Čokolada

2. julija 2017 Komentiranje onemogočeno

V soboto smo imeli reševalno vajo nekje nad Kostanjevico na Krki. Le dva reševalna centra, Novo mesto in Ljubljana. Ponavadi mi je vseeno, kam me v jami vtaknejo, a ko sem to soboto zjutraj stal pred načrtom jame Pekel, da si ogledam, kam so me kot vodjo reševalne ekipe vtaknili in kakšne reševalne manevre bomo morali postaviti, sem zatrmulil ko majhen otrok. Da kar je preveč, je pa preveč, da sem in že nekaj star pa še na dnu Čaganke sem bil par dni prej in da nisem supermen in da jaz enostavno ne morem več! So me gledali, ko da jim ni jasno, kaj trmulim, kar me je seveda še bolj podžgalo in sem pojasnil, da enostavno nimam ne energije ne moči, da bi na vaji rinil tja nekam na 400 m globine, plus da še od Čaganke na koži enostavno več nimam prostora za nove modrice. Potem so mi pojasnili, da 500 in nekaj metrov pomeni dolžino jame, torej dolžino vseh rovov in brezen, da reševali bomo pa le iz globine nekaj več ko 130 m, kolikor je brezno globoko. Sem si oddahnil, pa še malo nerodno mi je bilo, nič ne tajim in smo z Urbijem in Damijanom na hitro nabrali potrebno opremo ter odpeketali proti jami. V bazi pri vhodu sem se malce z Markom Z. zaklepetal in Orešarjem, nekje iz ozadja se je pa med prasketanjem in hreščanjem nekakšno žensko kričanje slišalo. Ga nisem nič omenjal, ker sem mislil, da imam prisluhe ali kaj, dokler Marko Z. ni stopil do jamskega telefona in zahteval nekam v jamo, da slušalko umaknejo od poškodovanke.

Verjetno se mi je vprašaj narisal nad glavo, zato je mirno pojasnil, da se je verjetno Katja preveč vživela v vlogo žrtve. So ji naročili, naj bo realistična, pa ker ni profesionalna igralka, verjetno še nikoli ni slišala za overacting!

V jami smo si kot vedno najprej ogledali naš odsek. Ni bil preveč kompliciran, le skala za pritrdišča je bila povsem gnila in smo morali iskati dobra mesta tudi daleč od idealne smeri. Vmes je pa enkrat Dejan od spodaj predlagal, da če mi naše delovišče malo spustimo k njim, vsem zelo olajšamo delo. Pri takšnih predlogih sem zelo skeptičen, ko ti nekdo pove, da če še malo njegovega narediš, da bo bolje tudi zate, a tokrat je imel prav in smo dokaj hitro postavili prav enostaven vrvni manever s protitežo čez dva odmika. Zame, ki naj bi bil spremljevalec nosil na mojem odseku, je to pomenilo le malce več plezanja in manj manevrov, za Urbija in Damijana pa veliko večje trenje na vrvi in posledično mnogo težji izvlek, a kaj čmo, delavci vedno najebejo …

Pa roko na srce, tudi meni kot vodji ekipe ni bilo z rožicami postlano, poleg mene se je v vlogi ocenjevalca vaje ves čas smukal novopečeni inštruktor Erki. Saj ko sva bila par dni nazaj v Čaganki, je bil čisto zabaven, tokrat mi je pa živce kravžljal, ko mi je pod roke gledal in vsake toliko kaj v beležnico zapisal. Itak mi je bilo jasno, da pohval v beležko ne piše in sem bil prav vesel, da mu še nismo dali nove vodoodporne beležke, ki je nekoliko večja od njegove, ker koliko bi se pa šele tam razpisal, ko bi imel več prostora …

Je enkrat postokal, da škoda, ker s sabo nima fotoaparata, da bi par stvari pofotkal in sem mu predlagal, da jaz pofotkam za njega z mojim fotičem, če hoče, a me že preveč pozna. Je zadeve raje zapisal, ker je vedel, da bi fotke jaz zagotovo po nesreči izbrisal …

Ko smo postavili vse manevre in se je začel izvlek, smo se postavili na svoja mesta in čakali. Pa vedeli smo, da moramo s poškodovanko v nosilih še posebej skrbno ravnati, ker menda vpije, že ko “poškodovano” nogo samo pogledaš, pa naročeno ji je bilo, da si mora vse zapomniti in poročati. Takšnih denunciantov, ki so prvič v nosilih in svojo nalogo resno vzamejo, se pa reševalci najbolj bojimo!

Ko so nosila prišla v moje roke, sem hotel začeti najboljše, kar znam, zato sem dragi poškodovani prijateljici, zvezani v nosilih, najprej dvignil vizir čelade, da ji pritisnem poljub na lice, a sem pozabil, da imam na glavi tudi jaz čelado in sem jo z njo najprej ruknil v čelo, ko sem hotel zadevo nemudoma popraviti, so mi pa nosila iz rok ušla in so rahlo butnila ob steno, jaz pa malo manj rahlo v drugo steno. Sem jo kar videl, kako si piše v glavo poročilo o tem, kako so nosila sprejeli na mojem odseku, zato sem bil potem bolj resen in smo se trudili po najboljših močeh, da je nismo preveč tresli in mikastili. Ko sem jo predal Bizijevi ekipi, sem še malo duhovičil, da bo poročilo o delu moje ekipe malo omilila in ko je izrazila željo po čokoladi, sem ji hotel željo seveda nemudoma izpolniti. Sem čokolado imel, ampak v torbi kakšnih 20m nižje. Sem ji povedal, da če si res res želi čokolado, da lahko skočim ponjo (jah, vem, kaj vse počnemo za boljšo oceno!) in je moja draga nežna blond prijateljica rekla, da si jo res res res želi. In sem stopil do vrvi, da se spustim v brezno, kjer sem imel torbo, vmes je pa do nosil prišel Bizi. Je še njemu potožila, da bi čokolado in ko sem že hotel reči, da naj počaka par minut, da grem že jaz ponjo, jo je Bizi mimogrede dokaj ostro zavrnil, da je dobila zdravila proti bolečinam in da ne sme nič jesti. In sem kar začutil, kako mi rasejo oslovska ušesa in če moja draga prijateljica ne bi bila tako nemočno zvezana v nosilih, ji tudi tahitre teniske ne bi pomagale poštartati dovolj hitro, ko bi jo že dosegel!

Nosila s ponesrečenko so potem odpotovala proti površju z drugo ekipo, mi smo pa vse pospravili in še sami splezali v vročino. Smo bili pridni, z vajo smo končali kmalu po drugi uri popoldne, kar se nam ne zgodi pogosto!

Ko smo se preoblekli, sta nas v debeli senci Marko Z. in Tanja seznanila še s funkcijo psihološkega zaupnika, ki ga imajo že skoraj vse službe, ki se srečujejo s smrtnimi in travmatičnimi primeri, Jamarska reševalna pa je prve dobila šele lani. Je bilo tako zanimivo in poučno, da je potem za analizo vaje skorajda zmanjkalo časa, saj so mesnine že švicale nedaleč stran. Smo vsi ko po dogovoru omenili le, da je bila vaja super in kakšnih prevelikih napak ni bilo, le Erki je beležnico odprl in počasi prebral roman, ki ga je zapisal. Saj reševalec Bojan bi pa tudi vse napake prebral, ki jih je kot ocenjevalec vaje opazil, a je beležnico dobil šele ko je iz jame prišel, spomin v njegovih letih pa ni več, kar je bil. Ali pa je bil morebiti kot mi vsi le lačen …

Domov grede smo pa še konjsko vprego prehiteli in smo mi gledali njih ko svetovno čudo, a to mi mamo še pri nas, oni so pa gledali nas ko svetovno čudo, a to tud mamo mi pri nas …

Nesporazumček

30. junija 2017 2 komentarja

Ker sem urednik občinskega glasila, se moram tu in tam tudi na občini pokazati. In ker si je lahko župan Novega mesta odtrgal par minut dragocenega časa za kosilo, sem se mu pridružil. Na vrtu Situle. Že sto let nisem bil tam, a ker je direktor Situle, Luka, moj dober prijatelj in ker je bil ravno tudi tam, sva se kar razveselila drug drugega. Je stopil proti meni s stegnjeno roko in besedami, da tako visokemu obisku mora pa kar osebno v roko seči, a ko je bil že skoraj pri meni in sem mu že skoraj segel v roko, je seveda pa župan, ki je stal malček pred mano, stegnil svojo roko in pozdravil direktorja. Ma saj zadrega ni bila prevelika, med prijatelji nikoli ni, ampak me je pa Gregor potem vseeno premeril, koliko sem višji od njega. Par cm, nič drastičnega …

Barva

30. junija 2017 Komentiranje onemogočeno

Z Erkijem, ki mora kot lani (in verjetno predpredlani) lanskoletni dopust pokurit, sva se v bivaku pri Čaganki dobila že v torek zvečer in ob ognju malo jamarske razdirala do pozne noči. Saj so bogecu že kar oči skupaj lezle, ko sem ga še matral, ampak imel sem načrt zvečer ga izmučiti, da zjutraj ne bi prezgodaj v Čaganko lezla.

Kdaj bi pa zjutraj šla, sem ga potem ko sva se v postelji spravila, končno potipal.

Jah, jaz pred sedmo ne bi rinil, če ti je prav, je odgovoril resno.

Ker sem že nekaj star in ker sva z Erkijem prijatelja, sem se pa kar na zadnje noge postavil v protestu. Da vprašanje je bilo mišljeno al kmal po deveti dopoldne al dosti kasneje po deveti dopoldne. Ne pa tam nekaj po sedmi ali pred sedmo …

Se je strinjal, da vstaneva ob devetih, čeprav je on sicer že prej. A je še malo bral v postelji, da me ni motil! Ko sem vstal, je jajčka skuhal za zajtrk, jaz pa oreng kofe. Zase, kakopak, on kave ne pije. In sva se v jamo res spravila po vročem soncu, a nisva hitela, saj sva bila vendar na dopustu. Ustavila sve se v Play Againu, nekaj čez 250 m, sva zamenjala vrv in pritrdišča, je bilo vse skupaj že kar bogo, pa še nekje vmes sva dotrajan štrik zamenjala, potem pa kar počasi dol rinila.

Kaj dosti se menila nisva, a enkrat vmes me je vprašal, če vem, kaj imava midva z mojo ženo, ki je na morju,  trenutno skupnega. Sem se kar malo zmedel, moram priznati, sem kakšno takšno možakarsko nespodobno pričakoval, ko sem odgovoril, da ne vem. Vsi trije pospešeno rjavo barvo nabiramo, je ustrelil.

Kar je bilo čisto res, midva sva bila skoraj na dnu Čaganke že ko prasca, čeprav je jama popolnoma suha, upam pa, da bo moja žena kot vedno, ko se vrne z morja, lepa in zagorela po celem telesu. Evo, to je pa nekaj, kar pa mi trije absolutno nismo imeli več skupnega …

V Kalahariju na 450 sva najprej pomalicala, potem sem kakopak en oreng kofe spil, potem sva se pa kar na moj vodovod spravila. Sva splezala tisti kamin, prek katerega slap teče in ki ga zadnjič prosto in sam nisem upal splezati in podstavila kanister, v katerega bi vodo lovili in potem s cevjo bliže bivaku spravili. Ponavadi tam močno teče, tokrat je voda pa samo po stenah mezela in seveda ni hotela v plastično posodo! Sem bil močno razočaran, čeprav sem vedel, da voda zdaj bo, le dež mora pasti, ampak res sem si želel videti, kako bo prvič pritekla. Je Erki videl moje razočaranje in je nad posodo vrvico privezal in jo v kanister spustil, da je prek nje voda tekla v posodo, potem sva pa najmanj 15 minut tam stala in opazovala, kako se posoda počasi, počasi, počasi polni.

Sem obupal, da iz vodovoda v tej akciji (spet) nič ne bo in sva se sputila do luknje, v katero je odtekala voda in se je Erki noter zguzil, jaz sem ga pa od zgoraj varoval. Se je spustil v kar prostorno dvorano, a je kasneje na žalost prišel tja, od koder sva prišla, sva odkrila že odkrito.

Na konec dvorane sva s kanistrom še po vodo skočila v sifon in ko sva ga trogala proti bivaku, je ugotovil, zakaj si želim vodo pripeljati bliže šotoru in hrani. Ker troganje tiste 15 litrske posode, polne vode skozi ozke in blatne dele ni prav nič zanimivo.  Pa vodo ne potrebujemo samo za kuho, predvsem jo potrebujemo za umivanje in pranje, zdaj posoda, ki ni dobro oprana, dobesedno hodi. Jo plesen tako obraste, da se samostojno premika po Kalahariju …

Ko sva se vrnila k bivaku, je začel Erki pa vriskati, da voda teče! Sem mislil, da me heca, ampak na koncu 40 metrske vrtne cevi je res mezelo. Sem si ves vesel in navdušen roke opral, hkrati pa nisem vedel, ali naj bom navdušen ali ne. Pa me je Erki potolažil, da to je to. Sva podstavila posodo, in v tokratni suši se je v 10 minutah nateklo toliko litrov, da sva z lahkoto na koncu pomila vso posodo. Tudi lonec, v katerem sva skuhala gobovo juho z jurčki  …

Pobrala sva še vse smeti in se malo pred deseto zvečer odpravila proti površju. A sem že v drugem breznu, ki je vsaj zame najhujše od vseh neštetih brezen, saj ima v ožini še dodatno ožino, zaklel ko furman. Malo preden sem se v poko zarinil, sem dol pogledal in opazil, da je direktno pod nožno prižemo plašč vrvi popolnoma uničen. Erki ne bi mogel po takšnem štriku gor, vozla pa tam absolutno ne bi mogel napraviti, saj se je v takšni ožini nemogoče prepeti!

Sem mu rekel, naj gre nazaj v bivak, da jaz grem pa po pomoč, pa se mu ni zdelo zelo smešno. In sva potem nekaj s tisto vrvjo čarala in sčarala, da je lahko prišel do mene, naprej sva pa še kar na nekaj vrveh poškodbe opazila. Ja, dolgo so že noter, jamo aktivno raziskujemo, svoje pa dodata še blato in voda …

V bivaku na 200 m sva spet kofetek udarila (no, jaz sem ga), Erki je sir pojedel in salamo, ki jo je še imel, jaz sem pa malo po vreči pobrskal, v kateri imamo konzerve, ki smo jih že pred leti dol spravili, ko je bil ta bivak še glavni bivak za podporo raziskovanju! Ampak katero koli konzervo bi odprl, bi bil to obrok presenečenja, ker so z vseh že odpadle nalepke z napisom, kaj vsebujejo, le eno sem našel, ki je imela sestavino narisano direkt na pločevino. Tuna z različno zelenjavo. Sem jo kar odprl, a sem skoraj povsem prepričan, da je bila pokvarjena. Okus je bil ogaben, se mi je spahovalo do vrha …

Proti vrhu mi je pa že krepko energije zmankovalo, a toliko sem jo še imel, da ko sva po džju hodila proti bivaku okoli pol dveh zjutraj, da sem z opremo ropotal in vpil. Medvede opozarjal, da prihajava. Marko mi je pomagal, ampak on ne iz strahu pred medvedi, le ritem ga je premamil …

Ko sva se umita in preoblečena v posteljo spravila, sva stokala ko za stavo, če bi naju kdo zunaj poslušal, bi mislil, da sva se nakurila in vžgala! Preden sem zaspal, sem še Anžiju poslal sms, da sva zunaj, ker je še ob enih zjutraj poslal sporočilo, da naj mu nujno sporočim, kdaj bom ven prišel, da ga nekje v Avstiji ne bo skrbelo, potem me je pa zmanjkalo. Mi je Klemi danes povedal, da ga je danes zgodaj zjutraj klical, da ga skrbi, ker se nič nisva javila in kaj naj naredijo, da je zaskrbelo še Klemija, čez par minut je pa še enkrat klical, da sva zunaj. Da je očitno ponoči v spanju moje sporočilo prebral in do zjutraj pozabil nanj …

Z Erkijem sva pa ne prezgodaj (po njegovih merilih, kakopak) vstala, nekaj pojedla (jaz sem pa oreng kofe spil), pospravila in odpeketala proti domu. Oprat opremo, ker v soboto je že spet vaja jamarske reševalne.

Ampak, vodovod pa zdaj dela, kaj je nekaj bolečih mišic v primerjavi s tem!

Drugačna zaključka

26. junija 2017 Komentiranje onemogočeno

To soboto naj bi v Čagamko na dobrih 200 m globine na kofe v bivak peljal letošnje tečajnike. Ko so naredili izpit, so, vsaj nekateri, opogumljeni s pivom ali dvema ali tremi, celo navijali za dno, a nisem popustil. Da bo dobrih 200 m za prvič dovolj …

Pa je bilo očitno še preveč, kajti na akcijo sva prišla le Zvonka in jaz. Vroče je bilo za popizdit, sva se uspela malo ohladiti šele od tretjega brezna naprej, čeprav moram priznati, da je bilo meni vseskozi malo vroče vse do bivaka v Severnem rovu. Saj se je naučila in zna, sem videl, a sem ji kljub temu na koncu vsakega brezna utrujal, da naj gre počasi, po pravilih, naj vedno vse preveri, da bo varno, verjetno sem ji šel še bolj na živce ko njej oče ali mama, ko oz če ji utrujata, naj se uči …

V bivaku sem ji ponudil obljubljeno kavo, ki pa jo pije, le če jo mora, če se mora recimo fiziko učiti do treh zjutraj, zato sem brez slabe vesti popil oba Petrolova kofeta sam in jo za nagrado peljal še v Južni rov. Da bo videla, kaj počnemo, pa da malo ožine okusi, kakopak. No, ožine so bile bolj zame kakor zanjo, saj je drobna, bolj kot ožine ji je smetalo blato. Da tako umazanega kombinezona še nikoli ni imela. Pa ravno sem pohvalil Čaganko, da tako suha in čista že dolgo ni bila … A malce so jo ožine vseeno motile, je že vedela, da bo vsa v modricah, kar poleti za mlado dekle ni ravno najbolj zabavna stvar! Po prvi resni jami na tečaju je imela naslednji dan sistematični pregled in kakopak se je zdravnica takoj zapičila v buške in modrice. Sem jo z zanimanjem vprašal, kaj je odvrnila na pojasnilo, da si jih je prislužila v jami, a ker se mladenki dohtarci ni dalo razlagati v detajle, kar bi seveda morala, če bi jamo omenila, se ji je enostavno zlagala, da jih je pridelala pri odbojki in ni bilo dodatnih podvprašanj …

V Akustični dvorani sem pa na uro pogledal in se kar malo zgrozil, saj je bilo že krepko čez pet popoldne, njeni mami sem pa rekel, da tam nekje do sedmih zvečer bova verjetno pa že zunaj. In sem kar vedel, da če bova  zamudila, bo panika … Na začetkih je vedno!

Gor grede nama ni šlo zelo hitro, kajti za po blatnih štrikih plezati moraš imeti kilometrino, oprema namreč ne prijemlje. In šele gor grede sem jo parkrat slišal zastokati, ko je nazaj zdrsnila, zato ni imelo smisla priganjati. Pa že tako 200 m (plus Južni rov) za začetnico absolutno sploh ni mačji kašelj!

V Sedemdesetmetrci sem malo pospešil, da sem pri vrhu načeto vrv zamenjal, Zvonka si je pa pri jezeru opremo malo pokrtačila, da je bolje grabila. Je dol grede spraševala, zakaj je tam zobna ščetka in sem ji pojasnil, da bo kmalu spoznala in je res. Ven v soparo sva pokukala okoli osmih. Jaz kar dobro premočen, sem se namreč odvadil nositi dve transportki. Sva sporočila vsem čakajočim, da sva zunaj in živa, potem sva se pa kar hitro preoblekla, ker se ji je mudilo na žurko. Ker to se pač počne v soboto zvečer, če si mlad! Jaz sem se pa v najboljšo bistriško gostilno na večerjo povabil. Zdaj ko je žena odpeketala na morje, je hladilnik že prazen, pa je še niti dva dneva ni!

Družba pri Lenki je bila dobra, smeha kot že dolgo ne. Nekdo se je razburjal, da kako neki mladi kmet od tam okoli recimo ni hotel kupiti rabljenega pluga, ker kao ne ve, kaj so s tistim železom ljudje počeli, hkrati je pa žensko malo rabljeno vzel, s hčerko iz prejšnjega zakona, tam ga pa rabljenost ni nič motila … Vmes je pa možaku, ki bi z rokami lahko gore premikal, telefon zazvonil in je zahteval popolno tišino. Je terasa z zanimanjem umolknila, človek se je oglasil, zašepetal par besed in prekinil. Potem pa vsem začudenim pojasnil, da ga je klicala njegova, ki misli, da je na lovskem štantu. In je naslednji špricar zavrnil, da jih je bilo preveč, da ga bo zavohala!

Ker sem jih pa tudi jaz ene tri spil, se mi domov voziti ni ljubilo in sem se kar k bivaku zapeljal in potem sobotno noč preživel, kakor se za gospoda mojih let spodobi – s knjigo v roki. Ampak muziko z Jurjevanja sem pa slišal, to pa …

Danes, ko sem pral opremo, me je pa Zvonkim sms zadel. Da ni tako hudo, da če se zelo potrudi, roke lahko dvigne !  Jap, je bila verjetno predolgo na zabavi …

Prepoznavnost

23. junija 2017 Komentiranje onemogočeno

Evo, spet je prišel tisti čas  v letu, ko se moja predraga družina vsa vesela odpelje na morje, jaz pa ves vesel mislim, kako bom deset dni po podzemlju trapljal! Pa je čedalje teže, trapljati po podzemlju. Ali so vsi na morju ali vsi delajo ali se jim pa le ne da in se skrivajo pred mano. Ampak, da ne bom krivičen, lani sem tako stokal po tem mojem bogem blogu, kako nihče noče z mano v jamo, da se me je Erki usmilil in se mi tista Paradana še danes spahuje! Sem se naučil, ne bom nič stokal!

Evo, frej sem (no, saj sem itak vedno), če bi šel kdo rad v Čaganko, naj mi pošlje sms. Ker tam gor je signal švoh, klic poredko pride, sporočilo pa se sčasoma prebije …

Sem najmlajšega sina, ki ga nekaj časa torej ne bom videl, na sladoled povabil. Je šel nergavo poleg, ni to za njega, pa tudi sladoleda ni hotel, si je palačinko v slaščičarni ubodel sredi najhujšega poletja! Sem štel do deset, nima smisla skregati se pred potjo in sva lepo v miru jedla, še kuzlica je mirovala, ko je čakala, če bo kaj z mize padlo! Saj takšna udobna tišina med možaki je čisto kul, a kaj, ko nikoli ne traja. In tudi tokrat kakopak ni.

Nisi ti tako znan kot sem mislil, je nenadoma izstrelil.

Nič nisem štekal, sem zahteval podrobnejše pojasnilo.

Že pol ure sva tukaj, pa sta te samo dva pozdravila, je pojasnil. Sem mislil, da si bolj slaven …

Eh, se mi je kar malo zafržmagalo, da sinovih pričakovanj ne izpolnjujem in sem se že začel izgovarjati, da sva šla v slaščičarno v del mesta, kjer sem bil menda prvič po res dolgih letih, pa da soseska ni ravno znana po nekih velikih intelektualcih, da v tistem spalnem naselju ljudje v povprečju preberejo toliko knjig, kolikor jih jaz napišem, pa ga to ni najbolj prepričalo.

Sem poskusil s še zadnjim adutom – da naj gre z mano na kakšno vajo jamarske reševalne službe, da tam me pa vsi poznajo, pa je le z roko zamahnil, da to ne šteje, da to je skoraj ko moja služba … Sem mu dal prav, kaj sem pa hotel, sem na hitro še sam malce znižal mnenje o moji slavi, še posebej, ko mi naslednjih dveh, ki sta me pozdravila, ni priznal. Ker sem namreč pozdravil prvi …

 

V zavetrju

17. junija 2017 1 mnenje

Prek 50 ljudi se je danes udeležilo jamarskih izpitov, ki jih je JZS organizirala pri Čaganki, soorganiziralo jih je ob 55-letnici pa naše društvo. In se nas je nekaj garačev že včeraj odpravilo v gozd, da vse pripravimo, pa poligon postavimo in podobno. Saj načrt je bil dober in izvedljiv, tle ni kaj za tajit, a ko mesnine švicnejo na ognju in pločevinke začnejo sikati ob odpiranju, se vsak, še tako dober načrt, sfiži.

Presenetilo me je, da je bilo gor kar nekaj kandidatov za sobotne izpite, nalivali so pa, ko da nimajo nobene skrbi na tem svetu. In ko je razpoloženje postalo res prešerno, so šefi sklenili, da naj prisotni kandidati za jamarje in jamarje pripravnike kar pisne teste pišejo, da ne bo naslednji dan zjutraj, ko jih je imela glavnina z vse Slovenije za priti,  prevelike gneče. So junaki in junakinje res prijeli za svinčnike in tudi pisali, začuda so bili pa rezultati kar pozitivni. Mislim, pozitivni kljub temu, da se recimo en naš kandidat za pripravnika zjutraj ni takoj spomnil, da je pisne teste že oddelal in je bil nekaj časa po nepotrebnem živčen! Pa ker so teste odpisali, mesnine pa še naknadno dobro zalivali, je samozavest rasla do neba!

So se kar trije predme usločili in mi proti jutranjim uram roko moleli, da naslednji teden bo pa Čaganka do dna padla! Da naj v roke sežem, da bo uradno! Ker na srečo sam veliko nisem pil in je nekaj razsodnosti še bilo v meni in ker si želim letos kljub vsemu še kaj sonca naužiti, sem jim v roke segel le za kofe na -250 m. Kar nekaj prepričevanja je bilo potrebnega, da so se zadovoljili s takšno malenkostjo …

Zjutraj je bilo vstajanje pa kakopak oteženo in preden so se nekateri v delovne obrate spravili, je bilo kar nekaj preganjanja potrebnega. Delovišč za nekaj manj ko trideset kandidatov za bodoče jamarje je bilo ogromno in veselo so zbirali podpise inštruktorjev. Sem se tu in tam malo do drugih delovišč sprehodil, malo pofirbcat, največja gneča je bila pa pri Marku Z., ki je imel točko prva pomoč. Možake je na hitro izprašal, s kakšnim  flajštrom se žulj pozdravi ter jih nemudoma naprej poslal, ženske so morale pa detajlno odgovarjati na vprašanja pa na kolenih lutke tam pri njemu matrati …

Kljub res velikemu številu ljudi smo se kar hitro obračali in smo na golaž k bivaku prišli še po debelem soncu! Po podelitvi diplom in priložnostnih majic smo prešli na tekoče zadeve in velika večina se jih je potem kmalu domov odpravila, da smo lahko začeli pospravljati. Ko smo pa še po soncu skorajda pospravili in so tisti, ki so ostali, še bolj na tekoče zadeve prešli, sem se pa odločil domov odskakljati. In do prvega večjega klanca, ko se začneš proti prelazu na Gorjancih vzpenjati proti bolj sončni strani, sploh nisem opazil, da mi ko kakšen kolesar v zavetrju sledi Anži s svojim avtomobilčkom. Je nov reševalski kombi namreč močan in hiter in ko je potegnil navkreber, je Anži odpadel, da sem ga šele tedaj začuden opazil v vzvratnem ogledalu …

Jamarski reševalec Jurček, ki izpite zadnje čase rafalno polaga, se je pa očitno naučil lekcije. Tokrat ni nič obljubljal pranja šip, če inštruktorski izpit naredi. Pa ga je kljub temu naredil …

Dober začetek

12. junija 2017 Komentiranje onemogočeno

Po napornih treningih in vajah se je ta vikend končno zgodilo – izpiti za jamarje reševalce in jamarje reševalce pripravnike so napočili. In pravzaprav nisem vedel, kdo je bolj živčen, kandidati ali jaz! Ker vem, koliko so se trudili, sem si prav želel, da nihče ne bi pogrnil na izpitih in ko so v petek zvečer v Sežani pisne teste reševali, sem si rekel, da če bodo malo škilili k sosedom, ne bom nič dramatiziral. Pa kaj dosti niso, so pa po testih, ki so jih vsi opravili, navalili z vprašanji, ker je bilo med vprašanji tudi nekaj prav zalisičinih. In smo na koncu bolj švicali oba Marka in jaz, ko smo poskušali odgovoriti na vse, kar jih je zanimalo …

V sobi sem bil z Anžičem in ker je bil tečajnik za reševalca, se je pametno dosti pred mano v posteljo spravil. Sem vrata v sobo strahoma odprl, pričakoval sem namreč divje žaganje. Pa nič. Vse je bilo tiho, tako da sem se prav nad prijatelja nagnil in poslušal, če sploh diha. Je dihal in šele ko sem dvigal uho znad njegovih ustnic, sem pomislil, kako bi človeku razložil, kaj počnem, če bi se slučajno zbudil …

Sem legel v svojo posteljo z nelagodnim občutkom, da so mi bogega Anžiča nekako pokvarili, ko nič ni smrčal, ko sem pa ravno dobro zaspal, tam nekje okoli pol četrte zjutraj, je pa človek motorko zakurblal. Tudi za nazaj, kot bi hotel nadoknaditi zamujeno. Da sem potem pomirjen zaspal, čeprav nekoliko težje!

Že pred sedmo zjutraj v soboto so začeli inštruktorji kapljati v center in takoj po zajtrku smo bili že v steni. Se še niti segrelo ni dobro, ko so bogeci ža švicali na vso moč. In tudi mene je kar nekakšna živčnost prevevala, si nisem mogel pomagati. Sem opazoval Urbija, za katerega sem vedel, da zna, a je vseeno skozi kombinezon dobesedno vodo točil! Tečajniki so se selili od ene do druge točke in pri inštruktorjih zbirali podpise, ki ga pa prav nihče ni dal brez pridige. Saj manevri so v bistvu dokaj enostavni, a hudič se vedno skriva v detajlih in moraš biti pozoren na toliko malenkosti, da mimogrede na kaj pozabiš ali spregledaš. Če spregledaš kaj bistvenega, podpisa ne dobiš, če gre le za kakšno majhno napakico, pa jo odneseš s pridigo. Sem vsake toliko h komu poškilil, kaj vse je že napravil in si nohte grizel kakor tečajniki, pa pri kakšni njihovi napakici sem jih kar opozoriti hotel, čeprav nisem smel, so inštruktorji tudi mene imeli na očesu! Po kosilu, ki so nam ga kar pod steno pripeljali, smo se pa kompliciranih manevrov lotili, ki so jih morali skupaj delati. Dvig nosil s protitežo in predaja drugi protiteži, recimo. Namesto nosil so pa mene pripeli, ki edini nisem nič delal, kakopak! In ko so si me podajali in sem bingljal visoko nad tlemi, je nekako tudi moje zaupanje v njihovo znanje splahnelo in sem jih kar odkrito opozarjal, na kaj morajo paziti, ko imajo v rokah tako dragocen tovor, da sem bil še jaz krepke pridige inštruktorske deležen parkrat.

Skoraj do osmih zvečer so garali, da so vsi vse podpise zbrali, po večerji smo si še gasilsko reševalni center ogledali, v trdi temi pa brifing za nedeljsko jamo napravili. Torej jamo razdelili na odseke, določili posamezne ekipe, vodje ekip in potrebne reševalne manevre, potem jih pa same sebi prepustili. Da so gruntali, kaj vse bodo morali naslednji dan s sabo vzeti in kdo bo kaj delal. Inštruktorji in ostali smo se pa na klopce spravili z različnimi napitki in se zabavali dolgo v noč. Toliko se že dolgo nisem nasmejal, a sem moral najmanj desetkrat obljubiti, da o tem ali onem pa res ne bom pisal. Jap, so se tudi reševalci že naučili določenih veščin …

Beseda dneva je bila tarantača in jaz menda edini bumbar, ki ni vedel, kaj sploh pomeni oz kaj z njo početi, najbolj pogosto jo je imel v ustih pa dr. Maksi, kakopak. A, kot rečeno, za določene stvari mi je bilo naročeno, naj jih ne omenjam …

V nedeljo smo bili že pred sedmo zjutraj že spet v kombijih in na poti na zajtrk, po zajtrku pa direktno proti jami. No, tak je bil načrt, a ko je Murček na avtocesti zavil levo, sem zavil tudi jaz, čeprav mi je Garmin rulil, naj grem na desno! Sem si rekel, da kaj mi bo tista baba govorila, kam naj grem, če imam pred sabo izkušenega reševalca, na srečo je za nami zavil še naš komandant, da naju je na prvem izvozu obrnil ko splašene krave! Kriv sem bil pa na koncu kakopak jaz. Mi sicer ni bilo povsem jasno, kako naj bom kriv jaz, ko sem vozil drugi v koloni, a je naš gospodar mirno pojasnil, da je on točno vedel, kam bi jaz zavil, če bi prvi vozil, proti tako močnim argumentom pa normalno nisem mogel ugovarjati in sem v krivdi samo glavo sklonil …

Jama, v kateri smo imeli izpitno vajo, ni bila ne pretirano globoka ne pretirano komplicirana, a ker smo se dogovorili, da bodo delali sami, mi bomo pa samo nadzorovali, je bila več ko zadostna. Na koncu je bila 30 metrska vertikalna stopnja, ki se je končala v jezeru, nadaljevala pa s horizontalnim meandrom, v katerega smo kakšnih 100 m proč postavili poškodovanko. Ko so vsi natolkli in postavili svoje manevre, so se morali spustiti do nje in jo do jezera odnesti na žgance. So en za drugim ko kresničke po vrvi prihajali dol in izginjali v ozek stranski rov, po katerem si se izognil vodi, le enkrat je ena lučka zavila direktno proti nam. Mi je bilo kar malo čudno, a ko je po vodi do riti do nas mirno ko špricar pricapljal Urbi, je bilo vse jasno. In ko je za njim po isti poti prišla Nina, po vodi krepko čez rit, je bilo tudi jasno, da je sledila ovnu vodniku, šele naslednjega smo spet uspeli usmeriti po sicer bolj komplicirani, a vsaj suhi poti …

Prav užival sem, ko sem jih opazoval med matranjem z nosili, ko je adrenalin dobesedno puhtel iz njih in bil prav ponosen na vse, koliko so se že naučili. Tudi naprej, z vrvnimi manevri jim je šlo dobro, sem tu in tam slišal po jamarskem telefonu. Ko so bili dovolj visoko, smo pa Mršk, Miklavčič in jaz počasi začeli pospravljati žico za telefon in jamo razopremljati. In ko sem zadnji štrik v torbo tlačil, malo pred izhodom iz jame, je pa Damijan do mene prišel. Če smo njegovo torbo vzeli morda. Sem mu zagotovil, da smo vse, kar smo videli, pobrali in ven nosili, a ko je povedal, da jo je povsem na dnu pustil, kjer so nosila pakirali, da je torbica takšne bolj usrane barve, kakor okoliške skale in da jo je tam za eno skalo odložil, sem mu lahko le vrvi in vponke podal, mu zaželel srečno pot in se ven odpravil, da sem še dve skodelice kavice lahko ujel na sončku …

Kljub že pozni popoldnaski uri je sonce še vedno pribijalo, zato je bila analiza relatvino kratka. Smo si povedali, kar smo si imeli za povedati pa čestitali kakopak, imamo 7 novih jamarjev reševalcev pripravnikov, 4 nove jamarske reševalce ter dva inštruktorja, potem smo kar v prvo gostilno odpeketali, da smo zaključili, kakor se spodobi. Erki recimo s sladoledom …

Pa ugotovili smo, da so bili res vsi pridni, a da je bilo vse njihovo dosedanje delo le dober začetek, da pravo delo se bo pravzaprav šele dobro začelo. Kar sta na lastni koži izkusila reševalca Urbi in Jure. Sta bila med vožnjo v Sežano tako trdno prepričana v uspeh na izpitih, da sta obljubila, da bosta vetrobransko steklo z milijon mušjimi kadavri spucala, če naredita. In sta ga, vetrobransko steklo spucala. A, roko na srce, moram kar povedati, da sta boljša reševalca kakor pralca oken. Kje na Hrvaškem na kakšni cesti k trajektu bi bolj ko ne kruha stradala, sem prepričan …

Predizpitna vaja

4. junija 2017 Komentiranje onemogočeno

Če sem čisto iskren, mi današnja vaja ni povsem nič dišala, se še nisem uspel spočiti od včerajšnje. Vstal sem začuda že ob pol sedmih (ja, vem, kam gre ta svet!) in z Jurčkom sva bila skoraj točna v Poltarci. Zadnja sicer, a še v akademskih minutah …

Sem bolj ko ne počival, kajti tečajniki so res garali, naslednji vikend bodo namreč izpiti. In so hoteli vse ponoviti. Problem je, vsaj kakor ga jaz vidim, ker je potrebnega znanja predvsem v detajlih zelo veliko in bo potrebno kar nekaj let dela, da bodo vse suvereno osvojili. In so švicali, jaz sem si pa predvsem včarajšnje rane lizal lepo v senčki. A kaj, ko Aleš ne vidi rad, da nekdo predvsem ritne mišice trenira in sem se moral tu in tam tudi kaj premakniti. Pa na kakšen manever splezati, da sem sam sebi dokazal, da je trening reševalnih tehnik res permanentno učenje, ker če ne vadiš, mimogrede kaj pozabiš …

Ko smo okoli petih popoldne zaključili in pri Tanjinih starših dobrote z žara začeli v rito metati, potem pa še kakšno kavico ali dve, se nobenemu tudi vstati ni ljubilo, tako polni smo bili. Energije je bilo le še za analizo vaje. In se je Urbi pohvalil, da če naredi izpit, si bo pa nove popkovine privoščil, a sem ga moral razočarati, da če si novih popkovin ne bo privoščil že pred izpitom, izpita sploh delati ne bo smel …

So bili vsi tečajniki bolj ko ne zadovoljni, da so res pridno delali in da je znanja že kar nekaj, celo po hrbtih so drug drugega trepljali, ampak za vsak slučaj se bodo pred izpiti pa še enkrat dobili. Morda tudi dvakrat …

Jama št. 2

3. junija 2017 Komentiranje onemogočeno

Danes smo sodelovali na vaji Civilne zaščite Gorenjske z močno mednarodno udeležbo. Zbrali smo se nekje v Bohinjski Beli ob 7h zjutraj. No, skoraj.
Vstal sem že ob 5h zjutraj. Spal sem. Sem se v posteljo spravil že malo pred tretjo. Pa je prišel prvi sin domov, saj veste, kakšna je današnja mladina. Je bil tih, moram povedati v njegovo obrambo, sem ravno zaspal. Ampak se ga je kuzlica zelo zelo glasno razveselila. Sem zaspal nazaj, ko se je pomirila. Pa je prišel drugi sin domov, saj veste, kakšna je današnja mladina, občasno tudi domov pride. Je bil tih, to že, a se je tudi njega kuzlica zelo zelo glasno razveselila! Sem uspel zaspati nazaj, ko se je pomirila, a je že ura zvonila. Ki je zbudila mojo predrago in ki je pet minut mene brcala iz postelje. Sem si vzel tri minute, preden sem si skrtačil zobe, da sem kuzlici na uho rulil. Njej ni bilo nič jasno, se je pa videlo, da ji ne paše in bi ji še malo težil, pa je moja predraga znorela in oba nagnala iz spalnice!
Pri Ticotu sem bil začuda ob dogovorjeni uri in še sploh nismo bili v zamudi, a je Božič zamujal. Se nisem sekiral, le mirno sem si rekel, da ga bom komandantu zatožil. Je prišel in smo skočili po Bizija. Ki nas je že klical, kje da smo. In smo mu povedali, da skoraj pred njegovo hišo in da naj kar pride, a ga ni in ni bilo. Je šel še kakat. Sem se pa že malo zasekiral, ker je že komandant klical, kje da smo in sem mu samo magično besedo izrekel (Bizi!), pa mu je bilo vse jasno. Me ni nič karal, celo nekaj sočutja sem začutil v njegovem vzdihu …
V Bohinjsko Belo na vojaško vadbišče smo prinoreli z debelo zamudo, a še pravočasno. A tja ne moreš kar tako, nas je neka deklica vse popisala. Ravno prav smo bili zbujeni, da smo ji ven potegnili zadnji živec. In ko smo imeli že zalet, sem avstrijske reševalce s hudim hudim čolnom pozdravil s Ciao, cari amici, italijanske pa z Guten Tag, liebe Freunde. Ravno toliko obvladam oba jezika, da sem oboje v visoke obrate spravil …
Potem par kofetkov, da sem v obrate spravil še našega komandanta, nato mo pa že bili spet v kombijih in proti Bohinjskemu jezeru leteli. Pri rampi smo deklico s papirjem v rokah spet v totalne obrate spravili (nismo potrebovali veliko, nas je že poznala!), par deset minut kasneje smo se pa že v avstrijski čoln rinili. Saj so bili tudi slovenski, a avstrijski je bil res hud, ko mali trajektek. So nas celo na drugi strani jezera, pod strmo steno, uspeli suhe izkrcati, potem smo se pa v hrib zapodili. Imel sem (komandantovo) informacijo, da je do jame švoh 15 min. Pa itak da ni bilo. Najprej smo po ravnem hodili 15 minut, kar sploh ni štelo, potem pa v skoraj navpični hrib, kar naj bi trajalo pa dobre pol ure. Najmanj. In ko je iz vseh lukenj puščalo, saj sva bila s Ticotom obložena z vso jamarsko kramo, pa še nosila sva nosila, sva preklinjala tako jamarsko reševalno kakor sama sebe, kako vedno na to foro padeva. Ker sploh ni bilo obvezno na vajo priti, a sva šla, malo za trening. Ko sem od samega hudega parkrat skoraj bruhnil in me je sonce nabijalo, ko da sem v peklu in ko sem bil prepričan, da najbolj trpim na vsem svetu in sem pavzo udaril, je pa Bizi mimo prisopihal. In sem se nehal sam sebi smiliti v trenutku!
Se je Bizi zasekiral, če res tako slabo zgleda in smo mu vsi potrdili, da večjega reveža ni od njega, je pa mimo prisopihal nek gorski reševalec. Očitno je bil nov in brez kondicije, kaj pa vem, a v tistem trenutku se nam je Bizi nemudoma nehal smiliti in smo razmišljali le še o tem, ali bo človeka že pred vrhom kap ali šele na vrhu.
In ko gledaš hujše trpljenje nekoga drugega, je tvoje malce znosnejše in je nekako kar šlo.
Smo prišli do jame (po komandantovi informaciji!), kjer smo se v jamarsko opremo spravili in sem vsaj malo do sape prišel, vesel, da se bom končno v jamo spravil, ki je bolj moj element, ko bi me pa kmalu kap. Do jame smo morali namreč preplezati še zares zahtevno steno! Najmanj dobro štirico, če mene vprašate. Ja, okej, nič posebnega, če imaš gorniško opremo, v jamarski pizdariji, z gumijastimi škornji in obtežen z vso kovačijo za v jamo sem bil pa na robu zmogljivosti, ampak res!
In ko sem že mislil, da huje sploh ne more biti, je pa Bizi mimo mene prisopihal in sem se precej nehal smiliti sam sebi …
Tico je bil vodja 1. ekipe, jaz pa 2. Kar pomeni, da sva bila na dnu. In bi morala med prvimi v jamo, a ker sem imel v svoji ekipi (samo) Bizija, sem dobil sončne opekline, preden sem ga skibiciral, da zdaj bi pa mogoče že šli malo na hladno.
Sem Reharju pomagal nositi nosila, a ne dolgo, ker se je človek ustavil na svojem delovišču, nosila pripel name (poleg vse opreme za manevre, ki sem jo že nosil in osebne opreme) in mi zaželel srečno pot. Sem kar crkoval dol grede, nič ne tajim. Saj Bizi bi mi pomagal, kot edini član moje ekipe, a kaj, ko se je pri vsakem zataknil in pozanimal malo o očetu, pa mami, sestri …
Ko sva končno prišla na delovišče, sem hotel vzeti telefon, s katerim sem fotkal načrt jame in vse manevre, ki ga je izrisal Walter, a sem ga pozabil zunaj. Kakopak. Me je s pomembnim in pomenljivim izrazom na obrazu rešil Bizi, ki si je zadevo prerisal na papir …
Sva naklofala manevre, vmes so pa že nosila s poškodovanim potapljačem prišla do naju. Njegovi prijatelji, tehnični potapljači, so veselo kapljali mimo mene in mi vsi po vrsti voščili srečo, šele pri tazadnjem sem se spomnil, da bi jih v bistvu moral zaustaviti, da bi nam pomagali. Ker nas je bilo odločno premalo. Sem vpil za njimi, pa me kakor niso slišali, šele ko jih je poklical tazadnji potapljač, ki sem ga zadrževal, in je spoznal, da mimo mene res ne bo šlo, so prišli nazaj. In smo potem složno garali skozi vso jamo in nam je šlo okej, sproti smo pa še razopramljali manevre in opremo pošiljali više gor, ker smo šli v jamo namerno s premalo opreme. Prav simpatična vaja je bila, na kateri smo se nagarali, na počitek kot ponavadi, ko nas je trikrat preveč, ni bilo niti pomisliti!
Večino smo delali na žgance z minimalnim varovanjem, le pri nekem tehničnem detajlu, ko bi moral odmik popustiti, se je pa zabremzalo, ker je nek pepe, kakor sem glasno ugotovil, popolnoma narobe zadevo zvezal in se je sploh podreti ni dalo. Je bil poleg mene komandant, ki je zadevo zagovarjal, da sploh ni tako slabo postavljena, da sem kmalu spoznal, kdo je vse skupaj sčaral. Pa se še potem ni dal, se je zagovarjal, da nam je že zunaj povedal, da bo šlo večinoma s fizično silo! In sem šele tedaj ugotovil, kaj pomenijo črki FS skoraj povsod po načrtu jame …
Zunaj smo bili nekaj po 15. uri, kjer so nosila in ponesrečenca prevzeli gorski reševalci. Jih je bilo prav zanimivo opazovati, res so mojstri, obvladajo!
Oni so pa z zanimanjem nas opazovali, kako crkujemo dol po tisti steni, še posebej predsednika Jamarske zveze Slovenije, ki je v dolini pozabil in čelado in plezalni pas in si je vsaj pas zvezal kar iz koščka vrvi ter se spustil v prepad! So ga celo posneli! Naš predsednik je sicer mislil, da ga snemajo, ker je tako iznajdljiv, jaz sem pa prepričan, da se bo tisti posnetek pri šolanju gorskih reševalcev še dolgo vrtel v smislu, kako se zadeve absolutno ne delajo!
Nekako smo crknili do obale jezera (no, vsaj seniorska sekcija JRS) in med potjo sem bil res prepričan, da se bom namesto jamarskemu reševanju raje filateliji posvetil. Potem sem se pa v jezeru malo oplaknil in ohladil in je bilo precej bolje.
Po nas je prišel slovenski čoln, nek napihljiv z ne prevelikim motorjem zadaj in v katerega so sprejeli le štiri osebe. Jamarji smo vsi mirno sedeli na obali, smo čakali na avstrijsko topnjačo, a ker so potrebovali še enega, sem se jaz žrtvoval in se jim pridružil. Sta brodarja razložila, da njun čoln sploh ni slab, da sta onadva nosila odpeljala in ne Avstrijci. Sta ubrala bližnjico in prva prišla do ponesrečenca. Ki je sicer hotel na avstrijski čoln, a ker je bil zvezan v nosilih, se braniti ni mogel, ko so ga potegnili v gumenjaka in se je lahko le tresel, ali bo vožnjo preživel ali se za finiš utopil …
Vrla Bohinjca sta nas v bazo peljala bolj ob obali in nas opozorila, kdaj moramo pogledati proti gozdičku, da smo dve nudistki opazili. Pa še ponosno sta povedala, da sta Bohinjca in da za tovrstno vodeno ekskurzijo računata po dva evra, ampak da za reševalce bo tokrat zastonj, pri Avstrijcih pa takšnega razgleda ne bi bili deležni, ker ne poznajo tapravih skritih kotičkov …
Par kavic v kafiču ob jezeru, potem pa nazaj v bazo, kjer je bilo res nešteto vozil in plovil, na vaji je namreč sodelovalo prek 200 reševalcev! Najprej smo pri rampi tisto deklico spet v obrate spravili, da je prav z zobmi škripala, potem smo si dobrote z žara privoščili in kavico ali dve, okoli pol osmih smo se pa končno proti domu lahko odpravili. In ko smo se pred rampo spet zaustavili, deklica s papirjem v roki ni mogla skriti nasmeška na obrazu! Morda je malo pomagalo to, da je Tico dva pira spil in se je z megafonom igral! Odšli smo torej v stilu, dobro zapisani …
Aja, reševalno vajo smo imeli pa v jami Govic, ki ima katastrsko številko 2!

Nesporazumčki

2. junija 2017 Komentiranje onemogočeno

S prijateljem sem šel na kavo in ko sva obdelala že vse, kar sva imela za obdelati, sem se spomnil, da mi je dan prej na sprehodu s kuzlico žena povedala, da mi je Mirjam mahala in da sem jo prav nesramno ignoriral. V svojo obrambo moram povedati, da je kuzlica sicer res majhna, a ima štirinožni pogon in včasih potegne ko traktor, zatorej sem osredotočen le nanjo in se takšen spregled pač lahko zgodi. Da pa ne bi prišlo do kakšnih zamer ali kaj, sem izkoristil priložnost in prijatelju naročil, naj svoji soprogi Mirjam pove, da je nisem spregledal nalašč.

In kakopak se je takoj ko v kriminalnih filmih začelo zasliševanje. Da kje sem jo videl dan prej, ko je bila ves čas doma in kaj da ima za iskat v vrtnariji, od koder mi je mahala in zakaj mu ni povedala, da gre tja, ko bi lahko še jagode prinesla in podobno. Sem zmignil z rameni, to pač ni bil več moj problem, jaz sem hotel le, da ji sporoči, da je ne ignoriram namerno. In to je to.

Doma pa se med kofetkanjem spomnim tega in svoji predragi omenim, na kakšno zasliševanje sem naletel, ko sem prijatelju omenil dogodek in je še njo pod strop odneslo. Da kakšen kmet sem, da je nikoli ne poslušam, da mi ni rekla, da mi je ta Mirjam mahala temveč druga.

Eh, jebajga, ja, res je, včasih res poslušam bolj samo z enim uhljem. Sem prijatelju kakopak takoj poslal sms, naj neha pretepati svojo ženo, da je šlo za nesporazum, da mi je druga Mirjam mahala, a sem bil očitno prepozen. Je napisal samo, da kar je, je, da je že priznala …

Potem sem se moral seveda opravičiti še drugi Mirjam, tapravi, kar je šlo zlahka, le na kofetu se morava dobiti, pa bo pozabljeno.

Ko sem imel pa že telefon v rokah in sem ravno dobro šalo slišal, sem jo pa še par prijateljem poslal. To večkrat počnem, saj nič ne košta prijatelja spraviti v dobro voljo, mar ne?!

A sem napravil napako, sem šalo poslal tudi komandantu jamarske reševalne, ki je bolj resen človek in je bil rezultat kontraproduktiven.

Šala gre takole: Danes je pa res en smotan dan. Najprej je avtobus povozil mojo nekdanjo ženo, potem sem pa še službo voznika avtobusa zgubil …

In je komandant takoj skočil, kakopak. Da kaj mu sporočam, koga da je povozilo in če je intervencija.

Sem ga pomiril, kakopak, ampak šele zdaj razmišljam, če ni morda le šalo na malce višjem nivoju mi vrnil?!

Mah, ne, on je vendar komandant jamarske reševalne …