Mili je poslala fotko v izložbi. Lahko bi celo rekli, da gre za njen avtoportret, dasiravno se ne vidi najbolje, lahko bi pa tudi rekli, da je združila njo in mene. Kar se tudi ne vidi najbolje, ampak jebajga, tako je to z umetniškimi fotkami … In ko smo že pri umetniški fotografiji, spet sem zagazil. Marko je hotel za naslovnico eno narediti in bo sicer uporabil Evo (ki je na sestanek brez modrca prišla, da se je lahko malo slinil in videl, kaj ga čaka, čeprav bogec bogi res nima niti blage, v kaj se spušča, saj ga bo, bogeca bogega, naša Eva živega pokonzumirala!), ki je lepša od mene, a da je ne matra brez veze, ko je motiv in kompozicijo iskal, je mene uporabil, ker sem ravno nekaj iz Bigbanga potreboval. Pri teh letih bi se verjetno že lahko naučil, a se še nisem. Ko ti fotko reče, da te potrebuje za pet minut, daš avtomatsko v rikverc in s polnim gasom proč! Ni druge, če nočeš tri ure zgubit po nepotrebnem stoječ pred kakšnimi policami v trgovini in se treseš zaradi čuvaja, ki se mu zdi, da je v trgovini prepovedano fotkat ker bogve, kaj boš potem s tistimi fotkami, pa še ljudje te postrani gledajo, misleč, da gre za kakšno skrito kamero ker zakaj bi drugače starga strica prtiskal tam med policami! Potem me je pa še po nekem gradbišču sprehajal in še dobro, da sem imel dve vrečki čipsa, da sem imel kaj počet. Za konec me je pa še nategnil (vsaj mislim, da me je!), da sem pokleknil pred njim. Mislim, saj je pol ure razlagal, zakaj moram na kolena in čeprav mi niti pod razno ni dišalo klečati pred šmrkavcem in čeprav so bili kamni ostri, sem potem vseeno pokleknil, da bo le konec čim prej. Ker jaz nisem kot tista naša svetovno znana estradnica, ki ne gre na kolena, prasica lena!
