Ko so odprli avtocestni odsek, ki so ga – parkilometrskega – gradili skoraj 20 let (!!!), sem ravno odhajal na morje in včeraj ugotovil, da se po njem sploh še nisem peljal. In ker imava otroke v reji in sva s preljubo soprogo sama (no, razen Roberta in Klemija), sem včeraj podal idejo, da bi šli pa morda pa en road muvi nardit. Moja soproga je zagrabila z vsemi štirimi, Robert pa seveda ne, ker je na moji terasi lepše in bolj hladno, pa že peljal se je že po odseku. In je začel razlagat, kako je super, sončni zahod, ljubljena oseba, pokrajina ko da ni slovenska pa to, da sem mu mislil jaz temperaturo telesno izmerit, soproga moja preljuba je pa še bolj zagrabila. Ampak potem od potovanja ni bilo nič, ker se držim pametnega nasveta prijatelja Stibrota, da baba naj bo doma, da on je svojo 16. avgusta leta 1985 enkrat peljal v gostilno in da zdaj hoče it pa vsako leto in sem se raje zakopal v delo. Robert je šel domov, soproga moja pa spat. In smo bili vsi zadovoljni. No, jaz sem bil …
Danes sem pa moral k Barici v Trebnje in sem se odločil še soprogo razveseliti in sem jo povabil na džiro. In sva pičila po novem odseku avtoceste in ravno sonce je zahajalo in sem ta sončni zahod posvetil samo njej. Ženske so tako nezahtevne, se je kar stopila, čeprav ga je opazovala čez od razno raznih crknjenih in na šoferšajbo razmazanih muh in mušic! Evo, kako malo je potrebno, da je ženska srečna. Dobro, jutri bo pričakovala rože, ker jo poznam, je že tudi gor grede namesto prsta pograbila roko (ko sva bila že ravno na Biču, kamor sva morala obrnit, če sva hotela mimo Trebnjega, je predlagala, da bi še v LJ skočila v Obi po nekaj za na vrt in v hišo, a sem jo zavrnil, ker je sonce zašlo in ni bilo več romantike in rezervoar je bil bolj prazen, ker sem voz tiščal do daske, da so se ventili malo prepucali), ampak jutri je jutri in se bom s tem ubadal in boril jutri …
