V petek smo ob ognju in klobasah čebljali ko na tržnici pozno v noč, v soboto pa vseeno vstali zelo zgodaj, saj so garači iz služb navajeni zgodnjega ropotanja, a smo še malo blebetali ob kofetih o stvareh, o katerih se par ur prej nismo do konca zmenili. Zato so se Klemi, Anži in Jure v Čaganko odpravili šele okoli pol enajste. Na edino delovišče, na katerem je v tako mokri jami pravzaprav sploh možno kaj početi, v Južni rov. Sam sem ostal zunaj, sem malce drva pripravljal in okoli bivaka pospravljal, pa do Lenke v najboljšo bistriško gostilno sem skočil na kosilo. Ob petih popoldne sem bil pa že pri bivaku in sem ogenj zakuril, da bo žerjavica za garače, saj sem nekako računal, da bodo najkasneje takrat že zunaj. A sem moral kar nalagati in nalagati, saj jih ni bilo, okrog osmih zvečer me je pa že tako skrbelo, da sem celo v popolni temi do vhoda v jamo skočil pokukati, če so že kje blizu. Pa morate vedeti, da je bila to res že velika zaskrbljenost, saj se v temni hosti zaradi medvedov zelo nerad odmikam od ognja! A jih ni bilo, moja živčnost pa vse večja! Ker se mi niti sanjalo ni, kaj spodaj počnejo toliko časa, možnosti sta bili pa pravzaprav samo dve – ali jih je zasulo, ali pa so prebili ožino in se sprehajajo po kilometrih novih dvoran. In sem si kar postavil rok, da če jih do desetih zvečer ne bo zunaj, pičim noter in še sam vidim nove dvorane, ali pa pomagam prijateljem. No, ob pol desetih je končno Klemi ves usran na vrata bivaka potrkal in ves navdušen povedal, da so skoraj osem ur dol kamen nabijali, da zato jih toliko časa ni bilo. Sem kar do stropa skočil, ves navdušen, če so prišli do novih rovov ali kaj, pa je prijatelj povedal, da to ravno ne, so pa podoren in ozek prepihan rov podaljšali skoraj za 4 metre! In še zmeril je do zdaj narejeno, da je vsega skupaj za slabih 30 metrov. In bi me kmalu kap. V dobrem letu sem bil dol šestnajstkrat in se mi je vsakič zdelo, da sem na vsaki akciji najmanj 10 metrov prekopal, a ko si na trebuhu in ti hrbet strop pritiska in kladivo lahko dvigneš morda le za kakšnih 10 cm, se narejeno v glavi očitno meri z drugačnimi vatli …
Kakor koli, prepih je še in bomo torej še delali, dokler ne pridemo do prostornih dvoran, ko so se prijatelji preoblačili, sem pa nad žerjavico čevape vrgel, da smo se malo okrepčali. Pa nekaj piv smo spraznili in plastenko Anžijevega cvička ob ognju in je čas kar prijetno mineval, šele ko sem enkrat v zrak pogledal, da bi občudoval čudovito zvezdnato nebo in se na hrbet prevrnil, sem ugotovil, da je že kar pozno. Ali pa zgodaj, kakor obrnete …
Ker Klemi za 6 mesecev kot vojak odhaja branit Slovenijo v daljne kraje, smo se nekaj časa še kregali, kdo dobi kaj njegovega, če bo dol življenje za nas dal, a ker na srečo zelo veliko imovine nima, je bil kreg bolj kratek. Jaz bom dobil njegov avtoček (da ga na odpad odpeljem, se mi zdi), Anži je pik naredil na turne smuči, Jureta je pa itak bolj cviček zanimal in se krega ni udeležil, da smo se lahko še po temi v posteljo spravili …
Sem pa prepričan, da bodo Klemija prav vsa delovišča v Čaganki počakala prav tam, kjer so zdaj, le kakšen meter ali dva ali tri se bodo premaknila, tako da kaj drastičnega ne bo zamudil …
