Tomi je čisto navaden smrtnik. Sreda mu gre na živce. Ker ni ne tamal petek, ne petek, ne vikend, ne grozni ponedeljek, ne torek, ko malo zakurblaš … Meni gredo sicer vsi dnevi na živce, a ko je včeraj vprašal, če bi sredo malce popestrili, sem bil takojci za. Prihaja dež in preden začne zalivati, sem predlagal, da bi še kamin Game over malo poplezala. Ker res ne manjka več veliko. Sicer se je reševalec Bojan nesebično in požrtvovalno javil, da mi bo ta kamin, ki nas zafrkava že skoraj 4 leta, preplezal med dopustom naslednji teden in kolikor ga poznam, se bojim, da bova edina jamarja, ki se bova utopila v kaminu! Zato sem Tomiju predlagal plezanje kamina še pred dežjem, da smer vsaj malo umaknem iz glavnega zalivalnega toka.
Na srečo sva iz mesta odpeketala šele ob 11h, ker je imel Tomi še obveznosti, hvalabogu, vmes je on še po rokavice skočil, jaz pa po malico. In sem kupil štiri žemlje (po eno vsak za zajtrk in kosilo, po eno pa dol v bivaku za malico), potem sem se pa pri salamah malo zmedel, ker nobene suhe niso imeli in sem kar neko mortadelo upičil. Štirikrat po 30 dek. Kaj pa jaz vem, kaj je 30 dek, vem le to, da suhega kruha samega nočem mlatiti. Medtem ko je model salamo sekal, sem jaz pa med čokolade skočil, na to se bolj spoznam, če bi videl, kakšne kupe nalaga, bi ga zaustavil! Ko je Tomi med vožnjo za oba sendvič zložil, mi je od silne salame kar na bruhanje hodilo! A sem požrl, kaj sem pa hotel, saj sem pošteno plačal. In se mi je vso pot navzdol spahovalo pa mortadeli. Za popizdit, ampak res!
Čaganka ni bila zelo mokra, čeprav se je, ko sva se v jamo odpravljala, seveda uscalo ko za stavo, čeprav je dež napovedan šele za jutri, a ko sem priplezal do konca kamina, do koder je pač preplezan in čakal Tomija, da se mi pridruži, ker me je nameraval varovati kar iz stene, sem bil v hipu moker. Pač, kapljica na kapljico … Potem sem najprej začel vrtati v levo, da sem prečil taglavni naliv in je bilo kar pestro, kajti prečnice je bolj adrenalinsko pribijati kakor naravnost navzgor in čeprav me je Tomi varoval ko profesionalec, mi je parkrat vseeno v rito gatke potegnilo! Ko sem končno prišel do dobre skale, sem potegnil naravnost navzgor in mi je kar šlo, sm tako noter padel, da me je šele Tomi moral opozoriti, da sem pod slapom. A pomagati kaj veliko se ni dalo, firbec je bil premočan, sem kar rinil in rinil gor, dokler nisem prišel do nekakšnih gnilih stopnic, kratkih stopenj, s katerimi pa res nisem vedel, kaj početi. Počasi sem imel že dovolj vsega in sem si želel zaključiti, a je ravno dan prej ena deklica omenila, da sem taf možak in mi je bilo potem nekako nerodno kar prekiniti, ker sem pač malo moker. Na srečo je začel stokati Tomi, ki je sicer v pasu visel na suhem in sem ga potolažil, da bom kar zaključil. Da sem itak splezal že kakšnih 10 ali 15 m. Tomi je rekel, da sem jih splezal morda 6 ali 7, ampak od spodaj se itak ne vidi dobro! Sem vse postavil tako, da se naslednjič samo nadaljuje in se spustil kakšnih 70 m dol na polico, kjer sem odvrgel vso kovačijo in štrike in se zapodil v bivak v Severnem rovu, da skuham kavo. Šele tam sem opazil, kako zelo premočen sem, saj mi je v džezvo, kjer sem grel vodo, kar iz rokava tekla dodatna voda. Kavica je prijala ko bumbarju klofuta, sendvič s kupom salame pa malo manj, a sem ga vseeno zmazal. Da se mi je spahovalo še vso pot gor! Ven sva pokukala okoli 11h zvečer v soparo, na hrano niti pomislila nisva! Radler je pa prijal, to pa. In sva potem tam malo hidrirala in modrovala, kakšna carja sva, kako lepo sva dokaj hitro ven prišla, ampak ko sva hotela vstati in sesti v avto, je itak vse zabolelo! Pa doma sem tudi vse zbudil, ko sem tako stokal po stopnicah dol proti kopalnici. Ampak, ja, tako je to, če udariš malce drugačno sredo …
