Ja, pomembno je znati ločiti zrnje od plev. To je en slovenski pregovor, o katerem se mi zdaj čist ne da razpredat, ampak takole na hitrico je bistvo tega, da znaš ločiti bistveno od nebistvenega. Ker človeško življenje je kratko in če se veliko z nebistvenimi zadevami ukvarjaš, si se dobro zaštrikal in živel zaman. Recimo. Mi jamarji pa smo znani po tem, da ker imamo takšen nevaren hobi (al kaj je že to, kar imamo), znamo hudičevo dobro ločiti bistvo od nebistva. Ker smo v akciji, ves čas moraš biti pozoren, da napake ne narediš, ker lahko umreš bla bla … Še posebej sva po tem, da pleve od zrnja ločujeva, znana midva s Klemijem. Majkemi. Pravzaprav sva pravcata seljaka, tako dobro pleve pleviva! V soboto malce večja ekipa odhaja v Skalarjevo brezno za tri ali štiri dni. To je gor na Kaninu, kjer je ful snega, in bomo morali najprej do vhoda priti, potem vhod odkopati, potem se spustiti na globino 600 metrov, kjer bomo imeli bivak in od koder bomo na delovne akcije hodili par dni, potem moramo pa še ven priti. Jp, kar zahtevna akcija, tudi logistično, organizacija in priprave so zelo pomembne. Kaj nesti s sabo, koliko, kakšno hrano? Vsak zase si je pač naredil prioriteten načrt, kaj bo dal v prasico, malce moramo pa tudi na skupno dobro misliti. In sva danes s Klemijem malce modrovala o tem in seveda hitro ločila pleve od zrnja. Namreč, prostora v prasici ni veliko, ker je noter že spalka, pa rezervno perilo, hrana, oprema, orodje … In sva prišla do plinskih gorilnikov zelo hitro, ker po Klemijevem prepričanju ni potrebno, da vsak dol troga svojega, da bi morda bilo dovolj, če bi bil en gorilnik za dva. Sam sem malo podvomil v to, a z argumentom, ki je mojega predragega prijateljčka skoraj prisilil, da je od vsega zrnja zagrabil največji plevel in sva se potem dve uri s tistim plevelom ruvala sem ter tja. Sem namreč izrazil bojazen, da bom sam imel plinsko bombico ravno dovolj za moje tople obroke in vse tiste kofete, ki jih nameravam dol požreti in je bilo, kot bi biku z rdečo ruto pomahal pred očmi. Da kaj se to pravi, da gorilnik bo za tople obroke, če bo še kaj plina not, bo pa še za kofete, drgač pa kofetov pač ne bo. In se je meni zrdečilo pred očmi in sem bil popolnoma iskren. Da če bom imel samo še jaz plin v konzervi, da se bojim, da bomo jedli mrzle makarone in klobase, ker bom jaz iz moje plinske konzerve zagotovo kavo kuhal pa če se svet podre (in sem tako živčen ratal, da sem Milčiju prec še en kofe naročil), nakar je Klemi spet skočil pokonci, da to zihr ne bo tako in sva se pulila in vlekla, kot da gre za najbolj pomembno stvar na svetu. Itak da gre, ker kofeti se bodo kuhali ne glede na vse in kakšna klobasa bo šla dol verjetno tudi manj, ker rabim prostor v prasici tudi za cigarete in ko je bil moj prijateljček že čisto živčen zarad moje neodgovornosti, se je po pomoč obrnil k Ticotu, s katerim sva se pa že dan prej po mailu pogovarjala, al bo dovolj pol kile kave al naj še on vzame pol kile in ali bo treba celo šteko čikov ali ne?! Tico je seveda zatrokiral in se ni hotel vmešavati med najino plevljenje, a je Klemi takoj ugotovil, da bo mrzel makaronflajš jedel, če bo na naju raćunal in je bil malce siten potem. In zdaj smo vsi nekaj naspidirani in sem prepričan, da bo dol vsak trogal svojo plinsko bombico, kaj zelo pomembnega bomo pa zihr gor pozabili in nam bo dol zagotovo žal, da se nismo znali zmenit o pomembnih stvareh, ko smo imeli še čas. A je že tako, ko mi kavice začneš omejevati, postanem rahlo nervozen in potem ni nič od nič … Sem prepričan, da se bomo dol imeli nadvse, hm, zanimivo, še posebej, če nam bo plina začelo zmanjkovati. Na srečo je Skalar tako ogromen, da bom lahko vzel svojo plinsko bombico in stekel daleč stran, kjer bom v miru kavice kuhal, možaki z mrzlimi klobasami in še bolj mrzlimi makaroni me pa ne bodo mogli najti … 🙂
