si natakne čelado, ker je bil edini brez nje, pa je zatrmulil, kakopak, kaj imam jaz njemu za govorit, da če mu bo nebo dol padlo al kaj. In sem potem posegel po najbolj drastičnemu posegu, kar jih premorem – zatožil sem ga komandantu: Walter, Klemi pa noče čelado na glavo dat! In je potem ne glede na to, da sem na Proteusu jaz šef, Klemi v sekundi imel čelado na glavi, ko ga je komandant samo pogledal, mene je pa potem še pol ure gledal ko špeckahlo …

Pa gospodar Mur je bil tudi malo nejevoljen zaradi mene, so me gor poslali kavo skuhat, ker sem se edini po riti praskal. Sem jo skuhal, dobro, saj to pa res znam, a z napitkom potem nihče ni bil zadovoljen, ko sem ga dol prinesel, da so si ga spili med kratko pavzo. Da je preveč vodena pa to. Kar je bilo verjetno res, sem se namreč, ko sem kavico skuhal, gor malce z Markom Z. zaklepetal v prijetni senčki in sploh nisem opazil, da sem med najino res kratko debato spil skoraj polovico skuhane kave, tako da sem moral potem skoraj liter vode doliti v pisker, preden sem ga odnesel čakajočim …

Pa zapletov je bilo še kar nekaj, čeprav vsi niso bili povezani z vajami reševalnih manevrov. Med vsakodnevno vožnjo v steno pri Lipici je recimo Grdinovo profesionalno fotografsko deformirano oko opazilo čudovito naravo in ker si je pred kratkim nabavil dron, je seveda prišel na čudovito zamisel – da bo posnel kolono jamarski reševalskih kombijev, kako se peljejo proti steni, potem bo pa še malo akcijo v steni posnel in bo filmček. Kar je vse v redu in smo se mimogrede zmenili, a ker zadevi še ni povsem vešč, smo v koloni stali nekje na ozki cestici, preden je on zadevo naštimal, da se je za nami nabrala kolona do Trsta, ko smo končno krenili, dron nas je pa snemal, so se njegove pilotske spretnosti kmalu pokazale kot ne dovolj zadostne za tako zahtevno operacijo. In je zračno plovilce na višini 100 m odlutalo nekam po svoje snemat prečudovito naravo, kolonica je nadaljevala proti steni, z Grdinom sva pa tam nekje v hosti ob cesti čakala, da se Lesi vrne. Na srečo se je …

V nedeljo, ko so tečajniki že kar nekaj znanja osvojili in skakali gor in dol že ko profesionalci, so pa nenadoma telefoni zaropotali. Je zacvililo, ko da je kje v bližini požar in vsi inštruktorji, vključno z mano, smo začudeno brskali po žepih in frdamane napravice iskali. Na Kaninu se je sedežnica zaustavila in ker JRS rešuje ne le iz jam, globeli in sotesk, temveč tudi iz žičnic, je prišel poziv na intervencijo. Murček, ki se je prvi dokopal do telefona in prebral, za kaj gre, je ukazal, naj tečajniki, ki so bili ravno sredi manevrov, vse skupaj pospravijo in v njegovo premično skladišče odnesejo. Da bomo šli. Sem jih opazoval pri tem in so se mi kar malo zasmilili. Adrenalina so imeli že tako več ko dovolj, ko so samo manevre vadili, zdaj pa še to! Na srečo na žičnici ni bilo veliko ljudi, konec koncev je v deželo prišla pomlad in komu se da še po snegu skakat in so žičničarji kar sami lahko rešili, mi pa smo nadaljevali z učenjem do poznega popoldneva.

Vedno znova me preseneča, kako hitro ljudje napredujejo, ko je volja in želja in tudi letošnja generacija je takšna! Iz “navadnih” jamarjev so se v le slabih treh dneh spremenili v pripravnike za reševalce. Kljub utrujenosti so jim obrazi žareli od navdušenja,  tudi potem, ko sem jim povedal, da je bilo naše uvodno druženje le igračkanje v primerjavi s tistim, kar jih še čaka …

A brez nesreče žal ni šlo. Na koncu, ko smo se vsi preoblekli in še zaključno analizo naredili, sem jih pred slovesom še opozoril, naj se doma malo za klopi pogledajo, da je Grega enega že izvlekel iz kože na nogi. In me je prav fasciniralo, kako so se možaki in dekleta, ki so še malo prej suvereno bingljali na vrveh in dvigali tovariše, v strahu začeli praskati in prestopati. Celo tako daleč je šlo, da se je Boris hotel kar sleči, da ga Toni pregleda, a smo tovrstno nemoralno še početje pravočasno preprečili …

Ob Cankarju

Zadnjič enkrat so mi poslali učbenik za nacionalno preverjanje znanja iz slovenskega jezika. In je notri tudi odlomek iz mojega romana Iskanje Eve. Ubožčki bodo torej še naprej brali knjigo in zagotovo se mi bo kdaj tudi kolcalo, če kakšnemu ne bo šlo in bo mimogrede pisateja preklel …

Ob Cankarju sem pa seveda samo v učbeniku … 🙂