Danes smo imeli inventuro jamarske opreme in je bilo kar zanimivo. Načeloma so stvari mlajših jamarjev pripravnikov (jasno, tudi moje) lepe in varne in kot nove, ko pa so videli mojo in Klemijevo svinjarijo, so se prekrižali. Ker ful blatno opremo (dasiravno sem jo opral!) res nihče rad ne vlači po rokah. A še dobro, da so jo kljub temu pregledali, ker Klemi je pas že povsem uničil in je menda dober samo še za psa (nagrent, če ni priden, ne za privezat!), popkovina je tudi bolj bog se usmili, moj pas je bil malce boljši (ker sem za rd dobil novega, jasno!), je pa kolešček zavore že povsem na koncu. Ja, naj se vidi, kdo po blatu rine parkrat tedensko in opremo uničuje …
No, smo se dali pregledati potem pa seveda k Milanu na kofe zavili, da zalijemo novo opremo, ki jo je prav danes pripeljala Jerca iz Ljubljane. Saj bi napisal, koliko me je koštala, a ne smem, ker lahko tudi moja soproga na ta blog zajadra in bi se potem jezila, ker sva ravno pred dnevi imela štimungo zaradi njenih novih škornjev, ki me sicer ne motijo, samo prostora v vseh omarah ni več …
Kakor koli, na koncu smo ostali še Klemi, Krsto in jaz, jaz še vedno na kavah, onadva na malce bolj grenkih substancah in sta se vsa raznežila. In začela obujati spomine. Kako in kdaj smo se spoznali, kateri projekt je bil prvi, pri katerem smo sodelovali ipd. S Klemijem sva se spoznala tako, da mi je popolnoma živc ven potegnil, ko je bil pod nosom še malo manj kosmat kakor je zdaj (ja, vem, se sprašujete, če je to sploh možno), ker smo nujno potrebovali kombi, da se odpeljemo na ParkXtrem, on pa mirno pove, da nas kombi čaka pred zavarovalnico nekje na cesti, kjer mu je zmanjkalo bencina … In ko smo že prišli na prevoze, se je spomnil še, kako so ga v Patriotu kot povsem frišnega voznika poslali v Benetke po neko umetnico in mu v roke pritisnili 20 eur za bencin. In je prišel na mejo, a so ga zavrnili, ker mu je potni list potekel (je sicer videl dve luknjici v njem, a je nekako upal, da skupaj z osebno izkaznico pa še vedno velja!), zato je poklical Krstota, ki je nekaj študiral v Ljubljani, če lahko on skoči do Benetk. In je Krsto skočil do Benetk in umetnico v Postojni predal Klemiju, na Medvedjeku mu je pa goriva zmanjkalo. Zakaj mu je zmanjkalo goriva, če so pa Patriotovci znani po povsem natančnem računanju? Ker je bil takrat še srutek in si je kupil še cigarete in je potem zmanjkalo glih za 2 eur goriva! No, je poklical Šventija, ki je priletel iz Novega mesta s kantico bencina in ju rešil, potem sta pa šla računat, koliko sta zaslužila. Klemi je ugotovil, da je v minusu, ker je moral Šventiju plačati prinešeno gorivo, ki je stalo več, kot je dobil honorarja za 8 urni job vožnje, Šventi je v minusu, ker ni dobil plačanega svojega goriva za pot, Krsto je pa ugotovil, da on tudi ni dobil plačanih materialnih stroškov in smo imeli kukr malo prepirčka, dokler Klemi ni obljubil, da bo plačal rundo.
Potem je na vrsto prišel še Krsto, ki me je spoznal tako, da mi je posodil plezalni pas, potem ko ga je potreboval, mi je pa s strahom sms poslal. Zakaj s strahom? Ker je vedel samo, da sem pisatelj pa to in se je trudil pravilno vejice postaviti pa to, jaz sem bil pa menda v tujini in sem mu po podgursko napisal, da naj gre do moje ženske in se bosta vse zmenila. In je potem nadaljeval zgodbo o tem, kako je prišel do moje žene, da je dobil pas, potem še kavo, potem še malico … Potem se je pa zaustavil, ker sem rekel, da men je vseeno, kaj bo naprej rekel, a da se bo on potem z Moniko menil, ko bom dal njegove besede na blog! 🙂
No, smo tudi pri Milanu zaključili s to sentimentalnostjo in ker je bila ura šele polnoč, se je Krsto še spomnil, da njegov avto že nekaj dni stoji v mestu brez goriva (spoznali ste ga po tem, da je bil edini povsem zasnežen) in če lahko še to malenkost odpravimo in smo jo. Ker prijatelju v nesreči moraš pomagati, ne?! Saj on bi tudi nam zadnjič, ko se nam je Ladko pokvaril, samo če bi se hotel javiti na telefonsko zvonenje … 🙂
