Železova ruda 2019

Tako so poimenovali veliko petdnevno vajo v Avstriji, na kateri je poleg množične slovenske ekipe MUSAR sodelovala tudi manjša ekipa JRS. Šest komadov se nas je v četrtek ob pol šestih zjutraj (!) nabasalo v kombi v Ljubljani in smo v konvoju vozil Civilne zaščite pičili proti Avstriji. Kaj dosti nas ni skrbelo, da se bomo pretegnili, čeprav je komandant Matjaž obljubljal, da prostega časa ne bo, ker tudi ko se ne bo delalo se bo delalo! V Avstriji je bilo na lokaciji že milijon intervencijskih vozil iz več držav, saj naj bi po scenariju tisto območje stresel krepak potres z veliko rušilno močjo in povzročil veliko škode ter ogromno žrtev. Prav fascinanto je videti to mašinerijo v akciji, ko vsakdo ve, kaj mora delati! So kar takoj začeli postavljati bazo na odkazanem prostoru, da se je kar kadilo, ker smo pa jamarji izkušeni, smo zelo zaposleno (od daleč) videti hodili gor in dol. Če stojiš pri miru in občuduješ, takoj od nekje priteče Jani in ti delo odkaže. Smo predlagali, da bi njemu dali drugačno čepico, da ga že od daleč vidiš, pa se to menda ne da.

Ampak, kot rečeno, jamarski reševalci znamo, smo hodili gor in dol, kakor da ravno k delu tečemo, edino naslednjič si moramo za naslednjo vajo še rokavice nabaviti, bomo še bolj zaposleni zgledali, ko se bomo delu izogibali.

A mi se nismo sekirali, ker še preden so dobro pljunili v roke s šotori in kuhinjo in vsem, so naš že v ne preveč oddaljeno jamo poslali v akcijo. Da iščejo pogrešano osebo in da naj pogledamo, če je tam. Jama je bila prav neugledna (za slovenske razmere) in smo jo mimogrede oddelali, da smo lahko še večerjo v bazi ujeli in čeprav smo se šefom zlagali, da je bila dolga pol kilometra (ene desetkrat sem jo nategnil) in da smo zmatrani, smo še sveže polnih želodcev že leteli proti centru mesta proti porušenemu hotelu, kjer naj bi bilo ogromno žrtev. Na lokaciji je že bila slovenska ekipa, ki je potrebovala pomoč pri evakuaciji žrtev. Lepo je bilo videti naše garače, kako so se prebijali skozi stene, podne in strope v stari hiši (edino v avstrijske kleti pa menda ne smemo, ker nikoli ne veš, kaj noter najdeš) ter zavarovali najbolj nestabilne dele, a dosti občudovati jih ni bilo časa, ker so z vseh koncev klicali o poškodovanih. Najprej naj bi dol spravili vso krvavo gospo (vse žrtve so bile dejansko v grozljivih maskah, kakor da so res poškodovane!), ki se ji je (dejansko) mudilo v gledališče, a je nismo, ker so bile štiri osebe nezavestne in bolj potrebne evakucije. So dol kar leteli, ker to pač znamo, z vrvmi, a ko smo na nosilih spravili zadnjo žrtev na trg, tiste gospe ni bilo več! Je kar sama odšla dol, je pač imela vstopnice in je tako zatrmulila, da so jo naši spustili …
Naloga ni bila zelo zahtevna ali težka, a je pred očmi vseh delati dosti težje, ker te vsi radovedno gledajo in niti čikpavze ne moreš udariti, kar si recimo v jami, ko te nihče ne vidi, z lahkoto privoščiš. Plus potili smo se kot packi, saj smo se oblekli kot za v jamo, edino Marko Z. je bil hladen, ker je imel kombinezon iz blaga …

Spat smo se spravili že krepko v naslednjem dnevu in ko smo zjutraj vstali (slovenske ekipe so v izmeni delale tudi ponoči!), sva si s Potrpin privoščila kavo na skritem kotičku za kamionom, kjer naju nihče ni k delu priganjal. Prvo kavo je polil, je bilo še zgodaj, in ko sem mu pol svoje ponudil, je bil kar presenečen. Potem je pa seveda ugotovil, da naš kuhar kavo kuha 24 ur na dan in nikoli ne ostanemo brez nje in se mu moja poteza ni več zdela tako neverjetna! Slovenske ekipe in kinologi so delali kot črnci v izmenah, mi smo pa še kakšne dve urici uspeli izogibati se delu in senco iskati, da smo v miru kofetkali, potem so pa tudi nas spet poklicali. Da moramo 4 iz šole skozi okno po nagnjeni dvojni tirolki spraviti, kar znamo in so leteli dol kot po tekočem traku, celo naš predsednik Benko nas je prišel (sveže od frizerja!) pogledat z direktorjem Uprave Butom pogledat. Takrat smo še malo bolj zašvicali, ker na šefe pa moraš naredit dober vtis. Lačni smo bili, da nam je glasno krulilo, a smo najprej vse dol spravili iz glavnega prostora, ko smo se hoteli h kosilu odpraviti, nas pa vodja MUSAR ekipe pokliče k šahtu dvigala, da ima tam 5 ujetih. Da naj jih ven spravimo. Hkrati nas pa po telefonu pokličejo avstrijski jamarji, da imajo v neki jami tri poškodovane. V štabu so odločitev, komu pomagati, prepustili nam in ko nam je kolega iz MUSARJA zatrdil, da bodo lahko tudi sami, smo se odločili, da gremo v jamo. Stran od oči! Pa odločitev je bila lahko, ker imajo v tej naši enoti kar nekaj knapov, ki se ne znajo zaustaviti in so zaradi njih celo vajo dan kasneje prekinili za par ur. Za njihovo nalogo so imeli namreč predvideno 4 ure, naši so pa to naredili v dveh in začeli še madžarski del razbijati, da ne bi slučajno držali križem rok!

Mi smo na hitro kar tam pri šoli nekaj pojedli (nam je naš kuhar kotel pripeljal in postregel!) in okoli dveh popoldne odhiteli v bazo po dodatno opremo. Tam sta že bila naš predsednik in direktor Uprave, da smo se lahko na hitro fotografirali skupaj, potem sem jima pa pokazal najvišji vrh tam okoli in rekel, da gremo zdaj mi tja v jamo na intervencijo. Vsem je padla čeljust dol, še posebej mojim kolegom jamarjem reševalcem, da tako nagravžno se pa ne smem lagat, da bodo poštekal!
Potem sem šel v štab in Matjaža prosil, če lahko helikopter za nas naroči in se je najprej smejal, potem pa malo pomislil, da več ko ne ne morejo reči in je poskusil. Ni uspelo, a smo šele kasneje izvedeli, da zato ne, ker je tako strmo, da ne bi mogel nikjer pristati!

Po nešteto kolobocijah smo končno prišli nekam v hribe bogu za hrbet, kjer so nas prevzeli nemški reševalci, ki smo jim sledili še bolj bogu za hrbet v debelo hosto, dokler nismo prišli do konca ceste, kjer je bil manjši šotor avstrijskih gorskih reševalcev. Naj bi bili naši nosači, saj smo imeli ogromno opreme – za v jamo vse, za spat na skoraj 2000 nadmorske v gozdu zunaj, hrano, vodo … Tam so se Nemci obrnili in odpeljali, ker oni ponoči ne delajo v tako nemogočih in nevarnih razmerah, nas so pa avstrijski reševalci poprosili, če jim lahko pomagamo znositi opremo do jame. Itak da smo na rit padli in smo priznali, da imamo že svojega absolutno preveč in so si potem med sabo nekaj razdelili in v hrib pičili, mi pa za njimi. Z malo manj ko 40 kilogrami na hrbtih! In smo hodili in hodili in hodili direktno v hrib in ko sem že skoraj izdahnil, sem vprašal enega od njih, koliko višencev imamo do jame. Ko je rekel, da 800 m, smo se vsi smejali, po dveh urah, ko je Anžič na poti zagledal kačo, sem pa skoraj tekel do njega, da jo primem, da me ugrizne in me reševalci v dolino spravijo. Pa moji niso pustili, so rekli, da kakšne smo sreče, me bodo morali oni dol trogat!

Ja, bil je petek 13., pa polna luna je vzšla, še preden smo prigrizli nad gozdno mejo, kjer je ležalo nekaj avstrijskih reševalcev, ki so delali v jami. Informacij smo imeli milijon, a od vsakega je bila drugačna in splh nismo vedeli, kaj počnemo in kdaj in kako in kje … In smo se kar razkomotili ter tiste vojaške obroke odprli ter si duška dali. Jaz sem si privoščil nekakšno lečo (kar koli to je) z mesom, drugi makarone z mesno omako, Erki kosmiče z jogurtom pa milijon kofetov … Takega žura v Avstriji na takšni višini v petek trinajstega še nikoli nismo imeli!
Anžič je ugotovil, da je prinesel rezervne baterije za jamski telefon, telefonov pa ne, zato jih v jamo nismo vzeli. A ker še kar nismo vedeli, kaj bomo počeli ne kdaj in kako, sva se s Potrpinom v jamo odpravila (ostali so malo počivali zunaj, čeprav ni bilo niti enega kvadratnega metra ravnine, da bi se človek ulegel!), do dna kakšnih 130 m globoko, da vidiva, kaj in kako. Opremljeno na hvaljenjezus da sem živ dol prišel, a jama ni bila zelo zahtevna. Nekaj brezen in to je to. Spodnje brezno so rekli, da bodo oni, nama so odkazali naslednje od dna, izi bizi, da nad nami bodo pa spet oni. Nas je bilo 5 v jami (in Anžič zunaj za zvezo z bazo), njih pa 14. Se mi je takšna razdelitev zdela kar poštena in sva ven pičila, da to poveva še našim. Okoli enih zjutraj sva ven prisvinjala, je bilo zunaj zelo toplo (v primerjavi z jamo) in smo malo še pred jamo čilirali, da so Avstrijci v jamo spravili 3 »poškodovance«. Smo imeli nekaj časa za debato. Midva sva razložila, kakšna je jama in kakšen izi del smo dobili, oni so se pa takoj pohvalili, da so spali, a le do tedaj, ko je Erki Avstrijko podrl. Sem bil kar ponosen na prijatelja, dokler ni razložil, da je spal na poti, ki je bila edini raven del in se je deklica obenj spotaknila. Kar je zbudilo Bernarda, ki je spal kakšne 5 metrov nižje, ki si je ob dva drevesa v strmini vejevje nametal, da ga je držalo v bregu med spanjem, in je priznal, da se je kar ustrašil, srečno poročen človek, ko je slišal, da je proti njemu krenila in si kombinezon odpela. A na srečo je le kakšna 2 m proč od njega lulala. Je bil vseeno čisto tiho, le malo se je bal, da ga ne bo zalilo …

Marko Z. je pa mirno spal, dokler luna ni malo bolj posvetila in je opazil, da spi 30 cm od groznega prepada (kjer sem jaz prej kavo in hrano kuhal, pa tudi nisem opazil!) …
Pa so torej kar k jami prišli.

Smo se torej počasi v jamo odpravili, da čim prej končamo in že ko smo bili v jami, smo izvedeli, da imajo naši kolegi »masiv problems«. Pa smo si zatorej kar nas pet celo jamo (razen zadnjega brezna) razdelili in poškodovance ven potegnili. Je bilo naporno, nič ne tajim, protiteža čez dva odmika na vlečni vrvi, kar je ogromno trenja, pa še možak je bil dokaj težak in sem mislil, da bom kar izdihnil, ko smo vlekli. Še posebej, ko sem enega od silnega napora spustil in skoraj bruhnil v usta, ko mi je prišel do nosa. Sta se Bernard in Marko Z. smejala, da imata onadva enake probleme, da to je vojaška hrana iz vrečke!

Če sta imela podobne tudi Marko E. in Potrpin, ki sta delala pa nižje dol, pa ne vem, pritoževala se nista …

Prva dva poškodovanca sta imela eden poškodovan kolk, drugi pa roko, tretji je bil pa kakor v šoku zaradi tega. In ko sem ga potegnil do mene, je začel glumiti. Je nekaj vpil in skakal in z očmi zavijal in rokami opletal, jaz sem bil pa ravno dovolj že naveličan, da sem prijel za vponko, na kateri je visel in prestrašeno zavpil omojbog in je bil v hipu mir. Je res padel v šok, oči so se mu čez celo glavo razširile, še pri Marku Z., ki je vlekel nad mano, je bil mir …

Iz jame smo prišli ob 6 zjutraj! Do tabora, kjer smo imeli opremo, smo potrebovali dobre pol ure in bi morda celo tam spali, če bi bilo kaj prostora, pa ga ni bilo. Ravnine, torej pot, je bila zasedena, zato smo kar spakirali in v dolino krenili. No, prav bi bilo reči v prepad! Dol je bilo namreč še bolj strmo! Vmes sem še slišal enega avstrijskega kolega, ki je drugemu razlagal, da kakšni carji smo Slovenci, da nas je bilo samo 6, njih pa 14, pa smo mi 90% jame naredili in sem ga potolažil, da pretiravati pa res ne rabi. Da smo mi kvečjemu kakšnih 88% naredili …
Ko smo končno do kombija prišli, sem bil mrtev! Smo hoteli tam spati, je bila ura že kakšnih pol desetih in smo vedeli, da je v dolini že vroče, a so Avstrijci kar edini šotor podrli. Smo zatorej še eno fotko pri nahrbtnikih naredili (Bernard je predlagal, da bi počepnili, da bi se videlo, kako so veliki in težki, a sem se uprl, ker če bi počepnil, ne bi več vstal!) in se odločili, da se kar v našo bazo vrnemo. Anžič je šel še kakat in je prišel nazaj totalno jezen, da če bi vedel, da bo 6 kil odmetal, bi to že gor napravil pri jami, da bi lažje dol hodil, jaz sem se pa z osvežilnimi robčki malo osveževal in ugotovil, da če na eno mišico pod pazduho malo bolj pritisnem (pa sploh nisem vedel, da imam tam mišico!), da ful boli. Pa me je pomiril, da naj še kam drugam pritisnem in bo tudi bolelo in je res!
Domov v bazo smo se igrico igrali, da kdor prvi zaspi (razen šoferju Erkiju nismo dovolili igrat!) da za večerjo vsem v Sloveniji da, dokler Potrpin, ki je komaj oči držal odprte, ni zahteval red bull. Potem smo pa igro prekinili …
Smo se pripeljali v bazo malo pred kosilom in smo kar malo fanfare pričakovali in rdečo preprogo, pa jih ni bilo, ker so drugi tudi nočne sekali, čeprav ponosni na nas so bili šefi pa vseeno. So nam celo čestitali in dovolili, da lahko spimo, dokler nas ne pokličejo …

Preden smo v nezavest popadali, smo še pod tuš skočili (sploh nisem vedel, da to tudi imamo!), mi je Bernard posodil head&sholders, a sem samo sholders uporabil, kakopak. In ko mi je žajfa pod tuši na tla padla, se nisem upal skloniti, ker se je poleg mene Potrpin hehetal in bohsigavedi, kaj se človeku po takšnih naporih plete po glavi …
Še ena ali dve kavici in potem se lepo stuširani odpravimo proti zasluženemu počitku. Najbolj me je bolelo, ker so nas kolegi garači kar malo postrani gledali, so na polno se pripravljali na novo tlako, da kje smo se kurci spet skrivali!? Sem potem pokazal na višjo goro, kot sem jo pokazal direktorju Uprave in so nas z razumevanjem pustili v postelje. A dolgo nismo spali, itak da smo kmalu ugotovili, zakaj so nam šefi dovolili spati, kolikor hočemo! Je sonce pripržilo v šotor, da nam je maline v mehko skuhalo in smo bili po treh urah in pol spanca že spet vsi na kofetih in smo senco iskali!
Ko sem malo k sebi prišel, sem pa odšel raport v štab podat in sem potožil šefom, da mogoče bi blo pa takšne matre bolj za intervencije za prišparat, da na vajah naj nas pa malo ujčkajo in je bil Matjaž nadvse presenečen! Da če nismo prebrali scenarija, da tam vse da vse piše! In ponosno dodal, da ko je pred štirimi meseci začel pripravljati se na vajo, je v avstrijski obrazec, kaj bi naši (lahko) delali, vse odkljukal in še pod opombami dodal par stvari. Da naši to zmorejo!

Zvečer smo imeli zaključno prireditev z govori in večerjo in ko sem ven hodil na čik, me za roko potegne tretji komandant, da naj stopim na sredino prostora. Povsod gužva, samo v tistem krogu prostor. Sem bil presenečen, stopim tja in debelo gledam, pa mi reče, naj globoko vdihnem. Storim to in bruhnam v usta. On mi pa mirno pove, da ga je tam nekdo ustrelil … Jah, ja, humor je črn po par dnevih …

Nismo dolgo zdržali na žurki, smo bili zbiti, že pred polnočjo smo se vrnili v tabor in v postelje. Mladci pa so seveda potegnili …

V nedeljo sem v našem šotoru prvi vstal in že kofe ali dva spil, ko so ostali jamarski reševalci vstali. Edino en šofer je bil pred mano, je ravno v gume od tovornjaka brcal, da se mu jajčka od beder odlimajo …

Anžič je razmišljal, ali naj z mano kofe spije ali gre na stranišče (ki je bilo kar daleč proč, največ se je nahodil Potrpin, ki mu bodo za božič zagotovo od tam voščilnico poslali, so kar prijatelji postali), pa ga je Bernard iskreno opozoril, da če mu že rdeča lučka gori, naj kar takoj na pot stopi brez kofeta. Da on ga je komaj tja prinesel, potem je bil pa na sekretu en črnec (edini na vaji), ki ga je baje do zadnjega tiščal! Itak da ga je, ker se je malo družil z našimi reševalci knapi, kar nikoli ni dobro in bo zagotovo še par dni bolan …

Potem smo se lotili pospravljanja tabora in je bilo spet ko v mravljišču. Še jaz sem moral malo za delo zagrabit in še celo Marko Z. je malo pogaral, sem opazil. Par stvari ni delalo in so nanje nalepili nalepko z napisom ne dela, on je pa rekel, da kakšni da so, da nedelja se piše z l in j in je lepo za njimi dopisoval in popravljal šlamparijo …
Sem pa zaslužil za pico, to se pa moram pohvalit. Na tleh sta bili dve metli in mi je zlati Marko Z. postavil izziv, da mi plača pico, če grem k ženskemu delu ekipe (kar nekaj komandantk tudi imamo, kakopak) in jih oklincam, da kako parkirajo, da naj malo pospravljajo za sabo. Pica je le pica in sem šel, pa odšel sem od njih tudi dokaj hitro …
Vaja je totalno uspela, če mene vprašate, ker če so šefi zadovoljni, potem je svet na tečajih. In šefi so zadovoljni, mi pa tudi.

Domov je spet vozil Marko E., mi smo pa lepo počivali.

Pa še dobro, da smo, ker ko sem domov prišel, sam moral najprej sam dva pralna stroja oprat. A zakaj da sem se ženil? Se tudi jaz sprašujem! Predraga je namreč odšla na morje.

Kam gre ta svet …

Izpiti za nove jamarke in jamarje

Klemi je mene, Žekija in Tičarja že v petek gnal v Sežano, da opremimo smeri za sobotne republiške izpite. Se je mudilo na milijon, potem smo pa zaradi gneče na avtocesti do tam vozili švoh štiri urice. Jap, Slovenija ni več majhna!

Posledično smo v steni bingljali dolgo v noč, pa še napralo nas je dvakrat ali trikrat! V postelje so se spravili relativno zgodaj, že kmalu po polnoči, da sem lahko v miru bral, so me pa potem pustili spati skoraj do pol devetih zjutraj, ko so kandidatke in kandidati že švicali pri pisnih izpitih!

Na poligonu je bilo ko na mravljišču, vsi so delali ko mravljice! Klemi me je postavil na vozle, kakopak pa na ocenjevalnem listu za kandidate “pozabil” vpisati mojo točko, da sem jih potem lovil ko kokoši, da so prišli k meni, ker mojega podpisa pač niso potrebovali …

Največje zadoščenje sem pa doživel, ko je še vročina pripekala in sem se po riti praskal v gozdu ter nadzoroval bodoče jamarke in jamarje, ki so različno tresočih ročič pri meni vlekli poligon in vozljali različne vozle, pri tem pa pozabil na bučo spet postaviti čelado in je Klemi pristopil, veliki šef, ter me opozoril, da edino jaz nimam čelade. In da naj se očeladim, da tako pač ne gre. In sem lahko z velikim veseljem uporabil povsem njegove besede, ko so bile vloge zamenjane in je on delal izpit za reševalca pripravnika, jaz sem bil pa veliki šef, on pa edini brez čelade. Sem ga opozoril, da naj se očeladi, pa me je zavrnil, da se ne bo, da če mu bo nebo na glavo padlo v gozdu ali kaj. Noben argument ni pomagal, ko je zatrmulil, zato sem posegel po najmočnejšem, zatožil sem ga Walterju, In je bila čelada takojci na glavi, jaz sem pa za špeckahlo obveljal za najmanj dva tedna …

No, tokrat je bila situacija obrnjena, on je najedal, jaz sem ga pa spraševal, če mi bo nebo na glavo padlo, le ta razlika je bila, da me on ni imel komu zatožiti! Ker veliki šef Igor je prišel šele kasneje, je moral prej k frizerju, da je bil lep za podelitev diplom …

Skoraj vsi so izpite uspešno naredili, čeprav je bil vmes dvakrat pravi vesoljni potop, le eden od bogecev je pokazal malo premalo znanja predvsem pri teoriji. In se je najbolj sekiral zaradi mene, da ga bom zaradi tega še dve leti jebal! Sem ga potolažil, da ga ne bom dve leti jebal, da ga bom jebal najmanj pet let, ker imam še kar dober spomin za svoja leta, pa ga to kaj dosti ni potolažilo. Sem mu še druge svetle plati pokazal, da naj bo vesel, ker se naslednje leto spet vidiva in mi bo spet kavo lahko prinesel, pa ga tudi to ni potolažilo. Ne vem, res ne vem, kaj človek še lahko naredi …

Ja, je bilo naporno, a zabavno, najboljšega je pa spet stresel reševalec Bojan:

Ej, stari, a je teb všeč seks v troje?

Itak!

No, po pa bejž hitro domov k svoji ženi …

Mini tabor

Z Remihom in mladički smo že v petek zvečer v bivak skočili, da pripravimo za mini vikend predškolski predizpitni čagankarski tabor. Pa nismo. Otroci so bili pridni, ker so lahko z macolo prazne pločevinke tolkli in so enkrat za spremembo ateta silili piti, midva sva pa bolj ko ne ob ognju sedela in modrovala. Če sva, morda tudi nisva. Otroci zagotovo so. Ob pogledu na silno žerjavico je eden zastavil logično vprašanje – kako bi bilo videti, če bi živega človeka pekli. Drugi, mlajši, v peti razred osnovne šole gre, je po ne predolgem razmisleku odgovoril zelo odraslo, da me je kar presenetilo. Da ne ve, ampak da bi zagotovo moral imeti slušalke na ušesih … Je bila pozna ura in sva jih v posteljo nagnala, midva sva pa še malo posedela, dokler na aluminijasto lestev, prislonjeno ob drevo, ni sova priletela. Je kar ropotalo, ko je s kremplji lovila oprijem na kovini. Ne bom razlagal, kaj vse mi je kam potegnilo, ko sva končno ugotovila, kaj ropota in osvetlila zadevo, sem si pa oddahnil. Ah, samo sova je! A ko je kar sedela in naju gledala, niti ne tako majhna, je bil čas za v posteljo …

Zjutraj smo zgodaj vstali, naj bi prišli kandidati za jamarje in jamarje pripravnike in Jamarskega kluba Krka, pa da ne bi bila bruka, da jih pričakamo v postelji. Smo bili dogovorjeni ob desetih, pa so zamudili. Enkrat za spremembo nismo mi!

Žan je najprej osje gnezdo na podstrešju uničil, sem ga prosil, naj pršilo prinese. Saj jih ne bi, a je mlad in jaz pač izkušen. Je razlagal, kako on to samo v gasilskem skafandru dela in da tega nikoli ne počneš v kratkih hlačaš, a ko sem mu zatrdil, da jaz pa to samo v kratkih hlačaš počnem, se je moraš pač še on dokazati. Je bilo preveč ljudi okoli, da bi odstopil! Gnezda ni hotel odnseti malo kasneje, da so še žive beštije noter, pa sem ga spet pozval, naj se z lestev umakne, da bom jaz, če si on ne upa, pa si je potem upal, kaj je pa hotel. Mi smo pa seveda z varne razdalje opazovali, kako še ne mrtve beštije pikirajo okoli njega …

Nato kavica ali dve (kandidati za nove jamarske čine so vsak po eno kavo prinesli, čeprav jih bom ocenjeval šele naslednji teden), Robi je še cel avto nekih aparatur postavil in anten, da smo imeli odprt wifi pri bivaku, potem smo se pa v Stropnico zapodili, da so malo švicali. No, nekatere so kar krepko, saj to ne izdajam nobene vojaške skrivnosti, čeprav spet ne toliko, da bi čez deodorant udarilo, dasiravno sem se trudil …

Remih je z mladički eno novo širil, so se tudi matrali, mesnine na ogenj smo vrgli že pozno popoldne, ko nam je krepko krulilo. Polnih želodcev pa potem še v tri stopnje Čaganke, kakopak! Z vsemi tremi otroki vred! Dol smo jih spustili, gor so pa potem ko mladi mački sami plezali in prehitevali kandidate za jamarske čine …

Zunaj smo bili malo pred polnočjo (ne klicat socialne, šola se še ni začela!), potem nekaj mesnin, nekaj tekočin in so otroci popadali v postelje- Možaki pa večinoma tudi. Edino Robi, Remih in jaz smo se držali ob ognju, samo je Robi potem tudi kmalu klonil, ker je Maja prišla in povedala, da ima v šotoru še nekaj za postorit. Med hojo po debeli hosti proti šotoru je malce orgazem zahlinila in sem jih kar videl naše možake, speče po hosti, kako so začeli iz spalk ven kukati, kaj se dogaja. Še Žan se je skoraj zvrnil iz viseče mreže!

Uroš, ki je spal blizu nas, skoraj ob ognju, je pa zadevo preslišal, a ko sem začel Sašo spraševati o njenem drugem športu, plesu ob drogu in je par fotk in filmčkov pokazala na telefonu, je kmalu tudi on pokukal iz spalke in si eno pivo odprl …

V nedeljo zjutraj so se pa še ostale moči zgrnile do nas in začelo se je resno delo. Vseh skupaj nas je bilo 28! Odpirali smo spet jamo ob vlaki, kar je zares mukotrpno delo, kamne iz nje smo pa s samokolnico do bivaka nosili, kjer smo jih drobili z macolami, da ne bomo imeli blata na dvorišču. Velik del moči se je pa zapodil malo proč v hosto, kjer so par dni prej sekali in ogromno vej pustili na tleh, ki so jih narezali na metre, znosili do ceste, Zdravc jih je pa k bivaku vozil. Zima zdaj lahko pride, res!

Ker je bilo vmes enkrat za spremembo veliko žensk, se je ves čas tudi kuhalo in pomivalo posodo (tudi od kakšnih prejšnjih akcij kakopak), a ker smo emancipirani, so morale potem tudi drva nositi in pri jami pomagati. Pri nas ne šparamo nobenega …

Edini minus akcije je bil po moje wifi. Ker so potem v majhno hišico hodili s telefoni kakor doma in je kar trajalo, da si ga ven zbezal. Saj ko je potem zadevo ugasnil, se je tudi menjalni čas v hišici občutno izboljšal … Pa razlika med moškimi in ženskami mi je v oči padla – vsak možak, ki je prišel, je najprej vprašal, kje so mrzli piri in se usedel, ženske so pa takoj skočile z vprašanjem, kako lahko pomagajo … Ja, okej, edina izjema, ki potrjuje pravilo, je naš predsednik – on je že od ceste vpil akcija!

Že krepko proti poznemu popoldnevu smo še enkrat jedli, potem pa pospravili. Možaki smo si bili edini, da smo vse super naredili, edino enkrat v bližnji prihodnosti moramo nekje še drog stakniti in ga montirati pred bivakom. Če še kdaj dobimo takšen obisk, da bomo imeli zvečer tudi kulturnoumetniški program, da ne bo vedno samo tlaka in tlaka in tlaka … Ja, itak da smo ga že v soboto iskali, kako ga ne bi, a ga nismo našli!

 

Mir v pisarni

S sestro, ki ji je še nekaj dopusta ostalo, sva v Čaganko skočila. A se nama prvi dan popoldne ni ljubilo v podzemlje, sva raje vsak svojo knjigo brala, naslednji dan se pa nama tudi ni zelo mudilo in sva se proti bivaku na 250 m globine podala šele nekaj pred dvanajsto. Dol sva bila v dobri uri, sestra z malce rdečimi lici, privoščila sva si kavo, skočila malo v Game Over, potem pa proti površju.

In sem kmalu spoznal, da sva res iz istega gnezda, ker kadar koli sem ji želel s kakšnim nasvetom olajšati borbo proti površju, je samo zasikala. In sem kmalu odnehal oziroma utihnil. Ter stoično plezal za njo. Ker imam malo več kondicije, se iz mene ni tako kadilo kot iz nje, ko sva proti večeru ven pokukala …

Sem na FB objavil par fotk najinega podviga in je Marko Z. komentiral, da šele zdaj razume, zakaj je bil takšen mir v pisarni – ker šefice ni bilo!

Preden je bila žerjavica dobra, je že noč padla, sva pojedla mesnine in povrtnine, potem pa ob kavici in radlerju še malo brala ob ognju. Noč je bila topla in mirna in sva kar uživala, dokler se okoli enajstih zvečer nekje blizu ni oglasila neka beštija in sva se kar v bivak spravila. Saj verjetno je bila majhna, a v temi so vse zverine velike …

Dopoldne pa pranje opreme, kakopak, pa domača zverina je bila zelo vesela, ker sem končno domov prišel. Ne govorim o ženi, da ne bo kdo mislil …

 

Predabraham

Ko se je prijatelj pohvalil, da bo okroglo obletnico rojstva praznoval, je bil tako ponosen, kot da je to kakšen dosežek. Mislim, resno, samo preživeti moraš, pa je …

No, a ker je šlo res za okroglo obletnico, sem se potrudil in luč sveta je zagledala moja nova knjiga. O jamarski legendi Mitji. Se je na blogu o njegovih dosežkih nabralo zapisov in fotk za debelih 124 strani. Menite, da ni veliko? Ampak človek je jamar šele eno dobro leto, pa je že legenda!

Glede na to, da sem jo izdal le v enem izvodu, je bilo kar dosti posla, a se je splačalo. Se je kar razpekmezil. Pa lahko bi jih tudi v več izvodih dal narediti, na žurki, kjer je bilo prijateljev za eno dobro ohcet, bi šle kot sveže žemljice. Ampak, kaj pa jaz vem o biznisu …

Par kofetov

Vreme je bilo bedno, celo deževalo je, ko me je po moji uri dokaj prezgodaj s pred hiše pobral Tom. Uvidevno je ustavil na Petrolu za kofetke, tudi zgoraj ni preveč priganjal v jamo, je dovolil še kofe scmariti. Ko sva se enkrat pa v Čaganko podala, je pa letelo, da je teklo od naju. Saj veste, ko se seniorska sekcija zbere, je mimogrede še malo tekmovanja, dol v bivaku sva bila v dobre pol ure. Pa ni priganjal proti površju, sva lahko v miru pokofetkala, gor je pa spet malo potegnil, da sem mu komaj v rit grizel. Ravno prav, da sva malo prešvicala in nama je toplo sonce potem zunaj bolj pasalo. Pa kavice tudi, kakopak!

Sem bil kar zadovoljen, nič ne tajim. Če me prijatelj ne bi na kofe povabil, bi ob uri, ko sva se vračala, komajda dobro iz postelje zlezel …

Zvečer me je pa še predraga v kino povabila, sva si šla ogledat sedmi Tarantinov film. Ki ni razočaral, kakopak! Bolj sem skorajda razočaral jaz, ker sem bil enkrat za spremembo še pred polnočjo utrujen in zaspan in ni dosti manjkalo, da tam v kinu ne bi ene oddremal! Pa nisem, kot rečeno, dober film …

 

 

Opečeno

Potrpin je bil, ko smo prišli v Bovec, lačen, in je predlagal, da gremo na kepe mesa. S Klemijem sicer nisva bila lačna, a sva si tudi midva kot on privoščila biftek z jajcem, da sva mislila, da bova eksplodirala od sitosti. Potem smo se zapeljali v center Bovca na koncert skupine Viktori, ki so preigravali svetovne evergrine, za katere Klemi recimo še slišal ni, jaz sem jih pa recimo slišal, ko so se še na lestvice popularnosti prebijale …

Okoli polnoči smo se spravili v jamarsko sobo, zgodaj v posteljo, da bomo prvo gondolo na Kanin ulovili. Potrpin se je ulegel poleg mene in sem ga opozoril, da bi se morda malo umaknil, ker občasno smrčim, pa je rekel, da je cel teden garal in da se ne bo imel časa z mano ukvarjati. Klemi je imel pa ušesne čepke. Ko sta v sekundi zaspala, jaz sem se pa namenil še malo brati, sem pa itak ugotovil, da je imel Klemi čepke predvsem zaradi svojih zvokov, da se ne sliši, Potrpin je imel pa tudi koncert, da ga jaz ne bi mogel preglasiti, pa četudi bi ga hotel …

Na Kaninu čudovito sončno vreme, h koči Petra Skalarja smo pa prišli, ko so junaki ravno iz jame začeli hoditi. In se zatorej itak nobenemu ni ljubilo z nami v jamo, ker pa so nezaposlene roke hudičevo orodje, nas je Potrpin, znan garač, k delu spravil. Najprej je hidrofor popravil (mi smo samo asitirali), potem je teraso pospravil (mi smo samo krepko pomagali), potem je pa še vse manjkajoče deščice na opažu pribil (mi smo samo lestva držali) … Potem je šel sonček pančat, Klemi se je začel pa smejat, ko me je pogledal. Letos namreč še nisem dal nog na sonce in me je, ker sem bil v kratkih hlačah, ne opeklo temveč zapeklo!

Po večerji smo debato o prdenju udarili (ga je kdo verjetno spustil) in Zdenka je prišla s teorijo, da ženske niti punkajo niti smrčijo. Ko je enega potem na terasi ustrelila in se pretvarjala, da ga ni, smo pa ugotovili, da ženske tudi punkajo, le tiste malo starejše, ki jim že sluh malce peša, jih ne slišijo.

Spala sva v isti sobi in ko sem se v posteljo zvrnil, me je malce motilo, ker je bilo okno odprto, zrak na skoraj 2500 metrih nadmorske je pa svež. A prijateljici je bilo vroče, tisto življenjsko obdobje pač, mene so pa na srečo opekline grele in se je dalo zdržat. Teorija, da ženske ne smrčijo, pa tudi ne drži, se je izkazalo. Le njihovo smrčanje je bolj milo. Sem imel občutek, ko da nekje blizu moje postelje ranjen mlad los kliče na pomoč svojo mamico …

Zjutraj smo s kavico sončni vzhod ujeli, nato pa sva se dve ekipi v Skalarja spravili. Klemi in Zdenka sta merila in risala galerijo Slabe zemlje, midva s Potrpinom sva pa brezno opremila in raziskala. Zakaj se imenuje galerija Slabe zemlje? Na Kaninu ni blata v jamah, edino Dolenjci ga najdemo. Ga je bilo toliko, da sem se počutil ko v Čaganki! Pa nizko in ozko prav tako! Potrpin se je zarinil v nekakšen ozek rov, podoben kanalizacijski cevi, le mnogo ožji, kakšne pol ure sem še slišal njegovo guzenje, potem pa niti to ne več. Ravno ko sem slekel pas, da se zapodim za njim, sem ga pa zališal vračati. Tisto cev bomo morali ob priliki do konca raziskati, nekam bo pripeljala …

Nekje na sredini galerije sva se v brezno spravila, a nama je po 80 metrih globine vrvi zmanjkalo in sva se vrnila gor, kamor sta pa ravno Zdenka in Klemi prišla, sta komplet vse narisala in izmerila. In smo se iz globine kakšnih 300 m kar ven zapodili. Klemi je bil zadnji in nas je teral, zato smo zunaj še dan ujeli, pri koči nas je pa kopica ljudi pričakala. Nekateri so prišli iz doline, nekateri iz zveznega bivaka, po Kaninu se v tem času na veliko raziskuje namreč, vsi slovenski jamarji so gor.

Ko sem se slekel, so pa itak vsi umolknili, ko so videli moje vijoličaste noge. Predsedniku Jamarske zveze Slovenije sem se celo tako zasmilil, da mi je prinesel posebno kramo, ki mu jo je dala njegova žena. Ni sicer vedel, ali je tudi za opekline, ampak saj krema pač ne more škoditi, mar ne?!

Sem se mazal ko bumbar ene pol ure, vsakič ko sem se namazal, je opečena koža kremo vpila vase, dokler Klemi ni prebral, da se mažem z gelom za tuširanje! Je predragemu Igorju žena verjetno med vrsticami hotela povedati, da se mora tu in tam tudi kaj splahniti …

Koča Petra Skalarja je trenutno baza za merjenje, risanje načrta in raziskovanje Skalarjeva brezna, in jamarji prihajamo in odhajamo, Klemi, Erki, Yuri in Rehar so pa stalnica. In kar rinejo in rinejo, zagotovo se bo iz tega nekaj tudi izcimilo. Če ne tokrat pa novembra, ko bo spet akcija gor …

Želja

Pravijo, da pazi, kaj si želiš, ker se ti želja lahko uresniči! In Ani se včeraj je. Kavica v bivaku v Severnem rovu, na švoh 250 metrov pod zemeljskim površjem. V Čaganki. Malo pred osmo zvečer smo se spustili v hlad, najprej Jani, nato Ana, jaz zadnji. Prden sem se privezal na štrik, sem Žekiju poslal sporočilo, da gremo na kofe, kdaj bomo pa zunaj, se nam pa tudi sanja ne, ampak enkrat do zjutraj bi že morali prikruzati na zrak. Ponavadi pošljem takšno sporočilo kakšnemu reševalcu, a kaj, ko so zdaj vsi ali na morju ali na Kaninu …

Do bivaka smo potrebovali dobro uro in pol, kar je svetlobna brzina, če mene vprašate in če veste, da je Ana z jamarstvom začela nekje v aprilu! Smo pokofetkali, dobre pol urice smo se dol zadržali, potem sem pa kolonico pa kar proti površju pognal. Ker pri vupenjanju se vidi, koliko je kondicije v nogah in rokah. Pa kilometrine, kakopak. V Akustični sem našo letošnjo pripravnico prvič slišal izustiti nekaj grdih besed. Ja, Akustična je hecna, dobrih 60 višinskih m na blatnih štrikih ne veš, ali bi plezal ali hodil ali se na roke vlekel! Mislim, dokler se s Čaganko dodobra ne seznaniš!

Ana se še ni, vsaj ne na tej globini in se mi je na trenutke kar smilila. Sem ji parkrat pokazal tehniko premagovanja Akustične, je poskusila, zaklela, da ko jaz pokažem, je videti lahko, potem se je pa na roke spet ven vlekla. In smo nekako priciganili do Stropne, tam ji je šlo boljše, ker je vertikala, dasiravno blatna, ampak s Stropne se potegniti v meander pa ni mačji kašelj. Če tega prej še nisi počel. In Ana seveda ni, tokrat je bila prvič tako globoko. Mi je bilo kar malo nerodno, ko sem tam pametoval, kot so par leta nazaj pametovali meni, saj sem vedel, da itak nič ne pomaga, jamar mora enostavno dobiti dovolj kilometrine, da mu steče. Je kar žarela v obraz, ko se je končno potegnila v meander, od tam je šlo lažje, saj je zadevo že poznala. v Sedemdesetmetrci je šlo še lažje, saj je tam bila že petkrat, a tokrat je bila dosti bolj utrujena. A je sopihala in tu in tam kakšno novo besedo pihnila skozi priprta usta, ampak ustavila se pa ni!

Je, preden smo se zapodili v jamo, povedala, da je tečna, ko sem jo zavrnil, da je vedno tečna, je poudarila, da je danes pa še posebej tečna, ampak tega res nisem opazil, preden smo nekaj čez eno zjutraj ven prisvinjali, ker je bila preveč utrujena, da bi bila še posebej tečna. Ko je za njo ven pokukal še Jani, smo si pri bivaku privoščili pivo, potem pa kepe mesa, ki jih je Jani prinesel, na ogenj zmetali. Okoli pol treh je bila bogovska hrana na krožnikih in malo kasneje v zadovoljnih ritkah, potem smo pa ob ognju še eno pivo spili, da se izgubljena tekočina nadomesti, potem je pa že prvo sporočilo s čestitko prišlo. Žeki je ob štirih zjutraj vstal, ker nekateri se morajo daleč na šiht peljati, kar nas je spomnilo, da ura je že pozna in da moramo v postelje. No, Jani je šel zadnji v horizontalo, je moral še do majhne hišice skočiti, je preveč mesa pojedel in je moral malce balastne tanke sprazniti pred spanjem …

Kdaj sta vstala Ana in Jani, se mi tudi sanja ne, ampak ko sem se jima ob 9h zjutraj pridružil ob ognju, sta že pol svetovnih problemov rešila. Pa par kavic v rito, kakopak, da je želodec zakrulil in je lahko Jani na rešetko nad žerjavico še čevape vrgel, potem se mi je pa že krepko krepko domov mudilo, saj sem bil naročen na puljenje modrostnega zoba! Le na hitro sem se lahko stuširal doma, potem sem pa že na stomatološkem stolu sedel in cvilil!

Evo, dva modrostna zoba mi manjkata, sem si rekel, zdaj bom pa zagotovo tudi Grdinove fore štekal, ni vrag! Sem mu poslal sporočilo, naj mi pošlje kakšno svojo duhovito, je namreč na morju. Nisem rabil dolgo čakati. Koliko časa bo obarvana voda, če ga vržeš v kotliček?, je vprašal. Sem razmišljal in razmišljal, pa nisem poštekal. Potem sem se pa spomnil, da sem nekje bral, da človeka, ki mu amputirajo nogo, ta nekaj časa še kar srbi, čeprav je nima več in se ne more popraskati. Verjetno je še prekmalu, moj organizem mora doumeti, da nimam več modrostnega zoba …

 

Najgloblja jama na svetu

S sestro se nama je ponudila čudovita priložnost, da se spustiva v najglobljo jamo na svetu, Krubero, eno od dveh jam na svetu, ki segajo globlje od 2000 m pod zemeljsko površje. Pridružila naj bi se ukrajinski ekipi jamarjev, ki tam delajo cel avgust. Časa za razmislek kaj veliko ni bilo. Ja, najgloblja jama na svetu. Prek 2000 m globoko. Ni mačji kašelj. Skoraj na drugem koncu sveta. Kar zalogaj tja priti z vso jamarsko kramo. Vse skupaj naj bi trajalo skoraj tri tedne. Dolgo …

Itak da sva se kar tresla, ko sva kupila letalski vozovnici in se šele po dveh, treh dneh začela navduševati nad avanturo. Ja, ni mačji kašelj, bo pa zadeva, s katero bova lahko morila vnuke, ko enkrat pridejo!

Teden dni pred poletom v avanturo so nama sporočili, da je meja med Gruzijo in Abjhazijo zaprta. Saj mene kaj dosti ni bolelo, kaj pa jaz vem, kaj to sploh je in kje to sploh je, ko pa sem se končno malce posvetil temi, politični in geografski, me je seveda začelo boleti. Zdaj vse vem o Gruziji in Abkhaziji, ampak kaj dosti mi to ne pomaga. Razen tega, da je avantura padla v vodo!

Pa saj je vseeno. Krubera od lani (se mi zdi) sploh ni več najgloblja jama na svetu, ta primat je za nekaj deset metrov od nje prevzela Veryovkina, ki je tudi tam nekje blizu. Zakaj bi torej človek sploh rinil v njo?!

Okej, itak da me je misel zdaj ako prevzela, pa četudi je “le” druga najgloblja jama na svetu, da naslednje leto pa gremo. Čez Rusijo. Oni z Abkhazijo ne bodo zaprli meje! No, vsaj upam …

Daljšnica in še kaj

Je Ana poklicala, da bi šla v jamo in sva šla, ne prepozno popoldne, tako da sva še dan zunaj ujela. Pa je spet rekord podrla, sva se spustila do konca Sedemdesetmetrce. Sicer je že na polici zabremzala in vzela iz torbe čokoladico, a ko sem ji pojasnil, da mora še kakšnih 20 metrov nižje, ker se ne spodobi, da se spustiva samo do tam, kjer je že bila, je zadevico mirno pospravila, se spustila še tri raztežaje dol in si tam privoščila prigrizek.

Ven nama je kar šlo, kakor rečeno, še sonce sva ujela, pekla pa nisva, ker me je že prej povabila na sir burger v Črnomelj. Sem bil malo skeptičen, priznam, klobase ali šnicli pri bivaku so le standard, a ko nama je človek prinesel zadevo, sem moral priznati, da to je to. Dobro ko sto vragov, čisto zares! Moram enkrat tja preskusit zadevo, preden grem v jamo, da bom zares prepričan. Namreč, ko prideš iz jame, rahlo utrujen in lačen, je pravzaprav vse dobro …

A kot rečeno, sir burger, ki sva si ga privoščila v Črnomlju z daljšnico čez Čaganko, je bil božanski!

Potem je poklical Žeki, kakopak, ki tudi mora trenirati, da on bi kakšen kofe v bivaku v Severnem rovu spil. Da se mora malo shladiti, da ta tropska vročina ni za nikamor! Ampak po njegovi službi, kakopak. Kar je pomenilo, da sva se v podzemlje odpravila šele okoli sedmih zvečer, ko je ravno znosno postajalo v gozdu. Dol sva bila mimogrede, kavico sva si tudi privoščila, gor grede je bilo pa vroče za popizdit, ker sva tudi kar potegnila.

A če sva mislila, da je jama vroča, sva se motila. Ko stopiš iz jame, čeprav ob 11h zvečer, te vročinski udar udari direktnega na gobec!

Kavica in radlerček, medtem se je pa čebula tenstala, ki sva ji malo kasneje dodala na kocke narezan krompir in nekaj zelenjave, malo pred koncem pa še 4 nagvircane zrezke. In je bilo dobro za popizdit, vam povem!

Vmes se je tudi toliko ohladilo, da je Žeki še zakuril, zunaj, kakopak, le malo za vdušje, pa še radler sva si privoščila in se menila, ko da se že trideset dni nisva videla, ko je ob dveh zjutraj na uro pogledal, je pa znorel, da bo moral ob štirih zjutraj že vstati in je kar v posteljo skočil. Pritisnil na off stikalo in v hipu zaspal …

Meni se tudi ni ljubilo domov voziti, zato sem kar gor ostal in bral, ko je prijatelj ob štirih vstal, sem se pa jaz v posteljo spravil. Svojo, da ne bo pomote!

Mi je sicer ponudil kavo, ki jo je pristavil mimogrede med ščetkanjem zob, a sem jo zavrnil, sem tudi sam kar hitro zaspal. Sem se pa seveda zbudil malo pred peto zjutraj, ko prijatelja že zdavnaj ni več bilo tam, da sem zaklenil vrata bivaka od znotraj, kar se je tam okoli medved potikal, zaklepam. No, okej, bodimo iskreni, že prej sem zaklepal in če smo še bolj iskreni, mi je popolnoma jasno, da tista vrata nobenega poštenega medveda ne zadržijo niti tri sekunde, a jaz vseeno lažje zaspim. Kaj hočemo, nismo vsi junaki …

Sem potegnil skoraj do desetih dopoldne in ko sem na sončku pred bivakom kavico žulil in končeval knjigo, preden domov odpeketam, me pa Anino sporočilo doseže, da naj jo kar gor počakam, da greva spet v jamo. Hm, prav mi je, kaj sem pa prejšnji dan objavljal fotke kofetkanja v Čaganki na FB!

Je prišla, čeprav ne tako hitro, kot je obljubila in bi lahko kakšno urico še v posteljo skočil, recimo, ko sva se v hlad podala, je pa povedala, da kaj veliko časa nima, da tokrat torej še ne bo šla v bivak v Severnem rovu na kofe. Sva lepo polzela v globine in ko se je zaustavila, kamor je zadnjič prišla, torej pri jezeru na dnu Sedemdesetmetrce, sem jo pa še preden je čokoladico ven vzela, opozoril, da še nisva končala. Da morava še malo potegnit …

Sva torej še meander dol udarila, da je spet nov kotiček Čaganke spoznala, pri stropni sva pa kar zabremzala in obrnila. Gor nama je šlo kar okej, za vhodno vertikalo sem ji pa predlagal, naj jo prepleza s polnim gasom. Tako, za kondicijo. In se je strinjala in švignila kvišku, potem se je pribila ob neko skalo in ni več tako švigala, jaz sem malo pod njo pa žvižgal in sidrišče opazoval, če je dobro narejeno in preverjal matico …

Sva si še kavico zunaj privoščila, potem sem moral pa počasi domov, ker mi je predraga sporočilo poslala, če sem živ ali sem kje v jami ostal. Pa itak vem, da nje niti ni toliko skrbelo, le kuzlica je insistirala, da vpraša, ker ona me pa res vedno pogreša …