Mislim da je Švejk z velikim občudovanjem opazoval generala, ki je stopil iz obrambnega rova in z daljnogledom mrtvo hladno opazoval sovražnikov položaj, medtem ko je sovrag po njem sipal svinec z vso močjo, a ga nobena krogla ni zadela. Švejk je čepel v debelem zaklonu in ga občudoval, potem se mu je pa nenadoma posvetilo, da ni priča nikakršnemu pogumu. Da bi recimo tudi krava tako mirno stala, medtem ko bi sovrag streljal po njej! Da je pravzaprav priča eni čisto navadni neumnosti …
Danes sva se s Srečkom odpravila proti Čaganki, a ker je cesta do Čaganke povsem zasnežena, sva se odločila pokukati v eno novo luknjo, ki je malo nižje dol ob cesti. Mislim, spluženi cesti. Je prišel po mene, ko je ravno začelo dobro snežiti, tam nekje pri Semiču so bili že tovornjaki zaustavljeni na klancu in delali zastoj (jap, sneg jih je spet presenetil, so nekateri imeli letne gume, kolikor sem videl, za ketne gor dat je bilo pa premrzlo!), ko sva prišla v hosto, naju je pa prvič zaskrbelo. Mislim, moj Ladislav je še vedno pri dr. Krevsu pod kupom snega, zato sva šla s Srečkotovim bagrom, a na srečo so dobre zimske gume premagovale nespluženo gozdno cesto. Pa se nisva toliko bala ceste do jame kolikor sva se bala poti domov, ker je res junačko sipalo. V jamarijo sva bila kar hitro preoblečena, saj je bilo premrzlo za obiranje, do jame sva pa gazila skoraj do pasu ponekod. A dokler hodiš, je ok, ko sem čakal, da Srečko opremi prvo stopnjo, sem pa tudi mraz začutil. Gumijaste rokavice in škornji pač niso najboljša izbira za sneg! Sem komaj čakal, da se premaknem v jamo, na toplo. A ni šlo hitro, ker je vhod ozek, prelomnica pa povsem gnila in razsuta, kamen si samo narobe pogledal in je že zgrmel v globino. Srečko je čistil, kolikor je lahko, da kaj na glavo potem ne dobiva, tudi odmikal je smer, kolikor je v tisti ozki prelomnici pač lahko, a sem se dol spuščal vseeno s slabim občutkom, da mu bom kaj na glavo spustil. Sva imela srečo, sva preživela, čeprav se je nekajkrat dol usulo kar samo od sebe, ko sva na dnu iskala možno nadaljevanje. A ga nisva našla, zadeva se je neusmiljeno zaključila s podorom. Pravzaprav niti ne vem, koliko časa sva bila dol, a ko sem kot prvi pokukal na hudičevo hladno površje, je bila že debela noč. Enega sem si prižgal, da sem lažje čakal Srečka, ki je razopremljal, mraz je ugriznil skozi premočeno opremo. Pa kaj bi mraz, sem ga premagoval uspešno, saj sem se tresel ko pes na kuzli. Sem se namreč spomnil, da je kmet, ki pluži tisti del hoste, razlagal, da gor je medvedov kot bi jih naklel (kar sicer vemo), za dobro vago je pa še dodal, da je tam okoli Čaganke tudi dokaj velik trop volkov. No, evo, zaradi teh beštij sem se tresel, ker zanje pa nisem vedel in ne vem, kako se obnašajo. In Srečko ni bil nič srečen, ko sem vsaki dve minuti vpil v luknjo, če bo kmalu. Je mislil, da me zebe (no, saj me je), čeprav sem vpil bolj zaradi volkov. Dobro, če bi bila res huda kriza, bi tudi eno zapel in potem noben pameten volk niti na pol kilometra ne bi prišel, a kaj, ko se tudi Srečko ne bi upal pokukati ven …
Sva vse pospravila, ko je končno prišel in odsvinjala do ceste, nato pa po cesti proti avtu. V debeli temi in hudem snežnem metežu. Enkrat vmes sem že mislil, da sem volčje sledi videl, a nisem šel detajlno preverjat, ker bi me bilo samo še bolj strah, vmes se je pa še Srečko začel smejati, da kakšna carja sva. Da v takšnih razmerah rineva v jamo nekje bogu za hrbtom. No, saj na srečo si je potem tudi odgovoril iskreno, ko je vremenarje preklinjal, zakaj niso napovedali, da potem zagotovo ne bi rinila in mu nisem rabil Švejka pod nos rinit. Preoblečenega in že v toplem avtu na poti domov me je pa dr. Krevs poklical, kaj počnem. In sem seveda takojci z volkovi začel, da bo videl, kakšen car sem, samo ga ni kaj dosti ganilo, da to ni nič, da to je ko haski, sam še ne čist udomačen. In zdaj upam, da ko bo naslednjič tudi on z nami, da kakšen tak ne čist udomačen haski pride malo pogledat, kaj počnemo, samo jaz bom kar v jami počakal in potem raje fotke pogledal …
