Damijan Šinigoj

Vsake toliko, ko preberemo o kakšnem novem gnusnem zločinu (tukaj seveda ne mislim na sestavljanje vlade ali o čem podobnem!), se človek nehote vpraša, kako je to sploh možno, oziroma kako tega ni nihče prej opazil. Recimo model secka ljudi po tekočem traku in nihče nič ne vidi, za nazaj smo pa vsi pametni. Itak, takšni pač smo. Zadnjič sem opazoval Klemija, ko je že ne vem kolikič spet odhajal od mene z (največjo) vrečo za smeti, polno totalno umazane jamarske opreme in pomislil, da je tole naše jamarstvo pravzaprav en tak osamljen posel. Kakor tisti alpinizem potujočega Nejca Zaplotnika. Ja, že, že, v jami je luštno in veselo, sam potem pa dobiš polno vrečo umazane opreme in si pri pucanju sam. Takorekoč osamljen. Kakor Ivanova mati s krtačo drgneš po kombinezonu in pasu in drugi opremi, poskušaš iz nje zdrgniti vžrto blato in zamaknjeno opazuješ, kako v odtok vrtinčasto izginja ilovica. Dobro, to dela Klemi, ker živi v bloku in se mu jebe, če se par štukov nižje zamaši in z ilovico zacementira odtok, do njega itak ne bo prišlo, jaz sem v hiši in če začepim kanalizacijo, jo moram sam pucat. In to delam potem pred hišo, da imajo še sosedi kaj od tega dreka …

Ja, sem ga zadnjič opazoval, kako se je osamljen in pod silno težo zgrbljen oddaljeval proti svojemu domu in razmišljal, da bi bilo morda fino, če bi kakšni tercialki iz njegovega bloka nekako namignil, da je pa res čudno, da ta njen sosed Klemi vsak teden domov prihaja s težkimi polivinilastimi vrečkami čez ramo in da bogvekaj je noter in da bogvekaj počne potem v svojem stanovanju s tisto kramo, ki jo ima noter in da sem enkrat slišal, da je iz ene takšnih njegovh vreč kri curljala … Ja, to bi bilo mogoče fajn, potem verjetno pranje umazane jamarske opreme ne bi bil več tako osamljen posel …

Danes praznuje naš Tomi. Sem razmišljal, o čem naj pišem, kako naj ga opišem, ker sem o njem itak že vse napisal. Da v enem grižljaju poje največji sendvič, kar ste jih kdaj videli (in to je tudi edini čas, ko je ene deset minut tiho!), da štopa nekam v Mursko soboto, nazaj se pa pripelje z avtomatikom (v enem šusu) ipd ipd. Sem si rekel, da mu bom pač samo čestital, a me je na srečo k Milanu na rojstnodnevno cockto povabil malo prej in se tam pohvalil, da je prvič v življenju loto listek vplačal. Dobro, nič posebnega, veliko Slovencev je to storilo, zdaj, ko je zadeva že na par milijonov prišla, ampak Tomi je to naredil prebrisano. Mi je moral kar ene pol ure razlagati, da sem dojel bistvo in vso globino njegovega peklensko prebrisanega načrta. Verjetno veste, da denar pobaše tisti, ki pravilno obkroži sedem številk. Dobro, to ve tudi Tomi, čeprav je danes prvič špilal zadevo. Verjetno tudi veste, da se kdaj pa kdaj zgodi, da pravilno kombinacijo obkroži več ljudi, kar pomeni, da si potem tudi dobitek deli več ljudi. Pravično, na enake dele. To ve tudi Tomi, a ker je prebrisan in ker vedno misli par korakov naprej, je v vseh devet kolonc vpisal isto kombinacijo sedmih številk. Zakaj je to storil, ko si je pa na ta način zmanjšal že tako majhno statistično verjetnost, da bo zadel? To je storil zato, če bo zadel pravilno kombinacijo in jo bo poleg njega zadel še kdo, bo on dobil večji delež. Ker se bo potem sedmica delila na deset enakih delov in jih bo on pobasal devet desetin. Tist tadrugi zmagovalec naj se pa jebe, Tomiju ne bo noben miljonov po nepotrebnem jemal! Razumete to prebrisanost? Ne?! Mah, saj ni pomembno, to je naš Tomi!

Vse najboljše, dragi Tomažek!

En kup nesrečnih psov pri veterinarju se prestrašeno pogovarja med sabo in deli življenjske zgodbe. En za drugim tam čakajo na injekcijo za uspavanje, ker so ali ugriznili gospodarja, srali v hiši, podili sosedove kokoši in podobno, le velika nemška doga molči. Pa ga povprašajo, zakaj je on pri veterinarju in pes mirno prizna, da je od zadaj naskočil gospodarico, ko se je ta sklonila, da bi nekaj pobrala. Itak je bilo vsem psom jasno, da se za to dobi injekcijo in so ga pomilovali, dokler jih ni pomiril: Ne, ne, nisem prišel po injekcijo, samo krempeljčke mi bodo malo skrajšali …
Na tegale sem se spomnil, ko sem dobil kup sms sporočil, ker sem v prejšnjem postu zapisal, kako se je neka pasja nesnaga vključila v zabavno dogajanje. Kdo da je ta moj frend pa to. Sem vsem povedal, jasno, ker sem resnicoljuben človek, hkrati pa sem vsem tudi napisal, da če se zanimajo za sposojo pudlja, da verjetno ni več živ, ker je bilo to več ko deset let nazaj in psi pač živijo krajše kot ljudje. Če je pa slučajno še živ, pa mu verjetno (za psa) častitljiva starost kakšne pretirane akcije ne dopušča več … Večinoma so spraševali moški, le Mojči je bila izjema, ker je bila edina ženska, ki je poklicala in sem se šele ko je odložila, spomnil, da bi jo lahko vprašal, zakaj potrebuje to informacijo, če želi morda soprogu malce popestriti tisto dvakratletno neolimpijsko disciplino. Tko da zdaj ne vem, Stibrota direkt se pa tud ne upam vprašat, ker je veliko večji od mene, bom pa v prihodnjih dneh opazoval njegovo razpoloženje in javim …
V soboto smo spet odšli na tlako v Čaganko, ki še kar odkriva in razkriva, čeprav povečini bolj sramežljivo. Tokrat smo se od moje hiše začuda res odpravili že ob 9h dopoldne. Par stvari (predvsem klobase in čokoladice) smo še nakupili v Mercatorju v Dolenjskih, tam je Tico vzel še par reklamnih koledarjev. Mi je bilo sicer čudno (čeprav so brezplačni), kaj na jamarski akciji koledar potrebujemo, ker smo itak nameravali še isti dan ven priti, pa je kar pred blagajničarko pojasnil, da so ful dobri za podkurt. Kar se je izkazalo za resnično in upam, da jih bodo imeli skozi vse leto.
Do delovišča smo se spustili kar hitro, ker smo dobra ekipa in to kljub temu, da smo bili kar dobro obteženi, saj so nam v klubu dali tastare baterije, ki niso več tako dobre (naredijo pol manj lukenj) in smo jih morali zato imeti več, kar je v bistvu mogoče še dobro, ker tako vsaj malo treniramo še sproti. Spust v našo najglobljo jamo namreč ni dovolj velik izziv … Spustili smo se torej do meandra, kjer se je Miha že stisnil skozi in pokukal v nadaljevanje (dokler ga ni zaustavila nova stopnja) in tam najprej toliko razširili, da smo se lahko tudi normalni (torej ljudje, ki imamo vsaj nekaj mišic na sebi) prebili naprej. Potrebno je bilo narediti pritrdišče, da zavarujemo spust, česar se je lotil Klemi. Izkušen jamar in vse, a ko sem ga opozoril, da je šravf že skoraj pregloboko zabil v skalo, me je samo pogledal (mirno sem ležal ob njem in kadil, mogoče sem res zgledal pameten, kaj pa vem) in še dvakrat zanalašč udaril po šravfu. Sem mu še bolj mirno povedal, da ga je preveč zabil v skalo, pa se mu je kar para iz ušes pokadila, da kaj ga komandiram in kaj sem pameten, da on že ve, kaj dela, kar se je pa kasneje na moje veliko veliko veselje izkazalo za netočno, ker je sicer lahko dal matico na vijak, a ko je dal na vijak prej še ploščico, ki je nujna za štrik privezat, seveda matica ni šla več gor. Ker je pregloboko zabil vijak … Sem zahteval popolno tišino od vseh in potem ene tri minute moledoval svojega prijateljčka, naj pove, da ne bo nič bolelo in je končno skozi stisnjene zobe priznal, da sem imel jaz prav. Ah, sladka mala zadovoljstva, kar blago erekcijo sem dobil, ki je malo ovirala nadaljnje prodiranje v ozek meander. Ker meander je dolg in zavit in ozek in visok in je napredovanje kar naporno, še posebej, ker smo imeli s sabo ogromno robe, a ko napreduješ po terenu, kjer človeška noga še ni bila, adrenalin poje, radovednost ne da miru in sili naprej. Ožinice smo razbijali le toliko, da smo se zrinili skozi, spuščali smo se kar brez vrvi, ker kar peče, ko siliš naprej, da vidiš, kaj je za ovinkom. A na koncu smo seveda prišli do meandra, kjer se je napredovanje zaustavilo. Jernej se je prvi zarinil pokukat in e nazaj poročal, da menader zavije za 180 stopinj, kjer mu je Klemi takoj oporekal in smo potem ene deset minut o kotni geometriji razpravljali, dokler se nmu ni uspelo ven skobacati, čeprav se je kasneje izkazalo, da meander res ostro zavije in oblikuje črko S. Jernej in Klemi sta se vrgla na delo, S Ticotom sva dvoranico višje malicala. Potem je bilo potrebno novo baterijo prinesti garačema (zelo kmalu) in sva se še midva stisnila k njima in je bilo v tisti dvoranici ful zanimivo, potem ko sta Tico in Jernej začela tekmovati v punkanju. Samo nismo vedeli, da gre za tekmovanje, ker je bil Tico bahav in glasen, Jernej mu je pa ilegalce stiskal za kontro in šele ko smo že skoraj crknili in sem na Ticota pizdil, naj prekine, ker bomo pomrli in nas tam dol zazihr ne bodo rešili še vsaj deset dni in nam bo čikov zmanjkalo prej (edino tega se Tico ustraši), je Jernej priznal, da sodeluje v tekmi …
Izmeno sva prevzela s Ticotom, a nisva dolgo delala, ker sem zlomil sveder. Kar je pomenilo, da se lahko kar vrnemo na površje, saj rezerve nismo imeli. Z nekaj grenkobe smo pojedli vso silno hrano, ki smo si jo pripravili za šesturno oreng garanje (le mandarine, ki sem jih impulzivno kupil pri najboljšemu sosedu, ker menda vitaminov nikoli ni preveč sem odnesel spet ven, ne vem, zakaj), potem pa se pripravili na naporno pot. Hotel sem narediti še posnetek s trenutno najbolj oddaljene točke jame od površja, a mi ni uspelo. Mislim, sem pritiskal na sprožilec fotoaparata, jasno, to mi je uspelo, a toliko neuspelih zaporednih fotk še nisem uspel narediti nikoli v življenju, čeprav sem kričal na manekene, naj bodo pri miru. Ali kdo miži, ali ima roko pred faco, ali izgine iz kadra, ali maha z umazano vrečko … Na koncu sem obupal in naslednjo fotko posnel šele na površju, ko smo z res odličnimi Mercatorjevimi koledarji zakurili še bolj odličen ogenj, na katerem smo spekli odlične klobase za tri mesojedce in posmodili eno jabolko za edinega rastlinojedca, pa še ta je (ko je mislil, da ga ne gledamo) ene dvakrat jabolko malo v mast pomočil, ki je mezela iz klobas …
Ko sem se ob kakšnih štirih zjutraj zlomljen v posteljo kobacal in prebudil predrago soprogo, se je pa pokazalo, kakšno srečo sem imel, ko sem se ženil. Je napol v snu vprašala, kako nam je šlo in sem povedal, da smo kar dobro in dokaj globoko napredovali, dokler se mi sveder ni zlomil, rezerve pa nismo imeli, je bila ful vesela, da jama še gre in je, preden je spet globoko zaspala, rekla, da mi bo kupila dva svedra, da ne bomo še kdaj dol se matrali zaman …

Tokrat ne v jamo za spremembo. Sem soprogo povabil v kino. OK, itak sem škrt in rajši dol povlečem in potem doma pogledam, k lahko na pavzo dam in kadim poleg pa kavo pijem ipd, a Nejko svoj Izlet pazi kakor punčico očesa svojega in ga še nikjer ni za pretočit. Pa sem moral torej v kino in ker je Nejko dve karti zrihtal, sem moral še soprogo na novomeško premiero odpeljat. Kar po moje ni nič narobe, če se žena moja predraga tudi navadi, saj Nejko vsak teden pa tud ne bo novega filma posnel, ne?!

Ja, film je lep, ampak to itak že veste, kaj več pa ne bom, kupite karto, podprite avtorja (če drugače ne gre, seveda) in se prepričajte sami.

Po filmu smo seveda še malo postavali tam okrog, da vtise izmenjamo pa to, ko se mi je oko zaustavilo na neki mični gospodični, ki nam je postregla s pijačo. Saj drugače se mi ne bi, četudi bi bila še tako mična, ker to bi bilo isto, kot če bi se na ketno privezan pes zaganjal v mačko, ki gre mimo, a v oko mi je padla, ker sem bil prepričan, da jo poznam od nekod. Sem razmišljal in razmišljal, da se mi je skoraj iz ušes kadilo, pa ker nič nisem stuhtal, sem kar direkt vprašal, od kod jo poznam. Da kje je prej delala. Je povedala nek lokal, za katerega še sploh nisem slišal (jp, iz teh zgodb sem žal definitivno ven), kar sem tudi povedal in ko je bogica videla, da bom še kar vrtal po njej o vseh njenih prejšnjih zaposlitvah, je klonila in povedala, da je pred dolgimi dolgimi leti hodila z mojim dobrim prijateljem. In sem se pomiril. A seveda ne za dolgo, ker se mi je spet pokadilo med ušesi. Namreč, če bi samo hodila z mojim prijateljem, si je ne bi zapomnil, toliko se že poznam, saj se celo ljudi za tri dni nazaj ne spomnim včasih. Leta pa to. In sem še malo cmaril varovalke, potem mi je pa kapnilo. To je bilo še v časih, ko si je moj prijatelj dodaten kruh služil z razvažanjem pic in je nekoč še njej, rosno mladi, naročeno pripeljal, naslednje dneve in tedne je pa nenaročeno vozil, ker mu je bila ful všeč. In ker dobrota se z dobroto vrne, sta kmalu par postala, česar se seveda ne bi spomnil, ker nista bila dolgo par, sem si jo pa zapomnil po detajlu, ki mi ga je zaupal prijatelj. Je nekoč tako malce kar z dozico sramu (malce pa z dozico ponosa, kolikor se spomnim) razlagal, kako sta se ljubila in je bilo ful fajn in je pritiskal ko profesionalec, potem ga je pa nekaj zmotilo, dasiravno je bil seks skoraj najboljši ever. A se vseeno ni mogel povsem skoncentrirati, ker ga je nekaj motilo in mu ni dalo miru, čeprav ga je ta distrakcija ful motila in je hotel uživati v čudovitem seksu, pa ni šlo. In se mu tudi sanjalo ni, zakaj! Potem je pa k stvari bolj racionalno pristopil in začel stvari radirati. OK, uživa do nezavesti, a kaj ga potem moti za vraga!? Bejba je imela eno roko na njegovem niplnu in mu ga rahlo mečkala, kar se mu je ful fajn zdelo. To je torej zradiral. Drugo roko je imela na njegovem hrbtu in ga je ne premočno praskala. Imela je lepe nohte (jih ima še vedno, sem počekiral) in mu je pasalo. OK, za obe roki je torej ugotovil lokacijo in ko je to ugotovil, je tudi spoznal problem. Kdo se pa potem z njegovimi jajci igra?!

Je šokirano dol pogledal in opazil njenega rozastega pudlja, ki je veselo lizal njegove maline. Seveda se je zgrozil in hotel cucka šutniti, potem je pa spet tista glava z luknjo prevladala in je pomislil, da zakaj pa ne, važno je le, da je luštno. In luštno je seveda bilo! Zadevo je končal, menda je bila med top 5 seksi, kakor je takrat povedal, moral pa je to seveda dati iz sebe. In komu drugemu kakor meni?! Potem sva zadevo seveda malo analizirala. Meni se ni zdelo sporno, da je psa pripustil, če je vsem pasalo in so vsi prostovoljno sodelovali, kjer se je pogojno strinjal z mano, se pa z mano absolutno ni strinjal, ko sem mu potem povedal, da je pa zaradi tega vseeno malo homoseksualca. Pravzaprav ne da se ni strinjal, popizdil je, čeprav je na koncu pod težo argumentov moral popustiti. Če ti jajca liže nekdo, ki mu med nogami visi tiček, potem je to homoizkušnja, pa kakor koli obrneš. Se je na koncu vdal in to priznal, hkrati pa stoično priznal, da mu je vseeno, homo gor ali dol, da psa ne bo podil proč, če bo še kdaj uskočil u akcijo, pa čeprav je pes in ne psica.  Sva potem spila še par pijač in ko sva lahko še bolj trezno razmislila, sva se potem na koncu vseeno odločila, da psa ni dobro pripuščati, ker ima konec koncev le zobe v gobcu in bogve kaj se mu lahko zaštrika v tistih pasjih možganih. Pa še rozast pudelj je bil, verjetno itak že zafrustriran do amena …

Soproga, ki me je opazova in ki ve, kako imam žice napeljane v glavi, je seveda videla, da se mi je zasvetilo in me je kar direktno opozorila, naj ne blebetam, ampak itak ne bi bil jaz, če ne bi in sem malce pozabaval družbico. Sem prepričan, da bo moj prijatelj jutri dobil kar nekaj telefonskih klicev z laježem in bo potem itak mene takoj poklical, kar je pa v redu, ker se itak že dolgo nisva videla in bova lahko malce spomine obujala …

Evo, tu in tam kakšen izlet prav paše. Pa Izlet tudi!

Sem malo kanaliziral in na Nat Geo malce zastal, ko so se pavi šopirili v kadru in se spomnil svojih davnih vojaških dni. Ne vojnih, vojaških. To je še dlje nazaj. V Somborju sem bil vedno vzoren vojak in zatorej ves čas v kazenskem delovnem vodu in sem se teh pernatih nesnag nagledal do obisti. Namreč, menda je prve pave dobil Tito za darilo od nekoga (kakor naš Drni Gadafijeve kamele) in so jih potem v vojaški bazi naselili in ker je naš dragi Titej umrl, so potem tam v Somborju za to pernato nesnago prav patetično nagravžno skrbeli in so še šetali povsod. Kar ni nič narobe, če mene vprašate, a ker sem bil ves čas v delovnem kazenskem vodu, sem zelo velikokrat dobil v roke sirkovo krtačo in vedro z vodo in sem moral njihove dreke pucat. Ponavadi je bilo najhuje na kakšnem pločniku prav na robu stavbe, ker pavi letalci menda niso, ampak toliko pa le zaprhutajo, da se na streho povzpnejo. In so potem čmurili po cele dneve in bombardirali vedno eno in isto točko, dokler kakšen oficir ni popizdil in ukazal, da se drek spuca. Jasno, Titovih ptičev podaviti niso smeli (pa bogve, če so sploh užitni), vojakov brezposelnih so imeli pa kolikor hočeš. In smo ribali tiste kupe zasušene in ko par urah ni šlo, je desetar prinesel solno kislino in smo še s tisto okolju prijazno tekočino polili, da je dokončala posel. Si prav videl, kje so najraje srali, ker je bil pločnik že prav razžrt. In ponavadi smo dobro spucali, ko je pa oficir prišel pogledat, se je pa zazihr kakšen ptič na novo usral, da si jih potem slišal od tistega človečka s činom. Jasno, bi ptiča zatolkel, če ne bi bil na strehi in če ne bi bilo oficirja poleg, zamerljiv pa nisem bil, da bi jih lovil kasneje, ko so bili recimo na tleh.  To je napravil en drug vojak, ki se mu je ptič na počiščeno posral ravno malo pred pregledom, je pa glupa pernata žival to napako naredila, da se je posrala, ko je bila na tleh, zato jo je lahko dosegel močan in jezen vojaški škorenj, verjetno še toliko bolj močan, ker je hotel temu ptiču zaračunati vse tiste kakce za nazaj od vseh pavov, kaj pa vem. Ga je pritisnil, da je perje letelo na vse strani, mimo je pa ravno oficirja prineslo. In je bila cela štala, jasno. Titovega pava je šutnil! Po moje bi bilo na celem svetu huje le, če bi samega vrhovnega komandanta v jajca brcnil, vem pa ne, ker je takrat že dolgo gnil pod tistim kamnom. Kakor koli, ptiču je nogo zlomil, a so mu jo na veterinarskem inštitutu v gips dali in nesnago nekako porihtali, vojak pa je za kazen potem moral v polni bojni opremi tistega invalidnega ptiča spremljati. Non stop. Saj je bilo kar hecno opazovati zadevo in mi je kar malo žal, da že takrat ni bilo digitalnih fotoaparatov, na youtubeu bi bili milijonski ogledi. Zagotovo. Vojak v polni bojni opremi korak za korakom spremlja ptiča z gipsom. Še sreča, da je bil gips pretežak, da ptič ni mogel letati okoli … Človek ima verjetno še zdaj zanimivo zgodbo za trobiti v gostilnah, kaj je počel na služenju vojaškega roka, sem pa skoraj prepričan, da pava pa živega ne more več videti. Meni pa je vseeno. Mislim, bolj hecni so mi purmani, sem se s prijateljem enkrat po Bosni potikal še pred vojno in sva ga s polno brzino na polno udarila. Kar naenkrat je skočil na cesto, prijatelj sploh reagirati ni mogel. Samo glavi sva med rameni zavlekla, potem je pa malce počilo in ko sem pogledal nazaj, je bilo v zraku toliko perja, kakor da bi kakšen starinski vzglavnik (ko še ni bilo dormejeve spominske pene in podobnih neumnosti) raztrgal. Hecno. Pa razpizden kmet, ki je bil verjetno nepismen in si ni znal registrske številke zapisati …

Kakor koli, purmani so boljši od pavov, če mene vprašate, perje bolj leti, ko jih zgaziš. Dasiravno je pa tudi res, da pava še nobenega nisem zgazil, itak sem pa že pred ene desetimi minutami pozabil, o čem sem sploh hotel pisati …

Poimenovali so jo Virant (nimam blage, zakaj, grem raje v jamo kakor politiko spremljam):

Zavij levo …

Zavij desno …

Preračunavam …

Jp, sobota je čas za akcijo, četudi je zunaj mrzlo. Enega ali dveh ni bilo, ker ju soprogi nista pustili, še vedno pa se nas je v Čaganki gnetlo osem jamrarjev. Kar sicer ni veliko, glede na to, da gre za veliko luknjo, a vseeno, kar gnečno. Ker dve ekipi sta garali na dveh deloviščih, štirje smo pa bolj turistično šli dol malce kasneje, pogledat, če lahko eni ali drugi ekipi kaj pomagamo. Itak mi je bilo kmalu jasno, ko so že dol stokali, da kaj veliko ne bomo pomagali, je pa zaradi novoletnih oblog še vedno kar kul malce pomatrati se. Najprej smo v južnem rovu obiskali Klemija in Jerneja, ki sta se matrala v podoru, to pa predvsem zato, ker sta bila bližje. Sta ravno zaključevala s šihtom, ker sta naletela na res hud podor in se nista upala naprej, da se kaj ne bi zrušilo nanju. No, saj razloge sta druge našla, da ni več elektrike v vrtalniku pa podobne, a to so že detajli. Smo se zrinili iz dolgega rova do prve malce večje dvorane, kjer smo podebatirali o tem, kaj jima je uspelo narediti in kako kaže za naprej pa malce smo pomalicali in ene par jih skadili, potem smo se odločili še malce po južnem rovu raziskati, ker je bila ura še mlada in nas je bilo veliko, a nas je to na srečo kmalu minilo in smo se podali do bivak placa. Kjer nas je spet na riti vrglo, nimam blage, zakaj in smo spet malo malicali, čikali in debatirali, kot da se že 7 mesecev nismo videli. Nobenemu se ni ljubilo do spodnjega delovišča pogledat, kaj počneta Anži in Srečko in smo kar sedeli in debatirali, da se mi je že kar malo hecno zazdelo, da se moramo pomatrat skoraj na dno Čaganke, da lahko malce počvekamo. Pogrešal sem le Dejana, ki je ostal v podoru in je malce po luknjah brskal in iskal možno nadaljevanje, a se mi je po pol ure vseeno malce čudna njegova vnema zazdela, ker drugače ni tako eksplorersko razpoložen in sem našega najmlajšega Jureta poslal pogledat, kaj je z njim. Sta se kmalu vrnila, Dejan pa je prostodušno priznal, da ni znal ven priti in je čakal, da mi nazaj pridemo in jih je nekaj počikal in čakal. Se mu je sicer sumljivo zdelo, a premaknil se pa ni …

Bi še kar sedeli tam in debatirali, ker smo se fino najedli in se nobenemu ni ljubilo kaj dosti premikati, če ne bi edinega vegetarijanca med nami na kako pritisnilo in ni imel časa niti toliko, da bi se fino umaknil, ampak je le pa metrov proč divje slekel kombinezon in spasiral. Mi smo ga pa gledali, ker nas je zanimalo kaj počne za skalo, šele ko je zasmrdelo, smo poštekali. Hm, ti vegetarjanci, ne vem, kaj se jim s tisto travo zgodi v želodcu, ampak je bilo grozno, kljub temu, da je zadevo zakopal v blato. Smo dobili potrebno motivacijo in dvignili riti in odpeketali še malo dol in potem gor.

Ven sem pokukal prvi in je bila že debela noč, polna zvezd in mrzla k svina. Malo sem pel, kar je definitivno pregnalo vso zverjad, potem sem pa ogenj zakuril, da smo hofferjeve zrazke na žerjavico vrgli, ko so vsi ven pokukali. So bili dobri, ogenj pa tudi, ker sem na dealxtremu nabavil bbq fan in je grelo ko v dnevni sobi. Kaj je bbq fan? To je nekaj podobnega fenu za lase (ali otroški pištoli) in ko pritiskaš na sprožilec, se noter vrti en ventilatorček in piha v ogenj. Nič posebnega, poceni kitajsko plastično sranje, ampak tam med utrujenimi jamarji je bil prava atrakcija in so si ga pulili iz rok in pritiskali in pihali v ogenj, da je gorelo ko za prvega maja kres. Res. Še če bi miss januar mimo prišla, se ne bi pustili motiti. Ali pa mister februar takisto …

Ampak, če koga zanima, Čaganka gre naprej, v nove dolžine in nove globine. Še se bomo zabavali …

Pred časom je prijatelj iz mladosti zabaval moje otroke z opisom dela moje mladosti. Razlagal jim je, da v nekem obdobju sploh nisem hodil ven, da sem le bral knjige, kadil in pil kavo, da sem bil bled ko zombi, na zrak pa sem skočil le, ko sem šel v trgovino po osnovne potrebščine (torej čike in kavo) in so se moji otroci hihitali, jaz pa jezil, ker se mi zdi, da ni bilo čisto tako. Je že res, da sem veliko bral, ampak moje srce je bilo vedno pri ročnih opravilih. Res. Saj brati in pisati knjige je kul, a to ni nič takšnega, kakor skoraj dnevno izvem od različnih ljudi, ki so pred petdesetimi leti tudi sami vedno dobro pisali šolske spise in bili pohvaljeni od učiteljice in bi lahko tudi sami postali pisatelji, pa so se odločili, da bodo raje počeli kaj bolj pametnega (in predvsem lukrativnega). Ne, jaz sem vedno občudoval razno razne mojstre, ki so kaj delali po hiši. Prisežem. Če ne bi pisal in prevajal knjig, bi zagotovo polagal ploščice po hišah. To je bila moja velika želja že od nekdaj. Še več, ko se je pred leti začela velika svetovna finančna kriza in so nas strašili, da bo vse vrag odnesel, sem se kar malo na skrivaj poveselil, ker sem upal, da bo najprej pobralo nepotrebneže, ki se ukvarjamo z leposlovnimi knjigami in bom imel potem izgovor, zakaj polagam ploščice. Res. Sem si na skrivaj že ogledal tiste kolenčnike, ki preprečujejo obdrsanje kolen, ker polaganje ploščic je pač delo, ki zahteva veliko klečanja. In vam povem, da niso bili ravno poceni, a ko gre za zdravje, človek pač ne sme gledati na etiketo s ceno, mar ne?!
OK, kriza je (zaenkrat) nekako obšla našo knjižno industrijo in za suh kruh še imamo (pa itak potice nismo jedli niti v času debelih krav, ker kupce slovenskega leposlovja lahko kar po imenu nagovorim in povabim na božično zabavo k meni domov), torej poklica nisem zamenjal, kar pa ne pomeni, da nikoli nisem poskusil. In to prav s prijateljem, ki je mojim otrokom razlagal, kakšen zombi sem bil. On je bil meni povsem podoben in če se je le pokazala možnost, da je nekaj naredil sam, je to naredil. Pustimo ob strani dejstvo, da ga je vedno koštalo več, ko so morali mojstri potem popravljati za njim (oziroma za nama) in je ves material kupoval po dvakrat, veselja pa si le ni pustil vzeti! Je po osamosvojitvi odprl podjetje in v najem vzel star vojaški hangar. Ki je bil, kakor seveda tudi rajnka Jugoslavija, v zelo zdelanem stanju. Je hotel najeti kopico mojstrov, a sem ga pregovoril, da bi bilo ceneje, če vse skupaj narediva sama. In se je nemudoma strinjal. Začela sva s streho, kakopak, ki je puščala, čeprav bi bilo morda boljše s temelji, ampak kaj sva pa midva vedela. Za aluminijasto kritino ni imel denarja, ker je bil hangar betonski, je pa imel denar za katran, s katerim bi zamašila razpoke. To je bila moja ideja in sem bil kar ponosen nanjo. Sva se odpeljala do kuriva in kupila sodček katrana. Prislonila lestve na streho in potem na vrhu prižgala plinski gorilnik in začela topiti tisto črno lepljivo zadevo. Sva buljila v tisti sodček ko uročena in se pol ure seveda ni zgodilo nič, ker se katran topi počasi, zato sva se odpeljala na kofe v bližnjo gostilno, vmes je pa že sosed pritekel, da prijateljev hangar gori. Pohitela sva še pred gasilci zadevo pogasit in potem kot prava forenzika iskala vzrok nesreče, dokler mimo ni prišel nek Šištar, ki nama je povedal, da se katran segreva počasi, ker če se ne, se stopi le spodaj in potem sodček poči in katran izteče … In sva se, podučena, odpravila po nov sodček. Ki sva ga segrevala počasi (in sva vmes lahko spet na kofe skočila) in zalivala razpoke, ampak en sodček ni nič in sva jih kupila še nekaj in naju je skoraj minilo veselje, za fotofiniš nama je pa čisto malo zmanjkalo in se je prijatelj odločil, da bo uporabil tistega, ki nama je prvi iztekel, velika večina ga je pa še vedno noter ostala. In ga je lahko ven vzel le tako, da je s kombinirkami trgal sodček, kakor da bi odpiral ribjo konzervo. In ko sem mu ravno hotel reči, naj bo previden, se je tisti pleh strgal in mu skoraj odrezal roko. Sem stekel dol in mu držal skoraj odrezano mišico, sosed ga je pa s šnopcem polival, da se mu rana ne bi zagnojila in da so nas v bolnišnici lahko napizdili, da naj ne delamo, če pijemo! Potem nama je njegova soproga prepovedala opravljati višinska dela z ognjem in sva se lotila gradnje toaletnih prostorov iz siporeksa, česar sem se najbolj veselil, ker sem vedel, da bova na koncu polagala ploščice. A se nama ni izšlo, ker nisva znala narediti pravih kotov in če ni pravih kotov, se ploščice položijo kar malo na hojladri … In je bilo grozno, res, zato sva se raje lotila izolacije sten, ker je bilo v hangarju vroče, in sva na zunanje stene nalepila stiropor, čez stiropor mrežico, ki sva jo potem premazala in zravnala z malto in ofrajhala z ometom, a ker sva to delala v največji sončni pripeki sredi poletja, sva oba pristala na urgenci s popolnoma ožganima hrbtoma …
Potem sta nama soprogi pa itak prepovedali sploh kar koli delati, ampak jaz svojih sanj še nisem izživel in zagotovo še nisem rekel zadnje besede na to temo …

Ate so ves čas v jamah (že Baco me naslavlja z mojstrom podzemlja, ko mi želi, da bi bile govorilne ure ena sama pozitivna avantura, čeprav ve, da na govorilne ure zaradi uspehov mojih naslednikov hodim striktno pod psevdonimom!) in ker me potem tu in tam malce vest zapeče, smo se danes odpravili na družinski izlet v Ljubljano. Dobro, to je bil moj trden namen v soboto, ko sem iz Čaganke prilezel, ko sem v nedeljo oko odprl (že mig teh mišic je povzročil bolečino!) pa ni bila bolečina tista, ki je povzročila kletvico zaradi spet enega lepega namena, ki pa ne bo realiziran, temveč ura. Tavelik kazalček je bil na o, moj bog!, tamali pa na pa nisem menda, zabožjovoljo, spet cel dan prespal! In sem se odpravil dol k sobotnim prilogam in kavici, po drugi kavici sem lahko potem mrzlo kosilo pojedel, po tretji sem pa priznal, da sem malce zajebal, da namen je bil pa dober. In je soproga mi predraga rekla, da še nič ni izgubljenega, da v Ljubljani smo lahko v švoh urci in da bo ponoči še lepše gledati lučke in smo pičili. Mimgrede, vam povem. Smo še sestro povabili, da nismo glih sami po stari Ljubljani strašili in ker je Blaž s sabo pripeljal tudi dedekmrazovega avta na daljinca, potem od mladine ni nobenga zanimala Plečnikova arhitektura in Mestna hiša in tromostovje in Prešeren z muzo in podobne neumnosti, ko so se pa končno baterije spraznile, smo pa stojnico s kostanjem zavzeli. Potem smo šli še mimo pekarnice, ker so nam krofi zadišali in je vsa mladina noter navalila, dokler seveda model ni povedal, da krofov nima, da ima pa milijon drugih dobrot in so vsi ven odpeketali, model pa užaljen, da skoraj ni hotel prodati vrečke dobrot vsaj za odrasle. Potem se je malce kasneje Zala spomnila, da je žejna in je skočila nazaj do pekarnice dobrot in vsa mladina seveda z njo, ker so tudi ostali postali žejni in se je model že razveselil, kar je jasno pokazal z vljudnim stavkom, da zdaj, ko so probali, je pa dobro al kaj, in je že pripravil taveliko vrečko, a ko so mu povedali, da hočejo samo kokakole, se mu je spet nos povesil. A je bil profi in jim je vseeno prodal obarvano pocukrano vodo. Potem nas je seveda pa taprava lakota prijela in smo si zaželeli kitajske hrane, a ker je bilo otrok več in so nas demokratično preglasovali, smo odpeketali v neko kar simpatično picerijo, kjer so imeli tudi solate in testenine za odrasle, najjači je bil pa spet Blaž, ki je naročil gobovo juho. Ampak brez gob, jasno. Kako to zgleda, se mi tudi sanjalo ni, a ko mu je kelnar rekel, da to pač ne bo možno, je potem naročil gobovo juho z gobami. Ki je seveda potem, ko jo je dobil, ni pojedel. Ker ne mara gob. Na srečo je Dejan naročil samo salato, ker se pripravlja, da bo šel naslednji teden v Čaganko z nami in malo hujša in mišice nabira, in ker je naročil samo salato, je potem lahko pojedel še gobovo juho z gobami in Zaline njoke s smetano in pršutom …

Bi zihr dobil po kepi, je rekel Klemi, ko sva enkrat okoli pol desete priplezala iz Čaganke in sem dvakrat zaporedoma zeksal skodelico kave iz termovke. On jo je seveda pil počasi, z užitkom, a ne zato, ker bi se bal Bosancev, le ene 70 cm dolg šoferski sendvič je vmes grizljal …

Odpeketala sva na tlako že kar zgodaj, a še bolj zgodaj bi, če ne bi moral kupit rokavice, ki sem jih zadnjič vrgel proč po akciji, kupil novih pa nisem. A brez rokavic ne gre in sva zaštartala v trgovino, kjer pa takšnih, ki jih potrebujem, niso imeli in sem kupil na oko podobne. A samo na oko, dražje so bile ene trikrat, ker sem šele potem prebral, da so neoprenske in niso vredne pol škafa tople vode. No, mogoče so, za pomivanje posode, kaj pa vem, za v jamo zihr niso. In prej bi prišla tudi, če ne bi kljub temu, da sem doma požrl dva kofeta, med točenjem goriva v Ladislava pa še Petrolo pocestnico, Klemi vztajal, da je ful lepa tradicija, da se zaustavimo pri Bučarju v Dolenjskih Toplicah na kofetu, kjer mu seveda nisem ugovarjal. Je težko poriniti žabo v vodo?

Brazdala sva na dnu Čaganke v kar obetavnem meandru, a nisva prebila v nadaljevanje, ker hiltijeve baterije niso delale, kot bi morale (nekdo jih je v moji garaži pozabil povsem napolniti), pa še posodico z mivko sva prevrnila in raztresla zadevo, ki jo v jami nujno potrebuješ. Pa še itak sva jo imela premalo, ker sva jo spet praskala spod mojega bazena, kjer je trdo zmrznjena in ko se odtali, se skrči. Hecno, ampak tako je. Mislim, ne skrči se, jasno, posede se. Kar je isto v rezultatu …

Gor mi je šlo bolj tako tako, ker se je klinac od mladeniča nekje na sredini spomnil, da bi mogoče pa s starim stricem tekmoval in ker tega nisem takoj ugotovil, sem plezal za njim in mi je nekje potem ob tretji čik pavzi sape zmanjkalo, a to so že detajli. Nazaj grede sva nekje bogu za hrbtom srečala policijsko vozilo, ki je pripeljalo nasproti in res je hecno opazovati modreže, ki ob pogledu na dva po obrazu povsem blatna modela v ladi nivi kar za hipec zmrznejo, kar je pa dovolj, da medtem šmrcneš mimo, v vzvratnem ogledalu pa potem opazuješ njihovo dilemo ali obrniti na ozki cesti in se zapoditi za nama ali ne. Pa v mestu na semaforju je bilo tudi hecno, ko je na vzporednem pasu zaustavil nek terenec s tetico in stričkom, spedenanim u nulo in je tetica za hip pogledala proti nama, a ji je verjetno striček nemudoma siknil, da naj naju ne gleda v oči in sta potem buljila strmo naravnost. In ko se je prižgala zelena luč, z nama čez križišče niti pod razno nista tekmovala, čeprav bi verjetno zmagala. Ker Ladislav je že malo star pa to …