Danes nas je firbec seveda odnesel v Akustično brezno. Počutil sem se tako olimpijsko, da sem celo brez ure vstal že ob pol devetih zjutraj in v miru trikrat pokofetkal, preden me je dosegel Tjašin sms, da bo kakšno uro zamudila in da to itak ni noben problem. Hja, načeloma res ne, če sem jaz organizator akcije, ker pred odhodom pokofetkamo še enkrat ali trikrat, a ker je bil organizator tokratne akcije Srečko, sem jo kar poklical in ji iskreno povedal, da tokrat pa ne bo šlo, ker ne bi imer rad tavelike štange v hrbet zapičene, kar bi mi pri ožinah potem povzročalo težave. In sem bil potem lahko priča akustičnemu živčnemu zlomu, ko je mlada deklica stresla jezo na očeta, ki je brez njenega dovoljenja odšel v vinograd nekaj delat, kar je ne bi motilo, če ne bi odšel z avtom. Ki ga je ona želela uporabiti, da bi se pripeljala do mene. Pustimo ob strani, da je atitu pozabila povedati, da bo zjutraj odšla jamarit, ker starši to itak morajo predvidevati. Mislm, tu mač. Res! In je prišla potem do mene samo z rahlo zamudo (ki bi jo toleriral celo Srečko), a razsršena kot poblaznela čebelica. Itak smo vso pot poslušali njeno pritoževanje čez neodgovornega očeta in še bolj neodgovorno mamico, ki se ji je drznila nekaj očitati, a na srečo sva s Klemijem lahko ugasnila radijsko postajo v najinem Ladislavu in je bil potem edini hvaležni poslušalec dr. Krevs v svoji ladi, a očitno vse jeze ni do konca skipala, ker se je malce razjezila name potem še pred vhodom v jamo, ko ji je Srečko povedal, da je jama globoka trenutno 47 m, jaz sem ji pa prodal globino 40. In da štirideset je pri najboljši volji maksimalno do 45, pol je pa že 50. Nisem čist štekal, a ko sem ji rekel, da jo bom dodatnih 2 metra pač nesel, se je pomirila. Sem se pa jaz razburil, ker sta ji morala dr. Krevs in Srečko oba hkrati pomagati pas obleči in vso jamarsko kramo pravilno navesiti nase (saj se nista pritoževala, to pa ne!), ker je enkrat vmes vse pozabila (ampak res), še škornje sem jo moral opozoriti, da je desnega dala na desno nogo. Danes res ni bil njen dan, sem jih slišal tudi zaradi tega, ker nisem imel rezervnih baterij zanjo, pa še paradajze mi je naprej vrgla, ki jih je ona pozabila. In ker nisem imel sendviča zanjo za v jamo, da to pa nikamor ne pelje. Na srečo imam tri otroke doma, enega še majhnega in si vsega njenega kokodakanja nisem jemal zelo k srcu, še nos sem ji obrisal, ker sem že itak navajen in je bila vsaj takrat tiho, ko je morala pihnit. Pa naj še kdo reče, da so ženske res multiopravilne …
Dr. Krevs je med najino debato še z motorko eno podrto drevo malo požagal, da smo lažje do jame prišli, potem se je pa v vhod zagledal in zagundžal, da mu zgleda zelo zelo ozko. Sem sklonil glavo in priznal, da široko res ni, da pa bo zagotovo zmogel in se je spustil v globino, kaj je pa hotel, hkrati sem pa hitro skočil vstran, ker sem bil prepričan, da jih bom od Tjaše fasal, ker sem včeraj rekel, da ni ozko. A začuda me je samo očitajoče gledala in se tiho spustila v globino tudi ona, ni preveč ropotala. Mogoče zato ne, ker jo je preveč stiskalo. Ja, ožine znajo biti kdaj tudi koristne. Na srečo je bilo potem noter še ožje in je kar molčala, na trenutnem dnu so se pa stvari malce zakomplicirale. Ni šlo po načrtih. Tudi s štango nismo mogli prebiti tiste zasigane ožine, zato se je Klemi vrgel na delo na drugem koncu dna in začel odkopavati zarušeno kamenje, mimo katerega je Dejan zadnjič predlagal, da bi morda mimo lahko prišli in sta se odprli dve delovišči, hkrati pa tudi eno počivališče. Na počivališču je bila seveda Tjaša (lahko bi tudi rekli, da je nadzorovala potek dela), mi smo pa delali malu tu in malo tam, dokler pri sigi nismo povsem obupali, ker se je v podoru izkazalo za lažje izvedljivo nadaljevanje. Kar pa seveda ne pomeni, da je bilo delo lahko. Ravno nasprotno. Klemi je sicer odmetal za dve koroli blata in kamenja, nekaj velikih kamnov smo zavrtali in z vrvjo potegnili ven, a na dnu v ožini je ležala skala, do katere nismo mogli. Dokler Srečko ni vzel stvari v svoje roke. Je rekel dr. Krevsu, ki si je nad luknjo ravno čik pavzo privoščil, naj ga prime za noge in se na glavo spustil po skalo. Dr. Krevs ga je lahkotno prijel za eno hlačnico, z drugo je pa še vedno čik držal, ko pa je Srečko začel z glavo naprej polzeti v globino, je vrag šalo vzel in je čik odvrgel in zagrabil kot možak. In sta skalo izvlekla in smo še malo slikali in brazdali, a ker smo bili vsi mokri in blatni, smo z delom zaključili. V novo brezno se bomo prebili v naslednji akciji, zagotovo. Pospravili smo in odpeketali proti površju, Tjaša prva. In je šlo bolj počasi plus še adrenalinsko je bilo, ko je v navpičnem zelo ozkem rovu s svojim največjim organom začepila dotok zraka in smo se malo ustrašili, da nam bo kisika zmanjkalo. Se je odčepila, čeprav je na nas vpila z malce povišanim glasom, ko sem pa v ožini dr. Krevsa vprašal, če mu gre, je bilo nekaj časa tiho, potem je pa dol priletel samo kratek in zelo poveden jebisimaterski ja. Človek je pameten, ni hotel ropotati in po nepotrebnem izgubljati energije.
Srečko je odpeketal domov, še prej pa nam je odstopil par klobas, ki jih je ljubim jamarjem podarila gostilničarka zadnje gostilne pred Čaganko, ko smo tako pridni in prfuknjeni. So se vsem cedile sline po dimljenih klobasah, a je Tjaša spet padla v mamuvam razpoloženje, ker ogenj zaradi mokrih drv ni prijel (ja, jaz sem ga kuril) in je umirala od lakote in da ona bi čevape in kdaj bodo (kakor moji muloti dvesto metrov od bajte vprašajo, če bomo kmal na morju!), da sem ji še enkrat nosek obrisal in na drva zlil dva deci bencina. In je bila žerjavica ajncvajdraj in potem čevapi, klobase, malo radlerja, le paradižnik je manjkal. In sem potem ene tisočdvestortrinajstkrat povedal, da bi ga morala prinesti Tjaša plus pestotriindvajsetkrat sem jo vprašal, če bomo kmal na morju. Potem smo odpeketali domov in gremo naslednji teden spet. S Tjašo na čelu, jasno, ker mlade punce niso zamerljive, četudi včasih glasno ropotajo …
