Obrambni načrt

S sinom sva se še zadnjič letos namočila v bazenu in ker voda toplejša ne bo, sva se odločila, da zadevo pospravimo. Sva si menda prvič v dolgih letih vzela čas in zadevo očistila, zložila in pospravila kot se šika. Potem sem si na vrtu privoščil kofetek in zaradi pripeke seveda takoj obžaloval, ker nimamo več bazena, v katerem bi se človek ohladil. Sem v miru kofetkal, zadovoljen, ker imam ves čas na tem svetu in me nihče ne preganja, ko je zazvonil telefon. Oče je spraševal, če mu pridemo jablano obrati, kar sem mu pred časom obljubil. In smo jo obrali, itak, ni bilo veliko.

Potem sem si še en kofe na vrtu privoščil, zadovoljen, ker je delo opravljeno in me nihče nikamor ne priganja, pa je kuzlica zacvilila. Je prišla ura, ko si ponavadi pretegne noge. Smo jih pretegnili in ko sem si po vrnitvi domov, pregret in malce nejevoljen, ker smo bazen pospravili, v katerem bi se lahko malo pohladil, scmaril še en kofe, da si ga v miru in zasluženega popijem, je pa telefon zazvonil spet …

Pred leti sem enkrat v soboto dokaj zgodaj popoldne domov prišel po napornih par dnevih jamarjenja, da sem se v posteljo totalno zbit spravil že v soboto in posledično v nedeljo vstal že ob osmih zjutraj. Sem kofetkal na vrtu in malce časopise prelistaval, nevajen tako zgodaj biti pokonci, a se mi je vseeno kar okej zdelo, kakšen car sem, nobene obveznosti na tem svetu, jaz pa že pokonci pa to. In je seveda telefon zazvonil, neznana številka, ko sem se javil, je pa mlada gospodična sporočala, da me čakajo in če sem že kje blizu, da še kofe spijemo pred dogodkom. Itak da me je kap, sem bil prepričan, da literarna delavnica v Škofji loki, ki naj bi jo vodil, pride šele naslednji teden! Kaj naj rečem, verjetno sem se kaj na nedeljsko gnečo izgovoril ali kaj ter v avto skočil in le nekaj kratkih minut zamudil! Med vožnjo sem si pa program delavnice sestavljal, saj je bilo itak samo kakšnih 20 ljudi in so bili na koncu zelo zelo zadovoljni …

Ampak tokrat, tokrat, ko je telefon zazvonil, sem se pa takoj spomnil! Sem se oglasil in seveda je Mateja namesto pozdrava takoj zažgolela, da jama čaka in zakaj nisem poklical, kakor sem obljubil! Sem se na opravke izgovarjal, kaj sem pa hotel in poskusil, če morda bi pa jama še malo počakala, glede na to, da zunaj je že noč pa to in je seveda mislila, da se hecam. Kakor je mislil, da se hecam tisti policist, ki me je ob enih zjutraj ustavil ter vprašal, kam se mudi. Sem mu po pravici povedal, da v jamo in ko je skoraj na rit padel, kako da grem ob enih zjutraj v jamo, ko je pa tema, sem mu mirno odvrnil, da imamo jamarji zaradi tega lučke na čeladah, ker v jamah je vedno temno. In enako je meni odvrnila Mateja. In nisem imel kaj, sem začel pakirati. Predraga soproga je seveda takojci pripomnila, da je vedela, da sem se za jamo menil, saj je bila kar presenečena, ko sem dopoldne vstal in ji moral vsaj štirikrat ponoviti, da bom doma in da naj kosilo tudi zame skuha …

Sva torej z Matejo kljub temi v eno izi skočila, a ko sva že takoj na začetku medvedje sledi v blatu opazila, sem ji po pravici povedal, da jamar sem sicer dober, da bom opremil in vse, jo tudi ven zvlekel, če se bo poškodovala ali kaj, če pa slučajno medveda srečava, bo morala zadevo reševati pa ona!  Da tukaj pa jaz črto potegnem! In se je smeje strinjala, ne vem, je morda mislila, da se hecam. A ko sva trapljala po gosti in skoraj neprehodni hosti, sem bil ves čas na preži in če bi kaj zarulilo, bi bil v hipu za njenim hrbtom! Kako bi pa ona potem zadeve reševala, se mi pa tudi sanja ne in me pravzaprav niti ne zanima. Jaz bi dobil tistih par minut za pobeg, ko bi se kosmata beštija z njo ukvarjala …

Kakor koli, jama je bila, ne preveč naporna, a je bilo že krepko čez polnoč, ko sva se do bivaka pri Čaganki privlekla. Sva zakurila, da si kaj pod zob vrževa in potem ob ognju še malo moževala, pa kakšne velike skoncentriranosti na pogovor vsaj z moje strani ni bilo, kajti gozd že zelo dolgo ni bil tako živ! Nekje v daljavi je grozljivo rulil jelen, čeprav še niso v ruku, je bil ziher kakšen junfer ali pa napaljen psihopat, ki ne ve, kdaj se gre v ruk, prav bizu je lisica lajala, ki se je sicer nisem zelo bal, saj sem po glasu vedel, da kaj velikega ni, je bila pa neumorna in mi je šla kljub vsemu malo na živce, z druge strani je vejice pokal in občasno zalajal srnjak, celo ptiči so bili nervozni in so ropotali, ko da je kakšna konvencija, polhi so se oglašali in z dreves metali, kar so pač metali, da sem ves čas trzal …

Mateja je nekaj razlagala, glasovi je sploh niso motili, ker ona je vegetarijanka in ima živali rada, čeprav se mi zdi, da ne ve, da recimo medveda ali jelena to kaj dosti ne bi zanimalo, če bi se srečali, jaz sem se pa počasi presedal ob ognju, kakor da iščem toploto, dokler nisem obsedel bliže vratom bivaka kakor ona. Ker človek mora imeti obrambni načrt, kadar je obkoljen z divjimi živalmi! Edina vrzel v mojem načrtu je bila mladenkina hitrost. Ker ne vem, kako hitra je, lahko bi se recimo zgodilo, da bi do vrat pritekla istočasno in se potem zagozdila v podboju, medved bi naju pa potem oba imel ko na pladnju …

Sem se potem, ko je bilo rjovenja že odločno preveč, izgovoril, da bi šel kar v bivak malo brat in se je strinjala, ogretim od ognja se nama je pa v tistem zaboju zazdelo nekam mrzlo in sva z lopatko žerjavico enostavno v peč prestavila pa še par polen za dobro vago vanjo fliknila. Da nama bo toplo.

In nama je bilo, itak! Mateja je takoj zaspala, jaz sem še kakšno uro bral, malo preden sem zaspal sem moral pa ven. Na hladen zrak, malo se pohladiti, itak, v bivaku je bil pekel! A sem samo med vrati stal, ker je bil tisti jelen še dosti bliže pa še bolj glasen je bil …

Ko sem končno zaspal, sem bil prepričan, da kaj dosti ne bom spal, ker ženska hodi v službo in je vajena zgodaj vstajati, a ko me je sonce zbudilo kot po navadi, sem presenečen ugotovil, da še spi. Ful ponosen sem vstal, končno enkrat prvi in skuhal kofe, kar je zbudilo tudi prijateljico. Na glavi je namreč imela masko ali kako se reče tisti zadevi, ki si jo povezneš čez oči, če te luč moti in ni mogla opaziti, da je že dan, v ušesih je imela čepke, menda zaradi mojega smrčanja, in ni mogla slišati, da lomastim s kofetom, nos je imela pa še fraj.

Ja, človek mora vedeti, kaj je pomembno …

Polh s korenjem

Če ti v nedeljo po kosilu postane dolgčas, pokličeš, če gremo v jamo. Vedno rata! Na začetku sva bila sama s Petro, rine v Cinka, ko da je spodaj kaj pozabila. Saj jo razumem, tudi meni je bil Cink kot njej prva resna jama in kot ona sem se tudi jaz vanj spustil še kot nejamar.

Vročina je ravno popuščala, ko sva v gozd zavila in je poklical Grdin. Da gre tudi on in da naj ga kar tam počakava, da se bo peljal z nama. Mi je bilo čudno, lahko bi se odpeljala naprej in opremila, bi šlo hitreje potem, a ko se je pripeljal, sem razumel. Avto je opral, pa ga ni hotel usrati na makadamu …

Sva Julkino krmilo prepustila Petri, ki ima, sem skoraj prepričan, debelo manj let kot moje jamarsko vozilo! Je pritisnila na plin in čez hip, ko je prva prestava že rulila ko prase, ki ga koljejo, vprašala, kje imam kazalec za obrate. Da ona je navajena prestavljati po kazalčku! Julka sicer ima kazalčke, a kažejo le (relativno) točen čas …

Sva ji potem midva vpila, kdaj naj prestavi, pa tudi kar tako malo sva tudi vpila. Od strahu. Sem bil najprej nepripet kot sovoznik, jebajga, hosta, a sem se kar hitro pripasal! Smo pa preživeli, to že moram povedati.

V Cinka gre kar hitro, je domača jama, Petra me je le s težavo lovila dol grede. Grdin pa njo kot zadnji tudi …

Na dnu prvega brezna je spet smrdelo. Sem malce pokukal, od kod, in kakopak kmalu zagledal majcenega polha. Ponavadi je kakšna lisica ali kaj podobno večjega. In nanj opozoril Petro, ki ga je skoraj pohodila. Si ga je zvedavo ogledala, jo je bolj zanimal kakor ozko nadaljevanje, čeprav si nadvse želi Cinka do dna vzeti enkrat kmalu. In je kmalu navdušeno vzkliknila, da polhec diha. Da kaj čmo zdaj. Sem ji predlagal, da ga ven odnese, konec koncev sta z Matejo reševalki živali. Je bila začudena, če res lahko in ko sem ji potrdil, je na dnu prve stopnje pristal še Grdin. Da kaj se dogaja. Sva mu razložila, je malo pomislil, potem pa predlagal, da ga Petra pospravi v svojo majhno torbico, on ga bo pa kot reševalec ekspresno ven odnesel.

Kar se je tudi zgodilo, samo ni ga bilo kar naenkrat, kot rešilec na nujni vožnji …

S Petro sva pojedla koren (!), ga je imela s sabo za energijo ali kaj, potem sem pa jaz šel počasi ven, ona je pa razopremljala. Seveda sem ji bil nad naslednjim pritrdiščem vedno na voljo z nasveti, a delala je samo ona. Ji je šlo. Ko sem ji na dobri polovici, kjer sem štukal vrvi, počakal, da prevzamem eno stometrco, se je iz jame najprej pokadilo, šele nato je ona prisopihala iz oblaka pare! A ni odnehala, je razopremila do vrha!

Zunaj sem sedel k prijatelju, ki je zelo pozorno opazoval, kam postavljam noge. Je potem dvignil rokavico, pod katero se je grel iz brezna prinešen polhec. Je že hodil! Sem bil presenečen. Mislim, ne da je živalca k sebi prišla, sem se malo bal, da bo res na ognju končal, kakor je Grdin obljubljal še na dnu. Ker hrane s sabo nismo imeli nič. Razen Petrinega korena …

Smo se zato kar proti domu odpravili, s postankom v Dolenjskih toplicah, kjer nam je Mateja za pivo dala. Z rahlim nosom, ker ni šla z nami. Je imela leno nedeljo in se ji ni ljubilo, potem ji je bilo pa žal.

A saj Cink je tam, bomo že še šli. Ampak ne že jutri, kakor je predlagala. Jutri imam jaz len ponedeljek …

 

Izpiti JZS

Zaradi pandemije so spomladanski izpiti za jamarje in jamarje pripravnike odpadli, jesenski rok smo pa spravili pod streho to soboto, verjetno tik pred novo pandemijo, ko se bomo spet bolj posamično po jamah potikali. Skoraj trideset novih pripravnikov in jamarjev zdaj seveda z opravljenim izpitom …

Smo nekateri pot pod kolesa vzeli že v petek. Ker Klemi sam ne more vsega pripraviti v steni. Ko sem ob enih popoldne še v gostilni kofetkal v lepi družbi in je Klemi poklical, da ob dveh me pobere pred hišo, me je pa malo panika. No, ni me čisto zares, ker sem imel skrivni plan, da se pridružim Grdinu in Mateji, ki bi šla na pot šele proti večeru. Kar mi je bolj odgovarjalo, bi se do večera še po riti lahko praskal in potem na hitro opremo skupaj spravil, a ko sem zlatemu prijatelju to možnost omenil, je iz mojega telefona kar para siknila! Zato sem seveda domov skočil pod urgentno in skupaj zmetal opremo (jamarsko imam že zmetano skupaj, samo sem moral še šotor in podobno navlako), s čimer sem končal prav v trenutku, ko je Klemi pred hišo parkiral. Da se mudi, da naj se ne obiram, je sikal, potem pa v največji gneči v mestu seveda molčal. Smo do avtoceste iz mesta potrebovali skoraj celo uro, za kar ponavadi jaz, ki se iz mesta premaknem ob kakšni bolj kulturni uri, potrebujem 4 minute. Katera je bolj kulturna ura? Vsaka druga, le dve popoldne ne, ko milijon garačev iz Revoza, Adrie, Krke in še kakšne fabrike spustijo …

Z rahlo zamudo pod kolesi je poklical Tičarja, ki naj bi ga pobrali v Ljubljani, če on lahko skoči po lutko gasilca Samota na Ig, ker mi smo v gneči, pa je bil Tičar pameten, je on obtičal v gneči iz Postojne …

Smo torej tisto lutko gasilca Samota naložili mi, pri čemer sem mislil, da bom crknil, ker zadeva ima 75 kg in mi sploh ni bilo jasno, kako jo bodo izpitniki z vrvi snemali, a se s tem kaj dolgo nisem ubadal. Jaz namreč jamarski izpit že imam …

Z rahlo zamudo smo se potem lotili opremljanja stene. S Tičarjem sva pripravljala smer za pripravnike in ko sva se tresla na neki polici visoko nad potokom, varovana na drevo, ki ga niti za zobotrebec ne bi mogel uporabiti, sva bila prav vesela, da smo se zadeve lotili dan prej, ko nas nihče od tečajnikov ni mogel videti. Ker ne vem, kako bi jim potem razložili vse, kar morajo vedeti o varnostnih standardih …

Smo končali že po temi in ko sem se končno malo umiril in ustavil, sem zgrožen ugotovil, da tisti dan razen kav še popolnoma nič nisem v rito vrgel! Zato sem poklical Grdina, naj se mimogrede v trgovini ustavi in kakšno meso kupi, pa kruh in paradižnik ter ga s tem nehote v pogon z obrati spravil, ker se je še doma praskal po riti, potem je pa zadnje minute lovil, ko je bila trgovina še odprta …

Ves ponosen je pozno ponoči tiste mesnine prinesel, a je zelo kmalu kar malo nos povesil od užaljnosti, tudi sam lačen. Je mislil, da bomo vsaj pečico kakšne pol ure prej prižgali, da se segreje, da zato je sporočil, da je samo še pol ure proč! Seveda je nismo prižgali in ko je potem čakal, da se peč segreje, je lahko v vmesnem času pa še posode pomil. Ki so bile usrane, da celo jamarji v takšnih ne bi kuhali. Jaz sem sicer protestiral, da jaz bi, da vročina vse pokuri, a on se ni dal in je vse splaknil. Ter spekel potem, kakopak!

Jedli smo menda že v soboto, potem se je pa večina v postelje spravila, le Mateja, Grdin, nek pripravnik in jaz smo ostali in še malo modrovali. Saj Grdin je bil utrujen in bi šel že v šotor, a si ni upal, ker je pod streho vzel tudi brezdomko Matejo. Mislim, ni se nje bal, bal se je le, da ne bo vseh vetrov iztisnil in bo kakšen še v šotoru pihnil, zato je iztiskal tiste nebodijihtreba vetrove tam zunaj med debato, da smo ves čas lokacijo menjali! In se potem pragmatično kar v Tomaža Prdina preimenoval …

Smo se spravili potem enkrat končno pod platnene strehe in čeprav je prijatelj menil, da je že vse iztisnil, se je motil. Smo imeli šotore dokaj blizu in sem slišal, kako piha, pa slišal sem tudi, kako Matejo miri, da ne bo hudega, da je kukr spalko okoli vratu dobro zategnil in ne bo nič do nosov prišlo … Kakor koli, sem vesel, da nisem bil jaz z njim v šotoru, ker če bi poleg njega enega prižgal, sem prepričan, da bi prišlo do eksplozije …

Vsat sem že ob pol osmih, čeprav nisem dolgo spal, a ko zaslišiš glas komandanta JRS, se zbudiš, čeprav tokrat ni bil v vlogi komandanta!

Ob osmih so bili vsi zbrani in v očeh si jim lahko videl preblisk groze, ko jim je Klemi razložil, da bodo zaradi pandemije pisni izpit pisali z najmanj meter in pol razdalje med posamezniki! Kar potem niso udejanili, predvsem zato ne, ker tudi alkohola za razkužitev rok nismo imeli. Mislim, smo ga imeli, a ker nismo kupili piva za petkov likof …

Preden jih je napodil k delu, je, kot se spodobi, predal besedo tudi predsedniku JZS Igorju. In ga seveda dobil na levi nogi, je kar malo zatrokiral, potem pa profesionalno povedal, da ni pripravil govora, ker ga je Klemi presenetil in govoril le kakšnih 15 minut …

Prva točka je vedno pregled opreme. Klemi je napravil strateško napako in za pregledovalca postavil dr. Stauta, potem je napravil pa še taktično napako, ko mu je rekel, naj dela striktno po pravilih. Česar dr. Stautu nikoli ne smeš naročiti! In je bila potem panika med kandidati za jamarje neopisna, ko so videli, kako se je dottore prvega lotil. Po predpisih ima vsa oprema življenjsko dobo, ki ni zelo dolga in jo jamarji seveda zanemarimo, poleg tega pa proizvajalec za opremo jamči le do takrat, dokler se na našitku še vidi napis, ki se pri jamarjih že po prvem mesecu ne vidi več!

Zato je Klemi za pregledovalca postavil še mene, ker je bila kar naenkrat gneča ko iz Novega mesta ob dveh popoldne, ko divjad vso naenkrat spustijo proti domačim pašnikom! Po štirih minutah je bila vsa vrsta bogih izpitnikov pred mano, ker so ugotovili, da nimam očal in da pri meni lažje čez pridejo …

Sem prepričan, da se bodo grozljive zgodbe o strogem dr. Stautu prenašale še dolge rodove jamarjev naprej …

Smo potem končno začeli z delom in kandidati so se porazgubili po mnogih deloviščih. Ker se še predobro spomnim svojega izpita, sem z lahkoto ugotovil, kateri od inštruktorjev je bolj z levo nogo vstal, ker so se ga vsi izogibali ko hudič križa, tisti bošček, ki je pa švical pred njim, je imel pa na obrazu izraz ko prase, ki ga v klavnico peljejo in ne more več ubežati …

No, pri meni so kmalu ugotovili, da nisem zelo hud, ker sem imel le kandidate za pripravnike, in je bila ajncvajdrav spet vrsta. Pa saj so res znali, sem bil nadvse prijetno presenečen, le kakšno malenkost sem moral popraviti ali jih opozoriti! Je priplezala do mene brha mladenka, prav profesionalno, nobene napake ni naredila in ko je stala ob meni, je povedala, da je prebrala mojo knjigo, pa njena mati tudi in še ena sorodnica in da je bila vsem všeč in sem se tako stopil, da sem jo hotel kar jaz dol spustiti, da ja ne bi dol grede kakšne napake naredila in bi ji moral minus zapisati, a ji je šlo tudi dol super!

Naš Jurček je imel točko risanje in merjenje jam, ki ga novi jamarji seveda obvladajo do nezavesti in v skladu s tem je bila tam pri njemu tudi takšna gneča! Sem tam s police v steni opazoval, kako osamljen sedi pred jamo in čaka, da se ga kdo usmili, pa se ga dolgo ni. Dokler ni slekel majice (čeprav je on delal v najbolj debeli senci), malce mišice napel in trebuh noter potegnil, da so se ko plašne srne najprej kandidatke ojunačile, potem so jim pa tudi ostali sledili …

Smo garali do treh, ko so kosilo pripeljali in smo lahko pavzico udarili, plus vsi kandidati za pripravnike so že vse naredili in jim je Klemi še diplome podelil. Potem pa, kot se spodobi, predal besedo tudi predsedniku JZS Igorju. In ga seveda dobil na levi nogi, je kar malo zatrokiral, potem pa profesionalno povedal, da ni pripravil govora, ker ga je Klemi presenetil in govoril le kakšnih 15 minut …

Kandidati za jamarje so še kar garali, zato smo jim ob petih kosilo kar pod steno pripeljali, ko so končno končali, jim je pa Klemi podelil diplome in, kot se spodobi, predal besedo tudi predsedniku JZS Igorju. In ga seveda dobil na levi nogi, je kar malo zatrokiral, potem pa profesionalno povedal, da ni pripravil govora, ker ga je Klemi presenetil in govoril le kakšnih 15 minut …

Za hip sem tudi jaz zvezdniški trenutek doživel, ko sem moral knjigo podpisati tisti gospodični, a moram odločno spet zatrditi, da je znala in je izpit pošteno naredila, brez protekcije ali gledanja pod prste! Ali kam drugam …

Okej, če sem iskren, sem bil v edini resni preskušnji, da šenkam izpit, pri kandidatki za jamarko, ki mi je, ko je videla, kako se slinim nad nekim hudim traktorjem, ki je pobiral seno, mirno povedala, da ona tudi vozi takšnega oz še boljšega. In sem se kar stopil, nimam kaj tajit! Ampak, jebajga, tudi ona je vse znala in nisem imel kaj šenkat …

Na koncu smo pred kočo v Hudi luknji (hvala, Valerija in Denkac!) še na hitro vsi skupaj strnili vtise, Klemi pa je, kot se spodobi, predal zaključno besedo tudi predsedniku JZS Igorju. In ga seveda dobil na levi nogi, je kar malo zatrokiral, potem pa profesionalno povedal, da ni pripravil govora, ker ga je Klemi presenetil in govoril le kakšnih 15 minut …

Ko so hoteli pa vsi proti domovom končno, smo pa še vse skupaj presenetili, da moramo kočo malo pospraviti in okolico in če vsi skupaj pljunemo v roke, bo lažje. Je bilo, Le Grdinu ne, ki je spet vso posodo pomil …

Kakor koli, je bilo zanimivo in zabavno, še bolj pa bo, ker bodo zdaj Kranjčani, ko imajo uradne papirje, končno prišli v Čaganko …

 

 

 

 

Pred izpiti

Kakor vsakič, ko se približajo republiški jamarski izpiti, je tudi letos nervoza prišla. Da če znajo dovolj in da nam morebiti ne bi sramote delali pa to. In zahtevajo dodatne treninge …

Kar pa imava s Klemijem rada. Še posebej, ko Žeki prizna, da nič od literature ni prebral in da bo, saj je še pet dni do izpitov, da od prve pomoči se mu nič ne sanja, a da bo verjetno že nekaj zmutil, tovariško je enkrat videl od daleč, ostalo je pa bolj švoh …

Smo se nekateri že v soboto proti večeru k bivaku odpeljali, da smo malo ob ognju modrovali in ker nas je bilo za v bivak preveč, sem s sabo vzel šotor. Pa zanj potem tehnično gledano ni bio potrebe, ker je Petra seveda takoj izjavila, da bo zunaj spala, da to rada počne, kar je dalo idejo še Grdinu, vmes je pa še Tjaša ugotovila, da to bi bilo pa res super pod zvezdnim nebom spati. A ker sem šotor že zabrisal pod drevo, sem si rekel, da bom vseeno zunaj spal, ker nisem bil prepričan, če Mateja ima čepke, ki jih je sicer imela, jih pa nihče od tistih, ki so si postlali ob mojem šotoru, ni imel, a to že ni bil več moj problem. Ko se je noč prevesila v nov dan in so si začeli spalne srajčke natikati, sem bolj ko ne za hec Tjaši moj napihljiv armič pod nos pomolil, če ga napihne, prepričan, da bom moral bežati, a ga je. Napihnila. Ker je to menda super trening za njena oslabela pluča ali kaj že …

Se je v taboru vse umirilo in sem se, ko sem si oščetkal zobe, še enega ob ognju prižgal, potem se pa v svojo premično hišico premaknil. Legel, da si še malo časopise preberem in takojci popizdil. Namreč, nimam blage veze, zakaj nisem pogledal, če je kaj na tleh, kjer sem šotor postavil (ker je bilo, ogromno kamnov, vej in neravnin!), a to niti ne bi bila težava, če bi bil armič dobro napihnjen. Kar pa ni bil. Ker Tjašina pljuča pač so, kakršna so, bo morala še trenirati. Ja, vem, lahko bi sam donapihnil, sem celo pomislil na to, ker kompleten idiot nisem, a si nisem upal. Tjašina prijateljica je namreč zbolela za covidom 19 (in je to zdaj uradno edina oseba, ki jo vsaj približno poznam, da je to staknila) in čeprav je zatrjevala (Tjaša), da je ona pa zdrava, si enostavno nisem upal tvegati tisti čepek vtakniti v svoja usta. V avtu sicer imam alkohol, a je bil kar daleč, vsaj 15 m proč, v temi, v hosti! In sem potem na nenapihnjenem armiču spal in vse kamne in veje čutil ter posledično zelo malo spal.

Sem se zelo razveselil, ko je Klemi še pred osmo zjutraj priskakljal, da sem lahko vstal …

Potem so vse kandidatke (in kandidat) v Stropnici trenirali do nezavesti, dokler okoli pol treh Tjaša ni prišla povedat, da Jasna sporoča, da je kosilo narejeno. Se mi je ravno želodec začel oglašati in sem se kar stopil nad Tjašino novico ter ji raznežen zatrdil, da če bom še kdaj slišal, da ji kdo reče, da je nepremičnina, ji ga bom pomagal sodno preganjati. Ker ni! Je prišla povedat, da je kosilo skuhano skoraj 200 m daleč, čeprav bi lahko recimo samo telefonirala! No, saj sicer je, pa ni bilo signala, a to ni point …

Smo se fino najedli in napili in nakofetkali, potem pa spet na tlako. Razen Petre, ki ponoči ni napolnila baterij in je že vse ponovila, razen spanja in je potem ponovila to veščino …

Smo trenirali do poznega popoldneva, malo preden se je pa uscalo, ko da je sodni dan, smo pa zaključili. In se jamarskih izpitov kandidati zdaj ne bojijo več. Se jih pa zato bojiva s Klemijem. Ker ko bodo v Hudo luknjo prišli, kjer bodo letos izpiti, bodo vsem povedali, iz katerega kluba so …

 

Predstavitev

Tu in tam se jamarski reševalci predstavimo tudi otrokom. Jim popestrimo dan, plus nikoli ne veš, če morebiti koga ne okužiš, da se nam čez čas pridruži …

Danes smo jih zabavali v Semiču in itak so bili totalno navdušeni. Tanja jim je predstavila jamarstvo in jamarsko reševanje, potem so pa enega v nosila zapakirali in so ga nosili po travniku. Nič ne bom kritiziral, samo to povem, da če bi mi koga tako transportirali, bi vsakemu od nas v bolnišnici Walterjevo nogo iz riti vlekli.

Z Jurčkom sva potem na drevesu pripravila vse za plezanje. Naju je par vej motilo, za katere sva vedela, da bodo potem motile otroke pri plezanju, a se jih nisva upala polomiti. Nikoli ne veš, če se s tem ne bi komu zameril. A kakor vedno, ko kje bingljamo, sta se tudi tokrat pojavila dva možaka, ju je zanimalo, kaj počneva in eden od njiju je hitro izginil in se še hitreje pojavil z mesarico v roki. Ma, me je kar malo stisnilo, nič ne tajim, sem bil na tleh, Jure pa varno na drevesu. A ni bilo nevarno, mesarico je prinesel, da moteče veje sklativa. Sem se najprej pozanimal, če je kateri od njiju lastnik drevesa in ker je bil, ga je Jurček z veseljem oklestil. In otroci še z večjim veseljem plezali nanj. Vzgojiteljice so se vrvi izognile, so raje samo našega Jurčka opazovale pri delu, je par kilc dol vrgel pa v središču pozornosti še trebuh noter potegnil in prsni koš napihnil …

Za konec so otroci pa še Grdinovo virtualno Čaganko z VR očali pogledali in navdušenje je bilo popolno.

Najbolj zanimiva pripomba pa tokrat ni prišla iz otroških ust, dasiravno jih je bilo kar nekaj, pripomb, kakopak, ampak jo je izustila ena od vzgojiteljic. Je nek dečko v zemljo zabit železen drog maltretiral, ker mu je na koncu malce dolgčas postalo in ga je okarala, naj s tovrstno dejavnostjo preneha. Da je njej sicer jasno, da trenira za svoj bodoči poklic ob drogu, a vseeno …

Sem kar nekaj časa potreboval, da sem razumel in bruhnil v smeh, in čeprav je dobro vedela, da sem prav dobro razumel, kaj je mislila, je vseeno zaglumila. Z nedolžnim obrazom. Da kaj se smejim, da ob drogu se spuščajo gasilci …

Brigadirsko

Meka slovenskega jamarstva je, vsaj poleti, Kanin. Tam so naše najgloblje jame. Tudi kar nekaj tisočmetrc. Poleti vsi rinemo gor. No, pa pozimi tudi, ko je voda ujeta v sneg in pod površjem ni zelo mokro …

In potem prav pride planinska koča Petra Skalarja. Ki je že nekaj let zaprta. Brez oskrbnika. Poleti jo jamarji odpremo za svoje potrebe in za to tudi nekaj plačamo, letos pa je Benko prišel na idejo, da bi zadevo JZS kar za 10 let vzela v najem in po nekaj sestankih je beseda meso postala. Ker predsednik JZS zna biti prepričljiv. To zna biti pa tudi komandant JRS, ki je za minulo soboto sklical delovno akcijo vkopavanja električnega kabla za tovorno žičnico. Ki se je pokvarila in je brez nje tovorjenje bale opreme težavnejše.

Nimam blage veze, kaj smo pričakovali, ko smo se v poletni pripeki vozili 2200 m visoko nad morje in potem v najhujši pripeki razbijali kamen in kopali jarek! Skoraj 60 nas je bilo in se mi zdi, da zdaj vseh nas 60 ve, kako so se počutili zaporniki na Golem otoku. Saj ne, da primerjam neprimerljivo, a vseeno …

Pa ni bilo nekega nerganja, ne, le veliko dobre volje in smeha. Pa razumi, če moreš! Sem s sabo pripeljal našo letošnjo pripravnico Matejo, ker če že v jamo ne more, hoče pa vsaj med jamarje. Tudi tukaj – razumi, če moreš! Sem jo najprej peljal do Marka Z., nato do predsednika JZS in na koncu še do komandanta JRS. Sem si rekel, da če te tri preživi, potem je taprava jamarka. Je preživela, se ni dala. Ima pa srečo, ker Jokla ni bilo …

No, se je spoznala z vsemi in sem jo lahko pustil ter se lopate zagrabil, a vsakič, ko sem si malo v pekoče dlani pljunil ali naslonjen na lopato poskusil malo zadihati, je predsednik Jamarske zveze Slovenije že vpil name. Da naj zagrabim, da kaj se to pravi samo lenariti pa to. In ko se je to kar ponavljalo, sem enkrat končno do njega stopil in ga zaprosil, če malo razjaha. Da delam, kolikor pač lahko in da me vedno vidi le, ko malo počivam. In me je pomiril, da naj zadeve ne vzamem preveč osebno, da on je izkušen in prefrigan, da ko name zavpije, ki sem njegov podpredsednik, tudi vsi ostali, ki si malo pekoče dlani pohlajajo, nemudoma zagrabijo za delo, ker če že name vpije …

Ja, je nekaj logike v tej logiki, sem moral priznati in potem poslušati priganjača, a na srečo ni trajalo dolgo, ker nas je bilo res veliko garačev in smo kabel zakopali dokaj hitro, da smo lahko na kosilo odskakljali ter potem v dolino. Še celo komandant reševalcev je bil tako zadovoljen z nami, da je še v dolini za eno rundo pijače pritisnil, kar ni ravno v njegovi gorenjski naravi …

Danes sva pa s predsednikom na ministrstvo skočila podpisati pogodbo o novih prostorih za JZS in JRS in sem se na začetku še ponosno počutil kot podpredsednik tako pomembne organizacije, dokler nisem opazil, da moj predsednik z nevoščljivostjo opazuje predsednika gasilske zveze in njegovo podpredsednico v lični uniformi s krilom in dolgimi nogami in sem, še preden je kaj rekel, ko se je obrnil k meni, odločno protestiral. Da tukaj pa potegnem črto, da krila pa ne bom oblekel! Ker vem, kako so njegovi možgani zvezani …

Ampak, ja, jamarji smo pridni, zato tudi rezultati prihajajo …

Trmasti

Kdaj gremo spet v jamo, je ponavadi vprašanje tanovih dveh že takoj, ko pridemo iz jame. Včeraj smo v klubu pripravljali kandidate za jamarje in jamarske pripravnike na jesenske izpite, pa sta spet postokali, da bi kaj v jamo lahko šli, ko sta še na štrikih viseli in sem se spomnil, da smo se menili, da moramo vrv v Sedemdesetmetrci zamenjati, ker zdaj ima pa res že preveč vozlov. Vozel na vrvi naredimo, ko se poškoduje …

In sta bili takoj za, kljub temu, da sem jima zagrozil, da to pa ne bo turistični spust v jamo, temveč delovna akcija, da bosta torej morali delati! Prva naloga je bila odnesti 130 m nove vrvi v moj avto. Nista protestirali …

Danes smo sicer do Čaganke odpeketali takoj po njuni službi in bili gor že dokaj zgodaj, kaj smo pa potem počeli, da smo se v hlad podzemlja spustili šele okoli sedmih, se mi pa sanja ne. No, okej, nekaj kav sem spil, to je že res, ko smo ob ognju sedeli, ampak kaj dosti me priganjali nista, torej ni samo moja krivda!

Dogovorili smo se, da novo vrv dol nese Mateja, Petra potem staro ven pritroga, jaz jo pa zamenjam, ker oni dve tega še ne znata. A me je že med hojo do jame vest ugriznila, ko sem opazoval ubogo mladenko, upognjeno pod težo mokrega štrika (moker je bil zato, ker moraš novo vrv vedno namočiti za dan ali dva) in sem ji predlagal, da jaz vzamem transportko. Je bila odločno proti. Tudi v jami mi je ni hotela dati, čeprav je parkrat postokala, da z bremenom na vrvi je pa čisto drugače …

Nad 70metrco sem staro vrv odvezal, privezal novo in se po njen počasi spuščal v globino. Pri vsakem pritrdišču sem odvezal staro vrv in opremil z novo, je šlo kar okej v globino. Petra je bila že na polici, Mateja je za mano preverjala, kako sem potegnil. Na polici smo si kavo privoščili, Petrolovo, kakopak (no, Petra je ne pije, menda upa, da bo kakšen centimeter še zrasla), potem pa do konca delo opravili. Torej preopremili komplet brezno, do globine kakšnih 140 m.

Nato smo se napotili proti površju. Mateja prva, ker je svoje delo opravila, torej prinesla novo vrv, jaz drugi, ker sem svoje napravil, torej preopremil, Petra zadnja, ker je morala ven nesti staro vrv. Mokro, blatno, težko. Do police je trogala kakšnih 40 m stare blatne svinjarije, ker sem jo na polici prej prerezal in sem bil prepričan, da ji bo dovolj, a ko sem ponudil, da jaz transportko vzamem, ni hotela niti slišati. Sem torej splezal do začetka mogočnega brezna, kjer sva z Matejo gor potegnila preostalo staro vrv, ko je do naju prišla Petra, sva pa tisto blatno gnusobo natlačila v njeno transportko. Komaj komaj je šlo vse noter. Jo je potežkala in priznala, da zdaj pa ve, zakaj transportnim vrečam jamarji rečemo prasice!

Mateja je špricnila ven, da na ogenj naloži, da bomo imeli večerjo, jaz sem pa le naslednje brezno splezal, prepričan, da bom potem lahko vzel transportko od Petre. A sem se motil. Drobceno bitje, ki je pod sabo trogalo skoraj tretjino svoje teže, če ne še več, niti slišati ni hotelo nič o tem!

Sem splezal še naslednje brezno, prepričan, da si bo vsaj tam premislila, pa si ni. Čeprav sem jo prvič videl prepoteno! Da ni več daleč do površja in da bo že nekako zmogla. Sem jo prepričeval, da je svoje že dokazala in naj mi zabožjovoljo preda transportko, pa je ni hotela. Da jo bo ven prinesla, ker bo potem naslednjič, ko bo šla brez nje, ful vesela …

Argumentu nisem mogel nasprotovati in sem jo počakal zunaj. Sva skupaj odšla do bivaka, kjer je ogenj veselo gorel, Mateja je pa že pripravljala dobrote za na žar – bučke, sire, krompir … Vegetarijanska veselica, kakopak, če hrano nabavlja vegetarianka. A je zlata, je tudi name pomislila. Sem ji rekel, da bom zadovoljen tudi z vegetarijanskimi zadevami, a če res hoče, lahko kupi kakšno klobaso zame. In jo je. Ko jo je vzela v roke in mi jo ponosno pokazala, mi je kar malo nerodno postalo, nič ne tajim! A je bila dobra.

Ko sem ju razvažal domov, je bilo že kar pozno, glede na to, da imata obe službi, sta v avtu seveda obe zaspali. Z Matejo ni bilo nobenih težav, živi ob cesti med Novim mestom in Čaganko, Petra pa živi menda v zelo zelo lepih krajih (je zatrdila, če se tam voziš podnevi) in ko sem jo odložil in se napotil proti domu, sem bil prepričan, da bom do zjutraj lutal po meni neznanih hostah. A mi je nekako uspelo priti na glavno vaško cesto brez pretiranih dram …

Torej, vrv je zamenjana, a kaj dosti počitka ne bo, sem tam ob ognju izvedel za njune načrte za naslednje kratkoročno obdobje, veliko jam se nam obeta …

Iztisek

Če je v Sloveniji praznik in če imaš v jamarskem klubu dve mladi pripravnici, potem se ve, kam se bo šlo. Pod zemljo, kakopak. Le kam in natančno kdaj, pa ne, pa tudi ostala statistika je malce zakomplicirana. Smo se odpravili v petek ponoči do bivaka, vsaj takšen je bil načrt. Da se bomo zgodaj spustili v podzemlje. V nedrje Čaganke, v Južni rov. Da pripravnici malce ožine izkusita. Pa sva na koncu v bivaku, v dežju, seveda, pristala sama z Matejo. Še preden sva šla, sem preveril, ali ima vse potrebno. Torej čepke za v ušesa. Jih je imela. Tahude, delavske, iz Merkurja, se je pohvalila.

Nekaj sva pojedla, potem pa kar v posteljo. Mateja z masko prek oči in samo enim tahudim čepkom v ušesih (če se bom hotel še kaj pogovarjati, je razmišljala) je kmalu zaspala, jaz sem še malo maltretiral zaostale časopise. preden sem mrknil. Uro sem imel nastavljeno na pol deseto, da bom še v miru kofe spil, preden pridejo še ostali, ki so iz Novega mesta nameravali odriniti ob devetih. Vstal sem nekaj čez osem, ker je vstala Mateja (je imela samo en čepek, če se spomnite, presneta amaterka!) in sem mislil, da bo kofe. Ga ni bilo. Tudi ognja ne! Mladina je na fejsbuku …

Dobro, ko možak vstane, se hitro uredi, je in ogenj zakurila in kofe se je skuhal in sva potem čmurila ob ognju in kolege čakala. Ni kazalo najboljše. Grdin naj bi pobral Petro, ki ni imela prevoza, jo je prej nameravala sicer Irena, pa se je spremenilo. Irena je prišla prva, kmalu za njo je pa že Petra priskakljala. Brez Grdina! Je delala pozno v noč prek študenta, za šankom, in so jo kolegi pripeljali. Za njo je priskakljal Grdin, sem mislil, da bo ves našpičen in že v opremi začel preganjati v jamo, ker on pride pozno in je takoj akcija. Pa ga je bolj zanimalo, čigavi so najbolj mehki dečki na cesti pred vlako do bivaka. Mehki? Ja, je potrdil, da sem ga prav slišal, zibali so se v blagem vetrcu ko čigumiji, na strehi vozila pa plastični kozarci in plastičen kanister rdečega vina. Že skoraj prazen. So ponujali tudi njemu, preden zmanjka …

Petra je takoj priznala, da so njeni, ko sem želel preveriti njen dih, ali je kaj pila, je pa ogorčeno zanikala, da ona je samo stregla, drugi so pa pili!

Smo še v miru eno kavico spili, ker je Grdin potreboval motivacijo za iztisek, da ne bi iztiskal v jami, Petra, ki kave ne pije, je pa tudi razmišljala, ali bi odšla v majhno hišico poleg bivaka ali ne. Prav v vidni dilemi je bila in smo jo vsi vzpodbujali, da naj kar gre, da v jami bo nerodno, pa je malce prisluhnila telesu in potem odločno zatrdila, da bo okej, da ne rabi iti. Sem jo imel pa malo na sumu, da bi rada nov podkombinezon preskusila, ki ima zadrgo še daleč nazaj čez rit in pol hrbta …

Smo se že počasi oblačili oz smo bili že oblečeni, ko je s pomembnega telefonskega pogovora prišla do nas tudi najmlajša članica. Saj veste, mladi imajo milijon multitasking opravil, žvižgalo se je njej, da gre v največjo globino in najožjo ožino doslej …

Smo jo spodbujali, naj se obleče, pa je nekaj cincala. Sem takoj vedel, koliko je ura, ni še daleč nazaj, ko so bili moji otroci majhni. A moraš kakat? Je pokimala, se ji je zdelo, da zdaj bo pa počasi šlo. Je odskakljala do majhne hišice, relativno hitro je priskakljala nazaj, ker tam ni bilo papirja, do majhne hišice spet je pa potem odšla že z bolj pospešenim in trdim korakom …

Smo torej vse uredili in se v jamo zapodili. Je šlo in je prijalo. Predvsem hlad. Četica je kar dobro napredovala in v Akustični, kakšnih 250 m pod zemljo, smo slekli pasove in se napotili v Južni rov. Ki je dolg prek 600 m, vsako 100 metrsko dvorano pa povezujejo ožine. Naj se mlade jamarke navadijo …

Prva je šla Mateja, ki so jo ožine najbolj mikale, za njo jaz, za mano Irena, Petra in Grdin. Mateja je vitkejša od mene in je potegnila, jaz sem crkoval za njo. Ožine so nekatere res hude, meni gre ponavadi na centimetre! Ponekod, kjer mi je šlo še posebej na tesno, mi je pomagala Irena, je rinila podplate mojih blatnih škornjev, njej ni bilo tako ozko. Malo pred izhodom iz druge ožine, ko sem še posebej trpel in švical, me pa od zadaj Petrino vprašanje zadane, koliko bo še tega. Sem izkoristil priložnost da malo počinem in se nekako obrnil na boku, da ji odgovorim, pa bi me kmalu kap! Jaz sem bil dobesedno ujet v skali, kaj dosti se nisem mogel premikati, deklica je pa po vseh štirih lazila po rovu! In sem seveda negodoval, da bomo kmalu iz tahudega, da kaj se sekira, da za njo ni tako ozko. Pa je pojasnila, da ne sprašuje zaradi ožine, le lulat da jo in če bo sila, lahko tudi v ožini …

V (zame) najožjem delu, najbolj kompliciranem, kjer sem se premikal dobesedno po centimetrih in sem ko riba na suhem hlastal za zrakom, švic je pa dobesedno tekel spod čelade, me je pa nekaj ugriznilo v nos. Mater, že tako mi je primanjkovalo kisika, zdaj pa še to! Sem bil prepričan, da je kakšen neptopir spustil dušico tam in je počasi gnil in sem zajel sapo, zbral moči, da bi se potegnil naprej in čim prej zapustil kontaminirano pokopališče, ko me od zadaj zadane Irenino vprašanje. če sem bil jaz. Kaj jaz? Neki diši, je rekla, si ga ti spustil? Nisem takoj odgovoril, sem malo razmislil, med tistim matrom bi res lahko kaj nehote in nevede iztisnil, pa nisem. Sem, kolikor sem lahko premaknil glavo, povohal kombinezon, če ta smrdi ali kaj, pa ni.

Potem me je pa zadelo! Naša vegetarijanka se je tam tudi verjetno matrala in je enega iz matra spustila, da je laže čez ožino prišla. Saj ladje tudi balastno vodo spustijo, ko zaplujejo v plitvejše vode! Pa rov je sicer prepihan do nezavesti in bi zadevo spihalo, a sem bil jaz v njem ko nekakšen čep v steklenici, tista kontaminacija vegetarijanska je pa morala biti zaradi matra hgudo koncentrirana in se je lovila po ostrih skalah rova ter tam visela ko kakšna megla v ranem jutru, preden jo prežene sonce. Ali v mojem primeru, preden jo trpeči jamarji za njo ne poskrkamo v za zrakom hlastajoča pljuča …

Jah, ni kaj, matr v ožinah je bil torej še malo večji mater, a kaj bi to, jamarji moramo biti pripravljeni na vse! Smo trapljali po podzemlju in uživali, a kot vedno se je moralo tudi tokrat enkrat končati. Smo obrnili. Tokrat sem šel jaz prvi in v najhujši ožini, ko sem se najbolj matral in rinil in švical, sem ga pa začutil! Prav razveselil sem se. Čeprav sem bil prepričan, da če ga spustim, bo poleg zraka še kaj materiala prišlo in bom tudi sam crknil, si nisem mogel pomagati!  Sem veselo poklical zlato jamarsko prijateljico Matejo, da ji povem, kaj jo čaka, saj itak ni imela kam zbežati, da bi takorekoč trpela še pred dogodkom, pa se za mano oglasi Petra, da Mateja je pa nekje zadaj. Eh …

Nisem ji mogel tega storiti, plus glede na njena leta bi me zih kdaj zunaj potem socialna še obiskala in sem ga z veliko težavo nekako zatrl …

Smo skočili še v Severni rov, v bivak, da smo si kofe privoščili in nekaj na zob vrgli, potem pa kar ven. In smo na površje pokukali še v svetlobi!

Irena in Petra sta nam zunaj pripravili bogovsko večerjo, Grdin je pa posodo pomil in praznik se lepše zaključiti ne bi mogel. Čeprav bom jamarsko opremo danes že četrtič v tem tednu pral …

Nelahko delo

Jamarji pogosto čistimo onesnažene oz zasmetene jame, a tokratna tridnevna akcija je bila, vsaj zame, zelo drugačna! Ko je naša članica pri iskanju novih jam v nekem breznu v Kočevskem Rogu v dokaj plitvem breznu našla nekaj človeških okostij, je seveda poklicala policijo, ki pa je ugotovila, da gre za za človeške ostanke iz polpretekle zgodovine in poklicala arheologe. Ti so pa spet nas, da smo jim jih pomagali dvigniti na površje. Kar tri dni smo krepko krepko garali, na vsaki akciji nas je bilo krepko prek deset, plus nekaj manj arheologov in antropologinja na površju.

Občutki, ko prvič spravljaš človeške kosti v vreče za dvig na površje, niso lepi! Pa potem nekako malo pozabiš, s čim se ukvarjaš in samo delaš, poskusiš misliti na kaj drugega. Pa kar gre, dokler ne naletiš na celo lobanjo ali kakšen oseben predmet, recimo prstan ali stekleno oko! Najbolj me je pretreslo, ko sem v vrečo za “ostale” najdbe pospravil povsem preperel čevelj, pa so iz njega popadale majhne kosti …

Po nekaj urah v hladni jami se prileže menjava in potem delaš malo na soncu in ne neposredno s kostmi, pa malo pozabiš in potem kljub vsemu lahko poješ kosilo, ki so ga prinesle kolegice. Si misliš, da ne boš imel apetita, a ko v 12 urah garanja premečeš na tone kamenja in zemlje, hrana paše!

Drugi dan je kosilo prinesla sama gospa predsednikova, je skuhala obaro in nam jo postregla v pravih krožnikih. Kar nas je presenetilo, po navadi jemo iz plastike. Sem posumil, da so bili krožniki predsednikova dota, ki jo je prinesel v zakon, pa je gospa predsednikova nemudoma protestirala – da edino, kar je v zakon prinesel, so bile žametne hlače in dve karirasti flanelasti srajci! In se je predsedniku kar milo storilo ob omembi žametnih hlač, se je celo barve spomnil – zelene so bile menda …

Za kakšne nočne more potem zvečer ni bilo časa, sem po dolgem času v posteljo zaradi utrujenosti samo padel in v hipu zaspal, kar se mi ne dogaja pogosto. Zadnji dan je bilo pa še bolj pestro, smo v jami našli še šest neeksplodiranih ročnih granat in je seveda prišla enota za neesplodirana ubojna sredstva ter naš zlati Klemi z njimi, da smo zadeve dvignili iz jame (tokrat sem bil v vlogi JRS) in so jih nedaleč proč uničili …

Ja, antropologinja je na koncu povedala, da smo poleg ton kamenja in zemlje na površje spravili ostanke najmanj 250 ljudi! Se mi je kar naenkrat zazdelo čiščenje jam, onesnaženih z odpadki, kar mi je po navadi najbolj dvignilo pritisk, povsem lahko in enostavno delo …

Brez budilke

Vsak slovenski jamar, ki da kaj nase in je imel čas, je bil v teh dnevih na Kaninu. S Potrpinom sva nameravala gor v četrtek, ker naj bi v petek s Klemijem in Anžijem v Rolling Stonesu v Skalarju do obetajočega okna splezali, ki ga je Klemi lani odkril, vsi ostali so bili pa že gor. Še dobro, da je Kanin velik in perspektivnih lukenj dovolj, da so se jamarske horde porazgubile in nikjer ni bilo prevelike gneče. No, razen seveda v baznih taborih …

A kakor se rado zgodi, sva načrte na hitro spremenila, ker si je predsednik Jamarske zveze Slovenije zaželel na Kanin že v sredo in je potreboval družbo in itak da predsedniku samo pokimaš. Zadnja gondola na Kanin odpelje ob 14. uri, zato sva se s Potrpinom v Bovcu naslikala kakšno uro prej, kjer sem potem predsednika poklical, kje da je, da še kakšen kofe spijemo pred odhodom v višave. Bil je iskreno začuden, da sva v Bovcu, ker on je bil doma. In še bolj je bil začuden, kako nisva slišala, da gondola tisti dan ni vozila zaradi vetra …

Opcij je bilo več, a kaj dosti nisva omahovala. Najbolj logično, ki so nama jo vsi silili, da bi prespala v jamarski sobi v Bovcu in potem naslednji dan po gosposko z gondolo gor, sva takoj zavrgla. Kaj bi brez veze postopala v dolini, ko morava pa gor …

Sva si kosilce privoščila pa v trgovino sva po hrano skočila za v jamo, nato pa tri ure po Bovcu se vozila od turistične firme do turistične firme, če bi naju kdo gor zapeljal, da bi manj hodila, pa nisva imela sreče. Z vavčerji imajo tako polne riti, da niti pogleda ne dvignejo od pulta, če jih 43 skupaj ne pride! Sva zavila celo k modelom, ki zip line tržijo in gor zapeljejo ljudi s terencem, dol jih pa po zajli pošljejo, če bi naju do njihovega izhodišča zapeljali. Bi seveda plačala za vožnjo po zajli, čeprav za jamarje ni adrenalinska in zajle ne bi nič izrabila, ker bi samo skrajšano pot za pešhojo skrajšala. Ko je videl, da sva samo dva, je zdolgočaseno pogledal na koledar in zamomljal, da morda enkrat zvečer in se spet posvetil pasjansi na računalniku.

Zatorej sva, kar malce jezna, sedla v avto in se zapeljala, do koder sva se lahko. Torej ne daleč. Na srečo je bilo že kar pozno in tisti del hriba, po katerem naj bi hodila skoraj pet ur, ni bil več osončen, kar sva vzela za super. Da vsaj vroče nama ne bo pa to …

A ko sva stvari vrgla ven in sem zagledal ločena nahrbtnik in jamarsko vrečo, sem se spomnil, da prtljago v dveh delih nositi je čista jeba! Sem malo zastokal prijatelju, da to pa morda ni najboljša ideja, da greva peš, pa je suvereno vprašal, al sva možaka al sva možaka in sem pokimal. Potem sem jamarsko vrečo nekako privezal pod nahrbtnik in si zadevo oprtal na hrbet. No, Potrpin mi jo je pomagal, jaz pa njemu njegovo, ker sama nisva mogla! Jaz sem doma zadeve mazohistično stehtal, skoraj 35 kg je pokazala tehtnica, pa potem sva še par kil hrane si razdelila za nošnjo in se mi ni zdelo preveč, ker sem bil prepričan, da to za gondolo ni prevelik zalogaj! Za hrbet pa je bil. Že v prvih kilometrih, ko je bila cesta še relativno položna (no, skoraj navpična še ni bila!), sem cvilil, da so me kar ušesa bolela. prijatelj se je pa čedalje bolj odmikal! Vam povem, sem poskušal, res sem poskušal! Pustimo ob strani to, da me je zaradi totalno nepravilnega težišča med hojo navkreber ves čas zvijalo nazaj in v desno stran, bolj me je motilo to, da če sem napravil korak, ki je bil daljši od 25 cm, me je išijas udaril, da sem kar podnevi zvezde videl, saj mi je tista nesimetrična pizdarija očitno na nek živec v trtici pritiskala! Po kakšnih dveh urah me je prijatelj počakal, sva enega pricinila, verjetno je pa po mojem obrazu ugotovil, da umiram, če mu nisem sam že vsaj 1324 krat povedal in mi je pomagal vrečo zavezati na vrh nahrbtnika. Je bilo boljše, vsaj na trtico me ni več pritiskalo in nazaj krivilo, le še v desno me je vleklo, a to sem nekako skompenziral. Cesta se je pa ves čas bolj navpik postavljala in ko sem že hotel obupati, poklicati gorsko reševalno ali kaj, sva prišla do C postaje. Kjer je Potrpina prešinila briljantna zamisel – kaj če bi jamarsko opremo pustila tam in jo žičničarji zjutraj samo v kabino ruknejo in gor pritrogajo?!

Sem bil takoj za, vreči sva zabrisala k vratom žičnice  in nato kakšne pol ure v strm hrib žvižgala od udobja. Kaj pa je to en dvajsetkilski nahrbtnik na hrbtu, to ni nič! Potem se je pa cesta še bolj navpik postavila, sonce je zašlo, pihati je začelo, da je brilo okoli ušes, midva pa v kratkih hlačah in majicah! Švicala torej res nisva, zeblo naju je pa ko cucka. Flis sem v nahrbtniku našel, pa rokavice tudi, hlač pa ne, prav tako Potrpin, ki si je vsaj jakno oblekel. Ne bom razpredal, kako sem trpel potem vse do koče Petra Skalarja, ki jo je za tri mesece za potrebe jamarjev najela Jamarska zveza Slovenije, ker predragi predsednik Benko trdi, da sem šel zanalašč peš gor, samo zato, da bom potem na blogu lahko stokal in njega krivil. Ker morda je to celo malo res, a moram biti iskren, vsa morebitna tovrstna zloba me je zapustila že po prvi uri pešačenja!

V koči kar nekaj veselih jamarjev in jamark, sva dobila toplo večerjo in čaj in kofe, čeprav je bila ura že skoraj polnoč! Sva vse rekorde v počasni hoji podrla! Preden sem crknjen, bolečih nog, rok, hrbta in vsega ostalega padel v posteljo, sem z bolečimi prsti napisal naši jamarski pripravnici Mateji, za katero sem vedel, da pride gor naslednji dan, da če je carica, naj mojo prasico z D postaje do koče prinese. In ko sem v naslednji minuti zaspal, mi ni bilo nič nerodno, nimam kaj tajit! Aja, isto sporočilo sem tudi dragemu predsedniku poslal, a se je pretvarjal, da ga ni dobil …

Zjutraj, ob kavici, zunaj na sončku, s čudovitim razgledom na dolino, so se ljudje na D postajo odpravljali po robo, skupno jamarsko pa to, midva s Potrpinom, ki sva edina imela osebno opremo tam, sva se pa lotila neke deske popravljati, na katerih se pred kočo sončiš! Pa moram poudariti, da jaz tega nisem hotel, jaz bi mirne duše lahko tudi samo kofe žulil in se soncu nastavljal, dokler roba ne pride, a Potrpin ne zna sedeti križem rok. Ta hudič najde delo, pa če ga tri kilometre okoli ni!

Mojo prasico je potem prinesel Rehar v rehartransportki, kamor spraviš tavelik hladilnik, skupaj s sto kilami ostalih zadev! Ta človek je res car. Ko sva s Potrpinom dan prej v hrib hodila, on se je pa z Rokom v jamo odpravljal, me je po telefonu spraševal, če nama prideta nasproti in pomagata nesti, da bosta šla v jamo pač malo kasneje! Saj sem bil v dilemi, sem hotel reči ja, ampak vsaj toliko malo samospoštovanja pa še imam. Menda, kaj pa vem. Če bi poklical dve uri kasneje z enako ponudbo, bi se mi zagotovo že jebalo sladko za samospoštovanje in bi mirno rekel ja …

Pa Potrpinova transportka je tudi prišla, jo je menda Mateja prinesla! Poleg svoje opreme! Če si car, si pač car!

Poklical je Klemi, da Dolenjci razturajo na taboru malo niže od koče in da ne bo šel v Skalarja, ker ga nekaj hrbet heca, s Potrpinom sva pa potem malo kolebala, kaj narediti. Jaz sem bil iskren, sem priznal, da z lahkoto pred kočo na sončku ležim, sem imel s sabo kindla in milijon knjig, kave je pa gor, ko da si v nebesih, a je Potrpin spet preblisk dobil. Da pojdiva vseeno, a sva možaka al sva možaka! Sva se potem odločila, da greva dol, a da se nama nikamor ne mudi in sva se malo sončila, malo kofetkala, malo kosilo jedla malo se pa po riti praskala in se v jamo podala šele okoli petih popoldne. Mlada nizozemska družina, ki je bila tudi gor, naju je opazovala in čez čas je glava družine, torej ata, vprašal, kam se odpravljava. Da greva v Skalarja, malo manj kot 1000 m globoko jamo, malo se po riti praskat v bivak na 600 m globine, kjer bova prespala, naslednji dan pa ven prideva. Je bil navdušen nad nama, kolegi jamarji s presvetlim predsednikom na čelu so pa malo nos vihali nad brezveznim turizmom, ko je toliko dela v drugih jamah. Ata Nizozemec je vprašal, če je jama daleč in ker je le pol ure od koče, je vprašal, če lahko gredo poleg. Sem dovolil, če bo nesel mojo prasico in je bil takoj za pa še zahvaljeval se je. Si je težko zadevo oprtal na hrbet in smo pičili v hrib, sem pa seveda opazil, kako Potrpin njegovo ženo in hčerko gleda in kalkulira, če bi kateri od njiju pa svojo torbo uturil. A sta bili obe premajhni in si ni upal …

Med potjo smo malo klepetali, sem izvedel, da njihov najvišji hrib ima 74 metrov, vsi navdušeni so pa potem še par metrov v jamo stopili, da se bodo doma lahko hvalili, da so bili v tisočmetrci! Smo se poslovili, oni so odšli nazaj proti koči, midva pa v luknjo. Jama ima morda stopinjo ali dve, je bila razlika kar ogromna, kar v ušesa je mraz ugriznil, čeprav sva v globino letela ko v prostem padu! Kljub težkim prasicam ni bilo nobenega švica! Čez Delirijum, ki sem ga kakšni dve leti nazaj jaz opremljal, sva poletela, na vhodu v meander Strela sva pa prvo čikpavzo udarila. Strela je pravzaprav do bivaka edini kompliciran, ozek del in bal sem se predvsem izhoda iz meandra. Ker zavije pod ostrim kotom in ko sem bil pred osmimi leti dol, sem moral z nogami naprej, so mi kolegi pomagali, ker sem predolg! Nekje na sredini, v ključavnici, sem opazoval prijatelja, ki je kakšno glavo ali dve manjši od mene, kako se je zarinil v najožjo ožino meandra (pa je povsod ozek!) in ni bilo niti centimetra več prostora okoli njegovega telesa!  Sem se zarinil za njim, brez strahu, tam sem že šel, sekiral sem se samo za izhod! Ko me je stisnilo, mi ni bilo pa nič jasno! Komaj sem se ven izvlekel, šele ob povratku sem ugotovil, da bi morala v tisti del malo višje, ker je širši, spodaj se noben pameten ne guzi … Pri izhodu iz strele, kjer mi je srčni utrip nabilo trikratno, pa se prijatelj prebije skozi oster zaključni zavoj in z druge strani vpije, da je izi, da naj kar grem za njim. Sem vpil nazaj, da je zanj izi, da je za vse kratke izi, jaz pa nisem kratek, a je vztrajal in sem se iz inata zarinil noter, da mu dokažem, da ne gre, pa je šlo z lahkoto! Sem šele ko sem ven prišel, izvedel, da sta Maffi in Božo zadevo pred dvemi leti razbila, tudi zaradi tega, ker jaz nisem mogel priti čez! Mah, jamarji so carji, ampak res!

Ko sva se končno prebila iz jebenih ožin, iz Strele ti materne, sva še enega prižgala, potem sva se pa v mogočno brezno Mali brat začela spuščati. Scalo je do nezavesti, cela jama je bila mokra, kot je še nisem videl, čeprav sem bil tam zdaj že kar nekajkrat, saj je prejšnje dni na Kaninu dobro zalivalo. Nekje proti koncu brezna sva na vrveh prečila v okno in ko sem se s krepke prhe potegnil v rov, sem bil kar vesel, Ker sem vedel, da bivak ni več daleč. Še dve krajši stopnji sva se spustila, potem pa … Potem pa nisva več vedela kam!

Sem v majhni dvoranici oprezal za bivakom, a ga seveda ni bilo, saj ni majhen, da ga spregledaš, na obeh koncih dvoranice pa dve mogočni mogočni brezni! Sem prijatelja vprašal, kam se gre, pa je zmignil z rameni. Da se mu niti sanja ne! Kmalu bi me kap. Ker on je bil v bivaku dve leti nazaj. Je v svojo obrambo povedal, da sta se takrat dol spuščala z načrtom jame v žepu, da pa tokrat načrta ni vzel, ker sem bil jaz že tolikokrat v Skalarju. Ja, desetkrat, ampak v bivaku nazadnje pred osmimi leti …

Ma, ne bom razlagal, kaj vse sva v tisti dvoranici počela in kam vse sem pokukal in kam vse bi lahko padel, ker mi bodo jamarski izpit vzeli, celo par stopenj po vrvi sva se vrnila, da se bolje orientirava, pa nič! Skoraj bi me kap, ko je Potrpin, podhlajen in moker kot jaz, stoično izjavil, da če ne bo šlo drugače, bova pa ven špricnila! Sem kar pod strop skočil. Da jaz ne bom nikamor špricnil, da sem dan prej šprical na Kanin, otovorjen ko osel, dan kasneje pa iz pol kilometra pod zemljo ne bom šprical ven sredi noči! Da imam spalko in da bom kar tam spal, brez bivaka torej. Se je strinjal z mano, na načelni ravni, potem je pa spet briljantno vprašanje zastavil – kaj pa, če je bivak še nižje dol? Lahko da je, samo kako bova dol prišla, sem prašal. Po vrvi, je odvrnil mirno. Po vrvi, ki je jaz nisem videl, saj sem gor v kamin gledal, kamor so neki Čehi plezali in se tiste dvajset let stare češke vrvi živ nisem hotel niti dotakniti …

Sva se spustila torej še kakšnih 100 m nižje, da naju je še bolj napralo in ko sva iz brezna prečila v okno, sem takoj ugotovil, da zdaj sva pa na pravi poti. Še nekaj deset metrov po blatnem, nizkem meandru, pa sva bila pred bivakom. Narejenim iz padala. Se mi je milo storilo, ko da sem v topel dom prišel! Dobre 4 ure sva potrebovala, če se ne bi izgubila, bi bila v postelji lahko že prej!

Skuhala sva si makaronflajš iz vrečke, ki sva ga prinesla s sabo, že pred enajsto pa sva bila že v spalkah! Sem se malo bal, kakšen bo spanec, ker nazadnje nas je noter spalo 11 in je bilo grozno grozno neudobno! Tokrat sva bila dva, sva si nametala nekaj podmetačev po dolgem in zaspala ko odojka! Bivak se je hitro segrel plus spalki imava dobri in je bilo toplo ko v zakurjeni sobi. V Rolling Stonesu, skoraj 300 m globokem breznu, ki je bil le par metrov od naju, pa je šumela voda, da sem se bal, da bom moral vsako uro odtočit, a ni bilo nobene potrebe …

Ob sedmih zjutraj je Potrpin oznanil, da je ura sedem, pa sem samo zamomljal, da se nama nikamor ne mudi in da naj počaka na sončni vzhod. Me je ubogal in vstal ob 9h, da je skuhal kavo, vonj po kavi je pa še mene ven prignal! Pojedla sva pašteto in kruh, spila še en kofe, vse pospravila, pobrala smeti, nato pa kar ven počasi krenila. Sva imela namen še Reharja in Roka na delovišču kakšnih 300 m višje obiskati, a se nama ni nikamor mudilo. Je pa jeba v takšnem mrazu in vodi ven plezat, se kljub naporu sploh ne ogreješ! Tudi potiš se ne. Dogovorila sva se, da si pred Strelo enega prižgeva, po Streli pa kofe in juho privoščiva in sva kar pridno plezala.

Sva si pred Strelo torej pavzico privoščila, nato pa spet naprej. Da se lahko zarineš v meander, moraš malo prosto poplezati in ko sem zadnji dim vlekel, je pa naenkrat močno zaropotalo. Je prijatelj zgrmel na tla. Na srečo ne globoko, čeprav je le pol metra od tam, kamor je zgrmel, globoko brezno! Dlan in prsti so mu takoj otekli, pa v stegensko mišico se je udaril! Mi je kar vroče postalo! Sicer smo res imeli dve leti nazaj vajo z dna Skalarja, a je šel “poškodovanec” čez Strelo peš, ker bi predolgo trajalo, da bi jo naši minerci razširili …

Na srečo se je čez meander lahko prerinil, saj je tudi on vedel, da drugače bo še dolgo not. Sva skoraj tri ure potrebovala, da sva spet v normalne dele prišla, torbi sta se ves čas zatikali, v najožjem delu mi je pa še dol zdrsnila in sva se kar nekaj časa trudila, da sva jo ven dobila …

V Deliriju sva si privoščila kavo in juho in preverila roko. Je bila okej, le močan udarec očitno, je prijatelj zagotovil, da bo prilezel ven brez težav. Bi me spet kmalu kap, ko je resno vprašal, če zavijeva levo in greva še do Reharja in Roka, ga je šele moje vpitje na pravo pot spravilo …

Ven sva pokukala še po soncu in je prijalo. So me občasno zaradi mraza kar prsti boleli!

V koči pa hrane, tople in okusne, da je ritka ploskala, pa kavice in čaji, kakopak. Pa dobra družba in mehka postelja. No, v postelji seveda ne … Aja, pa Benko, kakopak, z malce vina v ritki, da so bile njegove zgodbe še bolj sočne in še bolj duhovite!

V soboto pa končno domov. Z vso opremo eno uro do D postaje in gondole, sem mislil crkniti. Tam pa Jerica in Samo, sta prišla vsak po 20 kg robe za v kočo in zvezni bivak …

Ja, na Kaninu je bilo pestro, so kolegi seveda resno delali v resnih jamah, samo o tem bodo itak sami povedali. O Mateji bom pa jaz, je šla prvič na Kanin in na resno tlako v jamo in je še bolj zagreta. Sem danes ob najbolj prijetnem jamarskem opravilu, pranju opreme v potoku, sam pri sebi stokal, kako mi bo hrbet ven vrglo, pa mi pošlje sporočilo, da se ravno s Kanina pelje in kdaj gremo kaj resno v Čaganko! Plus Irena je sporočila, da ima še nekaj dopusta …

Me je kar zmrazilo, nič ne tajim, čeprav imam hrbet opečen do amena! Lani mi je opeklo noge, da sem jih komaj premikal, tokrat mi je predraga soproga dala kremo za sončenje s faktorjem milijon. Ampak jo je dala samo za roke in noge, ki posledično niso opečene, za hrbet je pa pozabila …