Damijan Šinigoj

Poimenovali so jo Virant (nimam blage, zakaj, grem raje v jamo kakor politiko spremljam):

Zavij levo …

Zavij desno …

Preračunavam …

Jp, sobota je čas za akcijo, četudi je zunaj mrzlo. Enega ali dveh ni bilo, ker ju soprogi nista pustili, še vedno pa se nas je v Čaganki gnetlo osem jamrarjev. Kar sicer ni veliko, glede na to, da gre za veliko luknjo, a vseeno, kar gnečno. Ker dve ekipi sta garali na dveh deloviščih, štirje smo pa bolj turistično šli dol malce kasneje, pogledat, če lahko eni ali drugi ekipi kaj pomagamo. Itak mi je bilo kmalu jasno, ko so že dol stokali, da kaj veliko ne bomo pomagali, je pa zaradi novoletnih oblog še vedno kar kul malce pomatrati se. Najprej smo v južnem rovu obiskali Klemija in Jerneja, ki sta se matrala v podoru, to pa predvsem zato, ker sta bila bližje. Sta ravno zaključevala s šihtom, ker sta naletela na res hud podor in se nista upala naprej, da se kaj ne bi zrušilo nanju. No, saj razloge sta druge našla, da ni več elektrike v vrtalniku pa podobne, a to so že detajli. Smo se zrinili iz dolgega rova do prve malce večje dvorane, kjer smo podebatirali o tem, kaj jima je uspelo narediti in kako kaže za naprej pa malce smo pomalicali in ene par jih skadili, potem smo se odločili še malce po južnem rovu raziskati, ker je bila ura še mlada in nas je bilo veliko, a nas je to na srečo kmalu minilo in smo se podali do bivak placa. Kjer nas je spet na riti vrglo, nimam blage, zakaj in smo spet malo malicali, čikali in debatirali, kot da se že 7 mesecev nismo videli. Nobenemu se ni ljubilo do spodnjega delovišča pogledat, kaj počneta Anži in Srečko in smo kar sedeli in debatirali, da se mi je že kar malo hecno zazdelo, da se moramo pomatrat skoraj na dno Čaganke, da lahko malce počvekamo. Pogrešal sem le Dejana, ki je ostal v podoru in je malce po luknjah brskal in iskal možno nadaljevanje, a se mi je po pol ure vseeno malce čudna njegova vnema zazdela, ker drugače ni tako eksplorersko razpoložen in sem našega najmlajšega Jureta poslal pogledat, kaj je z njim. Sta se kmalu vrnila, Dejan pa je prostodušno priznal, da ni znal ven priti in je čakal, da mi nazaj pridemo in jih je nekaj počikal in čakal. Se mu je sicer sumljivo zdelo, a premaknil se pa ni …

Bi še kar sedeli tam in debatirali, ker smo se fino najedli in se nobenemu ni ljubilo kaj dosti premikati, če ne bi edinega vegetarijanca med nami na kako pritisnilo in ni imel časa niti toliko, da bi se fino umaknil, ampak je le pa metrov proč divje slekel kombinezon in spasiral. Mi smo ga pa gledali, ker nas je zanimalo kaj počne za skalo, šele ko je zasmrdelo, smo poštekali. Hm, ti vegetarjanci, ne vem, kaj se jim s tisto travo zgodi v želodcu, ampak je bilo grozno, kljub temu, da je zadevo zakopal v blato. Smo dobili potrebno motivacijo in dvignili riti in odpeketali še malo dol in potem gor.

Ven sem pokukal prvi in je bila že debela noč, polna zvezd in mrzla k svina. Malo sem pel, kar je definitivno pregnalo vso zverjad, potem sem pa ogenj zakuril, da smo hofferjeve zrazke na žerjavico vrgli, ko so vsi ven pokukali. So bili dobri, ogenj pa tudi, ker sem na dealxtremu nabavil bbq fan in je grelo ko v dnevni sobi. Kaj je bbq fan? To je nekaj podobnega fenu za lase (ali otroški pištoli) in ko pritiskaš na sprožilec, se noter vrti en ventilatorček in piha v ogenj. Nič posebnega, poceni kitajsko plastično sranje, ampak tam med utrujenimi jamarji je bil prava atrakcija in so si ga pulili iz rok in pritiskali in pihali v ogenj, da je gorelo ko za prvega maja kres. Res. Še če bi miss januar mimo prišla, se ne bi pustili motiti. Ali pa mister februar takisto …

Ampak, če koga zanima, Čaganka gre naprej, v nove dolžine in nove globine. Še se bomo zabavali …

Pred časom je prijatelj iz mladosti zabaval moje otroke z opisom dela moje mladosti. Razlagal jim je, da v nekem obdobju sploh nisem hodil ven, da sem le bral knjige, kadil in pil kavo, da sem bil bled ko zombi, na zrak pa sem skočil le, ko sem šel v trgovino po osnovne potrebščine (torej čike in kavo) in so se moji otroci hihitali, jaz pa jezil, ker se mi zdi, da ni bilo čisto tako. Je že res, da sem veliko bral, ampak moje srce je bilo vedno pri ročnih opravilih. Res. Saj brati in pisati knjige je kul, a to ni nič takšnega, kakor skoraj dnevno izvem od različnih ljudi, ki so pred petdesetimi leti tudi sami vedno dobro pisali šolske spise in bili pohvaljeni od učiteljice in bi lahko tudi sami postali pisatelji, pa so se odločili, da bodo raje počeli kaj bolj pametnega (in predvsem lukrativnega). Ne, jaz sem vedno občudoval razno razne mojstre, ki so kaj delali po hiši. Prisežem. Če ne bi pisal in prevajal knjig, bi zagotovo polagal ploščice po hišah. To je bila moja velika želja že od nekdaj. Še več, ko se je pred leti začela velika svetovna finančna kriza in so nas strašili, da bo vse vrag odnesel, sem se kar malo na skrivaj poveselil, ker sem upal, da bo najprej pobralo nepotrebneže, ki se ukvarjamo z leposlovnimi knjigami in bom imel potem izgovor, zakaj polagam ploščice. Res. Sem si na skrivaj že ogledal tiste kolenčnike, ki preprečujejo obdrsanje kolen, ker polaganje ploščic je pač delo, ki zahteva veliko klečanja. In vam povem, da niso bili ravno poceni, a ko gre za zdravje, človek pač ne sme gledati na etiketo s ceno, mar ne?!
OK, kriza je (zaenkrat) nekako obšla našo knjižno industrijo in za suh kruh še imamo (pa itak potice nismo jedli niti v času debelih krav, ker kupce slovenskega leposlovja lahko kar po imenu nagovorim in povabim na božično zabavo k meni domov), torej poklica nisem zamenjal, kar pa ne pomeni, da nikoli nisem poskusil. In to prav s prijateljem, ki je mojim otrokom razlagal, kakšen zombi sem bil. On je bil meni povsem podoben in če se je le pokazala možnost, da je nekaj naredil sam, je to naredil. Pustimo ob strani dejstvo, da ga je vedno koštalo več, ko so morali mojstri potem popravljati za njim (oziroma za nama) in je ves material kupoval po dvakrat, veselja pa si le ni pustil vzeti! Je po osamosvojitvi odprl podjetje in v najem vzel star vojaški hangar. Ki je bil, kakor seveda tudi rajnka Jugoslavija, v zelo zdelanem stanju. Je hotel najeti kopico mojstrov, a sem ga pregovoril, da bi bilo ceneje, če vse skupaj narediva sama. In se je nemudoma strinjal. Začela sva s streho, kakopak, ki je puščala, čeprav bi bilo morda boljše s temelji, ampak kaj sva pa midva vedela. Za aluminijasto kritino ni imel denarja, ker je bil hangar betonski, je pa imel denar za katran, s katerim bi zamašila razpoke. To je bila moja ideja in sem bil kar ponosen nanjo. Sva se odpeljala do kuriva in kupila sodček katrana. Prislonila lestve na streho in potem na vrhu prižgala plinski gorilnik in začela topiti tisto črno lepljivo zadevo. Sva buljila v tisti sodček ko uročena in se pol ure seveda ni zgodilo nič, ker se katran topi počasi, zato sva se odpeljala na kofe v bližnjo gostilno, vmes je pa že sosed pritekel, da prijateljev hangar gori. Pohitela sva še pred gasilci zadevo pogasit in potem kot prava forenzika iskala vzrok nesreče, dokler mimo ni prišel nek Šištar, ki nama je povedal, da se katran segreva počasi, ker če se ne, se stopi le spodaj in potem sodček poči in katran izteče … In sva se, podučena, odpravila po nov sodček. Ki sva ga segrevala počasi (in sva vmes lahko spet na kofe skočila) in zalivala razpoke, ampak en sodček ni nič in sva jih kupila še nekaj in naju je skoraj minilo veselje, za fotofiniš nama je pa čisto malo zmanjkalo in se je prijatelj odločil, da bo uporabil tistega, ki nama je prvi iztekel, velika večina ga je pa še vedno noter ostala. In ga je lahko ven vzel le tako, da je s kombinirkami trgal sodček, kakor da bi odpiral ribjo konzervo. In ko sem mu ravno hotel reči, naj bo previden, se je tisti pleh strgal in mu skoraj odrezal roko. Sem stekel dol in mu držal skoraj odrezano mišico, sosed ga je pa s šnopcem polival, da se mu rana ne bi zagnojila in da so nas v bolnišnici lahko napizdili, da naj ne delamo, če pijemo! Potem nama je njegova soproga prepovedala opravljati višinska dela z ognjem in sva se lotila gradnje toaletnih prostorov iz siporeksa, česar sem se najbolj veselil, ker sem vedel, da bova na koncu polagala ploščice. A se nama ni izšlo, ker nisva znala narediti pravih kotov in če ni pravih kotov, se ploščice položijo kar malo na hojladri … In je bilo grozno, res, zato sva se raje lotila izolacije sten, ker je bilo v hangarju vroče, in sva na zunanje stene nalepila stiropor, čez stiropor mrežico, ki sva jo potem premazala in zravnala z malto in ofrajhala z ometom, a ker sva to delala v največji sončni pripeki sredi poletja, sva oba pristala na urgenci s popolnoma ožganima hrbtoma …
Potem sta nama soprogi pa itak prepovedali sploh kar koli delati, ampak jaz svojih sanj še nisem izživel in zagotovo še nisem rekel zadnje besede na to temo …

Ate so ves čas v jamah (že Baco me naslavlja z mojstrom podzemlja, ko mi želi, da bi bile govorilne ure ena sama pozitivna avantura, čeprav ve, da na govorilne ure zaradi uspehov mojih naslednikov hodim striktno pod psevdonimom!) in ker me potem tu in tam malce vest zapeče, smo se danes odpravili na družinski izlet v Ljubljano. Dobro, to je bil moj trden namen v soboto, ko sem iz Čaganke prilezel, ko sem v nedeljo oko odprl (že mig teh mišic je povzročil bolečino!) pa ni bila bolečina tista, ki je povzročila kletvico zaradi spet enega lepega namena, ki pa ne bo realiziran, temveč ura. Tavelik kazalček je bil na o, moj bog!, tamali pa na pa nisem menda, zabožjovoljo, spet cel dan prespal! In sem se odpravil dol k sobotnim prilogam in kavici, po drugi kavici sem lahko potem mrzlo kosilo pojedel, po tretji sem pa priznal, da sem malce zajebal, da namen je bil pa dober. In je soproga mi predraga rekla, da še nič ni izgubljenega, da v Ljubljani smo lahko v švoh urci in da bo ponoči še lepše gledati lučke in smo pičili. Mimgrede, vam povem. Smo še sestro povabili, da nismo glih sami po stari Ljubljani strašili in ker je Blaž s sabo pripeljal tudi dedekmrazovega avta na daljinca, potem od mladine ni nobenga zanimala Plečnikova arhitektura in Mestna hiša in tromostovje in Prešeren z muzo in podobne neumnosti, ko so se pa končno baterije spraznile, smo pa stojnico s kostanjem zavzeli. Potem smo šli še mimo pekarnice, ker so nam krofi zadišali in je vsa mladina noter navalila, dokler seveda model ni povedal, da krofov nima, da ima pa milijon drugih dobrot in so vsi ven odpeketali, model pa užaljen, da skoraj ni hotel prodati vrečke dobrot vsaj za odrasle. Potem se je malce kasneje Zala spomnila, da je žejna in je skočila nazaj do pekarnice dobrot in vsa mladina seveda z njo, ker so tudi ostali postali žejni in se je model že razveselil, kar je jasno pokazal z vljudnim stavkom, da zdaj, ko so probali, je pa dobro al kaj, in je že pripravil taveliko vrečko, a ko so mu povedali, da hočejo samo kokakole, se mu je spet nos povesil. A je bil profi in jim je vseeno prodal obarvano pocukrano vodo. Potem nas je seveda pa taprava lakota prijela in smo si zaželeli kitajske hrane, a ker je bilo otrok več in so nas demokratično preglasovali, smo odpeketali v neko kar simpatično picerijo, kjer so imeli tudi solate in testenine za odrasle, najjači je bil pa spet Blaž, ki je naročil gobovo juho. Ampak brez gob, jasno. Kako to zgleda, se mi tudi sanjalo ni, a ko mu je kelnar rekel, da to pač ne bo možno, je potem naročil gobovo juho z gobami. Ki je seveda potem, ko jo je dobil, ni pojedel. Ker ne mara gob. Na srečo je Dejan naročil samo salato, ker se pripravlja, da bo šel naslednji teden v Čaganko z nami in malo hujša in mišice nabira, in ker je naročil samo salato, je potem lahko pojedel še gobovo juho z gobami in Zaline njoke s smetano in pršutom …

Bi zihr dobil po kepi, je rekel Klemi, ko sva enkrat okoli pol desete priplezala iz Čaganke in sem dvakrat zaporedoma zeksal skodelico kave iz termovke. On jo je seveda pil počasi, z užitkom, a ne zato, ker bi se bal Bosancev, le ene 70 cm dolg šoferski sendvič je vmes grizljal …

Odpeketala sva na tlako že kar zgodaj, a še bolj zgodaj bi, če ne bi moral kupit rokavice, ki sem jih zadnjič vrgel proč po akciji, kupil novih pa nisem. A brez rokavic ne gre in sva zaštartala v trgovino, kjer pa takšnih, ki jih potrebujem, niso imeli in sem kupil na oko podobne. A samo na oko, dražje so bile ene trikrat, ker sem šele potem prebral, da so neoprenske in niso vredne pol škafa tople vode. No, mogoče so, za pomivanje posode, kaj pa vem, za v jamo zihr niso. In prej bi prišla tudi, če ne bi kljub temu, da sem doma požrl dva kofeta, med točenjem goriva v Ladislava pa še Petrolo pocestnico, Klemi vztajal, da je ful lepa tradicija, da se zaustavimo pri Bučarju v Dolenjskih Toplicah na kofetu, kjer mu seveda nisem ugovarjal. Je težko poriniti žabo v vodo?

Brazdala sva na dnu Čaganke v kar obetavnem meandru, a nisva prebila v nadaljevanje, ker hiltijeve baterije niso delale, kot bi morale (nekdo jih je v moji garaži pozabil povsem napolniti), pa še posodico z mivko sva prevrnila in raztresla zadevo, ki jo v jami nujno potrebuješ. Pa še itak sva jo imela premalo, ker sva jo spet praskala spod mojega bazena, kjer je trdo zmrznjena in ko se odtali, se skrči. Hecno, ampak tako je. Mislim, ne skrči se, jasno, posede se. Kar je isto v rezultatu …

Gor mi je šlo bolj tako tako, ker se je klinac od mladeniča nekje na sredini spomnil, da bi mogoče pa s starim stricem tekmoval in ker tega nisem takoj ugotovil, sem plezal za njim in mi je nekje potem ob tretji čik pavzi sape zmanjkalo, a to so že detajli. Nazaj grede sva nekje bogu za hrbtom srečala policijsko vozilo, ki je pripeljalo nasproti in res je hecno opazovati modreže, ki ob pogledu na dva po obrazu povsem blatna modela v ladi nivi kar za hipec zmrznejo, kar je pa dovolj, da medtem šmrcneš mimo, v vzvratnem ogledalu pa potem opazuješ njihovo dilemo ali obrniti na ozki cesti in se zapoditi za nama ali ne. Pa v mestu na semaforju je bilo tudi hecno, ko je na vzporednem pasu zaustavil nek terenec s tetico in stričkom, spedenanim u nulo in je tetica za hip pogledala proti nama, a ji je verjetno striček nemudoma siknil, da naj naju ne gleda v oči in sta potem buljila strmo naravnost. In ko se je prižgala zelena luč, z nama čez križišče niti pod razno nista tekmovala, čeprav bi verjetno zmagala. Ker Ladislav je že malo star pa to …

Pred leti, ko smo bili še enzuziasti in smo delali bolj iz veselja, smo se vsi Gogini garači prikazali na vsakoletnem generalnem pucanju knjigarne (in pisarn tudi, jasno, sam enkrat drug termin) in smo popucali, pol pa še malo spili in pojedli in malce podebatirali in odpeketali domov. In med enim od prvih pucanj sem opazil, da je sifon pod umivalnikom na sekretu zamašen (sej ni zamašen, so rekle deklice, čez noč voda iz umivalnika vedno odteče!) in sem ga očistil. In OD TEDAJ me vsakič, ko se kaj zapaca v knjigarni, pokličejo. Sekret ne požira? Poklič glavnega urednika! To jih menda najprej naučijo, ko pridejo novi in frišni. Šele potem katalogizacija pa kere knjige prodajamo pa kako kofe skuhat in zaračunat … A letos sem potegnil črto in sem se strmal in nisem spucal sifona, ko so me enkrat konec poletja spet poklicali. Sej mamo kvalificirane drekpumparje, ne?!

Ko se je rodil Lenart (pred skoraj osmimi leti!), je bila žurka v knjigarni. In smo naredili takšno štalo, da sem moral priti s kirharjem naslednji dan, da sem zadevo spucal in so punce videle, kako kirhar lepo spuca in OD TAKRAT me vsakič, ko generalno spucajo, pokličejo. Mislim, pokličejo me prej, da pokerheriram atrij, potem šele one v roke pljunejo. In ker je prišel tisti dan v letu, sem pizdarijo vrgel v avto in skočil do Goge ter atrij spucal. Ob kasnejši zasluženi kavici (in hkratnemu občudovanju narejenega) pa je beseda nanesla še na sifone. Če jim pokažem, kako se to spuca. Mah, sem kar malo v slabo voljo padel, ker kaj bi dečvam kazal, kako se to dela, če je lažje in hitreje namest njih naredit, ko opazim novo, mlado, fantovsko moč. Z rokami v žepih! In sem se takojci počutil ko desetar v jugoslovanski armadi in skočil pokonci z besedami, da bom pokazal njemu, možaku. Oziroma, ne da mu bom pokazal, da bo on to napravil, ker je fant in itak zna. A seveda ni znal, ker pri njih (kakor tudi pri nas in vseh drugih familijah, kjer je ata taglaven) to počne ati. Sem si ga spet ogledal in je bil kar velik in se mi je malo zdelo, da me heca, a ko je rekel, da ga je ati že eneparkrat hotel naučiti a vmes vedno potem popizdil in sam napravil, sem v tem takojci sebe videl (in vse ostale fotre, ki so pravi možaki) in sem doumel, da se ne heca. Ker tako pač je. Vse delamo sami, otroci lahko samo od daleč gledajo in občudujejo, ko pa potem ne znajo, so pa pepeti. Ja, kriva je ta sodobna družba, kaj čmo …

Sem torej podstavil vedro (ja, to pa moram povedati, sem bil ko dohtar, sem samo lajal želje, inštrumentartka Vesna je pa izpolnjevala, čeprov je tudi ona naprej delegirala, so kar verigo dečve formirale, da so mi lahko sproti ugajale!) in odšravfal sifon in pobral ven miljon ton svinjarije, pri tem sem se še urezal k svina, da sem jim pokazal, kako se ostrega kovinskega odtoka ne puca s prsti neprevidno, vmes sem se pa spomnil, da sem si že pred enimi sedmimi leti, ko sem nekaj kofeavtomat menjal in sem moral sam elektriko pod koritom napeljat, da moram zadevo takoj naslendji dan drugače speljat, ker je kapljalo direkt na vtičnico. In, evo, človek gre dvakrat spat in je sedem let naokol! Dobro, sem spucal in potem sva z Vesno nazaj zadevo šravfala, ko sem doumel, da je bejba na kolenih pred mano in sem začel vpiti, naj hitro fotografirajo, a so bili zaradi vpitja vsi nekaj zmedeni, so mislili, da me elektrika trese, saj jim seveda nisem povedal, da ko sem prej šravfal dol, sem zahteval, da me vedno en drži, da kukr ne padem, ne da bi šla elektrika sam čez mene v tistega drugega …

Dobr, potem smo še na sekretu sifon spucali in sem se še enkrat urezal, sestavit nazaj pa nismo mogli več, ker je Karlso pred enimi desetimi leti, ko smo knjigarno odpirali, tist odtok v zid kar s silikonom začasno (samo da bo otvoritev mimo) zatesnil in je tist silikon zdaj že okamenel in kapniki visijo z njega in bomo enkrat v bližnji prihodnosti popravili.

Potem smo še eno kofe spili in še malo podebatirali o naši preljubi A., če se je kaj že spremenilo na tem področju in sem izvedel, da je šla bogica v Ljubljano novo leto pričakat, ker tam je večji bazen mladcev pa to, a da rezultatov preselitve še ni. Torej še ne vemo, al je fasala al ni. Me pa že res firbec matra, k se bojim, da je zihr spet kej zaštrikala. Ker umetnost ujeti dedca po moje res ni težka, a če prideš direkt do njega z jst čm če ti čš ga pa res zna včasih tudi malo prestrašiti …

Ne, to ni oznaka za film. Zadnjič enkrat sem nekaj z Mijo debatiral o otrocih in ker je glih prebrala Očkov kotiček, je še nekaj svojih izkušenj navrgla. Da moje težave pa res niso težave, da ko je ona nekoč s soprogom domov prišla in je bil sin močno opit, steklenica viskija pa prazna, je znorela. Ampak mali (no, saj ni bil več čist mali), ki je komaj na nogah stal, je lajnal svojo, da on ni viskija spil in na koncu mu je oče začel verjeti. Kar jo je še bolj podkurilo, kako se je končalo, se pa ni spomnila več. Ampak najbolj jo je bolelo, da je mali obrnil očeta, ko je bilo pa tako očitno, kdo je polizal marmelado. In ko enkrat obrneš enega in vneseš razdor, si že zmagal …

Pri nas je seveda drugače. Zadnjič sedim na sestanku, ko zazvoni telefon. S karakteristično melodijo za mojo soprogo (The Number of the Beast, nene, hecam se). Ker je vedela, da sem na sestanku in je vseeno poklicala, sem se oglasil, ker je bilo jasno, da gre za nekaj nujnega.

“Kje je moj refošk, ki je bil v hladilniku?!”

Hm, kriza. Če bi me kdor koli drug to vprašal, bi takoj vedel, da gre za delirium tremens in bi mu svetoval deci ali dva špirita za najhujšo krizo, a ker je šlo za mojo predrago, temu ni bilo tako. Ker liter vina v našem hladilniku načet stoji toliko časa, da popizdim, ker po nepotrebnem zavzema prostor mleku, ki ga vlivam v kavo in ga zlijem stran. Ali se pa pokvari. Kar pač pride prej. Sem nekaj momljal, da sem na sestanku in če lahko ta nujna zadeva počaka, da pridem domov in se je, čeprav vidno (no, slišno) razburjena strinjala. Sem prišel domov, zmeden do amena, seveda, kako pa drugače in se pozanimal o stvari. V hladilniku je bila plastenka refoška. Ja? Ja. To vem, ker mi je šla res na živce, ko sem moral mleko na silo tlačit. Zdaj ga pa ni več. Ja? Ja. Dobro, gremo po logiki. Si se ga naljockala, pa ne veš več? Ne. Si ga ti stran zlil kakor ponavadi? Ne. Torej bi plastenka morala biti tam. A nekdo jo je vzel. Osumljenci so pa seveda trije. Sinovi. Pravzaprav bolj dva. Eden 17, drugi 13, tretji 8. Pa sad ti vidi. Sva seveda skočila na najstarejšega, a je ta hladno ko špricer zanikal. Trezen, kolikor sva lahko videla, kar pa nič ne pomeni, ker bi vino lahko izginilo kadar koli med tednom, ko ga nihče ni pogrešal. Srednji taji še bolj prepričljivo. Malega niti ne vprašamo. Hm.

Šutnem mačko, ki se mirno in zadovoljno oblizuje. Prasica, pa te mamo …

Misterij, drama? Dramo je delala, ko se je pretvarjala, da jih je po krivici dobila, misterij pa je, kaj je naredila s plastenko …

Nič posebnega ni s Stražo (vsaj mislim), le danes sva z dr. Stibrotom prvi ponovoletni kofe spila in mi je zaupal, da je bil že v Domžalah in nazaj, ko sem jaz še spal. In Domžale so kraj, kamor ne hodi zelo pogosto (v triinštiridesetih letih je bil tokrat prvič, torej je ta moja trditev povsem na mestu), zato je s sabo vzel GPS. Ga je soproga preljuba prepričevala, da za v Domžale pa res ne potrebuje sofisticiranega digitalnega vodiča, a jo je zavrnil, da kaj pa ona ve, ker itak zna samo v Stražo priti in je kljub temu vzel stvarco s seboj in sledil njenim navodilom. Meni se je pa hecno zdelo, kje je glih Stražo našel, ker itak vem, da Mojči ni od tam, vprašal pa nisem … Jp, čudna so pota Stibrotova …

Me je danes klical sosed malce bolj zgodaj kakor običajno. No, saj sosed me skoraj nikoli ne kliče in nisem mislil povedati, da me vsak dan kliče, le da me je danes bolj zgodaj, le telefonski klic na splošno je prišel malo bolj zgodaj kakor ponavadi pride prvi klic. Ker če človek dolga leta fura bioritem, kot ga furam jaz, torej povsem obrnjenega, vsi znanci in prijatelji, ki imajo mojo telefonsko, pač enostavno vedo, da me pred deseto nima smisla klicati. Mislim, kličejo že lahko, jasno, samo pomenili se z mano kaj pametnega ne bodo. No, me je sosed poklical in verjetno po mojem zalimanem glasu ugotovil, da še drnjoham, a sem mu, ne vem, zakaj, zagotovil, da me ni prebudil, da sem bil že zbujen. Ne vem, zakaj se vedno zlažem, ko me vržejo iz spanca, kakor da bi mi moralo biti nerodno, ker spim šele 4 ure, a tako pač je in ker sem bil toliko pri sebi, da sem lahko celo že komuniciral, sem mu povedal, da mojo knjigo Očkov kotiček lahko kupi v knjigarni Goga. To me je namreč spraševal, ker verjetno kot jaz nekaj daril pusti za zadnji dan, da je bolj adrenalinsko. Zadovoljen s pojasnilom se je napotil v knjigarno in ko je bil že tam, še par knjig kupil, potem je pa naredil napako in mojim dragim sodelavkam povedal, da je mene poklical in da sem ga jaz poslal k njim. In so deklice pogledale na uro, potem so pa pogledale njega na način, kot bi glasno prdnil ali nekaj takšnega, je povedal, kakor, a ne veš, kdaj se človeka lahko pokliče?! In mu je bilo malce nelagodno … A knjigice je dobil in je zadovoljen, jaz se pa tudi nisem preveč sekiral zaradi premalo spanca, ker sem s preljubo soprogo tudi moral v šoping po zadnja darila. In sva cepetljala po qlandiji (no, cepetljal sem jaz, soproga je poskakovala) in polnila voziček, le v tehnični robi sem se malo bolj razživel. Potem sva odšla proti izhodu in sem zagledal stojnico s helihopterči na daljinca in sem tam malo zakampiral, čeprav imam dva že doma, soproga je pa skočila v trgovino s spodnjim perilom nekaj še zame kupit. Me je sicer povabila s sabo, da bom sam izbral, ker bo nakup zame, a so me helikopterčki tako prevzeli, da sem jo kar samo poslal in sploh nisem na uro gledal, ko je sama kupovala. Ker je model kar obvladal mašinco in je minilo hitreje, kakor če bi na telefonu igral pasijanso, kar ponavadi počnem.

Potem sva odšla domov in sem stvari znosil iz avta, potem sem si en kofe skuhal in odšel za računalnik. Vmes me je nekaj zaneslo v spalnico in sem se spomnil, da je nekaj zame kupila v trgovini s spodnjim perilom in me je seveda pa radovednost premamila (ker helikopterček noben ni okoli letal domnevam) in sem pokukal v vrečko. Spodnje gate rdeče barve sem že na oko ocenil, da mi bodo premajhne in sem si rekel, da moram preljubo soprogo opomniti, da jih bo zamenjala za večjo številko in morebiti drugo barvo, dokolenke, tudi rdeče, so me pa po barvi sicer malo motile, a za v hribe ali jamo itak ni pomembno, kakšne barve so, kdo te pa gleda, ko jih imaš v gumijastih škornjih. Res je, priznam, da so bile nekam tanke in fine, skoraj ko nekakšne najlonke, a pri novih materialih človek pač ne more vedeti, mogoče je pa kakšna takšna fensi šmensi raketna svila, ki je tanka, ampak greje do nezavesti?! In sem jih narinil nase, a so se itak takoj strgale pri tavelikem prstu! Jp, nohte bo potrebno postriči, a vseeno, klinc pa takšen sodoben material! Pa še čez kolena so mi bile in zgoraj niso imele elastike in so mi dol lezle. Hm, denar stran vržen, če mene vprašate, sem jih vrnil v vrečko in se opomnil, da jo kasneje okaram, ko tako denar stran meče in spet odšel za računalnik. Zvečer, ko je bil čas za v posteljo (ženin, namreč, ne moj), je pa dol prinorela in nekaj tarnala zaradi mojega darila, da sem ga čist uničil pa to. Narobe svet. Namesto da bi se mi opravičevala, ker mi ne zna nogavic kupit, sem pa kar naenkrat jaz kriv?!

Kakor koli.

Naj bo enako kakor letos ali celo boljše, revma naj se vas ogne in štriki naj vam držijo, pa bo tudi v 2012! Ni vrag, da ne bi bilo …

Par fotk mi je Šuln jr poslal z akcije in bi bilo škoda, če z njimi ne bi zapacal strežnika. Se je nekaj izgovarjal, da bi bile še boljše, če bi kaj pozirali, a se mi zdi, da bi se moral bolj kolegom opravičiti, ki so Ladkota rinili, ko je on fotkal …