Prestrašitev

15. januarja 2017 0

Pred leti, ko sem začel po jamah se potepati in nikoli nisem prišel domov, kakor sem rekel, da bom, me je predraga soproga opozorila, naj ji kakšno telefonsko dam. Da bo vedela, koga poklicati, če me ne bo. In sem jo potolažil, naj se nikar ne sekira, da vedno kakšnemu jamarju ali reševalcu povem, kam grem in za koliko časa in da bodo, če bo kaj narobe, drugi obvestili njo …

Danes je pa ob 7h zjutraj telefon zazvonil. Stacionaren, ne mobilen! Je razmišljala, ali naj se sploh oglasi, prepričana, da jo kakšen zavarovalni agent spet nadleguje (čeprav, roko na srce, celo oni ne kličejo ob nedeljah tako zgodaj!), potem je pa vseeno firbec premagal in se je oglasila. Na drugi strani pa policist. Če je ona lastnica Volvota z registrsko številko to pa to. Ko je potrdila, da je, ji je še povedal, da so vozilo našli zapuščeno v gozdu, sredi ceste. In jo je zvilo, kakopak. Je pomislila na najhuje! Potem pa kmalu ugotovila, da ni tako grozno, kakor je slišati, ko ji je prijazen policist pojasnil, da je nek lovec prijavil, da je njeno vozilo celo noč v gozdu, šoferja pa nikjer. Je pojasnila, da to je normalno, da sem pač jamar, ki traplja po jamah in da tako večkrat naredim, da naj ne skrbijo, da bom do 2h zagotovo doma, ker bom lačen na kosilo prišel. Pa se ni dal, seveda ne, ker ko dobijo prijavo, morajo postopek speljati do konca …

Kje sem bil? Klemi in Anži sta v soboto zjutraj odšla na tlako na dno Čaganke, jaz sem se pa za njima malo kasneje odpeljal, da bi jima gospodinjil, torej zakuril v bivaku in kaj za pod zob pripravil. Ker sem že toliko gripo prebolel, da se lahko tudi malo po svežem zraku premikam, če že za v jamo nisem! In ker je gor sneg, je treba zadnjih nekaj kilometrov peš, avto se pa pusti ob glavni cesti, ki je splužena.

Prijatelja sta iz jame prišla v vroč bivak nekaj čez deseto ponoči, ravno na prebranac s klobaso, pa par piv in špricarčkov smo spili, da proslavimo otvoritev delovne sezone v Čaganki v novem letu. Vstali smo pa okoli pol osmih zjutraj in smo že kofetkali, ko smo dobili obvestilo o drami v dolini. Sem seveda takoj poklical na policijo, a sem dobil ljubljansko, tam so me potem zvezali z novomeško, ti so pa prijazno obljubili, da bodo sporočili v Črnomelj, da je z nami vse okej. Da smo sicer bumbarji, ki ponoči trapljajo po zasneženi hosti in mrzlih jamah, a smo vsaj živi in zdravi. In smo tako prihranili policistom parkilometrsko hojo po snegu, so se ravno do zaledenelega Volvota pripeljali.

Aja, če mi jamarski Fiat ne bi crknil, pa drame ne bi bilo, ker tistega pa vsi lovci tam gor že dobro poznajo …

Razhudenost

7. januarja 2017 0

S tehničnega dneva JRS na Igu sem prišel še dovolj zgodaj, da sem celo nekaj svetlobe ujel in sem kar takojci kuzlico pobasal in preljubo mi soprogo, da smo na en sprehodek skočili. Ko smo prišli do travnika pri šmihelskem pokopališču, kjer sem zverino spustil, da se je malce nalavfala po snegu, me je od mraza že kar premetavalo. Je bilo krepko krepko pod ničlo! Potem pa nenadoma zagledam kolesarja, ki po celem snegu proti nam nažiga! Itak da bi me kmalu kap in itak sem takoj vedel, da je to gospod Grah. Drugega bumbarja ne poznam, ki bi se v takšnih vremenskih razmerah z biciklom okrog vozil, čeprav ima doma tudi dva avtomobila! Je zabremzal, da je zmrznjen sneg razpršilo na vse konce in kraje, potem ko je obrazno masko snel in ves nasmejan ter vesel zobe pokazal, me je pa še bolj zmrazilo. In itak da sem ga vprašal, če je čisto normalen! No, nisem ga, ker sem odgovor na to vprašanje že itak poznal, sem mu raje kar čestital, da se v takšnem vremenu s kolesom vozi, ko meni že ob mirnem sprehodu malinice zmrzujejo. In se je razhudil, da kaj bi to, da v takšnem vremenu moraš biti neumen, če s kolesom ne greš ven, da prfuknjeni so tisti, ki dvajset ur v mrzlem slapu po temi plezajo. Sem se kakopak takojci strinjal z njim, da tisti so pa še bolj zmešani in izrazil zanimanje, kateri so to. Če morda katerega od njih poznam, da jim naslednjič temperaturo rektalno izmerim! Pa je s prstom name pokazal, prav razhuden, res, da mi ni bilo nič jasno! Da to ko se on s kolesom vozi po idilični pokrajini, da to je užitek, da ko jaz po blatu in vodi pod zemljo mrhovinim po dvajset ur, da tisto je pa res safer. Se seveda absolutno nisem strinjal, sva rinila vsak v svoje, dokler kuzlice ni začelo zebsti in smo se vsak proti svojemu domu odpravili. Jaz krepko prepričan, da gospod Grah je pa res kralj, kaj si je pa on po mislih premetaval, pa ne vem …

Ko sem se doma slekel, da bom pod tuš skočil, mi je bilo pa v hipu jasno, zakaj me edino v noge ni zeblo! Sem moral namreč tako zgodaj vstati, da sem ves zaliman hlače kar prek pižame nataknil! Pa še dobro, da sem jih, je bilo namreč minus 16 stopinj! Dobro, saj lahko bi morda tudi aktivno termo športno perilo oblekel, ga imam kar nekaj kosov, pa stokrat boljši je od pižame in vsaj desetkrat dražji, a kaj, ko se ne spomnim …

Aja, pa v prste me je tudi tako mrazilo na sprehodu s kuzlico, da niti pomislil nisem, da bi gospoda Graha recimo fotografiral …

Snežno veselje

3. januarja 2017 0

Kuzlica je prvič v življenju videla in občutila sneg! Je tako šibala, da filmčka niti posneti nisem mogel, čeprav sem poskušal. Je pa res, da me je dan pred novim letom neka gripa ali kaj položila in sem danes šele prvič iz postelje vstal in tudi moji refleksi še niso bohvedi kaj … Ko so me začeli boleti VSI sklepi, sem bil prepričan, da me je končno emšo ujel, a ko je po dnevu v postelji recimo bolečina v kolenih popustila in se preselila v komolce in vrat in gležnje, za nameček je pa še povišana temperatura prišla, sem vedel, da sem bolan. In sem se začel smiliti sam sebi, kakopak! Sem šel pod tuš in preklinjal bolezen, saj sem imel občutek, da se tuširam z ledeno vodo, ampak ko je kakšno uro kasneje še predraga mi soproga začela ruliti, da je voda mrzla, sem lahko le ugotovil, da je bojler crknil. Si je izbral perfekten tajming, super se je čez praznike umivati z vročo vodo iz kuhinje, ki si jo v tuš nosiš v plastičnem kanistru …

Na srečo pralni stroj med prazniki pa ni crknil, le vodo je začel iz nepravih lukenj ven metati, da smo imeli v pralnici poplavo in sem popizdil in prek neta kar takojci novega naročil. In s tem predrago svojo neizmerno razveselil, ki si je nov pralni stroj nadvse želela, le jaz sem bil škrt. Da kaj pa potem, če tu in tam malo vodo ven brizgne čez napačno luknjo …

Praznikov je konec, bojler je nov, sploh ne gremo izpod tuša ven, pralni stroj pride jutri. Danes je pa tastari dve žehti opral brez ene same kapljice prelite vode. Samo nimam kaj, prihaja nov, tastari bo pa v garaži jamarsko opremo pral. Ko ga olupim nepotrebne navlake, kakopak. Vam povem, za vsakič, ko je vodo ven pljunil v pralnici, mu bo žal, ko bo začel mleti čagankarsko blato!

Najmlajši sin se je tudi snega razveselil in je pred hišo že vsega stacal, sta se s kuzlico igrala, ampak kuzlica je prva obupala. In je šla kar direkt pod tuš tačke oprat, je nismo rabili nič siliti. Ve tudi ona, da bojler spet dela …

Koncert v Čaganki

29. decembra 2016 0

V Jamarskem klubu Novo mesto smo pragmatični. Kar pomeni, da člane izkoristimo, kjer se le da. Ko je k nam zajadral Cvelbi in smo izvedeli, da tudi v pleh muski nastopa, ki mu preprečuje bolj intenzivno podzemsko dejavnost, smo kakopak sešteli dva plus dva. Mislim, novo leto se bliža, mi potrebujemo novoletno klubsko čestitko, Cvelbi pa špila par instrumentov pri pleh muski … Sem ga poklical, če bi koncert imel v Čaganki, v Akustični dvorani, da preverimo, če je Akustična dvorana res akustična in je bil takojci za. Da bo dol vzel klarinet, flavto in ukulele. Kar me je povsem navdušilo in sem kar vabila poslal naokoli slovenskim jamarjem, da bo koncert v Čaganki. Glede na globino, dobrih 200 m dol, vstopnic nismo prodajali, temveč darovali, pa še tako ni bilo kaj dosti interesentov. Potem sem pa naredil klasično napako in sem se Cvelbiju motivacijsko zlagal, da bo prišlo kakšnih 50 poslušalcev iz vse Slovenije, Grdin bo pa zadevo posnel za čestitko, da bo zadeva torej dostopna vesoljnemu človeštvu na internetu. In se je človek malce zamislil. Da ni natreniral dosti komadov, da na ukukele zna samo malo improvizirati, da povsem suveren je samo na klarinetu s Sveto nočjo in kaj bo, če bodo poslušalci nezadovoljni, on pa še neizkušen jamar, ki jim ne bo mogel dovolj hitro po štriku pobegniti ven … Kakor koli smo mu roko zvijali, ni pomagalo, na koncu je pa verjetno šefu par evrov stisnil, da je moral v sredo biti v službi in naj bi koncert odpadel. A, kakor sem že v uvodu omenil, v našem jamarskem klubu smo pragmatični in nisem takojci vrgel puške v koruzo. Sem srečal našega Uroša, za katerega sem vedel, da harmoniko igra. Prvi problem je bil, da če hoče dobro igrati in z žarom, ga mora imeti nekaj pod kapo, kar pa je v jami absolutno nesprejemljivo. Sem celo razmišljal, da bi mu dovolili spodaj nažgati se ga, da bi napravil dober žur, potem bi mu pa v bivaku v Severenem rovu pripravili ležišče za otreznitev, a ko sem videl Uroševe široko razprte oči, sem takojci vedel, da ne bo nič. Plus harmonika je res tako velika, da bi jo verjetno le z ogromnimi težavami spravili dol čez ožine če sploh …

Je koncert torej odpadel, smo obvestili vse štiri prijavljene, z Grdinom sva se pa v kamin Game Over namesto tega odpravila, da ga izmeriva in fotografirava. Ker je to takšna izi akcija, sva se v jamo šele ob dveh popoldne odmigala. V bivaku v Severnem rovu sva pokofetkala, potem se pa na tlako spravila. In se je izkazalo, da izi akcija sploh ni bila tako izi, kajti takoj ko je poleg fotoaparat, se stvari zakomplicirajo! Pa glede na to, da sva zdaj končno uradno izmerila višino kamina, ki smo ga plezali več ko tri leta, se niti ne gre čuditi, da sva ven pokukala že v nov dan. Pravzaprav noč, kakopak!

Kamin je visok 178 m in sva torej preplezala več ko 400 m, plus merila sva in fotografirala in se je vleklo ko kurja čreva. A se je splačalo, fotke so čudovite. Grdin z njimi kakopak ni najbolj zadovoljen, sanja o tem, da bo v kamin spravil najmanj 5 jamarjev, ki bodo osvetljevali posamezne dele, ampak to bo zahteven projekt. Kajti skala v kaminu je krušljiva in dol non stop pada med plezanjem, kar zna biti pri teh višinah nadvse nevarno. Ampak bomo nekaj nagruntali, ni vrag, ker ko Grdin zagrabi, ne spusti, ne glede na vse! Jamarjenje navzgor se bo torej še nadaljevalo …

Zunaj naju je pa sneg presenetil. A ga je bilo na srečo le par centimetrov, tako da Grdinov avto ne bo rabil čakati do spomladi ko moj R5 pred leti …

Zaključevalca

26. decembra 2016 0

Danes sta se Klemi in Anži odpravila v kamin Game Over, da splezata še tistih 11 metrov, za katere nama je z Bojčijem pred dnevi zmanjkalo energije v baterijah vrtalnika. Sta Šinija udarila in se v Čaganko odpravila šele malo pred poldnevom, okoli petih me je pa firbec odpeljal do bivaka. Sem ravno dobro zakuril, ko sta se prikazala. Z ne dobro novico. Sta splezala do vrha, a nadaljevanja ni nikjer videti. Voda teče med sigo in različnimi režami, v katere niti roke ne moreš vtakniti …

Se je torej skoraj štiriletna zgodba zaključila. Z Grdinom greva v petek zadevo še izmeriti in izrisati, da bo načrt kot se šika, kajti ne poznam dosti primerov, kjer bi bumbarji na globini 250 metrov plezali 165 metrov navzgor! Pa pokukala bova v vzporedno brezno, ki se odcepi nekje na 100 metrih višine, a četudi bo obetavno, bo potrebno najprej spet zbrati energijo za nove podvige …

Kakor koli, smo v bivaku na površju kljub vsemu nazdravili in nekaj pojedli, potem sem se pa jaz domov odpeljal. Mladca sta se odločila gor prespati, da bosta lahko še malo v kozarčke pokukala. Zakuril sem jima dobro, preden sem šel, sem jima pa še predlagal, da če jima bo ponoči vroče, naj gresta pa vsak v svojo posteljo …

Pa nikoli več ju ne bomo pustili, da gresta skupaj na kakšno zaključno akcijo, kjer samo še malo manjka do preboja ali odkritja novih dvoran! Sta tako zaprla takrat edino obetavno nadaljevanje v Južnem rovu, zdaj pa še kamin Game Over. Skupaj bosta lahko šla, edino če se recimo kakšnemu jamarju ne bo več ljubilo jame raziskovati in bi želel, da se zaključi. Takrat mu ju bomo pa v paru ponudili, pa bosta urihtala mimogrede …

Fotke so pa Anžijeve, se je imel v jami čas še afnat …

Strop

24. decembra 2016 0

Z reševalcem Bojanom sva proti Čaganki krenila že v četrtek ponoči. Ko so naju v Straži ustavili policisti in mu ponudili balonček, da preverijo, ali je kaj pil, ga je takšna panika zagrabila, da sem se še jaz malo ustrašil. Sem bil prepričan, da bo napihal do nezavesti in ga bodo na prenočitev na policijo odpeljali, da zihr na skrivaj pije, tako se je prestrašil tistega balončka. Od plezanja kamina v Čaganki pa ne bo nič. No, se je izkazalo, da pil ni, bal se je pa zato, ker je prvič v življenju pihal. Je bil šok tako velik, da je k sebi prišel šele naslednji dan visoko gor v kaminu, ko sva že kakšnih 6 ur garala v čisti vertikali in začel vpiti, da kje so zdaj, če mu tle pa ne bodo dali pihat!?

Ampak, prehitevam. Sva prišla v bivak, zakurila, saj je bilo pasje mrzlo, nekaj skuhala, par kofetov v rito vrgla, okoli pol dveh zjutraj sva se pa v posteljo spravila. Nalagati v peč sva pa že krepko prej nehala, da nama ponoči ne bo prevroče. In nama ni bilo, mene je proti jutru celo tako zeblo, da sem se zbudil. To omenjam zato, ker sva pa potem naslednji dan, ko sva iz jame prišla, pa tako zakurila, da sva se počutila ko v peklu in sem moral okoli treh zjutraj za dobre pol ure odpreti vrata in v samih gatah kaditi na kakšnih minus 7, da sem vsaj malo k sebi prišel …

Ampak spet prehitevam. V petek sva čudovit sončen dan začela z nekaj kofeti, potem sva se pa vlekla in rinila, ali bi šla v kamin ali na sprehod po čudovitem gozdu, odetem v belo ivje. Jaz sem kakopak navijal za jamo, Bojči pa za sprehod po hosti. Sem naju kar videl sprehajati se tam po šumi z roko v roki in sem zatrmulil, se oblekel v jamarsko opravo in sva pičila. Ja, jamarji smo takšni, najlepši sončni dan zajebemo v blatni jami!

Do bivaka v Severnem rovu kakšnih 250 m pod zemljo sva hitro prisvinjala. Tam sva spila dve kavici in čaj ter pripravila opremo za plezanje, potem se pa kar v kamin Game Over odpravila. Sem tokrat s sabo vzel še laser, da izmerim, kako visoko smo. Bojči se je sicer smejal, ko nama je Grdin razlagal, kako morava z njim ravnati, ker je videl moj glupi pogled, a višino sem potem vseeno nekako uspel izmeriti. Po izračunih smo bili že skoraj na 200 m višine in torej le švoh 50 m pod površino, zato sem se odločil preveriti. Pa saj je logično, da so se izračuni kregali. Ko porabiš pet ali šest ur v blatni in gnili vertikalni steni, po tebi teče voda, pas te ves čas veže, se ti zdi, da si splezal več, kakor si v resnici in če je vsakdo dodal le meter ali tri, se pri toliko akcijah mimogrede nabere nekaj desetmetrska napaka! Običajno se na akciji spleza kakšnih deset metrov, ovisno od kvalitete skale ali previsnosti, velikokrat smo pa zaradi vode ali blata splezatli tudi samo po 5 m na akcijo! Meriti sem začel na višini 90 metrov, do koder je Grdin že izmeril in sem vsake toliko pritisnil na laser, kolikor bolj sva se dvigala. Ko sva prišla do točke delovišča, kjer sva pred nekaj dnevi nehala, sem nameril 130 metrov. In bil kar malo razočaran!

No, ne čisto zares, saj je bil vsak meter preplezan navzgor, priborjen z litri znoja in neštetimi žulji, a sem bil zares prepričan, da smo že krepko višje. A stokati nima smisla, sva se kar na delo vrgla. Spet je prvi plezal Bojči, mene prehlad še ni zapustil, ponoči v bivaku sem imel takšen glavobol, da bi najraje z glavo ob zid butal, če bi kaj pomagalo. Mu je šlo delo dobro od rok, le tu in tam je zavpil komando. Popusti, zategni, varuj! Stal sem v povsem navpični steni na majceni polici, morda 30 cm globoki, pripet na majhen vijak, varoval prijatelja, poslušal muziko iz telefona, občasno kadil, občasno zadremal. Sem se namreč zavil v astro folijo in mi je bilo na trenutke kar toplo. Dobro, saj krepko zadremati nisem mogel, ker je vsake toliko z vrha kakšen kamen dol priletel, dokončno sem se pa zbudil, ko je iz telefona zadonela neka bolj poskočna in je začel prijatelj par metrov višje migati in vriskati. So ga podplati zasrbeli, očitno, kar ni nič narobe, če mene prašate, ampak ko je ves vesel nad dobrim napredovanjem zavpil, da je prav škoda, da sva tako visoko gor v steni, da če bi bila kje zunaj, da bi se lahko zavrtela, sem pa zastrigel z ušesi. Ko je dodal še, da bi se moral še malo našminkati, ko se ravno prazniki bližajo, sem se pa dokončno zbudil, nič ne tajim! Sem komaj čakal, da  se je pesem končala in je prišla neka manj udarna, da je spet začel plezati kakor se šika. Enkrat vmes, ko je prebrazdal že kaknih 10 višinskih metrov, je povedal, da bo kmalu prišel do majhne police in se bom pahko premaknil bliže njemu, sem pa prej kar telefon ugasnil, preden sem splezal do njega. Ko sva bila bližje skupaj, je takoj postalo bolj pestro, saj sva se nekaj časa lahko celo pogovarjala, dokler ni spet previsoko splezal za komunikacijo, potem je pa enkrat gor pogledal in skoraj zavpil od presenečenja. Sva namreč nad sabo zagledala strop!

Kamin Game Over plezamo že od leta 2012, ne vedno zelo frekventno, saj je plezanje odvisno predvsem od vode, v njem ves čas teče in ko teče, enostavno ne moreš napredovati! Bolj ko smo napredovali in se dvigali, bolj smo proti vrhu pogledovali, ki ga nikoli nismo ugledali. Kajti v tistem dimniku, v katerem ves čas teče, je v zraku toliko vodnih hlapov, da so se svetilke do takrat vedno ustavile v nekakšnem parnem zidu ne dosti višje od nas. Tudi laser je vedno napaka kazal in se nam do tedaj, ko sva z Bojčijem ugledala strop, niti sanjalo ni, koliko imamo še do vrha. Zdaj sva ga pa zagledala! Sem hitro izmeril, koliko je do njega in izračunal, da je kamin Game Over visok med 160 in 170 m. In da do vrha sploh nimamo več veliko, morda kakšnih 25m! Je Bojči dobil nov zagon in sva še par ur plezala, dokler nisva porabila vseh baterij za vrtalnik. Do police, s katere v globine brezna teče voda in za katero bo po vsej verjetnosti vodoraven rov, pa nama je ostalo še morda 12 m. Tako blizu, a hkrati tako daleč!

Sva zaključila s plezanjem, vse pripravila za naslednjič, potem se pa previdno spustila. 150 metrov dol. V bivaku v Severnem rovu sva pomalicala, kavici v rito vrgla, potem pa počasi premagala še dodatnih 250m do površja. Zakurila v bivaku, nekaj pojedla, nazdravila uspešni akciji in se okoli pol dveh zjutraj zvrnila v postelji. Pa ne za dolgo, kakor sem omenil že na začetku, sem preveč zakuril …

V soboto sem pa še kar proti Klevevžu zapeljal, da opremo operem, saj bomo spet kmalu v Čaganko odrinili in bi me kmalu kap. Ker tiste brzice, v katero vržem opremo, navezano na vrv, da jo v hipu opere kot v pralnem stroju, so bile vse zamrznjene. In sem opremo pral potem na roke v sicer termalni vodi, a mojega križa to ni nič kaj dosti zanimalo.

Ves preostanek dneva sem pa potem Grdina z mrzlo vodo polival, ker on bi šel pa že kar danes poskenirati in pofotkati in izmeriti in 3D narisati…

Nezaposlenost

21. decembra 2016 Komentiranje onemogočeno

Danes me je klical Grdin ves zgrožen, da njegov super hud in zmogljiv računalnik že dva dni ponoči nič ne dela. Da nima fotk, ki bi jih grizel ponoči in da to nikamor ne pelje, da morava zvečer v Čaganko. Počasi grizeva brezno za breznom, jaz mu asistiram, on pa fotka. Ja, jaz fotkam pa njega, da se vidi, da tudi jaz kaj delam!

Malo po osmi zvečer sva sedla v avto, ob desetih ponoči sva se pa z mraza že umaknila v toploto podzemlja. V tretjem breznu je Grdin privlekel ven tisti leseni okvir, ki sva ga včeraj cumprala ter začel sestavljati zadevo. In je šlo vse okej, dokler ni zlomil enega nosilca za bliskavico. Na srečo sva jamarja in sva privezala. Sem vrvico s kladiva vzel, pa potem ko sem nekaj preopremljal, bolj previdno udrihal, da ga Grdin na glavo ni dobil. Tretje brezno ni globoko, je pa prostorno in je kar trajalo, ven sva pokukala ob pol dveh zjutraj. Še dobro, da gospod Grah, ki se je ravno vrnil s počitnic s toplih Brazilk, ni šel z nama. Je bil pameten in je kar takojci ugotovil, da ob polnoči zihr še ne bomo doma in da ima on šiht. Če bi šel z nama, bi ga še najmanj dve leti poslušal, ga poznam!

Grdin je bil pameten in je najprej avto zakurblal in sva se šele nato preoblekla, da sva direktno v topel avto sedla in bila ob treh zjutraj že doma. On je šel spat, ker ima zjutraj neke opravke, jaz bom šel spat pa malo kasneje, ker imam opravke pač malo kasneje. Za rezultat, kaj sva počela, bo pa verjetno potrebno počakati kakšen dan, tudi njegov računalnik, ne glede na to, kako hud je, dobrih tisoč fotografij ne obdela ajncvajdraj!

Pa še dva Grdinova filmčka, prvo in drugo brezno Čaganke, da se vidi, kaj sva ponoči zares počela …

 

Bliskovnik

20. decembra 2016 Komentiranje onemogočeno

Ko so otroci nabavljali kuzlico iz zavetišča, je bila ena od obljub tudi, da bodo oni hodili z njo na sprehode. A kot vedno, grem pogosto z njo na sprehod jaz, saj malo noge pretegniti tudi zunaj jame nikoli ne škodi, plus telefon me potem vedno pohvali, da sem napravil čudovito število korakov v enem dnevu. Malo sumim, da sem zadevo zelo na nizek kriterij nastavil, se pa ne spomnim več, pa tudi izklopiti tega ne znam. A to ni pomembno, kuzlica se mora pač prelavfat, meni pa zrak, kot rečeno, ne škodi. A sem danes še tamalega nagnal z nama. Da se tudi on malce spočije od digitalnih zadev. Ko smo se oblačili in sem dol še po telefon skočil, sem se spomnil in malega vprašal, če vrečk za pasji drek je pa še dovolj ob povodcu. In dobil odgovor, da jih je še ful, kar me je povsem zadovoljilo. Saj njenih kuglic jaz ne pobiram, če je kakšen od sinov poleg, so tudi to obljubili, da bodo počeli, če jo le vzamemo, pa zdaj je že tako mrzlo zunaj, da jim verjetno kar paše si malo roke pogret, kaj pa vem, pritožujejo se ne prehudo. No, smo krenili od hiše in nedaleč stran se je kuzlica že v smukaško pozo postavila in spasirala, kar je imela za spasirati. Mali je s povodca potegnil vrečko in zadevo pobral, hkrati pa še malo zastokal. Ker je bila zadnja, kakopak. In itak da sem znorel, ko me je pomiril, da je okej, da itak samo enkrat na sprehodu pasira, da tega pač ne more vedeti in da zakaj je rekel, da je še ful vrečk, če je bila samo ena. Odgovor je bil seveda nadvse logičen – da včeraj jih je bilo še ful. Sem spet znorel, da tudi dan prej jih ni moglo biti ful, če je danes samo ena, razen če je kuzlica desetkrat se postavila v smukaško pozo ali pa so tuje pasje dreke pobirali, v kar sem pa krepko dvomil. Je zmignil z rameni in smo odpeketali naprej. Po nove vrečke domov ni skočil, ker kuzlica itak samo enkrat na enem sprehodu pasira. Smo naredili malo daljši krog, da smo se še čez tanov most sprehodili, ki so ga ravno odprli, pa na srečo delavcev ni bilo več, ko se je ob robu igrišča kuzlica že drugič na istem sprehodu postavila v smukaško pozo. In itak da se mi je zmešalo, ampak mali je zatrdil, da kakšne velike škode ni, da je itak na kup nekih odpadkov naredila, kar je naredila, da noben ni videl in da bodo to delavci itak potem pospravili. Ja, seveda, pa še ful bodo veseli, sem zanergal, a kaj dosti potem nisem več najedal, ker itak nima smisla. Smo se torej lepo sprehajali in ko smo bili že povsem blizu hiše z druge strani, je pa kuzlica v smuk prežo planila še v naselju. Ob robu ceste. In sem povodec mirno predal najmlajšemu sinu, mu povedal, naj se kar sam meni s kom, ki bo iz hiše pritekel, in odšel naprej. In se je mali prvič malo zasekiral in panično gledal okoli, če bo kdo pritekel, kakor da on pasira! Pa na srečo ni.

Sem se spomnil na gospoda Levičarja, ki je pa res pedanten in skrben in ekološki in oh in sploh in je pasje kuglice pobiral, ko jih še noben na tem svetu ni in je šel enkrat na sprehod in je malo naprej od njegove hiše še tuj pasji drek pobral, itak je imel dve vrečki s sabo. Ko je njegova zverina tudi opravila, kar je imela za opraviti, je uporabil še drugo vrečko, ko sta pa skoraj domov že prišla, je pa njegovo pasje seme prav v ulici, kjer so zunaj sosedje debatirali, še enkrat odmetalo. Gospodu Levičarju je bilo kakopak nerodno, kakor da so njega ujeli pri nečednem početju in je s psom odšel domov, potem se je pa brez psa in z novo vrečko vrnil po pasji izdelek. Sosedov, ki so ju prej opazovali, pa ni bilo več zunaj! In je potem razmišljal, če naj gre kar k vsem, ki so ga videli, da zadeve ni pobral, pozvoniti na vrata in pokazati, da pa je izdelek vseeno pobral, a potem tega ni storil in se še danes sekira verjetno ,kaj si sosedje mislijo o njem in njegovem psu …

No, jaz se kaj dosti nisem sekiral, naj se moj najmlajši, če se hoče, a ko bom šel sam na sprehod naslednjič s kuzlico, bom tudi sam preveril, koliko je vrečk!

Zvečer, ko je družinico uspaval, je pa Grdin poklical. Da mora rig za fotoaparat naredit in potrebuje roko v pomoč In sem mu jo posodil, kakopak. Saj nikoli ne potrebuje roke, le družbo, plus zanimalo me je, kaj to rig sploh je. Seje izkazalo, da mora narediti nosilce za bliskavice, da bo lahko jame fotkal in jih ne bo rabil več s silvertejom lepiti, ker je zamudno in drago. V ledeno mrzli drvarnici, brez izolacije in skorajda odprto streho je najprej namontiral kalorifer. Da naju ne bo zeblo! Da ga ima zato, da zjutraj avto od znotraj segreje in stekla odtali, je pojasnil in da bo tudi za drvarnico dober. Je bil, namesto na kakšnih minus šest sva delala na minus pet morebiti, ampak le do takrat, ko je stopil na vtič in ga polomil. Potem je mraz spet v hipu na minus šest skočil. Sva žagala in pilila in vrtala in merila in vse, parkrat sem moral res celo roko posoditi, večinoma je bil pa z mojim jezikom zadovoljen. Le enkrat vmes sem napako napravil in mu predlagal, da bi en vijak zategnil in drugega odtegnil in je vzel dva kosa lesa in vijak in mi na dolgo in široko razlagal, zakaj to ne bi šlo, šele ko je še njega začelo v roke zebst, je poskusil še na pripravi za bliskavice in je šlo. Začuda!

Je bila že krepko čez deset zvečer ura, ko se je odločil, da bo zadevo še malo pobrusil, kar je storil pred drvarnico, da se nama poleg mraza ne bi še v nos kadilo, pa da so še sosedje lahko bolje slišali ropotanje. Sem ga na to opozoril, a je odnehal šele, ko ga je fino mraz v roke grizel. Da je morda res bolje, da to dela na soncu …

Kakor koli, ne napravil, skoraj do konca, le še lepotne popravke jutri na sončku, potem pa v jamo!

 

Kamin

16. decembra 2016 Komentiranje onemogočeno

Borut P. je nekoč rekel, da seks je ko pica – tud če je slab, je vseeno dober! Sem se na to spomnil, ko sva z reševalcem Bojanom v četrtek rinila v kamin Game Over v Čaganki. Dežja ni bilo že sto let, jama je povsem suha, v kaminu pa teče. Ampak čisto malo, tako da velja, da tud če je kamin suh, je še zmeri moker …

Ne vem sploh, koliko smo že preplezali, bo naslednji teden to Grdin pomeril, ampak tam na okoli 150 ali 160 metrov visoko smo skoraj zagotovo že. Zadnjih višinskih 30 metrov se kamin povsem spremeni in spet krepko krepko razširi, skala ni blatna pa še dokaj solidna je, tako da je napredovanje lažje kot je bilo sicer, plus voda teče toliko stran, da delaš na suhem. Kar meni ni kaj dosti pomagalo, ker sem bil že od prej moker, ko sem nižje dol varoval prijatelja in je po meni krepko kapljalo. Saj sem se pripravil, to moram povedati v svojo obrambo, sem s sabo vzel vrečo za smeti, a ker so mi ven gledale roke, sem bil kmalu moker povsod. Ko je Bojči toliko preplezal, da je bila komunikacija pri varovanju že otežena (pa, roko na srce, še ko stojiš poleg njega, je komunikacija z njim otežena), sem splezal do njega z vso kramo in ga nato varoval z nekakšne kurje poličke. Saj zelo naporno ni, ampak ko 5 ur visiš v pasu in se premikaš le na nekaj kvadratnih centimetrih, postane neprijetno. Pa še na pipo mi je enkrat vmes udarilo in je bil prav zanimiv projekt kako vodo spustiti, stoječ na majceni polički nad 160 metrskim breznom, privezan s popkovino v steno. Vmes pa še varuješ prijatelja, kakopak, ki nad tabo grize v višave …

Sva se odločila, da se nama nikamor ne mudi in da bova vse baterije za vrtalnik, ki sva jih imela s sabo, porabila do konca, pa kolikor bo trajalo, pač bo, a ko je premagal že kakšnih 15 metrov in posvetil višje, sva končno lahko videla, da bo do prve spremembe prišlo šele čez kakšnih 30 metrov, kjer voda priteka prek roba. Kaj je gor, ne vemo, tudi koliko je še do stropa, se še ne vidi, se je pa počasi naveličanost pojavila in sva kar zaključila in se v bivak v Severni rov na kofe in malico spustila. Potem pa počasi še ven in je tudi kar trajalo, da sva prigrizla 250 m višje v mrzel nočni zrak, večerjo sva si pa skuhala pa že v petku …

Ker je Bojči rana ptica, sva bila kmalu pokonci, po par kofetkih sva se pa kar v Klevevž odpeljala in še opremo oprala, da bo pripravljena na novo osvajanje kamina. Še v letošnjem letu, kakopak, ker kaj pa naj človek drugega pametnega počne med tednom?!

Aja, ne, tokrat pa ni nič v globino vrgel

Ožinar

12. decembra 2016 1 mnenje

Vsak razlog je dober, da se člani Jamarskega kluba Novo mesto skupaj dobimo, pa četudi je to silvestrovanje nekje na Gorjancih. Itak nas ni bilo preveč, nas nikoli ni, je bilo pa prijetno in zabavno. Malo papice in malo pijače, pregled zanimivih dogodkov in dosežkov skoraj minulega leta, pa druženje, kakopak. Anži, ki si kruh služi v veliki firmi, je navdušen razlagal, kako je bil prijetno presenečen na njihovem silvestrovanju, ko so se vse tiste stotine deklic iz proizvodnje, ki jih drugače sploh opazi ne, ko se sprehaja po halah in si vrta po nosu, iz grdih račk spremenile v lepotice v visokih petah, ki poslušajo turbofolk, ampak pri nas na jamarskem silvestrovanju tega strahu ni bilo. Najprej, nimamo stotine jamark, plus nobena ni prišla v visokih petkah. Je pa res tudi to, da so bile čiste in turbofolka ni bilo!

Ko sta jih imela Klemi in Anži dovolj v riti, sta pa dve deski privlekla, da se jamarji in jamarke izmerimo. Začeten razmik je bil 25 centimetrov, čez katerega le en naš bolj rejen član ni prišel, predsednik Zdravko in jaz pa sva potem med prvimi odnehala pri 23 centimetrih. Ostali so se tenstali do zavidljivih 18,5 centimetrov, Anži glista a je odpadel centimeter prej. Sem izmeril obseg njegovega prsnega koša in mojega. Meni je pokazalo 97 cm, njemu 72. Ampak ga je verjetno tam zagrabilo, kjer ima mašinco spravljeno, kaj pa vem, kajti po teh merah bi moral zlesti tudi med razmikom v parketu! Zmagovalca sta bila Miha in Andrej, čeprav je bilo pri Mihcu nekaj bojazni, ali ni morda šlo za doping. Se mu je namreč pas v hlačah zataknil in mu ni šlo skozi, dokler mu ga njegova preljuba soproga ni odpela in je potem šlo. Na srečo je samo okoli pasu ropotala, da mu kakšna morebitna oteklina ne bi še bolj onemogočila napredka, pa še to moram povedati, da je zelo zelo dolgo potrebovala, da ga je odpela. Se vidi, da sta že dolgo poročena …

Merjenje v ožinarju smo prekinili, ko so možaki začeli hlače slačiti, ker to ne bi bilo za nikamor, potem smo pa še malce o načrtih za naprej debatirali, proti jutru so se pa trezni domov odpeljali, trudni so pa kar tam popadali v lovskem domu. Za nagrado so potem lahko v nedeljo zjutraj pospravili …

Fotke so večinoma Anžijeve, tistih jutranjih bolj zamegljenih pa ne bom objavil!