Pred leti, no, pred leeeeeeeti, ko je bila moja soproga prvič noseča in še nisva vedela, kako se stvarem streže in sem jo opazoval tako okroglo, kako lika perilo, sem se ponudil, da ji pomagam. Likalnik in jaz nekako ne greva skupaj, a kot sem rekel, takrat je bila prvič noseča in jaz sem prvič postajal oče in še nisem vedel, da noseča soproga lahko lika do odhoda v porodnišnico pa to … Sem poskusil, celo nekakšen šnelkurz sva imela, a na koncu ugotovila, da sem nesposoben za kaj kompliciranega, za rjuhe, brisače in kuhinjske krpe sem bil pa dober. Aja, pa žepne robčkem jasno, takrat še ni bilo papirnatih!
In sem nekega dopoldneva vstal, spil kavo, se oprhal in potem kar samo v spodnjicah vkorakal v dnevno sobo, itak ni bilo nobenega doma. Sem prebral še časopise potem pa v trenutku inspiracije vklopil likalnik in začel likati rjuhe. Pa, seveda, ker je bilo to leta nazaj, sem navil še en oster rokenrol ful naglas in potem malo v ritmu drajsal tisto vročo pizdarijo in ker je bilo to res dolgo nazaj, je bilo moderno to početi s čikom v ustih. Likal (in migal) sem s hrbtom obrnjen proti vrtu. Celo steno imamo v steklu, brez zaves, pa ne zato, ker bi bili revni temveč zato, ker z vrta nihče ne pride. A nenadoma me je nekaj prešinilo, da sem se obrnil in zagledal soseda, kako se je ravno hotel izmuzniti proč. Je prišel nekaj vprašat, a si je, preden je vstopil, ob pogledu name seveda premislil in poskusil oditi neopaženo. Mi je žal, ker mu ni uspelo, ker nama je bilo še kar nekaj časa nelagodno, ko sva se občasno srečala …
Zakaj pogrevam to zgodbo izpred let? Ker bi mu bilo zdaj, če bi občasno pokukal v dnevno sobo, verjetno še manj jasno pa še kakšno policijo bi poklical. No, policije morda ravno ne, kakšno ustanovo bi pa zagotovo obvestil. Sem prepričan! Zakaj? Ker pri nas zdaj v dnevni sobi zgleda takole: stopim noter, grem do soproge, ji podam roko (uradno, kakor pred kakšnim sestankom!), potem jo poljubim. In tako iz dneva v dan. Prav tako je z mojimi sinovi. Stisk roke, uraden, možat, iskren, močan, potem poljub …
Ja, vem, kaj si mislite! Isto, kot bi si mislil sosed, če bi spet pokukal: KUKU, je tam gor pri vas kdo doma?!
Ampak, imam popolnoma racionalno pojasnilo. Kroksi, debela preproga … Je že vse jasno? Ni?! Ko samo približam gobček moji soprogi ali otrokom, z njega že s pol metra skoči iskra statične elektrike na njen obraz. Ali otroški. In so se me izogibali kakor hudič križa, dokler nismo ugotovili, kako se lahko neboleče razelektrim, preden jim pokažem malo nežnosti. In zato imamo zdaj pri nas doma vsakič, ko se raznežimo, najprej stisk roke in šele potem poljub. No, pravzaprav stika ne smemo prekiniti, poljub pride, ko se še rokujemo! 🙂
