Če si star in imaš milijon bolezni in si zatorej ful počasen pri premikanju in če živiš v bloku, kjer imajo zaradi vsesplošne krize stikalo za stopniščno luč naštimano na zelo kratke intervale, da se po nepotrebnem ne kuri elektrika in zvišuje globalno ogrevanje, imaš veliko možnost, da obstaneš nekje na stopnicah. V temi. Vedno znova in znova. In če si star in imaš milijon bolezni in se zatorej ne znajdeš najbolje, ti prijatelji, ki jim o tem problemu seveda vedno znova in znova potožiš, kupijo čelko. A ker je kriza, ti kupijo čelko, baterijskih vložkov pa ne. In čelka pač ne dela. Ne sveti. In ti na stopnicah spet ostaneš v temi. Ker čelka brez baterije je kakor avtomobil brez bencina. Nobene koristi od njega, razen hupaš mogoče lahko še nekaj časa. Če ti je to všeč, seveda ali pa če si skregan s sosedi …
Torej, star, milijon bolezni, s čelko, ki ne dela, ne znajdeš se … Kaj storiš? Pokličeš predsednika Jamarskega kluba Novo mesto. Logično, ne? In mu poveš, da ti čelka ne dela in če lahko kako pomagaš. Pustimo ob strani, Da Tom že ene tri mandate ni več predsednik kluba in da živi v Mirni peči, ti imaš pa problem v Novem mestu, to če si star in imaš milijon bolezni čisto zares ni tvoj problem. To kar nenadoma postane problem nekdanjega predsednika kluba, ki mu gredo kar solze na oči, ko nekje v tujini prek mobitela posluša podaljšano verzijo problema. Z vsemi anamnezami bolezni vred in z detaljnimi opisi stopniščnega stikala in intervalov. In ker je Tom zlat človek, ne zamomlja, da se pravkar pelje v tunel in da se bo veza verjetno prekinila (pa tudi že nekaj star je in si je nabral modrosti in izkušenj in ve, da ko enkrat ženska ima tvojo telefonsko, bo pač počakala, da prideš iz tunela, pa čeprav bo morala čakati in poskušati še celo leto!) in pokliče mene, ki sem praktično njen sosed. Logično, ne? Saj človek Tomu ne more reči ne, ko pa takšen pasulj na jamarskih akcijah vedno skuha, da so ritke še dva dni vesele. In sem prijel mobitel v roke in že skoraj zavrtel številko, ki mi jo je dal, ko je tudi mene izkušenost opozorila, da je recesija in sem raje stopil do stacionarca. Poklical, se predstavil, potem pa, seveda, poslušal. In poslušal. Pa ne o čelki, ki ne dela, jasno, tudi o stikalu stopniščnem ne, kakopak, to smo oddelali v prvih šestih stavkih, potem smo pa na bolezni prešli. Sem vmes še malo slušalko odložil in v hladilnik skočil in si sendvič naredil, pa za kofe sem pritisnil, vmes dvakrat kar od daleč zavpil, da štekam, pojedel in spet vzel slušalko v roke. Monika se je poleg rolala, jasno, ker če bi me recimo vmes še kakat pritisnilo, bi lahko skočil še na stranišče. Pa me ni. Sem obljubil, da se takojci oglasim in odložil. Jasno mi je bilo, v čem je težava, ne da bi čelko sploh videl (opis napake: ne dela) in ker mi je še čikov zmanjkalo, sem se odpravil proti trgovini. Blok je na srečo ravno vmes med hišo in trgovino. A sem pameten, nisem šel sam, sem poleg vzel še starejšega sina. Je pozvonil in vzel čelko, sva odšla v trgovino, sem kupil čike in baterijske vložke, ker je bil sin tako dober, da se je odločil pomagati na ukaz in ni preveč godrnjal, pa sem mu rekel, naj še zase nekaj vzame. In je zagrabil čokolado za 13 evrov, kaj je pa hotel, ker je zagrabil taprvo. Me je malo v slabo voljo spravilo, ampak ne toliko cena čokolade kakor dejstvo, da sva morala še domov, da sem čelko popravil, ker so bili kontakti povsem zveriženi. Ne vem, kaj so počeli z njo, a po pol ure je zadeva delovala in Maks jo je odnesel. Potem ga pa eno uro in pol ni bilo domov. Res! Sem vmes že pozabil, da je odšel, dokler ga nisem zaslišal vstopiti v hišo in sem ga celo malo kregal, kod se potika, pa je kar malo užaljeno rekel, da je bil pač pri gospe.
Uro in pol si sedel pri njej, sem bil malce zgrožen.
Ne, stal sem …
Se mi je malce zasmilil in sem se mu opravičil, pa je le zamahnil z roko, da ni bilo tako hudo, da je bilo prvo uro še kar zanimivo. Bemti, mene nikoli niti tri minute skupaj ne posluša!
Vmes me je pa še Borutov filozofski sms zadel kot odgovor na rojstnodnevno čestitko. Se je zahvalil in izrazil upanje, da če bo danes še seksat pripuščen da bo pa res lep dan. Da sex je kot pica, tud če ni dobra je še zmerej kr dobra … Kar mi je dalo mislit malo. Kako smo si ljudje različni. Včasih, če je pica dobra, pa je ne morem vse pojesti, prosim, da jo kar za domov zavijejo, včasih pa, če ni dobra, pa jo demonstrativno plačam in pustim pa naj se sami z njo jebejo. Jasno mi je, da se kelnar zaradi tega kaj dosti ne sekira, a takšen pač sem, mi je pa jasno, da bom z leti okus spreminjal in bo kakršna koli že pica bo še vseeno kr dobra, tud če bo zanič. Tako nekako, kaj pa vem … 🙂