Klemi je pomagal pri gradbenih delih v moji garaži in ker je pomagal seveda brezplačno, plačila ni zahteval, le protiuslugo. Ker zastonj kosila pač ni! In je spet izrekel enega od antologijskih stavkov in me spet uspel totalno presenetiti, da sem ene pol minute buljil vanj brez besed, le z odprtimi usti.
“Jaz ti pomagam pri garaži, ti boš pa meni pomagal bezek nabrati!”
Evo, priznam, sem ene pol minute mrzlično razmišljal, če je to kakšna šifra ali kaj, a je bil model kar tiho in resen in šele na vprašanje, v čem je štos, pojasnil, da ni štosa. Da bo naredil bezgov sok. Sem mu obljubil, kaj sem pa drugega hotel, čeprav sem prepričan, da je edini pravi način pitja bezgovega soka ta, da se odpelješ v Situlo, ampak na srečo je sezona za to rastlino minila (je prišel en pameten mimo in to povedal), do drugega leta bo pa itak pozabil. Čeprav, zdaj razmišljam, rad bi bil poleg, ko bo moj prijateljček Klemi pacal bezgov sok. Pa pustimo ob strani dejstvo, da je njegovo pomivalno korito zabarikadirano ko slovenske ceste leta ’91, ker Jerce naše preljube že encajt ni doma in model nima niti enega čistega piskra. V čem bo pa kuhal?! Sem mu enkrat predlagal, da naj si nabavi papirnate krožnike in plastičen pribor in je mirno priznal, da je o tem že resno razmišljal, ampak da glavni problem niso krožniki in pribor temveč piskri. In da nestrpno čaka dan, ko bodo Kitajci izumili piskre za enkratno uporabo, pa čeprav iz papirja …
