V petek smo že po debeli temi pri Čaganki postavili tavelik šotor, ker je Jamarska zveza Slovenije tam organizirala izpite za vse nove jamarske pripravnike in jamarje, menda jih je bilo štirideset in smo morali vse pripraviti. To pomeni, da so Klemi, gospod Grah in Tico postavljali šotor, dr. Krevs je reflektor štimal (ki je zagorel v trenutku, ko je bil šotor postavljen!), jaz sem pa ogenj kuril. Za šotorski likof smo nekaj malega spili, malce smo debatirali, potem sem pa čevapčiče na žerjavico vrgel malo pred polnočjo. Spečene sem preštel in zdelil s pet, samo se je medtem dr. Krevs umaknil v svojo rezidenco nekaj pogledat (si je postavil svoj šotorček malo stran, ni hotel z nami deliti ogromnega!) in tako zasmrčal že po eni minuti, da smo si še njegov delež v sekundi razdelili. Potem smo še malo okoli hodili po gozdu in neke jame iskali (pa na srečo ne našli), končno pa se le preselili v šotor in pozaspali. Mene je malo dr. Krevsa cirkular, ki je delal brez premora, čisto malo motil, pa spet ne tako zelo, da ne bi vmes tudi malo odspal, le okoli treh zjutraj je bilo še posebej sporno, da sem se skoraj povsem prebudil. Sem pravzaprav občudoval njegovo vztrajnost in glasnost, dokler se ni zbudil Klemi, ki je seveda nemudoma ugotovil, da ruli najverjetneje medved (ki ruli le, če je ranjen ali brani mladičke!). In ga je čisto malo strah postalo. “Fantje! Fantje, slišite!?” je bil tih in konspirativen, a odločen. Sem se odločil, da se ne bom odzval, ker potem bi me zajahal, a je Klemi pameten. “Slište, fantje, sej vem da slište, sam se delate, da spite!” Je še nekaj poskušal stražo organizirati, a se mu nihče ni odzval, ker gospod Grah je od dela v javni upravi izmozgan do boga in spi sen pravičnega, Ticotu je verjetno alko pomagal, kaj pa vem, on ni v javni upravi, jaz sem pa tudi kar zaspal spet. Klemi je pa stražo držal, je zjutraj povedal, ker je pri vratih spal (pa pustimo ob strani dejstvo, da so pri tavelikem šotoru vrata na vseh koncih!), pa poleg enega jelena se je oglasil še drugi na drugem koncu, polna luna in ruk pa to in je bilo baje ful zanimivo celo noč …
Vstali smo zgodaj, ker so jamarji iz vse Slovenije resni ljudje in so bili ob osmih že v taboru! Sem skuhal najprej kavo za nas domače in še eno za dr. Krevsa, ki je pricapljal iz svojega šotora tečen do boga in ga je kava le deloma odobrovoljila (verjetno so njegov zeleni šotor zamenjevali za kemično stranišče), potem pa še kofetke za vse horde kofeta željnih jamarjev. Potem so izpitnikom podelili vprašalne pole za izpit in so se zadeve malce umirile, plonkal ni nihče, le nekoga sem slišal vprašati, kako se imenuje tista plezalna oprema, ki jo ima jamar na nogah in mu je nekdo poltiho povedal, da se imenuje škorenj. Potem so se odpravili na poligon pokazati praktično znanje, dr. Krevs že občutno boljše volje, saj jamarji veliko berejo strokovno literaturo in bloge in revijo Jamar in so ga povečini klicali kar dr. Krevs in je bil ponosen ko petelin na gnoju, gospod Grah pa malce slabše, ker je imel povsem nov kombinezon in povsem nov pantin in je vsaj tega malo po blatu pomazal, da inštruktorji ne bodo mislili, da je povsem frišn. Jamar pripravnik mislim …
Sam sem se pa spravil pasulj v kotlu kuhat, kar ni tako težko. Najprej sem čebulo popražil in dodal narezane klobase, potem pa samo konzerve noter stresel, dodal vodo in malo vina in je bila hrana za angelčke. A ko so se lačni jamarčki začeli nabirati, se je kotliček nemudoma izpraznil, zato sem na hitro napolnil novega. Stresel še vse preostale konzerve in narezal preostale klobase, potem pa samo še vodo dodajal, ko so še zadnji zamudniki prihajali. A so jamarji prihajali tudi po repete, ker je bil menda dober in ko je do kotla prisopihal sam glavni šef Marko, je bila noter samo še močno razredčena fižolova juhica, pa še po to so prihajali, ko je on diplome podeljeval. In je človek z Gorenjske tožil in stokal in milo gledal, da je Klemi še tri konzerve nekega golaža našel in sem še tisto zamešal in je nekako bilo potem. Je Marko pojedel, kaj je pa hotel, ampak milo je pa tudi še potem gledal … Prepičan sem, da ko bomo k njemu prišli jamarit, bomo klobaso čez steklo jedli in pivo za kazen iz zaprtih pločevink pili! Aja, on je Gorenjec, to bi itak … Je pa dobra plat tega, da je bil zadnji pri kotlu ta, da orkestriral pa kaj veliko ni, saj sem pri sitih jamarjih lahko samo po zvokih zadnjic ugotavljal, katero rundo je kdo jedel, tisti iz prve runde so bili bolj žmohtni … Kako je bilo to slišati v Čaganki potem, ne vem, vem pa, da so bili nad našo velikanko večinoma navdušeni, nekaj pa jih je nad sedemdesetmetrco tudi pošteno stisnilo …
Je padla noč in smo spet ostali samo najjači, še celo gospod Grah nas je zapustil, ki je rekel, da če ostane še eno noč, bo moral spet spati na trdem (jaz sem imel na srečo tamali turbomaksimus, da se mi ni mogel pridružiti) pa še drug teden bo moral potem ž ženo predrago v šoping, kar mu ne diši najbolj. Smo spet malo počevapčičali in še budni jelena poslušali, naslednje jutro pa pospravili tabor in odpeketali v civilizacijo. Kjer si zjutraj ne umivaš zob s šnopcem, ki ga izpljuneš na ogenj in se počutiš ko David Copperfield …
