Telefonisti in potapljači

24. julija 2017 0

Čez vikend sta Anžič in Vengušt organizirala potop v Kostanjeviški jami. Ponavadi je tako, da se jamarji razbežijo ko kure pred jastrebom, ko je potrebno potapljačem asistirati v tako zahtevni jamo, kakor je Kostanjeviška, a je od zadnjega potopa minilo že dovolj časa, da je spomin zbledel. No, res je zbledel, saj smo imeli pred tremi leti tudi enega
Ko sem v petek proti večeru prišel do jase pred jamo, je bil zunaj samo Anžič, ostali so malo pred mojim prihodom v jamo že odnesli večji del opreme in napeljali žico za jamarski telefon. Če sem povsem iskren, prav nobene želje nisem imel zablatariti se še isti dan, a ko se nama je pridružil še Žan, da smo se v troje po ritih praskali, sem zagrabil drugo vrečo z žico za telefon in Žana in sva pičila v jamo.
Sem mladeniča dobil na foro, da nama bo v jami hladno, ker zunaj je še hudičevo peklo, čeprav je sonce že davno zašlo in čeprav ob jasi teče potok, ki dolino rahlo shladi. Se je videlo, da Žan v Kostanjeviški še ni bil, ker se mi je rad pridružil, a ko sva se zrinila v ozek in hudičevo dolg meander, je hlad kakopak izginil in sva kuhala še bolj kakor zunaj!
Po kakšni uri, ko sva se končno v manjši dvorani lahko zravnala, sva si enega prižgala, vmes je pa gruča do amena usranih prijateljev do naju prišla. So se praznih rok prešerno veseli vračali proti izhodu, da so nosili težke potapljaške flaše in opremo, se jim je pa videlo po tem, da so jim roke bingljale pod koleni.
Midva sva se rahlo ohlajena odpravila do konca žice, kjer sva jo nameravala povezati z najino, ki sva jo nosila s sabo, a ko sva prišla do nje, zveze seveda nisva vzpostavila. Kar je pomenilo, da je žica nekje v stiku in da morava poiskati napako. Sva torej žico, ki sva jo nosila s sabo, pustila tam in se ob že napeljani žici napotila proti izhodu ter jo ko prava telefonista vsake toliko obelila in poskusila priklicati bazo. Vsakič znova kakopak neuspešno, šele malo pred izhodom iz jame se je iz slušalke zaslišal glas. Ki naju je ves vesel spraševal, če sva s telefonom že pri sifonu …
Seveda sva ven prišla ravno na golaž, pa še kava naju je čakala. Ja, pri Kostanjevčanih je vedno kot bi na ohcet prišel! Prav občutek imam, da nas zanalašč tako hranijo, da nas ožine njihove krasotice še bolj jebejo in da nas s pijačo zanalašč tako silijo, da potem v meandru švicaš iz vseh lukenj …
Ker nas zelo veliko ni bilo, večina se jih je kar domov odpeljala, je tekoča debata trajala samo do kakšne druge ure zjutraj in sem se spat odpravil zadovoljen ko malo prase, saj sem šotor postavil daleč na drugo stran jase. Tja, kamor ga je ponavadi postavljal Uroš, ki je tam svež vstajal kakšno urico za nami, ki nas je sonce že ob sedmih zjutraj skuhalo …
Zbirati naj bi se začeli ob osmih zjutraj (vseh jamarjev je na akciji sodelovalo več ko 30!) in sem malo prefrigano računal, da bom, ker bom v debeli senci, vsaj do devetih lahko potegnil, preden se bodo name spomnili, a sem načrte delal seveda brez Urbija. Ki me je že pred osmo vrgel iz postelje, a se nanj nisem mogel jeziti. Ker je potrkal z veliko skodelico kave v roki! Da se me tako iz postelje meče, je razlagal Črtu, ki je še mlad in se mora še veliko naučiti!
Sem torej prvo kavico in čik spil ležeč na trebuhu v debeli senci, potem sem si oščetkal zobe in se glavnini pridružil ravno še pravi čas, da sem se lahko skupaj z njimi z drugo skodelice kave slinil ob pogledu na Kristino, ki se je spravljala v jamarsko opremo. Jap, evo, tako se dan začne, vam povem! Saj Luiggy, njen mož, je bil tam poleg, a se ni slinil, le muzal se je ko tisti možak v gostilni, ki na koncu žensko, ki ji vsi dajejo za pijačo in sam nima nobenih stroškov, odpelje domov …
Smo na hitro še malo pomalicali, kakopak, saj smo bili namreč pri Kostanjevčanih, potem smo se pa še pred glavnim soncem obloženi ko indijanski konji spravili v jamo. Žan in jaz kot telefonista prva, pridružil se nama je pa še Črt, ki se počasi že uči, kako le vtis o delu ustvarjati, medtem ko drugi delajo …
Pa se je bogec uštel, ker ostali so sicer res nosili, mi smo pa okoli tiste žice skakali in jo rezali in na novo sestavljali, dokler napake nismo našli. No, napak, saj jih je bilo kakšnih 10 v 700 m!
Malo pred izhodom iz meandra sta naju pa potapljača dohitela. In ko me je prijatelj Anžič vprašal, kje se gre naprej, sem mu samo za hrbet pokazal, da tam in se je bogec tako v napačno ožino zatlačil, da se tudi premakniti ni mogel, dokler povečini sam ni skoraj za kubik kamenja odmetal, da je lahko šel potem po pravi poti …
Na koncu smo sami trije ostali, ko smo prišli do konca že napeljane žice in končno vzpostavili zvezo, so se prvi nosači pa že na poti nazaj. Smo uvideli, da žica do potapljačev, ki naj bi jo na drugo stran sifona potegnila, ne bo prišla pravočasno, zato smo Urbija in Aleša zaustavili ter zaprosili za pomoč. In smo v najhujšem blatu premetali 700 žice, ki je bila vsa zapletena in zvita. Ne vem, zakaj tega zunaj nismo naredili!? Aja, vem, smo imeli tekočo debato …
Najhuje je bilo čez šmrk, kjer se moraš spustiti na trebuh v globoko, pudingu podobno zdrizasto blato in kakšne tri metre skorajda plavati v tistem dreku! Do Anžiča in Vengušta smo prišli še ravno pravi čas, da smo jima pomagali opremo v vodo nositi. Sta bila oba vesela ko majhna otroka, ko sta se podajala v njun naravni element, mi na kopnem smo pa vsi dobesedno zgroženi opazovali, koliko robe imata s sabo. Po največji transportki je Vengušt skakal ko kavboj po biku na rodeu, pa se ni hotela potopiti. Smo vanjo še par kil svinčenih uteži nametali, pa se vsaj meni ni zdelo nič drugače, Vengušt in Anžič sta pa kar zagnjurila. Ko ju je vzela tema, sva si z Žanom enega prižgala ter se pripravila na čakanje, ostali so pa ven odšli. Kakopak ne praznih rok!
Načrt je bil, da se mi Anžič javi, ko pride na drugo stran sifona, kar naj bi trajalo kakšno uro in pol. Saj sifon ni tako kompliciran, le kakšnih 34 m je globok in nekaj čez 100 m dolg, a na drugi strani bi morala še dokaj zahtevno iz vode splezati in preden bi telefon priklopila …
Z Žanom sva bila povsem premočena in blatna in naju je že mraz začel malo grizljati, a ko sem po dobre pol ure v vodi zagledal svetlobo, mi je v trenutku postalo neznosno vroče! Sem tistih par metrov dobesedno preletel in ko je Anžič pogledal iz vode, sem bil prepričan, da bom v naslednjem trenutku spet reševalno intervencijo moral sprožiti! A me je takoj pomiril, da je vse okej, da je Janez za njim in res je po kratkotrajni dekompresiji tudi njega izstrelilo iz vode. Vmes mi je pa že Anžič povedal, da sta bila tako preobremenjena, da ju je na dno sifona dobesedno prilimalo in ko sta se trudila opremo zvleči iz sifona, sta podihala toliko zraka, da jima ga je ostalo komaj dovolj za varno vrnitev. In sta se kot izkušena potapljača odločila za prekinitev potopa …
Z rezervno flašo se je Anžič še enkrat potopil, da je iz sifona prinesel vsaj najvrednejše stvari (no, predvsem tiste, ki jih bomo čez 2 dneva v Bosni potrebovali!), jaz sem pa medtem v bazo poklical. Pa sem tudi izkušen, sem najprej vprašal, koliko jamarjev je tam in šele ko so mi število povedali, sem povedal, kaj se je zgodilo in prosil, naj vse pošlje nazaj v jamo, da odnesemo ven opremo. So mi iz baze odgovorili, da pokličejo čez pet minut in ko je minilo še malo več časa, so sporočili, da nam jih lahko pošljejo 3! Mi je bilo itak takoj vse jasno! Le komu se ljubi takoj po grozljivem naporu, ko je trogal težko opremo čez ozko in zahtevno jamo, spat nazaj po to isto opremo!?
Sem Anžiču pomagal sleči opremo, le v notranjost njegove suhe obleke, tam nekam pod trebuh, kjer naj bi našel kapo, si pa kar nisem upal seči, dokler mi ni zagotovil, da je tam res kapa in samo kapa!
Sva si z Žanom oprtala opremo (on je vzel kovačijo jaz pa potapljaško flašo) in pičila proti ven, nekje na sredini poti, ko sva crkovala od vročine in naporov, so pa že prvi kolegi prišli. In ni jih bilo samo 3, kar 12 sva jih naštela, preden sva ven prisvinjala!
Vroče je bilo kljub pozni uri še grozno, zato sem se kar kompleten v potok zabrisal in opral opremo, ko sem kofetkal, so pa prvi tovorni konji začeli ven kapljati!
In še ni noč padla, ko je bila vsa oprema zunaj!
Potem je bilo pa tako ko v vsaki pravljici – jedlo in pilo se je do zgodnjih jutranjih ur, z vsako pijačo je bila drama pa vse večja in večja. Na srečo je enkrat vmes Dare prišel in sem Kostanjevičanom predlagal, da za naslednjo akcijo taprave potapljače povabijo, ne pa nekih softičev, a sta bila Anžič in Vengušt na srečo že preveč mehka, da bi jih po ušesih dobil! Mesnine z žara so v rednih presledkih prihajale na mizo, da niti ni čudno, da se je potem ponoči kanalizacija zamašila, pijača je pa tudi iz potoka hodila kar po človeški verigi …
V nedeljo zjutraj si je debel plus pridelal prijatelj Anžič, ki mi je (sicer prezgodaj) prinesel kavo v posteljo, ampak za njega ni bilo zgodaj, saj zaradi let bolj zgodaj vstaja in je kakšno uro po jasi že pločevinke pobiral. In je bilo tisto mečkanje pleha dosti manj strašno kakor nočno Žanovo lomastenje. Ker je bilo stranišče zamašeno, je šel enkrat proti jutru kakat nekam v gozd nad moj šotor in pri tem tako lomastil, da sem bil še jaz pokakan, sem mislil, da kakšen medved prihaja!
Kakor koli, smo najprej dolgo kofetkali v senčki, čeprav so že prvi turisti začeli prihajati, predvsem pri turistkah smo za hip ali dva celo malo umolknili, potem smo malo pomalicali, saj smo bili vendar v Kostanjevici, potem smo se lotili pa pranja ogromnih kupov umazane opreme. Vam povem, ti potapljači so takšni prasci, da smo tako vodo zakalili, da je celo iz bližnje ribogojnice prišel človek potožiti, da ribam ves kisik jemljemo, če nimamo nobenega srca …
Potem smo spet malo jedli, kakopak, potem so pa plane za rešitev opreme z dna sifona delali. Sem predlagal, da bi bilo to v začetku avgusta in so se kar strinjali, da je to dober datum, sem bil pa toliko pameten, da nisem povedal, da bom takrat še v bosanskem podzemlju!
Za konec izdam pa še le to, kako se Vengušta morebiti v obrate lahko spravi – vprašajte ga, če vam lahko pove, koliko je ura. In bo ali skočil čez celo kostanjeviško jamo na dno sifona pokukati, koliko kaže, ali vam bo pa eno okrog ušes primazal …

Da ne gre v nič

21. julija 2017 0

Poletje je prišlo, bazen smo končno postavili. A kaj, ko je tako peklensko vroče, da se nobenemu ne ljubi pražiti zunaj. Čez vikend bomo imeli jamarsko akcijo v Kostanjeviški jami, spremljamo jamarske potapljače pri raziskovanju novih delov, potem odhajam v Mostar, kjer bodo imeli mednarodno vajo spet jamarski potapljači, potem pa kar nekaj časa ostajam v Bosni, le v drugem kraju, bomo malo jamarili. Spet mednarodno, s Francozi, Belgijci, Poljaki, Hrvati, Srbi …

In zatorej že nekaj dni besno čistim inbox. Kar pomeni, da se sprehajam po elektronski pošti in urejam stare grehe. Pišem, kar še imam za napisati, delam, kar mi je v mailih naročeno … Hočem oditi brez skrbi. In sem zatorej sedel v kabinetu in delal (torej čistil inbox) ter spet končno ugledal tisti ležalnik na plaži, ki sporoča, da neodgovorjene pošte v nabiralniku ni več. Dobro, roko na srce, nekaj sem jih res na silo zabrisal v arhiv in se bodo slej ko prej spet pojavili, le z oznako “še bolj nujno!”, a občutek je bil vseeno dober. Je ravno moja predraga soproga domov prišla, sem se ji hotel pohvaliti, kako priden sem bil, ona pa vsa zaskrbljena. Da če ne slišim siren!? Jih nisem slišal, a sem za vsak slučaj najprej na pozivnik pogledal. Me je pomirila, da nekaj gori, da jamarskih reševalcev zagotovo ne potrebujejo, da pa mora biti nekaj velikega, ker se črn dim vali tudi proti naši hiši. Seveda sem stekel ven, firbec je najboljša motivacija, vmes sem pa še na Spin pokukal, da sem videl, da smo lahko pri nas relativno brez skrbi, ker je gorelo kar daleč proč. No, kakšnih 5 kilometrov. Nekakšno skladišče odpadne plastike, kakopak!

Sem se celo v bazen spravil, ker je dim sonce zakril in ni bilo tako vroče, je kar prijalo. Sem celo še predrago povabil, da naj se mi pridruži, da prav paše, pa ni hotela, je ravno od frizerja prišla- In si ni hotela že prvi dan frizure pokvariti. Pa še malce je bila jezna, ker nove frizure nisem opazil, plus vprašala je, kam jo bom peljal, da nova frizura ne bo šla v nič. Dobro, tukaj me je kuzlica rešila, je kar ona določila, da gremo najprej na sprehod, šele potem morda na kakšno ledeno kavo ali kaj, da soproga moja frizuro novo sprehodi, a ko smo se že domov vračali, se mimo v mercedezu pripelje dr. Stibro. In sem ga takojci poklical, da naj obrne in naju pobere, da moja predraga ima novo frizuro in jo mora malo po gostilni kateri koli sprehoditi. Je obrnil in do gostilne zapeljal, celo za pijačo je dal, vmes mi je pa še nasvet dal, da za vsak obisk frizerja je pa res ne smem v gostilno peljati! Saj veste, on je svojo soprogo leta 1987 v gostilno na kofe peljal in mu je potem še kar nekaj let težila, kdaj jo bo spet. Ker ženske menda rade kar pomislijo, da zdaj bo pa to vsakoletni dogodek …

Ogenj

17. julija 2017 0

Ob desetih moram biti v postelji, je rekla mladenka, ker moram biti do polnoči doma!

Na tegale sem se spomnil, ko je Dejan rekel, da morava biti do enih zjutraj iz Čaganke, da si ne bo bioritma pokvaril, pa temu potem seveda ni bilo tako …

Nekaj pred osmo zvečer sva se z novo vrvjo in vso potrebno opremo spravila v Čaganko, da bova tam nekje od 260 m globine naprej vrvi zamenjala. Pa do koder prideva, prideva. Posel ne kaj preveč zahteven in kompliciran, a že do delovišča nama ni šlo po načrtih, se Dejanu pozna, da zadnje čase ni veliko jamaril. Ko je prisopihal do mene, je potožil, da je že malo pozabil, kako te Čaganka utrudi, da če bi se spomnil, bi morda prišel kdaj drugič, ko bi imel na voljo več časa …

A ker sva bila že dol, sva se kar dela lotila. Sva prvo utrujeno vrv nekako odvezala, kljub temu, da je bila zakopana v kepi blata, in jo nadomestila z novo, ko sva prišla do konca stopnje, naj bi jo pa odrezal s plinskim gorilnikom. Sem iz transportke izvlekel gorilnik in vžigalnik, sproti sem si pa še cigareto v usta vtaknil. Ko sem jo hotel prižgati, je pa vžigalnik razpadel. Dobesedno. Ga že toliko časa nosim v bidonu, da je bošček podlegel. Se nisem kaj dosti sekiral, saj imam rezerv, da se ven ne vidim. In sem pobrskal po bidonu, vžigalnika pa več nobenega!

In mi je kar malo vroče postalo. Povsod jih imam, v nahrbtniku jamarskem, v obeh bidonih, v toaletni torbici … A jih pokonzumiram, očitno, nadomeščal jih pa nisem. Mi je, kakor rečeno, vroče postalo, pa ne zato, ker vrvi ne bi mogel rezati, zaradi čikov, kakopak!

Sem še malo pobrskal in našel neke posebne vžigalice, ki prižgejo tudi v najbolj mokrih pogojih. Vsaj zdelo se mi je, da so mi jih tako opisovali, ko sem jih nabavljal, čeprav sprobal jih nisem pa še nikoli. In sem eno od sedmih ven potegnil, jo kresnil in občudoval, kako gori, ko je do lesene palčke prišla, je pa crknila. Jaz nisem pa ne čika ne plina prižgal!

Sem vzel naslednjo in z njo prižgal plinski gorilnik, si potem hitro prižgal čik, nato pa še vrv odrezal, na naslednji stopnji, kjer sva vajo ponovila, pa ugotovil, da sva krepko prek 300 metrov pod površino, jaz imam s sabo pa še samo 3 (tri) vžigalice! Pa spet poudarjam, da se nisem sekiral zaradi rezanja vrvi! Sem ob naslednjem rezanju vrvi kar tri čike zaporedoma prikuril, da se zaradi dima z Dejanom nekaj časa sploh nisva videla, pri naslednjem pa celo štiri! Začuda sva z vžigalicami prišla do konca stometrske vrvi in ko sva vso zrezala, sva se napotila proti površju.

Zaustavila sva se še v bivaku v Severnem rovu na 200 metrih pod površjem, kjer sem prikuril zadnjo vžigalico, da sva si čaj skuhala (pa s plinom sem si lahko par čikov prikuril!), potem pa do prihoda v zunanji bivak nisem več kadil. In moram priznati, da sem Dejana kar krepko priganjal, pa ne zato, ker bi moral biti v postelji že ob enih zjutraj, ura je bila pa pol štirih, ko sva ven pokukala!

Dejan si je potem malo magnezija in kalcija kuhal, da je k sebi prišel, jaz sem si pa z guštom čik ob kavi pricinil. Z vžigalico.

Dopoldne sva se še v najboljši bistriški gostilni ustavila na par kofetkih, da sem prišel na 100 % energije, Dejan ni pa nič pil, ker je zaradi premalo spanca bil na 80% …

Doma sem seveda najprej opremo opral, nato pa v bidon vrgel 4 nove vžigalnike in v vrečko zavite še navadne vžigalice. Ogenj v bodoče nekaj časa bo …

Dober tajming

11. julija 2017 0

Je rekel Grdin, da ima posla prek glave in še čez, ampak da kaj mu bodo bale denarja, če ne more uživat in me je naročil za v jamo. Da ima zjutraj še nekaj za naredit, ampak da ob 11h me pa pobere in sva ob 12h lahko že v hladu Čaganke. So mi takšni načrti, ko ni treba sredi noči vstajat, nadvse všečni in ko me je moj mali zlati sin vprašal, ali me mora zbuditi, sem mirno rekel, da ne. Ker ob takšnih urah sem pa načeloma že tudi jaz pokonci …

Pa seveda me je prijatelj ob 11h iz postelje vrgel, mi je nekaj notranja ura očitno zatajila! Potem kakopak par kofetov, pa opremo na kup zmetat, v trgovini se zaustavit za sendviče za v jamo in čokoladice in klobase in jajca za potem, pa sva bila v najboljši bistriški gostilni šele nekaj čez 13. uro.

A sva vseeno pokofetkala z Lenko, kar je red, je red, pa itak sva potem v hladu na terasi ugotovila, da se nama nikamor ne mudi, da imava povsem okej tajming!

Ampak tudi pri bivaku je bilo relativno hladno plus vetrček je pihljal in sva nekaj časa prav resno razmišljala, če bi kar zunaj malce zalegla in klinc gleda jamo, saj v Čaganko gremo lahko kadar koli, pa je potem vseeno delovna vnema premagala in sva so otovorila ter odšla v hladno podzemlje.

Otovorjena ko bosanska konjička! Vrtalnik, akumulatorje, macolo, špico, vrvi, osebno opremo, hrano … Kar dobro sva švicala dol, nič ne tajim in v bivaku na 200 m sva si brez debatiranja kofe privoščila. Saj čas ni najin gospodar, sva družno ugotavljala …

V Game Overju sva potem dotrajano vrv zamenjala in čeprav sva sprva mislila, da bo prineseni kos nove vrvi zadostoval le za dve stopnji, se je izkazalo, da lahko opremiva z njo do vrha in staro vrv povsem odstraniva, le kakšni dve uri posla nama je vzelo, da sva vse prav potegnila …

Nato sva se pa v novejše dele zapodila, da bi v neki fosilni stopnji par železnih stopnic nabila, ki jih potem nisva, ker bi bilo preveč posla in se bomo na tisti stopnjici še naprej jebali z vrvjo, sva raje še malo naprej odsvinjala in razširila del meandra, ki mi pri vračanju z dna pogosto povzroča preglavice. In sva tolkla in razbijala in vrtala in vse, ko sva si enkrat vmes pa malico privoščila in na uro pogledala, sva pa ugotovila, da čas sicer trenutno res ni ravno najin gospodar, da naslednji dan, ko bo spet delovni dan, bo pa spet. In sva se kar proti ven zapodila, tokrat obremenjena še z blatnimi in mokrimi vrvmi, ki sva se jih odločila ven odnesti.

Sem vedel, da ne bo najlažje, v Sedemdesetmetrci sem kuhal in švical, da se je kar kadilo od mene, a sem vztrajal. Da je okej občasno malo kondicirati, ne moreš vedno samo turizem brez obremenitve pod ritjo zganjati, sem se tolažil.

Ko sem nekaj čez polnoč crknil na površje, je bilo zunaj še kar soparno, ni bilo odrešilnega hladu, k sebi sem prišel šele, ko sem pred bivakom vse zabrisal s sebe. Grdin je pa tudi se malce ohladil, ko se je slekel do gat, a se je potem zelo kmalu spet segrel na delovno temperaturo, ko sta naju obiskala dva sršena. Jaz sem bil preutrujen, da bi se bal ali sekiral, le rekel sem si, da bo potrebno očitno spet kakšen badminton odigrati!

Sva si kljub pozni uri klobase z jajci spekla in jih tudi požrla, čeprav sem bil prepričan, da ob pol dveh zjutraj ne bova zmožna pojesti 2 celi klobasi s šestimi jajci, žemljami in sirom. Jap, človek včasih preseneti samega sebe …

Ko sva se pri meni doma poslovila, je pa prijatelj za slovo ugotovil, da nekaj sva pa le naredila, da bo lažje dol zdaj hodit. Da še štirikrat ali petkrat, pa da bo do dna že čisti sprehod. Mu nisem hotel veselja jemati in povedati, da takšnih stopenj, kakršno sva širila skoraj šest ur, je do dna Čaganke vsaj štirideset. Je pa res, da pet ali šest je pa res tako ozko nagravžno ozkih, da če bi že tiste, bi se lahko po hrbtih trapljala …

Ampak, ja, saj čas ni naš gospodar, še parkrat gremo dol in bo vsakič lažje …

 

Darilce

6. julija 2017 0

Včasih se kakšen dan res naredi. Iz malenkosti. Kliče danes Grdin, da gre na kosilo, da je lačen ko konj, potem me pa na kavo povabi. Sem bil za,  saj domače kave so okej, ampak družba ni najboljša, če sem sam. Takorekoč bi lahko kdo celo pomislil, da sem v slabi družbi, če sem sam s sabo, in verjetno se kaj dosti ne bi zmotil …

Sem v miru pokonzumiral dnevno časopisje, do konca spil že rahlo ohlajeno kavo (ja, vem, to je res neizmerni optimizem, če jaz hladno kavo pijem, ker kaj dosti lepši pač ne bom), potem pa kar v avto sedel in se v mesto zapeljal. Saj ponavadi je hitreje peš priti v kavarno kakor se tja odpeljati in parking poiskati, a danes je bil eden tistih dni. Ki so se naredili.

Sem zapeljal v center in dobil prazen parking direktno pod kavarno in direktno pri avtomatu za parkirne listke. In še en evro sem imel v žepu, ker ponavadi plačevanje s telefonom ne dela in se potem tresem, ali bo prišel redar ravno takrat … Sem menda po res dolgih letih parkiranje plačal z denarjem (no, saj ga drugače tudi, kakor rečeno, vendar z virtualnim prek telefona), kar nekaj časa sem moral iskati režo, kam se flikne kovanček. Celo listek sem si ogledal, preden sem ga vtaknil za steklo, če je kaj drugačen. Ni bil …

V kavarno sva s prijateljem vstopila istočasno, je model ravno pojedel in si med potjo proti kavarni še sladoled privoščil. Sem si spet rekel, evo, eden tistih dni, ponavadi ga čakam ko Godot! Sva sedla za mizo, dobila dobri kavici, je Grdin malo postokal, da to jamarstvo ga bo ubilo, da je zadnjič na poti v jamo karter razbil (ne vem, kaj je to, ampak zvenelo je drago) in da ga ne moti toliko, da bo plačal zadevo ko suho zlato, temveč dejstvo, da so vsi mehaniki po dopustih in ga naročajo za september. On pa brez olja v motorju ne more voziti svojega Saabka …

Sem postokal, da s temi Švedi je sam križ, da tudi na mojem Volvu imam sranje, kar ga je malo poživilo, tuja nesreča vedno malce omili lastno, samo ko sem povedal, da pri meni piše le, da je pozicijska lučka fuč, se je malo zbunil, da to ni primerljivo. Pa je, po mojem mnenju, ti Švedi so toliko pozicijskih žarnic v Volva nametali, da nikoli ne najdem pregorjene! Ker piše samo, da je ena žarnica fuč, ne pa tudi, katera!

Sem mu dal telefonsko od dr. Stibrota, ga je poklical, kljub stokanju, da ga je enkrat že zavrnil, da Švedov ne popravlja, ker imajo povsem druge vijake pa to in začuda ga je dr. Stibro že naslednji dan ob šestih zjutraj naročil! Pa da mu ne bo pol avta razmontiral, da bo poskusil le zašvasati zadevo, kar bo ajncvajdraj! In je bil Grdin tako dobre volje in vesel, da je celo on za pijačo dal, plus dodaten kofe mi je naročil! Saj pravim, eden tistih dni …

Sem šel potem proti avtu tistih par korakov in vidim pri parkomatu eno tetico, ki se jebe s plačevanjem s telefonom. Ji ni šlo, njen dan ni bil glih ko moj, sem takojci uvidel. Sem pokukal na svoj listek, kjer je bilo še skoraj 40 minut parkinga plačanega in ravno ko je tetica uradno obupala nad sodobno tehnologijo, sem ji tisti listek pomolil. Da če gre samo po kratkih opravkih po mestu, bo zadostovalo. Je oklevajoče vzela tisti listek in oprezala okoli, če je kakšna skrita kamera, pa preden ga je zares vzela, je še povedala, da denarja zame oz za listek pa nima. Da je poskusila s telefonom ravno zato, ker nima drobiža. Sem skoraj že bleknil, da jaz vzamem tudi velik denar, pa sem se v jezik ugriznil, ker verjetno ne bi razumela heca in ji zagotovil, da ne rabim denarja od nje. Je vzela listek, pomirjena, ko sem dodal, da bova šla enkrat ob priliki na kavo na njen račun, je pa malo zatrokirala. Saj ko pravim, da je bila tetica, sem verjetno malce nejasen, ker je bila verjetno celo mlajša od mene, a bolj jo je verjetno zmotilo, kaj bo njen mož rekel, če bo šla z neznancem na kofe …

Ampak protestirati ni mogla, vrniti mi tistega listka pa tudi ne in še ko sem se odpeljal, je stala bogica tam s tistim listkom v roki in verjetno razmišljala, kaj naj. Se bo verjetno še kakšen mesec bala, da jo bom enkrat potrkal po rami in zvlekel na tisti kofe na njen račun …

Popoldne se je sin z morja vrnil, najmlajši, ki se meni živcev še ne upa preveč kravžljati, drkanje v glavo le na mamici sprobava. Eden tistih dni, vam povem. Pa še ko smo šli s kuzlico na sprehod, je ta začuda ubogala …

Ponoči, ko sem šel po Grdina do dr. Stibrota, je namreč kar pred delavnico avto odpeljal, da zjutraj ne bo rabil vstajat, sem pa še tisto žarnico popravil. Sem brcnil v tisti del, kjer se mi je zdelo, da malo manj sveti in je proradilo. Mislim, vsaj napis v avtu je izginil. Kar meni zadostuje!

Saj vam povem, eden tistih dni …

 

Čokolada

2. julija 2017 0

V soboto smo imeli reševalno vajo nekje nad Kostanjevico na Krki. Le dva reševalna centra, Novo mesto in Ljubljana. Ponavadi mi je vseeno, kam me v jami vtaknejo, a ko sem to soboto zjutraj stal pred načrtom jame Pekel, da si ogledam, kam so me kot vodjo reševalne ekipe vtaknili in kakšne reševalne manevre bomo morali postaviti, sem zatrmulil ko majhen otrok. Da kar je preveč, je pa preveč, da sem in že nekaj star pa še na dnu Čaganke sem bil par dni prej in da nisem supermen in da jaz enostavno ne morem več! So me gledali, ko da jim ni jasno, kaj trmulim, kar me je seveda še bolj podžgalo in sem pojasnil, da enostavno nimam ne energije ne moči, da bi na vaji rinil tja nekam na 400 m globine, plus da še od Čaganke na koži enostavno več nimam prostora za nove modrice. Potem so mi pojasnili, da 500 in nekaj metrov pomeni dolžino jame, torej dolžino vseh rovov in brezen, da reševali bomo pa le iz globine nekaj več ko 130 m, kolikor je brezno globoko. Sem si oddahnil, pa še malo nerodno mi je bilo, nič ne tajim in smo z Urbijem in Damijanom na hitro nabrali potrebno opremo ter odpeketali proti jami. V bazi pri vhodu sem se malce z Markom Z. zaklepetal in Orešarjem, nekje iz ozadja se je pa med prasketanjem in hreščanjem nekakšno žensko kričanje slišalo. Ga nisem nič omenjal, ker sem mislil, da imam prisluhe ali kaj, dokler Marko Z. ni stopil do jamskega telefona in zahteval nekam v jamo, da slušalko umaknejo od poškodovanke.

Verjetno se mi je vprašaj narisal nad glavo, zato je mirno pojasnil, da se je verjetno Katja preveč vživela v vlogo žrtve. So ji naročili, naj bo realistična, pa ker ni profesionalna igralka, verjetno še nikoli ni slišala za overacting!

V jami smo si kot vedno najprej ogledali naš odsek. Ni bil preveč kompliciran, le skala za pritrdišča je bila povsem gnila in smo morali iskati dobra mesta tudi daleč od idealne smeri. Vmes je pa enkrat Dejan od spodaj predlagal, da če mi naše delovišče malo spustimo k njim, vsem zelo olajšamo delo. Pri takšnih predlogih sem zelo skeptičen, ko ti nekdo pove, da če še malo njegovega narediš, da bo bolje tudi zate, a tokrat je imel prav in smo dokaj hitro postavili prav enostaven vrvni manever s protitežo čez dva odmika. Zame, ki naj bi bil spremljevalec nosil na mojem odseku, je to pomenilo le malce več plezanja in manj manevrov, za Urbija in Damijana pa veliko večje trenje na vrvi in posledično mnogo težji izvlek, a kaj čmo, delavci vedno najebejo …

Pa roko na srce, tudi meni kot vodji ekipe ni bilo z rožicami postlano, poleg mene se je v vlogi ocenjevalca vaje ves čas smukal novopečeni inštruktor Erki. Saj ko sva bila par dni nazaj v Čaganki, je bil čisto zabaven, tokrat mi je pa živce kravžljal, ko mi je pod roke gledal in vsake toliko kaj v beležnico zapisal. Itak mi je bilo jasno, da pohval v beležko ne piše in sem bil prav vesel, da mu še nismo dali nove vodoodporne beležke, ki je nekoliko večja od njegove, ker koliko bi se pa šele tam razpisal, ko bi imel več prostora …

Je enkrat postokal, da škoda, ker s sabo nima fotoaparata, da bi par stvari pofotkal in sem mu predlagal, da jaz pofotkam za njega z mojim fotičem, če hoče, a me že preveč pozna. Je zadeve raje zapisal, ker je vedel, da bi fotke jaz zagotovo po nesreči izbrisal …

Ko smo postavili vse manevre in se je začel izvlek, smo se postavili na svoja mesta in čakali. Pa vedeli smo, da moramo s poškodovanko v nosilih še posebej skrbno ravnati, ker menda vpije, že ko “poškodovano” nogo samo pogledaš, pa naročeno ji je bilo, da si mora vse zapomniti in poročati. Takšnih denunciantov, ki so prvič v nosilih in svojo nalogo resno vzamejo, se pa reševalci najbolj bojimo!

Ko so nosila prišla v moje roke, sem hotel začeti najboljše, kar znam, zato sem dragi poškodovani prijateljici, zvezani v nosilih, najprej dvignil vizir čelade, da ji pritisnem poljub na lice, a sem pozabil, da imam na glavi tudi jaz čelado in sem jo z njo najprej ruknil v čelo, ko sem hotel zadevo nemudoma popraviti, so mi pa nosila iz rok ušla in so rahlo butnila ob steno, jaz pa malo manj rahlo v drugo steno. Sem jo kar videl, kako si piše v glavo poročilo o tem, kako so nosila sprejeli na mojem odseku, zato sem bil potem bolj resen in smo se trudili po najboljših močeh, da je nismo preveč tresli in mikastili. Ko sem jo predal Bizijevi ekipi, sem še malo duhovičil, da bo poročilo o delu moje ekipe malo omilila in ko je izrazila željo po čokoladi, sem ji hotel željo seveda nemudoma izpolniti. Sem čokolado imel, ampak v torbi kakšnih 20m nižje. Sem ji povedal, da če si res res želi čokolado, da lahko skočim ponjo (jah, vem, kaj vse počnemo za boljšo oceno!) in je moja draga nežna blond prijateljica rekla, da si jo res res res želi. In sem stopil do vrvi, da se spustim v brezno, kjer sem imel torbo, vmes je pa do nosil prišel Bizi. Je še njemu potožila, da bi čokolado in ko sem že hotel reči, da naj počaka par minut, da grem že jaz ponjo, jo je Bizi mimogrede dokaj ostro zavrnil, da je dobila zdravila proti bolečinam in da ne sme nič jesti. In sem kar začutil, kako mi rasejo oslovska ušesa in če moja draga prijateljica ne bi bila tako nemočno zvezana v nosilih, ji tudi tahitre teniske ne bi pomagale poštartati dovolj hitro, ko bi jo že dosegel!

Nosila s ponesrečenko so potem odpotovala proti površju z drugo ekipo, mi smo pa vse pospravili in še sami splezali v vročino. Smo bili pridni, z vajo smo končali kmalu po drugi uri popoldne, kar se nam ne zgodi pogosto!

Ko smo se preoblekli, sta nas v debeli senci Marko Z. in Tanja seznanila še s funkcijo psihološkega zaupnika, ki ga imajo že skoraj vse službe, ki se srečujejo s smrtnimi in travmatičnimi primeri, Jamarska reševalna pa je prve dobila šele lani. Je bilo tako zanimivo in poučno, da je potem za analizo vaje skorajda zmanjkalo časa, saj so mesnine že švicale nedaleč stran. Smo vsi ko po dogovoru omenili le, da je bila vaja super in kakšnih prevelikih napak ni bilo, le Erki je beležnico odprl in počasi prebral roman, ki ga je zapisal. Saj reševalec Bojan bi pa tudi vse napake prebral, ki jih je kot ocenjevalec vaje opazil, a je beležnico dobil šele ko je iz jame prišel, spomin v njegovih letih pa ni več, kar je bil. Ali pa je bil morebiti kot mi vsi le lačen …

Domov grede smo pa še konjsko vprego prehiteli in smo mi gledali njih ko svetovno čudo, a to mi mamo še pri nas, oni so pa gledali nas ko svetovno čudo, a to tud mamo mi pri nas …

Nesporazumček

30. junija 2017 2 komentarja

Ker sem urednik občinskega glasila, se moram tu in tam tudi na občini pokazati. In ker si je lahko župan Novega mesta odtrgal par minut dragocenega časa za kosilo, sem se mu pridružil. Na vrtu Situle. Že sto let nisem bil tam, a ker je direktor Situle, Luka, moj dober prijatelj in ker je bil ravno tudi tam, sva se kar razveselila drug drugega. Je stopil proti meni s stegnjeno roko in besedami, da tako visokemu obisku mora pa kar osebno v roko seči, a ko je bil že skoraj pri meni in sem mu že skoraj segel v roko, je seveda pa župan, ki je stal malček pred mano, stegnil svojo roko in pozdravil direktorja. Ma saj zadrega ni bila prevelika, med prijatelji nikoli ni, ampak me je pa Gregor potem vseeno premeril, koliko sem višji od njega. Par cm, nič drastičnega …

Barva

30. junija 2017 0

Z Erkijem, ki mora kot lani (in verjetno predpredlani) lanskoletni dopust pokurit, sva se v bivaku pri Čaganki dobila že v torek zvečer in ob ognju malo jamarske razdirala do pozne noči. Saj so bogecu že kar oči skupaj lezle, ko sem ga še matral, ampak imel sem načrt zvečer ga izmučiti, da zjutraj ne bi prezgodaj v Čaganko lezla.

Kdaj bi pa zjutraj šla, sem ga potem ko sva se v postelji spravila, končno potipal.

Jah, jaz pred sedmo ne bi rinil, če ti je prav, je odgovoril resno.

Ker sem že nekaj star in ker sva z Erkijem prijatelja, sem se pa kar na zadnje noge postavil v protestu. Da vprašanje je bilo mišljeno al kmal po deveti dopoldne al dosti kasneje po deveti dopoldne. Ne pa tam nekaj po sedmi ali pred sedmo …

Se je strinjal, da vstaneva ob devetih, čeprav je on sicer že prej. A je še malo bral v postelji, da me ni motil! Ko sem vstal, je jajčka skuhal za zajtrk, jaz pa oreng kofe. Zase, kakopak, on kave ne pije. In sva se v jamo res spravila po vročem soncu, a nisva hitela, saj sva bila vendar na dopustu. Ustavila sve se v Play Againu, nekaj čez 250 m, sva zamenjala vrv in pritrdišča, je bilo vse skupaj že kar bogo, pa še nekje vmes sva dotrajan štrik zamenjala, potem pa kar počasi dol rinila.

Kaj dosti se menila nisva, a enkrat vmes me je vprašal, če vem, kaj imava midva z mojo ženo, ki je na morju,  trenutno skupnega. Sem se kar malo zmedel, moram priznati, sem kakšno takšno možakarsko nespodobno pričakoval, ko sem odgovoril, da ne vem. Vsi trije pospešeno rjavo barvo nabiramo, je ustrelil.

Kar je bilo čisto res, midva sva bila skoraj na dnu Čaganke že ko prasca, čeprav je jama popolnoma suha, upam pa, da bo moja žena kot vedno, ko se vrne z morja, lepa in zagorela po celem telesu. Evo, to je pa nekaj, kar pa mi trije absolutno nismo imeli več skupnega …

V Kalahariju na 450 sva najprej pomalicala, potem sem kakopak en oreng kofe spil, potem sva se pa kar na moj vodovod spravila. Sva splezala tisti kamin, prek katerega slap teče in ki ga zadnjič prosto in sam nisem upal splezati in podstavila kanister, v katerega bi vodo lovili in potem s cevjo bliže bivaku spravili. Ponavadi tam močno teče, tokrat je voda pa samo po stenah mezela in seveda ni hotela v plastično posodo! Sem bil močno razočaran, čeprav sem vedel, da voda zdaj bo, le dež mora pasti, ampak res sem si želel videti, kako bo prvič pritekla. Je Erki videl moje razočaranje in je nad posodo vrvico privezal in jo v kanister spustil, da je prek nje voda tekla v posodo, potem sva pa najmanj 15 minut tam stala in opazovala, kako se posoda počasi, počasi, počasi polni.

Sem obupal, da iz vodovoda v tej akciji (spet) nič ne bo in sva se sputila do luknje, v katero je odtekala voda in se je Erki noter zguzil, jaz sem ga pa od zgoraj varoval. Se je spustil v kar prostorno dvorano, a je kasneje na žalost prišel tja, od koder sva prišla, sva odkrila že odkrito.

Na konec dvorane sva s kanistrom še po vodo skočila v sifon in ko sva ga trogala proti bivaku, je ugotovil, zakaj si želim vodo pripeljati bliže šotoru in hrani. Ker troganje tiste 15 litrske posode, polne vode skozi ozke in blatne dele ni prav nič zanimivo.  Pa vodo ne potrebujemo samo za kuho, predvsem jo potrebujemo za umivanje in pranje, zdaj posoda, ki ni dobro oprana, dobesedno hodi. Jo plesen tako obraste, da se samostojno premika po Kalahariju …

Ko sva se vrnila k bivaku, je začel Erki pa vriskati, da voda teče! Sem mislil, da me heca, ampak na koncu 40 metrske vrtne cevi je res mezelo. Sem si ves vesel in navdušen roke opral, hkrati pa nisem vedel, ali naj bom navdušen ali ne. Pa me je Erki potolažil, da to je to. Sva podstavila posodo, in v tokratni suši se je v 10 minutah nateklo toliko litrov, da sva z lahkoto na koncu pomila vso posodo. Tudi lonec, v katerem sva skuhala gobovo juho z jurčki  …

Pobrala sva še vse smeti in se malo pred deseto zvečer odpravila proti površju. A sem že v drugem breznu, ki je vsaj zame najhujše od vseh neštetih brezen, saj ima v ožini še dodatno ožino, zaklel ko furman. Malo preden sem se v poko zarinil, sem dol pogledal in opazil, da je direktno pod nožno prižemo plašč vrvi popolnoma uničen. Erki ne bi mogel po takšnem štriku gor, vozla pa tam absolutno ne bi mogel napraviti, saj se je v takšni ožini nemogoče prepeti!

Sem mu rekel, naj gre nazaj v bivak, da jaz grem pa po pomoč, pa se mu ni zdelo zelo smešno. In sva potem nekaj s tisto vrvjo čarala in sčarala, da je lahko prišel do mene, naprej sva pa še kar na nekaj vrveh poškodbe opazila. Ja, dolgo so že noter, jamo aktivno raziskujemo, svoje pa dodata še blato in voda …

V bivaku na 200 m sva spet kofetek udarila (no, jaz sem ga), Erki je sir pojedel in salamo, ki jo je še imel, jaz sem pa malo po vreči pobrskal, v kateri imamo konzerve, ki smo jih že pred leti dol spravili, ko je bil ta bivak še glavni bivak za podporo raziskovanju! Ampak katero koli konzervo bi odprl, bi bil to obrok presenečenja, ker so z vseh že odpadle nalepke z napisom, kaj vsebujejo, le eno sem našel, ki je imela sestavino narisano direkt na pločevino. Tuna z različno zelenjavo. Sem jo kar odprl, a sem skoraj povsem prepričan, da je bila pokvarjena. Okus je bil ogaben, se mi je spahovalo do vrha …

Proti vrhu mi je pa že krepko energije zmankovalo, a toliko sem jo še imel, da ko sva po džju hodila proti bivaku okoli pol dveh zjutraj, da sem z opremo ropotal in vpil. Medvede opozarjal, da prihajava. Marko mi je pomagal, ampak on ne iz strahu pred medvedi, le ritem ga je premamil …

Ko sva se umita in preoblečena v posteljo spravila, sva stokala ko za stavo, če bi naju kdo zunaj poslušal, bi mislil, da sva se nakurila in vžgala! Preden sem zaspal, sem še Anžiju poslal sms, da sva zunaj, ker je še ob enih zjutraj poslal sporočilo, da naj mu nujno sporočim, kdaj bom ven prišel, da ga nekje v Avstiji ne bo skrbelo, potem me je pa zmanjkalo. Mi je Klemi danes povedal, da ga je danes zgodaj zjutraj klical, da ga skrbi, ker se nič nisva javila in kaj naj naredijo, da je zaskrbelo še Klemija, čez par minut je pa še enkrat klical, da sva zunaj. Da je očitno ponoči v spanju moje sporočilo prebral in do zjutraj pozabil nanj …

Z Erkijem sva pa ne prezgodaj (po njegovih merilih, kakopak) vstala, nekaj pojedla (jaz sem pa oreng kofe spil), pospravila in odpeketala proti domu. Oprat opremo, ker v soboto je že spet vaja jamarske reševalne.

Ampak, vodovod pa zdaj dela, kaj je nekaj bolečih mišic v primerjavi s tem!

Drugačna zaključka

26. junija 2017 0

To soboto naj bi v Čagamko na dobrih 200 m globine na kofe v bivak peljal letošnje tečajnike. Ko so naredili izpit, so, vsaj nekateri, opogumljeni s pivom ali dvema ali tremi, celo navijali za dno, a nisem popustil. Da bo dobrih 200 m za prvič dovolj …

Pa je bilo očitno še preveč, kajti na akcijo sva prišla le Zvonka in jaz. Vroče je bilo za popizdit, sva se uspela malo ohladiti šele od tretjega brezna naprej, čeprav moram priznati, da je bilo meni vseskozi malo vroče vse do bivaka v Severnem rovu. Saj se je naučila in zna, sem videl, a sem ji kljub temu na koncu vsakega brezna utrujal, da naj gre počasi, po pravilih, naj vedno vse preveri, da bo varno, verjetno sem ji šel še bolj na živce ko njej oče ali mama, ko oz če ji utrujata, naj se uči …

V bivaku sem ji ponudil obljubljeno kavo, ki pa jo pije, le če jo mora, če se mora recimo fiziko učiti do treh zjutraj, zato sem brez slabe vesti popil oba Petrolova kofeta sam in jo za nagrado peljal še v Južni rov. Da bo videla, kaj počnemo, pa da malo ožine okusi, kakopak. No, ožine so bile bolj zame kakor zanjo, saj je drobna, bolj kot ožine ji je smetalo blato. Da tako umazanega kombinezona še nikoli ni imela. Pa ravno sem pohvalil Čaganko, da tako suha in čista že dolgo ni bila … A malce so jo ožine vseeno motile, je že vedela, da bo vsa v modricah, kar poleti za mlado dekle ni ravno najbolj zabavna stvar! Po prvi resni jami na tečaju je imela naslednji dan sistematični pregled in kakopak se je zdravnica takoj zapičila v buške in modrice. Sem jo z zanimanjem vprašal, kaj je odvrnila na pojasnilo, da si jih je prislužila v jami, a ker se mladenki dohtarci ni dalo razlagati v detajle, kar bi seveda morala, če bi jamo omenila, se ji je enostavno zlagala, da jih je pridelala pri odbojki in ni bilo dodatnih podvprašanj …

V Akustični dvorani sem pa na uro pogledal in se kar malo zgrozil, saj je bilo že krepko čez pet popoldne, njeni mami sem pa rekel, da tam nekje do sedmih zvečer bova verjetno pa že zunaj. In sem kar vedel, da če bova  zamudila, bo panika … Na začetkih je vedno!

Gor grede nama ni šlo zelo hitro, kajti za po blatnih štrikih plezati moraš imeti kilometrino, oprema namreč ne prijemlje. In šele gor grede sem jo parkrat slišal zastokati, ko je nazaj zdrsnila, zato ni imelo smisla priganjati. Pa že tako 200 m (plus Južni rov) za začetnico absolutno sploh ni mačji kašelj!

V Sedemdesetmetrci sem malo pospešil, da sem pri vrhu načeto vrv zamenjal, Zvonka si je pa pri jezeru opremo malo pokrtačila, da je bolje grabila. Je dol grede spraševala, zakaj je tam zobna ščetka in sem ji pojasnil, da bo kmalu spoznala in je res. Ven v soparo sva pokukala okoli osmih. Jaz kar dobro premočen, sem se namreč odvadil nositi dve transportki. Sva sporočila vsem čakajočim, da sva zunaj in živa, potem sva se pa kar hitro preoblekla, ker se ji je mudilo na žurko. Ker to se pač počne v soboto zvečer, če si mlad! Jaz sem se pa v najboljšo bistriško gostilno na večerjo povabil. Zdaj ko je žena odpeketala na morje, je hladilnik že prazen, pa je še niti dva dneva ni!

Družba pri Lenki je bila dobra, smeha kot že dolgo ne. Nekdo se je razburjal, da kako neki mladi kmet od tam okoli recimo ni hotel kupiti rabljenega pluga, ker kao ne ve, kaj so s tistim železom ljudje počeli, hkrati je pa žensko malo rabljeno vzel, s hčerko iz prejšnjega zakona, tam ga pa rabljenost ni nič motila … Vmes je pa možaku, ki bi z rokami lahko gore premikal, telefon zazvonil in je zahteval popolno tišino. Je terasa z zanimanjem umolknila, človek se je oglasil, zašepetal par besed in prekinil. Potem pa vsem začudenim pojasnil, da ga je klicala njegova, ki misli, da je na lovskem štantu. In je naslednji špricar zavrnil, da jih je bilo preveč, da ga bo zavohala!

Ker sem jih pa tudi jaz ene tri spil, se mi domov voziti ni ljubilo in sem se kar k bivaku zapeljal in potem sobotno noč preživel, kakor se za gospoda mojih let spodobi – s knjigo v roki. Ampak muziko z Jurjevanja sem pa slišal, to pa …

Danes, ko sem pral opremo, me je pa Zvonkim sms zadel. Da ni tako hudo, da če se zelo potrudi, roke lahko dvigne !  Jap, je bila verjetno predolgo na zabavi …

Prepoznavnost

23. junija 2017 Komentiranje onemogočeno

Evo, spet je prišel tisti čas  v letu, ko se moja predraga družina vsa vesela odpelje na morje, jaz pa ves vesel mislim, kako bom deset dni po podzemlju trapljal! Pa je čedalje teže, trapljati po podzemlju. Ali so vsi na morju ali vsi delajo ali se jim pa le ne da in se skrivajo pred mano. Ampak, da ne bom krivičen, lani sem tako stokal po tem mojem bogem blogu, kako nihče noče z mano v jamo, da se me je Erki usmilil in se mi tista Paradana še danes spahuje! Sem se naučil, ne bom nič stokal!

Evo, frej sem (no, saj sem itak vedno), če bi šel kdo rad v Čaganko, naj mi pošlje sms. Ker tam gor je signal švoh, klic poredko pride, sporočilo pa se sčasoma prebije …

Sem najmlajšega sina, ki ga nekaj časa torej ne bom videl, na sladoled povabil. Je šel nergavo poleg, ni to za njega, pa tudi sladoleda ni hotel, si je palačinko v slaščičarni ubodel sredi najhujšega poletja! Sem štel do deset, nima smisla skregati se pred potjo in sva lepo v miru jedla, še kuzlica je mirovala, ko je čakala, če bo kaj z mize padlo! Saj takšna udobna tišina med možaki je čisto kul, a kaj, ko nikoli ne traja. In tudi tokrat kakopak ni.

Nisi ti tako znan kot sem mislil, je nenadoma izstrelil.

Nič nisem štekal, sem zahteval podrobnejše pojasnilo.

Že pol ure sva tukaj, pa sta te samo dva pozdravila, je pojasnil. Sem mislil, da si bolj slaven …

Eh, se mi je kar malo zafržmagalo, da sinovih pričakovanj ne izpolnjujem in sem se že začel izgovarjati, da sva šla v slaščičarno v del mesta, kjer sem bil menda prvič po res dolgih letih, pa da soseska ni ravno znana po nekih velikih intelektualcih, da v tistem spalnem naselju ljudje v povprečju preberejo toliko knjig, kolikor jih jaz napišem, pa ga to ni najbolj prepričalo.

Sem poskusil s še zadnjim adutom – da naj gre z mano na kakšno vajo jamarske reševalne službe, da tam me pa vsi poznajo, pa je le z roko zamahnil, da to ne šteje, da to je skoraj ko moja služba … Sem mu dal prav, kaj sem pa hotel, sem na hitro še sam malce znižal mnenje o moji slavi, še posebej, ko mi naslednjih dveh, ki sta me pozdravila, ni priznal. Ker sem namreč pozdravil prvi …