Že nekaj časa sva se s Klemnom pripravljala, da bi nadaljevala s plezanjem kamina v Game Overju, potem ko sta Klemen in Anže sredi stene pustila viseti blatne aluminijaste lestve in odbrzela za vriskajočimi sojamarji, ki so našli nadaljevanje v novo brezno Play Again. Od odkritja tega prehoda smo se večinoma igrali v novih predelih jame, lestve v kaminu pa so kar samevale. Klemen je vmes nabavil nov peresno lahek vrtalnik, pa nove moderne plezalne lestvice, tako da sem se že zelo veselil akcije. Zaradi velike količine vode v jami pa nisva bila prepričana, ali bova lahko nadaljevala. Bova preverila, kaj se da narediti, sva si rekla po malici v bivaku, ko so se ostali trije končno odplaknili skozi tisti odtok v Play Again. Zahodna stena severnega rova, kjer sta z Anžetom začela plezati, je suha, a se kmalu konča s stropom. Nekoč sem služil kruh kot plezalec, a tole jamsko vzpenjanje je neka povsem druga hrana. Če za alpinista rečemo, da je vegan, ki živi še od sonca in lepih razgledov, potem je alpi-jamar karnivor, ki ima najraje drobovino, klobase in šnopc. Klemen, ki je pojedel več klobas kot jaz, je ocenil, da bo do stropa menda že šlo, nekje bo pa potem potrebno prestopiti v Game Over, po katerem je voda tokrat grozeče bobnela.
Takoj je šel v akcijo, sam pa sem spodaj v temi sledil njegovim ukazom in popuščal in napenjal varovalno vrv, ko se mu je tako zahotelo. Vsakič, ko sem zaslišal vrtalnik, sem primaknil en kamenček, da bi vedel koliko sidrišč je napravil. Dvanajst sem jih naštel, ko je začel s sestopom, ker mu je zmanjkalo opreme. Skrajni čas, sem si mislil, saj je bil več kot dve uri v steni. Še nekaj metrov manjka do stropa, je razložil, pa da stena tam tako čudno zveni, ko udariš s kladivom. Zamenjala sva vlogi, on je sedaj varoval, jaz pa sem nadaljeval na mestu, kjer se je stena prevešala v strop, ki je bil zložen iz tako čudnih skalnih blokov, kot bi se znašel pod obokom stoletja stare podirajoče se katedrale. »Einstürzende altbauten« sem si mislil, čeprav nemščine ne razumem. Teh blokov si nisem drznil preizkusiti s svojo telesno maso, zato sem po nekaj metrih navpičnega plezanja raje prečil desno na raz, prek katerega sem vstopil v brezno Game Over. Voda, ki je v slapu padala v brezno, je steno, po kateri sva plezala, z zadnje strani tako stanjšala, da se je vsak trenutek zdelo, daj jo lahko z vrtalnikom kar prevrtava. Od tod torej čudno votlo donenje, ki ga je omenjal Klemen. Izkazalo se je, da plezava po nizu naloženih skalnih lusk, katere je voda na robu izostrila kot švicarski nož. Krepko je treskalo na dnu, ko sem s kladivom gladil ostrine na razu, da bi čim prej dosegel boljšo skalo na drugi strani. Spravil sem se pod dvajsetcentimetrski previs, prek katerega so se zlivale količine vode, ki jih tu še nisem videl. Osredotočen sem bil predvsem na čisto nov vrtalnik, da ga ne bi preveč zmočil, ob tem pa skušal upoštevati Šinijeva zanimiva navodila, kako moraš stisniti ramena pod čelado, da potem voda ne teče za ovratnikom in se prek telesa ne izliva direktno v škornje. Delovalo je za kakšna dva metra prečnice, a mislim, da je imel ta ukrep samo začasen placebo učinek, ker sem na koncu vseeno iz vsakega škornja izlil vsaj pol litra vode. Naprej ni šlo več, do kože premočen sem zaključil z visokokaloričnim plezanjem. Hitro sem hotel stran in pri tem pozabil pospraviti Klemnov novi vrtalnik v torbo, zato sem ga pri vračanju še lepo po blatu povlekel. Ni videl, povedal mu pa tudi nisem. Zatekla sva se v dobro založen bivak, kjer sem se zavil v šotorsko krilo in s plinskim gorilnikom med nogama sušil svojo podobleko. Klemen mi je ustrežljivo stregel vročo kavo in čokolado, pri tem pa še pridno čistil blatno opremo. Kar dolgo je trajalo, preden so se vrnili še ostali trije »potapljamarji« …
