Z Alešem sva se za popoldansko Čaganko menila še pred Pološko. Vikende imam vse zasedene tja do januarja, zato je Aleš predlagal, da bi lahko magari pa med tednom po šihtu dol skočila. Njegovem, kakopak. Sem ga sicer opozoril, da bo zanj dolga in težka in da bo šiht naslednji dan verjetno malce naporen, a se ni dal. Da je mlad in neumen in da bo že. Šla naj bi delat v Južni rov. A ker sem bil v nedeljo ves zlomljen od skozenjca, sem nagovoril Grdina, da bi morebiti pa on šel z Alešem, jaz bi pa gor poskrbel za hrano, ko se vrneta, in je bil takojci za. V Čaganko sta izginila ob pol šestih popoldne, s kuzlico sva pa pri bivaku ostala. Sem kofetkal in bral, ko se je mrak spustil, se je pa drama začela. Vsakič, ko je kaj zašumelo, je kuzla prestrašeno skočila pokonci, par sekund za njo pa še jaz, kakopak. Vsakič znova na robu infarkta. Sem jo potem malo počohal in se je pomirila, pa tudi navadila se je verjetno malo, ampak potem se je pa parkrat prav pozorno v temo zagledala, čeprav ni bilo nič slišati. Takrat me je bilo seveda pa še bolj strah. Le kaj hudiča vidi, sliši, voha tam v temi?! Prav veselo sva tako travmirala ob ognju in ko sta prijatelja malo pred osmo poklicala po jamarskem telefonu, da sta prispela v Južni rov in da bosta merila ter fotografirala, sem popokal kuzlo in se odpeljal do Lenke v najboljšo bistriško gostilno. Na klobaso in čvek. Je ob luči, družbi in med štirimi zidovi manj strašno …
Okoli enajstih zvečer sva se vrnila k bivaku. Ogenj je še gorel, a se kaj dosti ob njem nisva zadrževala, saj se je nedaleč stran začel oglašati napaljen jelen. So namreč v ruku in njihovo rukanje zveni kakor ruljenje razpizdenega dinozavra, če mene vprašate! Sem zunaj na ogenj vrgel par debelih polen, da bo žerjavica, ko prideta prijatelja, potem sva se pa kar v bivak preselila. Mene je strah takoj minil, kuzlico pa kakopak ne. Vsakič, ko je jelen zarulil, se je stresla, pa če sem ji še tako razlagal, naj se ne boji, da ima jelen tako velike rogove, da ne bo mogel skozi vrata, četudi jih razbije! Medved je druga pesem, on bi lahko vrata in razbil in noter prišel, ampak medveda nisva nobenega slišala in je nisem hotel obremenjevati še s tem …
Sem potem se spomnil in muziko navil in je bilo okej. Kuzla je spala, jaz sem pa bral. Prijatelja sta nekaj čez polnoč javila, da sta zaključila z delom in se bosta ven odpravila, pa dogovorili smo se, da se javita še iz sredine sedemdesetmetrce, da bom takrat mesnine na žerjavico vrgel. Sem približno izračunal, da bosta ven prišla okoli štirih zjutraj in sem občasno skočil pred bivak na ogenj kakšno poleno zabrisati. In tisti jelen je še kar rukal in rukal in rukal. Še ob pol treh zjutraj, ko sta prijatelja sporočila, da bosta v slabi uri zunaj. In sem moral ven in čevape pocmariti. Vsakič, ko je zarulil, me je oblil srh. Ampak po svoje sem ga pa kar občudoval, kako željan in napaljen je bil, da je tako rulil. Ko so bili čevapi spečeni, čebula, paradižnik in paprika narezani, Lenkin štrudel na krožniku (saj so bili za vsakega po dva koščka, ampak sem dolgo čakal in sta potem dobila samo vsak po enega za desert), sta pa prijatelja ven prisvinjala. Malo pred četrto zjutraj. Kuzla je ob njunem prihodu povsem znorela, kakopak, včasih misli, da je pes čuvaj. Potem sem še jaz znorel, da kaj si vendar misli s tistim bevskanjem! Ali bo jelena priklicala ali medveda, Grdina in Aleša pa zagotovo ne bo odgnala. Je razumela te argumente in je utihnila, prijatelja sta se pa preoblekla in k jedi sedla. Le malo do pete zjutraj je manjkalo, ko sta še kar pivo žulila in se jima nikamor ni mudilo. Jaz, ki me zjutraj edinega služba ni čakala in sem se odločil kar gor prespati, sem bil še najbolj živčen. Sta se potem končno zmigala, da vsaj tuš ulovita pred službo, jaz sem pa spet muziko navil in v posteljo legel. Jelen še ni obupal, samo sem malo sumil, da je za tisti večer odjebal, kar je mislil odjebati, da če do takrat ni dobil, da tudi ne bo. So bile košute verjetno v kakšnem drugem disku …
Ampak prava drama se je dogajala pa kakšne tri ure prej, smo izvedeli kasneje. Je zaskrbljeni oče enega od nadebudnih jamarjev najprej policijo klical, pa gasilce in 112 (vsi imajo kratke številke, morda je šel zato po tem vrstnem redu), da sina ob treh zjutraj še ni iz jame. In so mu vsi razložili, kakšna je procedura, da o nesreči sporoči jamar, ki je prisoten, ne pa zaskrbljen oče, pa se ni dal zlahka. Da sin ma zjutraj šiht in je še kar v jami, da je to zihr kaj narobe, a uradne službe so povedale svoje. Zato je okoli treh zjutraj pa še pri predsedniku našega jamarskega kluba telefon zazvonil. Da sin ima šiht in ga kar ni iz jame, da kaj je zdaj to. Naš predsednik, izkušen jamar s kilometrino, si je vzel čas in mu je vse razložil, da v jamah čas drugače teče pa to, a se zaskrbljeni oče ni dal – da zjutraj je šiht, poba pa ni! Mu je potem predsednik povedal, da sva še dva z njegovim sinom in da je zagotovo vse v redu, a šele ko je omenil moje ime, se je oče pomiril. Ker da jaz sem pa profesionalec in da če sem jaz poleg, da potem bo pa res vse v redu. Da bo tudi na šiht prišel, ni vrag. In sta res oba prišla pravočasno na šiht, čeprav noben od njiju ni imel časa cel pod tuš skočit, le roke in okoli vratu sta se lahko umila, pa preoblekla sta se. Ker važno, da na šiht prideš, četudi ne najbolj čist …
Aja, tudi meni ni bilo najbolj z rožicami postlano, čeprav se mi na šiht ni mudilo! Okoli desetih dopoldne sem se ves prepoten zbudil, ker je sonce direktno name sijalo, potem sva pa s kuzlico knjigo do konca prebrala, čeprav sem imel le tri Petrolove kofete še s sabo …
