Spet

15. oktobra 2017 Komentiranje onemogočeno

Pravijo, da gre osel enkrat na led. Kar pomeni, da jaz nisem osel. Se mi zdi. Me je v petek popoldne poklical Anžič in vprašal, kaj počnem v soboto. Sem itak vedel, kaj bo, zato sem kar takojci po pravici povedal, da grem v jamo. In takoj dobil nazaj pod nos, da grem res, a ne v tisto, v katero sem nameraval iti. Da grem v Kostanjeviško, da mora še en tavh narediti in opremo, ki je ostala v sifonu, ven spraviti.

Sem začel stokati, itak, spravljati potapljaško opremo čez komplet Kostanjeviško jamo ni mačji kašelj, da ne grem, da me Čaganka že prav obupano kliče in da sem se z Damjanom zmenil, da greva v Južni rov. In se je moj dragi obilni prijatelj Anžič izkazal kot pravi jezični dohtar: da to je skor isto, ožine za popizdit, le da v Kostanjeviški bo boljša družba, da naj pa še Damjana pripeljem, čeprav nas bo itak ful, pravzaprav preveč, da dobro urco not nimamo kaj delat, urco se bo še potapljal, pa urco dobro za nazaj, da v bistvu bom že za kosilo lahko doma … No, tukaj je hitro uvidel napako in se je popravil, da bi bil za kosilo lahko doma, če bi zgodaj zjutraj noter rinili, kar ne bomo, da bomo šli šele okrog devetih dopoldne, ko sem pa tudi ob tej uri postokal, je pa na deseto premaknil. Kar bi mi že lahko dalo misliti, da nekaj ne štima, če akcijo samo zaradi mene prestavlja na deseto uro, ki me v bistvu potrebuje samo za družbo, da bom malo garače zabaval …

Pa mi ni dalo misliti, staram se, očitno! Sem Damjanu poslal sporočilo, da sicer greva v jamo, a Kostanjeviško in mu je bilo prav, v njej še ni bil. In ko sva v soboto ob pol desetih še kofetkala v Qlandiji in je malce nemiren postal, sem ga potolažil, da naj se po meni zgleduje, izkušenemu jamarju, ki nisem še nič nemiren. Da če bova malce zamudila, bo ravno prav, bo tisti bataljon jamarjev že opremo potapljaško težko začel v jamo nositi, midva bova šla pa lepo na izi za njimi, vsak s svojo vodo, kavico in sendvičem! Je bil zadovoljen z mojim prefriganim načrtom, celo malce me je občudoval, se mi zdi, mojo izkušenost in prefriganost, a ko sva petnajst minut čez deseto parkirala pred Kostanjeviško, sva bila prva! Sem dragemu prijatelju Anžiču že zjutraj pred odhodom poslal sms z vprašanjem, če je akcija in če vse štima in je le suvereno odgovoril, da seveda. Zdaj pa takole. Itak so mi zazvonili vsi alarmni zvonci, a da bi pobegnila, nisva mogla, kajti prav v tistem trenutku, ko sem pomislil na to, se je pripeljal Anžič. Z Urbijem. Namesto dober dan sem ga kar napadel, kje so tisti bataljoni nosačev, pa je pokazal na Urbija in na naju, ko se mi je iz ušes kadilo, me je pa potolažil, da še pridejo. Se je pripeljal še Robi z njegovo Majo, in ko sem jaz še kar čakal na avtobus, ki bo pripeljal ostale, so se začeli počasi oblačiti. (Jap, Kato jr se je izkazal za pametnejšega od mene, on je Anžičev klic enostavno ignoriral!) In mi je bilo vse jasno. Sem se počutil ko tisti vaški pretepač, ki je v bolnišnici razlagal dohtarju, da ko je prvo na gobec dobil, je že vedel, da bo tepen!

Imeli smo pet velikih in težkih prasic s potapljaškimi flašami in opremo (jap, moj prijatelj je velik in je tudi oprema 3krat XXL!) in bilo nas je pet, če ne štejem Maje. Za katero se je izkazalo, da še prav nikoli ni bila v jami! Sem najprej mislil, da se hoče Robi babe losati pa ni vedel, kako ji povedati in se je odločil kar v Kostanjeviško odpeljati, a se je izkazalo, da temu ni tako. Da se ji hoče le maščevati, ker ga ona pa non stop po hribih vlači …

Smo šli torej četica otovorjenih in nesrečnih (no, vsaj jaz sem bil) kar v jamo in v tistih ožinah sem mislil, da bom kar crknil. Ponavadi nas je več (in jaz lahko le blefiram, da delam!) in sem moral tudi jaz zagrabiti. Sem hodil zadnji, da sem lahko vsaj z nasveti pomagal Maji, ki je nevajena gibanja po podzemlju, pa izkazalo se je, da so ji jame prav všeč. Njenemu Robiju pa ideja, da jo vzame s sabo, ni bila več tako všeč. Ker je imel samo avdio, brez videa. Ti malo potegn, jaz bom pa malo porinil … Okej, zdaj dej pa noge malo bolj narazen in porini … Ej, sploh nisem vedela, da obstaja toliko možnih položajev, kam lahko noge postaviš …

Do reke smo potrebovali dve uri. Kar je menda dober čas, je ugotavljal moj prijatelj Anžič ves vesel, čeprav je zunaj v zvoniku zagotovo že odbilo kosilo in se tudi pri najboljši volji do kosila ne bi mogli vrniti! Za kazen je on zagnjuril v ledeno vodo, mi smo pa po kofetkih in sendvičih udarili, ko je iz sifona prišel, smo bili pa približno enako premraženi. A smo se dokaj kmalu pod težo vse njegove opreme spet ogreli, čeprav sem iz vseh flaš spustil zrak. Kar je pomenilo par kilogramov po vsaki flaši, a se vse skupaj kaj dosti ni poznalo, ker smo vsaj dvakrat toliko pa blata nametali gor …

Najhuje je bilo pri šmrku, kjer je bilo blato še posebej zdrizasto in smo se morali uleči na trebuh in se zadričati po njem kakšne tri metre, da se je zavleklo v vsako poro podkombinezonov! Jaz sem se na srečo zadrsal skozi ožino za Anžičem, ki je bil mesec dni na bosanski in srbski hrani in je zaoral po tisti brozgi ko ledolomilec, a sem bil vseeno v hipu moker do kože.

Smo iz jame prišli še dovolj zgodaj, da smo še nekaj svetlobe ujeli, da smo lahko v potoku oprali opremo, ko sem se zvečer v posteljo spravil, so me bolele pa tudi mišice, za katere sploh vedel nisem, da jih imam. In v bistvu sem spal dobro, le vsakič, ko sem spremenil položaj, sem se zbudil. Najprej nisem vedel, zakaj, potem sem se pa spomnil, da me ob vsakem premiku nekdo s kladivom po mišicah tepe …

Zdaj moram pa počasi na internetih pobrskati, kako se človeka iz telefona zradira, ne da bi to on vedel. Ker moj prijatelj dragi že ves vesel snuje akcijo s kar štirimi potapljači …

Blizu

12. oktobra 2017 Komentiranje onemogočeno

Pred leti mi je prijatelj razlagal, da je pri nekomu popravljal vodovod. Še ni bilo mobilnih telefonov. Ni imel vseh potrebnih delov in je le delno opravil delo, zmenila pa sta se, da ga pokliče, ko dobi material in se dogovorita, kdaj bo nadaljeval delo. Je zatorej moj prijatelj človeka zaprosil, da mu zaupa telefonsko številko in ta mu jo je seveda brez razmišljanja zdrdral. Prijatelj si jo je zapisal in ko je čez nekaj dni dobil ves material, je zavrtel (zavrteti številko, heh, mlajši od 30 let sploh ne vedo, kaj to pomeni!) številko in poklical človeka, kateremu je popravljal vodovod. Ta pa se mu ni javil. Ga je poskušal poklicati še v naslednjih dnevih, ker pa se človek nikoli ni oglasil, se je kar do njega zapeljal. Je bil doma, a še preden ga je uspel napizditi, zakaj ne dviguje telefona, je že ta napizdil njega, kod hodi toliko časa. Prijatelj je seveda takojci skočil v obrambno pozicijo in pojasnil, da sta bila zmenjena, da pokliče, da se dogovorita za čas. In da se nihče ni javil, da se dogovorijo, ko je klicaril. Človek je bil pa užaljen, da je bil ves čas doma in da ga vodovodar zagotovo ni poklical.

Sta malo vlekla in malo porivala, potem pa ugotovila, da moj prijatelj ni imel pravilne telefonske številke. Ne, ni si jo narobe zapisal in, ne, človek mu ni pomotoma dal napačne številke. Si jo je namreč kar izmislil! Ja, vem, kaj si mislite, da si izmišljam! Pa si ne. Tudi sam sem to očital mojemu prijatelju, da si je zgodbico izmislil, pa mi je svečano zatrdil, da si je ni! Da mu je človek kasneje priznal, da telefonske ni vedel na pamet in ker se je malce zmedel zaradi tega, mu je kar nekaj zdrdral! Res ne vem, kaj si je mislil. No, vem. Nič!

Na tole sem se danes spomnil, ko sem se z reševalskim kombijem peljal v Domžale, da montirajo montano na streho. Jo potrebujemo, da po vaji (ali intervenciji) vanjo zmečemo umazano opremo, da ne umažemo novega kombija. Sem človeka zaprosil, naj mi pove naslov, kam naj se pripeljem in naslov enostavno vnesel v telefonski navigator, potem pa sledil navodilom. Izi, ne?! Super je, če človek tako zaupa elektronskim igračkam, pa čeprav sem se že stokrat nasmodil. Tam, ko bi moral zaviti v Domžale, me je navigiral naravnost, a sem vsaj toliko podvomil, da sem vseeno v Domžale zavil, potem me je pa elektronska pizdarija z nadvse nadležnim ženskim glasom vztrajno vračala proti izhodu iz mesta, da sem enostavno podlegel pametnejšemu in obrnil. In sledil navodilom do konca! Kar je pomenilo, da sem nekje sredi Doba prispel na cilj! Vsaj tako mi je babura zagotovila in čeprav sem debelo gledal levo in desno, počasi vozeč po glavni ulici, delavnice za strešne kovčke seveda nisem opazil. Sem na prvem avtobusnem postajališču ustavil in ponovno vtipkal naslov, ki sem ga dobil, pa mi je babura spet nemudoma povedala, da sem na cilju. Vtipkal sem Ljubljansko cesto v Domžalah, parkiran sem bil pa na Dobu ob Čopovi ulici! Se mi je kadilo iz ušes, priznam, in če bi imel več na bančnem računu, kakor imam, bi telefon zagotovo zabrisal skozi okno ob prvi zid!

Tako sem pa seveda ubral tisto srbsko “kartu čitaj, seljaka pitaj” in poklical mojstra. Da sem sledil navigatorju in … In te je zajebal, ne, je takojci uganil. Sem priznal, kaj sem pa hotel in potem obrnil ter sledil enostavnim navodilom. In ko so na streho montirali montano, sem z velikim, velikim, VELIKIM zadoščenjem tisto pizdarijo navigacijsko iz mojega telefona izbrisal. Ni vredna piškavega oreha, četudi je bila zastonj, ker če te v mestu pripelje skoraj do cilja, to ni skoraj v redu, to ni nič. Si bom nasnel dugo, se poznam, čeprav vem, da bo tudi tista druga slej ko prej povzročila, da se mi bo kadilo iz ušes …

Izgubljeno s prevodom

2. oktobra 2017 Komentiranje onemogočeno

Mlad maček je vprašal starega mačka, kam hodijo vsak večer. Kavsat, je bi kratek star maček in mlademu mačku dovolil, da gre naslednjo noč z njimi. So sedeli na strehi neke hiše in mijavkali in mijavkali, veter pa je pihal plus deževati je začelo. In potem enkrat mlad maček, ves premražen in moker, ni mogel več zdržati: Fantje, jaz bom samo še pet minut kavsal, potem grem pa domov …
Tako sem tudi jaz na mednarodni reševalni vaji, nekje v globoki italijanski jami, po petih urah in pol, ko smo čakali, da nosila pridejo na naš odsek, dobil željo, da bi rekel, da bom samo še pet minut reševal, potem bi šel pa počasi proti ven. Pa nisem, kakopak, ker nobenemu tam dol po tolikih urah zmrzovanja ni bilo do smeha …
Sem se prijavil na vajo, ker mi je sam naš presvetli šef zagotovil, da me bo pustil bolj proti površju, ker me mišica v levi roki še vedno boli, da pa moram v jamo, ker jama itak vse ven potegne. In smo se potem v petek popoldne odpeljali na italijansko stran Kanina, saj kaj pa je ena takale mednarodno mešana vaja, vas prašam. Gor je bil še sneg, no, je že sneg, ampak v jedilnici je bilo toplo in mi kaj hudega ni bilo. Nastanili smo se v stari stavbi žičnice, ki je ogromna in z Borom sva si poljsko posteljo postavila v manjšo sobico, ki je menda edina imela tudi stranišče, ostali so bili razmetani dobesedno po vseh kotičkih ogromne bajte, ki jo je zob časa, kar je ne uporabljajo več za smučarske potrebe, že krepko načel. Pihalo je z vseh koncev in krajev, a se nismo sekirali, ker so nas na to že prej opozorili in smo prinesli tahude spalke. Med večerjo sem bil tudi še dobre volje, saj so v prvo skupino, ki naj bi se v jamo odpravila že okoli desetih ponoči v petek in delala do sobote dopoldne, izbrali Reharja, Božota, Mrška in Roka. Tudi ko smo jih v temi pospremili del poti proti jami nekam še višje višje gor (sva jih z Borom spremljala le del poti, ker kaj bi se človek po nepotrebnem matral), se kaj dosti nisem sekiral, pa tudi potem, ko so vsi viseli pred načrtom jame, sem mirno in zadovoljno kavice žulil. Ker mi je komandant obljubil, da me bo zaradi roke bolj proti površju pustil, plus do jame naj bi nas helikopter razvozil. Ko sem se okoli dveh zjutraj v spalko zavijal in me je mrzel veter, ki je uspel najti pot v notranjost stavbe, malce po golem hrbtu obliznil, so se mi prijatelji, ki so bili že v jami, rahlo in na hitro priplazili v misli, a potem je spalka začela delovati in sem mirno zaspal.
Zjutraj pa kakopak šok! Še dobro, da sem vsaj tri kofete prej spil! Mi je Bor povedal, da gremo do jame peš, da helikopterja ne bo, pa ko sva bila ravno na terasi, mi je še s prstom pokazal, kje jama sploh je. Sva gor opazila par jamarskih reševalcev, ki pa so bili manjši od bucikine glavice! Potem sva se pa še do načrta jame premaknila, ki me dan prej ni zanimal, da mi je potem tam pojasnil, da kolegi celo noč vlečejo nosila iz 600 metrov globine na 400 m globine, da tam pa mi prevzamemo. Sem bil pameten, da jaz bom v skupini, ki ne bo tako globoko, pa me je zavrnil, da takšne skupine ni! Evo, priznam, se mi je četrti kofe kar malo zatikal v grlu potem, ko je štorijo potrdil še naš komandant.
Do grebena, kjer je bil bazni tabor, sem kakopak crknil, malce me je v dobro voljo spravil le italijanski vodja, ki me je določil, da bom spremljal našo zdravnico Tino. Nisem imel blage veze, kaj naj bi to sploh pomenilo, a sem nemudoma samo pokimal in se strinjal, pa Tini sem povedal, da sem njen spremljevalec. Sem lahko enkrat ugriznil v paradižnik, ki ga je ravno glodala, ko sem bil ravno njen spremljevalec, potem smo se Slovenci pa kar v luknjo spravili. Walter, Matej, Anži in Bor prvi, Mateja, jaz in Tina pa par minut za njimi. So mi že prej povedali, da je jama ozka za popizdit, a takšne imam v bistvu rad, pozabili so pa povedati (ali sem pa preslišal), da je takšna do začetka našega odseka na 400 m globine, da šele potem se pa malo odpre! Za popizdit, vam povem! Smo se guzili v takšne nenormalne rovčke, da sem prav zavriskal, ko smo prišli do prvega štrika, a smo se po tem spustili le kakšnih 40 metrov, mnogo manj, kakor smo prej naredili po ozkih stopnjah brez vrvi! Pa tudi stopnja z vrvjo je bila ozka, da sem parkrat prav zastokal, ko smo se po naslednjih ožinah pa končno do devetdesetmetrce prebili in sem si hotel že oddahniti, ker po vrvi dol je lažje ko po trebuhu (do tam sem se morda štirikrat lahko zravnal!), je pa nov šok prišel. Pa saj so povedali, jih ne morem kriviti, da so se lagali, le poslušal nisem, ker sem mislil, da bom bolj pri vrhu! Devetdesetmetrsko brezno je bilo res devetdesetmetrsko, a ne brezno, bolj zemeljska prelomnica, dolga, kolikor si videl levo in desno, široka pa največ en meter, ponekod so se pa stene skoraj stikale. In da bi bila zadeva še bolj zanimiva, je ravno v tem spustu najbolj zalivali, voda je dobesedno tekla po stenah in po tisti poki, kjer smo se spuščali! Sem imel s sabo veliko plastično vrečo za smeti, v katero sem naredil luknje za glavo in roke, da je bil vsaj hrbet suh, vse ostalo se je zmočilo pa do kože!
Ko sva s Tino prisvinjala pod to devetdesetmetrco in se umaknila z dežja, sem se kar smejal, kam mi to rinemo. Naš odsek je bil do tam, do vznožja, ker po tisti vodi nosil itak ne bi mogli, plus krepko preozko je bilo. Sva se potem v ozkih rovih, skozi katera sem mestoma uspel priti le z najhujšimi kletvicami, malce posušila, vse do naših sem potem pa samo zmajeval z glavo. Da kako bomo nosila s ponesrečenko sploh trogali tam! Tudi Tina, ki naj bi bila ta ponesrečenka, je utihnila, pa ona poredko utihne! Evo, še jaz kot njen spremljevalec nisem bil več duhovit!
Sva torej prišla do naših, ki so bili v majhni dvoranici, kakih deset metrov stran od petnajstih Italijanov, ki so bili tudi naša skupina ter dveh Madžarov, Tino so takoj pobasali naprej, da bo zaigrala ponesrečenko, jaz sem pa plinski gorilnik ven potegnil in smo malo kofetkali, malo čajčkali ter malo juhali. No, Walter je imel s sabo hitro juho, ki jo samo s kropom poliješ, kaj pa vem, kako se reče konzumiranju te zadeve … Pa bili smo zaviti v folije in je bilo kar znosno, čeprav nas je dobro treslo zaradi mraza, saj smo bili namreč v visokogorski jami, kjer temperature ne gre čez dve ali tri stopinje nad ničlo. In ker smo na nosila čakali pet ur in pol (!!!!), sem potem dobil tisto misel, da bi reševal samo še pet minut, potem pa šel domov …
Italijanski reševalci imajo malce drugačno tehniko reševanja iz jam kakor mi in ostala Evropa. Oni v jamo pošljejo par zelo dobrih reševalcev z zelo malo opreme in potem delajo, kakor vedo in znajo. Pa vsi imajo res zelo zelo malo opreme! Sem jih imel priložnost pet ur opazovati, ko so čakali blizu nas in so se mi kar smilili. Folij, v katere bi se zavili, niso imeli, plinskih kuhalnikov tudi ne, namesto domačih klobas in sira in juh so jedli neke frutabelice, tisti, ki je imel v majhni transportki (s kakršno se odpraviš zvečer v mesto) bundo, potem ni imel vode ali pa obratno …
Sem opazoval Madžarskega reševalca, popolnoma premočenega, kako ga je zaradi mraza butalo ob steno in ko je opazil, da ga opazujem, me je vprašal, če morda vem, kdaj pridejo nosila. Sem mu po pravici povedal, da nimam blage veze in da me je to nehalo zanimati že kakšni dve uri nazaj in je nadaljeval s tresenjem, še bolj vdan v usodo. Vmes so enkrat naši mimo prišli, ki so bili v jami že od petka od desetih zvečer (srečali smo se pa v soboto okoli petih popoldne še 400 m pod zemljo!!!), Mršek je hvaležno eno kavico spil, ene dvakrat sem uspel pa Anžija videti, ki so ga dodelili med opremljevalce, ampak se je bolj ko ne le po jami sprehajal in malo kamenje prelagal, če ga je preveč zeblo.
Ekipa Italijanov ni znala angleško, mi pa ne Italijansko, zato nihče od nas Slovencev ni vedel, kaj in kdaj in kako, A ko sem po petih urah in pol čepenja v jami zaslišal Tinco, sem vedel, da zdaj se bo pa končno premaknilo. Pa malo me je stisnilo, ker sem bil njen spremljevalec, pa že več ko pet ur pravzaprav nisem vedel, kje je, po njenem glasu sem pa vedel, da snidenje ne bo najbolj prijetno. In res, so jo najprej tiste debele ure, ko je ni bilo, kar v pasu dvigovali, ker je bilo za nosila preozko, potem so jo pa v nosila spravili, da se je končno malo ogrela, a preden je prišla do mojih rok, kakšnih 15 m oddaljenih, se je njeno razpoloženje od rahlo jezne, naveličane in podhlajene mlade zdravnice spremenilo v totalno razpizdeno podhlajeno in obtolčeno mlado zdravnico. Na srečo je imela full face čelado, da se njeno bentenje ni dobro ven slišalo, a ko je končno prišla do nas in sem ji vizir dvignil, se je usulo. Seveda so Italijani vedeli, da nekaj ni v redu, čeprav slovensko nobeden ni razumel, a ko sem jim potem prevajal, kaj je narobe in kako bo šlo naprej, sem prevod krepko krepko omilil. Ko je Tinca hotela protestirati, da nisem dobro prevedel, sem pa vizir zaprl in ji obljubil, da jo bomo čez naslednji problem Slovenci spravili. So jo namreč prej v nosilih nesli z glavo navzdol, kar je nadvse neprijetno, za dobro vago so jo pa še po vzdolžni osi obrnili, da je potovala tako, da je gledala dol, ne gor! Dobro, v obrambo kolegom moram spet poudariti, da smo imeli res res zajeban odsek, ko res nisi vedel, kaj bi naredil!
Smo jo naslednjih nekaj etap bolj kulturno trogali plus da je imela koga, s katerim se je lahko pogovarjala, je tudi pomagalo, da se je malo pomirila, ko je pa potem Bor vodji naše narodnostno mešane skupine povedal, da tam čez eno ožino pa verjetno ne bo šlo, on nas je pa suvereno miril, da bo šlo, da si je zadevo ogledal že dol grede, se je njen glas pa spet dvignil v višave. In še višje, ko so jo res začeli riniti v neko zavito luknjico, kamor še prazna nosila niso mogla!
Je zahtevala, da jo spravijo iz nosil in smo spet imeli kratko pavzo in posvet, vmes je pa Mateja Walterju povedala, da bo počasi zaključila, ker da ima v nedeljo zjutraj obveznosti. Walter je pogledal na uro in prikimal, sta bila že prej dogovorjenas, da bo tako, hkrati pa ji je predlagal, da naj še koga s sabo vzame. Ker sam po takšni jami pač ni najbolj pametno trapljati. Verjetno je imel v mislih tistega premraženega Madžara, kaj pa vem, a ko sem dojel, da se mi je prikazala vstopnica za izhod, sem kar hitro pospravil stvari in se prostovoljno javil, da se jaz žrtvujem za njenega spremljevalca. Ko sva se spravila v ozek rovček, končanju drame naproti, me je že v hrbet zadel Tinin protest, da kakšen sem, da psihotravmatizirano, podhlajeno in pretepeno mlado zdravnico mimogrede zamenjam z mlado blondinko (z dobro ritjo ni dodala), a sem se delal, da ne slišim. Samo ven, ven …
Kar se pa lažje sliši kot udejani. Čez tiste ozke jebe do devetdesetmetrce je še nekako šlo, v devetdesetmetrci sem crkoval, ko je teklo po nama, plus pri plezanju se moraš ves čas obračati in iskati dovolj široke prehode, najbolj luštno je postalo naprej. V neki res ozki stopnji sem se krepko matral, da sem se s pomočjo trenja v ožini spravil kakšne tri metre višje, tam bi se moral pa spraviti v vodoraven položaj za kakšen dolžinski horizontalen meter, morda le par centimetrov širšega prehoda kakor je moje telo. Sem vedel, da bo jeba, toliko izkušenj že imam, še najbolj sem se sekiral zaradi velike transportke, ki je navezana bingljala pod mano. Bi se zagotovo zataknila, če bi jo vlekel za sabo, zato sem jo po neskončnih mukaj dvignil in jo zarinil v vodoraven prehodek. Ko mi je končno uspelo nekako se uležati se nanjo, je bilo pa vse skupaj preozko. Po neskončnem matru sem se nekako zvlekel malo naprej, potem se je pa vrv, na katero je bila privezana torba, napela in ni več pustila niti centimetra. Ozko pa tako, da vrvi seveda nisem dosegel! Sem se začel kar smejati, kako bodo reševalci pod mano pobuljili, ko ne bodo mogli ven, saj sem prehod popolnoma zaprl, kako bi me rešili, se mi pa tudi sanjalo ni, zato sem zbral vse moči in se na blatnih spolzkih oprimkih poskusil potegniti naprej z golo silo. Je šlo, po milimetrih, enkrat vmes sem pa celo pomislil, da bi Matejo, ki je bila malo višje, na pomoč poklical, a je nisem, ker mi enostavno ne bi mogla pomagati. Pa od napora sem ene dvakrat prdnil in je tako nagravžno zasmrdelo, da bi mi bilo nerodno, če bi tisto dobila v nos. Sem razmišljal, če takšen smrad pride od neskončnega matra ali kaj, potem sem se pa spomnil, da mi je nek Italijan pred odhodom ponudil en majhne kanapejček s surovo ribo in olivo. Pa tako veselo me je gledal, ko sem tisto premetaval po ustih, da si nisem upal izpljuniti …
Kakor koli, da ne nabijam brez veze, ven sva prišla nekaj čez enajst ponoči, jaz crknjen, Mateja pa malo manj. Z Italijanom v šotoru v bazi pri jami se nismo mogli sporazumeti, ko sem mu razlagal, da sem povsem moker in premražen in da bi v tistem mrazu na snegu in vetru rad spil vroč čaj, me ni razumel. Mi je ponujal zmrznjeno vodo v plastenki, ki bi jo teoretično s šklepetajočimi zobmi sicer lahko zgrizel, a je nisem, sva se raje kar dol odpravila. Nekaj čez polnoč sem končno zabrisal jamarsko svinjarijo s sebe, Mateja se je pa v dolino odpravila in domu naproti, da bo šla lahko s svojimi otroki na obljubljen izlet. Po par vročih kofetih sem se okoli pol treh končno spravil v posteljo, zbudil sem se pa okoli pol petih zjutraj, ko je prišel Anži. Je preklinjal naporno jamo, povedal, da so naši vsi zunaj, potem me je pa spet zmanjkalo, njega pa kmalu tudi …
Pred osmo me je zbudil Walter, ki si je privoščil cele dve uri spanca, ves vesel in zadovoljen, ter povedal, da pakiramo. Pa vprašal me je, kje je Bor. Sem mu povedal, da sem se enkrat vmes zbudil in opazil, da je njegova spalka izginila in da se je zaradi mojega smrčanja verjetno preselil kam drugam in mi je bilo prav nerodno, potem sem pa vse skupaj pospravil in se preselil na sonce. Kjer so bili tudi že ostali naši, smo kar takojci začeli premlevati izkušnje poti iz jame. Mi je Matej povedal, da sta se na poti gor s Tinco spomnila name in da sem se jima prav smilil, ko sta si predstavljala, kako sem se tam jebal, ampak sem potem kmalu ugotovil, da sta se s tem le vzpodbujala. Namreč, ko jima ni šlo, sta se name spomnila in se bodrila, da če sem jaz čez prišel, da bosta pa tudi onadva …
Potem so nas poklicali na analizo vaje, ki je pa skoraj ne bi imeli, ker ko smo končno bili vsi Slovenci na kupu in se izprašali, če je kdo zjutraj zares Bora videl (in ne le kot jaz domneval, da se je zaradi smrčanja pač nekam preselil!), smo ugotovili, da ne. In nas je malo panika in smo ga iskali po vseh prostorih s posteljami in blazinami (pa teh je res veliko), a ga nikjer ni bilo. In ravno ko smo začeli razmišljati, če bi morda pa namesto vaje v jami (ali na poti iz jame) iskalno intervencijo naredili, je nek Italijan sporočil, da so ga našli. V strojnici!
Ves moker in blaten ni imel nič toplega za spati in ker je imel mraza dovolj, se je enostavno v kurilnico preselil. Kjer je sicer neznosno po nafti smrdelo, ropotalo do boga, a je bilo vsaj toplo. Ko smo ga klicali po telefonu in po sobah, pa ni slišal, ker je imel čepke v ušesih! Pa kakopak je protestiral, kaj smo ga tako zgodaj zbudili …
Ja, vaja uspela, nihče si ni nič naredil, že v Italiji smo v gostilni par kofetkov na soncu spili za boljše razpoloženje, v Sloveniji smo nekaj pojedli, v Ljubljani smo pa z Anžijem za las Dechatlon odprt ujela, da sem si kupil puhovko, ki je ni škoda za v jamo. No, puhovko kupiti za v jamo je bil osnovni namen obiska trgovine, a ko sem s polno vrečko raznoraznih dobrot kartico potegnil, me je cifra kar malo zabolela. Jap, tudi tam puhovke niso več tako poceni, če poleg kupiš še milijon drugih stvari, ki jih boš morda potreboval v mrzli in mokri jami, kljub temu, da vse to že imaš …
Ampak, kakor koli, jaz sem zdaj še bolj pripravljen za novo vajo, magari z Italijani. Ampak ne še takoj, kakopak. Naj mine leto, ali dve ali pet …

Talepe fotke so seveda Matejine.

Levak

29. septembra 2017 Komentiranje onemogočeno

Moram priznati, da veselje ob novi opremi ni več, kakršno je včasih bilo. Ko sem nove karabine celo v posteljo jemal, da sem jih občudoval, ali pa se po stanovanju sprehajal v novem kombinezonu ali gumijastih škornjih …

Prevečkrat sem vse skupaj že zamenjal, da bi bilo veselje še lahko tako pristno kakor včasih. Jamarsko opremo gulim, kot bi bil profesionalni jamar in potem ni čudno, da veselje oplahne. Žal. Prek vikenda bomo imeli vajo z Italijani v neki njihovi kaninski jami, nosila bomo vlekli iz 600 m globine. In sem zatorej, ker vse skupaj pač ne bo mačji kašelj, opremo preveril. Kovačijo na pasu sem pred kratkim obnovil, kombinezon na ključnih mestih (torej na riti, kolenih in komolcih) ponovno premazal s silikonom, ob pogledu na škornje se mi je pa kar milo storilo. So že povsem na koncu, jap, po tri pare na leto uničim. Sem jih zabrisal v zabojnik za odpadke in se kar nemudoma odpeljal v Merkur. Tam imajo vedno poceni in dokaj kvalitetne škornje. Že po barvi vem, kateri so najboljši za jamarstvo.

A so spet nekaj preurejali in artikle menjali in tistih ni bilo več, le neke s filcem obložene so imeli. Krepko dražje kakor ponavadi, a kaj veliko razmišljati nisem imel kaj, vikend se bliža. In sem jih kar kupil. Danes, ko sem z luknjačem nameraval udraiti luknji v njih, da jih lahko s karabinom na nahrbtnih obesim, se mi je pa nekaj čudno zazdelo. In na srečo sem samo na enem šele luknjico udaril, ko sem opazil, da imam dva leva škornja. Zadnjič enkrat sem moral v jamo z dvema levima rokavicama, kar je izvedljivo, z dvema levima škornjema verjetno ne bi šlo …

Bom jutri poskusil zamenjati, ni vrag, da mi ne bi uspelo, kako se bodo novi škornji v jami obnesli, pa kakopak tudi sporočim …

Dobro vprašanje

27. septembra 2017 Komentiranje onemogočeno

Enkrat mesečno imamo v klubu namesto običajnega torkovega sestanka četrtkovo tovariško pomoč. Saj se tudi ta dogaja ob torkih, a ker je na vabilu napisano, da je vsak četrti torek v  mesecu, imam pač v glavi, da so to četrtkove zadeve. Kaj pa jaz vem, kateri dan v mesecu je, čeprav ne odnehajo, so mi tudi danes pojasnjevali, da je četrkova pomoč v bistvu torkova …

Kakor koli, tovariška pomoč je najbolj osnovni reševalski manever, ki ga mora poznati vsak jamar. Če tovariš obvisi poškodovan na vrvi, ga moraš sneti, ker drugače umre, še preden pridejo reševalci, ker to zna kakopak potrajati. In zdaj zaradi teh četrkovih tovariških pomoči ob torkih vem, kako se je počutil Klemi, ki je do nezavesti treniral prvo pomoč, meni se pa to ni ljubilo. Oziroma, ni me kaj dosti zanimalo. In je enkrat popizdil, da tako pač ne bo šlo. Ker je vedel, da če se poškodujem jaz, bo on vse napravil kakor je potrebno in bom preživel, če se poškoduje on, mu bom pa lahko uspavanke pel, da bo manj bolelo. Ali kaj podobnega. Ker pomagati itak ne bom znal …

A sem se sčasoma naučil, no, v vseh teh letih in vajah se me je nekaj znanja prijelo in je zdaj malo bolj pomirjen, ko greva skupaj v jamo. Jaz pa tudi, a potiho še vedno računam, da če se bo že poškodoval, vsaj zavesti ne bo izgubil in mi bo lahko navodila dajal, pa bova potem že nekako …

Pri četrtkovih treningih tovariške pomoči ob torkih je pa podobno, eni in isti trije hodimo kukr malo trenirat, ostalih pa to ne zanima. V smislu, če bo kdo gor ostal, ga bomo že mi trije sneli, če ostane kdo od nas treh pa buhpomagi!

Ampak danes je prišel tudi Uroš. No, saj je prišel tudi Črt, ampak on ne šteje čisto zares, je šele dobro napravil izpit za jamarja in še zna sneti tovariša z vrvi. Zato ga kaj dosti ne omenjam. Je bil pa priden, je ene trikrat ponovil brez težav. Uroš je pa ene trikrat s težavo opazoval dogajanje, preden je prostodušno priznal, da je vse skupaj že malo pozabil. Sem ga potolažil, da zato pa so mesečne vaje in je poskusil. Pri tretjem snemanju je priznal, da se mu zdaj pa že malo spet sanja, kaj počne in smo ga na vrv poslali s Črtom. In sta se stikala, mi smo pa malce debatirali, dokler me ni zadelo Uroševo vprašanje: Če takole naredim, me bo dosti jebalo pol?

Sem si ogledal zadevo in priznal, da niti ne, ker bi se na njegov način itak do konca obesila, ampak smo itak trenirali pri gasilcih, ki imajo tudi lestve in bi lahko ajncvajdraj pomagali. Je popravil, naslednji poskus sta pa bolj nad tlemi naredila. Ker previdnost je mati modrosti, ali kako že …

 

Knjiga o speleologiji

26. septembra 2017 Komentiranje onemogočeno

Danes zvečer smo skočili v Zagreb, na predstavitev knjige Speleologija. Dogajalo se je v zgradbi Hrvaške akademije znanosti in umetnosti in prepričan sem, da v njej še nikoli ni bilo naenkrat toliko ljudi v teniskah, gojzarjih in podobni športni obutvi, pa v puhovkah in flisih in z nahrbtniki. Moram priznati, da sem si knjigo prav želel končno kupiti in jo prijeti v roke, a ko sem se tam pri pultu slinil v pričakovanju, da pridem na vrsto, so me malce z mrzlo vodo polili. Sem jim namreč evre rinil, ti pa (še) niso plačilno sredstvo pri sosedih. In sem se že kar videl, kako bom šel domov brez knjige in še par dni čakal, da mi jo torej prinese poštar, ko sem zagledal Ano in ji namesto pozdrava porinil evre, da mi jih je zamenjala v njihovo valuto, ter jo potem pozdravil šele s knjigo pod pazduho …

Knjiga je čudovita, sem jo začel že počasi gristi, je pa težko branje, to je že treba priznati – 2240 gramov ima, sem stehtal …

Pravi zaključek

23. septembra 2017 Komentiranje onemogočeno

​V petek smo imeli zaključno vajo. V pravi in dokaj zahtevni jami. Vsi, ne glede na znanje. Pa saj tega se je kar nabralo, neverjetno je, koliko se lahko ljudje, ki imajo voljo, naučijo. Po petih dneh v steni, ko se je res intenzivno vadilo, smo v sredo pokazali izvlek nosil iz jame za ministrico za obrambo in direktorja URSZR ter seveda za vse naše ostale šefe. Če sem še dva dneva prej mislil, da bo totalni uspeh, če na prikazni vaji nihče od tečajnikov ne bo dol padel,  sem jih potem navdušen opazoval, kako jim je čudovito uspelo zadevo speljati v manj kot dvajsetih minutah.

Po vaji sta ministrica in direktor uradno predala nov reševalski kombi reševalnemu centru Novo mesto, z željo, da ga bomo večkrat uporabljali za vaje kakor za intervencije, še malo šampanjca smo spili, potem pa kar lepo v učilnico pripraviti se za četrtkovo vajo.
Smo šli v dve jami, izkušenejša ekipa v bolj zahtevno, manj izkušena v malček lažjo. Sem Biliju vsaj petkrat zatrdil, da bom jaz kuhalnik in kavo in skodelice s sabo vzel, da naj se ne sekira in sem res, le da nisem vedel, da ne bova šla v isto jamo. In je bil potem malo jezen, ko so mu drugi razlagali, koliko kofeta smo požrli …
Našo jamo smo super oddelali, v zadnji dvorani smo celo Nukiju za rojstni dan eno zakrulili. In je bilo prav ganljivo videti, kako je poskušal solzico skriti. Je bil namreč prvič v jami in potem še pesem …
Zunaj smo pa potem še vsi ostali malce šoka doživeli, ko smo se preoblačili. Je mladi makedonski jamar slekel majico in sem prepričan, da nihče od nas še ni v živo videl tako kosmatega hrbta, saj smo v hipu vsi umolknili. Sem mu takoj zabičal, da v slovenskih hostah nikoli in nikdar ne sme hoditi zgoraj brez, ker imamo preveč lovcev. Zvečer smo si ga v lokalni bližnji beznici nekaj spili, a očitno ne dovolj, ker niti za 20 evrov, ki sem mu jih ponujal za fotko za moj blog, ni hotel sleči majice. In še do zdaj ni popustil, čeprav pridno oprezam, če bo kdaj kakšno pivo preveč spil …
Pa slavljenec Nuki je za majhen zaplet poskrbel, ko mi je hotel predstaviti ženo prek telefona tam krepko po polnoči, ko je bila seveda ta že v postelji. Pa je pozabil, da jo je poklical z videoklicem in je bilo potem celo nekaj vpitja, da kaj tujce v njeno posteljo vodi …
No, na petkovi vaji je šlo potem vse skoraj brez zapletov, zvečer smo si pa še pivo ali dva  v lokalni beznici privoščili za likof usposabljanja. In se je žurka zaključila na skoraj najboljši možni način – z intervencijo! Je lokalni pripitek ravno ko je hodil mimi naših miz, ravnotežje izgubil, z glavo udaril ob korito za rože ter obležal v krvi brez zavesti. A si za padec sploh lahko izbereš boljši kraj in čas!? Obležal je pol metra od naše zdravnice reševalke Vesne in poleh štiridesetih reševalcev! Itak je bil v sekundi urihtan, ko je rešilec pripeljal, smo lahko pa še v živo ponovili pristop k ponesrečencu in namestitev v zajemalna nosila. Pa še celo jaz sem lahko piskrček pristavil, saj sem imel v kombiju medicinski alkohol za razkužitev, ki je ostal še od zastrupljenih potapljačev v Mostarju. In sem Vesni in tistim, ki so imeli opraviti s krvjo, roke razkužil, ostali smo pa dramo zaključili z razkužitvijo želodčkov …
Za zaključek bo še turistična jama, potem pa končno domov …

CRT 2017

19. septembra 2017 Komentiranje onemogočeno

International Cave Rescue Training 2017, če se boste slučajno spraševali o pomenu kratice.
Jamarska reševalna služba se bo v sodelovanju z Upravo RS za zaščito in reševanje osem dni matrala na mednarodnem tečaju za reševanje iz jam. Na tečaju sodeluje 38 udeležencev iz desetih držav (Slovenija, Hrvaška, BIH, Srbija, Črna Gora, Makedonija, Albanija, Turčija, Bolgarija in Romunija), pa si potem predstavljajte,  kako je videti, ko vse te specialce, ki večinoma še niso videli vrvi, naženeš v steno. Pa saj so večinoma hudi modeli, reševalci na različnih področjih, gasilci, policijski specialci, potapljači, deminerji … Ampak z vrvno tehniko, kakršno prakticiramo pri JRS, se še niso srečali in so v steni ko otroci v peskovniku. Takoj v smer največje škode! Kukr vse obvladajo, mi se pa živciramo ko nori, da ne bi kaj neumnega naredili in potem na Turka vpiješ po srbsko, na Bosanca po angleško,  na Romuna kar slovensko … Okej, na Albanca ne bom več vpil, mi je pokazal fotke, s kakšnimi puškami dela med službenim časom …
Včeraj smo dobro začeli, smo si ogledali košarkaško tekmo za evropskega prvaka med Slovenijo in Srbijo in so bili vsi veseli. Slovenci, ker so naši igrali,  Srbi, ker so igrali njihovi, Turki, ker so igrali pri njih, vsi ostali pa zato, ker so predavanja odpadla …
Jaz sem naredil dober biznis, ker sem se z Maksom zmenil, da mi bo za vsako našo trojko dal eno napolitanko in sem mu jih vse požrl že pred koncem polčasa, pa se kaj dosti ni sekiral, njegova slaščica je bila v zeleni pločevinki. Huje je bilo za srbske reševalce, eden od njih si je na koncu celo majico s srbsko zastavo slekel od žalosti, čeprav sem ga jaz celo tekmo tolažil, da je tudi srebro za njih čisti uspeh.    Mi je enkrat vmes očital, da kaj se gremo, da če se nam oni kaj mešajo v smučanje!
Aleksa in Bili sta bila pa celo tekmo lepo pametno tiha, saj sta vedela, da bomo Slovenci v obeh primerih, če zmagamo ali izgubimo, neznosni …
Kar je bilo danes v steni malo celo res, ampak ko je začelo deževati ko iz škafa, je veselje do drkanja v glavo itak vse minila. Sem visel nekje v sredi stene in nadziral, kako se tečajniki prepenjajo na pritrdiščih, popolnoma moker, potem pa kar nenadoma ni bilo več nikogar ob meni. Sem pogledal dol in večina tecajnikov se je skrivala v spodmolu. Sem zavpil na prvega, ki sem ga opazil, naj spleza do mene, pa mi je odgovoril, da bo počakal, da neha deževati. Šele ko sem ga vprašal,  če bo čakal do četrtka, je stisnil zobe in prisopihal do mene …
Se je potem vreme malce uneslo in smo jih res terali do večerje, ko nekateri niti roke niso mogli več dvigniti, po večerji pa kakopak še predavanja. Že v debeli noči, ko večina poštenjakov normalno spi, se je pa Aleš nekaj raznežil in jih povprašal, kako se jim vse skupaj zdi. In se zdi vsem vse skupaj res super in oh in sploh,  a seveda ni trajalo dolgo, ko je prva kritika priletela. Da je toliko novega za njih,da je glava premajhna. Jih je Aleš potolažil, da bo zrasla, ker bo novega vsak dan več. Nekdo je postokal, da kdaj bodo imeli kaj prostega časa! In je Aleš mirno pogledal na uro, ki je nekaj pred polnočjo kazala in rekel, da bodi dovolj in da imajo prosti čas do sedmih zjutraj. Romun, ki si je nameraval malo mesto ogledati med prostim časom, se je potem raje odločil za tuš in posteljo, čeprav sem mu zatrjeval, da je Sežana malo pred polnočjo v nevihti čudovita.
Preden smo se razbežali po sobah, je še Bosanec potožil, da ga tudi teniske bolijo in smo mi predlagali, da spočite obuje, tistemu, ki je povedal, da ne ve, ali je naprej v posteljo padel in potem zaspal ali obratno, pa nismo vedeli kaj reči.
Smo jih potolažili, da smo komaj začeli in da bo še huje in so večinoma res šli prosti čas izkoristi v postelje, nekaj Srbov, Bosancev, Makedonec in nas Slovencev smo si pa še kofe skuhali in kšno pivo odprli in še malo podebatirali. Ker seveda nikjer ne piše, kako se prosti čas porablja …

Razlika med gorci in jamarji

8. septembra 2017 Komentiranje onemogočeno

Reševalci smo med sabo načeloma kolegi, čeprav med posameznimi službami lahko včasih pride do kakšne majcene tekmovalnosti. Jamarski smo nesebični, kakopak, govorim seveda na načelni ravni. Sem na tečaju v Bosni, ko je peklo ko v peklu, temperatura se ni spuščala pod 40, sedel na robu reke, v kopalkah, z nogami v prijetno hladni reki. Par dni smo bili pod zemljo, sam sebi sem smrdel in se gnusil in ko smo končno prišli do vode, sem kar čutil, kako blato in znoj odpadata od mene in sem se spet počutil kot človek. Kero olajšanje, ne morete si niti predstavljati! Pa kakšen blažen občutek, ko se boleče mišice in obtolčena ter odrsana koža lahko malce sprostijo v sveži bosanski reki! Sem čist, ohlajen in prijetno utrujen sedel na breg reke, na toplo skalo, z nogami čofotal po vodi, prižgal sem si cigareto, sonce se je počasi počasi spuščalo proti obzorju. Čista nirvana. Potem je pa še belgijska jamarka z dvema pivoma prisedla na kamen ob meni in mi enega ponudila. Piva pravzaprav ne pijem, a tistega sem sprejel, je prijal ko budali klofuta, bi rekel Srečko. Vzela je ponujeno cigareto in nekaj časa sva uživala v molku, potem sva se pa zapletla v zanimiv pogovor o jamarstvu. O razlikah med njihovim lazenjem pod zemljo in našim. Res sem užival, nimam kaj skrivat. Malce bolj močne postave je bila, z dolgimi lasmi, duhovita pa za popizdit, kaj bi človek sploh hotel boljšega!

Pa da se razumemo, govorim o prijetnih občutkih, ko se človek sprosti, ko je s sebe ravno spral nekajdnevno jamsko umazanijo, ko se je končno malce ohladil, ko uživaš v cigareti, pivu, čudoviti družbi, se smeješ in uživaš, o ničemer drugem, ničesar ni med vrsticami, nobenih pokvarjenih misli in namenov, samo takrat in tam in samo tisto.

Pa itak ni trajalo, ker še preden sva naredila nekaj požirkov in še preden sva pokadila in še preden sva se trikrat dobro nasmejala, je že priletel kolegialen jamarski kolega Cvelbi, nebodigatreba ko drek na muho!

Sam mau sm pršu kokblokat, je bil iskren in nasmejan. Pa še v angleščino ji je prevedel, da ne bi bilo kakšnih nesporazumov med nami. In smo bili potem sproščeni ko nune v zabaviščnem parku in seveda sva kmalu ostala sama s Cvelbijem. Ker jamarji držimo skupaj ne glede na vse …

V Mostarju nekaj dni prej se je pa zaključna žurka počasi končevala in sem ravno razmišljal, ali bi morda počasi odšel v sobo in se še malo knjigi posvetil, ko je prišlo povabilo, ali bi odšla k mostu na neko veliko žurko malo pogledat. Da ima rada takšne velike žurke, da včasih ni nobene zamudila, ko je bila mlada. Sem se temu prav nasmejal sam v sebi, imela je kakšnih pol let manj od mene! Pa sem si rekel, da knjiga bo že počakala, klinc jo gleda, na takšni veliki žurki že ene trideset let nisem bil in morda ne bi bilo nič narobe, če si jo ogledam in sem rekel, ja, pa pejva. Saj zakaj pa ne, ura je bila šele nekaj čez polnoč in to je v bistvu zame šele popoldne. Sva vstala, a še preden sva naredila pet korakov, je že Kato jr priskakljal za nama. Je tako skočil, da je skoraj mizo prevrnil, čeprav je prej že skoraj pol ure spal za mizo. Da gre z nama. Itak, če jih rabiš ali ne, gorska reševalna pride!

Med hojo po starem mestu, kljub pozni uri še polni turistov, je bil pameten in duhovit za tri jamarske reševalce, pa še pazil je, da je vedno hodil med nama. Ker gorci so takšni, vedno pazijo na varnost! Smo tisto veliko žurko najprej opazovali s starega mosta, tistega, ki so ga Hrvati med vojno dol udarili, in če mene vprašate, je bilo tam in takrat super. Jaz ne bi nič dol hodil, muzika se je gor ravno dovolj glasno slišala, da ni kri iz ušes tekla, ampak mladina je mladina, čez most skače, ko ni treba. Kato jr ga je imel ravno dovolj pod kapo, da je jel razlagati, da on bi s tistega mostu u izi skočil, jaz pa nisem imel 100 eur s sabo, da bi ga spodbudil k temu. Zato smo pač šli dol, na plažo. In sem menda prvič takšno žurko od blizu videl. Nek dab step rejv zadeva al kako se temu reče, tam je en model muziko rolal s polno basi, ki so nabijali v glavo na polno, ob na par metrov visoko naloženih zvočnikih je pa milijon ljudi skakalo! Ko smo se bližali zvočnikom, sem kar čutil, kako bi mi lasje plahutali v vibracijah, če bi jih imel, ko smo pa še malo bližje prišli, sem pa kar srčno aritmijo dobil zaradi basov, se mi zdi.

Deklica je odšla po pive za vse tri (jebajga, saj zdaj smo pa že končno emancipirani, al ne?!) in potem kar nisem vedel, kaj bi gledal. Ali tisto gromozansko steno zvočnikov, ki se je tresla na odru, ali milijon ljudi, ki je vsak zase in po svoje skakal na odru, ali deklico, s katero smo prišli, ali restavriran most, ki se je bočil ravno pred polno luno …

Sem potem raje gledal gorsko reševalno službo, ki je naredila nekaj požirkov piva, prebledela, se zvila v pasu in nato s hitrim »šibam domov« odbrzela s prizorišča, da se je kar kadilo za njo.

Sem z občutkom zadovoljstva sedel tam na neko škarpico, počasi srkal pivo iz steklenice, opazoval plesalce, opazoval plešočo deklico tik pred mano in razmišljal o razliki med jamarskimi in gorskimi. Pa ti gorski so čisti pusiji, sem si mislil. Pol mojih let, pa ne zdrži! Mah, saj si bo še par let nabral in bo lahko prišel med jamarske, pa potem še bo kaj iz njega, takšne sem si mislil in opazoval miganje, hm, hrbta deklice pred mojim nosom …

Pivo sem spil, zaradi nabijanja glasne glasbe sem oglušel, basi so mi srce v aritmijo spravili, rit me je bolela, opazoval sem deklico, ki se je prepustila divjim ritmom, in potem me je nenadoma strah popadel. Pa saj me je samega tam pustil, kaj bom pa zdaj?! Eh, ta gorska reševalna, ni jih, ko jih človek najbolj rabi!

Sem zbral pogum in postokal, da jaz bi šel v hotel, če morda bi lahko … In sva šla, saj kaj ji je pa drugega preostalo. Nazaj grede nisem bil tako zgovoren, kljub temu, da gorske ni bilo poleg, da je tako rekoč podlegla, a me je muzika utrudila, pa sedenje na škarpi, človek z leti zgubi kondicijo, vam povem!

Sva skoraj do hotela prišla, ko je nasproti prikorakal pa sam presvetli šef jamarske z družbo. Mojih let mladenič, naspidiran ko sršen s slamico v riti, akcija, akcija. Da kam greva, da noč je mlada, da gremo na dabstep žurko, da on to mora vidt. In ne morš ti šefu jamarske razlagat, da bi šel morda pa res že v hotel knjigo brat, te mimgrede lahko v gorsko reševalno prepiše, vam povem. Sem sklonil glavo in se obrnil in smo vsi spet šli nazaj.

Na mostu smo opazili, da se je žurka končala, muzike ni bilo več. Jaz bi tam zaključil, ampak šef jamarjev ni zastonj šef jamarjev. Po tistem, ko smo ugotovili, da on bi z mosta u izi skočil, sam mu mi nismo pustili, se je pa odločil, da on si mora tisti oder od blizu ogledati. In smo šli spet dol in šef jamarjev ne bi bil šef jamarjev, če ne bi kolegice potegnil na prazen oder in enega foxtrota z vmesnim korakom odplesal. Brez muzike, kakopak, saj kaj pa rabiš muziko, če si stara šola, vas prašam!?

Saj sem ga moral občudovati, priznam, plesni koraki iz osemdesetih, morda konec sedemdesetih. Kaj bi človek menjal, če dela, ne?!
Sem ga še z mosta občudoval, ko sva se z deklico spet vračala proti hotelu, je imel takšno energijo, da je še druge privabil na oder. Ampak njega si z lahkoto prepoznal, edini je foxtrotal, ostali so dabstepali. Jap, vsakemu se je svoja muzika vrtela …

Ahm, o čem sem že? Jamarska in gorska? Ma, saj so okej, gorci, samo naslednji dan so bili nekaj bogi …

Kita

7. septembra 2017 1 mnenje

Poškodoval sem si mišico leve roke. Podgorci bi rekli, da sm nategnu kita. Boli in mi gre na živce. Ne zato, ker ne bi mogel v jamo, to itak ne bi mogel, vsi so v službah ali pa imajo kakšne podobne izgovore. Sem si pa privoščil zelo grobo masažo, pa ni pomagala. Sem si dan ali dva kasneje privoščil še malo manj grobo masažo, pa tudi ni pomagala. Čeprav sta me obe opozorili, da ne bo pomagalo, to že moram povedati. Ampak pri drugi sem se vsaj nasmejal. Masaža je prijala, vprašanje maserke, če imamo doma kopalno kad, me je pa presenetilo. Sem priznal, da jo imamo, a da sem jo nazadnje uporabljal, ko je bila televizija še črnobela. Uporabljamo namreč prho v drugi kopalnici. Meni je bilo popolnoma jasno, da sem s to izjavo povedal, da kopalno kad sicer imamo, a je ne morem uporabljati, ker sploh ne vem, če odtoki delajo in kar je še tega. A maserka se ni dala. Da naj zvečer natočim zelo vročo vodo v kad in se malo sprostim. Aja, pa v vodo da moram dati sol. Okej, to mi je bilo logično in če sem se vsaj deloma poigraval z mislijo, da morda bi pa kopalno kad res usposobil (torej preveril, če sploh še dela) in ležeč v vodi enkrat za spremembo bral knjigo, me je njen drugi napotek od te misli odvrnil. Da naj zadevo ponovim še naslednje jutro. Kaj čem ji razlagat, da jutro pri meni pač ne bo šlo. Ko je pa rekla, naj po uporabi sproščujoče kopeli še na list papirja napišem, da me mišice ne bolijo več, ga zažgem in vržem v sekret, sem pa od misli na sproščujočo kopel povsem odstopil. Pa iskreno sem se nasmejal, si nisem mogel pomagati, kazen je prišla pa zelo hitro – pritisnila je na poškodovano mišico in me je smeh nemudoma minil …

Sem se potem raje do Lenke zapeljal, se pripravlja na hudo zimo, pripravlja kepe drv. Sem si rekel, da me bo morda malce fizičnega dela pokonci spet spravilo, čeprav itak verjetno vsi veste, kar sem jaz spoznal šele tam pri najboljši bistriški gostilni, za starim traktorčkom, ko sem prvi panj dvignil na cepilnik, da sem nekje pri računanju napravil napako!

Ampak je pasalo malo se razmigati, še posebej, ker sta mi pomagala še dva Lenkina prijatelja. Ja, mi je bilo malo nerodno, ker sta dvigovala dvakrat večje panje od mene, pa sem bil jaz v tisti družbi tamau!

Je Lenka, ko smo sedli za polno obloženo mizo pečenih dobrot (jedli smo toliko, da bo potrebno še vsaj trikrat priti pomagat brez hrane!), vprašala, ali je težje v Čaganko ali cepat drva. Se nisem mogel odločiti, že dolgo nisem bil v Čaganki …