Pred leti je moja preljuba soproga za prvi dan Maksove šole kupila nove, nadvse moderne hlače. Mornarsko modre barve. Zanj, jasno. Ki jih je lahko oblekel le, ko jih je pomeril, potem so romale v omaro, da se ne bi umazale. Da bo šel najin prvorojenec nadvse lep v šolo. A ker v naši hiši prenekatera zgodbica nima srečnega konca, se je tudi takrat, zadnjo nedeljo počitnic, pripetila nezgoda. Namreč. Čeprav imamo majhen bazenček, vseeno potrebuje vse, kar potrebujejo tudi veliki. Kemikalije torej. Ko sem tisto nedeljo izmeril vsebnost klora, je bila nizka. Maks se je takoj ponudil, da bo on pripravil koncentrat. Mi je kar odgovarjalo, kaj bi tajil, nisem še prebral sobotnih časopisov in tudi kave sem še nekaj imel v skodelici. Pa tudi otroke je potrebno pripraviti na življenje v krutem svetu. Maks je pripravil koncentrat, sam sem prebral časopise in spil kavo, Monika pa je znorela. Zakaj? Ker sem od še ne osemletnega otroka pričakoval odgovorno dejanje. Maksu sem sicer zabičal, da mora biti pri mešanju klora (s palico) zelo previden, nisem pa opazil, da ima oblečene nove hlače, ker je moja soproga iskala odgovarjajočo srajčko, ki bi se barvno skladala s hlačami. Maks je seveda zadevo premešal kakor električni mešalnik in si nove hlače poškropil s koncentratom, zato so bile videti kot sto in en dalmatinec. Z belimi pikicami.
V svoj zagovor naj povem, da sem od človeka, ki je že stal na vrhu Triglava, pričakoval malo več resnosti. Še posebej zato, ker naju je tedaj, konec julija, na poti proti najvišji točki Slovenije, ujel celo sneg. In ni niti zastokal. Še celo veselilo ga je. In od takšnega korenjaka človek pač pričakuje malce več resnosti, se strinjate? Naj povem le še to, da se sicer res učim na svojih napakah, a ko enkrat osvojim lekcijo, jo za vedno. In ko smo potem kasneje enkrat z beljenjem iz kotov preganjali pajke, so se mi sinovi seveda želela pridružiti. Sem jim dovolil, le prej so se morali sleči do spodnjih hlač. Da ne bo mama jezna. Preprogo v kuhinji bi pa tako in tako enkrat kmalu morali zamenjati …
Zakaj to pišem? Ker je bilo danes za kratek čas spet malce vroče in je bila dilema al pod tuš al v bazen in sem se odločil za hitrejšo verzijo – bazen. Sem še malo vodo preveril in je spet malo klora manjkalo, je veliko deževalo pa tudi veliko uporabljamo bazenček namestu tuša, nič ne tajim. Saj to ni nič takšnega, saj nisem rekel, da ga uporabljamo namesto stranišča, recimo!
Kakor koli, sem poklical mojo preljubo soprogo, naj mi klor prinese (ko mi je že ravno kavo postregla na vrtu, medtem ko sem jaz čofotal) in je priskakljala do mene v eni takšni lepi, lahkotni, pastelni oblekici in je bila videti kakor kakšna najstnica in sem se potem posledično še jaz počutil kot kakšen nagajiv najstnik in sem stresel malo klora v vodo potem pa ga začel mešati, kar je pomenilo, da sem skakal ko nor in je špricalo in brizgalo in je čisto novo oblekico od moje soproge preljube poškropilo in je bila potem ko pikapolonica …
Malce je bila žalostna, res, jaz pa tudi, in čeprav sem se ji zlagal, da se sploh ne vidi in da tistih pikic noben ne bo opazil, vem, da bova kmalu morala po novo. Aja, in ko bova kupovala oblekico zanjo, bom še zase kupil nove kopalke, ker zgleda, da sem dal preveč tiste kemije not in so stare že kar v vodi razpadle, ampak to so že detajli …