Napačna smer

Če državo prizadene katastrofa, ki ji sama ni kos, pokliče na pomoč druge države. A to ne pomeni, da že naslednji dan k njej prileti na stotine usposobljenih reševalcev z vso opremo, takšni masovni premiki zahtevajo čas. Predvsem v prizadeto državo najprej pridejo vodje reševalnih ekip, ki v tistih nekaj dnevih, ko se njihove ekipe zbirajo in organizirajo, pripravljajo vse potrebno za njihov sprejem. In predvsem v tem smo se usposabljali na mednarodni delavnici na Igu, kamor smo prišli vodje reševalnih ekip iz 20 držav. Niti sanjalo se mi pa ni, da je vse skupaj tako zakomplicirano. No, saj ni, tako kot ni komplicirano igrati Rahmaninov 5. klavirski koncert v D duru na koncertnem klavirju. Če si seveda Rahmaninov …

Šele na usposabljanju sem izvedel, na kaj vse mora biti človek pozoren in kaj vse mora organizirati. Igrali smo scenarij, da smo kot vodje ekip kot predhodnica prišli v namišljeno državo na pomoč in se kot v resnični situaciji srečevali z gasilci, policisti, politiki, Civilno zaščito … To so bili slovenski »igralci«, sicer pravi policisti, pravi gasilci in reševalci, ki so nas prav dobro namučili. Kajti prava umetnost je znati postaviti prava vprašanja, vprašanja, ki so pomembna za tvojo ekipo. In prav nihče nam ni nič olajšal, čeprav sem včasih že po njihovih muzajočih pogledih ugotovil, da smo nekje brcnili v temo, le kje seveda nismo vedeli … Morali smo recimo poiskati tudi lokacijo za tabor, na voljo smo imeli tri. In dali so nam na voljo tri voznike, ki pa kakor niso govorili angleško, kar se seveda lahko zgodi tudi v pravi situaciji. In mi je bilo ful hecno, ko je Portugalec po angleško vpil, da naj zavije desno, šofer je pa naravnost peljal in smo se kaj hitro naučili, da smo z rokami kazali smer in to prav vsi v kombiju!

Kadar nismo bili na terenu, so nas pa v učilnicah matrali. Pri kulturnih razlikah smo recimo dobili vprašanje, kaj bi kot reševalec naredili, če bi opazili, da nek moški na ulici tepe žensko. Kar se v kakšnih državah seveda še vedno dogaja (v civiliziranih državah pretepajo skrivaj, za štirimi zidovi). Odgovor, da bi mu pomagali, je krohot privlekel le na tečajniške obraze, inštruktorjem ni bilo smešno. Mi je pa Danec potem med pavzo, ko smo seveda sproti premlevali slišano, zaupal, da on bi šel do ženske in ji predlagal, naj gre v varno hišo, da mu je njegova žena povedala, da so ful dobre, da je bila že štirikrat tam. Sem mu samo pokimal in šele čez kakšne pol ure poštekal črnohumorno šalo in se začel krohotati, ko smo ravno obravnavali neko drugo resno temo in so me prav čudno gledali. Le Danec se je pa hihital, on je vedel, čemu se rolam …

Predzadnji večer smo imeli pa še slavnostno večerjo, ki jo ponavadi v državi gostiteljici priredijo, ko je delo končano za vse reševalce. Tudi kot del usposabljanja, seveda. In ko so nam zvečer dali pol ure prosto po predavanjih, da se preoblečemo, preden odidemo na večerjo, sem edino jaz tam stal ko en bolek in spraševal kolege, kaj to pomeni. Da zakaj se moramo preobleči. Sploh niso štekali, kaj jih sprašujem, šele Lucija mi je pojasnila, da se moramo za večerjo slavnostno obleči.

In mi je kar vroče ratalo. Sem zastokal, da se ne morem slavnostno obleči, ker ničesar nimam in tudi ona me ni razumela. Da če nisem prebral, da sta suknjič in kravata obvezna. Verjetno sem, še bolj verjetno pa da nisem, a četudi bi, ne vem, če sem kdaj imel kravato nataknjeno okoli vratu. Ljudje božji, al jaz sem na tečaj prišel z jamarskim nahrbtnikom, le kam bi naj vtaknil suknjič in kravato, četudi bi ju imel?!

Sem potem bežal od Slovaka, ki je hodil za mano in me prosil, če mu pomagam zavezati njegovo kravato (tudi je ni zelo pogosto nataknil, sem videl po vzorcu), ker znam sicer res veliko vozlov, kravatnega pa ne. No, znam, ampak samo na vrvi, pa še to se samo tako imenuje, nima veze s kravato …

Sem potem tam seveda sedel ko črna ovca med belimi in med odličniki in komandanti in mi je bilo nerodno, nič ne tajim, a ko so si jih enepar spili in kravate razrahljali, me je sram minil …

Najjači je bil pa spet Mujo, kakopak. Gordon je na večerjo prinesel karton Union piva, ker mu je med predavanji telefon zazvonil (to je bila dogovorjena kazen) in ga postavil na mizo, prvi je pa do njega najbolj junaško Mujo stopil in si vzel eno pločevinko. Sem bil tako presenečen, da se nisem spomnil, da bi dogodek ovekovečil s fotografijo, le buljil sem in potem skoraj umrl od smeha, ko si je prijatelj malo bolj pozorno ogledal pločevinko in jo spustil iz rok, ko da je kačo zagrabil …

Ja, na koncu sem tudi jaz dobil diplomo, da sem uspešno opravil tečaj in ja, tudi jaz sem bil presenečen!

Sem pa, preden smo se spet raztepli na vse konce Evrope, slišal najboljšo definicijo reševalca – to je človek, ki teče v napačno smer! Ko vsi tečejo proč od nesreče, on teče proti njej …

Budilka

So rekli na Jamarski reševalni, da bo na Igu osnovni tečaj za module v okviru usposabljanj Mehanizma civilne zaščite Evropske unije in da bi moral kdo iz vodstva se tega udeležit. Da bi bilo pravzaprav to zelo lepo. Evo, priznam, kljub temu, da pri JRS vodim izobraževanje, se mi tudi sanjalo ni, kaj to moduli sploh so in sem zatorej le molčal in modro kimal, se takorekoč strinjal s tem, da en bi pa res moral it. Ko so pa potem vsi le v tla gledali in razlagali, kako zaradi službe nimajo časa, da drgač bi pa šli, sem pa poštekal, kam pes med vrsticami taco moli in sem še sam postokal, da imam tudi jaz v službi probleme, da drugače bi morda šel. A kaj, ko ti klinci sovodstveniki vedo, kakšno službo imam  in so v smeh prasnili. Pa sem potem roko dvignil, kaj sem pa hotel, saj ti moduli pač kakšen velik problem pač ne morejo bit, sem si mislil in na vse skupaj še isto sekundo pozabil.

Prejšnji teden me je pa mlada dama poklicala, da kaj čakam, da moram on line izpit prej naredit, če hočem na module sploh priti, da sem se sploh spomnil, da mam te module in sem seveda zvečer pokukal na zahtevano stran. In bi me kmalu kap. Ker sem rok za rešitev  tistega izpita za debel mesec zamudil, na voljo sem imel pa samo še eno noč, ki je bila že kar kratka, kajti reševanje tistega testa mi je vzelo dobre štiri ure in sem, ko sem končal, moral direktno pod tuš, tako sem zašvical! A da brez veze, menite? Ste kdaj reševali kakšno evropsko zadevo v angleščini? Ma četudi bi bila v slovenščini, bi švical, ti moduli niso nobena izi bizi šala!

Dobro, sem rešil test in bil posledično sprejet na mednarodno delavnico, v soboto, ko bi se moral v Brežice podat na občni zbor Jamarske zveze Slovenije, saj sem megalomansko kandidiral kar za tri funkcije, mi je pa telefonski opomnik zabrnel, da moram na Ig. Sem bil kar malo presenečen, prepričan sem namreč bil, da bo to šele v nedeljo in sem zatorej poklical tisto mlado damo, da ji povem, da pridem šele v nedeljo, ker pač kandidiram in da to pač niso šale, pa me je tako na kratko po vojaško skorajda urihtala, da sem kar mirno stal. Da na tečaju sodelujejo udeleženci iz 20 držav in inštruktorji še iz preostalih 20 in da bom potreboval prav vsako uro vsakega dneva usposabljanja, da bom spoznal kompleksnost mednarodnih intervencij in se vsaj deloma usposobil za uspešnejši odziv  ob večjih nesrečah v okviru mehanizma CZ EU in da bom vsaj približno lahko na koncu sploh izpit napravil!

Evo, priznam, mi je vroče postalo in sem komandanta Jamarske zveze poklical, da kandidature sicer ne umikam, ampak da fizično pa ne bom prisoten in potem hitro prekinil, kakor da sem v tunel zapeljal, nato pa se od predrage in otrok poslovil. Da me nekaj časa pač ne bo. Kuzli nism nič povedal, ker me itak ne bi pustila, otrokom in ženi pa ni bilo hudega, so bili veseli, da bo več torte za njih. Aja, ja, moj srednji sin je imel ravno rojstni dan. Saj sem poskušal, če bi morebiti torto zarezali, preden odidem, pa moja predraga ni hotela brez srednjega sina to narediti, mali je pa seveda še spal.

Sem se torej na pot odpravil brez torte, a sem nanjo itak kmalu pozabil, ker se je groza začela. 20 ljudi iz 20 različnih držav, ki so tja prišli povečati zmožnost vodstva modulov za sodelovanje v mednarodnih reševalnih akcijah. In eden izmed njih sem bil jaz, čeprav se mi še vedno niti sanjalo ni, kaj modul sploh je. Pa med intenzivnimi predavanji sem kot idiot ves čas brskal po skripti, kaj pomeni določena kratica, kratic pa milijon, vse v angleščini, pa tudi ko sem si jih prevedel v slovenščino, mi niso povedale popolnoma nič.

Šiht pa od osmih zjutraj do osmih zvečer na polno, s par kofe pavzami (za čik je preračunan odmor 4,5 min, kar lahko pokonzumiraš le, če ves čas vlečeš in nič ne govoriš vmes!), tako da sem že drugi dan povsem izčrpan povsem resno razmišljal, ali naj dam odpoved. Mislim, pri Jamarski reševalni, da smo si na jasnem, drugje itak ne morem …

Ampak družba je pa čudovita, tudi predavatelji so, ko začneš malo razumeti, o čem sploh govorijo, in sem kar ostal. Sem v skupini z Romunom, Angležem, Dancem, Nemcem, Madžarom in, kakopak, Bosancem. Ki mu je ime Mujo. In sva takojci prijatelja postala. Sva že ko iz tistega vica, saj ga poznate, prideta Mujo in Šini …

Inštruktorji se najbolj jezijo na Romuna, ki je najmlajši v naši skupini. Da se naj ne pusti izkoriščati starim kozlom in naj ne dela vsega on, čeprav jim razlagamo, da ga mi nič ne silimo, da sam hoče delati.

Treji dan sem celo izvedel, kaj moduli sploh so, samo ne bom tega napisal, bom najprej pri nas na JRS preveril, koliko starih mačkov, ki so me poslali tja, to sploh ve. Pa na izlet smo vsi skupaj šli in sem se po dolgem času spet z avtobusom peljal, je bilo kar intenzivno zame, pa po dolgem času sem šel spet v jamo. So nas, kakopak, peljali v Postonjsko jamo! Kjer nas je sprejel Sten in ker se kot jamarja poznava, sem v očeh sotečajnikov kar malo zrasel. Verjetno res ni kar tako, če te tudi v  največji državni jami poznajo, ne?!

Na večerjo smo se odpeljali na Ljubljanski grad, kjer smo si potem tudi kavo privoščili in skorajda mednarodni incident zakuhali. Smo ugotavljali, kdo vse turški kavi pravi turška kava, poleg nas Slovencev še Bosanci, Črnogorka, Srbi, Čehi, Slovaki in Madžari, le Turki ji pravijo drugače. Smo namreč kar sotrudnika s tečaja, ki je prišel iz Turčije, vprašali, kako oni rečejo turški kavi. Je malo razmišljal in potem povedal, da turški kavi oni rečejo samo kava. Kar je nekako logično, ne?!

Ampak potem ga je pa zanimalo, kako to turško kavo pripravimo v posamezni državi in ko smo mu vsi razložili, je skorajda vzrojil, da vsi pijemo sfejkano turško kavo, ki z njihovo nima nobene zveze ter nam prepovedal jo tako imenovati. Da naj jih kličemo bosanska, slovenska, madžarska, kakor koli hočemo, le turška ji ne smemo reči! Se je kar hudo razburil, priznam, in smo mu kar takojci obljubili, da ga bomo ubogali …

Danec, ki je vmes dvakrat skočil ven na čik in so se mu morali sedeči umikati, ko se je vrnil in so mu najedali, da kaj mora toliko kaditi, je pa pojasnil, da je dobesedno prisiljen kaditi. Ker da so cigareti pri nas dvakrat cenejši in da bolj ko kadi, bolj špara …

No, za mednarodni incident sem skorajda tudi sam poskrbel. Sem Mujota prosil za majceno uslugo in je bil takojci pripravljen ustreči, ko sem mu povedal, da bo moral pa v mojo sobo priti, je pa kar malo zatrokiral. Sem ga potem pomiril, da ni nič takšnega, le da se zjutraj pač sam ne zbudim, da potrebujem le budilko takorekoč. Je bil sumnjičav, nič ne tajim, ni povsem verjel, da imam drugačen bioritem, a sem ga na koncu le prepričal. In se grizel v jezik, ko sem mu povedal pravo številko sobe, prav truditi sem se moral, da mu nisem dal številko sobe, v kateri spi uglajeni Belgijec. Saj fora bi bila huda, ko bi bilo zjutraj vpitje in ravs, samo kaj, ko bi jaz zaspal potem predavanja …

Je pa prvič zaspal tudi Mujo in je ves paničen priletel do mene, ko sem si že zobe krtačil, me je kljub vsemu telefon zbudil še pred njegovim prihodom. Mu bom jutri, ko me bo spet zbudil, povedal, da naj naslednjič poskusi s poljubom, kakor moja predraga, da vidim, kakšno faco bo naredil.

A kljub temu, da zdaj vsi vedo, da se zjutraj ne morem zbuditi, pa še vedno ugotavljajo, kateri idiot se vsak dan tušira ob štirih zjutraj, da se vsi v nadstropju zbudijo …

Ja, predavanja in naloge in vaje so tako intenzivni, da možgani ne sprejemajo več drugih informacij …

Me je pa danes Maksi potolažil, da naj zdržim. Da MBC je le romantična predigra, TTX, na katerega odhajam maja v Nemčijo, bo pa orngi 50 oddtenkov sive. Bo pa lepo vsaj to, ker bova skupaj z Erkijem!

Zadetek

Zadnjič sem se ustavil na Petrolu v Šentjerneju, da si vzamem kavo. V tistih koncih sem bolj poredko, ne vem, če sem sploh kdaj bil na njihovi tankšteli. A saj so povsod enake, ko McDonalds. Sem zagrabil kavico in odpeketal k blagajni. Boste še kaj, je bila uslužna prodajalka. Ma, ko sem že tukaj, pa dajte še rdeče marlboro, sem se spomnil. Čiki se itak nikoli ne pokvarijo, niso ko zelje ali kaj podobno zelenega v našem hladilniku. Sem jih dobil, hkrati pa spet enako vprašanje – če bom še kaj. Sem odkimal, zadovoljen, kavica in čiki, kaj če človek več. A bi še en loto listek? Ma, ne, sem odkimal, kdo ima pa čas za to, z mislimi sem bil že pri srkanju kave, tako ko sedem v avto. Al se splača, ful milijonov je zadetek ta teden, je bila vztrajna. In sem postal pohlepen, kakopak. Ma, pa dajte en listek, sem popustil. Za koliko? Nimam blage veze, za malo, sem zacvilil. Je bila gospa uslužna, mi je dala listek s tremi vrsticami za par evrčkov. Sem čakal s prstom na tipkovnici, da pin vtipkam, pa je imela ravno zalet in je vprašala, če bom še viking loto ali nekaj takšnega. Sem odkimal, ampak pri vikingih je bilo pa še mnogo več milijonov, je zagotovila, pa še res so ful poceni. Sem vzel še tega, ta pohlep je hudič, vam povem, a še preden je vprašala, za koliko ,sem ji kar naročil, da ne za preveč. In sem dobil dve vrstici za ne preveč evrčkov.

Sem zbasal papirčke z milijoni v hlačni žep, čike v žep od jakne, kartico v denarnico, hkrati sem pa med odhajanjem že kofetek odpiral. Me je že v hrbet zadelo njeno vprašanje, če bom prišel nazaj.  Sem se zmedel, priznam, sem mislil, da narobe slišim. Saj boste prišli nazaj, je ponovila. Evo, sem slišal prav, sem si rekel, hkrati pa na faco nabil najbolj bebav izraz, kar jih premorem, pa jih premorem kar nekaj. Ni bila več najmlajša, a še vedno mnogo mlajša od mene. Hm. Sem kar pozabil tisti kofe odpirati. Če bom prišel nazaj? Ja, saj boste prišli nazaj, ne? Evo, nič mi ni bilo jasno in ko ti nič ni jasno, pač vprašaš. Zakaj naj bi nazaj prišel? Ja, če dobite … Kaj če dobim? Faco sem imel verjetno še bolj bebavo kot sem mislil, da jo sploh lahko imam! Ja, milijone, ne!

Okej, nič mi ni bilo jasno. Sem kar stal tam ko en bebo in mrzlično razmišljal, kaj se mi to dogaja. Dobil naj bi neko priznanje v bližnji kulturni dvorani in sem bil že kar pozen, pravzaprav še za kofe nisem imel časa pa sem si ga kljub temu vzel, potem sem pa kar stal tam in … No, stal sem.

Potem mi je pa kapnilo. Če bo listek, ki mi ga je prodala, dobitni, in bom zadel silne milijone, se moram zglasiti pri njej in z njo deliti zadetek. Evo, sploh še nisem imel silnih milijonov pa sem že začel škrtariti: A če ne dobim nič, se lahko tudi oglasim in si bova delila strošek listka?! Tokrat je tetica faco navlekla, ji ni bilo nič jasno, a ker se mi je mudilo, sem le še pozdravil in odpeketal v kulturni dom. Pa na vse skupaj lepo pozabil.

Danes me je pa prešinilo in sem pobrskal za tistima listkoma in na internetu preveril rezultate žrebanja, ali kar koli pač to že imajo. In, glej ga hudiča, zadel sem!

Dobro, saj ne toliko, da bi moral službo pustiti, še sreča, da je nimam, a zadetek je bil vseeno!

In zdaj razmišljam. Če sem za listek dal 3 evre, zadel sem jih pa skoraj štiri in pol, a naj ji odnesem 70 centov ali kaj?! Ma te napitnine mi ne grejo lih najbolj, ne vem, koliko odstotkov se plača. Potem je pa spet škrtost udarila. Če prištejem še tisti drugi listek, na katerem nisem pa nič dobil, sem pa že v zgubi. Plus še potni stroški do Šentjerneja …

Okej, smo po vaji JRS sicer tam dokaj blizu Klemi, Anži in jaz sicer prali usrano opremo in ne bi bil tako velik potni strošek še do nje skočiti, a sem potem po tehtnem premisleku prijateljema raje za pir dal in na tisto tetico kar pozabil. A sem si v mislih vseeno obljubil, da če mi kdaj v prihodnosti silne milijone zrihta, je pa ne bom spet zatajil …

 

Štirje ranjeni in en mrtev

Ob osmih zjutraj je priletelo sporočilo, da so v Mali Vratnici poškodovani vsaj trije jamarji, vseh skupaj pa jih je v jami pet. Aktivirali so Jamarsko reševalno službo, zaradi velikega števila poškodovancev so aktivirali še ekipo Prve pomoči Rdečega križa Novo mesto. Vsi skupaj smo v povsem natrpanem kombiju spred reševalnega centra odbrzeli že krepko pred deveto uro zjutraj! Novomeški jamarski reševalci z ekipo Prve pomoči smo bili jami s poškodovanci najbližji, pridružila naj bi se nam še ljubljanska ekipa.

Med vožnjo je Tico bentil, da kaj je zdaj to, če je v jamo kar cel avtobus zapeljal al kaj in kaj se ljudje grejo, a ko smo se pripeljali v gozd in opazili, da je cesta do jame splužena, se je razpoloženje malce dvignilo. To je pomenilo, da nam ne bo treba tovoriti bale opreme par kilometrov daleč …

Pred jamo nas je čakal jamar, ki je poklical na pomoč in izkazalo se je, da je šlo za skupino avanturistov, ki so se v Malo Vratnico spustili kar po domače in na hojladri in malce pohajkovali po podzemlju, dva izmed njih, očitno bolj vešča ali neumna, pa sta se skozi ožino podala še v večjo globino. In prav ta dva sta se poškodovala. Kaj je z njima narobe, ni nihče vedel, le vpitje so slišali iz globine, zato je jamar, ki nas je počakal, splezal ven in poklical na pomoč. A ker ko ima hudič mlade, jih ima veliko, je med čakanjem na reševalce zaslišal vpitje tudi iz prve dvorane. Očitno je iz jame želela priti še ena oseba, ki si ji je nekje med plezanjem strgala vrv, da je omahnila v globino, ko je pri tem sprožila kamenje, pa je to poškodovalo še eno osebo, ki je seveda pod plezajočim zvedavo gledala proti površju direktno pod njo.

Hja, človek kar ne ve, kje naj se zadeve loti.

Bilo nas je zelo malo, zato me je Tanja, ki je bila vodja intervencije, določila za vodjo prve ekipe in kar v jamo poslala, v ekipo pa postavila Danielo in Jureta, edina dva, ki sta bila na voljo. Še trije reševalci, ki so bili na kraju, pa so morali postaviti manever za spust ekipe Prve pomoči, ki je vsekakor bolj od nas usposobljena za ravnanje s tako hudimi poškodbami …

Ker sem med pogovorom z zmedenim jamarjem, ki je poklical na pomoč, spoznal, da njihovih vrvi ne bo možno uporabiti, sem se seveda lotil opremljanja smeri. Daniela naj bi šla za mano z nekaj opreme za prvo pomoč, Jure pa naj bi kot zadnji iz ekipe povlekel jamarski telefon.

Že ko sem malce pod vhodom v brezno vrtal nova pritrdišča, sem slišal klice na pomoč iz globine, a sem lahko le zavpil, da sem jamarski reševalec, da naj malce potrpijo, da prihajamo. No, potem je šlo pa vse, kot verjetno ne bi smelo iti …

Šlo je seveda za vajo dveh Reševalnih centrov, Novega mesta in Ljubljane, in scenarij smo enkrat prav simpatično zakomplicirali do nezavesti! Prav zabavali smo se, ko smo bogim reševalcem v scenariju postavljali vedno nove in nove prepreke na pot! Seveda se nobenemu razen “posvečenim” ni niti sanjalo, kaj jih čaka, a kaj, ko je vse čakalo mene, ki sem se spuščal kot prvi! Sem vzel vrtalnik, nabijalni komplet in opremljevalno vrečo ter vrv, da napeljem novo smer, a še preden sem se spustil v globino, mi je Tanja prišepnila, da naj samo pritrdišča nova nabijem, da vrv naj pa uporabim kar obstoječo, da bo hitreje, ker da zame, ki sem scenarij poznal, tisti vozel, ki naj bi ponazarjal pretrgano vrv, pač ne bo presenečenje. Da naj ga samo razvežem in se spustim dol …

Sem nabil dva nova sidra, na obstoječi vrvi napravil osmico z dvojno zanko in napravil res lepo pritrdišče, takšno šolsko. Da bodo šli reševalci enkrat za spremembo po varni poti v globino. Sem se prepel čez pritrdišče in se obtežen ko bosanski konj začel spuščati v globino, nekje na polovici poti je pa vrvi zmanjkalo. Na njej ni bil le vozel narejen, ki naj bi simboliziral pretrgano vrv, vrvi pač dejansko ni bilo!

Sem prisopihal spet nazaj ven ter zahteval novo vrv, med debelimi furmanskimi kletvicami kakopak. Se je izkazalo, da je Klemi, ki je tudi ustvarjal scenarij ter vodil ekipo Prve pomoči, predvideval, da bo vsak reševalec le vozel razvezal in se dol spustil, zato je vrv dejansko fizično skrajšal. V to past sem pa seveda jaz stopil, čeprav sem vnaprej vedel zanjo!

Pa Zdenka, ki je igrala ponesrečenko, je potem na analizi povedala, da sploh ni okej, če ponesrečenec, ki spodaj leži ves razbit in podhlajen in prestrašen, od zgoraj posluša le kletvice!

Piskerček je prav tako na analizi dodal seveda tudi Erki, ki je bil na vaji opazovalec, da tudi ni okej, če ponesrečenki ležita v jami skoraj pod vhodno vertikalo, potem pa nenadoma dol prileti kos vrvi. Sem se seveda nemudoma pozanimal, komu je štrik dol padel in takojci in nemudoma pod nos dobil, da meni! In sem se šele naknadno spomnil, da so mi, ko sem prisopihal spet ven ter zahteval novo vrv, to podali kar v zvitku, ne v transportni vreči in sem jo potem, namesto da bi zahteval še vrečo, enostavno dol spustil. No, če sem iskren, morda res malce prehitro …

Sem torej v jamo prišel že živčen in pod obrati in takojci, ko sem se snel z vrvi, se je pa drama začela. Poškodovanki sta bili Zdenka in Jasna in sta seveda komaj čakali, da pridem, da pokažeta igralski talent! Stokanju in cviljenju in pritoževanju kar ni in ni bilo konca, prav škoda, da so Oskarji za najboljšo igro že podeljeni!

Lotila se ju je Daniela, da sem jaz lahko pomagal Juretu z jamskim telefonom in prvemu iz ekipe Prve pomoči, ko so v jamo spustili še drugega in sem vedel, da je zadeva v dobrih rokah, smo se pa prva ekipa v nadaljevanje spustili, kjer naj bi čmurila druga dva ponesrečenca. In se je zgodba seveda ponovila. Takojci ko sem se zrinil skozi ožino in pokukal v brezno, se je začel jok in stok. Sta Mateja in Žan, ki sta glumila druga dva poškodovanca, igro vzela zares, ko da sta plačana, kar nisem mogel dovolj hitro dol. Vmes mi je pa vroče ratovalo, saj tisto brezno sploh ni bilo tako enostavno, kot sem ga imel v spominu, ko sem tam dokaj redno blataril!

Ko sem se spustil do glumcev, sta pa preklopila v šesto prestavo. Direkt. Mateja naj bi imela zlomljeno roko in je cvilila, ko da je zares zlomljena, Žan je bil pa cel, le podhlajen naj bi bil in že ko sem ga prvič pogledal, ga je začelo šejkati, ko da je na elektriko priklopljen! Danijela je prišla z nekaj medicinske opreme in sva se kar takojci lotila dela. Najprej sva Žana ogrnila z odejico Rdečega križa, takšna lepa flisasta, topla, kar malo žal mi jo je bilo v tistem blatu uporabiti, da je nehal šejkati ko Majkl Džekson na steroidih, nato sva se pa Matejini roki posvetila. A že ko je roko le pogledala, je Mateja zapiskala, da bi ji bile vse igralke, nagrajene z vsaj dvema Oskarjema, fovš! Je Daniela poskušala diplomatsko, naj malo na eno oko zamiži, da ji vsaj rokav zaviha in pogleda, pa se je Erki oglasil, ki naj bi bil samo opazovalec ter povedal, da je obleka od Rdečega križa, namenjena vajam in da naj delamo, kakor bi delali pri pravi poškodbi. Sem torej vzel nož in zarezal v blago, a še preden sem do konca razparal rokav, bi kmalu bruhnil. Ker se je pokazal nagravžen odprt zlom podlahti s povsem razcefranim in izpostavljenim tkivom!

Sem kar malo zatrokiral, da me je morala Mateja pomiriti, da je to le maska, ki ji jo je dal Klemi!

Daniela se je lotila rihtanja glumcev, jaz sem pa z Juretom reševalni manever postavil. Sem se najprej bal, da bomo crknili, a smo potem v tisti sicer prelepi prelomnici našli čudovito enostaven način. Erki je bil sicer skeptičen, da ne bo šlo, a ko smo ga preskusili in je šlo, sem si oddahnil. Načeloma je bilo vse pripravljeno za izvlek, čakali smo le še povezovalne manevre nad nami, vmes smo pa Žana, ki je igral nepoškodovanega, le podhlajenega jamarja, ven pospremili. Smo se odločili, da bo šel ven kar na lasten pogon, da se bo med plezanjem tudi ogrel. A ker nam je, ko smo prišli do njega, zaupal, da je (zaigrani) diabetik in da s sabo nima inzulina in se mi je, ko smo se pripravljali, da spleza ven, kar nekaj muzal in hehetal, sem seveda takoj posumil, da bo po scenariju, ki meni pa ni bil poznan, še kaj ušpičil. In sem mu kar direkt povedal, da če bo začel na vrvi glumiti, da je dobil kakšen diabetičen napad ali kaj, da ga bom moral še z vrvi snemati in reševati, da bo dobil prst v rit direkt do zapestja! In se je očitno spomnil, kako sem mu v Kostanjeviški jami skozi ožino pomagal in se je v hipu zresnil. Ter na vrvi ni delal drame, le enkrat vmes je (zaigrano) postokal, da mu moči zmanjkuje. Ter fehtal čokoladico ali kaj podobnega, da malo k sebi pride. A ker reševalci vemo, da poškodovance ne smemo hraniti, kakor ne smemo hraniti živali v živalskem vrtu (no, jaz to vem šele od pred kratkim), se je moral zadovoljiti s požirkom sladkega soka. Saj je hotel še nekaj zaglumiti, sem kar videl, da on bi šel po Oskarja, a ga je moj iztegnjeni sredinec pravočasno odvrnil od namere …

Vmes so pa še Ljubljančani prišli, Luiggy, Burja in Damijan so nam krepko olajšali posel. Sem spremljal poškodovanko, ki smo jo, povito in zavito ko kakšen kraški zašink, kar na jamarski pas vlekli gor, saj nosila skozi ožino zagotovo ne bi prišla. In je bilo navihano, nič ne tajim, do ožine sem prisopihal povsem premočen! Pa tudi Mateja, ki je bila sicer pogumna in je držala kul faco, se je morala kar krepko pomatrati!

Čez ožino je začuda šlo kar tekoče, čeprav sem se tega najbolj bal, celo tako sem bil osredotočen na zadevo, da sploh nisem opazil, da Grdin na drugi strani zadevo snema! Se nam bo letos pridružil med reševalci (no, če tečaj in izpit naredi!) in ga je Tanja povabila že na to vajo …

Ko sem Matejo v vhodni dvorani oddal drugim reševalcem, sem tudi funkcijo spremljevalca nosil z veseljem odstopil Anžiju, ki se je kar sam ponudil, da bo to naredil. Da itak že cel dan veče ven ko po tekočem traku in da naj jaz raje pomagam mrtveca ven trogati.

Hm, ja, na njega sem pa kar pozabil …

Po scenariju se je namreč petemu jamarju, ki edini ni bil poškodovan, malce sfuzlalo in je trapljal po jami ter padel v tretje brezno. In naj bi ga ven potegnili kot zadnjega. Da njegovih prijateljev, že itak poškodovanih in v šoku, ne “obremenjujemo” še s tem. Saj reževalci smo se tega že kar naučili, da pazimo, kaj govorimo in delamo v prisotnosti poškodovancev (no, razen mene, ki sem preklinjal ko furman!), a ker Grdin še ni reševalec, je spodaj pri Mateji in Žanu, ko je prišel malce akcijo pofotkat, mimogrede še veselo razpredal o mrliču, ki se sprehaja med reševalci. Mrtvaka je igral Primož, ki mu je pa vmes malo dolgčas samemu postalo, pa mraz ga je ugriznil, pa se je kar malo sprehajal po jami, saj itak nihče ni vedel, da je mrtev …

No, ven smo potegnili še njega, potem pa z manevrom še kepe opreme, čeprav se je Bizi zgoraj bunil, da tega pa že ne bodi vlekli, da vlečejo že cel dan (poleg poškodovancev in mrtveca še komplet ekipo Prve pomoči), a je potem popustil. Morda zato, ker je samo visel nad vhodom ko salama in kontroliral izvlek, vlekli so pa itak drugi …

Zaključili smo kakopak v gostilni na obilni in dobri večerji, še prej smo pa dokaj hitro tudi analizo naredili. Dokaj hitro zato, ker je bil Bizi že malo lačen in se ni hotel preveč v detajle zapikovati, kakor ima ponavadi veselje, Erkiju kot opazovalcu je pa Tanja že prej naročila, da si mora v jamo tamalo beležko vzeti. Jo je ubogal, čeprav je posledično pa zato več listov popisal, sem videl, a je na koncu le velikodušno ugotovil, da se nam malce zimsko spanje pozna in nam toplo položil na srce, naj vozle bolj pogosto vadimo. Ker to lahko počnemo lahko tudi doma, v postelji, da on to večkrat počne.

Sem videl, da ga je nekaj naših reševalcev kar debelo pogledalo. A bi ga debelo pogledali tudi, če bi jim povedal, da on zjutraj, ko se zbudi, kakšne pol ure knjigo bere, preden vstane in da lahko to počnejo tudi drugi, a to je že povsem tretja zgodba, o kateri pa kdaj drugič …

 

Če si dovolj star

Če si dovolj star, te tudi kakšno priznanje zadane. Me je danes v Šentjerneju ob dnevu Civilne zaščite zadelo njihovo bronasto priznanje in sem bil kar ponosen. Sem bil v čudoviti družbi gasilcev, reševalcev s psi, ekipami prve pomoči, potapljači reševalci in ostalimi, ki priskočijo na pomoč, ko gre kaj narobe. Tudi Klemi je dobil bronastega, a on skupaj s svojo ekipo za prvo pomoč. Jaz bom svojo medaljo torej lahko nosil vsak dan, on pa le, ko bo prišel na vrsto …

Trakci

Zadnjič sva z Grdinom kar nekaj dihalnikov našla, a kakor se rado zgodi, sva jih pozabila označiti. Ja, sva vzela GPS lokacijo, a ta ni povsem natančna, na spomin zanašati se pa tudi ni najbolj pametno, saj je trenutno pokrajina pod meter in pol snega. Ko bo skopnel, bo povsem drugače …

In sem zapregel najmlajšo delovno silo, svojega sina in Vida, gospoda Graha sina. Da gremo okoli dreves, kjer se nahajajo dihalniki, trakce zavezati. Smo se obirali, kakopak, kot vedno in v Bistrico, kjer se asfalt konča, prišli že ponoči. Pa niti ni pomembno, ali je asfalt ali makadam, itak je vse pod snegom, pomembno je bilo, da je bila cesta zaprta. Smo kar mimo zapore potegnili, kaj pa jamarski Fiat ve, če je cesta splužena ali ne. Sem moral že kmalu ustaviti, saj so bile na cesti štiri košute. Velike skoraj kot krave. Sta tamaladva kar malček utihnila. Par deset metrov naprej so bile na cesti še štiri srnice in tudi te smo počakali, da so se počasi umaknile v gozd, malo naprej pa spet naslednje tri košute.

Toliko živali že dolgo nisem videl med vožno in otroka kar nista vedela, ali naj se veselita srečanj ali ne. Glede na to, kako velike so te živali in gleda na to, koliko smo nameravali še peš prehoditi do bivaka …

Malce pred odcepom proti Čaganki, ko je bilo snega na cesti nespluženega že res veliko, jamarski Fiat je pa še kar grizel, se je pa zgodilo. Naša avantura se je malček predčasno začela. Nas je v ovinku, morda dva ovinka pred ciljem, kjer bi parkirali in pot pod krplje vzeli, s ceste zabrisalo. Saj hudega ni bilo, je na obeh straneh ceste napluženega snega za dve nadstropji in je cesta kakor bob steza, a kar tam vozila seveda nismo mogli pustiti. Ker nobeno vozilo ne bi moglo mimo, kaj šele mojster, ki pluži, ki me že itak postrani gleda, ker mora zaradi mene in novomeških jamarjev prav počasi plužiti, saj nikoli ne ve, kdaj bo kateri izmed nas v ovinek pred njega prižgal …

Ker sem imel edini šoferski izpit, sta pač maladva poskusila riniti, pa ni šlo. Je bilo vozilce preveč v sneg zabito. Saj smo parkrat poskusilo, to že, celo zadnji konec sem za kljuko uspel malce bolj na cesto povleči, a ni bilo dovolj. Maladva sta imela že kar malo bolj široko odprte oči, saj je vmes še snežiti začelo, mraz je bil pa itak že od prej in sta celo predlagala, da bi kar končali. Sem se strinjal z njima, da zaradi mene lahko končamo, samo prej moramo vozilo rešiti. Bi sicer lahko s flašencukom poskusil, sem ga imel v avtu, pa enkrat za spremembo vrv tudi, a tokrat, ko sem imel s sabo otroke, sem se pa res pripravil. Sem v Fiatka snežne verige vrgel!

Sem jih svečano ven vzel, a preden sem se pohvalno po hrbtu potrepljal ali považil pred otrokoma, mi je bilo jasno, da moram najprej preveriti, ali so verige sploh prave. Ker nimam blage veze, kdaj sem jih kupil in za kateri avto!

Desno kolo, ki je bilo na cesti, mi je začuda kmalu uspelo obleči v verigo, kakopak z obilno pomočjo obeh mladih mož, levo kolo smo morali pa najprej odkopati. Ko sta odkopavala kolo, sem na hitro še navodila, kako se frdamano reč montira, preštudiral, potem pa še na levo kolo nataknil zadevo. Sem dvakrat poskusil speljati in obakrat je veriga dol padla, zato sem se tretjič bolj potrudil. In je šlo. Ker sta zadaj še maladva malo pomagala. A ker sem štartal ravno v ovinek in v hrib, sem jima skozi odprto okno zavpil, da je parking le 100 m proč in naj gresta počasi za mano, da ne morem oz ne smem ustaviti. Sem pritisnil na plin in začuda prisopihal do odpluženega prostora za jamarska vozila, maladva sta pa tudi kmalu za mano prisopihala. Nista upoštevala navodila, naj gresta počasi, pa verjetno mi tudi povsem zaupala nista, da ju bom res počakal …

Kakor koli, krpljati smo začeli dobro ogreti in čeprav naj bi nam svetila polna luna, kaj dosti od nje nismo imeli, saj je kar krepko snežilo. Ker pa je kolonico vodil gospoda Graha sin, smo do bivaka prišli res presenetljivo presenetljivo hitro!

-16 stopinj je kazal termometer, preden smo zakurili in potem spili vroč čaj, da smo malo k sebi prišli, nato smo si dobro večerjo spekli, za dobro vago pa še družabno igro udarili. Nekaj podobnega Človeku ne jezi se, le da smo imeli še opravka z denarjem. In čeprav je v peči gorelo na polno, se toplota okoli nje še ni širila, a mi je bilo vseeno toplo, ker sta tamaladva ves čas kakor iz heca poskušala goljufati in sem moral biti ves čas pozoren, da mi nista vsega denarja pobrala!

Malo pred eno zjutraj sem ju v posteljo nagnal in se knjigi posvetil, malo čez drugo uro je pa Vid, ki si je izbral zgornje ležišče, zastokal, da bo crknil. Je peč končno začela delovati oz je prostor končno odmrznila in je bilo pod stropom vroče ko v peklu. Je zastokal, da obraz k mrzli šipi pritiska, a da nič ne pomaga …

Ker smo bili tam sami, ker torej ni bilo njegove mamice, sem mu predlagal, naj kar v spodnjem perilu malce pred bivak stopi, da se ohladi in me je res ubogal. Saj prvih par minut mi je bilo hecno opazovati fanta, kako na -16 ob treh zjutraj samo v spodnjem perilu hvaležno hlasta za svežim zrakom, potem sem se pa spomnil, da je že toliko velik, da bo znal tudi doma povedati, kaj je počel in sem ga začel nazaj v bivak siliti. Ni šlo zlahka. Šele ko sem obljubil, da bom vhodna vrata zaprl šele čez nekaj minut, se je vdal in spet nazaj v posteljo zlezel. Sem počakal par minut, da se je tudi pod stropom toliko ohladilo, da je zaspal, potem sem pa nadaljne pol ure ob peči stal in bral, da sem se segrel!

Že ko sta se v posteljo spravljala, sem jima zabičal, da če kdo pred deseto vstane, jih bo fasal in sta me ubogala, jaz sem vstal pol ure za njima. Ker sem namreč ponoči na uro in pol vstajal in v peč nalagal …

Po zajtrku in kavici smo se pa k dihalnikom podali. Pa seveda nobenega trakca v bivaku nisem našel, le kot vezalko tanko belo vrvico. In mi je bilo malo smešno, ko me je doseglo Grdinovo sporočilo, naj različne vozle delam pri različnih dihalnikih, da se bo že na fotografiji videlo, kateri je kateri. Nisem imel kaj čarati s tako tenko vrvico, na fotografijah se je že pol metra proč niti ne vidi. Sem zato maldva postavljal k dihalnikom in fotkal, bomo videli, če bo to kaj zaleglo …

V bivaku smo potem le stvari pobrali in jo v dolino mahnili, do avta je šlo brez težav. In ker je imel Fiat še vedno obute snežne verige, smo se tudi do najboljše bistriške gostilne zlahka prebili, kjer smo si privoščili bogovsko kosilo.

Med vožnjo sem pa Vidu, ki ima za bralno značko za prebrati mojo Evo in je še ni prebral do konca ter me je prosil, naj mu obnovo povem, da bo napisal nalogo, zaupal, da na koncu oba glavna junaka umreta. Pa res upam, da bo knjigo vseeno prebral in potem napisal, kakor v knjigi piše, ker sem se pravkar spomnil, da njegova mama ve, kje stanujem …

Dihalniki

Ne veste, kaj so dihalniki? Dihalniki so jame, ki dihajo. No, pa saj vse jame dihajo. Ker imajo konstantno temperaturo, tam okoli 6 stopinj pri nas, recimo, so poleti hladnejše od okoliškega zraka, pozimi pa toplejše. Okej, pa še milijon drugih razlogov je za prepih iz jam, a tukaj ne bomo cepidlačili.

Ker torej pozimi iz jam toplo piha, stopijo sneg pri vhodu in jih lahko tudi jamar z dvema levima rokama, ki za jamami gleda s kurjim očesom, zlahka opazi. Okej, to velja predvsem zame, da ne bo pomote. Boljši jamarji jame najdejo tudi poleti in spomladi in jeseni …

Ker je na Poljanski gori ogromno snega in ker je mrzlo, da ti malinice v trebuh povleče, sva se z Grdinom danes odločila, da bi bilo pa super, če malo pobrskava za dihalniki okoli Čaganke. Sva se namenila pretacati predele nad Južnim rovom in nad kaminom Game over, če morda pa lažjo pot v notranjost Čaganke odkrijeva …

Na pot sva se odpravila, kot se spodobi, torej ne prezgodaj. Okoli 11h iz Novega mesta. Pa bi akcijo kmalu že v Bistrici zaključila, kajti cesta naprej od najboljše bistriške gostilne je bila zaprta. Mislim, znak so cestarji postavili, da je zaprta, čeprav, tehnično gledano, povsem zaprta ni bila, ker sva se lahko mimo znaka odpeljala avanturi naproti. Ves čas sva oprezala, če bo kakšno drevo prek ceste ali kaj in sva skoraj Lenko in prijateljico spregledala, ki sta se mirno sprehajale po gozdni cesti. Sem malo posumil, da sta onidve zaprli cesto, da bosta imeli mir, pa sta obe dokaj iskreno to zanikali.

Do Konfina, kjer se cesta odcepi proti Čaganki in ni več splužena, sva se začuda lahko prebila, potem sva pa kar pot pod krplje vzela in bila dokaj hitro v našem jamarskem bivaku. Malce lažje nama je šlo, ker je vsaj deloma že bila uhojena gaz od naju s sestro, a čisto navaden sprehod v parku pa to vseeno ni bil.

Predvsem je bilo mrzlo, krepko čez -13 stopinj je kazal termometer, čaj v loncu, ki sva ga v bivaku zadnjič z Jasno pustila za naslednje obiskovalce, pa tako debelo zmrznjen, da je potreboval več ko pol ure na peči, da se je stopil. A sva bila itak bolj osredotočena na kavo, pa fino sva še zakurila in peč naložila, potem se pa kar na lov za dihalniki odpravila.

Čez drn in strn po zasneženem gozdu ni najbolj enostavno, a naju je cviljenje in smiljenje samemu sebi minilo v hipu, ko sva prvo prepihano luknjo v snegu odkrila. In sva potem ko dva bumbarja brez glave skakala po snegu levo in desno in gor in dol in vsako prepihano luknjico zabeležila v GPS in jo za vsak slučaj še fotografirala. Da jo potem, ko ne bo več snega, lažje najdeva …

Po slabih treh urah sem imel traplanja po gozdu že kar dovolj in sem začel navijati, da se v bivak vrneva, a Grdin je tako milo zastokal, da si že tri leta želi preveriti tri ali štiri pikice tam nekam proti gozdni vlaki, le kakšnih 300 m od tam, kjer sva bila, da sem popustil. In sva krenila. Po njegovi navigaciji. Malo levo pa potem malo desno pa potem malo v vrtačo in nato iz vrtače nazaj, od koder sva se odpravila, pa malo cik cak … Vmes je enkrat še v jamo padel, ki ni bila dihalnik, torej jo je našel le s svojo težo, potem je pa spet na telefon gledal in se obračal in sever iskal …

Meni ni to s severom popolnoma nič jasno. Mi je bilo pa jasno, da tudi njemu ne povsem. Ko se nam je enkrat pred leti v debeli hosti sredi noči pokvarila lada niva in smo capljali po gozdu gor in dol in sploh nismo vedeli, ne kod ne kam in smo končno do železniške proge prišli, sem jaz krenil po progi na desno, on pa na levo. Oba sva hotela pa v mesto priti. Sem predlagal, da gre tudi on z mano na desno, ker sem bil dokaj prepričan, da mesto je v tisto smer, a ni hotel, je zatrmulil, da Veliki voz in Severnica kažeta, da moramo na levo, malo proti severu. Ma, priznam, me je takrat s tistimi zvezdami in severom zmedel in sem mu kakšnih deset minut sledil, ko sem se enkrat vmes obrnil, sem pa opazil, da je bilo nebo v smeri, v katero sem želel jaz, mnogo bolj svetlo. Od mesta, kakopak. Je popustil in sva krenila na desno po progi in kmalu prišla do prve vasi, ki je povedala, da smo na dobri poti, mimogrede bi naju pa kmalu še dvakrat vlak povozil. Dvakrat! Čeprav je Grdin na sveto zatrjeval, da je zadnji vlak tistega dne že zdavnaj odpeljal …

Ampak, zašel sem. Ker sva dodatno še eno uro traplala in gor in dol in levo in desno, da bo prijatelj končno do tistih pikic na telefonu  označenih prišel, sem končno vprašal, da kaj za vraga ves čas ta neumni sever išče. In je strokovno pojasnil, da zato, da karto na telefonu pravilno orientira in tako vidi, v katero smer morava iti. Mi je bilo to malo sumljivo, to njegovo iskanje severa in orientiranja karte, ker sva cikcakala po globokem snegu, ko da indijanci streljajo na naju in se puščicam izogibava, sever naj bi pa načeloma vedno bil v isto smer. In sem ga zato pri naslednjem orientiranju malce bolj pozorno opazoval. Je iz žepa povlekel telefon, z roko pokazal, kje je sever, telefon obrnil v pravo smer, malo pogledal, razmislil, potem pa z roko pokazal, kam morava iti. In sem se zbunil. Da tam ni sever. Evo, spet priznam, da o severu in jugu in zvezdah nimam blage veze, a še preden je lahko prijatelj protestiral, da naj bom tiho, ker nič ne vem, sem mu pokazal zahajajoče sonce. In kjer sonce zahaja, tam je zahod, to vem celo jaz brez Googla! In nasproti zahodu ni sever, to tudi vem brez Googla. Tam je jug. Nasproti zahoda je vzhod. Brez Googla, zlahka!

Dobro, jebiga, moram pa priznati, da ne vem, kje je vzhod in kje zahod, če gledam proti severu. A tega mu pa nisem povedal, ker za najin kreg ni bilo relevantno. Grdin je očitno vedel, ker se je malo po glavi popraskal, še enkrat mapo na telefonu usmeril proti severu, z roko odločno pokazal v neko smer, dodal, da le tristo metrov in zakoračil. Jaz pa za njim, kakopak. Ko sva se za hip ločila, je spet padel v jamo do vratu v sneg in ga verjetno zato nisem slišal, ko je vpil na pomoč. In ko se je sam rešil in sva se spet našla, je ves užaljen pripomnil, da je bil prepričan, da sem ga kar zapustil …

Okej, gor in dol sva trapljala, do riti v snegu, našla tiste pikice, ki si jih je želel že tri leta ogledati, a vsaj mene kaj dosti niso impresionirale, zato sem kar po občutku proti bivaku krenil. On pa za mano, tokrat je zaupal mojemu občutku. In nama je šlo, kar se smeri tiče, a sva kar hodila in hodila, sva bila kar daleč stran.

A na srečo je bil bivak topel, žerjavica pa še v peči in je bila ajncvajdraj in kavica in čaj in večerja, do avta sva pa še po hujšem mrazu ter po polni luni hodila, a nama je šla pot kar dobro spod krpelj.

Potem pa še švoh špricar v najboljši bristriški gostilni in domov. Dihalniki za pomlad torej so, dela ne bo zmanjkalo …

 

 

Zajček

V biografiji o Borisu Cavazzi, kjer sicer kar mrgoli groznih zadev iz njegovega otroštva, mladosti in odraslega življenja, me je v bistvu najbolj globoko presunila zgodbica o njegovem mačku. Iz Italije se je preselil k teti na Primorsko, kjer v bistvu nobenega ni poznal in ni imel prijateljev, le hišni maček bi se morebiti lahko štel v to kategorijo. A kaj, ko so bili povojni časi težki, a kaj, ko maček ni lovil miši. Za takšne lahkokruhnike pa v revni hiši ni bilo prostora. Zato ga je teta spravila v vrečo in malemu nečaku, ki je ravno začel v šolo hoditi, naročila, naj ga odnese k človeku, ki je živel na robu vasi. Zamenjal naj bi ga za nekaj, pozabil sem, kaj. A to niti ni bisteno. Malček mu je dal tisti žakelj z mačkom in v zameno naj bi nekaj dobil, tako je to šlo pri tistem možaku, a ker je bil tistega dne tisti možak menda ravno dobre volje, je malemu, preden bi odšel od njega, velel, naj počaka. Potem je s topim delom sekire kar prek vreče mačka ubil, ga odrl in spekel, potem pa še, velikodušen, kot je bil, še malega prisilil, da je nekaj malega pojedel. Da ne bo šel lačen na pot …

Sem Borisa vprašal, če je zgodbico kaj namerno dramatiziral ali kaj, a je le zamahnil z roko, da je bilo točno tako. Me je takrat še drugič totalno presunilo, priznam, kar na jok mi je šlo!

Saj sem se potem spomnil, da je imel moj prijatelj stoletja nazaj tudi zajce v kleti, pri katerih je preždel več ko pri domačih nalogah in jih je imel v bistvu nadvse rad. Čeprav, če dobro pomislim, takrat smo ravno začeli na skrivaj kaditi in kje je boljše enega ali dva priciniti kakor pri zajcih?! Domnevam, da jim cigaretni dim ni najbolj prijal, a to so že davni časi, ko so še mlade mamice kar med dojenjem kadile. Jap, moj prijatelj ima takšno fotografijo. Pa mu nič bistvenega ne manjka sicer!

A zašel sem. Je prijatelj, tisti z zajci, odšel na morje in dedku, ki je živel v bližini, naročil, naj medtem skrbi za zajce. Je bil dedek takojci za, a ko sem nekoč, ko prijatelj še ni prišel z morja, skočil tja k zajcem enega na skrivaj prižgat, zajcev ni bilo več. Je pa dedek mimo prišel in nafehtal en čik, med kajenjem pa le mimogrede povedal, da so zajčki zboleli in umrli. Jebajga, sem si mislil, prijatelju bo hudo, a takšno je pač življenje, kaj hočemo!

Ko se je prijatelj končno vrnil z morja in sva tam pri zajcih, kjer zajcev v bistvu ni bilo več, enega prižgala, je bil bolj tih. Saj sem ga razumel. Jih je imel rad. Zato nisem kaj dosti silil v njega, človek pač mora imeti tistih nekaj dni za žalovanje, sem si mislil, vmes je pa njegovega dedka mimo prineslo. Da si nafehta čik ali dva. Kot vedno. A še preden je dobro stopil v klet, je moj prijatelj dobesedno eksplodiral. In če dedka ne bi nemudoma odneslo, kot da ima raketo v riti, bi verjetno še kakšno na gobec dobil. Mi ni bilo nič jasno, a spraševal nisem. Je bil prijatelj tako razjarjen, da sem se bal, da bom še jaz kakšno okrog ušes dobil, če bom silil vanj. Pa je kar sam povedal. Zajčki niso umrli, dedek jih je potolkel in v skrinjo spravil. Pa saj to je stokrat rekel, ko je z nami kadil in tiste zajce gledal, da to niso domače živali, da to je hrana, a sem mislil, da se heca z vnučkom. A se očitno ni. Pa dobro, če jih je že potolkel in pojedel, ker ni mogel iz svoje kože ter se potem zlagal, da so umrli, ne bi bilo nič narobe. Če le ne bi bil preveč pameten. Ko je družina prišla z morja, je vse skupaj povabil na kosilo. In ko so se med mlaskanjem pogovarjali o vsem možnem pa o morju in to, je kar nenadoma umolknil in pogledal mojega prijatelja. Njegovega vnuka. Ki je ravno kolbico obiral in bil ves masten okoli ust. Ter ga vprašal, če je dobro meso. Mali je seveda pokimal. Ker menda je bilo res dobro. Ampak potm je dedek napravil, po mojem mnenju, najbolj idiotsko stvar v vsem njegovem življenju. Povedal mu je! Menda mu je celo zaupal, da pravkar gloda Janezovo nogico. Čeprav se imena ne spomnim, tega je že sto let, lahko tudi, da mu je bilo drugače ime, a saj to niti ni pomembno.

Epilog je bil seveda jasen in popolnoma predvidljiv. Prijatelj s svojim dedkom nikoli več v življenju ni spregovoril niti besedice. Jaz sem se sicer parkrat še pogovarjal z njim, ko me je prosil, naj ga poskusim prepričati, a čeprav se mi je stari, ki je imel pri tem solzne oči, smilil do nezavesti, prijatelju tega nikoli nisem niti omenil. Jebiga, včasih je treba pred tako drastičnim korakom, kakor ga je on storil, potrebno vsaj malo, MALO razmisliti …

Kaj me je odneslo v daljno zgodovino in stokrat prežvečene zgodbice, sprašujete. Zadnjič smo imeli jamarski reševalci zimsko usposabljanje na Kaninu. Po usposabljanju pa večerjo, kakopak. In je k moji mizi prisedel reševalec … Eh, pa saj imena niso pomembna! In smo se pogovarjali o marsičem, kakopak, enkrat vmes pa začne razlagati o ženinem zajčku. Ga je dobila za darilo od reševalca, ki je tudi sedel za našo mizo. Kakšni dve leti nazaj. In sem si predstavljal, da je tisti zajček pravi domači hišni ljubljenček postal, saj je prosto tekal po hiši.  Sem se kar malo raznežil in pozorno prisluhnil, kam bo pripovedovanje odneslo, na koncu pa nisem bil več tako raznežen. Je naš reševalec malo pred našim zimskim usposabljanjem lačen postal in je tistega zajčka spekel. Dobro, verjetno je tukaj deljena krivda, si mislim, mogoče ženska ni poskrbela, da je hladilnik poln in je zatorej prišla šola. Ne vem. A kar je potem reševalec napravil, ko je žena domov prišla, pa zahteva jajca. Velika jajca, če mene vprašate. Ji je ponudil grižljaj …

Evo, ne vem točno, kako se je zgodba končala, če sem iskren, ker sem si tedaj nemudoma začel predstavljati, kaj bi se zgodilo, če bi jaz našo Lio zatolkel, spekel in jo potem ponudil svoji predragi, ko bi s šihta domov prišla. Prva misel je bila, da bi dobil vrečko, v katero bi mi spakirala par stvari, preden bi me spodila od doma. A ko sem malo bolj poglobljeno pomislil, sem prišel do zaključka, da bi vrečko z najbolj nujnimi stvarmi spakirala zase. Ker bi se verjetno takoj po mojem pogrebu za ne predolgo časa (vsaka porota bi v njenem dejanju našla olajševalno okoliščino, sem prepričan) preselila na Dob …

Ja, sneg pa še kar pada in pada, kuzlica pa nori in nori. In je potem domov prišedši vsa zasnežena, kakopak. A ko sem zadnjič moji predragi soprogi, ki jo je proti kopalnici gnala, da jo stušira, predlagal, da jo kar v kuhinjo odpelje in v lonec vrže, pa bomo imeli in odtaljeno kuzlo in kosilo za naslednji dan, se ji pripomba ni zdela preveč duhovita.

Sem za vsak slučaj pogledal potem zvečer, če mi že kakšne kufre pripravlja. Moram malo bolj paziti …

 

Gaženje

Prav razmišljal sem, koga bi še poklical za malo matra na snegu, ko je poklicala sestra. Da kaj počnem. Sem ji kar po pravici povedal, da žrtev za matr iščem in ni kaj dosti razmišljala, se je kar prijavila. Je sicer postokala, da nima krpelj, a sem ji, da še zadnje žrtve ne izgubim, kar svoje ponudil. Da jaz bom pa za njo gazil, ko bo ona malo utrdila. In je priskakljala, kaj je pa hotela, a kavica gor in kavica dol in sva hoditi začela šele okoli sedmih zvečer.

Saj nama je na začetku kar šlo. No, ko rečem na začetku, mislim prvih deset metrov! Jasna je gazila s krpljami, a sneg je bil tako puhek in suh, da se ji je udiralo prek kolen, ko sem jaz v njeno gaz zagazil, je šlo pa do riti! A prve pol ure je še šlo, čeprav bolj počasi. Me je tisto najino umiranje tam v temi in mrazu spomnilo na slovenski film – začne se počasi, potem se pa čisto ustavi!

Nekje na sredini poti, ko sva crkovala že dobro uro, mi je zadeva že vso voljo pobrala. Se mi je korak udrl krepko čez meter v globino, tako prhek je bil sneg, tam v globini je pa zadeva kakopak zagrabila, da sem komaj nogo ven potegnil. Je sestra poskusila pomagati, tako da je pri vsakem koraku malo poskočila, da bi sneg bolj utrdila, a se razlike ni občutilo. Sem po kakšnih dveh urah, ko sem bil že povsem moker in crknjen, poskusil z novo takstiko in je bilo malo bolje. Sem z nogo pritisnil, kolikor se je dalo (ne stopil s težo) v globino, potem sem jo pa izvlekel in v luknjo nabrcal sneg in šele potem na polno stopil. Je bilo boljše, le bolj zamudno. Sneg pa tako suh, da je iz luknje, ko sem zagazil, kar prhnilo, kot bi stopil v moko …

Do bivaka sva prišla krepko po deseti ponoči in preden sva se slekla in sezula, sva še drva noter nanosila, kar je bilo kar naporno, saj je snega tam okoli še krepko več! Potem sva se sezula in slekla in zakurila, a ker je termometer zunaj kazal več ko 15 stopinj pod lediščem, v konzervi je bilo verjetno pa še hladneje, je kar trajalo, preden se je vsaj okoli peči toliko segrelo, da sva nehala z zobmi šklepetati. Sva si spekla klobaso z jajci, spila čaj in kofe, medtem je pa tudi ivje z notranje strani oken izginilo.  Sva nabuhala peč, kolikor se je dalo in se okoli pol dveh zjutraj spravila v kar hladne spalke, ob treh zjutraj sem se pa že zbudil in si potno čelo brisal!

Sem odprl vrata in enega ali dva prižgal, da se je malo shladilo v bivaku in se je vsaj dihati dalo, potem pa v peč zabrisal še dva debela polena in se spet spravil v posteljo. Je hlad držal vsaj toliko, da sem zaspal, ko sva okoli pol osmih vstala, je bilo pa še nekaj žerjavice, da je ogenj hitro zagrabil in sva kofetek spila v toploti. Zunaj je bilo še vedno mrzlo k svina, čeprav se je celo sonce prikazalo, po kakšnih desetih minutah hoje je pa košuta še za dodatno kardio akcijo poskrbela. Sem namreč med drevesi le nekaj velikega in rjavega opazil premikati se in nič ne tajim, da mi je že tako ropotajoče srce v prsih mimogrede prestavilo še v višjo prestavo!

Do avta sva potrebovala le dobro uro in pol, je šlo lažje in hitreje, ker je bilo pač že gor grede uhojeno, a kave v najboljši bistriški gostilni le nisva tako hitro spila, nama je to namero preprečilo drevo, ki se je pod težo snega prevrnilo prek ceste. So ga cestarji že žagali in umikali in sem najprej iz avta stopil le fotko ali dve narediti, šele čez kakšne pol ure sem se spomnil, da če jima pomagam, bom šel lahko prej domov …

Kavico pri Lenki sva spila, sem si jo odslužil z delom, sem z burklami par ledenih sveč, ki so nevarno čez streho visele sklatil, a bom moral verjetno spomladi par ploščic na novo zalepiti, so bile sveče velike in debele …

Ko sem domov prišel, sem se pa na tisti vic o ginekologu spomnil. Ko je bošček cel dan piške gledal, domov prišedšega ga je pa napaljena soproga v erotičnem perilu pričakala … Ne, mene žena ni pričakala v erotičnem perilo, je s prijateljico v toplicah cel teden, a ko sem ves zmatran in zlomljen in brez energije čez prag stopil, se je kuzlici od veselja zmešalo. Da bo šla na sprehod.

In sva šla, kaj sem pa hotel, le kako naj kosmatemu bitju razložim, da se mi ne ljubi?!

Zimsko usposabljanje

Ker sem le slabi dve urici spal, ko sem ob pol petih zjutraj spet vstal, sem volan JRS kombija z veseljem prepustil Tanji, sam pa poskusil ujeti še kakšno urico spanja. Kajti vožnja v Bovec in potem na Kanin, kjer smo imeli zimsko usposabljanje, saj je veliko jam tudi v visokogorju in moramo obvladati vsaj osnove varnega gibanja po zasneženih brezpotjih, se vleče kot kurja čreva. In bi v teoriji vsaj tri dodatne urice lahko naštepal, a takšna je le teorija. Tanja, vajena zgodnjega vstajanja, je vozila ko sneta skira, pa reševalce smo spotoma ko splašene kure po vsej poti pobirali. In vsakdo, ki je na novo prisedel, je bil vesel ko televizor, da se spet vidimo in je bilo govorjenja in hehetanja toliko, da sem spanec z žalostjo odmislil.

Najjači je bil pa seveda spet naš zlati Bor, ki živi menda v centru Ljubljane in nas je, otovorjen ko bosansko kljuse z vso opremo, čakal kar na križišču. Ves vesel je stal na robu pločnika in mahal in se mi je kar zasmilil, ko je Tanja mirno zapeljala mimo njega, ne da bi ustavila. Če bi preklinjala, bi verjetno zaklela, da na takšnem mestu, sredi križišča ne bo nobenega pobirala, ker pa ne preklinja, se je le strmulila in ni ustavila. In ko smo počasi drseli mimo našega Borčka, ki je ša kar visoko dvigal ročico, s katero je mahal v pozdrav in ki se je sredi kretnje ustavila, ko je spoznal, da mi se pa ne bomo, sem mu sočustvujoče pomahal nazaj. Kombi, poln jamarskih reševalcev je počasi vozil po ulici, ko je Tanja iskala primerno mesto za ustaviti se, jamarski reševalec Bor pa je, otovorjen ko bosansko kljuse, nerodno tekel za nami. Po pločniku. Ročico je že spustil, jaz pa tudi, ker se mi je, kakor že rečeno, kar malo zasmilil. Me je spomnil na Cankarjevo Francko, ki je v nekem drugem času tako tekala za vozom, polnem smejočih se sovaščanov in se trudila ujeti vprego na vso moč, kar bi ji skorajda uspelo, preden je pritisnila direktnega na gobec! Prav pesti sem za našega Bora držal, da ne bi tudi on na kljun padel, saj veste, je super jamar in super jamarski reševalec in super mladenič na sploh, a, kako bi rekel, nekako ga bolj med tiste nerodne prištevam. Pa nimam blage, zakaj, a sem vseeno kar pesti držal. Da le ne bi na nos pritisnil ko Francka, ki se ji je potem ruta, na katero je bila tako ponosna, odvezala, našemu Boru bi pa zagotovo vsaj reševalsko čepico odbilo, če bi omahnil.

Pa ni, je kar tekel za nami in ni odnehal, vse bolj me je na Francko spominjal, dokler Tico ni pripomnil, da to je pa tako ko v tisti srbski komediji Kdo neki tam poje, ko je nekdo kar sredi kolovoza ustavljal avtobus, pa se šofer ni dal, da on ustavi le na avtobusni postaji, ker drugače mu inšpektor lahko kazen pritisne. In smo potem seveda začeli vsi Tanjo opozarjati, ko je počasi popuščala plin, da bo zaustavila kar na cesti, da tako kar na cesti pa ne sme ustaviti, da kaj če kakšen inšpektor pride in se je zmedla bogica in je res ustavila šele pred rdečim semaforjem. Zlati Bor je skorajda kljuko vrat že zagrabil, ko se je barva na semaforju spremenila iz rdeče v zeleno in čeprav mu je manjkalo le še nekaj centimetrov, je Tanja potegnila v vzopredno ulico in ustavila šele na nekem paririšču. Da nas je zadihani zlati Bor končno ujel in se vkrcal v reševalsko vozilo. Je bil zadihan, jezen pa začuda ne. No, ne začuda, on je pač takšen, brez veze se ne jezi, za razliko od mene, ki bi v kombi že 200 m prej kamen zabrisal, če bi jaz tako šibal za njim …

Na Kaninu sta nas prevzela dva gorska reševalca, ki sta nas naučila zaustavljati se s cepinom, pa s prerezom snežne gmote ugotoviti, kdaj je nevarnost plazov, pa s sondo in žolno poiskati zasutega pod plazom … Kar veliko dela smo imeli in ko smo končali, je že zdavnaj poldne odzvonilo in da bi z Reharjem in še nekaterimo do Skalarjevega brezna, kjer bomo imeli jeseni mednarodno reševalno vajo skoraj iz 1000 m globine, skočil preverit, kakšen je vhod, ni bilo več šans. Ker oni so bili s smučami, jaz pa s krpljami. Pa itak sem vedel, da je vhod pod 10 metri snega in da nima smisla, samo nekateri so se morali prepričai na lastne oči, leni smo pa občutku zaupali!

Sem se držal bolj Marka Z., ki je podoben meni, pejmo po lažji in komfortnejši liniji in res jo je mahnil v dolino. Saj sliše se enostavno, ampak tudi samo v dolino iti s Kanina peš pri tolikšni količini snega ni ravno mačji kašelj. Ker s krpljami se v dolino pač ne da, brez krpelj se pa do riti udiraš …

Tam nekje do C postaje sem crknil in ko sem si prvo čik pavzo privoščil, me je presenetil Erki, ki je prijavil, da on gre od tam dol kar z jajčki. In kakor se rado zgodi, ko človek išče še bolj krepke bližnjice, je še mene poskusil v greh zvabiti. Mu je skoraj uspelo. Da naprej je še trikrat hujša jeba in še še vsaj štirikrat daljša in sem že skoraj popustil, potem sem se pa spomnil, da samo za računalnikom sedim in da me že vse boli od nedela in sem se kar odločil, da grem peš dol. Da sem dan prej pa okoli Čaganke krpljaril po več ko metru snega, ko sem malo za dihalniki oprezal, sem pa kakopak pozabil …

Je krepka četica torej krenila v dolino in je bila s krpljami čista jeba, ko smo pa končno prišli do dela, kjer se je vijugava pot pod kupom snega zaslutila in je bilo malo bolj ravno in bi krplje končno do izraza prišle, se mi je pa Luiggy zasmilil, ki si je ob vsakem koraku malince pohladil in sem jih dal njemu. Ker še nikoli ni krpljal, pa da vidi, kako to sploh gre. Njemu je šlo super, jaz sem pa potem z Danielo in Anžetom udirajoč se do pasu v sneg crkoval skoraj dve uri, dokler se nisem odločil, da je bilo dobrote dovolj in sem krplje zahteval nazaj. Sem jih dobil in je bilo potem tistih par sto metrov do B postaje malo lažjih, tam smo se pa vsi v jajčke usedli in se odpeljali v dolino.

Okoli šestih popoldne smo končno v oštarijo k hrani sedli in ko smo potem polnih želodcev še kofetkali, je pa komandant, prefrigan kot je, povedal, da zdaj imamo pa lahko analizo, če hočemo. Pred hrano bi kakopak še kaj postokali, ker takšni jamarski reševalci pač smo, ko branjevke, dejmo kritizirat, s polnimi želodci se nam pa ni ljubilo in smo si bili vsi enotni, da zimsko usposabljanje je bilo pa res super tokrat in da nima smisla dlake v jajcih iskati.

Ko smo Dolenjci že v kombi sedli, je pa informacija do nas prišla, da sedem naših kolegov pa še vedno v dolino trpeče rine, ker so se predolgo obirali na gori in so sedežnico zamudili. Smo malce razmišljali, če naj ostanemo, če bo potrebno kaj pomagati, potem smo se pa spomnili, da mi smo jamarski reševalci, da za reševanje zunaj jam so pa gorci, in smo se kar brez slabe vesti proti domu odpeljali. In nama je s Tanjo parkirati kombi v RC Novo mesto uspelo, še preden je dan postal naslednji dan …