Damijan Šinigoj

No, smo previharili tudi literarca, ki ga je Ninočka odlično vodila, čeprav je zelo na široko zastavila in sem se kar razblebetal, na koncu me je pa zafrknila, ko me je vprašala, če poznam jamarski kodeks. Itak da ga poznam, samo sem hotel preveriti, koliko ga pozna predsednik Jamarskega kluba Novo mesto Miha in sem njemu med občinstvo posredoval vprašanje in on je tudi vedel odgovor, a ga je raje posredoval Marku Zakrajšku iz škofjeloške jamarske sekcije, ki ima skoraj generalski čin med jamarji in on je tudi vedel odgovor, samo se ne spomnim, če je vse naštel … Kakor koli, večer je bil super, ker sem spet lahko o sebi govoril, kar najraje počnem, le malce sem skoraj zamudil, ker sem se z nadomestnim vozilcem (moje primarno vozilo za po cestah je pri zdravniku) odpeljal do lokalnega dilerja zdrave prehrane in burekov in sladoledov, ker si je moj najmlajši zaželel sladoled, a je potem nadomestno vozilce zakihalo in umrlo. No, ni kar umrlo, najprej je samo na gas stopilo, da so vsi gostje videli in slišali, da sem se pripeljal in sem ga seveda ugasnil, ker kdo bo pa poslušal ruljenje motorja v visokih obratih, ko sladoled naroča, ko sva se pa potem hotela odpeljati, pa ni več vžgalo revše majhno. Saj ni, da nisem poskusil, itak da sem, a ko je bila prodajalna sladoleda že vsa v dimu in smradu slabo izgorjenega bencina, se tudi sladoledarju ni več zdelo smešno, ker sem mu stranke odganjal in ko sem ga vprašal, če lahko nepremičnino kar tam pustim, dokler pomoč ne pride, se je takoj strinjal, a ker nadomestno vozilo nadomestnega vozila ne obstaja, sem domov krenil peš in torej skoraj zamudil. A na srečo imam doma še Ladislava, ki je rešil situacijo, le soproga moja predraga je malce stokala, da se bo umazala, a se raje slabo pelje kakor dobro hodi in sem potem prišel na akcijo pravočasno …

V knjigarni Goga bomo danes, v četrtek, predstavili mojo (trenutno) zadnjo knjigo o podzemeljskih dogodivščinah. Ob 19. h me bo začela matrati Nina Štampohar, samo ne vem, če ima smisel, da pridete. Če res res nimate početi kaj boljšega, potem mogoče. Čeprav, spet, kaj pa vem. Ko sem dal buklo, še čist frišno, za prebrat enemu glavnih junakov, Klemiju, jo je rahlo skritiziral dan ali dva kasneje. Da je ni mogel čist do konca prebrat, da sicer mogoče je kul, ampak da ga ni potegnila, da vse, o čemer sem pisal, pozna, da ni not nobenga presenečenja pa to … Poleg tega tudi ostalih (literarnih) junakov po vsej verjetnosti ne bo, ker sem se iz njih pa že v knjigi dovolj norca delal, kaj bi to trpeli še v živo … Dr. Krevs torej skoraj zagotovo ne pride, ker ga bolj zanima jamarski tečaj, ki se začne jutri, v petek, dr. Stibro je pa že hotel priti, ko sem mu danes javil, da sem izgubil ključe njegovega nadomestnega avtomobilčka, ampak so se kasneje našli, jih je po nesreči vzel Gašper v šolo, da sem moral potem na kolegij z Ladkotom. So bili menda čisto podobni njegovim. In ker so se ključi našli, dr. Stibro torej nima več razloga osebno do mene pristopit …

Sin pride pozno domov in ata seveda popolnoma znori.

Ata, dej mi mir, danes sem izgubil nedolžnost!

Ata se seveda povsem spremenijo, raznežijo.

Sine, joj, oprosti, moški si postal, daj usedi se, se bova malo pomenila …

Ata, bom kar stal, me rit boli za popizdit …

Gospod Vidmar si je zaželel adrenalinsko popoldne, da bo imel o čem pisati v Dolenjskem listu in ker ve, kdo mu takšno željo lahko izpolni, me je poklical. Jasno, od najine zadnje dogodivščine je minilo že več ko leto in je pozabil, da me je preklel (no, preklel je sebe, ker se je spravil v kompanijo z mano), je pa res, da se je že po petih minutah na štriku spomnil in je obljubo ponovil. Z jamami in adrenalinskimi dogodivščinami je zaključil. Je sveto obljubil, a ker ga poznam, se kaj dosti ne sekiram, ker vem, da ko bo leto osorej, ga bo spet zasrbelo. Kakor koli, si je zaželel jamarsko reportažo in sem mu jo obljubil. A ni bila popoldanska, ker sva težko urnike uskladila in sva skoraj nočno udarila. Sem mu obljubil nekaj u izi, urco gor in dol, samo se je potem malo zaštrikalo in sem ga pred hišo odložil ob dveh zjutraj. A to so že detajli, prehitevam. Sem mu pripravil Veliko Vratnico, ki ni prezahtevna, on je pa povabil še prijatelja, da se bo imel v članku iz koga norca delati. Sem bil malce skeptičen, ker vrhunski alpinisti pač še niso vrhunski jamarji, pazim pa lahko samo na enega (na tistega, ki piše članek, kakopak), a ker je vztrajal, sem popustil. In sva pobrala še gospoda Grahka. Nekaj sta momljala čez mojega Ladkota in zgodbe iz naftalina ven vlekla, kako je eni ladi nivi kolo odletelo pa takšne, a smo mirno prispeli do Vratnice. In se je reportaža začela. Če bi jo jaz pisal, bi pisal o alpinistični opremi, pomanjkljivi, seveda, da bi mi šli lasje pokonci, če bi jih imel, a smo nekaj sčarali, potem smo se pa gospodu Vidmarju posvetili. Moj kombinezon mu je bil lagano sportsko ozek, kar ni bila težava, bolj me je skrbelo, ker sem jamarski plezalni pas razširil na res skrajne meje in sem se bal, da bo enkrat vmes popustil. Sem ga ves čas okrog res moških nog nadzoroval, da sem mu bil verjetno že kaj sumljiv, a se mu enostavno nisem upal povedati, ko je že bil na štriku in nad prepadom, kakšne skrbi me tarejo. Seveda sem imel backup plan, da če zgrne dol, da bom potem jaz članek napisal, v katerem bom pošteno priznal, da sem ga stokrat opozoril, da pas ni za takšne, hm, atletske moške, ampak, kaj čmo, novinarji pač rinejo … No, pas je vzdržal, vmes sem se začel še pa s popkovino ubadati, ki sicer tovarniško zdrži kakšno tono, a ko jo je gospod Vidmar obtežil, se je nategnila kot elastika, da me je parkrat res stisnilo. Adrenalina je bilo zame več ko dovolj torej, za gospoda Vidmarja, ki je med opremljanjem dol vmes pozabil, da se bo iz gospoda Grahka v reportaži norca delal, tudi, ker je utihnil in dovolj očitne izjave dajal samo s spuščanjem znoja iz glave, gospod Grahek zgoraj se je pa neizmerno zabaval, ko je čakal, da opremiva. Smo prišli do dna prelomnice, a ker nista imela dovolj, kakopak, ker smo delali reportažo za najpomembnejši dolenjski časopis, sem ju še malo nižje v luknjo spustil. Potem sta imela pa že kar dovolj, ker je bil gospod Vidmar sumljivo tiho, le iz glave mu je teklo in globoko je dihal (saj se je kar nenadoma zavedel, da bo potrebno še gor priti), jaz sem se hotel pa še malo zabavati. Sem jima predlagal, da se še čez majhno ožinico spravimo v jezerce pokukati. Gospod Vidmar je premeril sebe in potem še tisto luknjico, in je bilo vse jasno, kam on ne bo šel, gospod Grahek je pa izziv sprejel in se je po mojih navodilih zrinil notri. Pa noter še nekako gre, noter … Ko je začutil okoli svojega alpinistično nabildanega telesa skalo, ki ga je prijela povsod in z vseh strani, se je počasi odločil, da ima dovolj. In ker noter še nekako gre, ven pa malo težje, ko te prime skala, sem se kar zabaval, moram priznati. Je napačno vzel in se je zataknil, pa še noga se mu je malo ukajlala in so po senceh pritekle prve potne srage, dihanje je postalo bolj sunkovito in plitvo. Je poskusil še drugače pa še malo drugače, pa spet malo drugače, skala je pa držala. Sem na srečo posnel filmček (samo za njegovo uporabo, seveda, ker govorimo o resnem in pomembnem čoveku, se na jutjubu ne bo noben naslajal nad njegovo stisko), a ko je bil že nekaj časa tiho in potem kar nekje vmes med tistim matrom zaklel in moje ime uporabil, sem vedel, da bo potrebno pomagati. Da se mu jam ne priskuti. A vmes se je gospod Vidmar že malce odpočil in nadihal in se je še on vključil s koristnimi nasveti. Je čist resno povedal, da naj se nič ne sekira, da včasih misliš, da ne bo šlo, pol pa vseeno nekako gre in sem se kar malo raznežil nad to prijateljsko vzpodbudo, dokler se potem seveda ni začel krohotati in dodal, da včasih gre, včasih pa tudi ne … Ampak je šlo in smo šli počasi gor, gospod Grahek ekspresno, gospod Vidmar pa malo manj ekspresno, jaz sem pa res ves čas sam tist pas opazoval, al bo razpadu al ne. In smo nekako zaključili. Resnici na ljubo moram povedati, da zadnjih treh pritrdišč ni imel več moči razkopati, tako da sem moral jaz najprej svoje potem pa še njegovo še enkrat dol, da je radler bolj pasal, ker je bila noč pa še mlada, sem predlagal še klobase. A sta kar domov hotela, ker jutri je kakor šiht, da imata oba uro naštimano na šest zjutraj in sta se mi potem ful smilila. Jebemti, kam gre ta svet, da morajo imeti nekateri budilke naštimane na šest zjutraj. Pa to je čisto mučenje! Moja žena nima budilke, jo jaz nežno zbudim, ko grem spat in se samo zamenjava …

Reportaža je verjetno uspela, komaj čakam, da jo preberem, da vidim, kakšen car je moj prijatelj gospod Vidmar, bo pa od tega zagotovo še ena korist, ker se od gospe Vidmarjeve nadejam vsaj piva ali dveh, ker ji, v to sem pa popolnoma prepričan, kakšen teden ne bo nič težil. Ker je vso seksualno energijo porabil med plezanjem, vsaka druga beseda bi bila namreč zakrita s piskom, če bi snemal film …

Seveda z napako, kakopak drugače, če gre za moj načrt! Mislim, načrt je bil čudovit in oh in sploh, samo sfižil se je, kakor se mi rado zgodi. Dejko je ugotovil, da se poletje letos bliža hitreje kakor ponavadi, on pa z airbagom sproženim, ki ga nikakor ne bo mogel v kopalke spraviti in ga je malo panika. Dobro, saj ni tako hudo, po moje malo pretirava, njegov trebuh sploh ni takšen, kakor da bi se mu airbag sprožil, jaz najprej pomislim, da gre kam betonirat in ima mešalc s sabo … No, poletje se bliža, kopalke bo potrebno oblečt, pa se je odločil, da bo malce malega za linijo naredil. Smo šli že zadnjič v Cinka malo potrenirat in smo še Jernejo s sabo vzeli, da vidimo, kako mlado dekle globoko vzdihuje in švica do amena, pa mogoče sem malo mislil, da bo to Dejkotu kakšna motivacija. Mislim, da ga mlada punca, ki je prvič v tako globokem breznu, debelo naščije pa to, to sem mislil, ne ono drugo. Tisto drugo je prišparano za vse naše druge ulenjene jamarske kamerade, da bodo spet malo v jame začeli hodit, če se bodo takšna mlada dekleta po njih potikala … Ampak, kakor koli, Dejko je malo potreniral in sem mu pustil še razopremiti, da je bolj zaleglo, ampak kaj dosti treniral ni, saj sem jaz gor že šnicle in klobase spekel (in prej še zakuril, jasno!), da je direkt na požrtijo prišel. In ker ni bil zelo zadovoljen s svojim performersom, je šel, ko po svetu strašijo možaki v krilih in s smešnimi kapami, še enkrat dol. Tokrat sva šla sama, da bova hitrejša. In sem mu pustil, da je tudi dol opremljal, dol sem mu pa predlagal, da greva gor, potem pa še enkrat dol in gor in da naj vrečo s štrikom kar dol pusti in se je strinjal. Sem švignil prazen gor kar hitro, da še jaz malo potreniram in sem ga gor kar dolgo čakal, a ko je prišvicnil na plano, sem po količini vode, ki mu je kapljala z las, skoraj stoodstotno ugotovil, da bom šel po vrečo dol jaz. Sem sicer poskusal z retoriko in kako mora trenirat pa to, a se ni dal, je zatrmulil, da sem se na koncu res spet jaz dol spustil in razopremil. Pa ni bilo zelo hudo, saj imam kondicijo, bolj hudo je bilo danes našemu Markcu, ki ga je mamica v kavarno pripeljala, kjer je imel prevoz naprej za v Ljubljano, nesreča je mimo pa še mene prinesla. Jo je Markce podil domov, mamico, si morete misliti, ker je vedel, da ga bom spravljal v zadrego, a se mamica ni dala, je prebrala mojo knjigo in me je hotela spoznati. Smo skupaj potem še en kofe spili, ko smo Juniorja z avtom čakali, ampak Markec je bil bolj tiho in rdeč v glavo, z njegovo mamico (ki je, kaj čm tajit, mlajša od mene) sva pa malo o nehvaležni mladini današnji debatirala. Ga je kakor vsaka zlata mamica hvalila na vse pretege, čeprav sem jo prepričeval, da je njegovo študiranje pridno in lepo obnašanje in vse samo blef, da drgač je hud žurer in ga nažiga tam v prestolnici do amena, pa ni čist verjela, mogoče se bosta pa pri naslednji žepnini pa vseeno malce pogovorila, preden bo zacingljalo v njegovih žepih. Pa še zvedel sem, da mu na vasi ni preveč lepo, da gospodiča v mesto vleče, sam za kakšen konstriktiven predlog je pa žal že prepozno. Če bi me vprašala pred desetimi leti, kaj naj stori, da Markca ne bo z vasi odneslo, bi ji predlagal svinjski rilec okrog vratu, pa naj potem skuša iz vasi priti, ko bi ga vaški cucki domov vlekli na muč. Pa še dolgčas mu ne bi bilo, ker bi imel vedno družbo …

Ta država gre po moje pospešeno u maloro. Mislim, če si že jaz lahko naročim fotografa na dom, ki opravi svoje delo, namesto računa pa požre par kofetov in kozarcev z vodo, kaj potem šele ostali počnejo?! Saj ne, da bi bil škrt in ne bi hotel k profesionalnemu fotografu, ko potrebujem fotko za osebni dokument, ki mi je (edini, ker vozniško baje ni uraden osebni dokument) potekel prejšnji mesec in mu plačati tistih par evrov, ampak ti profiči mi vedno naredijo takšen portret, da če bi ga razobesil po mestu, bi ljudje kot blazni klicali na Dob ali kakšen drug zapor, da so me videli tam ali tam. Ker na tistih uradnih fotkah vedno zgledam ko najbolj okoreli kriminalec, sposoben najbolj sprevrženih in nizkotnih dejanj. In ker na srečo poznam par fotkotov, sem si na dom naročil najcenejšega, torej našega Markca, ki je sicer stokrat prišel na kofe, a nikoli ni bila prava svetloba ali kaj, zato je potem, ko mi je dokument končno potekel in moram v tujino,  končno prišel celo ponoči. Z vso tisto fotografsko pizdarijo, ki bo račun za elektriko zihr povečala za ene pol! In ko smo že dobili profija na obisk in ker je že glih vso tisto profi robo prinesel in razstavil, smo seveda izkoristili priložnost in pofotkali celo familijo, ker vsi potrebujemo nove dokumente, in ker smo ravno imeli profija na obisku z vso tisto profi kramo in ker je bil ravno pri volji, je še družinski portret napravil, za kar je potreboval pa največ časa, ker se družinska mačka enostavno ni hotela fotkati z nami in smo jo lovili do boga po hiši …

Kakor koli, fotke so menda čudovite, samo ne bi vedel, ker jih še vedno nisem videl, tisto, ki jo nujno potrebujem za osebni dokument, ki ga trenutno nimam, ga pa nujno potrebujem, je pa poslal, sam ne vem, če jo bodo na upravni enoti sprejeli …

Menda res drži tisti pregovor, da če ni pokvarjeno, ne popravljaj in da če dela, pusti pri miru. Saj nisem popoln bebec, tega se držim skoraj vedno, če le ne gre drugače. Včasih me kakšna nebodijetreba radovednost premami in hočem samo pokukati in ko že razšravfujem in odvijačim zadnji vijak, da bi noter pokukal, pa ne gre, vem, ampak res vem, da je nekje še nek vijaček skrit, ki ne dovoli zadevici narazen iti, a ne morem iz svoje kože in potem na silo zadevo rešim. In ko poči, tudi tisti skriti vijak najdem, sam kaj, ko je že prepozno. Včeraj je bil nek čuden zvok v filmu, ki me že itak ni preveč zanimal in sem se bolj odpravi tistega čudnega zvoka posvečal, pa softversko nikakor zadeve nisem mogel poštimat, zato sem se odločil, da v zvočnik pogledam. Itak sem vedel, da not v zvočniku nič ne bom našel oziroma če bom že našel, ne bom videl, ali je pokvarjeno ali ne in bom lahko samo žice malo pocukal in zvok ne bo nič drugačen in itak zvočnik ni šel narazen in itak sem vedel, da je nekje še en skriti vijak in nisem hotel na silo zadeve odpret, ker bi jo polomil in sem z izvijačem po tisti zaščitni tkanini pikal, da bi ga našel, pa ga nisem, le membrano sem prešpiknil, potem me je pa firbec že tako matral (pa itak ni več delal bogi zvočnik s prepiknjeno membrano), da sem ga na silo odprl kakor školjko in je bil prasec zaliman. Mislm, ti Kitajci zadeve skup zlimajo, kakor da nikoli nihče ne bi hotel kaj popraviti oziroma kakor da popravilo nikoli ne bo potrebno! Dobro, pustimo to, itak se na en zvočnik čisto dobro sliši, dokler drugih ne kupim, ampak potem me je pa zapis v koledarju zmotil, da moram stanje električnega števca poslat. To sem si enkrat zapisal, ko sem distributerja zamenjal in je ta vzpodbujal javljanje, da zaračuna samo porabljeno in sem si naredil opomnik, samo potem nikoli nisem javil. Kukr, pa naj računajo, saj imam denar. Oziroma, če bom preplačal, bo pa Pezdir popizdil in bom nazaj dobil. Al pa nekaj takšnega sem si mislil, če sem si sploh kaj. Ampak nikoli nisem poslal, včeraj sem bil pa naspidiran od tistga usranga pokvarjenga zvočnika in sem si rekel, da bom pa vsaj nekaj dobrega naredil in mogoče malo prišparal in da bom števec prepisal stanje. In sem malo okoli štirih zjutraj brkljal po stanovanju in ropotal in števec iskal, kar ni trajalo predolgo, ker sem se kmalu spomnil, saj sem lani nekaj varovalke menjal, ko je soproga pokvarila pomivalni stroj in sem prepisal tiste cifre na listek. Potem sem se logiral na distributerjevo stran in že skoraj začel brati navodila, kaj moram storiti, potem sem pa odnehal, saj tisti dve cifri bi pa tud bebec znal vpisat, ne?! OK, res sta bili dve, ena za visoko napetost in ena za nizko al neki tazga, ampak nisem hotel komplicirat, sem si rekel, da bom zgornjo cifro iz števca prepisal v zgornje okence, spodnje pa v spodnje pa naj se jebejo, če jim kaj ni prav. Sem to storil in itak da zadeva ni delala, ampak sta se mi odprla dva okenca z rdečo zvezdico in opombo, da naj malo razmislim, kaj počnem, ker zapisano stanje drastično odstopa od njihove kukr neke naračunane in predvidene porabe. Pa sem med tiste opombe zapisal, da nimam blage veze, zakaj stanje odstopa in da kaj oni sploh vejo, kolk jaz elektrike kurim in še enkrat pritisnil, naj požrejo. In so požrli. Jaz sem potem en drug film na računalnik vrgel in je bil zvok ok na edinem še zvočniku, kar pomeni, da pri prejšnjem filmu je bil verjetno zvočni zapis zanič, samo preverjal pa nisem, da se ne bi preveč razburjal, spat sem šel pa potem pomirjen, ker sem vsaj z elektriko malo prišparal. No, preden sem utonil v sen, so me še tiste opombe in opozorila malo begali, a se nisem dal, dokler zjutraj ni telefon zazvonil. Da če sem popoln idiot al kaj?! Da če ne znam brati navadnih usranih navodil al kaj?! Da če mi ni bilo nič čudnega, da sem pokuril elektrike kukr ena malo večja ekoneosvečena vas?! Dobro, ne glih s temi besedami, ampak, ja, itak da se mi je zdelo čudno, da je bilo prejšnje stanje zapisano s petimi ciframi, jaz sem pa noter zmetal šest številk, ker decimalke ne bi smel, saj to jasno piše v navodilih, ampak, lepo vas prosim, kdo pa ima cajt brati navodila!? Saj bi znorel, sem že celo malo hotel, ampak 8000 evrov za račun pa vseeno nimam in sem bil potem lepo ponižen in prijazen in so popravili. In zdaj malce bolj razumem tistga tipa, ki so mu hišo vzeli za par sto evrov. Če človek ne pazi dovolj, se mimgrede zafrkne. Če bi se recimo zjutraj malo bolj slabe volje oglasil na telefon, bi se malo pokregali in bi mojster enostavno zaračunal, jaz bi bil pa ko Klemi v starih časih brez elektrike. Saj jaz je ne rabim veliko, za kompjuter, ampak soproga moja bi bila revica – šporhet, likalnik, pralni stroj, pomivalni stroj, fen …

Kakor koli, če ni pokvarjeno, ne popravljajte, če dela, ne prčkajte. Če vas pa res ful srbi, pa mene pokličte, bom jaz prišel pogledat, bom imel potem vsaj kaj za pisat!

se začne ta petek, več informacij pa tukaj. Če koga vsaj približno zanima, zakaj se recimo otroci tako radi valjajo po blatu, si potem, ko naredi tečaj,  v dolenjskih jamah lahko osveži spomin, pa ritko vsaj ob prvih plezanjih in spuščanjih po vrvi kar simpatično skupaj stiska, pa občutki po prvih premaganih ožinah (ki se kasneje izkažejo kakor avtocesta, ko človek dobi malo izkušenj) so tudi neopisljivi …

Pred leti sem imel sodelavca, ki je, hm, ne vem, ali se je rad igral z ognjem ali ga je imel ogenj rad. Res je, da nesrečo kar kličeš, če poln pepelnik sprazniš v koš za smeti in so nas potem klicali v knjigarno, da naša pisarna gori, zato sva potem pepelnike praznila v keramično peč, ki je verjetno ni nihče uporabljal že sto let. In ker sva veliko kadila, se je napolnila, zato sva zakurila in ker naju je ogenj privlačil, sva še ves papir noter zmetala, kar naju je še bolj spodžgalo, da sva po sosednjih zapuščenih pisarnih poiskala še več goriva, ki ga pravzaprav ni bilo, razen starih trakov za tipkarske stroje in sva še tisto nabuhala noter, da je peč popizdila in je začela pri stikih puščati in dimiti, kar sva potem mašila z žvečilnimi gumiji (ne preveč uspešno), pred Rotovžem na glavnem trgu se je pa čreda firbcev nabrala, ki so zrli v nebo, saj so iz dimnika švigale iskre in temno moder vijolični dim … Potem je sodelavec odšel na morje in je katrco parkiral v največjo suho šikaro, pred odhodom domov pa je skočil še v avto nekaj iskat in potem v vodo, ko je nazaj prišel, je pa katrca že gorela. Jasno, nekaj je vzel iz senčnika, samo je pozabil, da ima čik v rokah in se je plastična streha vžgala in kapljala na sedeže, da so se še ti vžgali, a je samo sovozniški povsem zgorel. Nekako smo to zadevo pogasili, samo potem se je domov sam v tisti zogljeneli zadevici peljal. Najlepše pri vsem je, da je celo ustavil avtoštoparju, ki je celo prisedel na nekakšno gajbico in celo čez mejo sta se tako pripeljala … Pa da ne nadaljujem, ker takšnih zgodbic s Hugotom je ene milijon, le spomnil sem se nanj včeraj, ko smo šli malo noge pretegnit v Veliko Vratnico. Saj Velika Vratnica ni glih za noge pretegnit za nas stare mačke, a za Tjašin trening je ravno pravšnja. Pustimo ob strani, da Tjaše potem ni bilo, se nam je pa pridružila Jerneja. In se mi je kar fajn zdelo, da bom spet eno bogico mlado švicati opazoval. S Ticotom sva vsak eno smer opremila, Jasna je pa potem Jernejo dol spremljala. No, do previsa, kjer sta obtičali. S Ticotom sva dol kadila in modrovala in kadila in modrovala, Jasna in Jerneja sta pa pod previsom viseli ko par napol suhih klobas in se matrali čez priti. Meni je že malo dolgčas ratalo in sem nek kamin začel plezat, Tico je pa nad luknjo nadaljevanja odločil se, da bo karbidko sprobal. Sem ravno gor prilezel in še nisem povsem dobro stal, ko sem zaslišal elektronsko kresilo na čeladi, kako je kresnilo, potem pa kar glasno in silovito eksplozijo. Ko sem se v sekundi obrnil proti Ticotu, sem še uspel videti ogromno ognjeno kroglo nad njegovo glavo, vmes je pa že po hrbtu začel goreti. Itak da nisem vedel, kaj storiti, ker dol hitro priti nisem mogel, Tico je pa tudi skakal okoli tiste luknje, povaljati se pa ni mogel, ker bi lahko padel v nadaljevanje jame. Na srečo je bil toliko priseben, da je snel čelado in jo zabrisal proč in je nehal goreti, ker v bistvu mu je samo počila cev, ki karbidne pline z boka dovaja na čelado. Poleg malo skrajšane in osmojene frizure za ušesi in črnega kombinezona na desni rami kaj hujšega ni bilo. Le malce nekako prisiljenega smeha ob misli, kaj bi bilo, če bi karbidko kresnil v kakšni ožini …

Dobro, na dnu je smrdelo po karbidu in rahlo osmojenih laseh, da si še čika nisem upal prižgati, zato sem splezal do Jasne in Jerneje, ki sta se res zataknili. No, Jasna ne, le Jerneja. Se mi je kar malo zasmilila vsa prepotena in rdeča v obraz in sem se na vrvi zaguncal do nje in podstavil svoj močni hrbet, da bi se lahko dvignila, pa niti jaz nisem bil dovolj stabilen niti moči v njenih že skoraj uro bingljajočih nogicah ni bilo več. Zato sem se odločil v avto oditi po dodatni štrik, da bi jo ročno gor potegnili, a je še zadnjič zbrala moč in se nako dvignila in izpela, potem je pa naprej kar šlo. Smo še malo luknje dol preiskali in potem gor odpeketali, na radlerčka. In je bila bogica res videti kakor bi ravnokar maraton pretekla, a ker gre tudi ona na jamarski tečaj, bo ta dogodek le anekdotica za dolge noči v kakšni globoki jami, če seveda prej moža ne najde, ki ji bo takšne neumnosti iz glave kar ročno izbil …

Ja, Tico bo pa imel zdaj poleg nujne in obvezne jamarske opreme, ki jo je kar nekaj (prva pomoč, astro folija, rezervni baterijski vložki, svečka …) še kakšen majhen gasilni aparat, ali se bo pa karbidki odpovedal …

Naš Markec je pravi možak, svojo žensko večkrat spravi na kolena. Sicer ponavad takrat, ko ga beza spod postelje, a kaj bi cepidlačili. Pomembno je, kako se on vidi. In vidi se kot pravi možak, celo brke si je pustil pognati v potrditev temu. Danes sem ga pričakoval za kofe, a ga ni bilo, ker ima njegova punca rojstni dan. Kam gre ta svet, se vprašam, če je že vsak rojstni dan lahko izgovor, da ne prideš na kofe. Pa saj je vsako leto, lepo vas prosim! Ampak, kakor koli, ga razumem. Naslednji teden začenjamo z jamarskim tečajem in je rekel, da se bo prijavil. Le malce ga tišči, ker punci še ni povedal. Ker ko ji bo še to povedal, bo pa zihr kovčke pred vhodnimi vrati pobiral. No, ne kovčke, polivinilasto vrečko ali dve verjetno. A bo šel na tečaj ne glede na vse. Sem le malce strahu izrazil, da ko bo nenadoma samski in bo tam kje s štrikom pred jamo stal, da bo morda jamarstvo zamenjal za drug slovenski nacionalni šport, bingljanje z vrvi za vratom, a me je junior potolažil, da naš Markec ni tak, da on bo raje kakšne supermane za šankom nažigal, torej tretji slovenski nacionalni šport. Meni je prav, ker žalost se utaplja s prijatelji, ki radi pomagajo sušiti denarnico in žejni torej ne bomo, čeprav mu bom šele potem, ko si bom potešil žejo, povedal, da če pije, da bi pozabil, mu ne bo uspelo, le dvojno bo videl …