Človeške želje so različne. Jasno, saj smo tudi ljudje različni. Nekdo si želi veliko denarja, nekdo si želi ferarija, nekdo mercedeza ali poršeja, nekdo si želi, da bi bila njegova slika objavljena v Vašem mesečniku, nekdo spet nekaj povsem drugega. Ali tretjega. Ja, seveda, obstajajo ljudje, ki si želijo košček kruha, zagotovo, oni verjetno ne sanjajo o ferarijih, ker pa sam s prehrano na srečo nimam težav in ker si mercedezov, ferarijev ipd zaradi Ladkota niti ne smem želeti (da mi zaradi nespodobnih želja po prestižnejših konjičkih moja lada niva v najbolj ključnem trenutku v hosti, ko recimo bežim pred inšpektorji, ne bi zanalašč crknila!), so moje želje bolj skromne. Itak pa sem vsem znan kot skromen človek. Zato sem si želel gumijaste škornje. Gumijasti škornji so zakon. Res. In še nikoli jih nisem imel. No, mogoče, ko sem bil majhen, a se ne spomnim. Trikrat sem bil v specializirani trgovini z zaščitno opremo, pomerjal sem jih, izbiral barvo, kakšno zaščito morajo imeti sem izdatno predebatiral s prodajalko, v skladu s ponujenimi možnosti seveda, in ker so bile moje želje specifične in kar zahtevne, so škornje zame naročili v Italiji. Res sem se jih veselil, vsako jutro sem najprej pogledal na mobilnik, ali so me že klicali iz trgovine …
Pravite, da to ni nič nenavadnega? Da človek hodi v trgovino, pomerja, se pusti informirati in podobno? No, mogoče res ne za večino ljudi, a jaz sem svoji soprogi že dvakrat moral kupiti rože, ker sem ji pobegnil iz trgovine, ko me je po dolgih in mučnih pregovarjanjih končno spravila v šoping. In sem bil nekaj časa kooperativen in sem sodeloval, pomerjal in vse, potem pa izgubil živce in zbežal. In tako seveda spravil svojo soprogo v neljubo situacijo (le kaj si bo pa prodajalka mislila?!) Kar koli moja preljuba soproga kupi zame, je vedno dražje za znesek, kolikor potem odštejem za rožo. Pravzaprav to niti ni tako poredko, ker je zadnjič celo Klemi nekaj omenjal, da mora svoji preljubi rože kupiti, pa Suki me je tudi enkrat kopiral, a to je že druga zgodba. Želel sem si gumijaste škornje, veselil sem se jih, nestrpno sem jih čakal. Kakor džanki. To mi sploh ni bilo podobno, soproga me sploh ni poznala več, le še z glavo je odkimavala. A jaz sem že vedel, zakaj sem si jih želel!
Ponavadi sem v jamo hodil v gojzarjih, a ker so jame blatne in mokre, so bolj primerna obutev gumijasti škornji. Ki sem jih pomeril, izbral barvo, zaščito, naročil … Pa jih ni in ni bilo! In sem čakal, nestrpno. No, potem so prišli in je bilo veselje, kot bi pravkar dobil novega ferarija, res! Kakor japi tako naredi en krog z odprto šipo čez trg, da vse čapce fascinira, tako sem jaz moje takoj na probni krog v najbolj blatno jamo peljal. In Klemi tudi, jasno …
No, kakor koli, to je bilo pred slabima dvema mesecema, vmes sva jih popolnoma uničila. Puščajo vodo kot sito. In smo se, ker se nama je vmes pridružil še Robert, odločili, da je prišel čas za nove. In sem opazoval Roberta, kako je naročal nove gumijaste škornje z istim veseljem kakor jaz malo nazaj in kako jih je nestrpno čakal in čakal in čakal in danes so ga končno poklicali iz trgovine. Ki je odprta do 16. ure, poklicali so ga pa deset minut prej. A se je zmenil s poslovodjo, da ga bo počakal še po delovnem času, tako zelo si jih je želel. Res. In sva šla skupaj v trgovino in sva oh in sploh svršavala nad njimi in ko jih je plačal, sva se mu zahvalila in odšla, model je pa pritekel za nama s škornji, ki sva jih v tistem veselju pozabila vzeti!
Kakor koli, Robert jih je plačal in ko sem mu hotel dati denar, je kategorično zavrnil in mi jih podaril za novo leto. In sem se stopil, priznam. Tako lepega darila že dolgo nisem dobil. Čeprav, ne bo dolgo lepo, gremo v soboto že na probni krog … Aja, za Klemija sva hotela vzeti rozaste samo sva se potem spomnila, da bo itak hodil z nama oz. midva z njim in bi potem vse tri postrani gledali …