Mi je nerodno, ker se ponavljam, ampak dan se je res spet začel olimpijsko. Sem se ob devetih kar sam zbudil in v skoraj spomladanskem vremenu pokofetkal na vrtu eneparkrat in Dnevnik ter Delo prelistal, potem sem pa še stvari kar v Ladislava zmetal. In je najprej prišlo do rahlega rilca, ker je Klemi prišel ob dogovorjeni deseti in sva kar proti Petrolu pičila, kjer je šele kofe dobil in je s kislo faco povedal, da je moj boljši, a sem mu ga danes odrekel. Ker sem prezgodaj vstal. Pobrala sva še Srečka in potem sta bila naslednja dva rilčka moja. Ker sem pozabil podkombinezon doma, brez česar človek sicer v podzemlju še lahko preživi, le malo zebe ga, bolj hudo je bilo, ker sem termovko pozabil s kofetom napolniti. Se mi je preveč mudilo. Na trenutnem dnu Male Jazbine smo potem garali ko živina, a nam nikakor ni šlo od rok, dasiravno smo imeli vso težko mehanizacijo s sabo. Meni je še leva rokavica na dno sosednjega brezna padla in sem moral ponjo, da sem se vsaj malo segrel, ker sem imel pod kombinezonom le majico s kratkimi rokavi, potem je pa Klemi iz prasice privlekel čudo vojaške tehnike in smo naredili kratko pavzo. Raztrgal je dokaj veliko MRE vakumsko zaprto čudežno vrečko in smo bili veseli ko včasih otroci belega kruha. Govorim o obroku, pripravljenem za jed seveda. Jaz sem si privoščil makarone s fižolom in omako, vroče, da sem jih moral pihati. V eni vrečki je namreč karbid in v to vrečko daš vrečko z makaroni in fižolom, vliješ malo vode in, voila, že skoraj vre. Ko se je grelo, sem požrl še posušeno govedino, ki je spominjala na kakšno poceni salamo, pa malo čokoladnih skittlesov sem si privoščil, Srečko je pa dehidriran kruh in začinjen sir pojedel. S skittlesi, seveda. Sem za poobedek hotel privoščiti si še puding, a Klemi škrtica ni hotel dati vode. Jo je menda potreboval za pitje.
Po obilnem obroku smo se spet vrgli na delo in Srečka se je že krepko lotevala nejevolja, saj nam ni in ni šlo. A ker me je zeblo, sem macolo v roke vzel jaz. Podkrepljen z ameriškimi kalorijami in malce jezen sem začel udrihati po sovragu, v tem primeru trdi skali, in čeprav je bil Srečko še kar skeptičen, nisem odnehal. Sem kar udrihal in udrihal, a mi je počasi že moči zmanjkovalo in sem mislil odnehati, ko je Srečko, ki je ves čas pozorno opazoval ožino (brez zaščitnih očal, kakopak), začel ruliti, da je gotof. Gotof je, gotof je, je vzklikal, da sem se počutil ko v Marigaboru. In kljub temu, da lahko povem samo to, da je bila tista skala, ki nam je zapirala pot v nadaljevanje, ena navadna velika svija, je na koncu popustila. In se je Srečko stenstal v nadaljevanje in čeprav Jazbina še ni dala, bomo ob naslednji akciji odšli naprej. Smo zatorej izmučeni in blatni do amena pospravili in odsvinjali proti površju. Kar niti najmanj ni lahko početje, dasiravno smo bili le na globini okoli 60 metrov, a ker je jama stopnjasta in blatna ko ena velika svija, smo imeli kar veselico. Srečko je pod mano bogal, da je bolj zmatran ko iz Čaganke, meni pa se do ozkega prehoda malo pod površjem niti ni zdela tako grozna. A sem potem tisti prehod narobe vzel in sem se zataknil, da je Srečko malo na svoje muke pozabil in se od srca nasmejal. Jaz sem pa ko nasedli kit opletal in ni šlo in ni. Sem si potem nekako toliko roke osvobodil, da sem čelado snel, ki se je najbolj zatikala in se poskusil osvoboditi, pa to ni bila najbolj pametna rešitev, ker skala je trda. Pa še blatna. Ampak, saj smo jamarji, ne, sem si rekel in se nekako rešil, ven mi pa tudi ni bilo težko splezati, ker je medvede z vhoda že spodil Klemi. Sem ga kar malo občudoval zaradi tega, res. Je bilo toplo plus skoraj polna luna, razmere prav kot naročene za tiste kosmate beštije …
Doma sem nama s Klemijem potem še kofe skuhal, da ne bo trosil neresnic o moji gostoljubnosti, pa ravno dovolj zgodaj je še bilo, da otroci še niso bili v postelji in so lahko tisti puding z vodo zmešali in pojedli, čeprav so si morali potem še enkrat zobe umiti. Pa Lenart je imel zalet in mi je še kavo z mlekom zmešal, oboje je bilo v tistem MRE paketu. Sem torej z glavo dvakrat za kazen ob zid udaril, ker sem dol kavo sanjal in jo očitno imel s sabo (Klemi bi pa za kofe dal vodo, sem prepričan, k je dober po srcu), šele potem sem šel za dve uri pod tuš …
Višek jamarskega bleferstva sem pa potem malo kasneje dosegel, ko je Anži poklical in povabil na nekajdnevno akcijo v Reneja, dokaj številčna ekipa bo servisirala potop jamarski potapljačev v enem naših najglobljih brezen. Sem prepričan, da bom crknil, ampak že povabilo samo ti da krila …