Pickup line

Ko mi je Tjaša poslala sms, da je zdej pa konc zajebancije in da jo moram naslednji vikend peljat v jamo, sem vedel, da je hudič šalo vzel. Ker naša jamrarska nepremičnina je zdej premičnina in to je potrebno izkoristiti. A ker sva se s Ticotom ravno dan ali dva prej pogovarjala, da je ta vročina za popizdit in da bi kazalo kaj v podzemni hlad krenit, sem kar oba poklical in smo se mimogrede zmenili kar za nedeljo. Ker ko lahko preskočiš most tam, kjer drugi jarek kopljejo (ali nekaj podobnega), nimaš več kaj odlašat. Sam sem navijal za kakšno globoko, da si na štrikih malce mišice pretegnemo, Tjaši in Ticotu je bila pa že samo misel na švicanje na štriku odveč in smo se zmenili za eno vodoravno. Kar komplicirano, z dokaj zahtevnim in ozkim meandrom. Meni je bilo v bistvu vseeno pa tudi demokratične standarde preglasovanja upoštevam, če ne gre drugače in smo pičili. Najprej seveda po Tjašo. Je prišla iz hiše skupaj z milijon psi in ko sem bil malce začuden, je povedala, da jih ima še milijon. Živali, namreč. In potem najjači stavek ever, ki ga ponavadi uporabljajo manj domiselni mladci, ki ne vedo, da je zadevo potem potrebno tudi pokazati, če pick up line slučajno rata: Hočeš videti mojga pitona? Priznam, sem bil za hip kar malo zmeden. Tjašin spol namreč nekako ni šel skupaj s tem vprašanjem. OK, če bi vprašala, če hočem videti njeno muco, bi vsaj poštekal in v “run, Forrest, run!” mode udaril, piton mi pa nekako ni pasal z njo. In sem nekako obotavljivo pristal, da ga hočem, pa je kar nemudoma v hišo skočila in potem z neko glistico ven priskakljala. Sem si malo oddahnil, nekako sem pričakoval, da bo ven privlekla res kraljevskega pitona od 50 kil, recimo, za tisto igračko v njeni roki pa sem bil prepričan, da je gumijasta. Pa ni bila, čeprav je z njo delala kakor z igračko. In celo meni jo je v roke dala, tako da sem prvič v življenju držal pitona (ja, ok, jaz sem iskren in ne lažem in ne pretiravam, ko grem lulat!). Kar hecen občutek, ko se ti tista zadevica vije okoli roke, da čutiš njene drobcene mišice. Sem se kar navdušil nad njim in se odločil, da ga tudi jaz nabavim, le pomislek sem imel, kaj z njim, ko bo enkrat zrasel. Nobenga problema, je našel rešitev Tico, imaš ga, dokler ti ni prevelik, potem pa v Ladislava in ke nekam k Čaganki, kjer je dosti mišev. Mu ne bo nič manjkalo, kukr … Sem ugovarjal, da verjetno bi ga sneg motil, pa me je Tico pomiril, da to pa že ni več moj problem ampak problem kraljevskega pitona, čeprav se nisem povsem strinjal z njim, še najbolj pa sem proti temu zato, ker bi lahko kakšnega od naših jamrarjev potem tam ob izhodu iz Čaganke kap. Ali pa bi mu soproga, ki bi ji zavzeto razlagal, da je tam pitona videl, prepovedala piti …

Kakor koli, bom o pitonu razmislil še malo, verjetno ne bo prišel k hiši, pa itak smo se potem že v jamo odpravili, kjer se je potrebno fokusirati na druge stvari. Je bilo hladneje, to že, a samo, dokler se nismo v meander zarinili, kjer je zelo zelo kmalu vroče ratalo! Smo izbrali daljšo in ožjo pot, ker se nam je zdelo, da smo itak profiji in nam je kmalu žal postalo, še posebej, ko smo prišli do nekega zelo ozkega prehoda, kjer smo se komaj komaj prek zrinili, sam sem si pa skoraj ramo izpahnil, ko sem se tako zvijal in matral. Od hladu ni bilo več ne duha ne sluha in je pot tekel v potokih, še posebej je motila prasica, kjer sem imel radlerje in vodo in čike in čokoladice in kaj jaz vem kaj še vse. Sem se najbolj bal, da bodo pločevinke eksplodirale in bomo potem žejni, a niso, le pretresle so se, da smo se na postankih potem malo tuširali. Rov je bil dolg kot ponedeljek in ker smo bili prvič v njem in smo imeli s sabo le nek hecen načrtek, se nam seveda niti sanjalo ni, kje smo in koliko časa še imamo, dokler nismo do jezer prišli (in smo se končno lahko orientirali), kjer je bilo konec poti. Vsaj za nas, ker plavati pač ne moreš brez neoprena ali vsaj kakšne blazine in smo se morali vrniti. Nekje vmes smo zgrešili odcep v malce bolj prijazno dvorano, kjer bi se lahko napotili proti izhodu po bolj telesu prijazni poti in Tjaša je postajala vedno bolj zahtevna. Da naj se nehamo hecati, da ona čez tist prehod več živa ne gre in da naj najdemo tisto dvorano ne glede na vse. Tudi nama s Ticotom ni kaj nič dišala vrnitev po isti poti in sva se zatikala v vsak stranski rov in preverjala, a ker je bil načrt približen in rovi neizmerni in nadvse ozki, smo okoli dveh zjutraj obupali in se odločili za vrnitev po poti, ki smo jo poznali. Ne glede na mater … Tico je šel prvi in mu je nekako uspelo iz prve, za njim pa jaz. Kar suvereno in samozavestno in mi je celo zelo dobro šlo ne glede na vse pritiske v rebra in zatikajočo čelado, dokler seveda nisem prišel do tiste dvoranice (no, saj ni dvoranica, v njej lahko sediš le tako, da imaš noge skrčene in pritisnjene k telesu, glavo pa zarinjeno med kolena). Tudi iz nje sem se skoraj nekako izkobacal, ko so me morda trije ali štirje centimetri preveč zaustavili. Sem se spomnil, da sem šel noter na silo, a ven se na silo nisem upal, da se ne bi zataknil. Dokler lahko vsaj sediš in se lahko vsaj malo premikaš, še ni panike, ko se pa zatakšneš, imaš pa problem. To zdaj že vem in na silo več ne rinem. In ker ne rinem več na silo, sem poskušal na vse možne in nemožne načine skoraj pol ure (zaradi potenja sem shujšal najmanj za pol kile!), dokler nisem uradno obupal. In začel kričati Ticotu, naj se vrne. Se je nekako prebil do mene in sva poskušala na več načinov, dokler nisem našel nekega položaja, iz katerega bi skoraj že ven prišel, le desna noga se mi je krepko zatikala. Sem ga prosil, naj mi jo dvigne za ene deset centimetov, da se odgozdi, pa si ni upal, dokler ni ostalo nič drugega in je vlekel. Jaz pa vpil in stokal, a sem končno nekako ven prišel, v še eno ožino, jasno, kjer se niti vstati nisem mogel, da bi se umaknil Ticotu, ki se je zagozdil zaradi mene. No, sva nekako rešila situacijo in se umaknila Tjaši, ki jo je pa, ko je tam že več ko uro ležala v ožini in čakala, da pride v ovinek, malce strah postalo. Ker če se zatakne takšen mojster kakor sem jaz … Sem jo miril, da sem pač mnogo višji od nje in da njej bo šlo lažje in je poskusila, a seveda ni šlo povsem zlahka, ker se je eneparkrat krepko zataknila. Sem videl samo njene škornje in ko je prosila, naj pomagam, sem kar s strahom zagrabil za nogo, ker se mi je itak zdelo, da so nenaravno obrnjene v nemogočem položaju.

Smo se nekako zrinili ven iz tistega meandra in si v prvem malo večjem prostorčku privoščili še zadnji radler, Tjaša je pa protestirala, da preveč kadiva. Pa sploh nisva kadila, le iz nas vseh se je kadilo ko iz indijanskih konjev, ki so jih kavbojci dva dni skupaj preganjali na žive in mrtve. Ven smo prišli ob štirih zjutraj in je bilo na srečo še vsaj malo toplo, da smo se segreli, ker je bilo v jami kljub švicu preveč mraza, še preden smo se razšli pa je Tjaša preklicala tisti zahtevek po jami naslednji vikend. Da ima zdaj za encajt dost, da se bo bolj s svojim pitončkom ukvarjala …