In je šla …

Če se med jamrarsko družbo vpiše človek kot je gospod Grah, ki ne more biti sekunde pri miru in ga bodo verjetno s ketno privezali za vsak slučaj, ko ga bodo čez dolga leta v grob položili, potem imaš skoraj en majčken problem. Ker on bi šel. Dobro, Tico nima problema, ker pač enostavno ne dvigne telefona, saj še predobro ve, da eno malo boleče koleno gospoda Graha ne bo ustavilo, pa kdo drug tudi ne, no, pa jaz tudi ne, kaj bi tajil, saj grem rad. Samo da jaz nisem zelo jutranji tip, bi lahko rekli in termine težko uskladimo, razen če je v soboto varuška in gremo lahko šele po kosilu, ko jaz že vstanem in mi paše. Smo se kar tako zmenili in je bilo vse v redu, dokler seveda gospod Grah še skoraj v trdi temi (dobro, rolete sem imel dol, mogoče zaradi tega še ni bilo sonca v sobi) ni preveril, če vse drži za čez par ur in sem potem že ob desetih vstal . Sem požrl par kavic in se s sobotnimi informiral, potem sem pa našo jamrarsko nepremičnino Tjašo poklical. Se dolgo dolgo ni oglasila, a sem kar vztrajal, ker sem mislil, da se zanalašč noče oglasiti, saj jo vedno kličem iz istega razloga – da bi jo v blato in temo spravil. Sem že hotel prekiniti, ker tudi sam od časa do časa priznam poraz, ko se je končno le oglasila. S ful hripavim glasom. Prehlajena? sem jo zaskrbljeno vprašal. Ne, spim, je bila jezna. In sem telefon od ušesa pred oči premaknil, da sem na uro pogledal in sem bil kar začuden, saj je bila že dvanajst! Madona, kam gre ta svet! Sem jo, zaradi zaspanosti, ko je imela gard še rahlo spuščen, začuda uspel prepričati, da gre z nama in smo pičili. Dobro, sem dvomil, dokler se ni pripeljala in sem dvomil še tudi pred Čaganko, ko se je v kombinezon spravljala, bogica boga, ker tudi če ona kombinezon gor da, to še ne pomeni, da bo v jamo tudi šla. Včasih ga tudi samo kar tako obleče, da se malo prelufta! Ko je začela natikati pas, sem pa že videl, da stvar postaja resna, le pomagati sem ji moral malo z vsemi tistimi kompliciranimi vponkami in vrvicami, s katerimi imamo resni jamarji, ki veliko hodimo po jamah,  vedno težave. No, nisem ji jaz pomagal temveč sem gospoda Graha poprosil, da se žrtvuje, da je še on iz prve roke spoznal lepote jamarstva, saj je tudi on gospod v srednjih letih in mlado deklico okomatati mu je prijalo, pa še znanje si je nabiral na tak način …

V jami je bilo, kakor je vedno, le Tjaša ni šla do konca, ker je bilo za prvič dovolj in se je že prej obrnila. Le snikers je zahtevala za gorivo in smo se za kakšne tri urice ločili. Ona naj bi gor že zakurila, da bi jaz samo čevapčiče na žerjavico vrgel, a ko sem pokukal ven, od ognja in od nje ni bilo ne duha ne sluha. Ker se je ravno pri avtu preoblačila, je prišla ven par minut pred mano. Saj bi tudi prej s tako veliko prednostjo, a kaj, ko je na poti gor srečala par res velikih in kosmatih pajkov in s sabo ni imela pipsa. Se jih menda boji, pajkov, celo narisanih in tetoviranih, preveril pa potem nisem. Ne, nimam pajka tetoviranega, narisal bi ga lahko …

Čevapčiči so bolj počasi švicali, ker so bila drva malce vlažna, so pa zato potem bolj teknili, še posebej, ker je gospod Grah prinesel s sabo mlado čebulo z domačega vrta in paradižnike iz najboljšega soseda. Malo pred koncem najlepšega dela jamarjenja je pa še Anži poslal fotko gostega grmovja in sem mu vrnil s fotko ene nage tetice, ki sem jo glih slučajno imel na telefonu, potem je poslal fotko iz jame z dvojno vhodno odprtino, za katero vsi vemo, da je Kačna jama, le jaz sem bil malo počasen in nisem takoj poštekal, da se mladenič hvali, ko sem pa poštekal, sem mu poslal fotko gospoda Graha, kako pihlja pekoče se čevapčiče in sem zmagal. Sem dobil nazaj kar malo užaljen sms, zakaj še njega nismo povabili, kakor da bi prišel direkt iz Kačne v Čaganko! Pa še ful malo čevapov smo imeli, samo 9 na vsakega od nas …

Kakor koli, naša Tjaša zdaj ni več nepremičnina, ona zdaj gre!