Obed presenečenja

Pravzaprav je vsak razlog dober, da gre človek v jamo, a ker sta imela soboto prosto in Žeki in Mitja, ga niti nismo potrebovali. V bivak smo se zapodili že v petek zvečer, Žeki malce pred nama, da je zakuril in domače klobase skuhal. Da naj ga pokličeva, ko bova čez Vahto, je napisal sporočilo, da base v vodo vrže. A ga nisva poklicala, ker čez Vahto nisem šel že kakšnih deset let, kar ga je nadvse presenetilo. Da iz Novega mesta čez Vahto je par kilometrov bliže. Kar bi bilo logično, če bi šla peš, ko vsak kilometer šteje, če greš pa z avtom, pa izbereš cesto, ki ima ene tri milijone manj ovinkov. Torej ne tiste čez Vahto! Kar ga je spet presenetilo, kaj me ovinki motijo, če nimam volana, a mu nisem odgovoril. Sem imel polna usta nadvse okusne klobase. Jaz ponavadi kupim cenejše, bom od zdaj naprej nehal škrtariti. Že zaradi Mitjata, ki je večerjal doma in je rekel, da bo le tri kolobarčke čvaknil, tako, zaradi družbe, pa jih je potem 13. Čeprav nisem štel …

Potem smo seveda blebetali skoraj do dveh zjutraj, se že od lani nismo videli (no, skoraj), potem sta se pa garača, ki zjutraj zgodaj vstajata zaradi službe, v postelji spravila, jaz sem se pa po riti praskal še dve ali tri urice. In polnil pepelnik, ki ga je v šoli naredil Mitjatov tasrednji, Lovro, ter mi ga podaril za novo leto. Iskreno, eno boljših daril ever, prav stopil sem se!

Vstal sem ob osmih in zakuril, da bo prijateljema toplo, ko vstaneta, skuhal kofe in malce bral, prijatelja sta pa vstala, ko so zaradi vročine že tapete v bivaku odstopale. Smo imeli namen v jamo iti bolj zgodaj, ker je moral biti Mitja zvečer doma, pa nam kakopak ni uspelo. Še nikoli nam ni! Mitja je vstal, šele ko sem mu čaj v posteljo prinesel, potem pa še kavice pa zajtrk pa kavice pa čvek pa sprehodi do majhne hišice z luknjo v deski (Žeki je šel celo dvakrat, kljub temu, da je bilo krepko pod ničlo!) in smo se v luknjo spravili malo pred poldnevom!

Čaganka je bila suha, kot že dolgo ne in prav žal mi je bilo, ker se nismo za plezanje kamina Game Over odločili. Pa se nisem kaj dosti sekiral, dela smo imeli več ko preveč. S sabo sem imel novo vrv, da zamenjam dotrajano v Akustični dvorani in ko smo prišli do tam, sem se kar dela lotil, otroka pa v Južni rov poslat igrat se, da me pri delu ne motita. Sta se upirala, sta hotela pomagati, potem je pa Mitjata seveda firbec premagal, ker edino tam v Čaganki še ni bil, Žeki je šel pa pomembno pred njim kot vodič, ker je bil tam pa že večkrat.

Ko je v Akustični končno zavladal mir, sem si najprej enega z užitkom pricinil, potem sem pa skoraj uro potreboval, da sem vrv zamenjal. Nato sem odšel do bivaka v Severnem rovu in si kofe privoščil ter skočil še kakšnih 50 m niže na dno Game Overja po vodo. Ko sem spet vodo pristavil in se me je blaga skrb jela lotevati, sem pa zaslišal njuno vriskanje! Saj nisem dvomil, itak da ne, a ko mladička prvič spustiš, da se gresta sama pred hišo igrat …

Smo spili kofe, potem je pa Mitja pospravil smrekco, Žeki si je pa oprtal transportko s konzervami, ki smo jih tja dol prinesli že pred kakšnimi petimi, šestimi leti in so bile že vse zarjavele in brez etiket. In se jih že par let nihče ni upal niti dotakniti, četudi je bil lačen …

Mitja je šel ven prvi, za njim sem plezal jaz, ki sem sproti še star in res dodobra pokonzumiran štrik ven vlekel (ki se je prav nesramno ves čas zatikal!), zadnji je sopihal Žeki, ki ga je slabih dvajset kilogramov konzerviranih dobrot krepko zaviralo. A ni obupal ali odnehal!

Nekje na sredini Sedemdesetmetrce smo bili še dokaj skupaj, ko je pri meni nekaj nenadoma počilo in sem na vrvi, kakšnih 50 metrov nad tlemi, celo malce zdrsnil. In sem se usral, kakopak. Popolnoma sem obmiroval, potem pa previdno pogledal, kaj se je zgodilo. In seveda kmalu ugotovil, da je popustil moj zgornji pas. Ki sem ga v enem letu dodobra pokonzumiral, a sem bil prepričan, da za parkrat bo pa še … Sem skoraj pol ure potreboval, da sem zadevo rešil in nadaljeval s plezanjem, a od tam naprej sem odprl vse ventile in je teklo iz mene ko iz Žekija, ki je tovoril malce za mano. V jami opremo lahko popraviš le omejeno in zelo zelo improvizirano …

Mitja se je že preoblekel in zakuril, ko sva prisvinjala do bivaka in ko je Žeki z olajšanjem odložil konzerve, nama je zaupal zamisel, ki ga je obšla med plezanjem. Ker se hrane ne meče proč, je predlagal, da bi imeli v prihodnje nekajkrat obrok presenečenja. Da torej ne bi kupili mesa, temveč vsakič odprli eno ali dve konzervi in pojedli, kar bi bilo pač v njih. Kaj je v njih, se itak ne ve, saj so brez etiket in bi imeli takorekoč obede presenečenj!

Jaz sem se z zamislijo strinjal, Žeki je imel pa pomislek. Da konzerve ful smrdijo, da jih je vohal celo pot ven!

Zakaj bi konzervirana hrana smrdela, mi ni bilo povsem jasno, ko smo pa zadevo stresli iz transportke, se je pa vse skupaj zelo kmalu razjasnilo. So namreč konzerve krepko prerjavele in skoraj vse puščale in itak da je Žeki ves čas vohal mleto meso za makaronflajš pa vloženo šunko, paštete, doručke in druge dobrote …

Smo si potem spet privoščili klobase in jajca, prepražene na čebuli, a ni malo manjkalo, pa bi jedli napol surove. Zakaj? Ker je Žeki nekje prebral, da če zaužiješ hrano 10 minut po matru, gre vsa hrana v mišice, če jo poješ po desetih minutah, se naloži pa v špeh. In ker z Mitjatom nisva zelo zašpehana, sva se zbunila in sva zadevo pekla še dodatnih deset minut. Pa tudi Žeki nama je potem pomagal lonec prazniti, špeh gor ali dol …

Nočni skok

Vsako leto tam okoli božiča v Čaganki postavimo smrečico v bivaku 250 m pod površjem. Vsak razlog je dober za druženje in malce kondiciranja, mar ne?! No, letos se je pa malo zakompliciralo. Večina naših tapravih jamarjev se je odpravila na Kanin, v Skalarja, kjer bodo počakali na novo leto, malo manjšo večino so pa različne viroze pestile in smo datum odlagali in prelagali, dokler staro leto ni skorajda minilo. In se je Mitja odločil, da se mi kljub temu, da se še ni povsem pozdravil, pridruži.

Sva se k bivaku odpravila v soboto zvečer, dobro zakurila, nato si pa tatarca privoščila in par radlerjev. Ter blebetala, kakopak, ko da se že en teden nisva videla. Malo pred polnočjo je pa zamisel padla, da bi šla v jamo kar ponoči. Mislim, saj v jami je vseeno, kdaj greš, je itak ves čas tema, plus niti malo nisva bila zaspana in je vseeno, če blebetaš v jami ali pa v bivaku. In sva se res kar v opremo spravila in bila okoli enih zjutraj že v bivaku v Severnem rovu. Sva smrečico postavila (začuda je le par okraskov pri transportu odletelo), nato pa kofe spila in si en radler razdelila. Potem sva se menila, ko da se že en teden nisva videla, med drugim tudi o tem, kako se nama, ki sva bila blatna in mokra 250 m pod zemljo sredi noči, prijatelji v Skalarju smilijo, ki so takrat zagotovo že krepko spali v bivaku na 600m globine ter kako se bodo matrali, ko bodo ven plezali. Nato sva se tudi midva ven odpravila. In je bilo kar zanimivo poslušati najino plezanje ven. Sva namreč oba še kašljala, ko da sva plačana in je ta najin lajež odmeval po ogromnih dvoranah. Nekje na sredini me je Mitja počakal in povedal, da je žejen in dehidriran. Da potrebuje pijačo. Ki sem jo jaz imel, on jo je pa zunaj pozabil. In načeloma si jamarji vse delimo, to je itak prvi zakon podzemlja, a tokrat sem pa kar malo zatrmulil. Da če bo pil iz moje čutare, se bom potem jaz, ki bom pil za njim, nalezel njegovih virusov. Kar pa nisem želel!

Kozarca kakopak nisem imel in ker čista mona nisem hotel izpasti, sva na koncu našla kompromis – lahko pije, le z ustnicami se ne sme dotakniti čutare. In je pil in mi je bilo nerodno, ko sem ga opazoval, kako se je po faci polival z mojo cedevito, a kaj hočemo. Zdravje je pač na prvem mestu!

Ven sva pokukala okoli štirih zjutraj in preden sva se preoblekla, spet zakurila in pojedla tatarca, kar ga je še ostalo pa še malo blebetala, je bila ura šest zjutraj. Mitju se je zdelo malo hecno v posteljo se spravljati, ko ponavadi vstaja za na šiht, meni pa niti ne.

Bolj hecno se mi je zdelo vstati okoli desetih zjutraj, a ko kava zadiši, človek pač ne more več spati. A še nisva dobro pozajtrkovala, ko je najprej prišel Prijatelj, nato pa še Črt, Tom z Vido in Borivoj. Smo se domenili za nedeljsko druženje pri Čaganki, zadnje v letu 2018. Tom je zakuril, da bo žerjavica, ostali smo pa v avto sedli in eno Prijateljevo novoodkrito jamo v bližini skočili pogledat. Pa je bilo kar adrenalinsko, lovci so imeli prav tam nekakšen pogon. Je bilo hecno opazovati možake v maskirnih oblekah, ki so imeli preko njih oblečene fluorescentne jopiče živih barv (da se ne postrelijo med sabo menda), mi smo se pa ravno v njihovo sredino podali v zelenih, rjavih in črnih oblačilih. Sem bil prepričan, da bo kakšen od nas padel, pa smo imeli srečo, so se zapodili v drugo dolino. Mi pa tudi, ker se je jama, ki jo je našel Prijatelj, izkazala že za registrirano in smo se odpeljali do druge, ki pa še ni bila. Smo imeli namreč s sabo Borivoja, ki je itak živa enciklopedija jam in je vse podatke takoj iz rokava stresal. V jamo smo poslali tafrišna (so mi prepovedali uporabljati izraz pripravnik, ker to več niso, tamladi so pa še vedno), Črta in Remiha, ko sta raziskala vse skupaj, nas je pa Tomov SMS zadel, da naj se kar vrnemo, da kosilo je že.

Smo se res odpeljali proti bivaku, a na poti ob cesti opazili še eno jamo, v katero smo seveda tudi morali nos nesti. Je Borivoj povedal, da ta je tudi že registrirana in smo že hoteli odpeketati kosilu naproti, ko sem le par metrov proč opazil še eno luknjo, v katero je kamen kar padal in padal, najmanj 20 m globoko. A je bil vhod tako ozek, da bi bilo potrebno razbijati. In jamarji smo res čisto drugačna vrsta ljudi. Remih je razlagal, da je lačen ko volk in da se mu v jamo ne ljubi, Črt je bil žejen in je tudi hotel k bivaku, Prijatelj je postokal, da on kosila ne bo, da pa mora domov, ker na obisk pride deklica, ki jo zelo rad vidi, Borivoju in meni je pa tudi že krepko krulilo po želodcih, a ko sem na drugi strani gnilega drevesa opazil malo večjo odprtino, ki je vodila v isto brezno, skozi katero bi se pa človek lahko stenstal brez širjenja, sta bila Remih in Črt takoj v kombinezonih, s Prijateljem sva pa že štrik okoli drevesa vezala. In potem sta si jamarja v jami vzela čas in iskala nadaljevanje, torej odmetava kamenje na zasutem dnu, mi trije smo pa od zgoraj buljili v luknjico in dol vpili, če gre, kako je videti, a bo treba širit, a še kdo dol pride pomagat …

Na kosilo smo prišli seveda zelo pozno, a je bila žerjavica še močna in klobase s krompirjem v foliji so bile tudi še vroče. In so teknile. Pa vreme je bilo, ko da bi ga spomladi naročili, sonce je bilo prav neznosno!

In smo drobili tam ob ognju na zadnji letošnji akciji pri Čaganki, da nas je šele mraz pregnal domov, ko je sonce zašlo …

Pa ker nobene akcije v Čaganki letos več ne bo, sem iz dnevnika, ki ga imamo v bivaku, potegnil še statistične podatke: V Čaganki je bilo vseh akcij 32, od tega 4 na dnu, 3 v Južnem rovu ter 3 v kaminu Game Over. Jamo je obiskalo 83 jamarjev. Večjih uspehov v letu 2018 ni bilo. »Zaprli« smo najbolj obetavno nadaljevanje v globino, aktivni rov, ki se s sifonom zaključi na globini okrog 490 metrov, začeli bomo iskati malce više v fosilnih delih, kjer se še čuti prepih. V Kalahariju je še vedno obetavno, v Južnem rovu letos nismo niti poskusili, v kaminu Game Over smo se spod stropa spustili za kakšnih 15 m in plezamo po skrajni levi strani, kjer bo verjetno šlo proti površju … Dela nam torej niti drugo leto ne bo zmanjkalo!

Ko je Remih, ki je na drugem mestu po obiskih Čaganke, videl moj in njegov rezultat, je le zamahnil z roko – da če ne bi šel na operacijo stegnenice v oktobru in če ne bi jamar postal šele letos enkrat maja, bi me nascal tako debelo, da bi mi bilo nerodno … Ja, Žeki je pa seveda na tretjem mestu. Jamarska generacija 2018 je res carska, kakor pravita.

 

Najbolj zajeban kinderjajček

Sobotni datum je bil v mojem koledarju že najmanj dober mesec. Je Remih pri ženi izprosil vikend in rezerviral termin za delo na dnu Čaganke, v Kalahariju. Sem dobil le elektronsko sporočilo z njegovega koledarja, da gremo na dno, v Kalahari, ter tri možne opcije odgovora – da, ne, mogoče. Še preden sem pogledal na svoj koledar, ali sem takrat prost, je že priletela Žekijeva potrditev, da on je za in je že rezerviral termin. Potem sem pa še jaz potrdil, kaj sem pa hotel, ker ne glede na to, da je generacija jamarskih tečajnikov 2018, kamor spadata, čudovita in sposobna in relativno mlada in (še bolj) relativno duhovita, mi niti za sekundo ni padlo na misel, da bi ju dol spustil sama! Mislim, Žeki in Remih, sama na dnu Čaganke, da bi kopala Kalahari?! Saj razumete, ne?! Mislim, da ne bo pomote, moji strahovi niso bili, da bosta klinca zagreta Čaganko končno na 500 m poglobila! 🙂

Kakor se je datum odprave bližal, tako so se želje večale. Pa kaj bi dol hodili samo za en dan, dejmo dol prespat in naredimo orng! In ker sta bila tako zagreta, se je na akcijo še Anži prijavil in še par jih je razmišljalo o tem, da se nam pridruži. Pustimo ob strani dejstvo, da je v spodnjem bivaku prostora le za tri!

A kakor se pri akcijah v Čaganki rado zgodi, so kandidati za garanje odpadali ko gumbi iz hlač bajsija, ki je poskusil nase navleči hlače izpred 30 let! Še pred finalom je celo Remih izpadel! Ja, saj je poslal sporočilo, da je bolan in na bolniški in da ne more, čeprav si nadvse želi, a jaz ga vem. Malo pred akcijo si je premislil in ker se ne bi mogel izgovarjati na svojo zlato ženo, je pa svojega najmlašega, ki je ravno virozo fasal, verjetno vsega polupčkal, da se je še sam nalezel …

Sem čisto previdno potipal Anžija in Žekija, če bi morda tudi onadva odpadla, ker je tudi mene malce misel na dno Čaganke minevala, a seveda ni bilo niti govora. Žeki se je gor pripeljal že v petek zvečer in sem se mu še jaz pridružil v zunanjem bivaku, da ga ne bo strah. Na Poljanski gori je bilo kljub spomladanskim temperaturam še vse zasneženo, a je moj Fiatek zgrizel, ker je kolesnice že Žeki razoral. Sva blebetala do pol treh zjutraj, malo preden sva se spravila v postelji, mi je pa kinderjajčka dal. Da ga je zame kupil, da ga bom imel za v jamo. In ker kinderjajčka že kakšnih deset let nisem jedel, kar so jih moji otroci prerastli, sem ga kar takojci počvakal. Ampak je bil nekaj pokvarjen, niso bile tri stvari, le dve. Sladkarija in presenečenje, igrača je pa manjkala! Mislim, saj nekaj je bilo notri in sem sestavil po načrtu, a mi ni bilo jasno sploh, kaj sem to sestavil, dokler nisem ugotovil, da bom moral še ene sedem figuric zbrati, preden bo igračka dobila smisel. In sem vse skupaj zabrisal v smeti in se knjige lotil, Žeki za spanca, ki mu je bolj manjkal kakor meni, ker je bolj zgodnja ptica.

Ker čas ni naš gospodar, sem budilko nastavil na deveto uro zjutraj, še prej sem pa Anžiju poslal sporočilo, naj nikar ne hodi prezgodaj, ker bo dobil po kepi. In ko je ura zvonila, ga res še ni bilo in sem jo le klofnil, pomiril Žekija, da ni bila budilka, da sem le sporočilo dobil in sva v sekundi spet drnjohala. Sem za kofe pristavil okoli desetih zjutraj in šele takrat tudi Anžijevo sporočilo videl, če nama kaj iz trgovine prinese. Sem mu odgovoril, da čokoladni krof, a je čez tri minute že kar osebno povedal, da če želim krof, moram bolj zgodaj vstajati in odgovarjati …

Smo potem pozajtrkovali in pokofetkali, celo Anžiju se nikamor ni mudilo, je bil prejšnji večer na silvestrovanju, kjer so tekmovali v uničevanju alkohola. Na srečo ni zmagal, je bil pa verjetno kar blizu prvih mest, ker zelo pogosto se ne zgodi, da ne priganja v jamo …

Ja, okej, niti nerodno mi ni več priznati, da smo se v luknjo spravili šele ob 12h. Ko sem kot prvi prišel v bivak v Severnem rovu na globini nekaj čez 200 m, kjer sem odložil par stvari, ki jih bom v kratkem potreboval za plezanje kamina Game Over z Remihom, sem za hip razmišljal, ali grem kar naprej ali kofe skuham in sem skuhal kofe, kakopak. Malo sem tudi računal, kdaj bomo glede na pozen vstop ven prišli in me je rezultat na kako pritisnil (namig – nedeljsko jutranjo mašo definitivno ne bi ujeli!), A sta medtem pa še Anži in Žeki prikruzala. Žeki se je takoj kofeta lotil, Anžiju, ki ne pije kave, je pa kinderjajčka podaril. Da se bo imel s čim kratkočasiti …

Itak da sem tako surlo stegnil, da kje je pa kinderjajček zame, da jaz bi tudi, a ga ni imel. Da sem ga dobil že zunaj in da sem si sam kriv, če ga nisem nesel v jamo. Dobro, saj sem itak kofe žulil in spet se nam nikamor ni mudilo, sva z Žekijem debatirala, ko da se že sto let nisva videla. Ko sem pa že en tretji čik prižgal, me je pa začudilo, kako da me Anži nič ne priganja! In sem ga to tudi vprašal, a je bil ves v sestavljanju igračke iz kinderjajčka. Načrt je imel na blatnem kolenu in je ves čas pogledoval vanj, prav skoncentriran je bil! Mater, tole je pa najbolj zajeban kinderjajček do zdaj, je izjavil in sem lahko še enega pokadil, preden je dokončal. Je sestavil letalo in potem sem lahko še enega prižgal, ko sta si ga z Žekijem podajala. In potem sem jaz zarobantil, da bi morda pa že bil čas, da odrinemo naprej!

Tokrat je šel Anži prvi, jaz pa zadnji, ker sem imel s sabo še vrv, da zamenjam nekje v globini natrgano od zadnjič in ko sem se spustil v Game Over, sta prijatelja že izginila v ozkem nadaljevanju. Mene je pa dobesedno šokiralo, koliko vode teče iz mogočnega brezna, saj sem bil v hipu povsem moker! Sneg, ki ga je toplo vreme z močnim vetrom čez noč stopilo, se je očitno prebijal v globine … Malce so se mi alarmne lučke prižgale, a ker sta prijatelja nadaljevala, sem jima sledil. V Play Againu me je še dodatno namočilo, saj sem se spustil v slapu, a sem se “tolažil”, da sem si sam kriv, ker nisem uporabil prečnice, narejena prav za takšne primere, ko zaliva, potem smo se pa že itak v fosilne dele zabasali, kjer vode ni bilo. In smo se basali in tenstali še dodatnih 100 globinskih metrov, enkrat vmes je pa Žeki začel vriskati. Je Anži našel njegovo jamarsko zavoro in čeprav si je že novo kupil medtem, je bil nadvse vesel, da jo je “le” v jami pozabil. Je bil namreč prepričan, da jo je kje doma pod vplivom alkohola izgubil! Sem lahko le zavzdihnil, prijateljeva abstinenca, ki se ji je zaobljubil za eno leto, se bo očitno predčasno končala …

In kljub temu, da je bil edini jamar v Čaganki z dvema zavorama za pasom, je bil tudi edini jamar v Čaganki, ki je neko krajšo stopnjo kar na prosto premagal, brez uporabe zavore. Jap, človek z dvema urama nikoli ni povsem pripričan, koliko je zares ura …

Na okoli 350 m globine, ko sem se zarinil v drugo vertikalo s slapom, da me je povsem zalilo spet, kolikor me že prvič ni, sem pa dol zaklical, naj počakata. Da nima smisla riniti v tako, pa niže dol so še vsaj tri vertikale dosti hujše, ko je mokro. Se je Anži takoj strinjal, je že plezal v takšni svinjariji navzor, Žeki, ki je bil edini od nas treh videti, ko da je do roba čelade v blato stopil, bi pa še kar rinil. A se je tudi on strinjal, da obrnemo in smo obrnili. V srednjem bivaku smo spet pokofetkali, da je Anži lahko sendvič pojedel, potem smo pa proti ven crkovali. No, vsaj jaz sem. Ki sem šibal naprej, da zakurim. Že pred sedmo uro sem pokukal ven, veter se še ni polegel. Sem začel z ustaljeno mantro – ne bojim se medvedov, ne bojim se medvedov – in napravil par korakov v gozd proti bivaku, potem bi me pa kmalu kap, ko sem gor pogledal! Ne, ni bil medved, še huje. Nekdo je hodil proti meni z zelo zelo močno svetilko. In prva reakcija je bila itak dejmo crknit od straha. Mi je povsem premočene gate tako močno v rito potegnilo, da jih je dobesedno oželo! Sem kar nekaj časa potreboval, da sem ugotovil, da je ravno vzhajala polna luna izza hriba in da proti meni med drevjem sveti le lunin žarek …

Potem pa seveda klasika – v bivaku sem zakuril, da smo v gatah not sedeli, spili smo par kofetov in par radlerjev in piv, pa čevape s čebulo smo v rito vrgli. In sem bil enkrat za spremembo že v soboto zvečer doma. Kuzla me je bila vesela. Žena je pa že spala. Dokler me ni bila kuzla vesela, potem se je tudi ona zbudila …

A maš?

Mitja je bil zelo dober, ker mi je poslal sporočilo, da lahko spim 20 minut dlje, kakor sva se bila dogovorila. Namreč, bi moral priti ponj že ob 10h in saj veste, kaj pomeni 20 minut, ko si v topli postelji!

Pa nisem spal 20 minut dlje, ker mi je bilo itak jasno, da če se spet uležem in zaprem oči, me samo ne bo in sem kar vstal in izkoristil dodaten čas za jutranjo rutino – par kofetov in časopise. Ko sem ga pobral, kljub temu še nisem delal s polnimi obrati in me je kar malo motilo prijateljevo prešerno zadovoljstvo, da greva spet v jamo in elana polno razpoloženje. Ampak, ja, človek je, medtem ko sem jaz spal, že dvakrat makaronflajš jedel v službi in itak da je imel pravico biti razpoložen. Še en Petrolov kofe in krof so tudi meni dvignili razpoloženje pa da sva se uspela pripeljati skoraj do bivaka pri Čaganki, tudi. Tam bi skorajda na rit padel, ker sta Mitja in Žeki v dveh vikendih uspela narediti stopnice pred bivakom, ki sta jih že dolgo obljubljala, še najbolj me je fasciniralo, da sta to uspela ohraniti kot skrivnost.

Sva zakurila pa še en kofe sem si scmaril, ko sva pa ven po opremo stopila, je bilo pa že vse belo. Je začelo snežiti. Ja, itak, sneg sredi decembra pač ne sme biti presenečenje, a vseeno sem bil malce nejevoljen, ker nisem bil prepričan, ali bom tudi fiatka moral pustiti parkiranega pred bivakom za par mesecev, kakor sem pred časom pustil svoje prejšnje vozilo. A da ne bi šla v jamo, ko sva bila že tam, ni bilo niti pomisliti! Pa naj sneži, saj morebiti ne bo premočno …

Tokrat sva se namenila letošnjega tečajnika naučiti opremljati jamo. Kar še nikoli ni počel. Torej, da gre on prvi dol in šravfa pritrdišča in vse. Sva se za spremembo napotila proti Stropnici, kjer lahko vlečeš dve ali več smeri, da bom lahko opazoval, kaj bo počel. A še preden sva naredila prvi korak, je malo pogledal po sebi in vprašal, če imam dodatno vponko, da bo transportko z vrvjo podse obesil. Sem jo imel in sem mu jo dal. Sva naredila dva koraka in je vprašal, ali imam še eno vponko, ki bi jo potreboval za dodatno trenje pri spuščanju po vrvi. Jo je očitno doma pozabil, je ugotovil. Sem jo imel in sem mu jo dal. Po nekaj korakih si je izprosil še eno, da si jo je obesil pri strani na pas, da si je lahko vanjo pripel ročni žimar, ko ga ne bo potreboval. Sem imel tudi to, kakopak in sem mu jo dal. Po še nekaj korakih je zgrožen ugotovil, da nima ključa, če imam morda dva. Tega pa nisem imel, ker sem ga še dan prej ponoči vprašal, če ga ima ali svojega rezervnega vzamem in mi je zagotovil, da ga ima. In ga je imel tako kot jaz svojega rezervnega – doma. Sem mu podal svoj ključ za vijačenje sidrišč in pojasnil, da bom svojo smer vlekel blizu njegove, da si ga bova lahko podajala. Potem sva pa molče hodila po sveže zapadlem snegu, dokler se nenadoma ni zaustavil. Poglej me, je zahteval. Sem ga pogledal. Kaj mi manjka? Hm, na takšna triki vprašanja človek težko odgovori, ker če si iskren, mimogrede kakšna zamera pade. Sem mu to povedal in je postavil novo vprašanje, bolj jasno. Kaj mi manjka od opreme? Sem pogledal njegovo opremo bolj pozorno in poleg vseh mojih karabinov in ključa seveda takojci opazil, da mu manjka skorajda najbolj ključen del opreme – zavora za spuščanje po vrvi! Sem zavzdihnil in mu podal svojo. Jo je vzel, pokritiziral, da je blatna, šele nato vprašal, kako se bom jaz po vrvi spuščal. Aja, prej mi je še pokazal, kje svoje zavore nisem dobro opral!

Sem ga potolažil, da jamarski reševalci imamo vedno kakšnega asa v rokavu in da bom že kako in sva se, ker sva do jame prišla, kar dela lotila. Mu je šlo dobro od rok, je lepo opremljal, meni je šlo malce slabše. Sem se spuščal na drseči vozel kar na vponko, kar pomeni, da vrvi nikoli ne smeš izpustiti iz rok, hkrati sem moral pa svojo smer tudi opremljati, kakopak. In če se je Mitja prvič tresel, ko se je obešal na pritrdišča, ki jih je sam privijačil in opremil, so se tudi meni tu in tam rokice zatresle. Vrvi ne smeš izpustiti iz rok, ker pa imam samo dve roke, sem res težko in vijačil pritrdišča in vračal ključ in fotografiral prijatelja in kadil! Ampak, kakor rečeno, reševalci imamo vedno kakšnega asa v rokavu …

Sva opremila vsak svojo smer do dna Stropnice, potem sva splezala gor in zamenjala smeri, Mitja je šel dol po moji, jaz po njegovi. Potem sem pa jaz gor se malo s prstom po popku praskal in občudoval sneg, ki je belil gozd, Mitja je pa obe smeri razopremil. Ne naenkrat, kakopak, najprej eno, potem se je pa spet dol spustil in razopremil še drugo …

V bivaku je bila še žerjavica in nadvse toplo in sva samo malo naložila peč in si klobase scmarila. Pa zunaj sva reflektor ugasnila, da nisva videla, kako sneži, da se ne bi sekirala, ali bova sploh lahko prišla domov z avtom ali ne. Pa sva, fiatek še kar gre, očitno imam še nekaj profila na zimskih gumah. Saj imam tudi verige v prtljažniku, a mi je prijatelj takoj povedal, da mi pri tem, če bo do tega prišlo, ne bo mogel pomagati, ker je tudi rokavice pozabil doma. Sam imel dvoje, a, kot rečeno, ni bilo potrebe. Fiatek je šel. Grel pa ni. Mislim, v kabini ni grel. Je očitno gretje crknilo.Da sem med vožnjo kadil in sem moral imeti zato malce odprto vožnjo, pa je verjetno malce pomagalo pri decembrskem vzdušju med vožnjo domov. Je nekaj tudi okno pokvarjeno, ko ga odpreš, se ga ne da več povsem zapreti …

Pa se kaj dosti nisva sekirala, z mislimi že en vikend naprej, ko gremo končno spet na dno Čaganke, pokukat, kaj nam bo pripravila. Pa še spali bomo dol. Mitja in Žeki bosta prvič spala v jami. Ja, ko si tečajnik, mu lahko skoraj vsak teden pripraviš nekaj novega, nekaj, kar še nikoli ni počel. Pa ko si tečajnik, lahko tu in tam prideš na akcijo tudi samo s pol opreme …

Medijsko

Zgodbe s srečnim koncem zanimajo vse, tudi medije. Kar je v redu. Recimo zgodba o psu Zippu, ki je padel v brezno in smo ga živega potegnili ven po treh dneh, je že takšna. Zanima ljudi, ki so jim zgodbe s srečnim koncem všeč, zanima medije, ker to pač zanima ljudi. In za jamarsko reševalno službo je čisto okej malce pozitivne publicitete, ker nas itak nikoli nihče ne vidi, saj smo pod zemljo in zaradi tega itak tudi nobeden ne ve, kaj sploh počnemo, nihče nikoli ne vidi, koliko reševalci vadijo, trenirajo, kondicirajo, koliko ur posvetijo temu, da lahko pomagajo …

A ta medijska pozornost ni vedno najlažja. Sem se spravil v posteljo ob šestih zjutraj, sem moral nekaj dokončati in kot vedno sem se zadeve lotil zadnji trenutek, saj je s svetlobno hitrostjo bližajoči se deadline najboljša inspiracija. Pa nisem takoj zaspal, možgani še delajo, potrebujejo nekaj časa, da se izklopijo in umirijo. Sem končno zaspal, kar je vedno okej, mislim, spiš in počivaš in polniš baterije. A nisem spal dolgo, ko me je nekaj zbudilo in sem se počutil, kakor da sem pravkar pristal na Luni. Najmanjšega pojma nisem imel, kje sem, kaj se dogaja, kdo pravzaprav sploh sem. Sem končno prišel toliko k zavesti, da sem pogledal na uro, ki je kazala nekaj do osme zjutraj, torej sem imel pod kapo dobro uro in pol spanca na podlago štirih ur spanca prejšnjega dne in ko sem si še malce bolj opomogel, sem ugotovil, da zvoni telefon. Ker sem reševalec, ga ne izklapljam in ker sem že star, kolikor sem, sem že večino ljudi streniral, da me pred deseto ne kličejo, zato ga tudi na potiho ne dajem. Je kar zvonilo in zvonilo in ker ob takšnem ropotu ne bi mogel zaspati, sem samo pokukal na fotko, ki se je pokazala na ekranu in klic utišal. Ter v sekundi spet zaspal. Ah, blaženost, ko se izklopiš v sekundi …

A se nisem izklopil za dolgo, ker je kakopak spet zazvonilo. In spet ista fotka na ekranu. Lepa ženska, a vseeno. Sem razmišljal, da bi frdamano zadevo zabrisal ob zid, pa je nisem, ker bi si moral novo kupiti, utišati je spet pa tudi nisem hotel, ker zdaj sem bil pa že dovolj buden, da sem vedel, da ne bo odnehala. Pa seveda firbec se pojavi, ko se malce bolj zbudiš.

Sem se oglasil. Ne z dobro jutro temveč z glasnim protestom, da je prezgodaj, da še nimam dovolj spanca pod kapo. Ni pomagalo, verjetno že pet ur pokonci in v pogonu je ignorirala moje renčanje in povedala, da me bo poklicala novinarka in z mano naredila intervju o Zippu. Da naj se ji oglasim, da to je pomembno za JRS. Ni odložila, dokler ji nisem obljubil, da se bom oglasil!

In sem potem sedel v postelji ko en Pepe, s telefonom v roki in buljil v ekran, ker sem vedel, da če se spet uležem, bom zaspal in preslišal klic. Sem sedel in sedel in sedel in ko sem si ravno rekel (saj to je bilo morda po dveh minutah, kaj pa vem, ko si na silo zbujen, čas počasi teče), klinc gleda in novinarje in reševalno, jaz potrebujem spanec, je pa zazvonilo. Sem se oglasil, na drugi strani mil ženski glasek, poln veselja do življenja in že ves naspidiran in v akciji, zagotovo je bila tudi ona že najmanj tri ure pokonci. Sem sedel v postelji in odgovarjal na vprašanja, a ko sem spoznal, da bo kar trajalo, saj jo je vse zanimalo, sam nezavedno vstal, si pritisnil kofe, še enega ali dva pricinil vmes, skočil v nabiralnik po časopisa, med blebetanjem še malo naslove prelistal, ko sva pa končno končala, sem si pa še enkrat zobe oščetkal in se vrnil v posteljo. Me je v sekundi zmanjkalo!

Sem vstal, kakor garači morajo, ko je bilo sonce že visoko in me je šele med kofetkanjem in listanjem časopisov zadelo, da sem zgodaj zjutraj že nek pogovor z neko novinarko imel. Sem moral kar debelo pomisliti, da sem se spomnil, potem sem se pa cel dan tresel, preden sem prebral, kaj sem blebetal in si lahko oddahnil. Ni bilo pregrozno …

Potem je pa zgodbo seveda pograbila še televizija. Če lahko dam par izjav. Ja, seveda, lahko, podnevi ni nobenih težav. Pa so bile, itak. Ko me je klic dosegel, da so že pred reševalnim centrom, sem se jaz šele domov vozil, misleč, da imam na voljo še ves čas na tem svetu! Doma sem hitro poiskal JRS jakno, da bo vsaj kaj uradno službenega na meni, pa še povsem novo majčko z logotipom JRS sem si oblekel. Naj se vidi, kam spadam, ne?!

So me postavili pred kamero, kakor jim je najbolj odgovarjalo, jaz sem pa na majico pogledal, če je znak JRS lepo viden. In ni bil, kakopak. Mislim, ni ga bilo! Smo dobili kakšen teden nazaj vsi po eno novo majico, na kateri je lep majhen znak službe na prsih, dan prej sem dobil pa še eno, ker sem dovolj priden. No, to drugo sem si oblekel in ta druga očitno na prsih ni imela znaka. Preden so začeli snemati, sem v sebi še malo pobentil, kako nisem že prej videl, da sem dobil dve različni majici, eno brez znaka, potem se je pa že pogovor začel in sem se moral osredotočiti na odgovore … Ne vem (še), kako je to šlo, me je misel o tem, da nosim majico brez znaka med pogovorom kar preganjala in zagotovo sem se kaj po prsih nezavedno gladil …

Pred leti so me poleti sredi največje pripeke iz bazena sneli, naj pridem in podam izjavo o nečem in sem se dejansko direkt iz bazena v mesto pripeljal, kjer so me posneli. Mislim, mikico sem navlekel in hlače in pičil, las si itak ne  rabim sušiti! In sem imel občutek, da sem kar dobro opravil, da sem lepo in pametno odgovarjal, ko sem si pa potem prispevek ogledal, mi je bilo pa nadvse nerodno. Se mi je namreč v ušesih voda ujela in sem se med pogovorom po glavi tepel, da bi si uho odmašil pa občasno sem malo z glavo opletal, poskušajoč vodo ven spraviti, da sem izpadel ko kakšen debilček, ki so ga v kakšnem zavodu ujeli …

No, sem danes, ko so prispevek posneli, odšel domov, slekel jakno in si v kuhinji pritisnil en kofe, preden sem pa odpeketal v kabinet, so me v hrbet zadele ženine besede: Majico imaš narobe oblečeno, JRS znak imaš na hrbtu …

Mah …

 

Jamar Zippo

V soboto smo se ves dan na Igu usposabljali iz prve pomoči v jamarstvu, se seznanjali z novimi pripomočki za imobilizacijo hrbtenice in trenirali do nezavesti pod budnimi očmi naših zdravnikov, zvečer pa skočili še nekam na Gorenjsko na zaključno večerjo JRS. Se nas je skoraj 100 zbralo in je bilo veselo in zabavno, še posebej, če voziš intervencijsko vozilo, ko moraš imeti nič alkohola v krvi. Saj ne rečem, da pijemo, jaz itak sploh ne, a je bilo kar zanimivo videti, kako so vsi, ki so se pripeljali z mano, stekli k prvemu pivu, da je bilo potem, jebiga, jaz sem eno spil, zdaj itak lahko še dva ali tri, ker itak ne smem vozit …

Sva s Klemnom parkirala pred reševalnim centrom ob 2h zjutraj in vso opremo zmetala iz kombija v skladišče, edino pri povsem novem vrtalniku sem razmišljal, ali ga domov odpeljem ali ne. Stari vrtalnik je odslužil in ga je gospodar zamenjal s povsem novim ter mi dal natančna navodila, kako prvič napolnim akumulatorje, jih spraznim in spet napolnim. Pa sem si rekel, ne bom se v nedeljo s tem drkal in sem vrtalnik tudi v skladišče zabrisal in se v posteljo odpravil …

Po družinskem nedeljskem kosilu sem se zadovoljen k sobotnim časopisom spravil in kofetu in me tudi kuzlica ni premaknila, dasiravno je bilo zunaj lepo sončno vreme, pa še predraga mi soproga je malce navijala za zgodnejši sprehod. A se nisem dal, sem mirno bral in se pretvarjal, da ne vidim moje kosmate tečnobe, ki je ležala ob nogah in nepremično zrla vame. Kakšno urico prej sem dobil Grdinovo sporočilo, da se bosta okoli štirih s hčerko peljala mimo moje hiše s parno lokomotivo in sem si prav rekel, da počakam parni vlak, da pomaham prijatelju, potem pa kuzlico sprehodimo. In ko sem zaslišal pisk parne zverine, sem vstal in stopil na vrt, a sem samo dim še ujel, ki je izginjal v zraku, med divjim lajanjem moje zverine, ki je vedela, da bo sprehod, ker sem pač vstal, je pa telefon zazvonil. Je komandant klical, da je tam nekje nad Mirno v neko jamo zelo verjetno pes padel in da prosijo, če pridemo pogledat. Itak da pridemo, vem, kako bi se jaz počutil, če bi se moja kuzlica izgubila!

Grdinu sem poslal SMS, da medtem ko on potuje v Črnomelj z vlakom mimo moje hiše, se bomo ostali pa na intervencijo odpeljali, da se bo lahko spet jezil, da jo je zamudil, potem sem pa Klemija poklical, ki se je letos končno pridružil JRS in je po treh mesecih ravno iz Amerike prišel. Seveda se mi ni oglasil, sva bila dva dni skupaj in je hotel imeti vsaj v nedeljo mir, a jaz se ne dam. Sem poklical njegovo boljšo polovico in smo kmalu prišli skupaj. Da sta na družinskem obisku in da naj mu dam mir, a ko sem pojasnil zadevo, je na družinskem obisku kmalu ostala samo še njegova boljša polovica. Midva pa sva bila z opremo že čez slabo uro nekje skorajda bogu za hrbtom. Lastnika psa sta naju bila vesela, a ko sta pojasnila, da psa že tri dni ni in da sta šele danes od nekega lovca izvedela za jamo, ki se nahaja prav tam, kjer sta psa nazadnje videla, sem bil kar malo skeptičen. In da bo noter in da bo živ, ker naj bi bila po pripovedovanju ljudi globoka vsaj 50 metrov.

A bili smo tam in prav je, da se pogleda, že zaradi tega, da človek nima slabe vesti, da ni vsega naredil, kar bi moral! V jamo sem Klemija porinil, ker že tri mesece ni bil in ni nič protestiral, čeprav je dopoldne že na Gorjance z Anžijem tekel (kakšnih 30 km!), jaz sem pa opremil vsaj zunaj. Pa v torbo sem mu porinil tamali vrtalnik (ker tanovi pač še ni bil operativen), čeprav se mi tudi sanjalo ni, koliko energije še ima v akumulatorju. Sem mu pa v torbo itak dal še nabijač in kladivo, da bi imel dodatno kondiciranje, če bi bilo potrebno ročno nabijati …

Se je spustil kakšnih 15 m v zelo ozko brezno in kmalu zaklical ven, da zverina je notri in da je živa. Kar smo pa itak kmalu zaslišali, saj je Zippo začel renčati in lajati. Sem se slepil, da to verjetno je veselo lajanje, da francoski buldogi pač malo drugače izražajo veselje, a je presrečna lastnica potem priznala, da ima Zippo vedenjske težave. Da ne mara tujcev …

Smo zgoraj poslušali, kako Klemi poskuša biti šepetalec psom in stiskali pesti, da mu uspe zadevo rešiti z vsemi prsti, pričvrščenimi na roke, a ko je Zippo še kar lajal in lajal, je Walter predlagal, da mu dol vržemo kakšno odejo, da ga pokrije z njo in umiri. Klemi je kasneje povedal, da se ni toliko zverinice bal, kakor tega, da pes med umikanjem pred njim pade še v naslednje brezno, a ko ga je končno uspel stisniti v kot, se je francozek vdal. Pokazal mu je hrbet in ga ignoriral, da ga je lahko malo pobožal ter za ovratnico prijel, v transportno vrečo spraviti ga je bila pa že druga zgodba. Je mali sicer mali, a če noče, ga v vrečo pač ne moreš poriniti.

Zgoraj smo vse skupaj spremljali ko napet triler, šele ko smo mu odejo not vrgli, ki je dišala po lastnici, v katero ga je zavil, ga je lahko v torbo porinil. Potem smo ga kakopak ven potegnili, da se je družina spet združila. Bilo je nekaj solzic in veliko smeha, da se je še Anžič raznežil in hotel pasje seme, ki je bilo tri dni pod zemljo, pobožati, a se Zippo ni dal in čeprav si je razbil tri zobe, ko je padel v jamo, so bile tudi preostale škrbine dovolj, da se je kakšnih 100 kg težji možak raje kar umaknil …

Vse skupaj smo potem pospravili in se nato pri presrečni lastnici psa zaustavili še na čaju. Da je z Zippom vse okej, je poročala, le manjšo rano na čeljusti ima in tri zobe mu bo morala izpuliti, ker si jih je zlomil. Je namreč veterinarka. Pa da tek tudi ima, da je za tri dni nazaj pojedel in da zdaj počiva, z najljubšo igračko v dosegu škrbastega gobčka …

Ob čaju in klepetu smo potem spoznali tudi ostalih njihovih 5 majhnih psov (6 tavelikih, ki vlečejo sanke, je bilo zaprtih zunaj), dve goli kitajski mački in tri mlade udomačene kune, 2 kanji, ki jima je pozdravila krila (in še ne izpustila v naravo) pa njen soprog ni dovolil pripeljati v kuhinjo, da se reševalci ne bi preveč prestrašili …

Preden smo se razšli, sem še predlagal, če se jima še kdaj kaj podobnega zgodi, naj morda na kuno namontirajo gopro kamerico in jo spustijo v jamo pogledat, ali je njej kosmatinski prijatelj tam in če bo, mi spet pridemo rade volje …

Doma sem imel pa potem kakopak problem – kuzlica me je vesela pri vratih počakala, a sem že med njenim ovohavanjem opazil, kako se ji surla veča. Ne le, da je nisem na sprehod peljal, še vse neštete živali, ki sem jih mrcvaril, je zavohala na meni. Verjetno mi je gole mačke najbolj zamerila …

Skoraj glavni junak v spisu

Danes mi je Mitja poslal spis o čiščenju Male Vratnice, ki ga je napisal njegov najstarejši sin Žiga. Boljše branje kot moji blog zapisi, vsekakor pa tudi bolj poučno! Če morda ne veste, zakaj se splača biti jamar, vam pojasni Žiga: Spoznal sem, da je se splača biti jamar, ker tako spoznaš veliko ljudi, ki so zelo pametni, razgledani in med njimi so lahko tudi znani pisatelji.

Torej, med jamarji so pametni in razgledani, vmes je pa še kakšen pisatelj …

Pa zelo dober spomin ima mladec, jaz sem na hecanje krav recimo že pozabil: Z jamarji JKNM ter z zelo znanim pisateljem Damijanom Šinigojem smo se z intervencijskim vozilom Jamarske reševalne službe odpravili na čiščenje onesnažene in dokaj lepe jame. No, lepa bi bila, če ne bi bila onesnažena. Na poti se je Šini igral z megafonom. Zafrkaval je krave na bližnjem pašniku, tako da je zamukal v mikrofon. Nobena nas ni pogledala, zato je Šini trdil, da so te hrvaške in ne razumejo slovensko.

Evo, nimam nič za dodati temu, razen tega, da so bile mlekarice verjetno res hrvaške, drugače bi se vsaj kakšna obrnila …

Pa še nekaj mi je mali razkril: Šini nam je naročil, da naj prižgemo ogenj in potem brez besed odšel v jamo. Celo prejšnjo noč je deževalo in kako naj zdaj prižgemo ogenj? Tudi med sekanjem vej je deževalo, vendar smo vseeno poskusili zanetiti ogenj. Kot pričakovano, ni zagorelo. Tjaž in jaz sva vedela, da je treba najti brezo, saj vsebuje snov, ki lahko gori, tudi ko je mokra. Ampak v tem gozdu so bile samo bukve, ki še suhe slabo gorijo. Grdin, ki nam je prej pomagal pri prižiganju ognja, sicer neuspešno, je zdaj vlekel dron iz svoje velike škatle. Bil je velik in je delal zelo lepe zračne posnetke. Malo se je igral, tako da je šel z dronom na maksimalno višino, ki jo je dron zmožen doseči. To je kar 500 m nad tlemi, zato je bil dejansko nad oblaki. Potem pa ga je bilo problem spraviti dol, saj se spušča zelo počasi, pa še veter ga je malce zajel, tako da smo izgubili sebe na zračni sliki. Grdin se je potem nekaj minut iskal na zračni sliki, a nato se je spomnil, da ima dron GPS navigacijo. Vključil jo je in dron je priletel ravno na Grdinov upravljalnik. No, zdaj pa se vrnimo nazaj na prižiganje ognja. Grdin je pograbil motorno žago in sem takoj vedel, kaj bo storil. Odprl je pokrov od rezervoarja za bencin in zlil na kup lesa le nekaj kapljic bencina. Mimogrede – ne počnite tega doma! Nato je Grdin približal vžigalnik in ogenj se je razširil na površino 1 m2. Ni varno, smo pa vsaj prižgali ogenj.

Torej, moral se bom pogovoriti s prijateljem Grdinom! Ne, ker deco uči, kako se ogenj prižiga z bencinom, to mora deca znat, če hoče preživeti v divjini, temveč zato, ker je zadnjič enkrat, ko sem v dežju to jaz storil, bežal ko Klemi pred medvedi in vpil, da ga hočem zažgati!

Ampak, ja, lepo je biti skoraj glavni junak v spisu. Glavni junak je pa, kakopak, kot vedno v vseh zgodbah, pilot!

Kepica

Remih je nogo pozdravil in če ne bi imel žene pa otrok pa službe pa ene sto hobijev, bi non stop pod zemljo tiščal, tako pa le tako pogosto, da ne padem iz kondicije. Je napovedal že v začetku tedna, da bo tako regiral, da v četrtek kreneva že ob poldne in sem vmes lahko še šefa na dobri nogi dobil, šef pa potem gospodarja, da sem še 100 m štrika sfehtal. Da še kaj koristnega postoriva v Čaganki, ne le na temperaturo gledava …

Me je danes ob 11 h poklical ves naspidiran, da se že domov vozi in da ga lahko že čez par minut poberem, potem je pa na rit padel, ko je ugotovil, da me je še v postelji dobil in da ne bo šlo tako hitro. Mi je ves šokiran povedal, da je on že od pol šestih pokonci in da je več ko pol šihta odšihtal, jaz sem mu pa potem zaupal, da sem šele od nekaj čez šest v postelji in da se mi ne da računat, koliko je to ur, ampak da švoh urico pa le rabim, da k sebi pridem. Torej kakšen kofetek, pa časopis, morebiti tuš … No, tuš sem sčrtal na hitro, ker sva se itak v Čaganko odpravljala!

Malo sem se bal, ko sva po hosti brzela in je bilo kar naenkrat vse belo, da bo na odcepu za Čaganko, kjer ceste ne plužijo, preveč snega in bova hodila z vso robo ko bumbarja (da bi akcijo odpovedala zaradi parkilometrskega gaženja snega pri Remihu kakopak ne pride v poštev!), a je na srečo nekdo že peljal tam in se je po kolesnicah kar dalo voziti z mojim jamarskim Fiatkom. Dobro, malo sem bil ožji kot kamionske kolesnice in je bilo na trenutke kar malo napeto, a je vsaj podvozje zdaj enkrat za spremembo čisto …

Ker se nama zelo mudilo ni, sva v bivaku najprej zakurila in si kofe privoščila, a ko enega spijem, si takoj še drugega skuham in se nama je na koncu potem pa kar mudilo. Sem v peč nabuhal milijon drv, da bo toplo, ko se vrneva, saj je bilo v bivaku  hladno, verjetno še bolj ko zunaj in sva bila kar vesela, ko sva se v toploto Čaganke spustila. Prvi je šel not Mitja in ko sem čakal, da sprosti vrv, sem se začel dolgočasiti in ker je bil zunaj ravno sneg, sem napravil par kepic in ga kepal. Saj najboljši šicar sicer nisem, ga nisem pogostokrat zadel, a je vseeno cvilil …

V jami sem se kar hitro segrel, štrik je kar težak za nosit, če nisi olimpijski, plus prijatelj je divjal, da se je kar iz vrvi kadilo. Do stropne, kjer sem potem jaz prevzel, saj sem nameraval vrv zamenjati. Sem visel nad 40 metrskim breznom in prepletel novo vrv v uho stare, oboje pa skozi karabin, staro vrv sem pa potem s plinskim gorilnikom odrezal, ki mi ga je Mitja podal. Je kar hecen občutek s plameni kolovratiti okoli vrvi, na kateri visiš …

Ves osredotočen, da ne bi kakšne napake naredil, se za okolico sploh nisem brigal in ko me je nekaj zadelo, bi me skorajda še kap potem udarila. Ves paničen sem gledal okoli, kaj se je zgodilo, potem sem pa kakopak prijatelja zagledal, ki se je režal ko pečen maček. Mu je postalo dolgčas, ker sem predolgo pacal in me je zadel s kepo. Ne sneženo, snega v Čaganki ni. Je pa blato, kakopak. In, ne, blatna kepa  ni enaka snežni!

Sem zamenjal vrv do dna stropne, potem sem si pa v miru enega ali dva pricinil, da je jamarski pripravnik lahko vse blatne vozle na stari vrvi razvezal in vrv zložil, Jo je hotel poriniti meni, pa na srečo nisem imel prostora, tako da jo je kar on potem ven trogal. Saj mora tudi on kondicijo nabrati, ne?!

Gor grede nama je šlo bolj počasi, saj sem še karabine menjal, jekleni so bili že krepko najedeni, sem jih zamenjal z maillon rapidi, ki so iz inoxa in bodo držali, dokler ne bom šel v penzijo. Pa še v drugi stopnji sem vrv zamenjal, ko sem jo že imel s sabo in tudi staro iz druge stopnje je Mitja ven pritrogal. Ja, počasi jamar postaja, bo moral zadolžiti večjo transportno vrečo …

V bivaku je bilo toplo, čeprav je že pogorelo, sva se preveč obirala v jami, a skuhala sva pa vseeno kar zunaj, kajti praženje čebule v bivaku preveč zasmradi prostor in obleke. Sva dodala še klobase in pivo (no, okej, pivo za možaka, zame kofe) in sta nama kar ritki ploskali od ugodja. Ko sva potem usrano robo in štrike do avta trogala, so pa malo manj ploskale …

Prijatelja sem odložil malo pred deseto zvečer in je bil ves navdušen, da tako zgodaj pa iz jame že dolgo ni prišel in ga bo predraga zagotovo še kdaj pustila, da dopusta ima pa tudi še dovolj. Moja žena je bila tudi vesela, ko sem zgodaj domov prikruzal in me bo tudi še kdaj v jamo pustila, samo z dopustom bo pa problem. Nimam koga vprašati, ali ga lahko vzamem …

Projekt(ek)

Današnji dan je bil klasičen. Mislim, klasičen v smislu, da sem delal z Grdinom. En majhen projektek. Tko, za dobre pol urice, urico in pol največ. In, klasično, domov sem prišel krepko čez polnoč …

Film mora oddati za nek filmski festival in je moral le še kadrček ali dva posnet. Nič drastičnega, res, ajncvajdraj. Najboljš pr Čaganki, ki je že opremljena. A ko smo prišli gor, smo zavili malo na levo in malo naprej, da bo v vodoravni jami lažje posneti. Pustimo ob strani, da v tisti vodoravni že 4 leta nismo bili, da je bila noč in je vse zaraščeno. Sem bil prepričan, da jo bomo iskali 4 ure, preden bo prijateljček odnehal in potem zadevo na hitro v Čaganki posneli in domov odpeketali. A jo je našel, relativno hitro, za kakšno minuto manjkajočih kadrov sta z Janom posnela za kakšni dve uri materiala …

Potem pa še v Čaganko, kakopak, še eno urco materiala posnet za manjkajoči dve minutki. Jaz sem kar pri bivaku ostal in ogenj zakuril, kar je bilo okej, ker je hotel imeti tudi kaderček z ognjem. Ni pa bilo okej, ker so drva frišna in ne gorijo najbolje. Mislim, če mene vprašate, gorijo, se da kofe skuhat in kaj scmarit gor, a so po prijateljevem mnenju preveč mokra, namesto da bi prasketala, sikajo. Kar je v bistvu res, a le če uho v plamene prisloniš …

Smo nalagali, da bo začelo prasketati namesto sikati, vmes me je pa iz Amerike malo Klemi pobaral, kaj počnem. In sem mu mirno povedal, da sodelujem pri majcenem projektku z Grdinom, pol urce snemanja, urco in pol največ in da čakamo že tri ure, da drva začnejo prasketat namesto sikat. In je odgovoril, uganili sta – Grdinova klasika. Pa še dodal je, da mora verjetno film oddat zgodaj zjutraj naslednjega dne. Sem mu pritrdil, pa se je Grdin zbunil, da to pa ni res, da ga mora šele popoldne poslat. Torej ne povsem klasično …

Klasična je bila potem debata, kako se drugače reče filmarju. To me je vprašal. Sem ga prosil za kontekst, da bom lažje našel besedo, pa mi je pojasnil, da išče besedo za človeka, ki dela filma. Filmar je bila kakopak prva, ki mi je padla na um, a z njo nekako ni in ni bil zadovoljen. A jo je po eni uri vseeno uporabil, ker se pač nismo spomnili druge …

Med vožnjo domov je pa zastokal, da kam je čas šel, da je bil prepričan, da bo do tedaj film že zmontiran, ne pa šele na kartici v avtu na poti domov. Pa še vprašal je, če greva še k njemu še en drug projektek na hitro končat, k se nama tudi že mudi, a sem ga med zehanjem poprosil, če me kar domov odpelje. Ker moja žena ni ravno vesela, če pridem domov pol ure preden mora ona za v službo vstat. Ker kuzla pa je in ko je kuzla vesela, je zelo glasna …

Preverba

Ko sem sredi noči, še v trdi temi pobral Mitjata, je bil ta že ves naspidiran in duhovit, vajen zgodnjega vstajanja. Do Petrola in prve kave ga itak nisem poslušal, potem sem pa toliko prišel k sebi, da sem ga lahko pohvalil, ker je (spet!) otresel tepihe mojega jamarskega vozilca in obrisal stransko steklo, da sem sploh kaj ven videl. Pa saj teh stvari itak nisem opazil, zjutraj ne funkcioniram dobro (no, funkcioniram, samo potem grem spat), pa me je kakopak opomnil. Saj veste, kokoška, ki znese jajca, zakokodaka …

Sem obrnil gretje v mojem Fiatku in ker je nekaj narobe z radiatorjem (saj bi popravil, pa si res nisem mislil, da bo toliko časa zdržal, da se sploh splača popravljati), so se okna takojci zarosila, da je imel prijatelj nemudoma polne roke dela z brisanjem stekel, plus zasmrdelo je, kakor vedno zasmrdi, ko vklopim gretje in ga je kulturni šok. Pa sva malo pomolčala potem med vožnjo, kar v zgodnjih predjutranjih urah preferiram. No, preden sva obmolknila, sva še ugotovila, da se je Klemi z drugega konca sveta obema javil. Meni preden sem šel spat, Mitjatu pa ko se je zbudil. Razlike vmes je bilo pa dve uri in pol … Klemi je pa šest ur za nami, takorekoč to dokazuje, kar sem vedno sumil, da je malce zaostal …

Sva torej molčala, zehala in se smilila sama sebi zaradi premalo spanca, ko sva pobrala še Primoža, je pa še on postokal. Da tudi njemu ni lahko, da je šel v posteljo šele ob desetih zvečer. Prejšnjega dne …

Danes smo še zadnjič čistili jamo pri Kočevju, smo jo že dvakrat, ostalo nam je še za švoh kontejner odpadkov. Kar smo danes podelali. V lepem sončnem vremenu. In je še ena jama takšna, kakršna mora biti – neonesnažena in brez odpadkov!

A ker smo končali dokaj zgodaj in ker zaradi operacije nekaj časa ni bil v jami, se je Mitja že včeraj odločil, da bomo še v Cinka skočili. Preveriti, kako se mu je noga zacelila. Zdravnik mu je rekel, da dva meseca ne sme mrdnit in ker je ta čas skoraj minil, sem pač zaustavil pri Cinku. Čeprav sem imel v avtu še Primoža. Ga je kakat pritisnilo, ko sem mu povedal, da samo nekaj skočimo pogledat dobrih sto metrov direkt pod zemljo. No, saj morda ga ni zaradi tega, kaj pa vem, jaz te mladine ne poznam več, a očitno je dobro odmetal, ker mi je dobro sledil v globino. Sva se že zunaj zmenila, da dol opremljam jaz, ven pa on razopremlja, za Mitjata pa nismo imeli nobenih nalog. No, edino eno – da ven sam prileze brez posebnih težav. In je prilezel, kaj je pa hotel. So ga dobro pokrpali očitno, sem mu komaj sledil. Malce tudi zato, ker sem pozabil zgornji del pasu in sem potem nekaj improviziral …

Torej, se je prijatelj preveril, vse dela, na mizi so že načrti za Čaganko. V vseh koncih in globinah, kjer je še kakšen vprašaj, vprašaji so pa v Čaganki itak povsod …