Razlika med gorci in jamarji

8. septembra 2017 Komentiranje onemogočeno

Reševalci smo med sabo načeloma kolegi, čeprav med posameznimi službami lahko včasih pride do kakšne majcene tekmovalnosti. Jamarski smo nesebični, kakopak, govorim seveda na načelni ravni. Sem na tečaju v Bosni, ko je peklo ko v peklu, temperatura se ni spuščala pod 40, sedel na robu reke, v kopalkah, z nogami v prijetno hladni reki. Par dni smo bili pod zemljo, sam sebi sem smrdel in se gnusil in ko smo končno prišli do vode, sem kar čutil, kako blato in znoj odpadata od mene in sem se spet počutil kot človek. Kero olajšanje, ne morete si niti predstavljati! Pa kakšen blažen občutek, ko se boleče mišice in obtolčena ter odrsana koža lahko malce sprostijo v sveži bosanski reki! Sem čist, ohlajen in prijetno utrujen sedel na breg reke, na toplo skalo, z nogami čofotal po vodi, prižgal sem si cigareto, sonce se je počasi počasi spuščalo proti obzorju. Čista nirvana. Potem je pa še belgijska jamarka z dvema pivoma prisedla na kamen ob meni in mi enega ponudila. Piva pravzaprav ne pijem, a tistega sem sprejel, je prijal ko budali klofuta, bi rekel Srečko. Vzela je ponujeno cigareto in nekaj časa sva uživala v molku, potem sva se pa zapletla v zanimiv pogovor o jamarstvu. O razlikah med njihovim lazenjem pod zemljo in našim. Res sem užival, nimam kaj skrivat. Malce bolj močne postave je bila, z dolgimi lasmi, duhovita pa za popizdit, kaj bi človek sploh hotel boljšega!

Pa da se razumemo, govorim o prijetnih občutkih, ko se človek sprosti, ko je s sebe ravno spral nekajdnevno jamsko umazanijo, ko se je končno malce ohladil, ko uživaš v cigareti, pivu, čudoviti družbi, se smeješ in uživaš, o ničemer drugem, ničesar ni med vrsticami, nobenih pokvarjenih misli in namenov, samo takrat in tam in samo tisto.

Pa itak ni trajalo, ker še preden sva naredila nekaj požirkov in še preden sva pokadila in še preden sva se trikrat dobro nasmejala, je že priletel kolegialen jamarski kolega Cvelbi, nebodigatreba ko drek na muho!

Sam mau sm pršu kokblokat, je bil iskren in nasmejan. Pa še v angleščino ji je prevedel, da ne bi bilo kakšnih nesporazumov med nami. In smo bili potem sproščeni ko nune v zabaviščnem parku in seveda sva kmalu ostala sama s Cvelbijem. Ker jamarji držimo skupaj ne glede na vse …

V Mostarju nekaj dni prej se je pa zaključna žurka počasi končevala in sem ravno razmišljal, ali bi morda počasi odšel v sobo in se še malo knjigi posvetil, ko je prišlo povabilo, ali bi odšla k mostu na neko veliko žurko malo pogledat. Da ima rada takšne velike žurke, da včasih ni nobene zamudila, ko je bila mlada. Sem se temu prav nasmejal sam v sebi, imela je kakšnih pol let manj od mene! Pa sem si rekel, da knjiga bo že počakala, klinc jo gleda, na takšni veliki žurki že ene trideset let nisem bil in morda ne bi bilo nič narobe, če si jo ogledam in sem rekel, ja, pa pejva. Saj zakaj pa ne, ura je bila šele nekaj čez polnoč in to je v bistvu zame šele popoldne. Sva vstala, a še preden sva naredila pet korakov, je že Kato jr priskakljal za nama. Je tako skočil, da je skoraj mizo prevrnil, čeprav je prej že skoraj pol ure spal za mizo. Da gre z nama. Itak, če jih rabiš ali ne, gorska reševalna pride!

Med hojo po starem mestu, kljub pozni uri še polni turistov, je bil pameten in duhovit za tri jamarske reševalce, pa še pazil je, da je vedno hodil med nama. Ker gorci so takšni, vedno pazijo na varnost! Smo tisto veliko žurko najprej opazovali s starega mosta, tistega, ki so ga Hrvati med vojno dol udarili, in če mene vprašate, je bilo tam in takrat super. Jaz ne bi nič dol hodil, muzika se je gor ravno dovolj glasno slišala, da ni kri iz ušes tekla, ampak mladina je mladina, čez most skače, ko ni treba. Kato jr ga je imel ravno dovolj pod kapo, da je jel razlagati, da on bi s tistega mostu u izi skočil, jaz pa nisem imel 100 eur s sabo, da bi ga spodbudil k temu. Zato smo pač šli dol, na plažo. In sem menda prvič takšno žurko od blizu videl. Nek dab step rejv zadeva al kako se temu reče, tam je en model muziko rolal s polno basi, ki so nabijali v glavo na polno, ob na par metrov visoko naloženih zvočnikih je pa milijon ljudi skakalo! Ko smo se bližali zvočnikom, sem kar čutil, kako bi mi lasje plahutali v vibracijah, če bi jih imel, ko smo pa še malo bližje prišli, sem pa kar srčno aritmijo dobil zaradi basov, se mi zdi.

Deklica je odšla po pive za vse tri (jebajga, saj zdaj smo pa že končno emancipirani, al ne?!) in potem kar nisem vedel, kaj bi gledal. Ali tisto gromozansko steno zvočnikov, ki se je tresla na odru, ali milijon ljudi, ki je vsak zase in po svoje skakal na odru, ali deklico, s katero smo prišli, ali restavriran most, ki se je bočil ravno pred polno luno …

Sem potem raje gledal gorsko reševalno službo, ki je naredila nekaj požirkov piva, prebledela, se zvila v pasu in nato s hitrim »šibam domov« odbrzela s prizorišča, da se je kar kadilo za njo.

Sem z občutkom zadovoljstva sedel tam na neko škarpico, počasi srkal pivo iz steklenice, opazoval plesalce, opazoval plešočo deklico tik pred mano in razmišljal o razliki med jamarskimi in gorskimi. Pa ti gorski so čisti pusiji, sem si mislil. Pol mojih let, pa ne zdrži! Mah, saj si bo še par let nabral in bo lahko prišel med jamarske, pa potem še bo kaj iz njega, takšne sem si mislil in opazoval miganje, hm, hrbta deklice pred mojim nosom …

Pivo sem spil, zaradi nabijanja glasne glasbe sem oglušel, basi so mi srce v aritmijo spravili, rit me je bolela, opazoval sem deklico, ki se je prepustila divjim ritmom, in potem me je nenadoma strah popadel. Pa saj me je samega tam pustil, kaj bom pa zdaj?! Eh, ta gorska reševalna, ni jih, ko jih človek najbolj rabi!

Sem zbral pogum in postokal, da jaz bi šel v hotel, če morda bi lahko … In sva šla, saj kaj ji je pa drugega preostalo. Nazaj grede nisem bil tako zgovoren, kljub temu, da gorske ni bilo poleg, da je tako rekoč podlegla, a me je muzika utrudila, pa sedenje na škarpi, človek z leti zgubi kondicijo, vam povem!

Sva skoraj do hotela prišla, ko je nasproti prikorakal pa sam presvetli šef jamarske z družbo. Mojih let mladenič, naspidiran ko sršen s slamico v riti, akcija, akcija. Da kam greva, da noč je mlada, da gremo na dabstep žurko, da on to mora vidt. In ne morš ti šefu jamarske razlagat, da bi šel morda pa res že v hotel knjigo brat, te mimgrede lahko v gorsko reševalno prepiše, vam povem. Sem sklonil glavo in se obrnil in smo vsi spet šli nazaj.

Na mostu smo opazili, da se je žurka končala, muzike ni bilo več. Jaz bi tam zaključil, ampak šef jamarjev ni zastonj šef jamarjev. Po tistem, ko smo ugotovili, da on bi z mosta u izi skočil, sam mu mi nismo pustili, se je pa odločil, da on si mora tisti oder od blizu ogledati. In smo šli spet dol in šef jamarjev ne bi bil šef jamarjev, če ne bi kolegice potegnil na prazen oder in enega foxtrota z vmesnim korakom odplesal. Brez muzike, kakopak, saj kaj pa rabiš muziko, če si stara šola, vas prašam!?

Saj sem ga moral občudovati, priznam, plesni koraki iz osemdesetih, morda konec sedemdesetih. Kaj bi človek menjal, če dela, ne?!
Sem ga še z mosta občudoval, ko sva se z deklico spet vračala proti hotelu, je imel takšno energijo, da je še druge privabil na oder. Ampak njega si z lahkoto prepoznal, edini je foxtrotal, ostali so dabstepali. Jap, vsakemu se je svoja muzika vrtela …

Ahm, o čem sem že? Jamarska in gorska? Ma, saj so okej, gorci, samo naslednji dan so bili nekaj bogi …

Kita

7. septembra 2017 1 mnenje

Poškodoval sem si mišico leve roke. Podgorci bi rekli, da sm nategnu kita. Boli in mi gre na živce. Ne zato, ker ne bi mogel v jamo, to itak ne bi mogel, vsi so v službah ali pa imajo kakšne podobne izgovore. Sem si pa privoščil zelo grobo masažo, pa ni pomagala. Sem si dan ali dva kasneje privoščil še malo manj grobo masažo, pa tudi ni pomagala. Čeprav sta me obe opozorili, da ne bo pomagalo, to že moram povedati. Ampak pri drugi sem se vsaj nasmejal. Masaža je prijala, vprašanje maserke, če imamo doma kopalno kad, me je pa presenetilo. Sem priznal, da jo imamo, a da sem jo nazadnje uporabljal, ko je bila televizija še črnobela. Uporabljamo namreč prho v drugi kopalnici. Meni je bilo popolnoma jasno, da sem s to izjavo povedal, da kopalno kad sicer imamo, a je ne morem uporabljati, ker sploh ne vem, če odtoki delajo in kar je še tega. A maserka se ni dala. Da naj zvečer natočim zelo vročo vodo v kad in se malo sprostim. Aja, pa v vodo da moram dati sol. Okej, to mi je bilo logično in če sem se vsaj deloma poigraval z mislijo, da morda bi pa kopalno kad res usposobil (torej preveril, če sploh še dela) in ležeč v vodi enkrat za spremembo bral knjigo, me je njen drugi napotek od te misli odvrnil. Da naj zadevo ponovim še naslednje jutro. Kaj čem ji razlagat, da jutro pri meni pač ne bo šlo. Ko je pa rekla, naj po uporabi sproščujoče kopeli še na list papirja napišem, da me mišice ne bolijo več, ga zažgem in vržem v sekret, sem pa od misli na sproščujočo kopel povsem odstopil. Pa iskreno sem se nasmejal, si nisem mogel pomagati, kazen je prišla pa zelo hitro – pritisnila je na poškodovano mišico in me je smeh nemudoma minil …

Sem se potem raje do Lenke zapeljal, se pripravlja na hudo zimo, pripravlja kepe drv. Sem si rekel, da me bo morda malce fizičnega dela pokonci spet spravilo, čeprav itak verjetno vsi veste, kar sem jaz spoznal šele tam pri najboljši bistriški gostilni, za starim traktorčkom, ko sem prvi panj dvignil na cepilnik, da sem nekje pri računanju napravil napako!

Ampak je pasalo malo se razmigati, še posebej, ker sta mi pomagala še dva Lenkina prijatelja. Ja, mi je bilo malo nerodno, ker sta dvigovala dvakrat večje panje od mene, pa sem bil jaz v tisti družbi tamau!

Je Lenka, ko smo sedli za polno obloženo mizo pečenih dobrot (jedli smo toliko, da bo potrebno še vsaj trikrat priti pomagat brez hrane!), vprašala, ali je težje v Čaganko ali cepat drva. Se nisem mogel odločiti, že dolgo nisem bil v Čaganki …

Zgodovina

1. septembra 2017 2 komentarja

Danes sem najmlajšega zlatega sina naložil v avto in ga popeljal na izlet presenečenja. Sva se namenila v vojaški muzej v Pivki, a kljub temu, da so odprti do šestih popoldne, bi kmalu zamudila. Tam pri Grosupljem se je zadeva na avtocesti zaustavila. Dobesedno. Za debelo uro. Nekaj delajo. Sem zavil dol, da bi, pameten, hitreje prišel po stari cesti, pa je bilo pred mano že kepe pametnih in se je tudi tam ustavilo. Plus tudi na stari cesti nekaj delajo …

Ampak, sem si rekel, da nam to ne bo uničilo dneva in sva pobrala še sestro in njenega najmlajšega in potem še na ljubljanski obvoznici zakampirali in kakor rečeno, komaj še ujeli obratovalni čas muzeja.

Muzej pa carski, še posebej jaz sem užival in najedal tamalima. Eeeeeeej, takle puškomitraljez sem jaz uporabljal, ko sem služil vojsko … Ej, evo, na takšnih posteljah smo spali, tole je stražarnica, v kakršni sem prečmuril par mesecev (ko ravno nisem bil v vojaškem zaporu), ko smo prišli do zbrojevke, češkega avtomata tam nekje iz leta 45, kakršnega sem imel zadolženega leta 91 med osamosvojitveno vojno, sem se pa povsem stopil. In sta tamaladva prav bežala od mene …

No, pri plinski maski, kakršno imam še vedno doma, je celo tamali pokazal malo življenja, se jo še spomni, sem ga previjal z njo, ni to tako daleč nazaj. Pri vseh eksponatih (torej tankih, oklepnikih, letalih, topovih in kar še tega imajo) piše eksplicitno, da se po njih ne sme plezati, le pri enem od tankov tega napisa pa ni bilo in so ga dobesedno ruski turisti okupirali. Sem takoj še mojega malega gor poslal, da sem par fotk napravil, ko so Rusi v notranjost izginili, ko se je začela tankova kupola vrteti in cev gor in dol migati, sem ga pa nemudoma dol snel. Kaj pa ti veš pri teh Rusih … Plus naknadno sem napis, da se tudi po tistem tanku ne sme plezati, našel poleg na tleh prevrnjen …

Ja, super muzej, lepo je bilo obuditi par ne tako daljnih spominov. Pa verjetno sem bil preveč navdušen, so me kar malo postrani gledali, ko sem pri BOVu z Medvedjeka kar vsem jel glasno razlagati, da s točno tem sem se pa jaz peljal. So se kar malo umaknili od mene, kakor jaz prej od Rusov …

 

DJT

31. avgusta 2017 Komentiranje onemogočeno

Prek vikenda smo imeli v Kočevskem Rogu Dolenjski jamarski tabor. Letos smo ga organizirali novomeški jamarji, predvsem Klemi se je potrudil, da je vse skupaj lavfalo, kot se spodobi. Prek 50 jamarjev iz vse Slovenije je prišlo iz različnih klubov in bilo je delovno, pestro, zanimivo in zabavno.

Jasna in Toni sta skrbela za dobro prehrano, inštruktorji v steni smo skrbeli, da je vse potekalo varno, mladci so pa poskrbeli, da je bilo zabavno. Predvsem zvečer, ko je bilo težko pravočasno nehati pločevinke nagibati in so potem tekoče opogumljeni nekateri celo po žerjavici hodili! No, saj zanimivo je bilo bolj zjutraj, ko smo jih iz šotorov brcali in so bili nekateri bogeci videti, kakor da so jih po obrazih popikale ose, tako zabuhli so bili. Pa ne bomo o imenih, da Anži in Črt ne bosta jezna, kaj ju izdajam …

Naučili (in ponovili) so se vse, kar so želeli, naslednji vikend bodo namreč jamarski izpiti za nove jamarje in pripravnike in čeprav so predvsem zvečer ob ognju vsi zamahovali z rokami, da itak vse znajo, so potem v steni vseeno krepko pot potili!

V soboto zvečer smo imeli pa še prvi speleotlon, so namreč Klemi, Anži in Tom iz lesa zbili nekakšno škatlo z ožinami in preprekami, da smo se v njej lomili. Grdin je pa svoj telefon noter nalimal in smo imeli direkten interni prenos na televizijski zaslon zunaj, da smo lahko opazovali trpeče obraze. Sem moral tudi jaz noter, a izvenkonkurenčno, za seniorsko sekcijo se več ne spodobi, da bi tekmovala. Mislim, saj bi lahko, a bi moj čas bolj s koledarjem merili kakor uro …

Najbolj pridna je bila kostanjeviška ekipa, ki bo letos delala za pripravnika. Absolutno ne najbolj sposobna, da ne bo pomote, pridni so pa bili, pridni … Jim je pa šlo bolje od rok kakor Borisu, ki je pri ohlapni prečnici skoraj delovnik oddelal in smo skorajda že reševalno sprožili. Se je na koncu rešil sam, kar je pomenilo, da nisem rabil pasu natikati. Jap, včasih je lepo biti inštruktor, samo v senčki ležiš in si pameten za tiste, ki bingljajo …

 

Ribica

28. avgusta 2017 Komentiranje onemogočeno

Jasna je dobila briljantno zamisel, narediti teambulding s sodelavci pri Čaganki. Z obiskom Čaganke, kakopak. Enega reševalca ima že med sodelavci, torej Marka Z., drugega v familiji, torej mene. In je njena odločitev kar nekako bolj logična, mar ne?!

Ker se teambuilding s sodelavci dela med delovnim časom (ker čez vikend verjetno nobeden ne bi prišel, bi imeli zagotovo kaj bolj pametnega početi), so gor pičili že v četrtek pred kosilom, jaz sem prišel pa malo kasneje, saj sem Lenko iz najboljše bistriške gostilne peljal na točen sladoled v Črnomelj. Ker ženska mora tu in tam v civilizacijo in veliko mesto, saj to je vendar jasno. Veliko mesto je ona izbrala, točen sladoled sem izbral pa jaz, sem pred časom ravno v filmu ga videl, se spomnil na rano otroštvo in od nje izvedel, da ga imajo v Črnomlju. Parking sva dobila prav pred tablo, ki je obljubljala slasten osvežilen točen sladoled in čeprav sem po dolgem času sladoled začel lizati s slinami v ustih, se je kmalu izkazalo, da je bil bolj ko slasten le osvežilen. Ali pa moji mladostni spomini počasi bledijo, kaj pa vem …

K bivaku sem prišel v trdi temi in sem se kar malo bal, da bodo teambuilderji že spali, pa temu kakopak ni bilo tako. Muzika Marka Z. je debelo svirala in medvede odganjala, teambuilderji so pa na raznoraznih kamping stolih ob ognju sedeli ko na najbolj prijetni plaži. Dobrot so imeli s sabo ko za en mesec na morju, meni lačnemu, ki sem le točen sladoled pojedel, so pa prebranac iz kotla ponujali. Pa saj morebiti bi ga še pojedel, kaj pa vem, res sem bil lačen, a ko sem jih gledal, kako se v tistih kamp stolih zadovoljno siti tu in tam, dokaj pogosto sicer, malce nagnejo, da ritnice sprostijo in pritisk s prdcem izenačijo, me je kar malo minilo. Pa me morda tudi to ne bi, kaj pa vem, saj se znam tudi jaz nagniti in pritisk izenačiti, a so mi vsaj pol ure razlagali, kako čudovito ribico so jedli, da takšne še nikoli nihče ni spekel. In potem naj jaz pasulj nabijam?!

Ma, evo, moram biti iskren, saj rib niti ne maram, tistih iz konzerv sploh ne, na žaru pečene pa jem, če jih res moram in ni drugega in sem že malo nutello in kruh sfokusiral, to imam pa res res rad, a ko mi je nekdo spet pasulj ponudil, sem bolj iz heca ko zares vzrojil, da mi fižol rinejo, hkrati pa bučke prodajajo, kakšno ribico so jedli, da bi angelčki ploskali, če bi ritke imeli. Sem bil potem kar malo sam nase jezen, ko je človek seveda vstal, da mi bo ribico spekel in sem se že kar videl, kako jo bom s težavo pojedel in se pretvarjal, da je čudovita, potem pa kasneje pa kakopak na skrivaj nutello pojedel, da se bom najedel in najprej sploh nisem opazoval, kaj počnejo nad žerjavico. Šele ko so prav vsi se zgrnili bližje okoli kurcopeka Martina, sem opazil, da se na žaru sploh ne peče riba, temveč zajeten kos mesa, imenovan svinjska ribica, pa da sploh ni na rešetki, ampak da imajo marmornato ploščo nad žerjavico.

Ma ne bom razlagal kuharskih skrivnosti in kako je šef zadevo pripravil, naj le povem, da sem v skledo potem kar malo naveličano segel po košček mesa (saj veste, fokusiran sem bil na nutello!) in ga fliknil v usta, potem pa … Potem se mi je pa Marija prikazala! Kako je bilo dobro! Bi moral biti pisatelj znan po vsej Sloveniji in ne le v dveh mojih sosednjih ulicah, da bi to lahko opisal! Ko sem tam orgazmiral, je piskrček seveda takojci pristavil še Marko Z., ki je posebej poudaril, da je k okusu nekaj pridodala tudi njegova marmornata plošča! Glede na to, da je z Gorenjske, sem bil skoraj prepričan, da so na drugi strani kakšno ime in letnici rojstva ter smrti zapisani s kakšnega britofa, preveril pa potem nisem …

Ja, s polnim in nadvse nadvse zadovoljnim želodcem sem potem kar z njimi obsedel, ko so teambuildali z različnimi alkoholi globoko v noč in še dlje, ko so se končno v postelje spravili, sem pa še malo bral. Sem si s sabo vzel knjigo, sem mislil, da mi bo dolgčas …

So kozli potem res vstali ob osmih zjutraj, kakor so grozili in sem kar malo zastokal v postelji, a ker me iz nje niso nič brcali, saj so imeli s sabo kepe različne hrane in čudovitega kuharja, sem lahko potegnil do pol desetih in dan začel s palačinko in kavo. Evo, tako se gre v jamo, vam povem!

V prvo Čagankino brezno so se spustili kar sami, je Marko Z. dovolj jamarske opreme pripeljal s sabo. On je varoval spodaj, Jasna na sredini, jaz sem jih pa zgoraj noter brcal. In je šlo kar hitro, pa ker so bili vsi fit in ne preveč utrujeni, sem predlagal še drugo brezno. So bili za in smo vajo lepo ponovili, potem se je pa, kakor se rado zgodi, malce zalomilo.

Špela je nekaj malega zaštrikala in ko je odštrikavala, ji je moč pošla in ko ti moč poide dobrih 50 metrov pod zemljo, zadeve hitro lahko postanejo hecne, zato mi je Marko Z. zavpil, naj ne hodim dol za njimi temveč pripravim reševalski manever, da jo bomo kar ven potegnili. In smo jo, saj to vendar znamo. Na začetku sva bila le dva in je šlo bolj počasi (Marko Z. kot vodja operative JRS je kakopak zadevo vodil od spodaj!), ko so gor prisopihali še ostali, se je dvig pospešil in Špela je kmalu vsa navdušena pokukala na dno prvega brezna. Potem sem pobral vrv in opremo in zadevo spet sestavil zunaj, da smo jo potegnili še na površje. In ker nas je bilo zunaj kmalu spet dovolj, je proti površju šinila ko raketa in Martina, ki je crkoval pa na pogon lastnih mišic, prehitela, da mu je kar zapihalo okoli ušes. In itak da se mu je zafržmagalo, ker če je teambuilding, je teambuilding za vse in je začel godrnjati in mrmrati, da mogoče bi pa še njega potegnili, ko smo ravno pri delu. Sem se nagnil nad brezno in mu povedal, da nisem dobro slišal, kaj je rekel potem sem ga pa vprašal, ali bo lahko prišel sam ven ali ga mi potegnemo. In ko je že prikimaval, sem dodal še, če ga torej mi potegnemo ven ko kakšno pičkico in se je kimanje takojci spremenilo v odkimavanje in je malce zobe stisnil in sam pritrmaril ven …

Smo potem seveda še jedli, kakopak, spet svinjsko ribico in druge dobrote, malo pred tretjo popoldne so pa verjetno ko v službi čudežno vse pospravili v nekaj minutah. Ob 15:00 so pa že avtomobili zakurblali. Šiht se je končal, teambulding tudi in hip, hip, hip, sva ostala s sestro sama.

Da sva še enega v miru pokadila, potem je pa ona direktnega na Dolenjski jamarski tabor udarila, jaz sem moral pa še domov skočiti (kakopak sem se peljal mimo lokacije tabora!) po par stvari, ker itak ne znam za en dan naprej načrtovati …

Pametnejši

22. avgusta 2017 2 komentarja

Evo, moram kar priznati, da bi leteče hudiče, ki so se spet zaredili v jamarskem bivaku na podstrešju, zelo verjetno kar v kratkih hlačah spet pobijal, če ne bi zadevice mimogrede Tanji omenil, ki ima doma nekaj čebelnjakov in posledično tudi zaščitno obleko. Ki mi jo je, pametna in previdna, kar ponudila v uporabo.

Sem ponujeno vzel bolj iz firbca, da to zadevo od blizu vidim kakor zaradi varnosti, saj veste, firbčen sem do nezavesti, ko sem jo pa že imel, sem jo pa nase nataknil. Saj mi kaj drugega pravzaprav niti ni ostalo, ker popolnoma neumen pa tudi jaz nisem! Ampak kaj dosti občutka varnosti mi zadeva absolutno ni dajala (poleg tega, da mi je v rito skakala do nezavesti, kajti Tanja je mnogo mnogo manjša od mene!), to je namreč tanka obleka ko za malarje, le da ima na glavi mrežico, zato sem verjetno tokrat veliko bolj bal kot zadnjič, ko se sploh nisem bal. No, evo, ja, verjetno pa res sem neumen!

Sem odprl vrata na podstrešje bivaka in me je kar zmrazilo, ko sem skoraj pred nosom zagledal kot žoga veliko sršenje gnezdo, ko sem jih začel špricati, je pa tudi strah izginil. Niso imeli šans proti sodobni kemiji, vam povem! Na koncu mi je bilo celo žal, da gnezda nisem kar v vrečo za smeti odrezal in Lenki v najboljšo bistriško gostilno odnesel, bi bil vsaj kakšne pohvale deležen. Tako pa nič. Če jih tamaniš z zaščitno opremo, nisi pravi ded v tistih krajih …

Je nek striček takoj povedal, da je njega, ko je gnezdo sršenje bosckal, 13 komadov v vrat pičilo in ni šel nič k zdravniku! Le liter in pol šmarnice je spil, naslednji dan, ko se je zbudil, je bil pa vesel in presenečen, da je živ. Zdaj sicer ne vem, ali zaradi sršenov ali šmarnice, a to niti ni pomembno …

Ja, ni tapravega užitka tako opremljen zadevo odstranjevati. Naslednjič, ko spet zaskvotajo postrešje, jih bom old school z loparjem za badmintom spet. No, okej, saj sem jih tokrat tudi nekaj s smetiščnico lepo pritisnil, da sem bil prav ponosen na zamah, ampak, kakor rečeno, isto pa to ni …

Popravni izpit

13. avgusta 2017 Komentiranje onemogočeno

V soboto smo se spet podali v Kostanjeviško. Pogledat, koliko kaže Venguštova ura. Zbralo se nas je res ogromno jamarjev, bili smo kar iz desetih slovenskih klubov! Za nosit torej ni bilo zelo naporno, ker nas je bilo dovolj, nekateri pa so imeli probleme zaradi svojih dimenzij. Tako je dečko, ki se je po rovih rinil za mano, kar krepko preklinjal in se potil, ko sem ga spustil predse in mu pojasnil, da bom za pomoč uporabil klasično jamarsko tehniko za ožine, torej prst v rito, se mu je pa nenadoma odprlo in ga na trenutke nisem mogel loviti, tako je šibal.

V šmrku, kjer se moraš uleči na trebuh in se potegniti prek najbolj zdrizastega blata, kar si ga lahko zamislite, se mi je Kostanjeviška prvič res do amena uprla. Predvsem zato, ker sem vedel, da bom tako blaten in moker kar nekaj ur čmuril v podzemlju in čakal potapljača, da se vrneta!

Anžič in Vengušt sta se torej potopila, ostale sem pa kakšne pol urice zadrževal, če se bi spet kaj sfižilo pa da jim ne bo potrebno nazaj hodit čez celo jamo. Jima je očitno uspelo priti čez sifon in splezati kamin na drugi strani, ker ju ni bilo nazaj, zato so vsi razen mene, Dejana in Jereba odšli iz jame. Dejan in Jereb sta nek kamin nad sifonom plezala, jaz sem se pa zavil v astrofolijo in celo za nekaj časa zadremal. Čeprav dremež ni bil najbolj krepčilen, to že moram priznati, kajti prek telefona sem spuščal muziko, Dejan, nekaj metrov proč, ki je varoval Jereba pri plezanju, se je pa ogreval s petjem. Če tistemu kruljenju kakopak lahko rečemo petje! Je bil glasen, da je šlo čez ušesa, a sem ga nekako ignoriral, dokler se je držal glasbenega repertoarja, ki je prihajal iz mojega telefona, ko je zimproviziral Severinine štikle, sem se pa odločil, da bo dovolj. Sem priklopil jamski telefon, da preverim zvezo in kakopak, slušalka je bila pokvarjena. Mi je Urbi podturil napačno, ko sem v jamo odhajal …

Sem se tam potem nekaj časa po riti praskal (in Dejana poslušal), potem se pa odločil, da bodi dovolj trpljenja in se napotil ven po novo slušalko. Da bom imel zvezo s potapljačema na drugi strani in da bomo vedeli, kaj se sploh dogaja …

Ko sem prisopihal na površje, je že nehalo deževati in sem na toplem sončku še opremo opral, vmes sta se pa izza sifona še Anžič in Vengušt javila v bazo, da je vse okej in da bosta nove dele raziskovala.

Sem potem užival v kulturnoumetniškem programu za upokojence, jih je zabaval približno tako glasbeno podkovan model kakor je bil Dejan prej v jami, le ta pa je vsaj bolj podjetniški. Ko sta z Jerebom prisvinjala iz jame, so si starejše dame zaželele fotko s pravim dedcem jamarskim in jih je Dejan potem ves umazan lovil tam po dvorišču in jih strašil, da so cvilile ko najstnice …

Potapljača sta iz jame prišla šele okoli polnoči, ekipa najbolj vztrajnih in trmastih jamarjev (nekateri so šli v jamo tretjič!) pa jima je pomagala kepe opreme spraviti v vsaj malo manj umazane dele jame, da je bil nedeljski transport malo bolj human.

Presenetil me je tudi Albert, ki v Kostanjeviški kaj dosti ni bogal, čeprav se mu je Jereb kakor zlagal, da je jama okej, da se bo samo dvakrat sklonil. Kar je, tehnično gledano, povsem res, le vmes se ne moreš nič zravnati, ko je tako ozko! No, je rekel, da zdaj mu je pa Čaganka spet všeč in da zihr še kdaj pride …

Najbolj vesel je bil pa kakopak Vengušt, ki mi je priznal, da tokrat mu je pa moralo ratati in da je dal vse od sebe, da še enega takšnega križanja v rumenem tisku (torej na mojem blogu za nepoučene) ne bi prenesel.

Ampak, koliko je ura pa še vedno ni vedel. So baterije v potopljeni uri crknile …

Pismonoša

12. avgusta 2017 Komentiranje onemogočeno

Ko je na kupu milijon jamarjev iz pol Evrope, se dogaja marsikaj zanimivega. Ko smo recimo iskali jame po bosanskih hostah, sem recimo kot poznavalec nedavne zgodovine tistih krajev rade volje pred sabo spustil mlade francoske jamarke in hodil natančno po njihovih stopinjah, saj človek tam pač nikoli ne ve, ne?!

Ampak bolj kot mine je bila težava suša in vodne restrikcije. V vasi, kjer smo taborili, je voda prišla le na vsake 4 dni! Pa mi smo bili v šotoru in smo le solarni tuš na travnik vrgli in se zvečer s toplo vodo umili, večina jih je bila pa v šoli in ko so ugotovili, da vode spet ni, jih je vmes najmanj 5 kakce v školjke pritisnilo, ki jih potem niso mogli poslati v kanalizacijo in je bilo bogseusmili na brifingih. Zato smo potem sestanke in posvete kar na dvorišču pred šolo delali …

Po treh dneh je recimo sveže stuširan Grdin zgroženo pristopil do naju s Cvelbijem in ugotovil, da to je pa že čist kritično, kako ljudje smrdijo! Kar je bilo razumljivo, če pač ni bilo vode, zato smo tudi previdno izbirali, koga smo vzeli v naš avto, ko smo se vozili do jam. Mislim, ne previdno, z nosom … Pri enem revežu smo namreč med vožnjo celo na bencinski ustavili in pregledali podplate čevljev, če je kdo na pasjo bombico morebiti stopil, tako je v oči ščipalo. Pa ni!

Pa ker je bil problem s stranišči, sem povsem razumel mladega Belgijca, ki je iz vodoravne jame, kjer smo se učili merjenja jam in risanja, pritekel skoraj že povsem slečen. No, ni pritekel, ker če bi pritekel, bi ga v hlače porinil, njegovo hitenje je bilo še najbolj podobno hitrostni hoji, le da bolj hitri! Prav videl sem njegov izraz olajšanja na obrazu, ko je že skoraj dosegel gozdiček in ovinek, ko bi bilo njegovega trpljenja konec, a se je kakopak zafrknil. Tam za ovinkcom si je v debeli senci Cvelbi visečo mrežo razpel in počival, fantek je moral pa še par metrov naprej potegniti. Mu je storžek zagotovo že malo ven pokukal, sem prepričan …

No, malo kasneje je iz jame z istim obupanim izrazom na obrazu šrisopihal tudi Srb. So morali Grdinu stažirati pri fotografiranju in fleše držati in je imel v nekem trenutku dovolj in je zbežal. Sem ga potolažil, da poznam občutek …

Dvakrat smo šli vmes tudi v bližnje mesto na kavo in wifi. In ko je bilo par kav v riti in je črevo začelo delati, sem šel preverit še stranišče. Brez telefona, da ne bo nesporazumov. So imeli lepo urejeno kamrico, kar sem zaupal tudi prijateljema in za mano je šel zadevo takojci preverit še Cvelbi. Je nazaj prišel ves navdušen in povedal, da imajo tudi toplo vodo in da si je še mašinco kar v umivalniku malo splaknil. Ker higiena je pol zdravja, saj veste. Sem bil začuden, kako si je to drznil, ker se predprostora z umivalnikov pač ne da zakleniti in je razložil, da se je z bokom ob vrata naslonil med pranjem in ni bilo nobenih težav. In je seveda še Grdin stekel zadevo sprobati, nazaj pa on ni prišel tako navdušen. Je iz stranišča kar s spuščenimi hlačami krenil proti umivalniku, da ne izgublja po nepotrebnem časa, a ni računal, da bo v predprostoru že nekdo čakal na odmet! In je bilo vse skupaj menda malce sporno …
Potem smo pa na srečo ugotovili, da se v bosanskih rekah ljudje na debelo kopajo in smo zato lažje skrbeli tako za higieno kakor za čistočo opreme. Jojkinovac je recimo ful blaten, skoraj ko Čaganka. In ko je Cvelbi pral opremo, mi je zaupal, da mu je na okoli 300 m globine ful piskalo v ušesih, če je to normalno. Si je namreč v Bosni prislužil globinski rekord, tako globoko še nikoli ni bil. Sem mu pojasnil, da je to zaradi globine in mi je celo verjel, a sem potem pretiraval, ko sem mu razlagal, da mora ko potapljač vsakih 50 m izenačiti pritisk v ušesih in mi je eno okrog ušes primazal. Nobenega spoštovanja do starejših, vam povem!

No, vsaj tujci so ga imeli. Ko sem jim recimo pokazal nek hrib in pojasnil, da je to najvišja gora Bosne, so jo pridno pofotkali in si v beležke zapisali njeno ime – Vučemvaszanos …
Noč preden smo se spustili na dno Jojkinovca, ki naj bi ga Grdin pofotkal in izmeril, je bila pa v taboru prava drama. Preluknjala se mu je namreč spalna blazina in je skočil v mesto po napihljivo blazino za na morje. Se je pohvalil, da je dal zanjo le en evro, ampak ko je potem celo noč stokal, kako neudobna je in da si bo nogo zlomil, če z nje pade ter da bi mu morali Bosanci dati 4 evre, ker jo je sploh vzel, je bilo spanca bolj malo. Zato smo v jamo vstopili šele krepko po poldnevu (dobro, tudi dve francoski ekipi tečajnikov sta šli pred nami, predvsem zato smo bili pozni). A ko smo prišli na dno, so začeli Francozi navijati, da moramo ven, Grdin je pa šele ene 10 fotk šele napravil. Ven bi morali pa zato, ker naj bi Francozi jamo razopremili, torej ven pobrali vrvi. Sem vedel, da če prijatelja prisilim, da gremo ven, ko ima šele švoh 10 fotk narejenih, da bom to poslušal še eno leto, kako je šel on skoraj pol kilometra globoko, potem pa fotkat ni mogel, zato sem Francozom rekel, naj gredo oni kar ven, da razopremil bom pa jaz.

Oni so veseli odpeketali ven, Aleksa, Cvelbi in jaz smo pa Grdinu asistirali. In ker se nam ni več nikamor mudilo, smo si vzeli kvaliteten čas, da je bil prijatelj dobre volje, kot že dolgo ne! In prijateljeva dobra volja se je prenesla tudi name, dokler nisem začel razopremljati, potem bi pa itak kmalu crknil! Sem ven pokukal šele ob 3h zjutraj!

Ob 4h smo bili v taboru, kjer smo se malo umili, zakurili, nekaj pojedli, ker Cvelbi mora nekaj pojesti na pol ure, kavico smo si privoščili, da je sonce vzšlo, potem smo se pa v spalke spravili.

A ne za dolgo, že pred deveto nas je iz šotorov zbrcal Aco, ga je zanimalo, kakšno nadaljevanje smo odkrili. Mi ni bilo nič jasno, ker nadaljevanja sploh iskali nismo, le fotkali smo, potem pa ni bilo nič jasno tudi njemu. So namreč Francozi ven prišli in mu povedali, da so Slovenci našli nadaljevanje v Jojkinovcu, ki ga že kar nekaj časa iščejo in so se ga od veselja napili kot krave. In je potem moj bosanski prijatelj razmišljal, ali naj mu bo žal ali ne, ker da so se ga zaman nažrli, pa se je potem odločil, da mu ne bo. Saj se ga niso prvič brez razloga …
Mi trije smo potem kar v taboru ostali in si malo rane od Jojkinovca lizali, potem smo si pa blazine v senco k drevesom zvlekli in poskušali ujeti nekaj manjkajočega spanca. Mi je šlo dobro od rok, sem takoj zaspal, a ne za dolgo, ker je začel Cvelbi nekaj žvižgati in cmokljati in ves navdušen ploskati. Sem se moral zbuditi, ni šlo drugače. Da sem lahko opazoval prijatelja, kako po največji pripeki po sveže pokošenem travniku nekakšnega goloba lovi. Pa saj moram priznati, je bilo kar hecno, ker je golob po tleh tekal, ni letel, le tu in tam je malce zaprhutal, da si je spet prednost nabral, če mu je preblizu prišel.

Sem zabogal, da če lahko da mir, da eni bi radi spali, pa mi je ves navdušen jel razlagati, da to ni navaden golob, da to je golob pismonoša. In res je imela pernata nesnaga no nogici pripeto nekakšen kanistrček, kar me pa kaj zelo ni fasciniralo. Sem povedal Cvelbiju, naj ga na miru pusti, da pošta zagotovo ni zanj, a ni takoj odnehal, ko pa je in sem končno lahko spet poskusil zaspati in ko mi je skorajda to že uspelo, me je pa tisti pernati hudič v glavo kavsnil! Resno. Tako tečnega poštarja še v življenju nisem videl, vam povem! Sem potem na tistega ptiča še jaz vpil in metal stvari vanj, ko da mi je položnico za kakšno nepravilno parkiranje prinesel, pa kaj dosti ni pomagalo. Tako da od spanja kaj veliko nisem imel …

Ko smo se končno proti domu odpravili (je bil že skrajni čas, so mi namreč postajale všeč celo ženske mojih let!), smo pa, glej, no, glej, še Anžiča in Wekarja srečali. Sta malo po bosanskih jamah tavhala. In sem domov prišel krepko kasneje, kakor sem sporočil, da bom, da pa bi bila nesreča še večja, me je že kar tam v Bosni rezerviral za kostanjeviški tavh. Saj veste, reševanje opreme, ki je ostala v sifonu in posledično raziskovanje novih delov jame izza sifona. Tokrat bo ratalo, bodo trije vodovodarji, moram kar spat, čez nekaj slabih uric bom že trogal njihovo težko opremo čez jamo in jih preklinjal na žive in mrtve …

Lesena piška

9. avgusta 2017 Komentiranje onemogočeno

Kaj napisati o več ko štirinajstdnevnem jamarjenju v Bosni, ko se je vsak dan dogajalo kaj zanimivega?! Morda celo roman, kaj pa vem, a ko je Cvelbi prepričano ugotovil, da mojih klobas itak nihče ne bere do konca oz. v celoti in da naj le par fotk objavim, pa bo, mi je zadevo še bolj otežil.

Skoraj moram začeti z mojo hojo po avtocesti. To sem naredil prvič. Ko smo se vračali iz vaje v Mostarju, naj bi me vrgli ven nekje na nekem avtocestnem odcepu, kjer sta me v bližnji gostilni čakala Grdin in Cvelbi. A ker smo kot enota vozili skupaj v konvoju in bi vsi skupaj morali zapustiti avtocesto in hkrati plačati cestnino, pa potem pri vračanju spet vzeti listek, smo prišli do salomonske odločitve, da me ven zabrišejo kar pred cestninsko postajo. In sem šel prvič v življenju čez cestninsko postajo peš. Z velikim nahrbtnikom na hrbtu, s še večjo jamarsko transportko z jamarsko opremo na eni rami, z drugo, malo manjšo v rokah, v edini prosti roki sem imel jamarsko čelado, na uho pa prislonjen telefon, prek katerega sem Grdina prepričeval, da so me ven res vrgli na avtocesti in da naj pride pome. Aja, pa cel teden je pržilo prek 40 stopinj Celzija, ravno v trenutku, ko sem hodil mimo cestninske, se je pa uscalo!

Jap, ko krene navzdol, krene s polnim gasom! Še dobro, da imam vodoodporen telefon …

Mimo cestninske sem hodil še s telefonom in sem z lahkoto ignoriral tistega mojstra v majhni kabinici, ki me je osuplo gledal in verjetno razmišljal, kaj naj mi sploh zaračuna, kasneje sem se pa na odcepu ves čas tresel, kako bom hrvaškim policistom razložil, kaj pravzaprav počnem. Da me kdo s polnim gasom zbije, se nisem bal, sem bil namreč z vsemi tistimi pisanimi torbami kljub dežju dobro viden …

Nekako smo torbe potem uspeli zbasati v povsem nabitega Tomijevega Saaba, pojesti pico in pičiti proti Bosni, kjer naj bi se zgodil mednarodni jamarski tečaj pod okriljem francosko belgijske jamarske šole v organizaciji Acotovega Ponirja.

V kraje, ki so tako visoko v bosanskih gozdnatih hribih, da je Abba prišla k njim šele malo pred letom 2000, smo prispeli še podnevi, da smo lahko postavili šotore. Spali naj bi sicer v šoli, kjer je že bilo več ko 40 jamarjev iz vse Evrope, a gneča ni nikomur od nas ugajala in smo se utaborili z domačini pri Rankinem vikendu. Pa še dobro, kajti zaradi hude suše je voda prihajala na štiri dni in lahko si predstavljate, kakšne vonjave so bile v prenatrpani šoli …

V ponedeljek sem bil dodeljen s štirimi tečajniki in dvema inštruktorjema v Jojkinovac, skoraj pol kilometrsko brezno, ki ga že dokaj dobro poznam. Naj bi ga preopremili z novimi vrvmi in hkrati tečajnike kaj pametnega naučili. Pa se je že na začetku izkazalo, da kakšne velike koristi od mene ne bo. Smo bili namreč na kup vrženi pripadniki dveh različnih šol. Že na začetku sem protestiral, da z 9 mm vrvjo ne moremo v tako zahtevno in blatno jamo, pa me je belgijski inštruktor prepričeval, da to ni devetka. In sva malo vlekla in malo rinila, jaz da je to devetka, on da ni, ko sem na koncu že ves živčen znorel, da to pa desetka, kakršno naj bi uporabljali previdni jamarji, zagotovo ni, je pa mirno odvrnil, da ni, da je osemka!

Pa si potem predstavljajte, kako se po vezalki spuščaš v začetno 200 metrsko brezno! Plus, prvo polovico je opremljala 15 letna punčka, potem sta se pa zamenjali in je zadevo v drugi polovici prevzela sedemnajstletnica! Itak mi je že zaradi tanke vrvice kombinezon v rito vleklo, ko sem pa dol grede še opazoval, kakšne vozle uporabljajo in kako smer vlečejo, mi je pa hlačnice kombinezona najmanj do kolen dvignilo, tako močno sem ga parkrat potegnil v rito!

Stare vrvi sem ven potegnil jaz, predvsem zato, da sem čim prej ven potegnil in po dolgem času sem bil res vesel, ko sem spet stal na površju! Smo imeli potem v šoli inštruktorji žolčno debato in čeprav sem bil prepričan, da smo slovenski jamarji zelo pogosto kar malo šalabajzerski in neprevidni in preveč zaupljivi do opreme, sem tam spoznal, da smo totalni konservativci! In previdneži! Komunikacija s Francozi in Belgijci v angleškem jeziku pač ni bila najbolj tekoča, a kljub temu, da sem jim vse svoje dvome in skrbi zagotovo uspel dokaj jasno razložiti, so bili vseeno sproščeno kul. Najljubši stavek, s katerim so me vedno znova pomirili, pa je bil: Sini, dont vury, itz okej!

Ko sem se izmučen vrnil v tabor k prijateljema, bi pa kmalu na rit padel. Sta z dolžnostmi že prej končala in potem v dolgčasu tabor uredila. Ga kar nisem spoznal! Navdušen sem bil nad detajli, na katere sta pomislila, celo majhno ognjišče sta ogradila s kamni, čeprav je bilo glavno ognjišče le pljunek proč! Za konec, ko sem že divje z ritko ploskal od navdušenja, sta pa suspenzični molk naredila in potem teatralično pokazala leseno piško, ki jo je našel Cvelbi in ki naj bi nam izmenično krajšala dolge noči v Bosni in zaradi katere sta naš kamp poimenovala v hotel pri leseni piški.

Evo, res sem na rit padel! Na vse sta mislila! Naj se mednarodni jamarski tečaj torej začne.

In se je, kakopak, a vse le ni bilo tako domišljeno. Preveč lepo sta uredila okolico naših treh šotorov in je potem ogenj ponoči vse privabil k nam, da je žurka trajala pozno v jutra, ko bi človek moral počivati, pa tudi ognjišče sta naredila le 30 cm proč od mojega šotora. In sem se tudi takrat, ko je hrup končno utihnil in bi lahko zaspal, tresel, ali se bom zjutraj zbudil brez strehe nad glavo …

Ampak, kakor pravi Cvelbi, če je več ko pet vrstic, nihče ne bere, zato kar piko na prvi dan postavljam.

Buna

29. julija 2017 Komentiranje onemogočeno

Evo, matramo se v Mostarju, na mednarodni vaji za reševalce jamarske potapljače.

In da ne bo kdo mislil, da je to dopust! Sam mater in garanje. Milijon potapljačev in za dolgoletnega tišlarja prstkov na eni roki navadnih jamarskih reševalcev. Od tega je en predsednik Jamarske zveze Slovenije, drugi je vodja Jamarske reševalne službe Slovenije, tretji, torej jaz srutek navaden reševalec, moram pa delat! Ma saj ni bilo tako hudo, do Bune, ko smo naredili predpriprave na današnjo vajo in je peklo ko v peklu. Dobro, saj potapljači so gagali, ko so nosili težko opremo do vode, ampak potem so šli v hladno vodo in čez sifon, jaz sem pa na razbeljeni steni sončarico lovil. Pa manevre reševalske postavljal, ki so jih nehali uporabljati, ko so piramide končali in jih še nikoli nisem videl, po navodilih starost, kakopak. Saj so delovali, nič ne rečem, ampak jaz sem pepe izpadel, ko jih nisem znal postaviti. Okej, saj ni bilo prvič …
Ker smo dol prišli v sklopu Uprave RS za zaščito in reševanje, sem mislil, da bo vse skupaj bolj po vojaško, a niti ni take sile. S štirimi kombiji smo vozili v konvoju, da je bilo prav lepo videti vse skupaj, le JRS je malo štrajkala. Ostali kombiji imajo tempomate in so vozniki lahko kartali pa vseeno v konvoju vozili,  le naš tempomat Miklavčič ga je štrajkal in nikakor ni ujel ritma. Tudi ko so nas na meji sprejeli policisti in nas spremljali z rdečimi in modrimi lučkami, da smo se počutili pomembne ko televizorji, se naš tempomat ni uigral. Jah, mladost. Je pa včeraj z Venguštom in Katotom mlajšim in še nekaterimi, izpit napravil in so zvečer runde padale.
Ti vodovodarji so čudni ljudje, skoz so tiho in delajo, ko pa kakšen kapsel v rito dobijo, se pa pokaže, da so prav duhoviti. Še celo Burja je ene tri stavke v celem večeru povedal, smo bili kar začudeni.
Danes smo imeli pa vajo in je šla bogovsko, smo pač že tolikokrat probali. Manevrov sicer veliko ni bilo, so bosanski reševalci kar na surovo moč naredili, jaz sem v steni bolj zaradi lepšega visel, da šefi ne bi rekli, da nič ne delam.
Komandant Jani je bil zadovoljen, je par piv za nagrado plačal,  naša dva nista nič kaj dosti kritizirala, kar je že skoraj pohvala, vodovodarji so nam poskušali pa prodati, kako je bilo za sifonom težko in naporno, pa nismo kupili. Smo namreč po jamarskem telefonu ves čas poslušali, kakšno žurko imajo …
Skratka, vaja uspela, užival sem do nezavesti, nasmejal sem se, kot že dolgo ne, da me vse boli, še najbolj pa vratne mišice. Je vroče in če ženske niso ravno v črnih žakljih za krompir od glave do pete, so pa nadvse pomankljivo oblečene in potem je predvsem moški del glave v gostilnah obračal. Razen Burja, kakopak, on je hodil zgodaj spat, je resen možak …

Ja, pa brez nezgode žal ni šlo. Manca si je lepo manikiran noht zlomila. Brigita je pa cela! Janez v sifonu ni nič pozabil. En skok z mostu smo videli. Smo dali Bosančku za pivo. Benkotu smo dali za dva na že dobro podlago. Da ni skočil …
Jutri pa konec dopusta, grem proti Jojkinovcu …