8 tednov in pol

Ne, ni tisti famozni film, toliko časa bo menda bolelo. Ko sem pozno ponoči na urgenci zamahnil z roko, da toliko časa pa zagotovo ne bo, je mlada deklica v modri halji resno zagotovila, da bo, da pa raje več ko manj …

Danes smo imeli vajo v steni in je bilo kljub soncu in švicu, ki je posledično kapljal spod čelade, prav prijetno malce znanje obnavljati. Ko sva z Luiggyjem ravno eno pavzo po napornem treningu enega manevra udarila, preden se napotiva na trening drugega, sva se, kako zelo diletantsko, usedla ravno pod tretji reševalski manever, s katerim so preskušali neko novo metodo dviga poškodovanca. In nama je komandant, ki ne vidi zelo rad, da ljudje brezdelno posedajo, zapovedal, da se pripneva na štrik, da resni reševalci naštudirajo novo zadevo. So naju dvignili, potem so pa študirali, midva z Luiggyjem sva pa tam visela ko dve klobasi v dimu. Ne, to je samo prispodoba, nisem kadil in nisva bila v dimu. Sem pa, ko se je kar vleklo in vleklo in sva bila že kar malo naveličana bingljati tam nad drevesi, vseeno predlagal, če bi morebiti pa Gorsko reševalno službo na pomoč poklicali, če oni ne znajo in je bila to verjetno tista kapljica čez rob, da so potegnili, ko morda ne bi smeli. Kaj pa vem, jaz sem gor itak afne guncal, ko me je zabrisalo, pa par minut dihati nisem mogel, kar je menda normalna posledica močnega udarca v prsni koš. Ko so me končno sneli, sem se pa lahko le slekel in za kakšno urico v senco ulegel. Ko sem se potem končno na noge postavil, so pa dragi prijatelji seveda tekmovali, kdo bo bolj duhovit, ker ko sem se smejal, me je od bolečin kar po tleh metalo …

Ko si je malo pred koncem vaje pa še Burja gleženj poškodoval, da je lahko le po eni nogi skakljal, so pa še edinega dohtarja, ki smo ga imeli prisotnega, k nama poklicali. A kaj, ko je Roki dohtar za živali in naju je le bolj od daleč pogledal in potolažil, da edino, kar on lahko naredi, je, da odredi urgentni zakol, če v treh tednih ne bo bolje …

Na urgenco sredi noči, ko sem končno domov prišel, me je pa zlati Remih peljal, ker on je napol dohtar in ve, kam in kako. Ko so me tam pregledovali, so mi med drugim tudi srčni utrip izmerili in človek v modri halji je malce obrvi dvignil, da je višji, kot bi moral biti. Sem se izgovoril na strah pred zdravnikom, pa me je potolažil, da on ni zdravnik, da je le hišnik. Medtem je vzel stetoskop in še dihanje poslušal, meni ni bilo pa nič jasno, kako lahko na novomeški urgenci kar hišniki pregledujejo poškodovance. Res je, da že sto let nisem bil pri zdravniku, a vseeno! Očitno je opazil moj zabodeni pogled, ker je potem povedal, da se je le malo pošalil, da itak da je zdravnik in sem se mu potem verjetno malo smilil, ko sem se med smehom v bolečinah na tla zrušil …

Aja, tisti novi reševalni manever so pa potem naštudirali kakor se zagre, ker se je kot breme vpel komandant …

Dosežki

Remihu je soproga potrdila datum, ko greva spet lahko v kamin Game Over in ko je datum prišel, je suša seveda minila. Celo nekaj snega je vmes na Poljanski gori vrglo pa dan ali dva je zalivalo. In se mi seveda čisto zares ni šlo. Mislim, ja, itak, vedno grem rad na kofe v jamo, ampak v kamin Game Over?! Tolikokrat me je že zalilo, da sem se že naučil. Ampak Remiha pe še ni in kako potem prijatelju, ki celo dopust v službi vzame in si dan prej nohte postriže, dopovedati, da bi bilo dobro malo počakati?! Ma sem poskusil, saj sem izkušen blefer, pa ni ratalo. Ko sem sneg omenil, je takoj odvrnil, da me od Konfina nese plus vso mojo opremo, če ne bova mogla z avtom in ker je bil ravno v zanosu, sem mu dal hitro v podpis, da jaz nesem vrtalnik in kovačijo in vse dol do bivaka in gor v kamin in nato spet dol v bivak, od tam do površja pa on prevzame. In je udaril v roko, želja po raziskovanju je bila prevelika …

Malo pred enajsto sem ga pobral pred službo, nekaj njegovega navdušenja pa je prešlo tudi name, saj sem bil že ob devetih dopoldne pokonci! Vozil je prijatelj, ker jaz sem imel preveč telefonskih pogovorov in še čik in kavo in je znorel, da se ne počuti varno, da bi me kmalu kap, sem od šoka kar sredi cesta zaustavil, da sva se zamenjala. Postanek v trgovini, da sva hrano nakupila, da ne bi kot zadnjič prav amatersko stradala in se posledično brez moči ven vlekla, pri bivaku pa najlepši sončni dan, kar si ga morete misliti. Par kofetov in kuhane klobase za kosilo s kruhom z orehi in gorčico, pa kdo bi rinil v jamo!?

No, Remih, kakopak, a je bil toliko uvideven, da mi je še en kofe na sončku pustil v miru spiti in sva se v Čaganko zapodila šele malo pred tretjo! Sem kar zastokal, ko sem si transportko zadegal na rame, je bila težka ko ponedeljek za delavca v četrti izmeni v veliki novomeški tovarni! A je šlo lepo dol, v bivaku v Severnem rovu sem si celo kofe še lahko privoščil, je bil prijatelj res usmiljen, čeprav se je videlo, da se mu iz nestrpnosti kar kadi pod podplati!

V Game Overju me je pa ohladilo, itak, ko sem zaslišal vodo, ki je hrumela v globino s kakšnih 180 m nad nama! Ko se je prijatelj na štrik spravljal, sem ga poskusil pripraviti, da nama morebiti ne bo uspelo, da je kar mokro, pa je le z roko zamahnil, da imava pelerine. Saj bi se smejal, če se ne bi pred par leti tudi sam še tako obnašal! Sem počasi plezal za njim, ko pa smer malce v levo zavije, torej direktno pod slap, sva se pa ustavila in si navlekla pelerine. Remih se je prvi zaguncal pod vodo in kar zmrazilo me je, ko sem zaslišal udarjanje vodnih kapelj po plastiki! Dva cuga je moral preplezati, preden se je direkt iz vode spravil, potem je zavpil, da čaka. Sem si prek čelade poveznil kapuco in se malce tolažil, da to je to, da bo pomagalo, a ko sem se zanihal pod slap, se je seveda takoj izkazalo, da to ni to. Ja, glavo in ramena sem imel suhe, ampak po nogah je pa teklo, kot bi me kdo s cevjo zalival! Sem bil seveda v hipu moker in potem samo plezaš, nehaš misliti o tem, kako bi se umikal vodi. Ki se ji itak ne moreš umakniti …

Na vrhu sva se zamenjala in sem se jaz prvi zrinil v luknjo, ko je prišel še prijatelj, sva si pa malico privoščila. Vsak en sendvič. Saj je prijal, nič ne rečem, a verjetno bi lahko takrat tri pojedel, saj sem bil povsem moker, da me je zeblo ko premočenega cucka. Prijatelja ni, ga je raziskovalna strast grela …

Še Petrolov kofe in čik, potem sem se pa k delu spravil. Sem vrv navezal na vrv, ki jo je zadnjič zmanjkalo in se spustil par metrov nižje, da naredim pritrdišče. Ves moker in blaten sem moral paziti, da ne bi vrtalnik uničil in sem delal brez rokavic, ker roke so bile samo mokre, ne pa preveč blatne. In sem se milijonkrat udaril ob skalo, da bi najraje vse zabrisal v prepad in odšel domov. Pa nisem, kakopak, par metrov proč je bil prijatelj v nizkem štartu! Sem končno našel vsaj približno dobro skalo, da sem eno sidrišče naredil, pa nisem imel dobrega občutka, sem poleg še enega scmaril. In je bil občutek očitno dober, kajti ko sem ga zabil, je skala dobesedno eksplodirala. Sem zavrtal še enega in napravil dvojno osmico, da bo varno in se hotel že v globino spustiti, ko sem s kotičkom očesa spet prijatelja poleg sebe opazil. On je našel luknjo, prehod v prelomnico, a ker je jamar šele dobro leto, še ne zna dobro opremljati, zato sem opremljal jaz, a ko sem se tam nad prepadom malce umaknil in mu ponudil, da se on prvi spusti, so se mu oči še bolj zasvetile in v hipu je bil pri meni. In dol. Kakšnih 15 m nižje je potem brkljal in mi poročal gor, pa vse je tudi izmeril z laserskim merilnikom, potem pa ugotovil, da tam ne bo šlo, da bo treba plezati gor. Mene je od mraza kar prestavljalo, tudi toliko nisem imel več telesne toplote, da bi vodo v škornjih segrel, a ko je vprašal, če bova kar takoj začela plezati, me je vseeno malo pogrelo!

In je bil kar malo razočaran, ko sem na hitro izračunal, da če zdaj začnem za kaminsko plezanje pripravljati, nama vzame 2 uri, preden sploh začneva, če greva pa takoj ven, nama pa mogoče uspe priti do enih zjutraj na površje. In se je vdal, kaj je pa hotel, saj je pameten možak, ve, da bo jama počakala!

Dol iz kamina nama je šlo super, dol grede sva tudi čez slap hitreje prišla, v bivaku sva vsak še en sendvič pojedla in kofetek, plus vodo sem iz škornjev zlil, za zaključek bivakiranja sem mu pa kovačijo porinil. In je zastokal, sem ga videl, je že hotel protestirati, a je potem stisnil zobe in vzel težko blatno pizdarijo. Kar je rekel, je rekel in očitno je mož beseda!

Sem ga, olajšan, potem lažje lovil na poti proti površju, a moram priznati, da sem vseeno krepko čutil pas. In na bokih in na ramenih! Konec koncev sva preplezala več ko 400 višinskih metrov in Čaganka, ko je mokra, vsak meter posebej zabeli …

Ven sva pokukala par minut pred polnočjo. Se preoblekla v suhe cunje, potem pa zakurila in pojedla makarone s paradižnikovo omako. Plus kofe in radler. V postelji sva se spravila okoli dveh zjutraj in ko sva se ravnala na trdih deskah, se je slišalo takšno stokanje, da bi vsak medved pobegnil, če bi mimo prišel. V hipu sem zaspal. Potem sem pa enkrat oči odprl, povsem zbujen, temno je bilo ko v rogu. Ni mi bilo jasno, kaj me je zbudilo. Pogledal sem na uro, ki je kazala 4 zjutraj. Kakopak sem najprej na kakšnega medveda pomislil. Pa ni bil medved. Žekijeva drva so bila. Je model zadnjič prinesel gajbico svojih drv v bivak in ko sva zdaj odhajala spat, sva po inerciji še par polen nabuhala v peč. Ker nisva vedela, da ima Žeki doma kvalitetna drva. In so kar tapete odstopale, tako je bilo vroče. Sem do pol petih zunaj v gatah kadil, da sem se vsaj malo shladil in spet lahko zaspal …

Zjutraj sem pa Klemiju poslal poročilo, da nekaj malega sva naredila, da naju je pa seveda zalilo in da kakšnih epohalnih odkritij ni bilo. Pa že čez sekundo dobil nazaj odgovor, da enkrat se bom pa menda res naučil, kdaj se hodi v jame in kdaj ne, da sva pa sicer z Remihom čist za skupaj, ker oba hodiva v jame kar tako malo, da se odklopiva, ne zaradi jamarskih dosežkov. Prijatelj je bil malo surlast, ker je moral biti v službi, a ko smo čez par uric kofetkali ob Krki in je Grdin Remihove meritve v svoj načrt vrgel, se je izkazalo, da se nisva samo malo kopala v Čaganki, ampak da sva tudi jamarski dosežek dosegla. Kamin Game Over se namreč par deset metrov pod površjem zapre, ta prelomnica pa leži ravno nad vzporednim breznom in obeta, da bomo po njej končno prišli nad strop Game Overja in posledično enkrat tudi ven …

In če sem bil tam, ko smo kofetkali, tako zlomljen in utrujen, da sem rekel, da naj gresta kar Klemi in Anži kot glavna zapiralca v Čaganki splezat ta zadnji del, sem si potem ob Grdinovem filmčku premislil. Pa prepričan sem, da Remih že brska po koledarju, kdaj bo lahko imel spet prosto, da greva malo plavat v Čaganko! Moj koledar pa itak vsako neumnost sprejme …

Okno v kaminu

Sem na vrtu kofetkal s svojo predrago, vreme je že carsko pomladno toplo, ko je podrkljal moj telefon. Sem pokukal na ekranček in zavzdihnil. Seveda je mojo predrago zanimalo, kaj dogaja. V Čaganko moram za dva dni, sem ji povedal. Itak sem ji vzbudil radovednost, ker ve, da jaz nič ne moram, ampak tokrat sem pa res moral. Je predragi jamarski kolega že pred dvema mescema v svoj koledar vpisal, da greva v ponedeljek v kamin v Čaganko, ga poslal v potrditev svoji ženi (ki je samo uro popravila, sva posledično odšla malo bolj pozno ponoči, po njenih prostočasnih obveznostih), nato ga je pa poslal meni in nisem kaj dosti razmišljal, sem kar sprejel. No, sem seveda pogledal v svoj koledar, če imam prosto in sem imel, nato sem sprejel. Zdaj je pa datum prišel, me je telefon opomnil, da pripravim opremo. Sem spil kofe, ko sem se pa proti garaži napotil, me je pa moje predrage razmišljanje v hrbet zadelo, da če bi morda tudi v naši familiji uvedli kakšen skupen koledar, kamor bi vsi vpisovali svoje obveznosti pa to, da bi vsi vse videli že vnaprej. Sem zastal in pomislil, kako bi bil videti njen koledar, ko bi vanj priletele vse moje jamarsko reševalne zadeve in ostale malenkosti, pa sem potem samo zamahnil z roko, da mi nismo takšne vrste sodobna družina, da bi se moral jaz na stara leta spreminjati in novih trikov učiti in se je takojci strinjala. Me že pozna, sva že dolgo skupaj …

Sem zmetal opremo v jamarskega Fiatka in skočil po prijatelja, ki je že čakal pred hišo z dvakrat več opreme kakor ponavadi. Je vse silne kufre in transportke mirno pojasnil, da tokrat ne gre samo za en dan v jamo. Sem na skrivaj na hitro še enkrat na koledar pogledal, če nisem morda za en teden podpisal.

Pa nisem, sem samo za dva dni, sem se potem spomnil, da je dva dneva večkrat omenil, ko sva se kaj po telefonu pogovarjala in mi velikokrat ni pustil česa povedati, da bom že potem povedal, ko bova dva dneva skupaj! Sem enkrat celo protestiral, da dva dni je zame premalo, da povem vse, kar vem, pa me je pomiril, da bom lahko samo jaz govoril in bo šlo čez tud samo v dveh dnevih.

Pa sem očitno malo naiven, ker sem se že med vožnjo razgovoril, ker kaj pa je to samo dva dni, pa je vmes kar nekajkrat Mitja tudi začel kaj razlagati, kljub mojemu protestiranju, da samo jaz govorim … Med potjo me je pa še opozoril, da moram biti v komunikaciji z njim kulturen! Ko me je namreč po chatu vprašal, če nisem pozabil in če pridem, sem mu malo kasneje, ko sem opazil vprašanje, napisal, da itak da nisem pozabil in da pridem tudi na njegovo faco, če bo tako hotel. Je pa za računalnikom takrat že sedel njegov srednji sinček, ki je stekel proti kopalnici in očiju čez vrata vpil, da je Šini napisal, da pride na njegovo faco …

V bivak sva prišla že zelo pozno ponoči, a sva si še vseeno skuhala klobase in fino pomalicala, dasiravno bi lahko še malo počakala in bi bil za kakšne zgodnje lahko že zajtrk … Sva pa zjutraj zato malo potegnila in se v Čaganko odpravila šele nekaj po enajsti dopoldne. Namenila sva se v kamin Game Over, da končno preplezava še tistih par metrov in odkrijeva drugi vhod v jamo, zato sva imela tudi temu primerno opremo. Za vrtanje, plezanje, varovanje … Ta kovačija je težka ko sto vragov in ker sem se naposlušal prijateljevega pripovedovanja, kako je med šolskimi počitnicami, ko je bil z otroki na morju, na dan tudi po 200 km s kolesom delal, sem zadevo kar njemu v prasico porinil. Sicer je protestiral, a je potem le priznal, da on je vrhunski športnik v vrhunski kondiciji, ki dela po 200 km na dan s kolesom, jaz sem pa en zaležanec, kateremu je največji napor klofanje po tipkovnici in vsakodnevni sprehod s kuzlico. Pa še leta sem kot zadnji adut iz rokava potegnil, moja in njegova, in je klonil. Mislim, klonil je pod argumenti in klonil je pod težo opreme, ki jo je moral trogati …

Sva bila v bivaku v Severnem rovu na globini kakšnih 250 m, kjer sva spila kofe, dokaj hitro, ko sva se pa odpravila v kamin, torej kakšnih 180 m direktno gor v dimnik, je pa kovačijo vrgel iz transportke pred moje noge. Da imam jaz več jamarske kondicije in da naj jaz trogam! Sem potežkal tisto pizdarijo in skoraj izdihnil, a potem ne njegovo kolesarjenje ne moja leta ne dejstvo, da je on dol nosil, kar je stokrat lažje kot gor, ni nič pomagalo. Sem zadevo stlačil v svojo transportko, skoraj zajokal, ko sem si jo zadegal na hrbet, potem sva pa plezati začela proti stropu kamina, ki pride le nekaj več ko 30 metrov pod površje, preden se zapre. In zdaj trapljamo tam gor v tistem dimniku in iščemo prehod. Ki ga pa ni in ni!

Plezanje je šlo počasi, ker v kaminu se pleza drugače kakor v jami. Ko opremljaš jamo z vrvjo, se počasi spuščaš in s kladivom v globino zbijaš vse razlahljane kamne in podobno, kar bi lahko kdaj kakšnemu jamarju na glavo padlo, ko plezaš kamin, ga pa začneš plezati od spodaj navzgor. In ker za sabo vlečeš vrv, ne moreš kar zbijati kamnov v globino, ker bi vrv lahko poškodoval, plus kolega, ki te varuje pri plezanju, je pod tabo …

Zato je Mitja splezal par raztežajev, jaz sem se pa medtem skrival pod kakšnim previsom, da me padajoče zadeve niso poškodovale, potem je pa obmiroval, da sem priplezal do njega, se skril, on je pa nadaljeval naslednjih par raztežajev. In tako vseh 180 m do vrha. No, do stropa …

Ko sva prišla do tam, sem se pa zguzil mimo njega in se po prečnici spustil kakšnih 10 m nižje, kjer sem nazadnje zaključil in kjer naj bi tokrat nadaljevala. Nekako mi je uspelo zriniti se na nekakšno majhno poličko, kjer sem dokaj udobno čepel in ko sem čakal prijatelja, da se mi pridruži, sem se ogledoval, kam se bo on postavil in kako me bo varoval, ko bom začel plezati. Sem bil ves zatopljen v to, zato sprva sploh nisem razumel, kaj me sprašuje. Če sem videl luknjo, kakšna dva merta pod mano? Ne, nisem je videl. Kaj je z njo? Da je kar velika, je zavpil gor. Dobro, luknja, luknja, v Čaganki jih je, kolikor hočeš. Stari, za njo pa kar gre, je bil ves navdušen. Evo, priznam, jaz pa nisem bil, sem razmišljal samo o tem, kako bom začel plezati in po kateri strani, Mitja spodaj je pa še kar drobil in drobil. Sem ga končno vprašal, če lahko gre pogledat in je malo pomolčal, potem je pa ne preveč samozavesten ja prišel do mene. Če mu spustim novo vrv, seveda.

Sem okoli debelega kapnika zavezal novo gurtno, malo daljšo, da se vponka ni drgnila ob steno, napravil novo pritrdišče, zavezal vozel na vrvi in mu jo podal. Prijatelj se je prepel na novo vrv, potem je pa utihnil, v globini je pa začelo grmeti. Ko se je guzil v ozko okno, je seveda v globino zbijal kamenje in blato, ki je skoraj 200 m nižje dol silovito treskalo ob dno, da je grozovito odmevalo. Kakšna dva metra nad njim je pa meni kri ledenela. Človek še niti eno leto ni jamar, zdaj se pa nekam guzi na vrvi in me sprašuje, kako naj zavoro popusti, ker mu ta ne dovoljuje, da bi šel naprej v luknjo. Sem mu pomagal z nasveti, kolikor sem mu lahko, a v bistvu je vsaka situacija drugačna in je potrebno veliko improvizacije. Ki si jo pa lahko dovoliš, ko imaš dovolj kilometrine …

Sem torej poslušal grmenje padajočega kamenja v globino in njegovo guzenje in si grizel nohte, celo že razmišljal, kako bom zadevo pojasnil reševalcem, ki bodo enkrat na pomoč prišli, če naju ne bo ven, potem bi me pa kmalu kap. Ker je človek pod mano vriskal in imena za novo epohalno odkritje stoletja izbiral. Začel je skromno, Vajeniški meander, nadaljeval z Remihovim prebojem, po še nekaj vedno bolj samozavestnih variantah pa se je zadovoljil z Epohalnim Remihovim prebojem na površje!

Da naj pridem pogledat, je vpil. Ja, bi prišel, a prej se mora on sneti z vrvi. Ni problema, je zažvrgolel in že je bila vrv prosta. Mene je pa spet zmrazilo! Človek se je odpel z vrvi skoraj 200 metrov visoko v kaminu in ni nikjer varovan! Ko sem se spuščal do njega, je še kar vriskal, da to njegovo odkritje je pa čista pizdarija in da naj vrv prinesem, da ga bom varoval, ker bi rad še malo naprej pogledal in da gre lahko na prosto, le malo ga moram z vrvjo merkat. 200 m nad dnom brezna!

Sem končno prišel do okna in se zrinil vanj in si kar oddahnil. Prijatelj je sedel na varnem, v totalnem blatu sicer, a ležerno, ko da je v dnevni sobi pred televizorjem. Sem pogledal mimo njega in res se je tam odpirala prelomnica ter nadaljevala v meander, in gor in dol in naprej pa sama tema! Tam v blatu sem opazil tudi nešteto sledov krempeljcev polhov, kar pomeni, da tam hodijo proti površju! Dobro, saj to še nič ne pomeni, polhi se zrinejo čez najmanjše razpoke, a vseeno …

Ko sem bil na varnem, sem se tudi jaz odpel z zavore in prijatelju vrgel dinamično vrv, da sem ga varoval, ko je prosto splezal par metrov niže, da se je lahko bolj razgledal in je kar vriskal od navdušenja. Da to je to, da naj pridem pogledat. Sem skočil nazaj gor po vrtalnik in opremo in vrv ter scmaril eno švoh pritrdišče, da sem se spustil do njega, potem sva pa sedela v dvoranici z neznansko lepljivim blatom in se hihitala ko dve srednješolki, ko opazita pijančka, urinirati za vogalom …

Nekaj sva razmišljala, če bi šla pokukati še malo naprej, a ker nama je zmanjkalo vrvi, sem predlagal, da kar končava. Ker če bi se nama tam kaj zgodilo in bi naju morala jamarska reševalna rešiti in bi preživela, bi vsaj mene zagotovo kasneje Walter zatolkel, ker tam, kjer sva bila, se nimaš kaj igrat z varnostjo!

Ne glede na vse sva se torej odločila končati in sva se zguzila gor, kjer sva pustila večino opreme. Prvi je šel Mitja, jez sem mu sledil. Ko sem priplezal do tistega kapnika, okoli katerega sem gurtno zavezal, sem pa zagledal prijateljevo roko, ki mi je kavo rinila pod nos. In mi je šlo kar malo na jok od ganjenosti, nimam kaj tajit! Sem zabingljal tam na vrvi, noge so visele v zraku skoraj 180 m nad dnom brezna, na dveh kapnikih pa je bilo ravno dovolj prostora, da sem se počutil ko za šankom, ko sem si enega pricinil in požulil tisti kofe. Ni ga čez takšen užitek, vam povem!

Je pa tudi res, da takoj, ko sem kavo spil in čik pokadil, sem se pa tudi zavedel, da bo treba 180 m dol in nato še 250 m gor! Iz kamina v bivak v Severnem rovu nama je kar šlo, navzdol pač gre. Tam sem nama skuhal juhico (kremno iz šampinjonov s kruhovimi kroglicami), no iz vrečke sem jo v 2 dcl vrele vode stresel in ko sva jo popila, sta nama želodca začela grozljivo kruliti. Šele takrat sem se spomnil, da sva nazadnje jedla ob pol desetih dopoldne zunaj v bivaku, ura je kazala pa že osem zvečer!

Gor je šlo počasi, vsaj meni, pas me je grozljivo vlekel navzdol zaradi težke transportke. Vse me je žulilo in bolelo, a smiliti se samemu sebi nima smisla, potrebno je stisniti zobe in plezati. Sem malo zaspal in je prijatelj športnik z lažjo transportko malo potegnil, zato sem v Sedemdesetmetrci tudi jaz potegnil in dvignil srčni utrip. Sem si rekel, da bom že o njegovem odkritju poslušal en mesec, če bo pa še iz jame prišel pol ure pred mano, potem pa sploh nikoli več do besede ne bom prišel. Sem se pripel na naslednjo vrv, kratko, kakšne 4 ali 5 m, na njej prideš v tretjo dvorano, gledano od zgoraj in sem pumpal, da ujamem prijatelja, sem že pogledal iz luknjice, prijel za skalo, z nogo našel dober odriv in se potegnil ven. A mi ni uspelo. S čelado sem z vso silo butnil ob strop, da sem čutil, kako mi jo je zabilo v vrat in me zabrisalo nazaj. Saj sem obvisel na vrvi, a kakšnih deset minut sem kar visel in le previdno ter počasi obračal glavo. Ko me je nehalo boleti, mislim, ko nisem več jokal zaradi bolečine, sem pa počasi splezal naslednje brezno, kjer me je čakal Mitja. Sem crkoval še dva brezna do površja, kjer sva pritisnila fotko za spomin na epohalno prijateljevo odkritje, o katerem bodo še zanamci govorili (to je tista fotka, na kateri sva brez glave!), potem sva pa po desetih urah končno lahko slekla blatne cunje. In to je bilo edino, kar sem še moral storiti, ker je vse ostalo potem pa prijatelj postoril. To je pa plus takšnega odkritja, ki človeka dvigne, da dela ko da je plačan. Zakuril je v bivaku, mi skuhal kavo, radler sva spila, makarone z ragujem je pripravil pa še en radler mi je odprl. V posteljo sva se spravila že krepko v sredo. Prijatelj je v hipu zaspal, zagotovo je sanjal epohalne sanje. Jaz sem pa tudi kmalu mrknil, sem bil res utrujen, a sem se vmes neštetokrat zbudil. Popolnoma premočen od potu. Najprej sem mislil, da zaradi udarca, a sem kmalu ugotovil, da je vzrok v peči. Prijateljček moj dragi je v želji ugoditi nama naložil, da bi se še Luciferju smejalo, vam povem. Če bi v bivaku imeli tapete, bi tapete zaradi vročine odstopale, sem prepričan!

A če bomo iz kamina končno prišli na površje? Ne vem. Vem le, da je moj dragi prijatelj, ki še niti eno leto ni jamar, svoj koledar z označenim datumom za čez kakšnih 14 dni že poslal ženi v odobritev in da bo jutri za na šiht oblekel kravato. Rdečo. Edino. Ki so mu jo kupili za poroko …

Akcijski vikend

Ves čas poslušamo, kako majhna je Slovenija, a če moram v soboto pred šesto vstati, da sem lahko ob osmih na drugem koncu državice, kjer ima JRS vajo, potem nekaj ni v redu s to trditvijo. Dobro, morda bi lahko celo malo kasneje vstal in potem bolj na plin pritisnil, a kaj, ko sem spet delal načrte brez Bizija. Ki je vstal menda dovolj zgodaj, a ko se je odpravil na jutranje očiščenje, je verjetno iz navade s sabo vzel kakšno revijo in pozabil, da se mu mudi. Ter debelo zamudil, posledično pa še vsi ostali, ki so se z mano v kombiju peljali. Kar, če si vodja aktivnosti, ni dobro …

Itak da sem jih poslušal, a saj sem vajen, a ko je potem steklo, je steklo čudovito. Sonce je na Primorskem sijalo, veter je pa še bolj veselo pihal! A slabe volje ni bilo, inštruktorji JRS in vodje reševalnih ekip, ki se vsako leto dobimo na poligonu, da predebatiramo in preskusimo, kar je potrebno debate in preskusov, so delali prav dobre volje, da jih je bilo veselje gledati. Preskušali smo reševalne manevre, ki se v praksi bolj malokrat pokažejo za potrebne in jih bolj malo vadimo, a je dobro, da jih dobro znamo, ker nesreča nikoli ne počiva in je nadvse iznajdljiva! Še najbolj so me v obrate spravili, ko smo se seznanjali z videovoxom, novo pridobitvijo JRS. V jamo vedno napeljemo žico, da imamo avdiopovezavo z reševalci, zdaj smo naredili pa še napravico, ki po istih samo dveh žicah omogoča tudi videoprenos. Recimo za debato zdravnika s kolegom na površju …

No, napravica ni najbolje delovala, zato sem ponudil svojo telefonsko kartico, saj imam drugega ponudnika in sem imel signal. Jo je zlati Marko Z. vstavil v napravico in je zadeva delovala, samo potem sem bil jaz živčen, da mi bodo vso zakupljeno količino podatkov pokurili, saj so se prek nje vsi priklopili na internet in preskušali zadevo. Pa bohsigavedi kje so srfali in kaj so gledali za preverbo, ti naši reševalci so od hudiča, vam povem. Čakam telefonski račun, sem prepričan, da bo zasoljen …

No, skoraj do večera smo se podili po steni in pod njo, potem smo si še večerjico privoščili in sem domov prišel šele sredi noči. Pa preden sem se stuširal in vsa poročila napisal in na maile odgovoril in kuzlo počohal, je bilo že spet jutro naslednjega dne …

Pa se kaj dosti sekiral nisem, v nedeljo si lahko napolnim baterije, torej dlje spim. No, bodimo pošteni, saj lahko spim dlje kadar hočem, samo ponavadi hočem samo ob nedeljah. In bi bilo tako tudi tokrat, če že pred sedmo ne bi zazvonil telefon. Intervencija! Ni boljšega načina za zbuditi se v hipu!

V Kotarjevi prepadni, jami blizu Novega mesta, so pred kratkim našli italijansko minometno mino Briksa 45 mm, ki je zelo nestabilna in nevarna, zato so se na Upravi RS za zaščito in reševanje odločili, da se jo mora odstraniti. In so poklicali Jamarsko reševalno službo za asistenco, kakopak.

Ker je mina menda res zelo nevarna, so se odločili, da jo bodo uničili kar v jami, zato kaj veliko dela Klemi, Tičar, Marko Z., Grdin in jaz naj ne bi imeli. Le opremiti bi morali dve smeri in poskrbeti, da se pirotehnika varno spustita v podzemlje. Klemi in pirotehnik Grega sta se spustila do mine, kjer je strokovnjak ocenil, da zadevica ni tako zelo poškodovana, kakor so menili na podlagi fotografije in da naj jo kar ven potegnemo, da jo bodo uničili na površju, da se ne poškoduje jamsko okolje, predvsem pa živali, saj so v jezercu tudi človeške ribice.

V jamo smo spustili poseben zaboj za transport eksplozivnih teles, potem pa zavihali rokave in postavili reševalne manevre za dvig. Kar nekaj dela, končali smo okrog 10 h. Ob jami je bilo ogromno prostovoljnih gasilcev pa policisti in nujna medicinska pomoč in ko sta Klemi in pirotehnik prišla iz jame, smo začeli z dvigom in je seveda vse zanimalo, kako je to videti. Ko je pa torba z mino zabingljala v zraku nad jamo, so se pa vsi kar malo odmaknili. Tudi Marko Z. in Klemi in jaz, ko smo torbo previdno spustili na tla pred vhodom v jamo. Pirotehnika sta pa seveda kar stekla k torbi. Policisti so že zaprli cesto, gasilci so se razkropili po gozdu, da preprečijo morebitnim sprehajalcem prihod v nevarno območje, mene je pa pirotehnik Igor nazaj poklical. Da naj štrik s torbe odvežem, da takšnih jamarskih vozlov on ne pozna …

Moram priznati, da mi je kar ritnice malo skupaj tiščalo, čeprav sva si z Anžijem pred leti, ko sva bila še frišna jamarja in nisva vedela, da se s takšnimi stvarmi ni za igrati, podobno mino prav veselo podajala skoraj kot žogico! A ko imaš poleg sebe strokovnjaka, ki ti skorajda mimogrede pove, kaj vse je že doživel, začneš na te zadeve iz 2. svetovne vojne gledati malo drugače. Mislim, drugače gledaš, če seveda nimaš samomorilskih nagnjen ali si pa usposobljen pirotehnik …

Sem tisti vozel razpacal v trenutku, čeprav s tresočimi rokami, potem sem se pa tudi sam umaknil na varno. In skupaj z ostalimi čakal, da sta mino pirotehnika uničila. Je kar krepko počilo, pa eno gumo, s katerimi sta še dodatno zavarovala uničenje, je visoko v zrak odneslo, tako da tudi za traktorsko prikolico okoli kmetije drajsat ne bo več dobra!

Ljudje so potem odhiteli proti domovom, konec koncev je bila le nedelja, jamarji smo pa še razopremili jamo in vse pospravili, preden smo se napotili na kosilo v bližnjo gostilno. A če smo že imeli srečno roko pri intervenciji, da je vse potekalo brez nezgod, je pri izbiri gostilne pa nismo imeli. Sem bil sicer lačen, a tistega naprintanega krompirja nisem mogel spraviti po grlu. Grdin, ki je bolj pametno naročil, je s polnimi usti pomodroval, da v kakšni veliki tovarni delavci slabše jejo in sem mu pošteno priznal, da bi jaz, če bi kdaj v službo hodil in bi mi takšno malico dali, še isti dan odpoved dal. Pa se prijatelji kaj dosti niso sekirali, gostilničar pa tudi ne. Kljub polnemu krožniku ni vprašal, če je bilo dobro, ker bi mu pošteno priznal, da radler je bil kar piten. Ponujeno kavo sem pa odklonil, ker pri kavi pa res črto potegnem – ta mora biti dobra ali pa naj je ne bo!

Ampak, kaj je eno slabo kosilo v primerjavi z drugače nadvse zanimivim akcijskim vikendom?!

Vse talepe fotke so seveda Grdinove, a je bil nad svojo prvo intervencijo tako navdušen, da jih je pozabil podpisati …

Zimsko usposabljanje

Jamarji se po do jam prebijamo tudi po snegu v visokogorju in se moramo znati gibati v takšnih razmerah, še bolj pomembno pa je, da znamo pomagati, če se kaj zgodi. Snežni plaz, recimo, ali pa zdrs na strmem pobočju …

To mi je mirno odgovoril komandant JRS, ko sem sopihajoč v hrib mislil, da bom crknil, in sem bolj ko ne retorično le samega sebe vprašal, kaj za vraga počnem tam, ko je doma pa že skorajda pomlad! Ma, ja, saj sem poznal odgovor, le napako sem napravil, ko sem v hrib poskušal držati korak z njim, preden sem ugotovil, da ne bo šlo. Sem malce zabremzal in bolj umirjen ritem užgal, pa je bilo kmalu bolje in sem že toliko do sape prišel, da sem si nekje na sredini celo čik pavzo lahko privoščil.

V koči na Zelenici smo imeli po večerji predavanje o plazovih in drugih nevarnostih, potem smo čvekali pozno v jutro, ko da se že sto let nismo videli, ob šestih zjutraj nas je komandant pa že iz postelj metal. Ob osmih zjutraj smo že skakali po okoliških strminah in se učili, kako določiti stopnjo nevarnosti plazov, kako uporabljati lavinske žolne in lopato, kako poiskati zasutega, kako uporabljati snežno sondo …

Sem bolj ko ne čmuril kje v ozadju in se smilil sam sebi, oživel sem šele, ko je do nas prišel sonček. Dobro, Tico je rekel, da sem zares za delo zagrabil, šele ko je bilo potrebno pod sneg zakopati Bizija, da smo ga potem iskali s sondami, kar je morda tudi malce res, a s snegom zakopaval sem ga hitro samo zato, da ne bo predolgo trpel. Mislim, če bi ga počasi zakopavali, bi ga dlje zeblo, ne?!

Do kosila je bila dolga, po kosilu pa spet na sneg, učiti se, kako se zaustaviti s cepinom. No, to je bilo kar zanimivo in zabavno, še bolj zabavno je bilo pa opazovati samega presvetlega šefa vseh jamarjev, ki se je odločil odsmučati v dolino. Je sicer tudi smučarski inštruktor in smuča za Primorca kar okej, še posebej, če veste, da na avto sploh ne rabi namontirati zimskih gum, a smo se tam v tistem ozebniku najbolj drsali in najbolj intenzivno učili zaustavljati in je padel, kakor noben afriški diktator ne pade, ko se drži na oblasti že 60 let in ga lačno ljudstvo končno zabriše z oblasti! Kaj naj rečem, saj smo se muzali, a ne preveč očitno, ker smo bili deloma krivi in bi nas lahko obtožili, da smo poskušali puč narediti, to pa že niso več heci! Plus sonce je zašlo in so bili obrazi kar premrzli, bi nas bolelo, če bi se preveč smejali …

Po večerji smo se učili še nahrbtnik pakirati (no, Rehar tega ni rabil, ker vedno s sabo vzame VSE!), potem se je pa lahko na tekoče zadeve prešlo. In mi je bilo potem kmalu za nazaj jasno, zakaj Žeki in Cvelbi nista sama odšla v Čaganko malo kondicirat, kakor sta nameravala. Smo bili dogovorjeni, da mi sporočita, kdaj bosta šla not in koliko časa predvidoma nameravata ostati, pa potem seveda še ko ven prideta, a sem namesto tega dobil le sporočilo, da ne bosta šla v jamo. Da namreč ni najbolj varno v Čaganko riniti, ko je kompletna JRS nekje bogu za hrbtom na zimskem usposabljanju …

Kolonica

Slovenski kulturni praznik se spodobi preživeti delovno. Jasna, Žeki in jaz smo ga preživeli v bivaku, vsak s svojo knjigo. Okoli enih zjutraj sta onadva omagala in zaspala, jaz sem pa vztrajal do štirih. Če bi se pošteno malo samoanaliziral, bi morda rekel, da sem se bal zaspati, kar sem se na lastne oči prepričal, da medved pride tudi do vrat bivaka, a temu ni bilo tako. Le knjiga je bila zanimiva, plus vrata sem dodatno zaščitil. Ja, Žeki je bil pameten, da to ne bo nič pomagalo, da medved le s krempeljčkom pritisne in vrata odletijo, a mi je vseeno pomagal desko na pravo mero odžagati, da bom lažje spal. Takorekoč zaradi ljubega miru mi je ustregel, a šele nato, ko sem omenil, da bo veliko bolj efektivno pa morebitne begunce odganjala. Teh se on bolj boji kakor medveda …

Vsi so zdaj pametni, kakšen usrane sem, da se bojim medveda, ki je prišel na en meter oddaljenosti in kako se mi je roka tresla, ko sem ga snemal odhajati, če se morda že zgodnji parkinson kaže in podobno, najbolj pogumen je bil pa prijatelj, ki bi medveda kar v rit brcnil, če bi bil z mano, žene si pa ni upal vprašati, če gre lahko v soboto z nami v jamo! Jap, vsi imamo svoje strahove …

Kakor koli, sem mislil, da bo bolj grozno spet spati v bivaku, zdaj ko vem, kakšne beštije dejansko na obisk pridejo, a je očitno pomagala družba, še bolj pa verjetno tista deska, ki sem jo zataknil pod kljuko. Res pa je, da sem, kar sta se v posteljo spravila, nehal piti, da me morebiti na vodo ne bi pritisnilo! Sem torej bral knjigo in na medveda niti pomislil nisem, preden sem luč ugasnil, sem pa v peč še polena nabuhal, kolikor jih je šlo ter se spravil v horizontalo. Sem že skoraj zaspal, prasketanje polen je zelo uspavajoče, na medveda res niti pomislil nisem, ko so se v peči drva zrušila. In me je skoraj pod strop vrglo. Saj sem vedel, da so bila le drva, a kako to dopovedati ponorelemu srcu?! Sem se končno uspel pomiriti in spet že skoraj zaspal, ko sem v tistem stanju, ki ni ne spanec ne budnost zaslišal tri krike. Me ni povsem prebudilo, v spanec zazibati pa tudi ne pustilo. In sem torej še malo omahoval med spancem in budnostjo in ko bi se skoraj že preselil v spanec, je beštija spet trikrat zakričala. Kot bi čakala do zadnjega trenutka! Če bi s kričanjem počakala le še par sekund, je namreč ne bi več slišal …

In sem bil spet buden ko sova ter napeto poslušal. Ko so se trije kriki spet ponovili, sem imel pa dovolj! Ne, nisem v samih gatah ven skočil in nagnal beštijo (po vsej verjetno je bila lisica), ampak sem Žekija zbudil. Ja, vem, zelo odraslo in zelo pogumno, a sem si mislil, da če že jaz ne morem spati, zakaj bi on?! Pa se ni pustil motiti, le nekaj je zamomljal in v sekundi zaspal, na srečo se je pa sestra zbudila, ki je slišala, da se pred vrati bivaka nekaj premika. Evo, moj strah je preskočil nanjo in končno sem v miru lahko zaspal. Kaj je pa ona počela, se mi pa tudi sanja ne …

Ob devetih sem bil v čudovitem sončnem dnevu prvi pokonci in sem v miru žulil kofe in knjigo bral, ko sta nekaj po deseti vstala še Žeki in Jasna, sem pa končno lahko šel ven odtočit. Žeki je namreč pogumno zakoračil do majhne hišice (kamor je pred dnevi odlomastil medved), čeprav sem opazil, da je tudi on najprej malo preveril, ali se beštija kje v bližini smuka, pa med potjo tja se je tudi malo bolj glasno z mano pogovarjal …

Ko je majhna hišica mene poklicala, sem najprej eno kratko na pokrovko zaigral, pa tudi ves čas sem se z Jasno pogovarjal, čeprav je razdalja med bivakom in sekretom vsaj 100 m! Pa da ga vidim medveda, ki bi vseeno prišel …

V Čaganko smo se spravili šele okoli pol enih. Žeki in jaz do bivaka v Severnem rovu na kofe, Jasna je pa eno stopnjo višje obrnila. Da bo šla počasi ven, da naju ne bremza, ker kakor nima dovolj kondicije. Žeki je še kakšnih 40 m globlje v Game Over skočil po vodo, medtem ko sem jaz kofe kuhal, potem sva se pa ven zapodila. Nama je šlo kar dobro, a seke nisva ujela. No, sva jo, naju je čakala v prvem breznu. Je bil zunaj še tako lep sončen dan, da ga je želela deliti z nama. To, da se zunaj potika medved, z njeno odločitvijo ni imelo nobene veze …

Smo torej v kolonici odpeketali do bivaka, tam pa na čebuli spekli vse meso, kar smo ga imeli v bivaku, da kosmatinca ne bi premamilo, medtem ko nas ne bi bilo. In med pripravljanjem hrane nisem samo jaz okoli sebe oprezal, ali bodo vonjave priklicale še koga! Čeprav medvedov se menda samo jaz bojim …

 

Kosmatinec

Toliko časa že nisem bil v jami, da dobim muskelfibr že če se pretegnem. In sem si rekel, da en kofetek v bivaku na 250 m v Čaganki pa res ne more škoditi. Sem se kar popoldne odpeljal proti bivaku, za vsak slučaj, če bo cesta zaradi snega neprevozna. Ja, vem, v dolini imamo pomlad, tam pri Čaganki se pa velikokrat zafrknem in nisem hotel tvegati. Mislim, sem šel dovolj zgodaj popoldne, da bom še po svetlem v bivaku, četudi bi moral par kilometrov peš. Saj veste, medvedi in druge beštije …

Pa les spravljajo iz hoste in sem se skoraj do bivaka pripeljal, čeprav je na Poljanski gori še dokaj belo. Predvsem pa mrzlo. Pred bivakom je termometer kazal stopinjo pod lediščem, v bivaku pa dve nad lediščem. Ker je bilo še svetlo, sem iz drvarnice nametal par drv in jih nasekal na manjše kose, da bodo šla v peč v bivaku, ki ni ravno največja. Me je kmalu muskelfibr udaril, saj sem povedal, da sem povsem brez kondicije in bi bil kmalu zadovoljen s količino drv, a je na srečo zmagala moja izkušenost. Namreč, mi je bilo popolnoma jasno, da sem nasekal premalo drv, da bi mi bilo toplo do zjutraj in čeprav me je leni vrag na desni rami prepričeval, da jih bo dovolj, sem vedel, da če zdaj zmaga lenoba, bom po drva hodil sredi noči. Ne bi prvič!

Okej, saj drvarnica ni daleč od bivaka, le nekaj par metrov, a vseeno, zakaj bi ob dveh zjutraj sekal, če se lahko zdaj pomatram, ko je še svetlo, mar ne?! Saj veste, ponoči okoli hodijo medvedi in druge beštije …

Sem zakuril, pristavil za kofe, si odprl radler in se poglobil v knjigo. Bivak se je kmalu segrel in ko je okoli dveh zjutraj mehur zastokal, da je poln in da bi se spraznil, sem mirno stopil v temo, do drevesa par metrov proč, kjer ponavadi zalivamo in se olajšal. Sem kar samega sebe v mislih po rami trepljal, kakšen car sem, da sem v temo stopil, proč od varnega zavetja lesene gajbice! Ponavadi, saj mi je nerodno priznati, največ do vogala pridem in ko odtakam, brizga na vse strani, ker se mi roke tresejo. Zaradi medvedov in drugih beštij, ki prežijo v temi, saj veste!

Tokrat sem v miru odtočil, nobenega strahu ni bilo, kar me je v bistvu presenetilo. Na koncu sem moral še ročno otresti zadevo, čeprav to ponavadi kar avtomatika sproti dela, saj roke trepetajo non stop. Mi je bilo malo čudno, sem celo pomislil, da možak postajam, ki se ne boji čisto vsakega mrakca in šumka, a kaj dosti o tem nisem razmišljal. Je bila knjiga preveč zanimiva. Sem se spravil v posteljo in bral še kakšni dve uri, preden sem ugasnil luč, sem pa še par polen vrgel v peč in pred bivakom enega pricinil. Kar v gatah, čeprav je bilo pod lediščem, a je prijalo, saj sem v bivaku zakuril ko v peklu … To večkrat storim, ko sem v bivaku, pred spanjem še enega na mrazu pricinem, da se malo ohladim, a ponavadi kar med vrati stojim, tokrat sem pa celo malo proti drvarnici stopil. Celo toliko korakov sem napravil, da če bi recimo izza bivaka medved pritekel, se ne bi mogel hitreje od njega vrniti v varno notranjost! Jap, spet sem malo razmišljal o tem mojem novem pogumu in se v mislih potrepljal po ramenih, potem sem se pa v posteljo spravil.

Ponavadi se mi, ko ugasnem luč (le če sem sam v bivaku, kakopak!), neverjetno izostri sluh in skačem pod strop ob najmanjšem šumu od zunaj, tokrat sem pa kar mirno zaspal. Še preden sem zaspal, ko sem spet malo razmišljal o tem mojem novem pogumu, me je pa usekalo – ja, itak da sem pogumen, ker vem, da pozimi medvedi spijo!

Zbudil sem se ob šestih zjutraj, ko je bilo zunaj še temno ko v rogu. Ne, ni me medved prebudil, niti v jamo se mi ni mudilo (kljub novemu pogumu do Čaganke garant ne bi šel sam po temi!), le Remihovo sporočilo je priletelo, da naj par polen v peč vržem. Je ravno v službo odhajal in je poskušal biti duhovit. Sem res vstal in v peč nabuhal, kolikor se je dalo (temperatura je krepko padla, ko je ogenj v peči pojenjal) in se spet kar pod spalko zarinil. Prasketajoča drva so me prijetno uspavala, naslednjič sem odprl oči šele malo pred deseto, ker mi je direktno v glavo nabijalo sonce. In sem vstal, kaj sem pa hotel. Zunaj sem odtočil (spet z ročnim otreskom, podnevi, ko ni medvedov, avtomatsko tresenje pipice ne deluje!), si oščetkal zobe (to kar tam pri drvarnici, kjer je bila najbolj osončena zaplata), potem pa na žerjavico v peči vrgel par polen, da si kofe scmarim. Je ogenj drva hitro prijel, a voda ni in ni zavrela, zato sem kar plinski gorilnik zakurblal, ki ga imamo za rezanje vrvi in s tem zadevo pohitril. Kdo pa ima zjutraj čas čakati, da voda zavre?!

Sem si skuhal močno močno kavo in jo z užitkom počasi pil pa knjigo sem bral. Bil je lep dan, le kaj bi se mi mudilo v jamo!? Nekajkrat mi je zakrulilo po trebuhu, zato sem pristavil novo vodo na peč, sam pa vzel vlažne robčke in se napotil proti majhni hišici, ki je kakšnih 150 m stran od bivaka. Napisati pismo babici …

Sonce se je prebijalo med vejami dreves in me žgečkalo po obrazu, da sem bil skoraj zaslepljen, a se kaj dosti nisem sekiral. Podnevi medvedov ni, plus zima je, ko beštije spijo. Nobenega strahu ni bilo med hojo do majhne hišice, pa tudi nazaj grede sem si skoraj požvižgaval. Nič nisem levo desno ko neumen oprezal. Saj veste, nevarnost se skriva v temi, ko pa sončece posije, izgine …

Voda je že vrela in sem samo kavo vmešal in sem imel nov jutranji napitek, tudi močnejši, kakor bi bilo treba, a sem razmišljal, da potem do bivaka v Čaganki kave ne bom več pil in če je tudi ta malo močnejša, ne bo nič škodilo. Sedel sem za mizo, odpil prvi požirek, brezglasno zapredel od ugodja, potem pa v knjigi poiskal, kje sem nehal brati. Morda sem prebral dva ali tri stavke, ko sem od zunaj zaslišal dva koraka na zamrznjenem snegu. In nato še enega. Zmrznjen sneg je točno pred vrati bivaka nekomu zaškrtal pod nogami!

Moram priznati, da sem se kar malo prestrašil! Če bi kdo prišel k bivaku, bi ga moral videti, saj sem bil obrnjen proti oknu, ki je gledalo proti poti, po kateri prideš do zabojnika! Zato sem takoj pomislil na kakšnega drvarja, kar v bistvu ni čisto zares razlog za strah, potem me je pa prešinilo, da morda so pa kakšni begunci. Meja s Hrvaško je namreč dokaj blizu. Pa ni me bilo strah ljudi, bolj sem se bal, da če enkrat odkrijejo ta naš bivak in koordinate podelijo z vsemi prek družbenih omrežij, bo potem vedno zaseden in nikoli ne bomo vedeli, ali bomo dobili fraj posteljo, ko iz jame pridemo ali ne!

Sem vstal in pokukal skozi okno. Priznam, lahko blebetam, da me ni strah ljudi, a če bi bilo temu zares tako, bi lahko tudi vrata odprl. Le roko bi stegnil. Pa nisem, vstal sem in pokukal skozi okno. Pričakoval sem, da bom zagledal ali drvarja ali pa par ljudi temnejše polti. Ki pa jih ni bilo. A čeprav ničesar nisem opazil, si še nisem oddahnil. Ker potem pa sem opazil! V trenutku!

Ogromen črn medved se je ravno v trenutku, ko sem pokukal čez okno, obrnil od bivaka in se napotil proti drvarnici. No, ko rečem napotil, mislim reči, da je napravil tistih par korakov! In se pri drvarnici postavil na zadnje noge ter nekaj ovohaval …

Faaaaaaaaaak, medved! me je spreletelo. Druga misel, ki se mi je scmralila v drevenečih možganih v naslednji tisočinki sekunde, je bila: FAAAAAK, MEEEDVEEED! Dva metra od mene. Stal je na zadnjih nogah, glede na to, koliko višji je bil od drvarnice, sem presodil, da je krepko večji od mene. Zato sem v naslednji tisočinki sekunde tretjo misel malce korigiral: FAAAAAK, OGROOOOMEN MEEEDVEEED!

Medved je še kar stal tam in nekaj vohal, ko me je spreletela četrta misel. Ko zdaj pomislim, nadvse logična: Faaaaak, moram posnet, drugače mi ne bo nihče verjel!!!!

Sem vzel telefon in se vrnil k oknu. Zverina je bila spet na vseh štirih. Če pohitim, bo prav lep kader! A sem najprej moral izklopiti vse zvoke, da medveda ne bi splašil zvok zaslonke, potem sem izklopil še bliskavico, da ga s tem ne bi vznemirjal, potem sem pa štiri fotke pritisnil in nato na video. Ravno ko se je zverina naveličala gledati, koliko drv nam je še za zimo ostalo in se napotila proti sekretu. Majhni hišici torej, v kateri sem bil še pred desetimi minutami!!!!!

Sem skočil do drugega okna, kjer sem imel boljši pogled in snemal, a sem šele čez čas opazil, kako zelo se mi trese roka. Pa ni bil strah (takrat še ne!), le adrenalin je šopal po telesu! Mirno je hlačal po potki med drevesi in ko je bil kakšnih 20 m proč, sem pomislil, da bi bilo dobro povedati mu, da tam nima kaj početi (predvsem za v bodoče!) in sem parkrat po oknu poropotal in zažvižgal. A ni niti trznil! Mirno je hodil naprej proti sekretu. Sem skočil do vrat, jih odprl in še tam malo ropotal, da bi me lahko bolje slišal, pa spet ni bilo nič. Zverina niti trznila ni. Kaj trznila! Še obrnil se ni proti meni, kaj šele da bi korak pospešil!

Počakal sem, da mi je izginil spred oči, potem pa zaprl vrata in jih zaklenil. Na dušek izpil preostalo kavo ter sedel za mizo, da si malce znižam adrenalin. Vsem prijateljem, ki so kdaj bili v bivaku, sem poslal fotko, kar pa ni bila ravno najboljša ideja. Ker sem nazaj bolj ko ne dobival le drkanje v glavo. Ki mi ni niti najmanj pomagalo. Še najbolj korekten je bil vodja JRS, ki je ponudil, da mi njegovo ženo pošlje. S puško, ker je lovka. Sem bil takoj za in celo potne stroške ponudil povrniti! Jasna je vprašala, če pride pome, še preden sem ji odgovoril, je pa že naslednje sporočilo poslala, da si v bistvu ne upa! Anži je pa kakopak vprašal, kdaj grem v jamo, da naj mu sporočim, da bo vedel. In sem mu po pravici povedal, da ni šans, da grem kamor koli, da sem zaklenjen v bivaku in da od okna do okna hodim ter ven gledam, kje bo spet kaj prišlo!

Sem si scmaril še eno kavo, da se pomirim, celo knjigo sem poskusil brati, pa ni šlo.

Sem končno zbral pogum in odprl vrata (najprej le za ped, kakopak!) ter nato napravil par korakov na sneg, da si sledi ogledam. Od kod je prišel, namreč. In sem kakopak takojci opazil, da je tik ob bivaku prišel, ko je sneg zaškripal, je bila njegova glava manj ko meter proč od mene! Dobro, saj so bila vrata vmes, a tista vrata ne zadržijo niti moje kuzlice, kamoli takšne zverine! Sem stopil tudi do drvarnice (glava mi na srečo pri tem ni odpadla, čeprav sem jo obračal okoli in okoli na tri sekunde!), da preverim, do kje jaz po višini pridem in si potrdil mnenje, da je bil precej višji od mene! Potem sem se spet zaklenil v bivak, da sem pospravil in spakiral, potem pa še en kofe scmaril, da sem pogum za na pot odpraviti se zbral!

Do avta, ki na srečo ni bil predaleč (pa še vedno daaaaaaleeeeeč!), sem hodil glasno, ko najbolj razglašen popolnoma pijan ruski vojaški orkester! Sekire pa nisem s sabo vzel, to že moram poudariti. Ampak, moram biti iskren. Sem jo mislil, a sem imel toliko robe s sabo, da bi jo lahko le v zobeh držal, česar pa nisem hotel. No, okej, ne da nisem hotel, sem celo poskusil, a nisem mogel …

Ja, evo, končno sva se srečala. Nisem najbolj zadovoljen s svojo reakcijo. Namesto da bi za njim zavpil, naj pride nazaj, če upa, sem samo nekaj stokal in cvilil. Včasih, ko sem moral ponoči, ko sem prišel iz jame, po temnem gozdu proti bivaku hoditi sam, sem se tolažil, da če ga srečam, ga bom samo na gobec, pa bo. Zdaj, ko sem od blizu videl, kakšna beštija je to, so mi stvari malo bolj jasne. Nekaj novih pravil bo. Spal bom na podstrešju, saj je prevelik, da pride čez majhno odprtino. Vsaj upam. Če me bo lulat, bom v flaško natočil! Tudi podnevi. Ne jebem! Edino še za tisto drugo opravilo nisem naštudiral, moram kje kakšno plenico dobiti, da sprobam, preden se odločim …

Aja, zdajle, ko to pišem, sem pa že uspel potegniti gate iz riti!

Postavno in brez lučk

Danes sem šel po novo dozo cepiva. Če bi kdo poslušal, ki ne bi vedel, o čem gre, bi bil nad vprašanji in odgovori kar začuden.

Kaj mate pa vi?

Hepatitis A in B plus klopa …

In je sestra vzela karton ter brskala po njem, ker sem imel že milijon cepljenj, na pomoč ji je priskočila še druga. Obe nekje mojih let, torej pravcati mladenki. In sta brskali po cepilni knjižici, da vidita, kaj morata pripraviti, ena je pa nenadoma vprašala, če sem iz Civilne zaščite. Sicer sem jamarski reševalec, a ker spadamo pod Civilno zaščito in mi ta plača cepljenje, sem seveda pokimal. Niti nisem bil presenečen, kako je vedela, sem mislil, da je ugotovila po cepivih, ki naj bi mi jih všpricnili, druga sestra je bila pa kar presenečena.

Kako si pa vedela? Ker je tako postaven?!

Evo, priznam, sem potreboval kar nekaj dolgih trenutkov, da sem poštekal, kaj je izjavila, potem sem pa tam zardeval in se prestopal ko kakšen srednješolec v kurbišču. Kar nisem vedel, kaj bi. No, sem vedel, še bolj sem se vzravnal in trebuhuh noter vlekel, kaj sem pa hotel … Kako malo potrebuje človek v mojih letih, sem si mislil, ko so me trikrat piknili, potem sem pa, še ves mehak od komplimenta, pa še kar gripo kupil iz svojega žepa. No, ne gripo, vakcino proti njej …

Potem sem pa sedel h Klemiju v služben kombi in sva se zapeljala proti centru Ljubljane, sva nameravala z Jurčkom na kosilo. Nekje v centru, kakopak, ker ima Jurček tam službo in ne more več ko pol dneva manjkat. Za parking da bo pa izi, je rekel, je ravno pri njegovi službi parking. Je bil, a zaseden, zato sva kruzala po centru in iskala kaj prostega, pa kaj veliko prostega ni bilo, ker je jamarski kombi velik ko ponedeljek in ga ne moreš kar nekam porinit. In ko nama je že krepko krulilo in ko je Jurček vsake tri minute klical, da dopusta za kosilo ne bo dajal, da naj se že primigava, sem Klemiju šoferju predlagal parkirno hišo, katere znak sem ravno zagledal. Je bil Klemi malo v dvomih, če ni kombi previsok, pa sem ga potolažil, da naj kar poskusi, da imajo pred vhodom v parkirno hišo vedno tiste viseče distančnike, ki pokažejo, če boš zmogel. Se mu je zamisel zdela okej in je zavil proti parkirni hiši, a nisva pomislila, da so distančniki prav pred vhodom v garažo. In ko je zapeljal po ozki cestici v dolino proti garaži in sem tiste bingljajoče zadeve zagledal, mi je bilo takoj jasno, da ne bo šlo. Klemiju pa tudi. Sploh nisem rabil čez okno pogledati na streho, ali bova intervencijske lučke s strehe odbila ali ne, ker so tisti trakovi prišli skoraj do sredine vetrobranskega stekla!

Na srečo je tudi voznik za nama ša pravočasno poštekal, da sva bumbarja in se ni zabil takoj za nama, tako da je Klemi lahko vzvratno zavil na levo stran ceste in potem po pravi strani cestišča, torej izhodu iz garaže vozil, a vzvratno! Voznico, ki je pripeljala iz garaže, sva opazovala iz oči v oči! Mi je bilo malo nerodno in sem se pretvarjal, da nisem z njim, sem si nohte čistil, da se je prijatelj sam matral, ko se je pa ustavil in kar stal, sem pa vseeno vprašal, kaj čaka. In je mirno izjavil, da zeleno luč!

Ne vem, če se je kdaj kakšen bumbar v najbolj prometno obremenjeni konici v strogem centru naše prestolnice v v glavno križišče, ki dovoljuje vožnjo le avtobusom in taksijem, čez semafor že kdaj pripeljal na rikverc in potem tam še obračal, a če se prej ni, se zdaj je!

Je Klemi nekako zvozil, kapo dol, na rikverc čez semafor ni kačji mašelj, vmes je pa Jurček tudi en parking pri sebi zrihtal, da smo lahko odšli na kosilo. Pa potem še malo po centru Ljubljane, da smo našli sončno teraso za kofetek …

Je bil pa danes v Ljubljani tudi moj najmlajši sin, ki pa ni tako užival. So šli v opero. Mu ni bilo najbolj všeč. Nekaj so krulili. Muzej je bil potem boljši, je pojasnil.

V kateri muzej ste pa šli, sem vprašal.

Oči, koliko muzejev pa je v Ljubljani, je vzrojil nejevoljno.

Sem hotel znoreti, da definitivno ni samo eden, kakor on misli, a sem se potem spomnil, kaj je v Ljubljani izvajal Klemi, ki je kar nekaj let starejši od mojega osnovnošolca in sem samo zamahnil z roko – ah, ta mladina …

Bom sam

V soboto sem se zbudil bolj zgodaj kakor ponavadi. Mislim, zbudil sem se kmalu potem, ko sem zaspal. Ne, nisem šel v jamo, le Volvo, s katerim se je v trgovino želela odpeljati moja predraga, ni vžgal. Le nekaj je škrtalo, česar nisem slišal, sem pa potem slišal trkanje na spalnično okno. Da avto ne vžge. Sem poskusil še sam, napol zbujen in se mi sanjalo ni, kaj bi lahko bilo, a sem vseeno hitro rešitev našel – jamarskega Fiatka. Saj je poskusila, itak da je, če bi jo jaz odpeljal, da ona teh kolin ne vozi rada, da je volan trd in bo mišice dobila, a sem se kar v posteljo vrnil. Zaspal pa nisem takoj, sem kakšnih deset minut poslušal, kako vzvratno prestavo išče, pa ropotalo je tudi, ko da letalo vzleta, ker je izpušna cev malo prerjavena (če jo je sploh še kaj) in sklopka tudi bolj na koncu prime … Je predraga nekako uspela opraviti nakupe, po kosilu sem se pa družinskemu avtu posvetil. Mislim, posvetil. Sedel sem za volan in poskusil vžgati. Pa se ni nič zgodilo. Ko sem obrnil ključ, je le nekaj glasno klikalo, zgodilo se pa ni nič. In sem takoj ugotovil, da je štarter šel. Tista zadeva, ki motor požene. Malo me je zapeklo, poceni verjetno ravno ni, a kar je, je, da le ni kaj hujšega. Sem si rekel, da bom zadevo do dr. Stibrota odvlekel in zadeva je bila končana. Potem me je pa danes prešinilo, kako bom to izvedel. Mislim, avto ne vžge … Sem tamalega posedel za volan, da je ključ obračal, jaz sem pa pod pokrovom motorja ugotavljal, kje klika, da bom s kladivom udaril po tistem. Deluje, resno, sem pred desetletji videl, kako je moj prijatelj tako avto vžigal. So se neke krtačke v štarterju obrabile ali kaj in jih je malo s kladivom, da so se premaknile in je vžgalo. Je tako kar nekaj časa avto vžigal, dokler štarterja seveda ni čisto stolkel. Jaz tega nisem nameraval, bi udaril le enkrat, le toliko, da do mehanika zapeljem, a Švedska mašina je ogromna in nikakor nisem ugotovil, kje klika. Saj tolkel sem, to itak, samo verjetno ne po pravem mestu! Avto ni vžgal. In ker mali ni dobro slišal, kdaj naj ključ obrne, sem mu rekel, naj okno spusti. In ga je. On je obračal, da je klikalo, muzika v radiu je svirala, luči so gorele, jaz sem tolkel … Pa nič. Avto ni vžgal. sem obupal in naročil malemu, naj kar okno zapre, vzame ključ ven in zaključiva, a se okno ni zaprlo. Sem poskusil še sam, kaopak, za vsak slučaj, če mali ne bi znal okna zapreti, torej pritisniti na gumb, pa nič. Sem kable vzel in Fiatka priklopil, pa nič. Volvo ima baterijo nekje zadaj v prtljažniku, spredaj pri motorju ima le nekakšen vijak, kamor plus priklopiš, črn kabel pa priklopiš kamorkoli na motor. Toliko sem že vedel, a se ni nič zgodilo. Se mi je sicer čudno zdelo, da nisem mogel zapreti okna, a kaj dosti se sekiral nisem, bom pač vse vredne stvari ven pobral, sem si mislil, dokler mi predraga ni povedala, da bo zvečer deževalo. In mi ni ostalo drugega, kakor da pokličem dr. Stibrota. Se je ravno v gostilno usedel, da si s prijateljem kofe privošči, a se je vseeno nemudoma pripeljal. Ker ve, da če ne bo prišel, bom sam poskušal in bom kaj zakuril!

Sem mu vse razložil in je samo pokimal in povedal, da ni štarter, da je akumulator. Sem mu povedal, da akumulator ni, ker sem kable priklopil, pa se ni nič zgodilo. In sem jih moral pred njim še enkrat priklopiti, Fiatek je bil itak že tam s havbo odprto in pacek Švedski je tokrat takoj kresnil. In okno se je zaprlo!

Mi ni bilo nič jasno, potem sem se pa spomnil, da včasih tudi ko te zob boli za popizdit, ta neha bolet, ko prideš k zobozdravniku. In ko je dr. Stibro prišel, so tudi kabli iz samega strahu začeli delat. Recimo …

Potem je bila pa moja predraga v dilemi – ali naj do delavnice pelje Volvota ali Fiatka?! Fiatek je sekret, ampak takoj kresne, kaj pa, če bo Šved med vožnjo crknil?!

No, je Volvota potem vozila za mano in je bila vesela, ko je prisedla v moj avto. Ker je bilo toplo. Ona je v svojem za vsak slučaj vse izklopila, in gretje in radio in vse. V Fiatku je pa gretje delalo na vso moč, pa tudi radio je tulil na edini zvočnik, ki še dela …

Ampak jutri Volvo bo, čeprav ga nisem uspel sam popraviti. No, saj sem bil na pravi poti, ampak to za dr. Stibrota ne šteje – če sem ga poklical, potem pač nisem znal …

Še skoraj dobro

Z Žekijem sva se v četrtek spustila v novo jamo, ki je na globini švoh 30 metrov zapirala prehod v globino s kamnitim podorom. Sva par ur odmetavala kamenje, ko dva sva plačana (no, Žeki je tehnično gledano bil, saj je koristil dopust, da se je lahko igral z mano!), potem pa odnehala. Sva odmetala skoraj 2 metra v globino, a prepiha ni in ni bilo, z glavo skozi zid pa nima smisla riniti. Sva raje v bivaku zakurila, da si večerjo skuhava, ko me je zadelo sporočilo našega drugega lanskega jamarskega tamladega. Remiha. Da ima super idejo, naj pokličem, ko bom lahko. In sem ga, po naravi sem dokaj firbčen človek in me je prav zanimalo, kaj se je scmarilo med njegovimi ušesi. No, pa saj sem itak vedel, njegova ideja, da bi v petek pokuril lanski dopust in ga izkoristil za garanje v kaminu Game Over, me niti najmanj ni presenetila.

Priznam, sem že prej malce razmišljal v tej smeri, a nekako nisem zbral energije za tako zahteven podvig, zato sem se malce branil. Da dežuje zunaj in bo v kaminu zalivalo do nezavesti, sem poskusil. Ni vžgalo. Da gremo tudi po slapu, je odpisal prijatelj in da naj kar malo več večerje pripravimo, ker da gre kondicirat na Gorjance, potem se pa nama pridruži in bo lačen …

Sva z Žekijem v krop vrgla še dodatne pol vrečke makaronov, ker oči po jamarjenju so vedno lačne, ko so bili skuhani, sem pa šele pobrskal po omari, kaj sploh imamo od omak. Sem našel eno staro bolonjsko omako ter eno konzervo faširanega mesa, a je bilo obojega bolj malo za gromozansko količino makaronov. Saj sem šele pozneje pomislil, da bi lahko z omakama zalila le pol makaronov, a ker sem do te ideje prišel prepozno, je Žeki po makaronih zlil še majhno konzervo golaža. Da ga ni potrebno kuhati, je zatrdil, da vse konzerve so takšne, že skuhane. Nisem ugovarjal, sem bil lačen, a ko je premešal, je vse skupaj spominjalo bolj na suhe makarone kakor na makarone v omaki. In sem še malo pobrskal po omari in našel paradižnikovo mezgo, ki sem jo kar nemudoma tudi špricnil po makaronih. A na srečo ne preveč, kajti ko je iz vrečke brizgnilo nekaj sivega, sem nehal stiskati. Še jaz vem, da je paradižnik rdeč in ne siv! No, ja, paradižnik že, za mezgo pa nisem bil povsem prepričan, zato sem si jo malce na jezik stisnil, da preverim, preden jo vso na makarone stisnem. Je prav zapekla, nekaj očitno ni bilo prav. A ker se meni o gurmanstvu tudi sanja ne, kar se mene tiče, je lahko paradižnikova omaka in siva in pekoča, kaj pa jaz vem, zato sem švoh pol decilitra zadeve še Žekiju v usta nagnil. Da on pove. Ga je prav zvilo, a vseeno ni bil prepričan, če je omaka okej ali ne, šele ko sva na datum uporabnosti pogledala, ki je govoril, da bi zadevo morali flikniti v smeti že leta 2013, sva se odločila, da je ne uporabiva. No, vsaj tiste malenkosti ne, ki je še ostala v vrečki …

Makarone sva potem z veseljem jedla in potem kar obsedela za mizo kakšno urico, če bo treba v tamalo hišico nedaleč od bivaka šprintati, pa ni bilo potrebno. Tudi Remih si jih je privoščil, divjanje po Gorjancih pozimi človeka zlakotni in tudi on ni dirkal proti stranišču. Sta se raje kar kmalu v postelji spravila, da bosta pri močeh za v kamin. Jaz sem pa v peč nalagal in se smilil samemu sebi, kako bom trpel zjutraj, ko bomo plezali, a sem v bistvu trpel že ponoči. Je Remih malce drva žagal, utrujen in zbit in sem si slušalke v ušesa zadegal in si klasično muziko navil. Sem si jo nasnel v telefon prav v ta namen, ker pravijo, da klasična glasba uspava. A vsakič, ko sem že skoraj skoraj zaspal, je Bach ali Rahmaninov ali kaj si ga jaz vem keri zanalašč še činele ali bobne vključil v zgodbo, da me je vedno znova metalo pod strop! In sem bil potem med skalo in kamenjem – ali Remihovo godbo poslušat ali klasike. Sem se za spremembo odločil za klasike in začuda enkrat proti jutru zaspal, ko sem oči odprl in na telefon pogledal, ki je kazal nekaj minut do devetih, sem si pa rekel, da bom tudi jaz dopust udaril kot prijatelja, ki sta še veselo drnjohala! A ko sem bežno pogledal skozi okno, sem se pa v trenutku zbudil! Zunaj je bilo vse belo!

Saj sneg imam rad, a ne, ko sem z avtom v bivaku. Enkrat sem vozilo že parkiral za par mesecev tja gor, tokrat si tega nisem želel. In sem skočil pokonci, obudil ogenj v peči, da bosta prijatelja na toplo vstala in kofe pristavil. A je vstal le Žeki, kateremu so makaroni končno začeli delati in je zašibal proti majhni hišici, Remih se pa ni pustil motiti in je dopust izkoristil za podaljšani lepotni spanec do pol enajstih!

Smo seveda še kofetkali, zajtrkovali in blebetali, sneg ja pa padal in padal in smo res komaj v dolino prišli. No, vsaj jaz  s svojim Fiatkom. Če ne bi imel verig, bi bil verjetno še vedno tam gor …