Sveder

En kup nesrečnih psov pri veterinarju se prestrašeno pogovarja med sabo in deli življenjske zgodbe. En za drugim tam čakajo na injekcijo za uspavanje, ker so ali ugriznili gospodarja, srali v hiši, podili sosedove kokoši in podobno, le velika nemška doga molči. Pa ga povprašajo, zakaj je on pri veterinarju in pes mirno prizna, da je od zadaj naskočil gospodarico, ko se je ta sklonila, da bi nekaj pobrala. Itak je bilo vsem psom jasno, da se za to dobi injekcijo in so ga pomilovali, dokler jih ni pomiril: Ne, ne, nisem prišel po injekcijo, samo krempeljčke mi bodo malo skrajšali …
Na tegale sem se spomnil, ko sem dobil kup sms sporočil, ker sem v prejšnjem postu zapisal, kako se je neka pasja nesnaga vključila v zabavno dogajanje. Kdo da je ta moj frend pa to. Sem vsem povedal, jasno, ker sem resnicoljuben človek, hkrati pa sem vsem tudi napisal, da če se zanimajo za sposojo pudlja, da verjetno ni več živ, ker je bilo to več ko deset let nazaj in psi pač živijo krajše kot ljudje. Če je pa slučajno še živ, pa mu verjetno (za psa) častitljiva starost kakšne pretirane akcije ne dopušča več … Večinoma so spraševali moški, le Mojči je bila izjema, ker je bila edina ženska, ki je poklicala in sem se šele ko je odložila, spomnil, da bi jo lahko vprašal, zakaj potrebuje to informacijo, če želi morda soprogu malce popestriti tisto dvakratletno neolimpijsko disciplino. Tko da zdaj ne vem, Stibrota direkt se pa tud ne upam vprašat, ker je veliko večji od mene, bom pa v prihodnjih dneh opazoval njegovo razpoloženje in javim …
V soboto smo spet odšli na tlako v Čaganko, ki še kar odkriva in razkriva, čeprav povečini bolj sramežljivo. Tokrat smo se od moje hiše začuda res odpravili že ob 9h dopoldne. Par stvari (predvsem klobase in čokoladice) smo še nakupili v Mercatorju v Dolenjskih, tam je Tico vzel še par reklamnih koledarjev. Mi je bilo sicer čudno (čeprav so brezplačni), kaj na jamarski akciji koledar potrebujemo, ker smo itak nameravali še isti dan ven priti, pa je kar pred blagajničarko pojasnil, da so ful dobri za podkurt. Kar se je izkazalo za resnično in upam, da jih bodo imeli skozi vse leto.
Do delovišča smo se spustili kar hitro, ker smo dobra ekipa in to kljub temu, da smo bili kar dobro obteženi, saj so nam v klubu dali tastare baterije, ki niso več tako dobre (naredijo pol manj lukenj) in smo jih morali zato imeti več, kar je v bistvu mogoče še dobro, ker tako vsaj malo treniramo še sproti. Spust v našo najglobljo jamo namreč ni dovolj velik izziv … Spustili smo se torej do meandra, kjer se je Miha že stisnil skozi in pokukal v nadaljevanje (dokler ga ni zaustavila nova stopnja) in tam najprej toliko razširili, da smo se lahko tudi normalni (torej ljudje, ki imamo vsaj nekaj mišic na sebi) prebili naprej. Potrebno je bilo narediti pritrdišče, da zavarujemo spust, česar se je lotil Klemi. Izkušen jamar in vse, a ko sem ga opozoril, da je šravf že skoraj pregloboko zabil v skalo, me je samo pogledal (mirno sem ležal ob njem in kadil, mogoče sem res zgledal pameten, kaj pa vem) in še dvakrat zanalašč udaril po šravfu. Sem mu še bolj mirno povedal, da ga je preveč zabil v skalo, pa se mu je kar para iz ušes pokadila, da kaj ga komandiram in kaj sem pameten, da on že ve, kaj dela, kar se je pa kasneje na moje veliko veliko veselje izkazalo za netočno, ker je sicer lahko dal matico na vijak, a ko je dal na vijak prej še ploščico, ki je nujna za štrik privezat, seveda matica ni šla več gor. Ker je pregloboko zabil vijak … Sem zahteval popolno tišino od vseh in potem ene tri minute moledoval svojega prijateljčka, naj pove, da ne bo nič bolelo in je končno skozi stisnjene zobe priznal, da sem imel jaz prav. Ah, sladka mala zadovoljstva, kar blago erekcijo sem dobil, ki je malo ovirala nadaljnje prodiranje v ozek meander. Ker meander je dolg in zavit in ozek in visok in je napredovanje kar naporno, še posebej, ker smo imeli s sabo ogromno robe, a ko napreduješ po terenu, kjer človeška noga še ni bila, adrenalin poje, radovednost ne da miru in sili naprej. Ožinice smo razbijali le toliko, da smo se zrinili skozi, spuščali smo se kar brez vrvi, ker kar peče, ko siliš naprej, da vidiš, kaj je za ovinkom. A na koncu smo seveda prišli do meandra, kjer se je napredovanje zaustavilo. Jernej se je prvi zarinil pokukat in e nazaj poročal, da menader zavije za 180 stopinj, kjer mu je Klemi takoj oporekal in smo potem ene deset minut o kotni geometriji razpravljali, dokler se nmu ni uspelo ven skobacati, čeprav se je kasneje izkazalo, da meander res ostro zavije in oblikuje črko S. Jernej in Klemi sta se vrgla na delo, S Ticotom sva dvoranico višje malicala. Potem je bilo potrebno novo baterijo prinesti garačema (zelo kmalu) in sva se še midva stisnila k njima in je bilo v tisti dvoranici ful zanimivo, potem ko sta Tico in Jernej začela tekmovati v punkanju. Samo nismo vedeli, da gre za tekmovanje, ker je bil Tico bahav in glasen, Jernej mu je pa ilegalce stiskal za kontro in šele ko smo že skoraj crknili in sem na Ticota pizdil, naj prekine, ker bomo pomrli in nas tam dol zazihr ne bodo rešili še vsaj deset dni in nam bo čikov zmanjkalo prej (edino tega se Tico ustraši), je Jernej priznal, da sodeluje v tekmi …
Izmeno sva prevzela s Ticotom, a nisva dolgo delala, ker sem zlomil sveder. Kar je pomenilo, da se lahko kar vrnemo na površje, saj rezerve nismo imeli. Z nekaj grenkobe smo pojedli vso silno hrano, ki smo si jo pripravili za šesturno oreng garanje (le mandarine, ki sem jih impulzivno kupil pri najboljšemu sosedu, ker menda vitaminov nikoli ni preveč sem odnesel spet ven, ne vem, zakaj), potem pa se pripravili na naporno pot. Hotel sem narediti še posnetek s trenutno najbolj oddaljene točke jame od površja, a mi ni uspelo. Mislim, sem pritiskal na sprožilec fotoaparata, jasno, to mi je uspelo, a toliko neuspelih zaporednih fotk še nisem uspel narediti nikoli v življenju, čeprav sem kričal na manekene, naj bodo pri miru. Ali kdo miži, ali ima roko pred faco, ali izgine iz kadra, ali maha z umazano vrečko … Na koncu sem obupal in naslednjo fotko posnel šele na površju, ko smo z res odličnimi Mercatorjevimi koledarji zakurili še bolj odličen ogenj, na katerem smo spekli odlične klobase za tri mesojedce in posmodili eno jabolko za edinega rastlinojedca, pa še ta je (ko je mislil, da ga ne gledamo) ene dvakrat jabolko malo v mast pomočil, ki je mezela iz klobas …
Ko sem se ob kakšnih štirih zjutraj zlomljen v posteljo kobacal in prebudil predrago soprogo, se je pa pokazalo, kakšno srečo sem imel, ko sem se ženil. Je napol v snu vprašala, kako nam je šlo in sem povedal, da smo kar dobro in dokaj globoko napredovali, dokler se mi sveder ni zlomil, rezerve pa nismo imeli, je bila ful vesela, da jama še gre in je, preden je spet globoko zaspala, rekla, da mi bo kupila dva svedra, da ne bomo še kdaj dol se matrali zaman …