V spodnjem postu sem omenil, da je kolumen v reviji mama že 150, nekaj čez 100 je bilo pa “ekstremnih” kolumen v zdaj že pokojni reviji Park, za katero sem pisal skoraj 10 let. Pa ne da me kakšna nostalgija daje, le Grdin je nekaj po starih datotekah brskal in mi je fotografijo poslal, posneto v mojem predjamarskem jamarskem obdobju, ko smo obiskali Križno jamo. Leta 2000 …
Križna jama
Parkekstremovci smo tokrat poniknili v podzemlje. Dobesedno. Res. Baje naši podvigi skurijo toliko denarja, da so šefi jezni. Zaprli so denarnice. Ampak računi še kar prihajajo, zato smo se morali skriti. In kje si bolj skrit, kakor pod zemljo, vas vprašam? Lahko bi se skrili v Postojnsko jamo, a bi nas tam vsi našli. Če hočeš okusiti pravo podzemlje, potem je pravi naslov – Križna jama. Prav tako svetovno znana kraška jama, njenih dvaindvajset podzemnih jezer s sigastimi pregradami, čez katere se preliva kristalno čista voda, jo postavlja ob bok vseh svetovnih jam, a ker imajo zaradi ozaveščenosti jamarjev omejen obisk, jih masovni turizem ne zanima. V Križni jami ne boste videli železnice, električnih svetilk, kioskov z alkoholnimi pijačami in junkfoodom. Ne, za te pridobitve sodobne civilizacije boste tukaj prikrajšani. V veliki večini jam imaš občutek, da hodiš po nečem, kar bi v Ameriki znali postaviti tudi holivudarji, saj zelo veliko naravnega v njih ni več, roko na srce. Kako hitro pa lahko raste kapnik, z vseh strani oblizovan s cigaretnim dimom in oljno soparico cvrčečega hamburgerja?! Križno jamo, prvič opisano 1832 leta, pa Amerikanci ne morejo narediti. Je naravna. 100 %.
Torej, poklicali smo jamarja Alojza Troho in se domenili za obisk. Jutranja ura je bila tokrat še bolj ubijalska, vstati smo morali pred sedmo. V Ljubljano, kjer smo pobrali Grdina, smo debelo zamujali, še bolj debelo pa je zamujal seveda Grdin, ki smo ga na Rudniku čakali skoraj pol ure. Kaj bi govoril – klasika. Ko smo se vozili mimo močno nabreklega in vse rekorde rušečega Cerkniškega jezera, je bila zamuda že tako debela, da smo se bali, da nas bo Alojz enostavno odslovil. A ker je kulturen in potrpežljiv (kar se je izkazalo tudi kasneje v jami) nas ni. Na srečo. V baraki poleg vhoda v jamo smo se preoblekli v jamarsko opremo: visoke škornje, jamarsko obleko in čelade z lučjo. Počutili smo se nepotrebno obloženi in obteženi, a se je že takoj, ko nas ni več dosegala dnevna svetloba, pokazalo, da ni ničesar na nas preveč. Res. V jami ni elektrike, svetili smo si le z brlivkami (sicer močnimi) na čeladah. Kar pomeni, da si z jamo v tesnem stiku. Prijetna izkušnja, vam povem. Nekakšna prvinskost te preveva, še posebej, če malce zaostaneš in ugasneš brlivko … Pa se potem spomniš, da je sodeč po okostjih brezštevilnih jamskih medvedov jama privlačna za raznorazne beštije in te prvinskost hitro mine in pohitiš za vodičem … Od živali smo videli predvsem drekce kun (ampak ni jih bilo zelo veliko), ki hodijo še globoko v temo jame, v blatu odtisnjene sledi polhov ali mišk, nekaj debelo spečih netopirjev in veliko belih stonog, črvičkov in podobne jamske favne. Od flore smo v jami zasledili le glivice na Grdinovih nogah, a to so že detajli. Proteusov nimajo, generalno zastopstvo zanje in ekskluzivo ima le – ve se, katera jama. Tukaj ji ne bomo delali reklame. Pred kratkim so imeli v Križni jami na obisku strokovnjaka za netopirje, zato je Alojz podatke o njih stresal kakor iz rokava, a je tu za vse zanimivosti premalo prostora. Naj povem le, da velikih netopirjev po ugotovitvi strokovnjaka v jami ni le zato, ker imajo na vhodu jame pregoste rešetke. Res. Brez heca. Veliki netopir ima razpon kril 30 cm. Rešetke so pa bolj skupaj. Jih že pilijo. Hočejo biti tudi velikim netopirjem prijazna jama …
Hočejo biti seveda tudi ljudem prijazna jama, ker, hej, od denarja živijo, zato si suhi del in vožnjo s čolnom po prvem jezeru lahko privošči tudi skupina do 30 ljudi, kar traja 1 uro, stane pa 600 SIT na osebo.
Ker pa ta tekst opisuje ekstremne dogodivščine, smo si seveda ParkXtremovci privoščili izlet s čolni do Kalvarije (13 jezer), ki traja do 4 ure in na katerega vodijo le skupine do 4 osebe. Zakaj le po štiri osebe? Ker je to ravno dovolj veliko število ljudi, ki se jim še da dopovedati, da se v jami ne sme delati škode. Niti nenamerne. Iz vode, ki priteka iz Bloške planote, se izloča siga, ki gradi pregrade med jezeri, vse skupaj pa je zelo krhko. Če ne paziš, je mimogrede škoda. Anton nam v poduk seveda nenehno kaže različne primere objestnosti ali nespretnosti, nekateri odtisi škornjev so stari po več let, preden jih apnenec spet zalije. Po prvem jezeru smo se peljali z velikim gumijastim čolnom za več oseb in nas vse skupaj še ni zelo fasciniralo. Sam sem sedel zadaj, kjer je normalno nameščen motor. Z nejevero sem opazoval nekaj motorju podobnega, a nisem upal vprašati. Da ne bi izpadel butelj. Kar me zelo velikokrat sicer ne ovira, a vendar. Tokrat sem molčal. In ko je Anton ukazal ugasniti čeladne svetilke in prižgal tisto motorju podobno zadevo, nam je vsem skupaj zastal dih. Nismo poleteli, gnani od močnega stroja, ne. Prižgal je namreč močno podvodno svetilko. Osvetljena nežno modra, popolnoma čista voda je dajala občutek, da lebdimo v zraku. To so občutki, ki jih je potrebno doživeti. Lahko bi jih poskusil opisati, a to ni to. Res. Od tam naprej smo zamenjali še kar nekaj čolnov, kar nekaj poti pa prehodili tudi peš. Temperatura v jami je vse leto 8° C, a so nas rahli napori mimogrede ogreli na delovno temperaturo. Anton nas je nenehno opozarjal na previdnost, pa ne zato, ker bi bili tako štorasti ali zlobni in bi si hoteli domov odnesti kakšen kapnik, temveč zato, ker te lepota na stropu mimogrede zapelje, da pozabiš gledati, kje hodiš. Tokrat adrenalina ni bilo, razen morda enkrat, ko je Grdina pritisnilo na mehur in se je moral olajšati, pa smo potem veslali kot nori, da smo se ven vračali po čisti vodi. Proti koncu je bilo tudi že naporno, ker smo bili v jami toliko časa, da smo preskočili kosilo, za kar so nam šefi verjetno hvaležni, želodci pa so glasno protestirali. Pa tudi akumulatorji na bokih so bili že zelo težki in čedalje manj energije so pošiljali v majcene žarnice na naših glavah. Prihod na površje je bil prijeten, čeprav jama niti v enem trenutku ni delovala klavstrofobično. Ampak površje je pa le površje, je filozofsko ugotovil Uroš, Skendi je pa molčal, ker je bil najbolj lačen. Pa potem v prvi gostilni niso imeli krompirja in zelja, s katerim bi v želodce pospremili pečenice, v drugi gostilni nas natakar ni povohal niti po desetih minutah, čeprav nam je, ko smo odhajali, vljudno odzdravil, tretja, bolj fensi gostilna je ob torkih zaprta, restavracija pri Mercatorju je bila na malici …
