Kulturni praznik

kulturni delovci (kaj delovci, garači!) preživimo delovno. Zakaj bi bilo ravno 8. februarja kaj drugače, ne?! No, dan prej je poklical Uroš. Uroš večkrat pokliče za kakšno jamarsko akcijo, a kaj, ko vedno pritisne takšno nemogočo uro, ko se ravno spat odpravljam in se mu nikoli ne odzovem. Dan pred kulturnim praznikom pa je poklical in akcijo zakazal za ob 14. uri. Kar je bilo kul tudi za Sukija in smo pičili. V Kotarjevo prepadno in prek jezera in prek ožince do ozke luknjice, za katero se je slutilo manjšo dvoranico. Kaj slutilo, videlo! A je bila luknjica tako majhna, da bi jo morali nujno razširiti. Tega pa ne znam, saj bolj s svinčnikom operiram (ok, to je prispodoba, saj štekate, mar ne?!) kot z macolo. Če tolčem z macolo ali kladivom, zna včasih tudi po mehkem namreč udariti! In smo tisti ozek prehod razširili toliko, da je gor lahko prišel pogledati tudi Uroš, ki ga je malo več čez prsni koš in smo drug drugemu pljuvali v roke in tolkli in vrtali, pa nič. NIČ. Nič nismo razširili, le navrtali in okrušili smo skalo. Pa je noč prišla in lakota in smo zaključili, z obljubo, da naslednji dan, ko naj bi se imel kulturni praznik zgoditi, spet poskusimo. Bili smo polni pričakovanja, res, ker nova dvoranica v pred desetletji odkriti jami ni kar tako. Spet smo se zmenili po kosilu, da sva lahko še Suki in jaz prišla, a ker se je obetala nova dvoranica odkriti in izmeriti in ker smo ogromno dela že postorili, sta se nam pridružila še Miha in Jože. Jasno, oba skupaj nimata 50 kilogramov in ko smo prišli do ožine, ki naj bi jo s skupnimi močmi razširili, sta enostavno šmrcnila skozi, ostali naj se pa jebemo. Sva s Sukijem poskusila, pa ni šlo. Je preveč stiskalo in pritiskalo in posledično stisne ritko in ne gre. Suki se je nekaj razburjal, če bi onadva iz druge strani razširila, ker je bilo več prostora za zamahnit, a je Miha že raziskal novo dvorano in ker ni bilo nobenega nadaljevanja, se je odločil, da nima smisla širiti. Da kdor hoče, naj pride, kdor pa ne, pa ne. In je Suki pritisnil in je hotel pa ni šlo in je nekaj hudih besed zletelo v novo dvorano, potem sem poskusil jaz. Ni šlo, jasno in ko sem že ravno hotel obupati, sem stisnil zobe in rito in popizdil in porinil in je šlo. Začuda. Ker je res tako ozko, da moraš na drugo stran brez čelade, da se ne zatakneš! In ko sem bil na drugi strani jaz, je pritisnil tudi Suki, kaj pa vendar mislite! In ko smo se ravno že po hrtbu trapljali, je z dopoldanske smuke priskakljal še Klemi in tudi on šmrcnil noter z lahkoto, ker sva s Sukijem tisto luknjo že orng razširila z najinim kopitljanjem! Smo enega pricinili in potem odšli nazaj, kar je lažje reči kakor storiti. Sukija je Klemen rinil, Uroš pa vlekel in je nekako šlo, Klemi se je iztisnil ven kakor kalodont pasta, jaz sem imel pa problem. Pa ne toliko s pritiskanjem skale okoli telesa kakor z rinjenjem jamarskega kombinezona v ritnico …
No, akcijo smo uspešno zaključili, zvečer pa še koncert simfoničnega orkestra. Je bilo OK, le malo sem bil jezen, ker so našemu presvitlemu županu spet govor napisali s predolgimi stavki in z nekaj pretežkimi besedami in je šlo bolj tako … No, približno tako kakor meni iz ožine!
Pa na Jerco sem bil tudi malo nejevoljen, ker je bolj malo po klaviaturi tolkla pa tako se je hvalila, kako obvlada, ampak, ja, je pa njen pob večji car v jamah …

[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=ctpeF_NMUt8[/youtube]

P.S. Suki car je v jamo prinesel gorilnik in kofe in smo kofetkali in je blo super, čeprov je blo malo zakajeno, ker h kavi paše še čik, ampak inšpektorjev, ki poštene kadilce preganjajo iz zaprtih prostorov, ni blo blizu …