Kura v puhalniku

26. junij 2016 0

Če si porezal, pridi pa še pospravit, je rekla Lenka in sem šel, kaj sem pa hotel. Ker mrve v puhalnik pa res še nikoli nisem metal in stvari, ki jih še nikoli nisem počel, vedno vzamem kot izziv. Sem v petek okoli tretje torej zagrabil vile in v puhalnik začela nametavati mrvo, ki sem jo dva dni prej pokosil. No, pokosil sem travo, s pomočjo sonca je pa mrva nastala. Ki jo je potrebno na senik zmetat, da bo krma za ovce za pozimi. Sem si mislil, da to je izi bizi, saj mrva je lahka, a ko v vročini, ki je asfalt topila, v puhalnik zmečeš eno nakladalko, to ni več izi bizi. Začneš čutiti mišice. Saj priznam, mi je bilo zanimivo, ko sem metal po malo mrve, pa po veliko mrve, pa zbito mrvo … v puhalnik in opazoval, kako izginja nekam proti zgornjemu nadstropju s pomočjo zraka, a ko sva z Miletom nakladalko končno vso v puhalnik zmetala in je nastopil nekakšen občutek zadovoljstva zaradi končanega dela, je Boštjan že drugo nakladalko pripeljal in jo stresel poleg puhalnika. Pa ajdi jovo na novo. In tako še parkrat, enkrat vmes sva morala pa gor na senik Lenki dodat eno cev na konec puhalnika, ker sva že preveč mrve spihala gor. In če sem prej mislil, da bo vsa voda iz mene iztekla, je potem gor na seniku še dodatna voda, za katero sploh nisem vedel, da jo imam v sebi, ven spuhtela …
Tam okoli devetih zvečer je vročina končno popustila, da sva lažje v puhalnik metala (mi že nekaj časa ni bilo več zanimivo opazovati, kako se krotoviči po cevi!), končali smo pa šele okoli desetih. Kakšnih deset nakladalk smo spihali na senik, verjetno bi jih manj, če bi bolj visoko kosil in ne tako blizu gozda. A sem moral, je Lenka rekla, da če ne odkosim, se bo travnik zarasel in čez par let ne bo več nič kositi …
Smo spet bogato pomalicali ko na ohceti (jap, na kmetih je tako vsak dan), potem smo pa še malo hidrirali in je bila mimogrede pol dveh zjutraj! Mene je pa v soboto zjutraj Čaganka čakala! Sem odhitel v bivak in čeprav je bilo v bivaku še vedno ko v peči, zunaj pa prijetno hladno in velika luna, vetrič ter zvezdnato nebo, sem kar stisnil zobe in se zaprl v gajbico. Saj ni nihče zunaj ropotal, ampak to mi je bilo še bolj sumljivo in sem se neštetokrat zbudil in špičil ušesa, če kakšen kosmat z dolgimi nohti okoli domačije hodi! Sem bil že pred osmo pokonci, ker v jamo se hodi zjutraj, preden pritisne vročina, a sem še par kofetov spil, preden so priskakljali Grdin, Črt in Jasna. Z Grdinom sva želela malo pokondicirati in končno kamin v Game Overju 3D premeriti, Črt in Jasna sta mislila pa samo kondicirati do bivaka v Severnem rovu, a ko sem se med kofetkanjem malo mišic na rokah dotaknil, so se te spomnile, koliko tisočkrat so dan prej vile s senom dvignile in zabolele ko tristo hudičev. Sem premeril Črtovo pripravniško rit in precenil, da bo za merjenje z laserjem prav tako dobra ko moja in kar njega z Grdinom poslal, z Jasno sva jima pa malce kasneje sledila. Jaz z Grdinovo čelado, saj je on vzel mojo zaradi boljše luči. In mi je že med spuščanjem v jamo zaradi stiroporja, ki ga moja nima, vse ventile odprlo, da sem že dol švical ko led na soncu! Dol sva pokofetkala in pomalicala, pobrala vse smeti, splašila polha in ven pičila, Grdin in Črt sta pa kamin merila. Gor grede ni bilo tako hudo, sem se bal, da bodo mišice bolj trpele, a pri jamarjenju očitno delajo druge kakor pri operiranju z vilami! Sva s sestro zunaj vse pospravila, kavo skuhala, čebulo prepražila in klobaso, dodala še prebranac, ta je pa prijatelja ven primamil, da smo pozno kosilo skupaj pojedli, spili še radlerček in pičili v najboljšo bistriško gostilno na kofe. Tam smo pa seveda malce debatirali o metanju mrve v puhalnik in Grdin je zastavil najboljše vprašanje tedna, če že ne meseca – A si že kdaj vrgel kuro v puhalnik?! Itak da je nisem, saj sem dan prej komaj prvič mrvo v puhalnik metal, ampak ko je razlagal, kako kura prileti zgoraj ven iz cevi in ji ni nič jasno (saj po moje ji itak že sploh ni nič jasno, ne samo, ko prileti iz puhalnika!), mi je bilo prav žal, da se tega nisem sam spomnil. Okej, res je tudi, da pri Lenki še nikoli nisem nobene kure nisem videl postopati po dvorišču (ona je kakopak izvzeta!) in bi težko eksperiment udaril, kar pa ne pomeni, da je recimo prihodnjič ene ne bi s sabo prinesel …
Domov grede se je pa tako uscalo in tako so švigale strele, da je Grdin v jamarskem Fiatku sedel na sedežu ko kokoš na prečki, da se ja ne bi česa kovinskega dotikal, če naju strela udari. Jaz sem bil pa kljub temu, da sem vozil 5 km na uro, vesel, ker avtomobiček je opran, kot že dolgo ne!
Sken kamina pa, ko mi ga prijatelj pošlje …

Kmečki turizem

23. junij 2016 2 comments

Saj domačinom tam pri Čaganki itak ni nič jasno, v čem je fora, da meški jamarji pri Lenki z užitkom cepimo drva in še manj jim je jasno, kaj sem zadnjič, ko je Lenka omenila, da bodo v lozi kosili, tako skakal in cepetal, da jaz bi tudi. Sem jo parkrat preveril, če me bo res povabila in ko je danes končno poklicala, da sicer lahko pridem, samo da ne ve, če mi bodo za kosit dali, mi je kar surla dol padla, priznam. Nekako si predstavljam, da se ljudje, ki so v službi, veselijo dopusta, jaz, ki nisem v službi in se itak po riti samo praskam, če nisem ravno v kakšni jami, pa sem se košnje veselil ko dopusta. No, okej, tehnično gledano sem si verjetno med permanentnim dopustom vzel delovni dan, kaj pa vem … Pa res sem se ga veselil, a ko je Lenka začela komplicirati, da mogoče mi pa ne bodo dali, ker imam dve levi roki kot krt in ker še nikoli nisem, pa košnja da ni tako enostavna … Evo, moram priznati, potiho sem prepričan, da tudi helikopter znam voziti (čeprav ga še nikoli nisem, le enkrat sem bil čisto blizu, pa so pametni ljudje preprečili!), pa ne bi znal ene bičeske?! Če ima motor, gas in zavoro (sklopka je pa že opcijska), potem znam!

Sva se dogovorila, naj vseeno pridem (verjetno za rezervnega igralca, kaj pa vem) in sem prišel, kaj sem pa hotel, kaj pa je to par kilometrov odpeljati se do prijateljice, če obstaja možnost, da bom vsaj malo bičesko vozil!? Dobro, preden sem se odpeljal, me je Lenka še enkrat poklicala, da naj nikar ne pridem v natikačih, česar itak nikoli ne nosim, ko sem pa gor prišel, pa glej ti sreče, en kosec ni mogel priti. Tudi ponujene kave nisem spil (no, eno sem, tadruge nisem hotel), tako sem silil, da odrinimo, da se človek morebiti ne bi prikazal v zadnjem trenutku! Srce mi je od veselja kar skakalo, ko smo kosilnico iz skednja potegnili, še bolj pa potem, ko sem ugotovil, da jo bom do travnika lahko kar z mojim avtom peljal. No, vlekel. Sem se počutil ko napihnjen purman, ko sem z jamarskim Fiatkom vlekel tisto strupeno zadevo za sabo, od same napihnjenosti sem še nasproti vozeče traktoriste pozdravljal kot sebi enake! No, saj noben ni nasproti pripeljal, ampak če bi, bi ga pozdravil kot enak enakega, vam povem!

V Miklarjih sva potem z Boštjanom vsak svojo kosilnico raztovorila (no, tehnično gledano sem jaz Lenkino, a kaj bi cepidlačili) in ko sta obe zaropotali, veselju kar ni hotelo biti konca. Sem kar na mestu cepetal od navdušenja, vam povem. Bi kar pičil, ampak sva imela še šnel kurz, kako še šalta, pa koliko gasa, kdaj se da v rikverc, kako se kamnu ogneš, kako kosilnico vključiš … Pa ene par metrov sem moral ob Boštjanu hodit, da sem videl, kako se stvari streže, a nisem hotel do konca travnika, ker sem se bal, da potem zame ne bo dovolj ostalo za košnjo! Pa itak se mi je tisti travniček zdel čisto majhen, premajhen za mojo veliko željo po košnji! Sem od Boštjana kar nazaj za svojo bičesko stekel, navil gas in zarezal. Kero veselje, kero navdušenje! Kakšno uro sem kar po zraku hodil za kosilnico, verjetno tudi z blago erekcijo, kaj pa vem, dokler tam na koncu ob gozdu nisem prišel do res razgibanega terena, tam se je pa veselica začela. Sem garal ko kmečki konj in rinil in vlekel in obračal in vse, dokler na koncu seveda v neko grapo ob drevesu nisem zapeljal. Potem pa tiste pizdarije ropotajoče itak nisem mogel več ven spraviti! Pa ne, da nisem poskušal, vlekel in rinil sem ko traktor, dokler mi nenadoma celo malo slabo ni postalo. Sem zadevo prestavil v prosti tek in se za hip umiril. In šele tedaj opazil, da je sonce nabijalo do nezavesti (ja, kapico sem imel, sončno kremo, katero je predraga soproga zahtevala, da vzamem, pa ne, saj sem vendar pravi možak!), roke, ki so bile za hip brez dela, je pa kar v zrak začelo dvigovati. In ko so se dvignila v višino pazduh, sem seveda začutil, kako mi po hrbtu znoj dobesedno lije v hlače!

Na srečo je Lenka hladno pijačo pripeljala, da sem se lahko malo v senco usedel in k sebi prišel, kosilnico je iz grape pa Boštjan zvlekel. Je špero vklopil, za katero seveda jaz sploh nisem vedel, da jo kosilnica ima! Ko sem to zvedel, me je pa spet na travnik povleklo. Če ima zadeva špero, po bo pa šlo! A so mi na srečo odkazali potem ravnejši del travnika, da se mi je kar malo zafržmagalo, za kakšnega me imajo, da bom samo ravno črto vlekel, kar je brez veze, a po dveh urah nažiganja s kosilnico, ko je tu in tam Lenka preverila, če vse pokosim in če ne režem previsoko, sem bil za tisti ravnejši del kar hvaležen! Roke mi je v ramenih razmigalo, da bom lahko šel tudi v najgloblje jame, ko se malo sestavim čez kakšen teden, žulji (kljub rokavicam) bodo pa tudi menda enkrat kmalu izginili! Čeprav so že med košnjo vsi popokali in me je peklo za popizdit, ko je do njih prišel znoj!

Saj košnja je zabavna, tle ni kej, kakšnih deset minut, po moje, potem je pa samo še matr! Tu in tam bičeska namreč ne odrine dobro pokošene trrave in ko se nabere na rezilu, je potrebno malo v rikverc, pa malo naprej, pa malo dvignit vse skupaj …

Sem bil prav vesel, ko je bilo konec in smo spet v senco sedli k pijači in kavici. Dlani so mi gorele, a ko sem nekje vmes poštekal da se Lenka in Boštjan menita še o enem travniku nekje v bližnji hosti, sem stisnil zobe, zapregel bičesko za jamarsko vozilce in odpeljal za traktorjem. Tokrat nisem bil več tako navdušen, kakšno strupeno za sabo vlečem, saj je po tisti vlaki še traktor težko vozil, jaz sem pa celo volan z veliko težavo obračal! Ampak nisem stokal, če sem na delovnem oddihu, potem pač moram delati, ne?! Ko je Boštjan s svojo bičesko nažgal v hrib po travniku, sem mu sledil, a komaj! Sem skoraj tekel za tisto ropotajočo in tresočo se pizdarijo in šele potem na malici izvedel, da ima kosilnica več brzin. Jaz sem pa v prvi ves čas nažigal, saj ni čudno potem! Okej, se nimam kaj hvaliti, je bil tak hrib, da že z drugo prestavo verjetno ne bi šlo, in čeprav se je sonce že umaknilo za drevesa, je pa sparina pritisnila. In je spet teklo, kot bi kakšno tesnilo puščalo!

Sva še tisti travnik v gozdu zgrizla in Lenka je zaukazala likof. Sem zadevo spet na jamarsko vozilce pripel in pičil ven iz hoste, a kakopak ni šlo, strmina je bila prehuda in zemlja premokra. Je Fiat zakrpal, zato sem se mimogrede naučil še s pripeto bičesko po gozdni vlaki v rikverc vozit. Prav zanimivo, hvaležen za izkušnjo! Sem vzel dovolj zaleta in potem pritisnil na plin, da tista kosilnica verjetno še nikoli ni tako hitro po hosti nažigala, preden smo pa za bogato obloženo mizo sedli, sem se celo stuširal lahko ter preoblekel v suha oblačila. In je pasalo bolj kot košnja, vam povem. Hrane potem ko na ohceti, itak, ko sem mirno že kar malo prebavljal in špricarček žulil in razmišljal, kako je življenje lepo, da če bi recimo spisek življenjskih želja kdaj naredil, bi zdaj recimo košnjo lahko že odkljukal, zato najprej nisem povsem razumel, kaj prijateljica govori. Ko sem doumel, sem pa verjetno kar malo zastokal. Ker zdaj, ko je videla, da vsaj približno znam, me čakata še dva travnika. Ne tako enostavna, kot sta bila ta, saj zdaj imam namreč že nekaj izkušenj …

Ja, prsti so pa še vsi. Na rokah in nogah …

Nekdo je vedno kriv

18. junij 2016 0

Danes sem naše štiri junake odpeljal proti Domžalam, da naredijo republiški jamarski izpit. Sem imel dober občutek, saj smo jih temeljito pripravili, dobro so znali, pridno so delali, prepričan sem bil, da nam ne bodo delali sramote. Ampak, kako občutek pogosto vara …

Da sem jaz prvi prišel malo pred pol sedmo h kombiju, že ni bil dober znak. Ko smo skoraj prvi pred jamarski dom v Gorjuši pripeketali, je bil dober znak, naslednji pa že ne več. Je bilo potrebno papirje predložiti, vse prijave in to, za kar sem jaz poskrbel in bil kar ponosen sam nase, ker sem menda prvič vse kakor sem moral, ko bi moral pa potrdilo še dati, da smo izpite plačali, sem se pa k našemu tečajniku Črtu obrnil. Si prinesel potrdilo? Sem, je bil suveren. No, daj jih stričku Bojanu, da bomo lahko izpit delali. Am, sem ga v svojem avtu, ki je ostal v Novem mestu, pozabil … Še dobro, da se poznamo med sabo in so nam na besedo verjeli, da smo plačali, da smo se lahko k delu spravili in še dobro, da sem šel z Walterjem jamo opremljati, ko so naši čarovniki teoretični izpit pisali. Sem kasneje izvedel, da so imeli kar nekaj najbolj originalnih odgovorov. Kako premagujemo ožine? To vsak jamar ve, počasi se zarinemo noter, se umirimo in napredujemo po centimetrih. Eden naših pa je odkril nov način – razširimo jih, je bil kratek! Grdin je pri varstvu jam sicer imel po mojem mnenju pravilne in dobre argumente, a ne vem, če jih je gospodična z Arsa posvojila. Na vprašanje, če se v jamah lahko podpisujemo po kapnikih in stenah ali kako drugače kracamo, pač odgovoriš z ne. Kratko in jasno. Ni debate, to vsak ve. Le Grdin se je seveda spustil v filozofsko razpravo, da danes vsi občudujemo umetnost jamskih ljudi in kdo ve kako bodo čez tisoče let gledali zanamci na naše kracarije. Da mogoče bi pa veljalo vse skupaj ponovno razmisliti … Pri Marku Z. pri vozlih je na vprašanje, kje se uporablja vozelj metulj, s katerim izoliramo poškodovani konec vrvi, pa mirno povedal, da ga uporabljamo za jamarske tečajnike, da lahko pokažejo, kako se premaguje vozel na vrvi! Kar je, tehnično gledamo, celo malo tudi res  …

Na prvi pomoči je Bizi seveda najprej preveril, če imajo bodoči uradni jamarji z izpitom s sabo prvo pomoč. So jo imeli, sem jim jo jaz razdelil, vse tri svoje, Aleš jo je vzel iz avta. Sandi je na vprašanje, kaj vsebuje tovarniško zaprta torbica, ki jo že nekaj časa nosim s sabo v jame in ji ne blato ne voda ne prideta blizu, odgovoril, da ne ve, ker da je moja. In jo je moral odpreti in pogledati, kaj je noter. Ta torej ne bo šla več v Čaganko …

Medtem ko sva z Walterjem v jami vse pripravila, so do mene pa že prišle novice, da so naši tečajniki zelo suvereni. Da so vendar Čagankarji. No, takrat me je pa samozavest že malo zapustila, nič ne tajim. Ker če si tako zelo suveren, bodo inštruktorji seveda pofirbcali, če si upravičeno! In jih je firbec seveda pomatral. Sem opazoval Črta, kako se je zapodil na poligon in ker tam ravno ni bilo nobenega inštruktorja, sem nadzor prevzel jaz. Pri premagovanju vozla, kar je bilo ravno pred mojim nosom, saj sem stal na mostu, sem seveda opazil, da je nameraval zavoro blokirati na hitro, ne po pravilih na polno. Ker mladcem se vedno mudi. Ker sem bil edini inštruktor tam, sem mu lahko poltiho siknil, naj zavoro blokira na polno in je naš tečajnik seveda suvereno pokimal, da mu je vse jasno, ko je sekundo kasneje pristopil Aleš, je pa Črt povsem mirno in glasno in razločno vprašal, kako se pravzaprav blokira na polno. Itak da me je odneslo ko ob eksploziji, ker je Aleš mirno vprašal, kdo ga je učil in sem odskakljal, preden bi name s prstom pokazal. Kar itak bi, ta mladina takoj vse izda danes. Nad njim je pa že bingljal Sandi, ki sem mu tudi malce vsaj z namigovanjem poskusil pomagati, ko je prišel do vozla, saj je bilo tam blizu že par inštruktorjev, ki so imeli sicer neko svojo debato, in preveč glasno itak nisem smel pomagati, a ko se je v nekaj sekundah tako zaštrikal, da je obvisel točno pred našimi nosovi ko salama, je seveda vzbudil pozornost vseh. Ko v gledališču so se vse luči obrnile proti njemu, posledično se je pa njemu spod čelade švic dobesedno ulil! Meni je tudi vroče ratalo, saj sem vedel kaj sledi. Inštruktorji so mu hoteli pomagati, če človek zna, že par besed napoti v pravo smer proti rešitvi, a ko mu je Aleš rekel, naj malo popednja dol, mu je Sandi mirno odvrnil, da to pa ne zna. Nazaj je kakopak dobil, da je on Čagankar in da zihr zna, naslednji njegov odgovor je pa mene pri tem ping pongu iz jame odbil. Je prepričano in suvereno in za prmejbuhmater zatrdil, da tega pa pri nas na JKNM nismo jemali …

Ampak, ja, na koncu so diplome dobili vsi, saj so pokazali zadovoljivo znanje, le jaz sem bil pač parkrat brez potrebe na robu infarkta! In so mi potem ob zasluženem pivu razlagali, da to je itak brez veze, da v njih sploh nisem imel kaj dvomiti. Da oni so pač Čagankarji …

Povezovanje

18. junij 2016 0

Ob nemogoči jutranji uri človeku zazvoni telefon. Oglasi se. Halo? A je tam tristopetnajst šestoenainštirideset? Ne, tukaj tri, ena, pet, šest, štiri, ena. Aha, po pa oprostite, k sem vas zbudil. Ne, ne, nima veze, itak bi se zbudil, k je telefon zvonil …

Včeraj sva z Grdinom z drevesa bingljala, ker ima v soboto jamarski izpit in je hotel še enkrat potrenirati tovariško pomoč. Samo parkrat bova poskusila, itak, dokler ne naredim povsem brez napake, me je potolažil. Kakopak, saj je prijatelj prvi, ki sem ga učil tovariške pomoči. Sva bingljala dolgo v temno noč, ampak jutri, ko bo šlo zares, bo znal, v to sem prepričan. Se uči že par dni, predvsem teorijo, prakse mu ne manjka. Sva dala že kar nekaj jam čez. Danes pa pride na kavico, ves vesel. Da zvečer še enkrat prebere in to je to, da zna. Da že teden dni zvečer prebere po malo gradiva in da zna. Da ne bo problema. Sem vesel zanj. In ga čisto brez veze vprašam, če je kaj pokukal tudi v gradivo za varstvo okolja. To je meni največ težav delalo. In me je debelo pogledal. Če ga hecam. Mu kar tam direkt s telefona pošljem link in ko pogleda na svojem telefonu, rahlo prebledi. Ena noč ne bo več dovolj, je ugotovil in zastokal. Da ima na voljo dve možnosti – ali se dojutra teorijo učiti in na praktičnem delu potem zaradi neprespanosti pasti, ali pa teorijo pasti in praktičen del narediti.

Med to njegovo dilemo mi je zazvonil telefon. Prijatelj iz Bosne sprašuje, če je kdo od naših zadnjič, ko smo bili v Jojkinovcu, pozabil rozasto dodatno jamarsko lučko. Mu povem, da mi slovenski jamarji zazihr nimamo rozastih lučk, čeprav so Petzlove in da naj Srbe malo povpraša. Se še malo hecava, Grdin sedi poleg. In mu na kratko povzamem pogovor, če morda on ve, kdo od nas bi pozabil rozasto lučko tam. Pa itak smo bili samo trije, poleg mene in njega le še Tom. Odkima, da naša zihr ni in se že v naslednjem trenutku začne spet smiliti samemu sebi, koliko se ima še za naučiti in odpeketa …

Zvečer se prek Gtalka pogovarjam s prijateljico, ko zazvoni telefon. Grdin ves paničen, da ne najde svoje čelke, ki jo potrebuje na izpitu, saj mora vsak jamar imeti vsaj dva neodvisdna vira svetlobe. Ga pomirim, da imam že tri dni v nahrbtniku pripravljene 4 rezervne čelke, saj v Domžale na izpit peljem 4 dolenjske mlade jamarje. In preden pomirjen odloži, mi firbec ne da miru in ga vprašam, kakšno čelko ima. Petzlovo, svetlo vijoličasto, mirno odvrne …

Ni povezal pikic, sem mu jih jaz, bo poklical Acota …

Vmes mi prijateljica prek Gtalka razlaga, kako so se pred njihovim blokom zbrali sosedje na večerni čvek. Štirje moški, štiri ženske, vsi samski. In dve uri drug drugemu stokali, kako je to hudo, ker ne morejo najti primernih samskih oseb nasprotnega spola. In so se zmenili, da bodo organizirali piknik, na katerega bo vsakdo od njih pripeljal eno samsko osebo istega spola. Niso povezali pikic. Sem prepričan, da se bo poparilo tistih osem, ki jih bodo dodatno pripeljali, sosedje bodo pa še naprej bentili, kako je zajebano to življenje …

Povežite pikice, ljudje, povežite pikice …

pinkp

 

Majhne želje

13. junij 2016 0

Saj pri mojih letih kakšnih res velikih želja ni več, kakšna majhna se pa vseeno najde.  Pa itak se nikoli zares ne pretegnem, da bi jih uresničil, tu pa tam se pa kakšna vseeno kar sama, brez kakšnega posebnega truda.
Vedno me recimo kar fascinira, ko se dva prijatelja poslovita in eden reče, okej, sej se vidva jutri na šihtu. Jebiga, jaz tega nobenemu ne morem reči, čeprav se mi zdi res fin stavek, me pa to toliko absolutno ne peče, da bi si šiht omislil! Al pa ko se menijo o kakšnem sončnem vzhodu kdaj, recimo. Sem jaz lahko le bolj ali manj tiho. In rahlo fovšen, ker spim, ko so drugi že pokonci in v pogonu. Le res občasno se lahko tudi jaz s takšnim stavkom pohvalim, ej, ka je bil dober sončni vzhod, ko recimo bolj pozno iz jame prilezem, ampak to potem itak pofotkam in fotko vsem pošljem. Da se vidi …
Danes sem si pa še eno majhno željico, ki vedno tli nekje v ozadju, lahko izpolnil. Je Bizi dopoldne (kaj dopoldne, zjutraj ob 9h!) na kofetek prišepal in on ko sede, sede. Pa če ga boli koleno ali ne. In sva sedela in kofetkala, en problem pri reševalnem manevru mi je z risanjem različnih nateznih in strižnih sil pomagal pojasniti bolj nazorno, pa če sem hotel ali ne in ker to vedno traja dlje časa (da butlu pojasniš), sem lahko stavek izustil, ki ga pa res ne izustim prepogosto: Ej, Bizi, sori, boš moral it, jaz moram delat!
Saj nisem preveč užival, ko sem ga opazoval šepati proti izhodnim vratom, užival sem bolj ko ne še v odzvenu iskrenih besed o delu. Se ne zgodi prepogosto, a ko se, sem kar navdušen sam nad sabo …

Brez povodca

13. junij 2016 0

Izpiti za jamarje reševalce pripravnike in jamarje reševalce. Vremenska napoved pa itak vesoljni potop. Najboljše bi bilo zadevo prestaviti, a kaj, ko so vsi vikendi v bližnji prihodnosti že itak zasedeni z aktivnostmi. Pa jamarji menda itak nismo iz cukra.
Iz napak se učim, zato sem na prvem križišču v gozdu zaustavil, da pot označim s trakom, zavezanim za drevesno vejo. Da bodo ostali, ki so sledili, vedeli, kam. Nazadnje nisem označil in nas je bilo po celi Sloveniji polno. Kaj Sloveniji, celi Dolenjski! Ja, sem bil ponosen sam nase, da sem se tokrat spomnil, čeprav se pametni učijo iz tujih napak, se pa nisem spomnil, da bi trak za označevanje vzel, ki ga vsi reševalci poznajo, saj z njim ogradimo vadbišče oziroma rob brezna. Sem se čohal po glavi in na koncu vrečko za smeti raztrgal in jo na vejo privezal ter upal, da bodo smerokaz reševalci prepoznali, saj živimo v relativno urejeni državi, v kateri smeti ne visijo več z dreves. Sem še par križišč tako označil in začuda so vsi za mano prišli na cilj, pa vmes tudi noben ekolog ni mimo prišel, ki bi zadevo z vej strgal. Je pa medved malce pred ciljem pred kombi skočil in kakšnih 200 m pred kombijem tekel, ko so se reševalci spomnili, da bi zadevo morebiti malce tudi fotografsko ovekovečili, se je pa v gozd skril.
Po obveznih kofektih smo se kar v udornico spravili, saj je izpit za jamarje reševalce zahteven in dolgotrajen, takisto za reševalce pripravnike, za zgodnje popoldne so bile pa že plohe napovedane. Enkrat vmes sem naredil klasično napako in sem nos dol nesel. Vsi so bili pridni in delovni, a ko so me zagledali, edinega nedelavnega, so se takojci vsule pritožbe. Da kje je hrana, kje je topel čaj, da kakšen kofe bi tudi prav prišel, da je naporno, zahtevno … Zmagovalec je bil itak spet Jokl, da to je pa vse skupaj en klinc, da že šest ur delajo na polno in da je lačen ko tiger. Sem mislil, da mu moram sendvič prinesti ali kaj in sem imel na koncu jezika že tisto klasično, da reševalec v jami mora biti samopreskrbljen za najmanj 12 ur, ker se nikoli ne ve, ali bo hrana uspela priti do njega, pa je prijatelj užaljeno pripomnil, da ima s sabo 6 (šest!) žemelj in kup narezane suhe salame. Le da nihče še ni pavze zaukazal, da bi prigriznili … Sem mu, to pa res moram priznati, kar z velikim užitkom razložil, da se kadar koli lahko usede in malo pomalica, da za to ni treba komplet izpitov na stop dati in se je njegovo razburjanje kar sredi besede zaustavilo. Se je za hip vprašajček nad njegovo glavo zarisal, potem ga je pa na rito vrglo, v naslednjem trenutku je pa z eno roko že dve žemlji jedel (res jih je imel s sabo 6!), z drugo pa kup narezane suhe salame v usta tlačil. In je vsaj za tisti čas, ko je hrano žvečil, malo umolknil …
Bogeci so končali šele po sedmi zvečer, ampak na srečo je bil Jasnin golaž ves čas na ognju in celo dovolj ga je bilo in prav užitek jih je bilo gledati, utrujene in zmahane, kako jim je hrana teknila. Še celo Jokl je bil zadovoljen, čeprav vem, da mi ne verjamete! Celo pivo je bilo dovoljeno ob večerji, čeprav se izpiti še niso končali, pa hektolitre kav in čaja smo tudi morali skuhati, potem smo morali pa številke za stranišče ko v zobozdravstveni ordinaciji izdajati, da se je red ohranil. Dobro, prav kakor pri zdravniku so imeli nekateri najnujnejši primeri prednost, ampak načeloma se je vrstni red spoštoval. Ko so bile vse te osnovne človeške potrebe zadovoljene, smo kandidate za reševalce in reševalce pripravnike s pisnimi testi zaprli v impro učilnico (odgovoriti so morali na 43 vprašanj!), inštruktorji in ostali smo pa končno imeli malo miru, da smo sedli ob ogenj. In se posvetili Biziju, ki je kljub poškodovani nogi prišel pogledat, kako nam gredo stvari od rok. Saj kaj novega, kar nismo že vedeli ali česar še nisem zapisal, ni imel povedati, le to, da je moral na urgenci čakati skoraj do petih zjutraj, ker so vmes krpali poškodovanca, ki naj bi ga Bizi reševal, nam je bilo novo … Po nekaj več ko enourni enklavi smo kandidatom pobrali pisne teste in jih preverili, ko smo ugotovili, da so pisni izpit vsi naredili, smo pa še pivo ali dve dovolili. A večini ni bilo do zabave, so se kar v žimnice spravili, čeprav še enajst zvečer ni bila ura. Na srečo imamo med reševalci vsaj par pravih možakov, da nisem sam ob ognju sedel, a okoli enih zjutraj Jokla niti »samo še eno pivo« ni več prepričalo, da bi ostal z Milharčičem, Arminom in mano. Najbolj vztrajni trije smo potem tam nekje do treh še malo modrovali in na ogenj nalagali, da so imeli na podstrešju speči lepo zadimljeno, v nedeljo malo pred sedmo zjutraj smo pa že spet kofetkali ob ognju. Kajti čakal nas je še izpit v jami. Po zajtrku smo spet uvedli listke za vrsto za stranišče, malo pred osmo sta se nam zelo dobre volje pridružila zakonca Stražar (še posebej gospa Stražarjeva je bila nasmejana, sprememba okolja res prija, verjetno pa tudi svež gozdni zrak dobrodejno vpliva na jamarske reševalce v zrelih možakarskih letih), nekaj čez osmo zjutraj smo pa slamice vlekli, kdo bo našo zdravnico Tino, ki je v kombiju spala, zbudil. Se ne spomnim, kdo je takratko potegnil, vem pa, da ni bil prav poseben junak, saj je samo na hitro po plehu poropotal in zbežal, kar so ga noge nesle …
Izpiti v jami so minili okej, Zdenka v nosilih je živa in zdrava priromala na površje, potem smo še vse skupaj pospravili, pojedli močan pasulj, ki ga je večinoma Irenca scumprala in je bil odličen, potem smo se pa okoli treh popoldne počasi raztepli proti domovom. Pa ne vsi, kakopak, nekateri smo morali še tabor pospraviti. In moram izrecno omeniti našo zdravnico Tino. Ne ker je bila pridna in je pomagala, to itak, ampak ker je zahtevala. Da vedno samo nekaj drkam na blogu, pohvalim pa ne in da če bodo pomagali, moram to na koncu tudi napisati. In, evo, pišem. Tina je pomagala pospraviti tabor. A ker so dohtarji nesebični in altruistični, je to zahtevo postavila ne samo zase, ampak je naročila, da moram omeniti tudi Matica in Bojana. Evo, in omenjam tudi njiju, kaj pa čem. Ker z zdravniki se ni šaliti, nikoli ne veš, kdaj jih boš potreboval, kar Bizija poglejte! Aja, ko smo že pri Biziju – saj ne boste verjeli. Se peljemo od Čaganke, po gozdu, in kar nisem mogel verjeti, koga sem videl capljati ob cesti! Itak da sem zabremzal na črto in deklico, ki je še nikoli nisem videl, pohvalil, ker simulanta ne špara in ga z zjebanim kolenom sili na sprehod s trikilskim psičkom, hkrati sem jo pa tudi okaral, zakaj zverine nima privezane. In je takojci povodec dvignila in pokazala, da ima tistega trikilskega leva po pravilih na špagi, jaz sem pa na prijatelja pokazal, da sem nanj mislil, na katerem pa nobene ovratnice nisem videl …
Ja, izpiti za jamarske reševalce so do naslednje pomladi za nami …

Najboljš je prec

10. junij 2016 0

Maks, ki je že kar nekaj nesreč v jamah dal čez, mi je pred časom razlagal, da ko pride poziv za intervencijo, te najprej srat prime. Nato udari adrenalin. Če imaš srečo, pa udari še Bizi. Ker je tak pedanten človek …
Ob dveh zjutraj so alarmirali ljubljanski reševalni center JRS, da je nek možak padel v 10 m globoko brezno. In prvi je skočil Bizi. Je poklical še ostale, največ dela je imel pa ravno pri Maksu, ki se je šele švoh uro pred tem v posteljo spravil. In je napol v spanju mislil, da je Bizi nekaj pomešal. Čez vikend imajo kandidati za pripravnike in reševalce namreč izpite in ga je prepričeval, da morda bi pa malo kasneje krenili v akcijo, ne lih ob dveh zjutraj. Ampak z Bizijem se ne razpravlja, ko gre zares in baje je tako rulil v telefon, da se je bogi Maksi dokončno zbudil, saj ga je slišal tudi brez telefona. Iz Ljubljane v Domžale …
Je skočil v vozilo in pičil proti Biziju, a nekje vmes so intervencijo odpovedali, saj so gasilci, ki so bili že na kraju, našli pot v brezno k ponesrečencu. Je Maksi mislil obrniti in v postelji še par uric spanca pred šihtom ujeti, ko ga je poklical Bizi, da mora k zdravniku. Je tako tekel na intervencijo že v hiši, da je pogrnil. Mokri gojzarji na suhih ploščicah v garaži niso dobra kombinacija. Koleno gre! Zakaj so bili gojzarji mokri, bo pokazala naknadna analiza dogodkov, a ko se je Maksi malo pred zoro končno v posteljo spravil, da vsaj urico spanca še ujame, sta se pokazala dva problema. Najprej je moral počakati, da je adrenalin splahnel, kar je trajalo kar nekaj časa, a ko se je končno umiril, je s težavo zaspal. A se v snu še niti dobro ni na neko mladenko spravil, ki jo je moral ob prvem Bizijevem klicu razjahati, ko je telefon spet zazvonil. Na ekrančku pa je pisalo, logično, Bizi. Zunaj je bilo že svetlo in nejevoljen se je oglasil. A spet kakšna nesreča v jami? Pa ni bila, kar je spoznal takojci že po Bizijevi barvi in tonu glasu. Ni bil nič glasen in nervozen. Maksi se je s težavo spet zbujal, ko se je oglasil in še z večjo težavo je ponovno tisti mladenki dovolil izpuhteti v raztrgane sledi sanj, zato prijatelja ni povsem dobro razumel. Se je moral dokončno zbuditi, da je sploh razumel, da ga Bizi sprašuje, koliko kilometrov je napravil pri prekinjeni intervenciji. Je že delal poročilo. Ker to je najboljše precej narediti, da se ne pozabi, dokler so vtisi še sveži!
Ne smem zapisati tako grdih besed, kakršne so zapustile Maksijeve ustnice, preden je telefon zabrisal ob steno, če je pa mladenka se v sanje vrnila, pa nikoli ne bomo izvedeli. Ker je itak moral vstati in na šiht odpeketati …

Vratnica

5. junij 2016 0

Vaja Reševalnega centra Novo mesto. Nič nimam za napisati, smo že preveliki profiči postali. Prišli, se spustili v jamo, dvignili ponesrečenca, odšli. Dobro, smo imeli našega zlatega Marka Z. s sabo, da je ponesrečenca igral in dokler čisto na vrhu ni zabingljal na tirolki, jih je stresal iz rokava, šale namreč, a kaj, ko sem jih večinoma zdaj že pozabil …
Dobili smo se že pred sedmo zjutraj in sem malo zamudil in sem jih slišal, kakopak, šefico imamo strupeno, z vajo smo pa potem morali pohiteti, ker so bile za popoldne napovedane plohe in bi nas pralo. Smo pohiteli in ko smo vse pospravili in se preoblekli, se je uscalo. Perfekten tajming, vam povem.
Spodaj sem malce spomine s Ticotom obujal, kako sva kot mlada jamarja trenirala tam in se nama je zdel ne vem kakšen dosežek, če sva se dvakrat zapored dol spustila, zdaj smo pa parkrat gor špricnili kar tako mimogrede, če smo kaj potrebovali s površja!
Vaja je bila torej uspešna, smo zabavljača ven potegnili v eni uri in niti zašvicali nismo, težje je bilo potem v gostilni s picami. Sem se tako najedel, da se komaj premikam …

Avtorja fotk sta pa Anži in Tičar, ki sta imela več časa za afnanje ko mi garači …

Naš dohtar

3. junij 2016 0

V Jamarski reševalni službi smo pravzaprav vsi enaki med enakimi, prostovoljci. V službo nametani z vseh vetrov in najrazličnejših izobrazb, skupna nam je morda le jamarska strast in želja pomagati. A ne glede na vse, sem prepričan, da nekaj jih pa med reševalci vseeno izstopa. Naši jamarji reševalci zdravniki! Naj je reševalec še tako izurjen, poln kondicije in reševalskega znanja, sposoben do ponesrečenega kolega priti v najkrajšem možnem času ne glede na globino in zahtevnost jame, to ponesrečenemu kaj dosti ne bo pomagalo. Do njega mora namreč priti tudi zdravnik, ki ga bo oskrbel in pripravil na iznos iz jame. In v jamarski reševalni službi jih imamo, takšnih carjev in caric, manj kot je prstov na eni roki tišlarja z dolgoletno prakso! Za zdravnika v jamarski reševalni velja, da mora biti predvsem dober jamar, sposoben priti do ponesrečenca, reševalnih manevrov pa v bistvu niti ne rabi ne vem kako obvladati, saj ima v jami kot zdravnik druge naloge in skrbi. Zato me je res presenetilo, ko sta se lani na enotedensko vadbo jamarskih reševalnih veščin v Bosni prijavila dva od naših treh zdravnikov, Tina in Tomaž. Se mi je zdelo, da tega pač ne potrebujeta čisto zares, a njuna argumentacija, da morata kot zdravnika poznati vse manevre, da bosta vedela, kaj se s ponesrečencem v nosilih med iznosom dogaja, me je v hipu prepričala.
Sta tam v Bosni potem nabirala dodatno znanje kot jamarska reševalca, jaz pa sem bolj podrobno lahko spoznal Tomaža kot človeka, saj sva bila cimra. Miren, premišljen, resen, odgovoren, pedanten … Ne vem, s čim si je bošček mene zaslužil za cimra (za dobro vago pa še Marka Z. kakopak), saj sem se kot volk na nedolžno ovčico v hipu spravil nanj. Ker popolna nasprotja se menda privlačijo … Sem včasih verjetno tudi prestopil kakšno mejo, a ni nikoli zameril, na koncu pa je mirno priznal, da se že zelo dolgo časa ni toliko smejal. Kar je bila po mojem mnenju napaka, saj sem potem nadaljeval s to svojo dejavnostjo, kadar koli sva se srečala. In hitro se je učil, moram priznati, mi nikoli ni ostal nič dolžan … Kar nekako sem se navadil, da me je vedno, kadar koli smo bili na kakšni vaji in sem ga zagledal, k njemu potegnilo kakor magnet. Ker sem vedel, da bo smeh zagotovljen. Pa dobra volja tudi.
Od danes pa ga ni več! Našega dohtarja! Bom pogrešal njegov smeh, prav zares. Imel me je rad. In imel sem ga rad. Ne, imam ga rad …

Cicovanje

2. junij 2016 0

Danes smo imeli na Loki potapljaško jamarsko pisateljsko filmski večer, s Cicom sem se pogovarjal o njegovi knjigi. In o vsem drugem tudi, pravzaprav. Cic je nadvse zanimiv sogovornik, sem se kar zabaval. Dokaj velika skupina jamarjev in še večja skupina potapljačev pa tudi, čeprav strikno ločeni. Zaključno mnenje gospoda Graha je bilo, da je bilo super, le jaz da sem malo motil …