Klemi je možak z načrtom. Mislim, to smo itak vsi, ampak on je po tanovem še organiziran in sistematičen. Kar drugi, no, jaz, nismo. Že nekaj časa sanjamo, da bomo prečili sistem Malo boko-BC4. Ta sistem pomeni v podzemnem svetu enako, kot v gorništvu in alpinizmu Mount Everest. No, skoraj, če smo malce neskromni. Ni še bil zelo velikokrat prečen, saj je vstop v brezno BC4 na Kaninskih podih na nadmorski višini 1731 metrov, izstop pa v Mali Boki na nadmorski višini 433 metrov. Vmes pa kilometri in kilometri podzemnega martra! Letos so ga sploh prvič prečili od spodaj navzgor. To nameravamo ponoviti konec naslednjega leta, zato potrebujemo kondicijske treninge. Jaz jih nabiram v Čaganki, Klemi, ki ima manj časa in je bolj organiziran, pa povsod drugod. Mislim, takšen je načrt, začel je pa danes. In začel je tako, da je poklical mene, da greva v Cinka. V tistega Cinka, v katerega sem še do letošnje pomladi redno hodil skoraj tedensko, on je pa pizdil, kaj imam v eno in isto jamo za hodit. Da to je brezveze. In je šel raje v Patriota na pir. No, zdaj ni več brezveze, ker po načrtu potrebujemo kondicijo. In sva pičila v Cinka, kjer naju je (končno) pričakal sneg. Sem imel načrt ogenj zakuriti in se potem dol malo turistično odpeljati, ampak Klemi je imel drugačen načrt in tega sva se potem držala. Sem moral opremljati jaz, ker bolj poznam pritrdišča pa to, Klemi se je pa za mano dol odpeljal s prasico, v kateri je imel 10 litrov vode. Za trening, saj veste. Ker ga poznam, sem se malo bal, da me bo kje na sredi poti proti stotim metrom v podzemlje ujel kakšen slap, pa ne od snega, ki je kar krepko padal. Ker je bil danes šele prvi dan nabiranja kondicije, bi se moj dragi prijateljček lahko morda odločil, da je bilo martra dovolj in bi malce razbremenil prasico. Da bi lažje brcal. In bi enostavno vodo ven izlil. A je ni. Je vztrajal. Sem dol pustil prasico s štrikom in opremljevalno torbico in pičil gor pred njim, da zakurim ogenj, Klemi je itak nameraval dvakrat gor in dol. Je šlo kar hitro, sem bil lahek in neobremenjen, Klemi pa tudi ni dosti zaostajal. Sem že zakuril, ko je z novo čelado samo posvetil iz jame in še enkrat pičil dol, ogenj pa potem zaradi mokrih in zasneženih vej ni in ni prijel. Ko sem nazadnje v hudem dežju tam svinjaril z gospodom Grahom, ki je ven malce bolj počasi lezel ko Klemi, sem iz Ladislava prinesel kantico z bencinom in so, ko je gospod Grah ven pokukal, drva gorela ko v kaminu. Kantico sem vmes pospravil in si prislužil občudovanje prijatelja, da znam tudi v najhujšem nalivu ogenj ustvariti. Ko me je že tako hvalil, mu potem seveda nisem imel srca povedati, da sem si z bencinom pomagal. Tokrat bi si brez slabe vesti pomagal, a ga nisem imel in sem se trudil s pljuči in kartonom. Na srečo se je Klemi odločil še za tretji spust in ko je pokukal ven, je ogenj že krepko prijel. Ker sem ga podpihal tako močno, da so me bolele roke. Sem namreč slišal nekje v daljavi tuliti volka in zihr je le zihr! Toliko poguma sem pa še imel, da sem do Ladislava skočil in pas slekel, ker sem se bal, da Klemi ne bo imel pri tretjem vzponu dovolj energije, da bi še štrik pospravil ali kaj. Sicer mi je jasno, da bi si moral potem pas obleči, a poskusil sem vseeno. Kakor pri Dejanu, ki je rekel, da bo šel dvakrat gor in dol, a ko je pokukal ven prvič, se je odločil, da ima dovolj, jaz pa ravno sredi peke čevapov. Ki jih nerad pustim, a sem jih moral, da sem šel štrik pospravit, plus čevapi so bili potem povsem trdi in suhi, ker Dejan ni imel energije umakniti jih z žerjavice …
Tokratni čevapi so bili super, midva pa ne preveč utrujena, počutje je zagrenilo le sporočilo, da je danes domžalska jamarka na vaji padla v brezno in preživela, a z odprtim zlomom stegnenice …
