Streha nad glavo

11. februarja 2017 Komentiranje onemogočeno

No, v bistvu nad kombijem. Do zdaj smo imeli novomeški kombi JRS parkiran pri gasilcih, zdaj pa smo dobili parking pod streho in prostor poleg za opremo. So prišli vsi šefi pogledat, kako je narejeno in ali gre kombi noter, zdaj se je pa pojavilo še cel kup še bolj pomembnih vprašanj – kdo od reševalcev je električar, kdo zidar, malar … Bo treba namreč še par stvari malo porihtati, da bo vse, kakor mora biti …

Pametnejša

7. februarja 2017 Komentiranje onemogočeno

Sem vedel, ko so kuzlico k hiši pripeljali, da bodo težave. Pa sprehod je v bistvu še najmanjša, grem malo noge pretegnit z živalco, pa me še telefon pohvali, da sem bil priden, da sem napravil toliko in toliko korakov! Saj na to kaj zelo ponosen nisem, le enostavno ne vem, kje se ta funkcija izklopi … Tisti sprehod je v bistvu koristen, četudi ga z njo jaz naredim, problem je, ko gre kuzlica na vrt in tam malo koplje po zemlji (ali blatu, zdaj, ko je dež) in potem direkt na posteljo v spalnici. Dobro, na srečo imamo nov pralni stroj in če vsak dan rjuhe peremo in prevleke, tudi ni prevelike škode …

Ampak potem so otroci od nekod še mlado mačko privlekli. Od tedaj je pa v hiši cel hudič. Ker kuzlici lahko še kaj dopoveš, mački pa nič! Ne vem, ali je to kaj z inteligenco povezano ali trmo ali karakterjem, ampak mačka absolutno ne odneha!

Na začetku, ko smo prvič opazili, da zna 300 gramska mačka odpreti velika in težka drsna vrata v shrambo, se nam je še zanimivo zdelo in ko smo slišali, da se vrata odpirajo, smo vsi dol tekli in opazovali malčico pri tem početju ter se navduševali.

Zadnjič enkrat pa klofam po računalniku in najprej slišim, kako se vrata v shrambo odprejo, nato pa še neko čudno rožljanje. A se nisem dal kaj dosti motiti, sem mislil, da se mačka morebiti s kakšno vrečko igra ali kaj, a ko je kar trajalo in trajalo, me je začelo motiti in sem vstal ter stopil pogledat, kaj dogaja. Pa na začetku sploh dojel nisem, kaj vidim in kaj ropota. Žena je za kosilo za naslednji dan pripravila nekakšno zloženko ali kako se takšnim jedem reče, ko v steklen pekač namečeš meso, zelenjavo, sir in še milijon stvari ter vse skupaj pokrila z alu folijo in postavila na hladno v shrambo. Mačka je pa skočila na skrinjo, pridvignila alu folijo in skoraj cela zlezla v pekač. Ter papala, kakopak. Pri tem je pa folija ropotala, to je bilo tisto, kar me je zmotilo.

Seveda sem zavpil in je pokukala iz sklede, a se kaj dosti sekirala ni. Ni imela nobenega namena zbežati ali kaj, sploh se ni zavedala, da kaj narobe počne. Saj je samo malicala.

Ena dobro odmerjena okoli ušes je razjasnila stvari in je odkrpala ven, a ko se je na vrhu stopnic ustavila in me začudeno opazovala, sem takojci spoznal, da ji stvari niso povsem jasne. Kaj se sme in kaj ne.

Ženo, ki je bila že v postelji, je pa seveda zanimalo, kaj je to za eno dretje po hiši. Ker ženske so takšne, radovedne, saj veste. Sem ji pojasnil, da smo kosilo za naslednji dan pojedli in me je kar malo očitajoče pogledala, ko da sem ga jaz pojedel! Sem ji pojasnil, kaj in kako in je sledilo najbolj logično vprašanje. Če sem videl, na katerem koncu je jedla. Da bi samo tisti del stran vrgli! Itak da nisem videl, saj je bila cela zakopana pod alu folijo, pa četudi bi, najbolj higienično in apetitlih to že ni, da bi pa ostanek pa mi jedli …

Sem ji videl na obrazu, da malo je bila pa kljub jezi pa vseeno na malo mačko ponosna, kako se znajde, a ko sva v naslednjem trenutku zaslišala, da se vrata v shrambo spet odpirajo, sva kar oba dol stekla. In je bila mačka spet pri piskru z našim naslednjednevnim kosilom in spet ni kazala nobene želje po begu. Tudi ženino vpitje kaj dosti ni zaleglo, šele ena po kepi je povzročila, da se ji je pokadilo izpod malih šapic!

Dobro, zdaj bo morda kakšen še posebej vesten ljubitelj živali že skakal pod strop, da živali se ne tepe in podobno in moram v svojo obrambo poudariti, da to ni bil udarec, ki bi jo poškodoval ali kaj, saj se je na vrhu stopnic spet ustavila in naju začudeno opazovala. Pa tudi kaj dosti zaleglo ni, saj je bila čez pol ure spet v shrambi! Tokrat ni uspela skočiti na skrinjo do piskra, ker sem iz kabineta že prej jaz prirjovel in zdaj je že vedela, da bodo batine in je odvihrala ven, preden sem jo dosegel. A je čez pol ure spet poskusila, le da sem imel tokrat na ušesih slušalke in nisem niti slišal tega, le kuzlica, ki je spala na stolu v mojem kabinetu, je preventivno zbežala ven. Ona se je prej naučila, da bo vpitje, ko se vrata odprejo. Sem snel slušalke, da jo prašam, kaj je narobe, hkrati sem pa že zaslišal šelestenje alu folije! In itak da mi je tokrat spet ušla, preden sem jo dosegel, se mačke očitno kljub vsemu hitro učijo …

Ampak odnehala pa ni. Je ponoči še vsaj štirikrat odprla vrata, a je vsakič zbežala, še preden sem jaz tistih par metrov naredil. Sploh ni šla v shrambo, le vrata je odprla in zbežala. Prav kakor da bi mene dresirala! Sem se vsakič prav neumno počutil, ko sem prišibal v shrambo in gledal, kje je, živalca me je pa z vrha stopnic opazovala. Šele kasneje sem pomislil, da morda pa ni drkala mene, le da si je vrata prišla odpret z mislijo, da jih za njo ne bom zaprl in je potem naslednjič ne bi slišal, ko bi šla na malico! Je že tako daleč prišlo, da sem stal pred shrambo, ko sem slišal, da prihaja iz otroške sobe v nadstropju, a se je vedno ustavila na vrhu stopnic in me le opazovala. Niti na misel ji ni prišlo, da bi vrata odprla, ko sem bil jaz tam, je počakala, da sem rit za vogal odnesel …

Zdaj razmišljam, da bom vrata nekako blokiral, že imam idejo, a bo največji problem, kako potem ostale družinske člane navaditi, da je na vratih ovira. Ker so vsi navajeni, da le privihrajo dol, odsunejo vrata in vzamejo kaj iz shrambe, če jih bom zaklenil, bo še kakšna nesreča!

No, bom še malo razmišljal, vmes pa seveda stražim. A je to brez veze, ker mačka je pametnejša. Ko sem v kabinetu, niti poskusi ne več vstopiti v shrambo, raje počaka, da grem spat. Ko grem proti spalnici, pa enostavno vstane in se že na stopnicah srečava, ko gre ona pa dol. Da je bila v shrambi pa vem, ker vrata pusti odprta. Sledi za sabo torej ne zakriva, se ji enostavno žvižga. Saj, kaj ji pa morem …

Potrjevanje statusov

5. februarja 2017 Komentiranje onemogočeno

Čeprav jamarski reševalci vsakič, ko se srečamo, kritizirajo, da so jamarski inštruktorji zapečkarji, ki ne hodijo več po jamah in se samo na staro slavo šlepajo ter po ritih praskajo, temu ni povsem tako. Ker ni dovolj, da so enkrat pokazali, kaj znajo in zdaj lahko do neskončnosti maltretirajo boge reševalce, temveč morajo najmanj dvakrat na leto svoje znanje osvežiti, obnoviti, prenoviti, hkrati pa to velja tudi za vodje reševalnih ekip, ki so za čin nižje na hierarhični lestvici. Permanentno izobraževanje, bi lahko rekli temu, ker stvari se spreminjajo, kakor povsod. No, saj to velja tudi za reševalce, ki se morajo usposabljati čez vse leto, a njim nič ne brani, da ko nekaj naredijo narobe, krivdo zvalijo na inštruktorje. Da so prejšnjič pa drugače učili … Ko v vsaki šoli, pravzaprav!

Torej, najprej smo polovico res lepega sončnega dopoldneva zabili v predavalnici, z zagrnjenimi žaluzijami. Ne, ne zato, ker bi se kot jamarji bali sonca, le projektor smo imeli in do nezavesti debatirali o detajlih reševanja. Prav zanima me, koliko časa bi na takšnem predavanju zdržal človek, ki se mu o jamarstvu niti sanja ne.

Ampak, moram biti pošten, nekaj sonca smo pa vseeno ujeli. Je Rehar, ki je predstavil italijanski način reševanja, ki se rahlo razlikuje od našega in francoskega, pripravil v svojem, analognem PowerPointu. Kakšen je to? Ni razlagal s pomočjo računalnika, temveč je s sabo pripeljal dve veliki deski (jap, ima nov, velik avto!) ter  dokaj veliko pločevino, na katero je prilepil velik list papirja z narisano jamo. Zakaj deski? Da je nanju naslonil pločevino, ki sama ni mogla stati pokonci. Zakaj je pa potem potreboval pločevino, zakaj načrt ni nalepil kar na deski, se boste morebiti vprašali? Ker je prav vse reševalce, ki so sodelovali na reševalni vaji, ki so jo naredili na italijanski način, naprintal (portretno) in nalepil na majhne magnetke, ki jih je potem premikal gor in dol po načrtu jame. Da smo si tam zbrani inštruktorji in vodje reševalnih ekip bolj plastično predstavljali, kako poteka reševanje na italijanski način … No, Rehar je za svojo prezentacijo potreboval svetlobo in smo se naužili nekaj sonca, težave je imel pa potem dr. Staut, ki je moral pojasniti nekaj dodatnih detajlov iz te vaje in je nesrečnež tiste magnetke z nalimanimi reševalci ves čas poskušal premikati z miško …

Potem smo žaluzije spet zagrnili, ker je besedo prevzel Erki, ki je bolj sodoben in je imel prezentacijo na računalniku. On je predstavljal detajle, ki jih bomo pri reševanju spremenili. Saj jih ni veliko, a ko besedo prevzame Erki, zna trajati. Le enkrat je predavanje drastično skrajšal, ko sem jaz kot poslušalec v prvi vrsti zaradi predhodnega celodnevnega pojanja po jamah enostavno zaspal in je znorel, da če je tako dolgočasen, da nekateri zaspijo, da bo pa kar zaključil. Takrat si je prislužil se mi zdi najbolj dolg in iskren aplavz ever, jaz sem pa tudi kar nekaj kav dobil zastonj od drugih reševalcev …

No, tokrat si nisem več drznil zaspati, ker me Erki od tedaj med predavanji opazuje kot sokol, me je verjetno vzel za lakmusov papir, posledično so pa iz gostilne trikrat klicali, če pridemo na kosilo ali na. Da so joto že trikrat morali pogreti …

Po kosilu je pa sonce kakopak izginilo, ko smo se v hangar spravili, zadeve še v praksi preveriti, pa deževati je začelo. Dr. Staut je prinesel nekaj dinamometrov, da smo merili obremenitve vrvi in opreme med različnimi manevri. Ker vrv namreč zdrži le določeno silo in smo želeli preveriti, kje smo blizu nesreči. Pri napenjanju prečnice smo recimo ugotovili, da Bizija in Maksija, ki sta jo napenjala, ne smemo provocirati. Vrv normalen reševalec napne tam nekje do 400 kg, kar je že dokaj na meji. Ko smo vsi bulili v računalnik in spremljali sile, ki so nastajale med njunim napenjanjem in sta zadevo napela že na 450 kg, smo se jima pa zlagali, da sta prišla šele do 300 kg. In sta potegnila, kakopak in vlekla, da sta šla že prek vseh varnostnih norm in sta odnehala šele, ko so sile presegle mejne sile njunih zlatih žil …

Ja, je bilo kar poučno in zabavno, le dinamometri, ki lahko merijo sile tam nekje do ene tone, so se občasno pregrevali, ko smo na manevre poslali našo najtežjo mehanizacijo, ko smo hotel izmeriti skrajne sile. Se pozna, da je zima dolga in hladna, smo si kar nekaj dodatnih oblog nabrali …

 

Najboljš je prec

23. januarja 2017 Komentiranje onemogočeno

Kakor vsakemu pravemu skrbnemu gospodarju mi je drv za ogrevanje hiše zmanjkalo sredi najhujše zime. Pa saj to je logično, ne?! No, če sem iskren, jih ni zmanjkalo meni, temveč človeku, od katerega jih kupujem že nekaj debelih let. Na traktorsko prikolico jih lahko naenkrat le 5 metrov nameče in to mi povsem odgovarja, da imam v garaži še prostor za jamarsko opremo in ostalo kramo. Samo letos je mojstra pa shabilo, posledično pa tudi mene, kakopak. Ko začne drv zmanjkovati oziroma jih je le še za kakšen teden ali dva, moja soproga začne stokati in ko to takojci ne zaleže, se loti drugih ukrepov. Mi recimo ne dovoli v jamo za dva dni, da družina pač ne bo zmrzovala in če hočem iti, moram najprej drva urihtati. Pa potem pokličem, mojster pripelje, družina je na toplem, jaz pa lahko odpeketam. Letos pa temu ni bilo tako, kot rečeno, kajti mojster mi mirno odgovori, da mu je drv zmanjkalo. Kera neodgovornost, se strinjate?!

Sem šel po liniji najmanjše odpornosti in poklical v Merkur. Pa saj sem vedel, da ne bo nič, ampak moram probati, še vedno sem. Drva na paleti me zanimajo, sem povedal prodajalcu, ki se je oglasil na telefon. A tavelka al tamala paleta, je zahteval dodatno pojasnilo. V bistvu tamala, sem povedal, dve ali tri paleti bi vzel. Ja, ni problema, je zatrdil, jih imamo na zalogi. Potem sem pa malo pomolčal, ker sem itak vedel, kaj bo sledilo in sem le užitek podaljševal, le da bo mojster tako iskren, pa nisem računal. A pa so suha, sem vprašal. Je človek malo pomolčal, potem pa dobesedno takole odgovoril: Hja, pa saj veste, da teh drv ne morete kurit … Crknil sem od smeha, a sem smeh zadržal, sem se še malo hotel hecati. Ja, kako niso za kurit, če pa na vaši spletni strani piše drva na paleti za kurjavo?! Mu je bilo malo nerodno, se je videlo, a je bil še naprej pošten. Hm, hja, veste, 40% vlage imajo, če jih boste v peč vrgli, bodo sicer gorela, a ne bodo nič dala od sebe …

Sem vedel, itak da sem vedel, sem se modelu zahvalil za iskrenost in potem po bolhi poiskal najbližjega ponudnika in ga poklical. Če še ima drva in če so suha. Jih je imel, so suha, potem pa pride naslednje logično vprašanje – kdaj da jih potrebujem. Evo, priznam, mi je bilo malo nerodno popolnemu neznancu priznati, da sem garažo spraznil in da za kakšen dan ali dva še imam, ampak nekako sem računal, da konec tedna bi jih pa lahko že pripeljal, hkrati pa razmišljal, koliko briketov bom moral v Merkurju vzeti. Pa me je človek rešil muk, ko se je zasmejal. Pa kaj sploh sprašujem, najboljš je prec, ne?!

Sem se strinjal z njim, le toliko sem bil fleksibilen, da bi jih lahko tudi recimo jutri pripeljal, a je človek rekel, da jih bo kar danes. In jih je res. Pa še zares so bila suha!

Vmes je pa Klemi klical, če mu lahko za par dni Fiata posodim, ki je ravno s popravila prišel in sem mu rekel, da rade volje, samo prej mi bo moral drva v garažo pomagati zložiti. In mi jih je res. Pa še žena je bila vesela, je imela aerobiko danes brezplačno, v bajti pa je zdaj spet prijetnih 25 stopinj. Moram namreč priznati, da zadnje dni sem začel malo šparati in smo znižali na 23 stopinj …

Pa ko sem že ravno pri besedi, pa drva pa peč in kurjenje, ne morem, da ne bi. Sem sicer zaprmej obljubil, da ne bom, a ne morem iz svoje kože! A če ne napišem imena, je isto, ko da ne bi, ne?!

Smo zadnjič čmurili v jamarskem bivaku pri Čaganki, zunaj je bilo mrzlo k svina, noter pa ko v peklu, saj smo krepko nalagali. In je eden od prisotnih novo poleno bolj od daleč v peč vrgel, kar se mi je zdelo malo hecno, pa je pojasnil, da je zadnjič v zidanici, kjer sta s punco preživljala nagajivi vikend, kar nag skočil iz postelje ter vrgel še par polen v peč, da bo zjutraj toplo in si mašinco opekel. Pa dlake malce depiliral, ampak to itak štejem v plus. Mislim, smrad po popaljenih dlakah ne, kakopak! No, na srečo je bila njegova punca še malo napaljena in je zadevo malo popihala in ohladila in je bilo na koncu vse okej, polena pa zdaj tudi oblečen malce bolj previdno v peč meče …

Kar me je spomnilo na pripetljaj iz antične zgodovine, ko sem enkrat direktno spod tuša prišedši vzel iz predala sveže perilo in potem z bokom predal zaprl, pa zdaj tega tudi nikoli več ne počnem niti oblečen! Ja, človek je previden, ko se enkrat opeče ali pripre …

Prestrašitev

15. januarja 2017 Komentiranje onemogočeno

Pred leti, ko sem začel po jamah se potepati in nikoli nisem prišel domov, kakor sem rekel, da bom, me je predraga soproga opozorila, naj ji kakšno telefonsko dam. Da bo vedela, koga poklicati, če me ne bo. In sem jo potolažil, naj se nikar ne sekira, da vedno kakšnemu jamarju ali reševalcu povem, kam grem in za koliko časa in da bodo, če bo kaj narobe, drugi obvestili njo …

Danes je pa ob 7h zjutraj telefon zazvonil. Stacionaren, ne mobilen! Je razmišljala, ali naj se sploh oglasi, prepričana, da jo kakšen zavarovalni agent spet nadleguje (čeprav, roko na srce, celo oni ne kličejo ob nedeljah tako zgodaj!), potem je pa vseeno firbec premagal in se je oglasila. Na drugi strani pa policist. Če je ona lastnica Volvota z registrsko številko to pa to. Ko je potrdila, da je, ji je še povedal, da so vozilo našli zapuščeno v gozdu, sredi ceste. In jo je zvilo, kakopak. Je pomislila na najhuje! Potem pa kmalu ugotovila, da ni tako grozno, kakor je slišati, ko ji je prijazen policist pojasnil, da je nek lovec prijavil, da je njeno vozilo celo noč v gozdu, šoferja pa nikjer. Je pojasnila, da to je normalno, da sem pač jamar, ki traplja po jamah in da tako večkrat naredim, da naj ne skrbijo, da bom do 2h zagotovo doma, ker bom lačen na kosilo prišel. Pa se ni dal, seveda ne, ker ko dobijo prijavo, morajo postopek speljati do konca …

Kje sem bil? Klemi in Anži sta v soboto zjutraj odšla na tlako na dno Čaganke, jaz sem se pa za njima malo kasneje odpeljal, da bi jima gospodinjil, torej zakuril v bivaku in kaj za pod zob pripravil. Ker sem že toliko gripo prebolel, da se lahko tudi malo po svežem zraku premikam, če že za v jamo nisem! In ker je gor sneg, je treba zadnjih nekaj kilometrov peš, avto se pa pusti ob glavni cesti, ki je splužena.

Prijatelja sta iz jame prišla v vroč bivak nekaj čez deseto ponoči, ravno na prebranac s klobaso, pa par piv in špricarčkov smo spili, da proslavimo otvoritev delovne sezone v Čaganki v novem letu. Vstali smo pa okoli pol osmih zjutraj in smo že kofetkali, ko smo dobili obvestilo o drami v dolini. Sem seveda takoj poklical na policijo, a sem dobil ljubljansko, tam so me potem zvezali z novomeško, ti so pa prijazno obljubili, da bodo sporočili v Črnomelj, da je z nami vse okej. Da smo sicer bumbarji, ki ponoči trapljajo po zasneženi hosti in mrzlih jamah, a smo vsaj živi in zdravi. In smo tako prihranili policistom parkilometrsko hojo po snegu, so se ravno do zaledenelega Volvota pripeljali.

Aja, če mi jamarski Fiat ne bi crknil, pa drame ne bi bilo, ker tistega pa vsi lovci tam gor že dobro poznajo …

Razhudenost

7. januarja 2017 Komentiranje onemogočeno

S tehničnega dneva JRS na Igu sem prišel še dovolj zgodaj, da sem celo nekaj svetlobe ujel in sem kar takojci kuzlico pobasal in preljubo mi soprogo, da smo na en sprehodek skočili. Ko smo prišli do travnika pri šmihelskem pokopališču, kjer sem zverino spustil, da se je malce nalavfala po snegu, me je od mraza že kar premetavalo. Je bilo krepko krepko pod ničlo! Potem pa nenadoma zagledam kolesarja, ki po celem snegu proti nam nažiga! Itak da bi me kmalu kap in itak sem takoj vedel, da je to gospod Grah. Drugega bumbarja ne poznam, ki bi se v takšnih vremenskih razmerah z biciklom okrog vozil, čeprav ima doma tudi dva avtomobila! Je zabremzal, da je zmrznjen sneg razpršilo na vse konce in kraje, potem ko je obrazno masko snel in ves nasmejan ter vesel zobe pokazal, me je pa še bolj zmrazilo. In itak da sem ga vprašal, če je čisto normalen! No, nisem ga, ker sem odgovor na to vprašanje že itak poznal, sem mu raje kar čestital, da se v takšnem vremenu s kolesom vozi, ko meni že ob mirnem sprehodu malinice zmrzujejo. In se je razhudil, da kaj bi to, da v takšnem vremenu moraš biti neumen, če s kolesom ne greš ven, da prfuknjeni so tisti, ki dvajset ur v mrzlem slapu po temi plezajo. Sem se kakopak takojci strinjal z njim, da tisti so pa še bolj zmešani in izrazil zanimanje, kateri so to. Če morda katerega od njih poznam, da jim naslednjič temperaturo rektalno izmerim! Pa je s prstom name pokazal, prav razhuden, res, da mi ni bilo nič jasno! Da to ko se on s kolesom vozi po idilični pokrajini, da to je užitek, da ko jaz po blatu in vodi pod zemljo mrhovinim po dvajset ur, da tisto je pa res safer. Se seveda absolutno nisem strinjal, sva rinila vsak v svoje, dokler kuzlice ni začelo zebsti in smo se vsak proti svojemu domu odpravili. Jaz krepko prepričan, da gospod Grah je pa res kralj, kaj si je pa on po mislih premetaval, pa ne vem …

Ko sem se doma slekel, da bom pod tuš skočil, mi je bilo pa v hipu jasno, zakaj me edino v noge ni zeblo! Sem moral namreč tako zgodaj vstati, da sem ves zaliman hlače kar prek pižame nataknil! Pa še dobro, da sem jih, je bilo namreč minus 16 stopinj! Dobro, saj lahko bi morda tudi aktivno termo športno perilo oblekel, ga imam kar nekaj kosov, pa stokrat boljši je od pižame in vsaj desetkrat dražji, a kaj, ko se ne spomnim …

Aja, pa v prste me je tudi tako mrazilo na sprehodu s kuzlico, da niti pomislil nisem, da bi gospoda Graha recimo fotografiral …

Snežno veselje

3. januarja 2017 Komentiranje onemogočeno

Kuzlica je prvič v življenju videla in občutila sneg! Je tako šibala, da filmčka niti posneti nisem mogel, čeprav sem poskušal. Je pa res, da me je dan pred novim letom neka gripa ali kaj položila in sem danes šele prvič iz postelje vstal in tudi moji refleksi še niso bohvedi kaj … Ko so me začeli boleti VSI sklepi, sem bil prepričan, da me je končno emšo ujel, a ko je po dnevu v postelji recimo bolečina v kolenih popustila in se preselila v komolce in vrat in gležnje, za nameček je pa še povišana temperatura prišla, sem vedel, da sem bolan. In sem se začel smiliti sam sebi, kakopak! Sem šel pod tuš in preklinjal bolezen, saj sem imel občutek, da se tuširam z ledeno vodo, ampak ko je kakšno uro kasneje še predraga mi soproga začela ruliti, da je voda mrzla, sem lahko le ugotovil, da je bojler crknil. Si je izbral perfekten tajming, super se je čez praznike umivati z vročo vodo iz kuhinje, ki si jo v tuš nosiš v plastičnem kanistru …

Na srečo pralni stroj med prazniki pa ni crknil, le vodo je začel iz nepravih lukenj ven metati, da smo imeli v pralnici poplavo in sem popizdil in prek neta kar takojci novega naročil. In s tem predrago svojo neizmerno razveselil, ki si je nov pralni stroj nadvse želela, le jaz sem bil škrt. Da kaj pa potem, če tu in tam malo vodo ven brizgne čez napačno luknjo …

Praznikov je konec, bojler je nov, sploh ne gremo izpod tuša ven, pralni stroj pride jutri. Danes je pa tastari dve žehti opral brez ene same kapljice prelite vode. Samo nimam kaj, prihaja nov, tastari bo pa v garaži jamarsko opremo pral. Ko ga olupim nepotrebne navlake, kakopak. Vam povem, za vsakič, ko je vodo ven pljunil v pralnici, mu bo žal, ko bo začel mleti čagankarsko blato!

Najmlajši sin se je tudi snega razveselil in je pred hišo že vsega stacal, sta se s kuzlico igrala, ampak kuzlica je prva obupala. In je šla kar direkt pod tuš tačke oprat, je nismo rabili nič siliti. Ve tudi ona, da bojler spet dela …

Koncert v Čaganki

29. decembra 2016 Komentiranje onemogočeno

V Jamarskem klubu Novo mesto smo pragmatični. Kar pomeni, da člane izkoristimo, kjer se le da. Ko je k nam zajadral Cvelbi in smo izvedeli, da tudi v pleh muski nastopa, ki mu preprečuje bolj intenzivno podzemsko dejavnost, smo kakopak sešteli dva plus dva. Mislim, novo leto se bliža, mi potrebujemo novoletno klubsko čestitko, Cvelbi pa špila par instrumentov pri pleh muski … Sem ga poklical, če bi koncert imel v Čaganki, v Akustični dvorani, da preverimo, če je Akustična dvorana res akustična in je bil takojci za. Da bo dol vzel klarinet, flavto in ukulele. Kar me je povsem navdušilo in sem kar vabila poslal naokoli slovenskim jamarjem, da bo koncert v Čaganki. Glede na globino, dobrih 200 m dol, vstopnic nismo prodajali, temveč darovali, pa še tako ni bilo kaj dosti interesentov. Potem sem pa naredil klasično napako in sem se Cvelbiju motivacijsko zlagal, da bo prišlo kakšnih 50 poslušalcev iz vse Slovenije, Grdin bo pa zadevo posnel za čestitko, da bo zadeva torej dostopna vesoljnemu človeštvu na internetu. In se je človek malce zamislil. Da ni natreniral dosti komadov, da na ukukele zna samo malo improvizirati, da povsem suveren je samo na klarinetu s Sveto nočjo in kaj bo, če bodo poslušalci nezadovoljni, on pa še neizkušen jamar, ki jim ne bo mogel dovolj hitro po štriku pobegniti ven … Kakor koli smo mu roko zvijali, ni pomagalo, na koncu je pa verjetno šefu par evrov stisnil, da je moral v sredo biti v službi in naj bi koncert odpadel. A, kakor sem že v uvodu omenil, v našem jamarskem klubu smo pragmatični in nisem takojci vrgel puške v koruzo. Sem srečal našega Uroša, za katerega sem vedel, da harmoniko igra. Prvi problem je bil, da če hoče dobro igrati in z žarom, ga mora imeti nekaj pod kapo, kar pa je v jami absolutno nesprejemljivo. Sem celo razmišljal, da bi mu dovolili spodaj nažgati se ga, da bi napravil dober žur, potem bi mu pa v bivaku v Severenem rovu pripravili ležišče za otreznitev, a ko sem videl Uroševe široko razprte oči, sem takojci vedel, da ne bo nič. Plus harmonika je res tako velika, da bi jo verjetno le z ogromnimi težavami spravili dol čez ožine če sploh …

Je koncert torej odpadel, smo obvestili vse štiri prijavljene, z Grdinom sva se pa v kamin Game Over namesto tega odpravila, da ga izmeriva in fotografirava. Ker je to takšna izi akcija, sva se v jamo šele ob dveh popoldne odmigala. V bivaku v Severnem rovu sva pokofetkala, potem se pa na tlako spravila. In se je izkazalo, da izi akcija sploh ni bila tako izi, kajti takoj ko je poleg fotoaparat, se stvari zakomplicirajo! Pa glede na to, da sva zdaj končno uradno izmerila višino kamina, ki smo ga plezali več ko tri leta, se niti ne gre čuditi, da sva ven pokukala že v nov dan. Pravzaprav noč, kakopak!

Kamin je visok 178 m in sva torej preplezala več ko 400 m, plus merila sva in fotografirala in se je vleklo ko kurja čreva. A se je splačalo, fotke so čudovite. Grdin z njimi kakopak ni najbolj zadovoljen, sanja o tem, da bo v kamin spravil najmanj 5 jamarjev, ki bodo osvetljevali posamezne dele, ampak to bo zahteven projekt. Kajti skala v kaminu je krušljiva in dol non stop pada med plezanjem, kar zna biti pri teh višinah nadvse nevarno. Ampak bomo nekaj nagruntali, ni vrag, ker ko Grdin zagrabi, ne spusti, ne glede na vse! Jamarjenje navzgor se bo torej še nadaljevalo …

Zunaj naju je pa sneg presenetil. A ga je bilo na srečo le par centimetrov, tako da Grdinov avto ne bo rabil čakati do spomladi ko moj R5 pred leti …

Zaključevalca

26. decembra 2016 Komentiranje onemogočeno

Danes sta se Klemi in Anži odpravila v kamin Game Over, da splezata še tistih 11 metrov, za katere nama je z Bojčijem pred dnevi zmanjkalo energije v baterijah vrtalnika. Sta Šinija udarila in se v Čaganko odpravila šele malo pred poldnevom, okoli petih me je pa firbec odpeljal do bivaka. Sem ravno dobro zakuril, ko sta se prikazala. Z ne dobro novico. Sta splezala do vrha, a nadaljevanja ni nikjer videti. Voda teče med sigo in različnimi režami, v katere niti roke ne moreš vtakniti …

Se je torej skoraj štiriletna zgodba zaključila. Z Grdinom greva v petek zadevo še izmeriti in izrisati, da bo načrt kot se šika, kajti ne poznam dosti primerov, kjer bi bumbarji na globini 250 metrov plezali 165 metrov navzgor! Pa pokukala bova v vzporedno brezno, ki se odcepi nekje na 100 metrih višine, a četudi bo obetavno, bo potrebno najprej spet zbrati energijo za nove podvige …

Kakor koli, smo v bivaku na površju kljub vsemu nazdravili in nekaj pojedli, potem sem se pa jaz domov odpeljal. Mladca sta se odločila gor prespati, da bosta lahko še malo v kozarčke pokukala. Zakuril sem jima dobro, preden sem šel, sem jima pa še predlagal, da če jima bo ponoči vroče, naj gresta pa vsak v svojo posteljo …

Pa nikoli več ju ne bomo pustili, da gresta skupaj na kakšno zaključno akcijo, kjer samo še malo manjka do preboja ali odkritja novih dvoran! Sta tako zaprla takrat edino obetavno nadaljevanje v Južnem rovu, zdaj pa še kamin Game Over. Skupaj bosta lahko šla, edino če se recimo kakšnemu jamarju ne bo več ljubilo jame raziskovati in bi želel, da se zaključi. Takrat mu ju bomo pa v paru ponudili, pa bosta urihtala mimogrede …

Fotke so pa Anžijeve, se je imel v jami čas še afnat …

Strop

24. decembra 2016 Komentiranje onemogočeno

Z reševalcem Bojanom sva proti Čaganki krenila že v četrtek ponoči. Ko so naju v Straži ustavili policisti in mu ponudili balonček, da preverijo, ali je kaj pil, ga je takšna panika zagrabila, da sem se še jaz malo ustrašil. Sem bil prepričan, da bo napihal do nezavesti in ga bodo na prenočitev na policijo odpeljali, da zihr na skrivaj pije, tako se je prestrašil tistega balončka. Od plezanja kamina v Čaganki pa ne bo nič. No, se je izkazalo, da pil ni, bal se je pa zato, ker je prvič v življenju pihal. Je bil šok tako velik, da je k sebi prišel šele naslednji dan visoko gor v kaminu, ko sva že kakšnih 6 ur garala v čisti vertikali in začel vpiti, da kje so zdaj, če mu tle pa ne bodo dali pihat!?

Ampak, prehitevam. Sva prišla v bivak, zakurila, saj je bilo pasje mrzlo, nekaj skuhala, par kofetov v rito vrgla, okoli pol dveh zjutraj sva se pa v posteljo spravila. Nalagati v peč sva pa že krepko prej nehala, da nama ponoči ne bo prevroče. In nama ni bilo, mene je proti jutru celo tako zeblo, da sem se zbudil. To omenjam zato, ker sva pa potem naslednji dan, ko sva iz jame prišla, pa tako zakurila, da sva se počutila ko v peklu in sem moral okoli treh zjutraj za dobre pol ure odpreti vrata in v samih gatah kaditi na kakšnih minus 7, da sem vsaj malo k sebi prišel …

Ampak spet prehitevam. V petek sva čudovit sončen dan začela z nekaj kofeti, potem sva se pa vlekla in rinila, ali bi šla v kamin ali na sprehod po čudovitem gozdu, odetem v belo ivje. Jaz sem kakopak navijal za jamo, Bojči pa za sprehod po hosti. Sem naju kar videl sprehajati se tam po šumi z roko v roki in sem zatrmulil, se oblekel v jamarsko opravo in sva pičila. Ja, jamarji smo takšni, najlepši sončni dan zajebemo v blatni jami!

Do bivaka v Severnem rovu kakšnih 250 m pod zemljo sva hitro prisvinjala. Tam sva spila dve kavici in čaj ter pripravila opremo za plezanje, potem se pa kar v kamin Game Over odpravila. Sem tokrat s sabo vzel še laser, da izmerim, kako visoko smo. Bojči se je sicer smejal, ko nama je Grdin razlagal, kako morava z njim ravnati, ker je videl moj glupi pogled, a višino sem potem vseeno nekako uspel izmeriti. Po izračunih smo bili že skoraj na 200 m višine in torej le švoh 50 m pod površino, zato sem se odločil preveriti. Pa saj je logično, da so se izračuni kregali. Ko porabiš pet ali šest ur v blatni in gnili vertikalni steni, po tebi teče voda, pas te ves čas veže, se ti zdi, da si splezal več, kakor si v resnici in če je vsakdo dodal le meter ali tri, se pri toliko akcijah mimogrede nabere nekaj desetmetrska napaka! Običajno se na akciji spleza kakšnih deset metrov, ovisno od kvalitete skale ali previsnosti, velikokrat smo pa zaradi vode ali blata splezatli tudi samo po 5 m na akcijo! Meriti sem začel na višini 90 metrov, do koder je Grdin že izmeril in sem vsake toliko pritisnil na laser, kolikor bolj sva se dvigala. Ko sva prišla do točke delovišča, kjer sva pred nekaj dnevi nehala, sem nameril 130 metrov. In bil kar malo razočaran!

No, ne čisto zares, saj je bil vsak meter preplezan navzgor, priborjen z litri znoja in neštetimi žulji, a sem bil zares prepričan, da smo že krepko višje. A stokati nima smisla, sva se kar na delo vrgla. Spet je prvi plezal Bojči, mene prehlad še ni zapustil, ponoči v bivaku sem imel takšen glavobol, da bi najraje z glavo ob zid butal, če bi kaj pomagalo. Mu je šlo delo dobro od rok, le tu in tam je zavpil komando. Popusti, zategni, varuj! Stal sem v povsem navpični steni na majceni polici, morda 30 cm globoki, pripet na majhen vijak, varoval prijatelja, poslušal muziko iz telefona, občasno kadil, občasno zadremal. Sem se namreč zavil v astro folijo in mi je bilo na trenutke kar toplo. Dobro, saj krepko zadremati nisem mogel, ker je vsake toliko z vrha kakšen kamen dol priletel, dokončno sem se pa zbudil, ko je iz telefona zadonela neka bolj poskočna in je začel prijatelj par metrov višje migati in vriskati. So ga podplati zasrbeli, očitno, kar ni nič narobe, če mene prašate, ampak ko je ves vesel nad dobrim napredovanjem zavpil, da je prav škoda, da sva tako visoko gor v steni, da če bi bila kje zunaj, da bi se lahko zavrtela, sem pa zastrigel z ušesi. Ko je dodal še, da bi se moral še malo našminkati, ko se ravno prazniki bližajo, sem se pa dokončno zbudil, nič ne tajim! Sem komaj čakal, da  se je pesem končala in je prišla neka manj udarna, da je spet začel plezati kakor se šika. Enkrat vmes, ko je prebrazdal že kaknih 10 višinskih metrov, je povedal, da bo kmalu prišel do majhne police in se bom pahko premaknil bliže njemu, sem pa prej kar telefon ugasnil, preden sem splezal do njega. Ko sva bila bližje skupaj, je takoj postalo bolj pestro, saj sva se nekaj časa lahko celo pogovarjala, dokler ni spet previsoko splezal za komunikacijo, potem je pa enkrat gor pogledal in skoraj zavpil od presenečenja. Sva namreč nad sabo zagledala strop!

Kamin Game Over plezamo že od leta 2012, ne vedno zelo frekventno, saj je plezanje odvisno predvsem od vode, v njem ves čas teče in ko teče, enostavno ne moreš napredovati! Bolj ko smo napredovali in se dvigali, bolj smo proti vrhu pogledovali, ki ga nikoli nismo ugledali. Kajti v tistem dimniku, v katerem ves čas teče, je v zraku toliko vodnih hlapov, da so se svetilke do takrat vedno ustavile v nekakšnem parnem zidu ne dosti višje od nas. Tudi laser je vedno napaka kazal in se nam do tedaj, ko sva z Bojčijem ugledala strop, niti sanjalo ni, koliko imamo še do vrha. Zdaj sva ga pa zagledala! Sem hitro izmeril, koliko je do njega in izračunal, da je kamin Game Over visok med 160 in 170 m. In da do vrha sploh nimamo več veliko, morda kakšnih 25m! Je Bojči dobil nov zagon in sva še par ur plezala, dokler nisva porabila vseh baterij za vrtalnik. Do police, s katere v globine brezna teče voda in za katero bo po vsej verjetnosti vodoraven rov, pa nama je ostalo še morda 12 m. Tako blizu, a hkrati tako daleč!

Sva zaključila s plezanjem, vse pripravila za naslednjič, potem se pa previdno spustila. 150 metrov dol. V bivaku v Severnem rovu sva pomalicala, kavici v rito vrgla, potem pa počasi premagala še dodatnih 250m do površja. Zakurila v bivaku, nekaj pojedla, nazdravila uspešni akciji in se okoli pol dveh zjutraj zvrnila v postelji. Pa ne za dolgo, kakor sem omenil že na začetku, sem preveč zakuril …

V soboto sem pa še kar proti Klevevžu zapeljal, da opremo operem, saj bomo spet kmalu v Čaganko odrinili in bi me kmalu kap. Ker tiste brzice, v katero vržem opremo, navezano na vrv, da jo v hipu opere kot v pralnem stroju, so bile vse zamrznjene. In sem opremo pral potem na roke v sicer termalni vodi, a mojega križa to ni nič kaj dosti zanimalo.

Ves preostanek dneva sem pa potem Grdina z mrzlo vodo polival, ker on bi šel pa že kar danes poskenirati in pofotkati in izmeriti in 3D narisati…