Esmeralda ni dala

Miha je rekel, da sem ful čuden, kar je pomenilo, da sem še bolj čuden kot ponavadi. Jasno, dobili smo se ob osmih zjutraj pred sedežem novomeških jamarjev, zaspal sem pa ob pol sedmih zjutraj. Zapopizdit. Kljub parim petrolovim kofetom sem predlagal Ticotu, če bi lahko on vozil Ladislava, da bi jaz med vožnjo do Čaganke spal, a iz te moke ni bilo bureka, ker Tico ruske mašine še nikoli ni vozil in je bila vožnja podobna nečemu med bogseusmili in marijapomagaj! Je že med vožnjo priznal, da po ne vem koliko letih spet vozi z dvema rokama, bremze pa ne more do konca pritisnit, ker sedež ne gre naprej, njegove noge so pa krajše od mojih, a se kaj dosti motiti nisem dal. Spati sicer nisem mogel, sem bil pa ravno prav munjen, da se mi je žvižgalo, tudi če naju s ceste strese, bi se vsaj v bolnišnici naspal …
Vmes sem poklical Tomija, ki je obljubil, da bo fotkal, a je imel dan prej trening za novo leto in je domov prišel, ko sem šel jaz spat, le s to razliko, da je imel on borovničasto rit, jaz pa ne. Je rekel, da je čist munjen in da bo prišel kasneje za nami in da naj mu pošljem mail z načrtom poti, potem je pa padel v nezavest. Sem poslal mail z načrtom s telefona, potem sem se pa tudi jaz odklopil, dokler ni bilo potrebno na hard cesto do jame zapeljat, kjer se je Tico uprl.
Torej, drugo leto Jamarski klub Novo mesto praznuje 50 let neprekinjenega delovanja in kot začetek praznovanja smo jamarji v soboto v Čaganko vnesli več kot 50 steklenic vina iz kleti Zajc, kjer bo med prelepimi sigastimi kapniki v tišini in temi vino zorelo leto dni. (Tako smo napisali za novinarje, koliko bo uspelo zoreti v tišini in kakšni količini bo sploh uspelo dozoreti, bomo pa še videli, ker sem prepričan, da se bodo akcije v Čaganki močno povečale!) Sem moral z Ladislavom zapeljati vino do jame, ker ga je bilo veliko, a sem zapeljal čez nek kamen in je zverina malo poskočila in je posledično vino malo poskočilo na strehi in je samo nekaj počilo in se rdeče pocedilo po steklu in straneh! Sem najprej moral jamarje odganjat, da mi z lizanjem niso laka poškodovali, potem smo pa vino raje znosili do vhoda in ga potem počasi spuščali v globino. Vmes smo seveda spustili še vinarja Božidarja in novinarja in urednika in prijatelja Igorja, a predvsem o Igorju nimam kaj veliko pisati, ker je zagrozil, ko sem ga malo preveč hecal, da bo v Dolenjcu objavil mojo fotografijo z rozastim čikom. Ja, vem, trenutek slabosti, ampak kar je, je. Smo ga posadili v reševalni sedež in ko sem ga gledal tako lepo zapakiranega, sem seveda moral omeniti, da je na riti malo več prostora, če bo potrebna plenica pa to, a ni bil več za hece, ko je zabingljal. Je navajen imeti kontrolo, tam je pa ni imel, ker so ga drugi spuščali, jaz pa spremljal za pogum, kar mogoče ni bilo najbolj pametno, ker se mu ni zdelo smešno, ko sem se začel spuščati nad njim, da me ne bi poškodoval, če bi se slučajno odpel in čmoknil v globino …
Vino smo spravili v globoko klet, kar je trajalo (nekaj steklenic se je vmes tudi razbilo in smo prazne prinesli ven) potem smo pa še Božidarja in Igorja krstili. Sem jima najprej ritke umazane spucal, potem pa s štrikom pritegnil, kolikor sem mogel, pa nista niti pisknila, možaka kakršna sta, le to sta rekla, da tepemo lahko, kombinezone pa ne bosta slekla za noben dnar …
Smo potem pičili gor, kjer nas je čakal Tomov čudovit pasulj in smo jedli, da so nam ritke pokale in je pasulj v kotlu izginjal, lačni so pa še kar iz jame ven hodili, zato je vsak, ki je šel po repete, not zlil malo vode in vina in so zadnji, ki so ga jedli, prav vriskali, kako dobro se pije.
Potem se je sonce skrilo in je mraz pritisnil in so jamrarji začeli domov kapljati, v tabor je pa pricapljal, sajnemorešverjamt, Tomi. Z vso fotografsko opremo. Kako je našel, še sam ne ve, ampak šele v taboru je izvedel, da sem mu tudi načrt poti poslal … V jamo se več ni nobenmu dalo, smo pa malo modrovali, on je pa na ogenj nalagal. Zadnja polena je na kres vrgel še tri minute preden je odšel na Sukijev rojstni dan. Ga ni zanimalo, da bomo Tico, Jasna, Dejan in jaz polena potrebovali za noč, ker smo prespali kar tam, saj smo se zjutraj pridružili Srečku pri širjenju ožine na dnu Esmeralde. So torej vsi odšli, prišel je pa še hujši mraz. Pravzaprav mraz zapopizdit in še hujši! Smo torej letali po hosti in nabirali polena, da smo imeli kaj za gor metat potem smo pa iz čistega dolgčasa še klobase spekli, čeprav so bili želodci tako polni pasulja, da nam je v obliki plinov ven uhajal! Tico, Jasna in Dejan so spali v enem šotoru, ki je zgledal kar nobel in topel (stisnjenim kot sardinam in totalno zaplinjenim je bilo zihr toplo), jaz sem se pa odločil svoj gorski šotorček za eno osebo sprobat. Proti dežju je menda odporen, proti mrazu pa ne najbolj. A je držal tam nekje od enajstih do treh zjutraj, potem je pa bogec popustil in nisem več spal, ker je mraz tako grizel čez sicer kvalitetno spalko, da ni bilo ničemur podobno. Sem se kar sam sebi smilil in sem spet zaspal šele ob sedmih zjutraj, ko je posijalo sonce, a kaj, ko je zelo kmalu posijal tudi Srečko. Smo pokofetkali, potem pa v Esmeraldo. In sem mislil umreti od mraza, ker sem in kapo in rokavice pozabil (jp, takšen sem) in sem komaj čakal, da sem šel v jamo, kjer je bilo topleje. Sicer sem hotel počakati v Rusu, a kaj, ko je ravno varovalka za ventilator crknila! Smo se tenstali dol čez nekaj prav zanimivih prehodov in ni bilo več mraza, jama pa lepa, da mi je bilo takoj jasno, zakaj jo je Srečko tako poimenoval, čeprav tiste bejbe iz telenovele nikoli nisem gledal. Vem le, da je spregledala, dala pa prasica ni, čeprav sva jo nagovarjala skoraj pet ur in švicala in bogala in na vse možne in nemožne načine rotila in prosila. Nisva se prebila globlje niti za pol metra, le pogoje za naslednjič sva boljše pripravila. Sem sicer posnel tudi filmček, ker bi se med Srečkovim nabijanjem z macolo marsikdo lahko naučil novih besed, a ko je opazil, da snemam, je utihnil. Ker njemu se tam na youtubeu ne bo noben smejal! Še celo ko je enkrat po mehkem udaril, se ni spozabil …
Kakor koli, gor grede sem mislil, da bom crknil, ker sem vzel Srečkovo prasico, v kateri je imel macolo, jusufa, špico, rezervno baterijo in je bil težak, da ni za povedat. (Šele domov grede sem se spomnil, da človek zihr kakšne težke kapnike iz jame šverca, ker drugače ne vem, kaj bi tako težilo boršo!?) Čez ožince sem se tako pregrel, da me še pri Ladislavu, ko sem se preoblačil, ni zeblo. In zdaj celo vem, zakaj kdo reče, ko se fino matra, da mu je od jajc kapljalo!
Na koncu pa samo še ponos in malce tudi žalosti: moji ptički so skoraj odleteli iz gnezda! Dejan, Tico in Jasna so kar sami odšli iz jame (sem prišel direkt na kofe in pečeno klobaso in pospravljen tabor, le mojega super truper gorskega šotorčka niso znali pospraviti!) in se niso nikjer izgubili ali poškodovali ali kaj tretjega …
Ja, mrzlo je pa bilo, mrzlo, so bili takoj za, ko sem iz jame prišedši predlagal, da bo naša naslednja akcija enkrat maja. A kaj, ko smo vsi kakor zlata ribica, do naslednjega vikenda bomo že pozabili, da je bilo mrzlo …