Ker se je napovedoval zelo moker konec tedna in ker se je končno tudi gospod Grah ojunačil spet v podzemlje spustiti, smo se v soboto po kosilu odločili obiskati Pihalnik. Ja, to je tista jama, v katero vstopiš kar s ceste, saj je vhod zavarovan s kanalizacijskim pokrovom. In je, če dežuje, zelo zelo mokra, kar smo kot mladi jamarji že skusili. Po nevednosti, seveda in smo šele do kože premočeni spoznali, zakaj pametni in izkušeni jamarji med dežjem ostajajo doma. No, tokrat smo se v podzemlje spustili po suhem in lepem vremenu in čeprav je Marč neki kukr oblake opazoval in tarnal zaskrbljeno, sem ga pomiril, da mi je Šuln jr. zagotovil, da bo dež šele enkrat proti večeru prišel, ker imajo oni Cvičkarijo, do takrat bi bili mi pa že itak zunaj. In če kdo, potem junior zagotovo ve, kaj in kako!
Pihalnik je pravzaprav kar lepa in dokaj zasigana jama, čeprav nič posebnega, a ker je Marč šele pred kratkim naredil tečaj za jamarja pripravnika, se je dol spuščal kar z erekcijo. Kako super in oh in sploh da je in sem eneparkrat mu kar telesno temperaturo hotel izmeriti, ker je Pihalnik ena bolj blatnih jam sploh, če se mene vpraša. Ampak, ok, prva njegova res prava jama, z dvoranami in kapniki, 100 metrov globoka, valjda da se človek navduši. Na dnu smo potem zavili v podorni rov in med nametanimi skalami začeli plezati spet gor. Saj po višini prideš skoraj spet do površja, a ker drugega izhoda še nismo našli, smo se spet spustili dol do glavne dvorane, tam pa presenečenje. Zunaj se je moralo uscati do boga, domnevam, kajti dol je voda v sekundi prihrumela kakor povodenj. Nič nevarnega, da bi se utopili ali ven ne mogli, to je le pomenilo, da bomo plezali po slapu. Kar smo seveda tudi storili, saj nam drugega niti ni preostalo.
Zunaj smo enkrat za spremembo lahko kar pri izhodu iz jame opremo oprali, saj je po kanalu čist zadovoljivo tekla voda in sem bil kar zadovoljen, da doma ne bom rabil pacati, malo manj pa je bil zadovoljen Klemi, ki je (prepozno) poslal sms, da naj njegovo opremo vzamemo, da jo bo v Pihalniku vsaj malo opralo. S tem je samo hotel povedati, da je on že izkušen jamar in da ve, kdaj se gre v Pihalnik in kdaj ne, oprema njegova je pa žal še vedno usrana v moji garaži …
Sem bil čisto zadovoljen in zadovoljen doma na vrtu s sobotnimi prilogami in kavico, ko je potem nesreča mimo prinesla Klemija, ki si je zaželel samo malo pokukati na Cvičkarijo. Zarad starih cajtov, ko je bil še on organizator pa to. In sem se pustil pretentati, ker en kozarček pa res ne more škoditi, ne? Sam problem je, ker tam potem vse poznaš in se en kozarček spremeni v dva, potem v tri, potem pa kar samo steče in pri moji kondiciji so nogice kmalu gumijaste. Nič ne bi bilo narobe s pitjem, saj to je itak slovenski nacionalni šport, ampak na isti kulturni prireditvi je bil nekje tudi moj zlati najstarejši sin. So mi prijatelji seveda zelo vestno pošiljali sporočila, kaj vse da počne in kako ga zliva vase, še posebej je bil Anži vesten v poročanju, a jim nisem verjel, ker poznam sina, bolj sem se bal, kakšna sporočila on dobiva od svojih prijateljev o meni …
Ko so na oder stopili Kingstoni, mi je Šventi, ki je bil na še bolj gumijastih nogicah ko jaz, z malce sramu priznal, da mu je cicer nerodno, ampak da vse njihove komade pozna na pamet, ko me je pa zlati Siki začel božati po glavi in ugotavljati, na kaj ga spominja moja sveže pobrita koža, sem pa počasi namignil vrlemu Klemiju, če bi počasi odvijugala proti domu. Sva bila peš, jasno, in čeprav je lilo kot iz škafa, sem šele doma ugotovil, da v bistvu nimam dežnika. Ja, jamarska jakna se je izkazala za odlično, le čevlji so malce vodo spustili …
Danes pa sporočila dobivam, če sem res do konca natočil in jim odgovarjam, da itak da ne, da za kakšen špricar je bil zagotovo še prostor, juniorja je pa zanimalo, če sem po dolgem času končno lahko hitro zaspal. In sem res. Sem prišel domov, se stuširal, potem ulegel v posteljo, smo se malo zaguncali in me ni bilo več …
[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=0p08DNN79aY[/youtube]