Ko so otroci nabavljali kuzlico iz zavetišča, je bila ena od obljub tudi, da bodo oni hodili z njo na sprehode. A kot vedno, grem pogosto z njo na sprehod jaz, saj malo noge pretegniti tudi zunaj jame nikoli ne škodi, plus telefon me potem vedno pohvali, da sem napravil čudovito število korakov v enem dnevu. Malo sumim, da sem zadevo zelo na nizek kriterij nastavil, se pa ne spomnim več, pa tudi izklopiti tega ne znam. A to ni pomembno, kuzlica se mora pač prelavfat, meni pa zrak, kot rečeno, ne škodi. A sem danes še tamalega nagnal z nama. Da se tudi on malce spočije od digitalnih zadev. Ko smo se oblačili in sem dol še po telefon skočil, sem se spomnil in malega vprašal, če vrečk za pasji drek je pa še dovolj ob povodcu. In dobil odgovor, da jih je še ful, kar me je povsem zadovoljilo. Saj njenih kuglic jaz ne pobiram, če je kakšen od sinov poleg, so tudi to obljubili, da bodo počeli, če jo le vzamemo, pa zdaj je že tako mrzlo zunaj, da jim verjetno kar paše si malo roke pogret, kaj pa vem, pritožujejo se ne prehudo. No, smo krenili od hiše in nedaleč stran se je kuzlica že v smukaško pozo postavila in spasirala, kar je imela za spasirati. Mali je s povodca potegnil vrečko in zadevo pobral, hkrati pa še malo zastokal. Ker je bila zadnja, kakopak. In itak da sem znorel, ko me je pomiril, da je okej, da itak samo enkrat na sprehodu pasira, da tega pač ne more vedeti in da zakaj je rekel, da je še ful vrečk, če je bila samo ena. Odgovor je bil seveda nadvse logičen – da včeraj jih je bilo še ful. Sem spet znorel, da tudi dan prej jih ni moglo biti ful, če je danes samo ena, razen če je kuzlica desetkrat se postavila v smukaško pozo ali pa so tuje pasje dreke pobirali, v kar sem pa krepko dvomil. Je zmignil z rameni in smo odpeketali naprej. Po nove vrečke domov ni skočil, ker kuzlica itak samo enkrat na enem sprehodu pasira. Smo naredili malo daljši krog, da smo se še čez tanov most sprehodili, ki so ga ravno odprli, pa na srečo delavcev ni bilo več, ko se je ob robu igrišča kuzlica že drugič na istem sprehodu postavila v smukaško pozo. In itak da se mi je zmešalo, ampak mali je zatrdil, da kakšne velike škode ni, da je itak na kup nekih odpadkov naredila, kar je naredila, da noben ni videl in da bodo to delavci itak potem pospravili. Ja, seveda, pa še ful bodo veseli, sem zanergal, a kaj dosti potem nisem več najedal, ker itak nima smisla. Smo se torej lepo sprehajali in ko smo bili že povsem blizu hiše z druge strani, je pa kuzlica v smuk prežo planila še v naselju. Ob robu ceste. In sem povodec mirno predal najmlajšemu sinu, mu povedal, naj se kar sam meni s kom, ki bo iz hiše pritekel, in odšel naprej. In se je mali prvič malo zasekiral in panično gledal okoli, če bo kdo pritekel, kakor da on pasira! Pa na srečo ni.
Sem se spomnil na gospoda Levičarja, ki je pa res pedanten in skrben in ekološki in oh in sploh in je pasje kuglice pobiral, ko jih še noben na tem svetu ni in je šel enkrat na sprehod in je malo naprej od njegove hiše še tuj pasji drek pobral, itak je imel dve vrečki s sabo. Ko je njegova zverina tudi opravila, kar je imela za opraviti, je uporabil še drugo vrečko, ko sta pa skoraj domov že prišla, je pa njegovo pasje seme prav v ulici, kjer so zunaj sosedje debatirali, še enkrat odmetalo. Gospodu Levičarju je bilo kakopak nerodno, kakor da so njega ujeli pri nečednem početju in je s psom odšel domov, potem se je pa brez psa in z novo vrečko vrnil po pasji izdelek. Sosedov, ki so ju prej opazovali, pa ni bilo več zunaj! In je potem razmišljal, če naj gre kar k vsem, ki so ga videli, da zadeve ni pobral, pozvoniti na vrata in pokazati, da pa je izdelek vseeno pobral, a potem tega ni storil in se še danes sekira verjetno ,kaj si sosedje mislijo o njem in njegovem psu …
No, jaz se kaj dosti nisem sekiral, naj se moj najmlajši, če se hoče, a ko bom šel sam na sprehod naslednjič s kuzlico, bom tudi sam preveril, koliko je vrečk!
Zvečer, ko je družinico uspaval, je pa Grdin poklical. Da mora rig za fotoaparat naredit in potrebuje roko v pomoč In sem mu jo posodil, kakopak. Saj nikoli ne potrebuje roke, le družbo, plus zanimalo me je, kaj to rig sploh je. Seje izkazalo, da mora narediti nosilce za bliskavice, da bo lahko jame fotkal in jih ne bo rabil več s silvertejom lepiti, ker je zamudno in drago. V ledeno mrzli drvarnici, brez izolacije in skorajda odprto streho je najprej namontiral kalorifer. Da naju ne bo zeblo! Da ga ima zato, da zjutraj avto od znotraj segreje in stekla odtali, je pojasnil in da bo tudi za drvarnico dober. Je bil, namesto na kakšnih minus šest sva delala na minus pet morebiti, ampak le do takrat, ko je stopil na vtič in ga polomil. Potem je mraz spet v hipu na minus šest skočil. Sva žagala in pilila in vrtala in merila in vse, parkrat sem moral res celo roko posoditi, večinoma je bil pa z mojim jezikom zadovoljen. Le enkrat vmes sem napako napravil in mu predlagal, da bi en vijak zategnil in drugega odtegnil in je vzel dva kosa lesa in vijak in mi na dolgo in široko razlagal, zakaj to ne bi šlo, šele ko je še njega začelo v roke zebst, je poskusil še na pripravi za bliskavice in je šlo. Začuda!
Je bila že krepko čez deset zvečer ura, ko se je odločil, da bo zadevo še malo pobrusil, kar je storil pred drvarnico, da se nama poleg mraza ne bi še v nos kadilo, pa da so še sosedje lahko bolje slišali ropotanje. Sem ga na to opozoril, a je odnehal šele, ko ga je fino mraz v roke grizel. Da je morda res bolje, da to dela na soncu …
Kakor koli, ne napravil, skoraj do konca, le še lepotne popravke jutri na sončku, potem pa v jamo!
