Hitri trening

31. avgusta 2016 0

V soboto bodo republiški izpiti za nove jamarje. In sva s Perotom še na hitro malo potrenirala najbolj zahtevne manevre. Saj je že star jamar, obvlada, zato sva trening oba kar malo z levo roko vzela. V gasilski stolp sva prišla s kompletno opremo, ki je bila pa seveda usrana še od nedeljske čistilne akcije. In sva potem kar v takmašnih oblačilih se na štrik spravila. No, hotela sva se, kajti vmes sem ugotovil, da mi manjka ročni žimar. Sem oba svoja dal Stautu, da mi jih obnovijo. Popravijo. Sta bogeca že zmahana. Saj imam še tretjega, samo ga nisem s sabo vzel. Sem potem kar pantin uporabil, vsaj poskusil sem, ampak kakšen pa je to trening, če kandidatu za jamarja razlagaš, naj si predstavlja, da je to žimar, čeprav ni in da naj dela tako in tako, samo da bo na izpitu, ko bova imela komplet opremo, potem delal malo drugače … Sem poklical Klemija, ki je prinesel svojo zbogano opremo, da sva potem tisti frdamani trening nekako spacala skupaj in lahko odpeketala na kofe. Klemi je pa še fotki pritisnil, da se bo vedelo, kako se trenira …

Ohlajen vikend

28. avgusta 2016 0

S Klemijem sva se po dolgem času v soboto dopoldne spet enkrat skupaj odpravila v Čaganko. Pokukati, kaj dogaja v kaminu Game over. In kakor v starih časih, ko sva se v jamo odpravila že zjutraj pa potem v podzemlje vstopila po poldnevu, ker sva vmes čas zdrobila za milijon potrebnih malenkosti, nama je tudi tokrat uspelo v hlad podati se okoli 13. ure. Dol nama je šlo bolj počasi, meni zato, ker mi je prijatelj obesil dodaten štrik, ki ga nisem mogel spraviti v svojo polno transportno vrečo in se je zataknil ob vsak rogliček, njemu je šlo pa počasi, ker je posledično mene čakal! Ko sva se zapodila v kamin, sem, moram priznati, začel plezati kar z nekaj strahu. Nisem vedel, kako mi bo šlo zaradi masaže, a mi je šlo dobro. Sem si kar oddahnil, a vseeno nisem imel niti najmanjše želje plezati naprej, sem se odločil, da bom povsem zadovoljen tudi z varovanjem prijatelja. A še preden se je Klemi malo nad mano razgledal, organiziral in vso potrebno opremo pripravil ter razstavil, sem že vedel, da morda pa tokrat varovanje ne bo boljša opcija! Sva morala namreč varovanje prestaviti višje, na nekakšno kurjo poličko, ki je bila pa ravno v liniji plezanja (in posledično padajočega kamenja) in padajoče vode. Kamin je bil tokrat dokaj suh, a ko vsako sekundo kljub temu nate pade vsaj nekaj debelih kapelj nekje z višav, si zelo zelo hitro povsem premočen. Saj ko sem se tudi sam poskušal organizirati in razkomotiti na svojem delovišču, sem bil še kar nekako optimističen, da bo šlo, ko pa sem v nekaj minutah začutil, da imam hrbet povsem moker in da bo le še veliko slabše, sem v transportki pobrskal za astro folijo in jo menda prvič v jami tudi razvil ter uporabil. Sem si jo ogrnil prek ramen in pod vratom zavezal ko prvošolček in je bilo takoj boljše, čeprav sem tistih nekaj minut, ko sem razvijal folijo, ki stane manj kot en evro, še razmišljal, ali morda ni škoda razpakirati tako lepo zložene stvari, ki je potem ne moreš več zložiti nazaj. Ko en Škot sem se počutil, ampak res! A ko sem poskrbel zase in vpletel dinamično vrv v osmico, da bi varoval prijatelja pri plezanju, je pa on zastokal. Da je direktno na liniji vode in da tako ne bo šlo dolgo že zaradi vrtalnika! A se je potrudil in uspelo mu je prečiti proč od vode, prišel pa je tudi končno do vsaj približno dobre skale. Sem spodaj kar zavriskal od veselja, vse akcije v kaminu od sredine lanskega leta sem namreč brazdal v povsem gnili steni, v kateri so samozatezna sidra držala samo zaradi lepšega! Ko se je spet usmeril navzgor, je izrazil tudi željo po glasbi, ki sem ji seveda z veseljem ustregel, prva pesem, ki je zazvenela iz telefona in se razlegla po orjaškem breznu (zdaj celo kaže, da bo prek 200 metrov visok!) pa je bila Highway to Hell! In je Klemi tolkel in ropotal navzgor, jaz pa sem ga z eno roko varoval, z drugo pa iz prasice občasno potegnil kakšen čikec, kakšno Petrolovo kavico (ampak to res ni bilo pogosto, sem imel le 3 s sabo!), odtrgal kakšen košček žemljice ali pa masten košček pečene vratovine, narezan na tanke rezine ter se dokaj pogosto prestopal na tisti polički, da me pas ni preveč v noge rezal in sem pravzaprav kljub mrazu nadvse užival. Klemi je bil uvideven in me je, ker se je vmes umaknil z vode in med napornim plezanjem skoraj posušil, mene mokrega in statičnega, po katerem je pa še vedno teklo, občasno vprašal, če sem v redu in če lahko še pleza. In itak da sem stisnil zobe, da naj pleza, kolikor hoče, a ko je po kakšnih petih urah in menda skoraj 15 višinskih preplezanih metrih objavil, da bova zaključila, sem bil kar vesel. V Bivaku 100 m nižje sva pomalicala in kavbojski kofe spila, potem pa ven pičila. Klemi je bil zunaj krepko pred mano, itak, ko sem okoli devetih zvečer še sam pricapljal do bivaka, je bil že umit in preoblečen. In varno zaprt v bivaku! Sem ga spraševal, zakaj ne zakuri, a mi je nekaj vpil kar čez zaprta vrata, nisem povsem razumel, kaj, a ko je vrata odškrnil le za prst in zavpil ven, da so sršeni, se je ena od teh letečih beštij že name spravila. Jih namreč privlači svetloba in bolj sem skakal po dvorišču pred bivakom cikcak, bolj je okoli moje glave zorno brenčal! Je na srečo Klemi spet malo odškrnil vrata in zavpil, naj čelado snamem in sem jo in je bil potem mir, da sem se lahko še jaz umil in preoblekel, medtem ko so beštije napadale čelado nedaleč proč na klopci. Potem sva zakurila, vmes sta pa Tico in Jasna prišla z mesninami, ki smo jih malo kasneje švicnili nad žerjavico, potem pa, ker se že dolgo nismo videli, sedeli ob ognju dolgo v jutro in blebetali. Kar ne bi bilo nič narobe, če ne bi morali čez par kratkih uric že vstati in se odpeljati proti Kočevju, kjer smo člani novomeškega jamarskega kluba spet čistili neko jamo. V kateri je bilo za skoraj 10 kubikov raznoraznih odpadkov. Na srečo smo se v jamo spravili še pred žgočim soncem in smo le za kosilo ven priskakljali, smo ga v senci prijetno ohlajeni pojedli brez švicanja, potem smo se pa do naslednje jame premaknili, kjer je bilo še več odpadkov in tam garali, dokler nismo napolnili vseh kontejnerjev, ki nam jih je pripravila komunala. In končali, ko je sonce že krepko izgubilo na moči, domov sem prišel pa že po temi. In potem nisem mogel povsem dojeti, kako to, da sam sedim na vrtu v dolgih hlačah in flisu in mi je bilo dokaj hladno, otroci in preljuba mi soproga so pa skakali po hiši komajda oblečeni in še sopihali, kako jim je vroče!

Ampak, ja, očitno si tudi hlad lahko na zalogo spraviš, če le dovolj dolgo vztrajaš …

 

Kot kamen

26. avgusta 2016 0

Komandant Walter ima včasih dobre ideje. Kako recimo malce zaspane jamarske reševalce razmigati, da bi več trenirali in bili bolj pripravljeni. In potem pokliče mene, če bi šel z njim malo kondicirati, da moramo iz Bele griže, kjer smo imeli spomladi vajo, štirke pobrati. Nič posebnega, s kakšnih 500 metrov globine. Sem zastokal, ampak bi šel, samo na srečo je uro odhoda skoraj še v noč (proti jutru noč, kakopak) zastavil, da me je povsem minilo. In na kondiciranje nisem odšel. Potem me je pa, ko sem doma ležal, vest malce zapekla. Da mogoče mi pa kakšno kondiciranje pa res ne bi škodilo, ker sem ves nekaj zategnjen. Me hrbet boli, da v postelji komaj najdem dovolj udoben položaj … In je imela preljuba soproga dovolj stokanja, poklicala svojo maserko ter me naročila na masažo hrbta. Priznam, sem šel danes prav nejevoljen, da kaj se imam za masirat, da grem v jamo in se raztegnem in to je to. A sem šel, soprogi pač nikoli ne ugovarjaš. Sem legel na masažno mizo, gospa je pa malo mišice moje hrbtne potipala, preden jih začne gnesti. Da vidi, kje so težave. In je skorajda zažvižgala, ko se je s prsti in dlanmi parkrat gor in dol po hrbtu sprehodila. Kot kamen, je ugotovila. Evo, priznam, sem kar malo zrasel ob tej pohvali! Naj se vidi, kaj dobiš, če tako redno po jamah hodiš kot jaz. Mišice imaš kot kamen!

A se je zelo kmalu izkazalo, da primerjava ni bila mišljena kot kompliment. Ko sem ji namreč ponosno povedal, da sem v manj kot mesecu dni napravil skoraj 2 kilometra in pol po štrikih, v Črni gori pa se v luknjo spuščal en teden vsak dan, je ugotovila, da je to težava. Da so to vedno isti gibi oziroma da iste mišice delajo ves čas enako in če jim ne dovolim regenerirati se, otrdijo. To pa kakor ni dobro. Dobro, malo sem bil zmeden, sem mislil, da trde mišice so zakon, a ko je potem parkrat malo bolj pritisnila na njih, sem kmalu uvidel, da morda pa niso. In se je dela lotila in bolj je pritiskala, bolj jo je skrbelo, da morda ni pregroba. In ni bila, saj sem taprav jamar s tapravim jamarskim hrbtom, ki ne zacvili ob vsakem pritisku, enkrat proti koncu seanse je pa ona obupala in hčer poklicala na pomoč. Da ona je močnejša. In se je deklica na moje jamarske mišice ob hrbtenici spravila s komolcem. Najprej ne pregrobo, ko sem pa kar zatrjeval, da nič ne boli, je pa na koncu skoraj s celo telesno težo s komolcem parkrat potegnila gor in dol po mojih otrdelih, kot kamen trdih mišicah. Takrat sem pa začutil. In tudi parkrat zastokal. Je hudiča ubila v meni, vam povem!

Ampak vstal sem že lažje, ker ko so mišice pregnetene in niso trde kot kamen, malce pritisk na hrbtenico popustijo in se človek v mojih letih lažje vzravna. Še dvakrat moram iti in bom menda dober. Dobro, vmes bova s Klemijem v soboto še v kamin v Game Overju skočila in bodo spet malo delale, sem jih pa že danes za nagrado, ker so se tako lepo pustile gnesti in niso več kot kamen, malce s hladno vodo v bazenu pockrljal. Vmes je pa moj najmlajši prišel, da se mi pridruži, a se mi ni, da je namreč z mojim hrbtom nekaj narobe. In kar ni hotel v vodo, kot da sem kužen. Me je fotografiral, ker si hrbta ne vidim in je tudi mene potem zaskrbelo, kaj sem spet enega hudiča staknil, dokler predraga soproga ni imela dovolj moje ignorance in je pojasnila, da je to od masaže. Sta mati in hči res ubili hudiča v meni …

Brezkofeinsko

25. avgusta 2016 2 komentarja

Danes sem se počutil ko upokojenec. Dobro, ja, vem, velikokrat se tako počutim, milijon opravkov vedno, nikoli prostega časa … Itak da se hecam. Iz drugega razloga sem se počutil kot upokojenec. Saj veste, kako pravijo, ko je zunaj zelo vroče, doma pa nimaš klime, naj gredo v nakupovalni center ali najbližjo večjo trgovino s klimo in se malo pohladijo? No, tako sem jaz danes tekel na Petrol. Ne, ni bilo zelo vroče zunaj, pa četudi bi bilo, saj je voda v bazenu čisto prijetno mrzla! Na Petrol sem tekel ko brez glave zato, ker se mi je pokvaril kofeavtomat. In sem šibal po 12 njihovih ledenih kav. Da bo lažje zdržati.

In sem jih potem doma počasi žulil (dobro, domov grede sem se tudi v kafiču na tapravi espreso tudi ustavil) in se sam sebi smilil, ker bom nekaj časa brez najbolj zaposlene mašine v naši hiši, a ker jo moram odpeljati v Ljubljano, je bila danes še doma. In sem prišel na briljantno idejo. Kaj pa, če bi zadevo kar sam popravil?! Saj to res ni briljantna ideja, takšne večkrat dobim in nikoli se pozitivno ne izidejo, a to še nikoli ni pomenilo, da ne smem vsaj poskusiti. In sem, poskusil, kakopak. Že odpiranje mi je povzročilo nekaj težav (izvijače z zvezdico sem pa že enkrat prej nabavil, da me ne bodo več na tako poceni način od popravljanja odvrnili!), a ko sem odprl in malo popucal in popihal, pa vse cevčice preveril, je kava namesto v skodelico še vedno nekje s strani tekla! Sem torej vzel ven del, v katerem prek kave steče vroča voda pod pritiskom in si ga podrobno ogledal. In seveda takoj napako odkril, nek delček je imel luknjico. Sem takoj v garaži scumpral iz gume nekaj, s čimer sem tisto luknjico zaprl plus malo sekundnega lepila in sem, moram priznati, prav s slinami v ustih mašino zakurblal. Da mogoče pa bo. Pa seveda ni bilo. Potem sem še ene skrite vijake našel in jih odvijačil in prišel še do drugih cevčic, ki sem jih vse očistil in prepihal in potem spet poskusil, spet s slinami med zobmi. Pa spet nič. Kava je tekla nekje s strani in se nabirala v lužico pod avtomatom, jaz pa nikakor nisem videl, kje curi. Ker če sem odstranil posodo, v katero avtomat odvrže stisnjeno uporabljeno kavo, da sem sploh lahko videl v drobovje avtomata, potem avtomat seveda ni delal! Sem na tisti plastični posodi opazil kovinski delček in potem z delčkom neke kovinske ploščice šaril po avtomatu, da bi ga preslepil. Da bi delal, čeprav v njem ne bi bilo tiste posode. Pa ni šlo, kakopak in po kakšni uri s poskušanjem z različnimi kovinami sem čisto po naključju spoznal, da je tisti košček kovine na posodici v bistvu magnet. Magnete pa imam, kakopak in sem mimogrede spet zakurblal mašino, pritisnil na gumb in opazoval, od kod teče kavica, da teče pri strani, ne v skodelico. In sem opazil, kakopak in še malo vijačil in čistil in prepihaval, ko pa kava nikakor ni hotela v skodelico, sem skoraj obupal. Skoraj, pravim, ker sem se odločil le še na Tubo pogledati, če je kaj gor, potem bi pa res zaključil. V bistvu me je zanimalo, če na tistem delu, kjer sem zalepil luknjico, luknjica je ali je ni. In seveda da ni, tudi tisti delujoči na posnetku je imel luknjico. Sem pa takoj uvidel, kje je napaka pri mojem aparatu. Ker je model, ki je razlagal, kako moraš vzdrževati aparat, najprej opozoril, da moraš tisti del, v katerem se stisne kava, ven vzeti z obema rokama. Ker če ga ven vzameš samo z eno roko (kakor jaz to počnem že toliko let, kolikor imamo avtomat za kavo!), se tisti del malce zamakne in ko ga pod kotom potem vlečeš ven, na vrhu lahko zlomiš neko cevčico. In je potem tisto cevčico seveda takoj tudi pokazal na posnetku. Jaz sem seveda pa takoj k avtomatu gor stekel in preveril in, ja, bila je zlomljena. In sem obupal. Ne bom sam popravil, ga bom odpeljal v Ljubljano. Edina slaba plat te moje dejavnosti je bila pa ta, da sem bil tako zatopljen v delo in popravljanje (no, iskanje napake), da sem vse Petrolove kofete požrl. In bom zjutraj spet najprej tekel na tankštelo …

20160824_140426

Zaposlenost

22. avgusta 2016 0

Nezaposlene roke so hudičevo orodje, to vemo vsi. Moje so zelo rade nezaposlene, če se pa že zaposlijo, se zna pa škoda delati, zato se k delu prav zares ne silim. Je naša kuzlica že pred časom pregriznila sedežno vrečo, napolnjeno s stiroporjem in so stiroporne kroglice ven špricale in jih je bilo po vsej hiši dovolj, da je šlo prav vsem že na živce in so hoteli zadevo kar v smeti zabrisati. Pa nisem dovolil, da bom popravil. Enkrat. Sem začasno luknjico popravil z lepilnim trakom, ki ga uporabljajo vsi pravi mojstri, a ni bilo najbolje. Mislim, bi bilo, če bi zadevo na miru pustili in ne premikali, se je pravzaprav niti dotikali ne, a kaj, ko se je vsake toliko časa kdo vrgel na tisto vrečo (najraje seveda kuzlica) in je bilo spet nesnage po celi hiši. So moje nezaposlene roke torej k zaposlitvi roke ostalih družinskih članov silile in je kar malce že na revolucijo dišalo, zato sem se danes lotil popravila. Deset minut pred kosilom sem najprej na pomoč poklical najmlajšega, ki pri pripravljanju kosila samo krožnike na mizo zmeče in bi ga z lahkoto pogrešili za minuto ali dve, kolikor bi opravilo po mojih izračunih imelo trajati, potem, po kakšnih desetih minutah, smo pa že skoraj vse roke v hiši potrebovali! Za pol ure. Deset minut pred kosilom. No, ja, vsakemu se lahko zalomi! Spodaj na vreči je zadrga, ki jo odpneš, da ven dobiš stiroporne kroglice in to res ni neka raketna znanost, sem si mislil, tiste kroglice v največjo vrečo za smeti pretočiti, a se je izkazalo, da je kar blizu. Raketni znanosti namreč. Ko so kroglice začele teči v vrečo za smeti, ki jo je najmlajši držal, se je oblika vreče spremenila in je grozilo, da bo cel kubik tiste pizdarije ušel po hiši, zato je moral še taveliki na pomoč priti, potem smo pa še mamico poklicali, da je tamalemu pomagala držati vrečo. Ja, vem, kaj vas zanima. Kje je bil pa tasrednji sin? Tasrednji je pa kuzlico držal, da nam ni štale delala!

Smo potem nekako uspeli, umili roke, sedli za mizo, pojedli kosilo (ves čas sem pa tisto vrečo gledal, kdaj se bo prevrnila in komplet dnevno sobo pokrila s kroglicami!), potem smo pa prazno usnjeno vrečo oprali in zašili (no, jaz sem jo, čeprav moram priznati, da sem si vseeno tudi malo z lepilnim trakom pomagal), sonce jo je pa posušilo. In ker jo je posušilo, sem se namenil pa tiste kroglice spet nazaj v vrečo spraviti, preden se razlijejo po celi dnevni sobi. So vsi imeli milijon nekih opravkov kakor in nihče ne bi pomagal, a so na koncu vseeno ponudili ročice, če niso hoteli stiroporja po celi hiši in smo bili kuhani in pečeni za dobro uro! Brez heca! Veste vi, kakšen problem je kubik stiropornih kroglic iz velike vreče za smeti spraviti v usnjeno vrečo skozi čisto majhno odprtino!? Gromozansko delo, tudi pofotkati nisem uspel!

Kuzlica tisto vrečo že veselo spet žveči, jaz sem si pa kofe privoščil, potem je pa že Grdin pome prišel, da sem mu šel pomagat fotografirat nek avtodom. Sem mislil, da bo to izibizi, celo še jaz sem telefon s sabo vzel, če bo potreboval kakšno dobro fotografijo od mene, a me je s sabo vzel le za kelnarja. Sva najprej iz njegovega avta v avtodom znosila milijon stvari (od skodelic, posodic, celo neko rožo je privlekel in ful hrane!), potem sem moral pa bliskavice okoli avtomobila nositi, kakor mi je naročal, on je pa samo pri fotoaparatu stal! Pa vedno je kaj zahteval od mene, ko sem recimo ravno ostanek pistacij jedel, ki jih ni potreboval za aranžma. No, saj se je kasneje izkazalo, da bi tudi tiste, ki sem jih vmes počvakal potreboval, a ker jih ni bilo, sva pač brez dodatnih pistacij naredila. Prav tako je moral posnetek narediti brez vseh koščkov čokolade, ki jih je nekdo pojedel, ko je potreboval pa še polno skledo s piškoti, ki jih pol tudi že ni bilo več, sem pa zadevo rešil tako, da sem karton v skodelo dal pod piškote in je bilo od daleč videti polno. Potrebno se je znajti, kaj čmo. Kruha ni veliko zmanjkalo, je pa izginil en grozd. Čeprav je hotel uporabiti oba, ki ju je s sabo prinesel. Ampak sem ga menda tako grdo poštucal, da ni bil več uporaben. Kar je morda celo res, kaj pa vem, nisem gledal, kako jagode s peclja trgam …

Je pa Grdin pozabil s sabo prinesti knjige, da bodo za dekoracijo in je poprosil mojstra, če lahko on skoči domov po par svojih, a je priznal, da ima samo eno. Knjigo. Doma. Je zadevo rešila sorodnica, ki je potem pripeljala vse svoje štiri knjige! Tri smo uporabili na polici, s četrto smo pa bliskavico podložili, ko smo višino potrebovali. Četrta se je izkazala za najbolj uporabno. Knjiga, kakopak!

Sva končala še pred polnočjo in morda bi še prej, če se proti koncu jaz ne bi igral z osmo bliskavico, saj jih je za zaključni posnetek potreboval le sedem, osmo je pa meni v roke porinil. In je Grdin fotkal jaz sem pa tisto osmo v rokah premetaval in poskušal prijatelju v oči bliskniti. On tega ni opazil, je pa opazil, da nikakor ne more dobiti pravilno osvetljenega zadnjega posnetka, da ga vedno nekaj zmoti. Sva šele po pol ure ugotovila, da je bila kriva osma bliskavica …

Z današnjim dnevom sem pa drugače pravzaprav kar zadovoljen. Sem ugotovil, da se sedalne vreče, napolnjene s stiroporjem, v bistvu ne splača popravljati, ker to vzame preveč časa kompletni družini, pa ugotovil sem tudi, da je skoraj bolj kakor fotografa pri delu gledati tekmo v hitrostnem štrikanju. No, to zadnje samo domnevam, ampak sem v to domnevo kar trdno prepričan …

Preverba

17. avgusta 2016 0

Stokrat sem že slišal od pametnih, naj vsega pa res ne napišem in da je za določene zadeve boljše, če ostanejo nezapisane, a nekako ne morem iz svoje kože in na koncu izblebetam ali zapišem. Pa bohpomagi, si mislim. Je Leopold poslal spodaj nalimani posnetek iz meandra, ki sva ga širila v Pali skali in sem se spomnil nanj. Prej se nisva poznala, niti po jamah nisva skupaj hodila in moram reči, da sem bil prav prijetno presenečen. Mah, saj pridni in delovni ljudje vedno prijetno presenetijo. Mislim, predvsem presenetijo takšne kot sem sam, ne preveč pridne in ne preveč delovne.  Smo se zapodili v meander, Danijela, Leopold in jaz in se dela lotili, ko da smo plačani, najbolj garal je pa seveda Leopold. Dobro, saj tudi sam nisem držal rok v žepih, že zato ne, ker v jami kmalu začne zebsti, ampak v primerjavi z Leopoldom sem počival. Ko smo po nekajurni tlaki pa še podnevi ven prilezli in se na prijetnem sončku preoblačili, mi je pa čeljust dol padla, ko je Leopold švic majico slekel. Moram seveda nemudoma in odločno povedati, da moških teles ne občudujem pogosto niti jih ne čekiram in me sploh kaj malo brigajo, z mojim vred, a ker smo že res nekaj dni skupaj tlačarili v jami in na sploh skupaj živeli, sem seveda moral opaziti Leopoldove mišice. Če sem hotel ali ne! In mi je čeljust dol padla, kakor sem že omenil. In sem moral vprašati, kakopak. Če so njegove mišice plod jam ali jih še kaj posebej razvija. Je povedal, da samo z jamami do takšnih mišic ne prideš in da je predvsem zime uporabil za definiranje telesa, potem pa seveda jaz ne bi bil jaz, če ne bi še naprej malce povrtal. Če lahko njegovo res fascinantno prsno mišico malo potipam, sem povprašal. Se mi vprašanje ni zdelo ne vem kako zelo neprimerno plus saj beseda ni konj in vprašanje ne ubije, ne?! Leopold je malo razmislil, potem pa zelo jasno povedal, da še nobenemu moškemu ni dovolil preverbe njegove prsne mišice, ampak da za vsako stvar je pač enkrat prvič in da naj, bohpomagi, pač preverim. Če res moram. Sem moral, kakopak, drugače jaz pač ne bi bil jaz. Sem v prešvicanem podkombinezonu po topli skali napravil nekaj korakov do njega in trdoto mišice strokovno preveril med palcem in kazalcem. Kar fascinantno je bila trda, to moram povedati, spet pa moram poudariti, da se pri tem dejanju ne jaz ne on nisva na noben način vzburila. Šlo je le za nekakšno potešitev radovednosti, preverbo trdote mišice takorekoč in nič drugega! Sem se zadovoljen umaknil na svoj kamen in še jaz vrgel s sebe prešvicani podkombinezon, da se malo posušim in ogrejem na zahajajočem sončku, vmes je pa Leopold očitno še mene malo preveril. In povedal, da tudi jaz nisem švoh, tako na prvo oko. Jaz za svoje telo nič ne skrbim, o njem pravzaprav niti ne razmišljam, ampak če dobiš kompliment od človeka, ki za svoje telo skrbi, se pač zahvališ. In sem se. Zahvalil. Iskreno. Nihče od naju se ni kaj vzburil ali kaj, le za en takšen čisto moški pogovor, takorekoč čvek med dvema jamarjema je šlo. Zdaj se res ne spomnim, ali je tudi on preveril trdoto moje prsne mišice, se pa dobro spomnim, da je malo proč stala Danijela, mlada črnogorska jamarka, ki se je pa že preoblekla in je bila prav nekako zgrožena. Skorajda prestrašena, bi človek rekel. Si je verjetno mislila, da bo naslednja za preverbo in se je že v nizki štart spravila, a naju seveda v tistem trenutku ni zanimala. Mislim, pogovarjala sva se o prsnih mišicah, ne sisicah, lepo vas prosim!

Ja, saj ne vem, zakaj sem začel o tem pisati, ker to je bil res en takšen nepomemben dogodek ob prihodu iz jame, kakršnih je med jamarji verjetno vsak dan veliko. No, edino med dolenjskimi jamarji verjetno ne, ker so naše jame tako usrane, da nikomur niti na misel ne pride, da bi se dotikal drugega usraneta …

Aja, pa Danijela je o naši črnogorski odpravi spisala pesem, v kateri nastopamo vsi sodelujoči, a se mi zdi, da je najbolj od vseh prav mene zadela: Šini u prikrajku leži, i smišlja neku foru, nadmašujući Crnogorce u aktivnom odmoru. Evo, sem ponosen, v pesmi nastopam …

 

Izpolnitev želje

15. avgusta 2016 2 komentarja

Priznam, ko me je sestra poklicala, da bi šla malo kondicirat v Čaganko, morda na kavo v bivak v Severnem rovu, nisem skakal od veselja. Sem se ravno vrnil iz Črne gore in tam je bilo jamarjenja dovolj za kakšen teden ali dva lenarjenja, sem bil prepričan, ali pa vsaj toliko časa, da kraste na nogah odpadejo. A ko pokliče sestra, da bi malo jamarila, pač ne moreš reči ne, ne?! Sem se pa zvečer spomnil na njeno željo, da bi rada videla dno Čaganke in njenih ne zelo pogostih treningov za dosego tega cilja ter ji poslal sporočilo, naj za vsak slučaj še spalko vzame, če bova morda v jami prespala. Ne vem sicer, kako si je moje sporočilo razlagala, a je v soboto res prišla s spalko in po milijon kofetih, tazadnjimi v najboljši bistriški gostilni, sva se okoli pol petih popoldne končno v jamarsko opremo spravila. Ko sem metal vso opremo v svojo transportno vrečo, sem seveda ugotovil, da je enostavno premajhna za vse stvari za dva dni v jami in sem taveliko vzel, takrat je pa končno vprašala, kam greva oziroma čemu toliko robe. Sem ji povedal, da se ji bo želja končno izpolnila in bo (trenutno) dno Čaganke videla, pa kaj dosti zatrokirala ni. Le malo je stoično zmignila z rameni, da tudi prav, da za na dno iti nikoli ne bo toliko natrenirala, da ne bi in dol in gor crknila in sva se že skoraj odpravila, ko je zavpila. Da jo je sršen pičil v roko. Itak da sem bil pameten in sem ji prepričano odvrnil, da je ni pičil sršen, da če bi jo sršen, da bi bolelo ko stomater, a me je zavrnila, da jo je pičil sršen in da boli ko stomater. Ko je boleče mesto na dlani masirala s čebulo (edino, ki sva jo imela za k čevapčičem, ko se vrneva na površje!), sem se spomnil Grdina, ki ga je tudi sršen pičil, ko sva Ladislava nekje v hosti sredi noči reševala nazaj na gozdno cesto in sem ga ravno tako zavrnil, da ga ni sršen, da bi ga bolelo ko stomater, če bi ga sršen. In mi je zatrdil, da boli ko stomater in je potem Ladislava pomagal reševati brez bele srajčke, ker bela menda sršene privlači. Ko sta gospoda Graha pred vstopom v Kaščico celo dva sršena v globus pičila, ker jima je lulčka kazal, pa ni bilo nobenega dvoma, da sta ga sršena, saj je imel potem v jami glavo dvakrat večjo kakor običajno, plus svetila mu je v temi …

Kakor koli, sem se kar malo razveselil, da jo je sršen pičil, sem mislil, da bova opremo jamarsko slekla in na sončku do večera počivala, potem pa malo čevape na žerjavici cmarila, a se sestra ni dala. Da pojdiva, da menda bo dobro … In sva šla, okoli petih popoldne, v Čaganko. Ko sva se iz Game overja spustila v ozke dele, kjer še nikoli ni bila, je kar malo utihnila, se je videla tesnoba, ki jo je prevzela, a ko sva premagala prvih nekaj kritičnih ožin brez večjih težav in se spustila pod 300 globinskih metrov, je bila vsa vesela. Da je to njen trenutni rekord. Pa še par jih je potem postavila, pa parkrat je v kakšni ozki vertikali tudi utihnila, proti koncu je tudi že večkrat vprašala, koliko še imava, ko sva okoli pol desetih zvečer pa končno v Kalahari se parkirala in sem iz bidona vzel pivo zanjo in radler zame, da bi nazdravila, je svoj pir požrla, še preden sem radler uspel odpreti! Potem sva si v bivaku vse za spanje pripravila, se preoblekla v suha oblačila, prižgala sveče in se k večerji spravila. Ko sva okoli enajstih obležala v toplih spalkah s čikom in kofetom v rokah, se je zdelo, da je življenje lepo. Pa ne le zato, ker sva laho v spalnici kadila! Sva še malo modrovala o tem, zakaj se česa podobnega nisva lotila pred tridesetimi leti, recimo, ko bi bilo vse skupaj lažje in podobne sva razdirala, potem jo je pa kar nahitroma zmanjkalo. Se je še malo pritoževala, da jo skrbi, če bo lahko zaspala, ker v bivaku je le po en tanek armič za enega, a bojazni niti ni do kraja ubesedila, ko je že ni bilo več. Jaz sem pa ko en Pepe obležal tam, 450 m pod zemljo in klel, ker sem pozabil sobotne priloge. Ali pa bralnik. Ali pa vsaj telefon, na katerem imam tudi knjige naložene … Sem potem gledal v zrak in opazoval sence igrivega plamena sveče in mi je nekako tudi enkrat uspelo zaspati, ko sem naslednjič na uro pogledal, ki je kazala šesto zjutraj, me je pa sestra mirno vprašala, če bova vstala. Sem protestiral, da ob šestih zjutraj vstanem le če je vojna in sem uspel poležavati še skoraj do osmih, po kavi in zajtrku v postelji sva pa počasi pospravila in se oblekla. Ter se okoli pol desetih napotila proti površju. Pot iz Čaganke proti površju pa ni ravno mačji kašelj, zato sva napredovala počasi in v ožinah pomagala eden drugemu s transportnimi vrečami, pa po vsaki vertikalni ožini sem ji zatrjeval, da ta je bila pa najhujša in da ostale so manj hde. Pa vsakič znova samega sebe postavil na laž. Me res že dolgo ni bilo v globokih nedrjih Čaganke … A ko sva iz glavnih jebad končno prišla v malce bolj prostorne prehode, sem ji zatrdil, da je najhuje za nama, potem se pa zapodil v ozek vertikalni meander, v katerem se vedno znova Tico zatakne in ko greva skupaj, tam avtomatsko čike ven potegnem, ker vem, da bo trajalo … Sem tisti meander splezal en dva tri, saj sem šel že tolikokrat čez, da točno vem, kje so oprimki, potem sem pa z vrha Jasni dajal navodila. In ko sem jo gledal dol, me je kar malo tesnoba obšla, ker je bilo res ozko in je s telesom povsem zaprla odprtino. A me ni skrbelo, vsaj prvih deset minut ne, ko se pa kar ni in ni dvignila in sem se celo nekaj novih besed od nje naučil, je pa ugotovila, da se ji je transportka zagozdila in da ne more ne gor ne dol. Sem se uspel nekako mimo nje zguziti, da sem prišel pod njo in rešil tisto frdamano prasico, potem pa do bivaka v Severnem rovu res nisva imela več daleč. Pa le še par težav naju je čakalo na poti do tja …

V bivaku na 200 metrih, po slabih petih urah guzenja, sva si privoščila kavbojski kofe, torej krop čez kavico polit in premešan in je bila dobra, ampak res, ker sva pa imela še nekaj vode in nekaj plina, sva pa še krop čez blejsko juhico polila. Saj tehnično gledano bi jo morali kuhati deset minut v litru vode, a je bila vseeno dobra, le zvezdice so malce hrustale med zobmi. Ampak sol prija, ko se človek matra in poti …

Iz bivaka, kjer je Jasna bila že stokrat, sem jaz malo pospešil, da sem zunaj za čevape zakuril (sem še sonček ujel!), ona je pa malce kasneje prisvinjala, a je dan tudi še za rep ujela! Ko se je preoblekla in očedila, so jo že čevapi s pivom čakali, ko se je v zunanjem bivaku v posteljo spravila, zadovoljna, ker se ji je želja uresničila in malce v strahu, če bo zaradi utrujenosti lahko zaspala, jo je pa spet zmanjkalo sredi stavka. Res je, včasih moraš paziti, kaj si želiš, ker se ti želja lahko uresniči!

Ko sva potem danes opremo pri očetu na potoku prala in je podoživljala vtise, mu ni bilo pa čisto nič prav. Sicer ni jamar, ampak je vseeno poočital, da morda pa le ni bilo najbolj pametno, da sva šla na dno Čaganke sama. Da bi bilo bolj prav, če bi bil vsaj še eden, da v primeru nesreče nekdo ostane pri ponesrečencu, eden pa spleza ven in obvesti o nesreči. Kar je, tehnično gledano, čisto res in po reglcih, a sem ga potolažil, da ni bilo nič narobe, da sva šla sama, saj da sem jaz vendar jamarski reševalec. Stari je seveda znorel, da se norca delam iz resnih stvareh, ampak pri sestri je pa vžgalo. Je šla dol samo z mano, saj sem vendar reševalec …

Zdaj pravi, da bo z dnom Čaganke za nekaj časa dala mir, kakor da ne bi vedela, da bo Tico dol peljal pa njenega Dejana, ki ima kondicije pa ravno toliko, da bodo morali ta projekt udejaniti med kakšnim velikim praznikom, ko je z vikendom vsaj pet dni prostih …

Posledice

10. avgusta 2016 0

Zame in Grdina se je odprava končala in sva že doma, pravi možaki so seveda še ostali. Moram povedati, da je bila tudi pot domov kar zanimiva, sva se kotalila krepko več ko 15 ur, ampak v najino obrambo moram povedati, da sva vedno izbirala najkrajšo in najbolj optimalno pot!

V Črni gori je bilo pa vse čudovito. Pala skala, v kateri smo lani obstali v globini nekje čez 450 m, je letos spustila do 640 m pod površje, pa še gre, saj je prepih nadvse obetajoč. Kabel za jamski telefon je napeljan, bivak spodaj postavljen, vse čaka naslednje leto, da nadaljujemo proti – 1000! Zanimivo bo videti statistiko, ko se pravi možaki vrnejo, koliko smo naredili. Sam sem bil v jami petkrat, sem širil meander na 200 metrih, tisti, ki so garali na dnu, niso hodili vsak dan. So se ga morali vmes tudi kdaj nažgat, saj kam bi pa prišli, če se črnogorske rakije ne bi poskusilo. Dobro, ko sem do dveh zjutraj čakal Erkija in Danijelo in sem si ves živčen zastavil tretjo uro zjutraj, da odidem v jamo pogledat, kje sta, mi je ta rakija delala težave. Saj je nisem pil, ampak tisti, ki so jo, pomagati pač ne bi mogli in sem potem tam ob ognju štel, kdo je koliko kozarčkov nagnil prek žeje in na koga lahko računam … Na srečo sta prišla vesela in nepoškodovana, le malce utrujena in umazana, na rit sem pa padel, ko je potem mimo mene ob treh zjutraj v samih gatah z brisačo čez rame priskakljal Erki. Je šel pod tuš. Zunaj pa vročih 4 stopinje nad lediščem …

Torej, jama gre in je vse čudovito in kot mora biti, nekaj nevšečnosti je pa vseeno bilo. Ki jih pripisujem različnosti med Črnogorci in Slovenci. Sem si tu in tam sam kavo skuhal (saj črnogorske deklice so bile pridne in so jo pridno kuhale, a tako pogosto, kot jo jaz pijem, je niso navajene cmariti) in sem jo scmaril celo džezvo ter jo polahko srkal. A sem vedno lahko spil le morda dve skodelici, ko sem džezvo iskal, da bi si še tretjo natočil, je bila pa že pomita. Jap, kaj pa črnogorske deklice vedo, kako se kava pije!

Bilo je tudi nekaj drame, ko nas je moral zapustiti Vasja. Je s sabo na tabor Tjašo pripeljal, z obljubo, da en teden bosta v hribih, en teden nato pa ob črnogorskem morju. Tega nisem vedel, ko mi je en dan predlagal, da bi naslednji dan na širjenje meandra njegovo izvoljenko Tjašo vzel. Da tega sicer še nikoli ni delala, a da je pridna in učljiva in da nekako že bo. Sem ji ob večerji to povedal, pa niti z očmi ni trznila, le vprašala je, zakaj sem si ravno njo izbral. In sem mirno povedal, da mi je njen dragi to predlagal. Potem je bila pa drama. No, niti ne, saj ga je Tjaša le na zagovor poklicala, da sta se lepo dogovorila, da bosta malo v jamah, nato pa malo na morju in naj nikar ne dela računov brez plaže. Je Vasja poklapano stal tam in nekaj momljal, a obupal seveda ni. Ko je zadnji dan šel v jamo na dno delat in je prišel mimo mene, ki sem meander širil, se je zaustavil pri meni in sva par moških razdrla. Da če bi on kakor na dnu v bivaku ostal, ker je kakor preveč utrujen, da bi ven prišel, če bi jaz njegovo na morje peljal potem, da bi bil mir v hiši … Sem sicer priznal, da to storim brez težav in se v njihovem že plačanem apartmaju tudi z veseljem stuširam, da pa ne vem, koliko časa bo on moral potem na fižolu za kazen klečati … Je prišel ven, kakopak, se svoje drage vseeno malo boji, ampak v četrtek zjutraj je potem demonstrativno surlo vlekel v glavnem šotoru in pustil, da je Tjaša sama pospravila njihov šotor in vse spakirala. Pa to, da smo mu mahali vse do avta, ko je odhajal in za njim vpili, da blagor njemu, ki gre na morje, mi se bomo morali pa še naprej po jami jebat, tudi ni kaj dosti pomagalo in je šlo bogemu Vasji skoraj na jok …

Dobro, več o dosežkih bo znano, ko se pravi možaki v nedeljo vrnejo z dnevniki in statistikami, ampak sem prepričan, da do druge 1000 metrov globoke črnogorske jame ni več daleč. Sam sem pa že povsem v domačo dnevno rutino padel in sem si privoščil kofe v lokalu, kamor redno zahajam. Sem lepo v miru srkal napitek in brskal po telefonu, zato najprej sploh nisem slišal, da me natakarica nekaj sprašuje. Je morala ponoviti vprašanje, da sem dojel. Če sem padel, me je spraševala. Mi ni bilo nič jasno, dokler nisem sledil njenemu pogledu. Ki je bil zapičen v moje noge. Sem bil oblečen v kratke hlače in ko sem pogledal moje zobotrebce, mi je bilo takojci jasno. Polno krast in modric, prask in udarnin. Ker deklica ve, da pijem ne, saj sem pogosto pri njih, je lahko upravičeno domnevala, da pri mojih letih pač najbolj stabilen na nogah človek več ni. Pa nisem nič razlagal, saj itak ne bi razumela …

Zaslużen dopust

5. avgusta 2016 0

V nedeljo sva Palo skalo z Erkijem opremila do meandra, v ponedeljek se je pa że na polno začelo. Pravi możaki so hodili vse globlje proti 500 metrom, z Grdinom sva pa na nekaj čez 200 metrih ozek meander širila. Ne zelo zahtevna naloga na ne preveliki globini, a zaradi pomanjkanja spanja je spust vsak dan teżji. Ne, spanja ni premalo zaradi żurk ob ognju globoko v noč, kakor bi morda pomislil kakšen škodożeljneż, temveč zaradi prevelikih temperaturnih razlik. Ponoči je v idilični dolinici samo 4 stopinje in me vedno zebe ko psa, ko pa okoli pol sedmih pokuka sonce, je pa v hipu, kot bi na gumb pritisnil,  33 stopinj! Teżka jeba, vam povem. Najprej se treseš od mraza, v naslednji minuti pa że ves prepoten … Potem nekaj pojemo, malo D vitamina nabiramo in čmurimo kar na splošno, potem pa v jamo. Z Grdinom sva se meandra lotila na začetku, čeprav predvsem Klemi tečnari, da morava od zadaj naprej, ker na koncu kakšnih 100m dolgega meandra da je res ozko. Ampak midva sva začela na začetku, kjer je bilo tudi ozko in zakaj bi se zajebavala po ozkem, če lahko sproti širiva. Sva počasi proti koncu prodirala, vsak dan, kot za na šiht, čeprav je Klemi bentil, da oni, ki iz 530 m hodijo, zaradi tega trpijo po nepotrebnem. Sem mislil, da samo malce safer tera zaradi lepšega, včeraj sva pa končno prišla do tistih famoznih ozkih delov. In ni pretiraval. Če je bilo prej res ozko, je bilo potem ozko ozko za popizdit! Sem se zarinil v ożino, da bi pogledal, kam vodi pot, a se mi je edina možna razpoka zdela nepremagljiva in sem iskal, kje sem spregledal kakšen prehod, potem pa nenadoma Jureta in Vasjo zaslišal. In sta se prav iz tam, kjer sem mislil, da ni možno priti, pririnila. Grozno ju je bilo opazovati. Sva potem z Grdinom rokave zavihala in do treh zjutraj širila, da bo globinskim jamarjem lažje, ko sva zadevo končno razbila in se zarinila naprej, je bilo pa še mnogo ožje. Sva s tlako končala in v tabor pricapljala ob 5h zjutraj, preden sem se v spalko spravil, je pa tista jebena žareča krogla začela delati in naj sem se še tako trudil,več ko dve uri savnanja nisem zdržal. Ves tečen sem kofetkal, razpoloženje pa se je v hipu popravilo, ko je komandant odprave  Jure objavil, da je čas za dopust in oddih in da gremo na morje. Ko v starih socialističnih časih smo se vsi veseli spravili v razbeljeno pločevino in najprej v Cetinju pojedli pice ter s svojo hribovsko pojavo in telesnimi vonjavami odganjali turiste iz lokala, da je bil gostilničar prav vesel, ko smo odšli, potem pa seveda morje. Zapodili smo se na najbolj nagneteno plažo, kjer so turisti zaradi gneče stali na eni nogi, a ko smo slovenski jamarji razkrili możata telesa, se je okoli nas v hipu ustvarila tampon cona. Sem si nas ogledal s kritičnim očesom in moram priznati, da bi se nas tudi jaz bal, če ne bi bil del krdela! Roke in glave vijoličasto zapečeni, med koleni in hlačnicami kopalk snežno beli, vmes pa polno lis in krogcev vseh možnih različnih barv od  neštetih udarcev, ko leopardi. Verjetno so bogi turisti mislili, da smo kakšni kickboksarji, tako pretepeni in podpluti. No, ne borci ampah tisti bogeci, na katerih borci trenirajo.

Da je Grdin z moje glave vlekel velike kosme koże, ki se je zaradi konstantnih opeklin krepko levila, ostali so se pa krohotali, da mi kožico z glavice vleče, k splošnemu normalnemu vtisu kaj dosti seveda ni pomagalo! Potem smo seveda pa v vodo skočili in si tudi tam priborili prostor brez težav. Ker nisi rabil biti zelo pronicljiv opazovalec, da bi opazil, kaj smo najprej naredili. Je voda okoli nas kar malo rumena postala, vam povem. Potem smo pa kakor plavali in se kakor na skrivaj umivali, nekajdnevna umazanija iz jame in tabora pa se je širila med nami v obliki tanke oljnate plasti, ki je pokrila gladino morja …

Jap, tudi jaz bi se bal slovenskih jamarjev na enodnevnem dopustu, če ne bil eden izmed njih …

Fotki sem pa v bistvu jaz napravil, saj sem jaz fotkal ekranček Lepoldovega fotoaparata, ampak je rekel, da naj ga vsaj v soavtorstvu omenil, ker drugače sploh noben ne bo vedel, da je tukaj, ker je vedno na drugi strani objektiva. Lahko bi pa seveda uporabil tudi kakšno Klemijevo fotko, ampak … Ampak, model je v morje skočil s svojim novim telefonom in ko sem ga na to zgrožen opozoril, me je mirno odpravil s trditvijo, da naj se ne sekiram. Da je telefon narejen za podvodne fotke. In je škljocal in škljocal, dokler se mu enkrat ni vprašaj nad glavo ni zarisal. Je telefonček nehal delati. Ker verjetno je narejen za podvodno fotkanje v sladki vodi, ne slani, a če si slovenski jamar na dopustu na črnogorskem morju,  potem nimaš časa za takšne malenkosti kot so navodila za uporabo …

 

Črnogorski sindrom

2. avgusta 2016 0

Ni lepšega kakor zbuditi se na jamarskem taboru v Črni gori. Direkt iz postelje na armič da si malo odpočiješ od spanja, pa kavica in čikci in to je to. Aja, pa możgane na off. Pa zelo zelo hitro sem padel v ta mode. Hočeš kavo pa si ti jo ne ljubi skuhati? Le prvo Črnogorko, ki pride mimo, vprašaš, če bi morda kavo pila in takojci razume namig – kavica je v treh minutah postreżena! Sem tako ležal celo dopoldne in užival, tabor se je pa postavljal na polno. Opreme ko za na Everest, sem bil zmatran samo od opazovanja garanja, enkrat vmes sem se moral pa prestaviti na drugo lokacijo, ko je senca izginila. In hodim tako fino proti senci, z rokami v żepih in si mislim svoje misli, ko mi nasproti pride čisto pravi Črnogorec Veso. No, mogoče celo ni pravi Črnogorec, ker je delal ko delovno zivinče. Me opazuje, ko sva se pribliżevala, on ves preznojen, jaz zmatran od počivanja, in itak je verjetno moral vprašati, kaj pa vem. Da zakaj grem peš!? Sem mirno odvrnil, da zato, ker ni nobenega osla, da bi ga pojahal do nove lokacije in ko je spoznal, da sem čisto preveč v črnogorskem razpoloženju in da nisem razumel namiga, je razložil, da sem razumel – naj ne hodim praznih rok ko drugi vsi delajo! Jap, če ti Črnogorec pove, da si len ko fuks, se pa moraš zamisliti. Okej, priznam, najprej sem hotel to vzeti kot kompliment, potem sem se pa vseeno lotil dela in pomagal pri postavljanju tabora. Sicer smo res visoko na Lovčenu, a sonce je močno, res močno. Slovenski jamarji pa kakopak brez kreme za sončenje. Na fotkah pa lahko pogledate, kako že od daleč spoznaš slovenskega jamarja v Črni gori.  Kakor bi rekla Katja, Slovenci smo trenutno črnogorski bosanci …