Paparazzi

Pred leti, ko Fotopub še ni bil tako svetovno znan festival fotografije, me je ravno sredi dela (ja, res je, tudi delal sem včasih) poklical Borči in vprašal, ali bi bil maneken za kakšnega fotografa, ki bi prišel na delavnico. Sem mislil, da se heca in sem pristal, potem je pa nekega dne res nekdo potrkal na vrata moje pisarne. Da je prišel in da me bo spremljal tri dni. Itak sem ga nagnal in itak je takoj Borčija poklical in itak je ta takoj mene, naj se neham hecat, da Fotopub je resna inštitucija in če sem rekel, sem rekel. In sem poklical tistega fotografa in mu dovolil, da me spremlja tri dni. Na začetku je bil ves navdušen in je pofotkal ene par filmov, kako sedim za kompjuterjem in nekaj tipkam, potem ene par filmov, kako telefoniram, potem mu je pa dolgčas ratalo, ker sem pač počel samo to. Je bil ves vesel, ko sem se preselil v knjigarno na kofe in je posnel par filmov, kako kofetkam, potem mu je pa, jasno, spet dolgčas ratalo. Ker sem kar kofetkal in kofetkal. Potem sem se sprehodil po mestu in je bil ful vesel akcije, vsi prijatelji in znanci, ki sem jih srečeval in hotel z njimi poklepetati, pa malo manj. In so odganjali in njega in mene, ker kdo pa hoče stati sredi mesta in  se pogovarjati, ko okoli tebe skače napalen fotografaf in fotka in fotka?! Itak da so nas vsi drugi opazovali in človeku celo nerodno postane. Sem šel v trgovino po čike in je model fotkal in to je bilo edino dobro, ker so se mi vsi umaknili in sem bil takoj na vrsti, v banki so naju pa oba ven vrgli, da tam nimamo kaj fotkat in da naj po denar pridem brez fotografa … Kakor koli, še jesti si nisem upal. Ponavadi sem si kupil burek ali kaj podobno zdravega, ampak za časa Fotopuba so te prav napadli lačni fotoreporterji. Mislim, s fotoaparati, ker to je čudovit motiv, model, ki je burek na cesti! So kar tekli proti tebi, res, čeprav jih je moj osebni fotograf odganjal in ni pustil, da bi drugim poziral …

Dobro, to so bili drugi časi in sem se naučil, zdaj takoj rečem ne. Ampak danes sem šel po čike v trafiko in je Mili pritekla za mano, da prav mene išče. Sem opazil fotoaparat za vratom in udaril “run, Forrest, run”, a se ni dala. Da bo takoj konec, samo pritisne in je mim, da nujno rabi pa to in se mi je že skoraj malo zasmilila in sem pristal. A le pod pogojem, da ne bom rabil daleč hoditi in da res ne bo dolgo trajalo. Itak je na oba pogoja rekla ja in ko sva potem sedela v Gogi, je bogica debelo razmišljala, kaj naj stori z mano pametnega v radiusu 50 metrov, kolikor sem rekel, da se premaknem. In je razmišljala in gledala okoli, potem pa izložbo trgovine z oblekami opazila, kjer so na debelo punujali 75 % popust in se je odločila, da me bo postavila med lutke. S knjigo v roki. S tem nisem imel problemov, malo sem le z ušesi zastrigel, ko je hotela, da še srajco slečem, pa tudi s tem nisem imel prevelikih težav, ker sem bil prepričan, da bo te zgoraj brez fotke uporabila le v zasebne namene in sem se že skoraj slekel in v izložbo postavil, ko je nesreča mimo prinesla še Marka, juniorja in Bacota. Damn! Saj veste, ko ena hijena najde mrhovino in iz vseh koncev pritečejo še druge hijene po košček prigrizka?! No, tako je bilo tudi pri meni, ko sem stal tam med tistimi lutkami v izložbi, od zadaj sta me napadali dve prodajalki, tetici v najboljši letih, da naj malo z ritko še pomigam, od spredaj pa trop hijen. Ne, se pardoniram, fotografov. Jaz sem pa Gazvodovo Fasungo, ki sem jo dobil v roke, bral in si predstavljal, da sem na lepšem kraju, da sem lahko zdržal. Srajce pa nisem slekel, itak da ne, ker ko bi kri zavohali, bi se jih še več nabralo, vam povem! Sem jih pa iz izložbe ven še jaz enkrat pritisnil, da bodo videli, kakšen je to občutek! 🙂