Točnost žal ni moja najlepša vrlina, vedno je še kaj, da se lahko potem zamudi, a ko me je danes Aleš poklical že ob 11h, naj počasi vstanem, da na sestanek ob 13h v Ljubljani ne bom zamudil, se mi je kar malo zafržmagalo. Tisto, naj vstanem, namreč, ker sem bil že pri tretjem kofetu. In sem res na pot odpeketal vsaj 15 min prej, kakor bi drugače, samo da dokažem, kako se vsi motijo o meni in ko sem petnajst minut pred sestankom parkiral pred učnim centrom, sem bil kar malo razočaran. Ker nikjer še ni bilo nikogar, da bi lahko občudoval moj resen in prezgodnji prihod. Sem potem vzel telefon in skorajda užaljeno komandanta poklical, da kaj se to pravi, da jaz sem tukaj na Igu, njih pa še nikjer ni in kam gre ta svet, če bom jaz prvi na sestanke prihajal, pa je komandant le resignirano ugotovil, da bom očitno malo zamudil. Ker da je sestanek na povsem drugem koncu Ljubljane. Kjer so že vsi! In sem pičil na polno in pravzaprav sploh ne bi veliko zamudil, če z avtoceste ne bi napačno odvil in spet po telefonu komandantu očital, da sem že na treh semaforjih na levo zavil in jih ni nikjer, naj bi bili pa že po prvem levem semaforju, a so seveda res bili, le da v povsem drugi smeri. Smo se potem nekako našli, z majhno zamudico, sploh omembe ne vredno, tolikšno pa vseeno, da nisem mogel biti pameten. So bili pa zato drugi lahko, kakopak …